O pasjih borbah je bilo napisanih že veliko besed in člankov. Žalostnih zgodb psov, ki so bili namenjeni človeški "zabavi" in so kot žrtve potegnili najkrajšo, je mnogo. Psi, večinoma pasme Pitbull so prepogosto označeni kot psi, ki so namenjeni in “ustvarjeni” za borbe. Aktivisti zato glasno in množično opozarjamo, da temu nikakor ni tako in z ozaveščanjem, pa tudi prijavami, tiho upamo, da bi se s prakso izvajanja pasjih borb prenahalo.
So pa tudi zgodbe, ki imajo drugačno - srečno plat. Pišejo jih ljudje, ki imajo iskreno radi pse in jih radi sprejmejo v svoj dom. Ponudijo jim okolje, kjer so srečni in kjer dobijo vse tisto, kar si vsako živo bitje zasluži. In prav to je storila tudi posvojiteljica Aleksandra, ki je z družino v svojo oskrbo sprejela psičko Baby. Psička ima za seboj stresno preteklost, saj so jo v pasjih borbah uporabljali kot vabo, je pa tudi slepa. Da bi spoznali, kako srečni so danes Baby in njeni skrbniki, smo z Aleksandro opravili krajši pogovor.
Baby je danes članica vaše družine. Pridružila se je štiričlanski pasji družini in doma ji najbrž ni dolgčas. Kako ste se z Baby spoznali?
Zanjo smo prvič izvedeli aprila lani, in sicer na strani društva Animal Angels. Želeli so ji najti dober dom in ustrezne skrbnike, saj bi ji v nasprotnem primeru menda grozila evtanazija. Skupaj z družino smo gledali njene fotografije in tuhtali, če bi ji mi lahko ponudili nov dom in kvalitetno življenje. Že na podlagi opisa smo vedeli, da je psička slepa na obe očesi. Po temeljitem pogovoru in premisleku smo kontaktirali društvo, v želji po posvojitvi. Kljub številnim potencialnim posvojiteljem, smo čez mesec dni s člani društva obiskali psičkino začasno skrbnico v Zagrebu, saj si v društvu vselej želijo preveriti pogoje, kamor odhajajo posvojenčki. Na Hrvaško smo se odpravili s celo človeško in pasjo družino (smeh)... Pričakalo nas je okoli 40 pasjih repkov z upajočim pogledom, da bodo odšli v nov dom, med njimi tudi naša Baby.
Tam se je zgodilo tudi prvo srečanje z Baby, čeprav takrat še nismo vedeli, da bo lahko šla z nami. Previdno se nam je za kratek čas približala, nas ovohala, vendar v večini raje izogibala. V njeni družbi smo ostali več ur, skupaj smo se igrali in s pomočjo začasne skrbnice o njeni življenjski zgodbi izvedeli nekaj več podrobnosti. Tiste ure so minile izredno hitro, tudi naša pasja družina se je že takrat z Baby odlično razumela.
Kmalu je sledila posvojitev...
Po prvem srečanju smo se na poti domov veliko pogovarjali in po tihem upali, da se bodo odločili za nas. Seveda pa smo se zavedali tudi možnosti, da je ne bomo dobili in želeli smo si le, da bi prišla v najboljši dom, saj si to tudi zasluži. Čakanje na odločitev je bilo mučno, saj smo bili nestrpni in smo ji res želeli pomagati ter ji ponuditi vse, kar si zaslužili in potrebuje. Po mesecu dni od obiska v Zagrebu, je prišla vesela novica: izmed vseh, ki so želeli posvojiti Baby so se odločili za nas. Izjemno “pasje” veselje je bilo. Gospa, ki je zanjo skrbela je namreč podala odločilno besedo, komu naj se psička dodeli v oskrb.
In prišel je 25. junij, ko smo se v zgodnjih urah odpravili po našo Baby. Bili smo izjemno veseli, ona pa malo manj. Bila je zelo prestrašena, sploh ko je slišala glas moža, glede na to, da ima slabe izkušnje z moškimi, se jih izredno boji. Vzela sem jo v naročje in jo božala, tako da se je počasi umirila. Na vrsto je prišlo razmišljanje kaj vse bo potrebovala in še isti dan smo ji kupili novo oprsnico. Ker je punčka, smo se odločil za nakup roza barve (smeh)...
