3. POSTNA NEDELJA

Prilika o nerodovitni smokvi
    Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Lk 13,1-9


ZAUPAJMO V BOŽJO PREVIDNOST
    Apostol Pavel vidi v Božji navzočnosti in rešitvi ljudstva iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom predpodobo svetega krsta. Kakor smo v novi zavezi kristjani krščeni v Kristusa, tako so predstavljali predpodobo tega Judje stare zaveze, ki so se pustili voditi Mojzesu. Bili so Božje ljudstvo pod Mojzesovim vodstvom. »Vsi so jedli isto duhovno jed.« To pomeni vsakdanje uživanje mane, ki je predpodoba evharistije. »Pili so iz duhovne skale, ki jih je spremljala.« Čudež vode, ki je pritekla iz skale v puščavi, je predpodoba milosti, ki nam jo daje Kristus in se pojavi tam, kjer je popolnoma jasno, da jo je mogel dati samo Bog. »Ta skala je … Kristus,« ki vedno znova oživlja puščave v dušah. Kljub temu pa si mnogi zatiskajo oči in prezrejo Kristusa ter »popadajo v puščavi«. Toda Gospod jih povabi tudi za nekaj dobrega. Postavi jih »v svarilo nam«, ki ne smemo lahkomiselno zaupati sami vase. »Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.«
    Nekakšna »črna kronika« nam naježi lase na začetku današnjega evangelija: pokol v templju in zrušenje stolpa v Siloi na ljudi. Jezusu so prišli poročat, da je Poncij Pilat, namestnik rimskega cesarja v Palestini, med samim bogoslužjem v templju v Jeruzalemu izvedel pokol skupine Galilejcev in njihovo kri pomešal s krvjo živali, ki so jih darovali. To je bilo grozljivo bogoskrunsko dejanje. Judje so v takšnih zločinih kakor tudi v nesrečah videli Božjo kazen nad žrtvami. Da bi jih ozdravil napačnega razmišljanja, je Jezus navzočim navedel še drug dogodek »iz črne kronike«: v Siloi se je zrušil stolp na 18 ljudi in jih pokopal pod seboj. Ob obeh novicah je Jezus ljudi poučil o napaki, ki jo delajo, ko govorijo o Božji kazni nad žrtvami zločinov in nesreč. Judje v Jezusovem času so take dogodke imeli za dokaz, da je žrtve na ta način Bog kaznoval za hude grehe. Ker teh grehov niso poznali, so jih iskali. S tem pa so sprožili nove plazove zla. Tudi še danes ljudje radi reagirajo z obsojanjem žrtev, češ Bog jih je kaznoval. Tako tudi danes ljudje na način obrekovanja »raziskujejo« grehe žrtev zločinov in nesreč. Tako človek–žrtev postane kar dvakrat žrtev. Najprej je žrtev zločina ali nesreče, potem pa še žrtev krivičnega obrekovanja. Jezus obojne žrtve jasno opraviči: Pove, da niso bili večji grešniki od drugih, ki niso postali žrtve. Preživele pa pozove k spreobrnjenju. S tem poudari, naj bodo dogodki »iz črne kronike«  nam vsem v opomin k spreobrnjenju, ker smo vsi grešniki. Če bi si to Jezusovo svarilo redno jemali k srcu, ko slišimo za novice »iz črne kronike« iz svojega okolja in iz sveta, koliko spreobrnjenj bi iz tega sledilo!
    Nerodovitna smokva je že pri prerokih Ozeju, Miheju in Jeremiju podoba pregrešnega Izraela, evangeljska beseda o njenih treh neplodnih letih pa se nanaša na Izrael, ki po treh letih Jezusovega oznanjevanja še vedno ne spozna, da je On odrešenik. Nerodovitna smokva je človek, ki dar življenja uživa sebično, svojega evangeljskega poslanstva v življenju pa ne izvršuje. Bog še potrpi, vendar je časa malo. Spreobrnjenje je ena najbolj pogosto izrečenih besed v postnem času, vendar ga je težko doseči. Eden izmed razlogov za to je, da nadzorujemo ta proces in ne damo dovolj prostora Duhu, ki nas vedno kliče k temu. Spreobrnjenje je predvsem dar, ki se razodeva v odločitvah. Je izročitev svojega srca v Božje srce. Pomeni prepustiti se popolnoma Bogu. To je težko, ker ne vemo, kako se bo ‚končala‘ ta avantura. Bog je nepredvidljiv in preseneča! Potrebno je prevetriti Cerkev, še posebej ob aferah. Vsi smo soodgovorni za to, kar se v njej dogaja. Vendar Cerkev ni samo človeška, ampak je tudi Božja, saj jo vodi Bog. V cerkvenih občestvih in strukturah smo ljudje s svojimi življenjskimi zgodbami, a vedno potrebni Božjega usmiljenja. Majhni smo pred Bogom, krhki, celo nevredni, a vedno potrebni Božjega življenja in odpuščanja za rast. Ali ni ta kriza ob zlorabah na vseh področjih priložnost za globok in celovit razmislek o našem življenju in delovanju? Gotovo tudi klic k spreobrnjenju!
    Govoriti na glas tudi za ceno nesprejemanja, ponižanja ali celo smrti v družbi in Cerkvi je dano samo nekaterim. Salvadorskega nadškofa Oscarja Romera so umorili med mašo. Ker je bil glas ponižanih in trpečih, je bil mnogim trn v peti. V svoji duhovni oporoki je zapisal pomenljive besede o rodovitnosti mučeništva. Takole pravi: »Prejel sem mnogo smrtnih groženj. Moram reči, da kot kristjan ne verujem v smrt brez vstajenja. Če me ubijejo, bom vstal v salvadorskem ljudstvu.« Naj bo postni čas priložnost, da umiramo nekaterim stvarem, navadam, navezanostim. Še pomembneje je, da v moči vstajenja vstajamo, ker bolj zaupamo Bogu. On je potrpežljiv z menoj in z vami, a odločitev za Božje-človeško avanturo je moja in vaša.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. POSTNA NEDELJA

