ZIDOVI

Nevidni zidovi
zastirajo pogled srca.
Na bojišču brez bojevnika
le ptice preletavajo
pogorišče.
In sprašujem se kje so
pregnane sanje?
Kdo je zlomil
krila upanju?
Kdo je zastrl jutranjo zarjo
in ji s hladnimi rokami
odvzel vso nežnost?

Zidovi...,
previsoki za utrujene želje.
Koraki slepega
odzvanjajo skozi tišino,
kjer nočni metulji
besno pijejo
na oltarju samote,
preostalo upanje.

Zidovi, nevidni in previsoki,
sezidani na ranah,
stoje na morišču duše
kakor nemi
spremljevalci življenja.

Mateus, kaj naj rečem. Tvoji občutki so izraz žalosti in nekakšnega trpljenja, kako globoko opisuješ svet okoli sebe in nas, da se lahko marsikdo, če pozorno prebere najde v tvojem pisanju. Daj nam bolj pogosto kaj napiši in tudi klepetaj z nami, bomo zelo veseli in nam kaj povej. veš, so ljudje, ki se delajo, kot, da so prijatelji in so ljudje, ki hočejo brezpogojno biti in ostati prijatelji. Pri tebi se tudi takoj pozna iskrenost, kot pri arielu, ki nam piše tako dobre misli, voščila in še kaj od njene tete Ljube, in vesela sem, da sem na tem forumu takorekoč doma. Ne maram pa zahrbtnih ljudi, ki se imajo za nevemkaj, trdijo kako so prijatelji, v resnici pa čakajo kot hijena na svoj plen, ki ga bo lahko obral s kostmi vred. No ja, če bi bili vsi takšni kot angelčki, bi bil svet prelep. #-o  :mozilla_wink:  :mozilla_smile:  :mozilla_oops:  :mozilla_tongue:  :mozilla_oops:


_________________
MoonDust in skladatelj, sta moja prijatelja.