Prihod na Obalo je bil nekaj posebnega in velika preizkušnja za vse nas. Živimo v bloku in tistih nekaj korakov do doma je bilo zelo dolgih. Baby okolice ni poznala in je zato enostavno nepremično sedela na mestu. Počasi in s pridobivanjem zaupanja nam je uspelo, saj je v našem spremstvu zakorakala v stanovanje. Naši kužki so jo lepo sprejeli, sploh ovčarka jo je že od začetka dobesedno vzljubila. Tisti dan smo jo veliko božali, se z njo pogovarjali in nasploh skrbeli, da bi bil prehod v novo domovanje zanjo kar najlažji in čim manj stresen.
Je bil ob posvojitvi kakšen poseben postopek ali zahteve, glede na to da gre za "posebnega psa"?
Ne. Ni bilo posebnih postopkov ali zahtev. Kar se tiče uradnih dokumentov in vpisa psa v register v Sloveniji, ni bilo nobene razlike in je vse čisto enako kot pri vseh ostalih.
Kakšna pa je pravzaprav njena življenska zgodba? Najbrž njena preteklost ni bila najbolj rožnata...
Baby je prišla iz Bosne in Hercegovine, natančneje iz Mostarja. Lokalne prostovoljke, ki hranijo ulične pse, so Baby opazile pri moškemu, ki ima večje število psov pasme pitbull. Znano je, da se ta človek ukvarja s pasjimi borbami. Takrat je bila Baby stara 4 mesece in že slepa. Prostovoljke so bile odločene, da jo bodo rešile, saj je Baby še posebej ranljiva zaradi svoje slepote. Pri moškemu so si uspele izboriti, da jim jo je izročil, saj je bila zanj v tistem trenutku le nepotreben strošek. Z njihovo pomočjo je dobila ustrezno oskrbo in veterinarsko pomoč. Bila je polna ran in ugrizov, saj je bil uporabljena kot vaba pri treningu drugih mladičev, namenjenih pasjim bojem. Njena slepota je posledica fizičnih poškodb s tankim ostrim predmetom. Veterinar je ocenil, da je okvara njenega vida posledica človeškega dejanja. Od odvzema pa do prihoda v Slovenijo je imela tri začasne skrbike. Živela je v Mostarju, Splitu in nazadnje v Zagrebu, kjer smo jo mi tudi prvič videli.
Psička ima za seboj torej posebno življenjsko izkušnjo. Posvojiti takega psa zahteva veliko skrbi in odgovornosti. Kako to, da ste se odločili za tak korak?
Večkrat smo gledali strani, kjer se nahajajo oglasi psov, ki so na voljo za posvojitev. Vsak ima tako ali drugačno hibo in posebno zgodbo. Čisto enostavno smo si želeli pomagati še eni pasji duši, ki je že ogromno pretrpela.
Posvojitev ste opravili s pomočjo društva Animal Angels. Ste z njihovim sodelovanjem zadovoljni?
Z dosedanjim delom in načinom dela društva sem zelo zadovoljna. So izredno dobro organizirani, z jasno zastavljenimi cilji in postopki, kaj in kako narediti v različnih primerih, ki se pojavljajo v zvezi s psi in drugimi živalmi. Sicer pa že njihovo preteklo delo in dosežki kažejo na to, da kar delajo, počnejo res s srcem. Imela sem priložnost tudi osebno spoznati večino aktivnih članov tega društva in moram povedati, da so to res srčne osebe, ki si prizadevajo izključno za dobrobit živali in pomoč njihovim skrbnikom. Izključno to in nič drugega. Ko bi le bilo več takih ljudi...
Vrniva se k Baby. S kakšnimi težavami se srečujete pri njej? Je slepa, a pravite, da opažate tudi nekaj vedenjskih težav...
Da, še vedno se boji moških, sploh tistih, ki jih ne pozna in nanje laja. Z ženskami podobnih težav ni. Občutljiva je tudi na pse, ki cvilijo ali renčijo. V takih trenutkih se začne nekontrolirano vrteti in gristi v prazno. Predvidevamo, da zato, ker je v mladosti doživljala napade psov, ki jim je bila vaba. Zelo se boji tudi novih zvokov, ki jih še ne pozna oz. jih prvič sliši, denimo odpiranje steklenice gazirane pijače, pitje soka čez slamico in podobno...
Na začetku je bilo nekaj težav tudi pri sprehodih, hodila je počasi in nezaupljivo. Sedaj pa se giblje, kot da bi videla. Iz bloka gre brez pomoči in tudi s povodcem je ni potrebno več usmerjati. Včasih dobesedno pozabimo, da je slepa (smeh). Ker želimo dobvro skrbeti za njo in nekatere težave postopoma odpraviti ali jih vsaj omejiti, se redno izobražujemo in udeležujemo tudi seminarjev o pasji vzgoji.