Prilika o izgubljenem sinu
    Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko:       Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘«
Lk 15, 1-3.11-32

NAŠ BOG JE USMILJENI OČE
    Današnja Božja beseda govori o odpuščanju. V prvem odlomku gledamo Boga, ki sklene, da bo odpustil prestopke in nezvestobo izraelskega ljudstva. V drugem odlomku pa beremo zgodbo o izgubljenem sinu. To priliko radi poslušamo in se skušamo poistovetiti z usmiljenim in ljubeznivim očetom. Prav je tudi, da se prepoznamo v vlogi enega od sinov. Oba sta bila daleč od pravega odnosa do življenja. Mlajši se je ravnal po načelu: »Uživaj, saj samo enkrat živiš!« Drugi pa je bil sicer priden, a ni dojel, da je ljubezen nad pravičnostjo in sleherno preračunljivostjo. Ljubezen je zastonj, je neskončen dar, sicer ne bi bila ljubezen. Zagotovo se moramo večkrat potrkati na prsi in reči: »Gospod, odpusti mi, nisem vreden tvoje ljubezni!«
    »Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto,« je Jozue sporočil Božjo obljubo ljudstvu, ki je prispelo v obljubljeno deželo. Vas ni zadela egiptovska sramota, ampak smo se rodili z Adamovim grehom, ki nam je bil pri krstu izbrisan. Sedaj smo Božji otroci in se moramo potruditi, da z grehi tega privilegija ne izgubimo.
    »Ta sprejema grešnike in jé z njimi,« so farizeji in pismouki očitali Jezusu. Govorili so resnico, a ta jih ni osvobajala, ampak je obsojala njihovo »pravičnost« in ozkosrčnost. Odrešenje ni prišlo za pravične in dobre, ampak za grešnike. Dobro je tako, sicer bi mi ostali za večno pogubljeni. Tako pa Jezus še vedno daje možnost, da se spreobrnemo in zaživimo novo življenje, kot je to storil izgubljeni sin. Prilika o izgubljenem sinu bi lahko nosila tudi naslov Prilika o dobrem Bogu. Od poslušalca zahteva odločitev: ali se bo veselil Božje dobrote ali pa bo ostal zakrknjen v svojem pravičništvu in zasmehoval spreobrnjene grešnike, jim ne privošči spreobrnjenja, sebe pa napuhnjeno hvalil. Mlajši sin v priliki se je z grehom tako uničil, da je postal lahko samo še svinjski pastir. To delo pa Postava prepoveduje (3Mz 11,7). Znašel se je vržen med pogane. Njegovega spreobrnjenja se starejši sin noče veseliti z drugimi. To je podoba pismoukov in farizejev. Oče, ki je podoba Boga, pa se prisrčno veseli spreobrnjenega grešnika. Gre mu naproti. Iskreno se spravita. Potrpežljivo prenaša tudi farizejske očitke starejšega sina. Jezus s to priliko razloži svojo ljubezen do grešnikov, da bi ga pismouki in farizeji lahko razumeli, če bi hoteli. To je pravzaprav prilika o dveh izgubljenih sinovih. Mlajši je grešnik enoumno. Zapade v najhujšo krizo, a se enoumno spreobrne. Pri starejšem sinu pa je vse dvoumno. Prefinjeno je zapleten v zlo in sam tega za nobeno ceno ne prizna. Torej ni bil izgubljen samo mlajši, ki je vse zapravil. Izgubljen je tudi ta, ki je vesten, priden, kajti nevoščljiv je zapravljivcu, ker mu je vse odpuščeno. Takega grešnika, ki prehodi bridko pot greha in pokore, ljudje opazijo. Teže pa opazijo grešnika v visokostni zlobi farizeja, ki bo do konca ostal na svojem položaju.                         Jezus je v priliki vrhunsko opisal stopnje procesa greha in spreobrnjenja.