Kot vemo, so pasji boji kruta realnost in se izvajajo tudi na domačih tleh. Ali menite, da jih je možno popolnoma ukiniti?
Kot kaže, bo glede na naravo ljudi pasje boje zelo težko izkoreniniti. Vsekakor bi bile potrebne ostre kazni za vse, ki sodelujejo v temu: tako za tiste, ki jih organizirajo, kot tudi za tiste, ki stavijo ali pasje boje preprosto samo gledajo. Za ukinitev bi bilo potrebne več politične in drugačne volje, predvsem pa je tukaj v igri ogromno denarja. In tam kjer je denar, so vedno močni interesi vseh vpletenih.
Kakšne kazni bi uvedli za posameznike, ki mučijo živali ?
Kazni za mučenje živali bi morali na nek način približati kaznim, ki veljajo v primerih, ko enako stvar ali dejanje povzročiš človeku. Denarne kazni se žal niso izkazale za uspešene, vprašanje pa je tudi, kako je z njihovim plačilom - če jih ter kdaj jih storilci sploh plačajo.
V Sloveniji je bilo gibanje Ustavimo pasje boje precej časa zelo glasno, sledili so mu domala vsi mediji. Je tak način ozaveščanja ljudi dober?
Kampanja je bila dobra, veliko se je govorilo o temu, toda ostaja odprto vprašanje njenih učinkov. Ljudje, ki zagovarjajo pasje boje in jih izvajajo so dobro organizirani, imajo velik interes, da se take aktivnosti ne bi prekinile. Prav zato vlagajo vse napore v to, da se nasprotno stran nekako “utiša”. Vsekakor bi bilo potrebno, da se z aktivnostmi nadaljuje in upati, da se zgodijo spremembe na področju zakonodaje, pri inšpekcijskih nadzorih in drugih postopkih na tem področju. Postaviti pa je potrebno tudi ustrezne “nedenarne kazni” za storilce, kakor sem že omenila.
Mnogi ljudje so še vedno mnenja, da so pasme pitbull namenjene bojem...
Vzrejeni so bili predvsem za čuvanje domačih živali pred divjimi živalmi. Človek je nato lastnosti te pasme izrabil za pasje boje. Psi pasme Pitbull so zelo ljubeči, in tudi nežni. Vse je seveda odvisno od njihove vzgoje...
Kako pa gledate na prepričanje, da je potrebno pse, ki so bili vpleteni v boje uspavati, saj se jih ne da prevzgojiti? Vaša zgodba je dokaz, da se da....
Skoraj vsakega psa se da prevzgojiti, z veliko volje in ljubezni, predvsem pa ogromno vztrajnosti. Menim, da sodelovanje psa v pasjih bojih ni nujno razlog za njegovo uspavanje.
V vaši družini imate več psov. Predstavite nam svojo "pasjo družino"...
Poleg Baby našo pasjo družino sestavljajo še 8-letna nemška ovčarka Pandora, majhna mešanka terierja Nina, ki ima 15 let in je bila tudi posvojena ter Border Coli – Blue Boy, star 6 mesecev. Vsekakor pa je vodja krdela Nina, če ne upoštevamo našega muca Lakija, ki “ustrahuje” vse naše kužke (smeh).
Kako je živeti in preživeti s tolikšnim številom psov?
Tisti, ki ni poskusil živeti s psi, ne glede na število, ne ve, kaj je prava sreča in koliko ljubezni, veselja in smeha lahko nudijo pasji prijatelji. Razen prostora, saj se ovčarka Pandora zelo rada uleže na kavč in celega zasede, glede števila ni nobenih težav. Pse vozimo na sprehod petkrat dnevno, imamo namreč dogovorjeno kdo in kdaj jih pospremi ter za približno koliko časa. Če bi imeli večje stanovanje, bi z veseljem imeli še kakšnega (smeh).
Vaša družina se ni odločila za nakup, pač pa za posvojitev. Zakaj menite, da je posvojiti psa prava odločitev?
Glede na število zavrženih psov po zavetiščih in število brezdomih psov na ulicah, je posvojitev skoraj logična izbira. Zakaj omogočiti nekomu zaslužek in namensko vzrejanje psov, če se lahko pomaga psu, ki se verjetno ni sam odločil za to, da bo brezdomec. Psi, ki se jim pomaga in reši iz zavetišča so hvaležni in izkazujejo ljubezen, saj vedo, da smo jim pomagali in jih v veliko primerih rešili gotove smrti.
Pogovor: Tilen Pajek
Foto: osebni arhiv Aleksandre
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