Sin od očeta zahteva denar. Človek od Stvarnika lahko brezobzirno in nehvaležno začne zahtevati vse zgolj za svoj zemeljski obstanek. Ko pa se približa smrt, se začne prepirati z Bogom, namesto da bi mislil na resničnost, da je srečanje z Bogom iz oči v oči že čisto blizu.
Sin zapusti očeta in dom. Ko se človeku kopičijo v naročje zemeljske dobrine, se lahko zgodi, da Boga zapusti. Nič več ga ne potrebuje, ker na vse gleda z vidika sebičnosti in ne ljubezni. Zapade v ideologijo samozadostne morale, v kateri odkloni svojo odgovornost pred Bogom.
Sin zapravi vse premoženje. Sebičnežu se lahko zgodi, da se mu upre vsak napor. Zahteva užitek takoj, neprestano dobro počutje. Tako njegova osebnost zgnije v lenobi. Premoženje zapravi in postane izvržek družbe. Berač.
Sin hlapčuje v skrajni revščini, brez prihodnosti. Ko človek odvrže vsak napor, ga doleti najbolj naporno stanje na najnižji ravni. Nastopi dilema: obup ali spreobrnjenje.
Sin obžaluje svoje grešno življenje in se sklene spraviti z očetom. Na dnu, kjer je človek brez moči, ga samo Bog še lahko reši. To je milostni trenutek, ko se človek želi celostno ločiti od svoje sebičnosti. Bogu se izroči z vsem bitjem. Za svoje grehe se želi pokoriti in škodo povrniti. Bog takemu človeku rad odpusti. Hude ovire pa mu postavlja farizejski človek, ki v svoji pravičniški drži o sebi previsoko misli in spreobrnjenemu ne privošči odpuščanja. S to priliko Jezus farizejskim ljudem priporoča, naj se veselijo z Bogom, če se izgubljenci spreobračajo. Samo tako se bodo mogli spreobrniti tudi sami.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. POSTNA NEDELJA

Žena zasačena pri prešuštvovanju
    Jezus pa je šel na Oljsko goro. In zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel je ter jih učil. Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo in mu rekó: »Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati; kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. Ko pa ga niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« In spet se je pripognil in pisal po tleh. Ko pa so to slišali, so drug za drugim odhajali ven – počenši od najstarejših – in je ostal sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«
Jn 8,1-11

GOSPOD JE NESKONČNO USMILJEN
    Kaj se sme in kaj ne? Kaj je greh in kaj je ugodna priložnost? Duhovna zmeda, v katero je zašel sodobnik, se iz dneva v dan poglablja. Vse preračunavamo na razdalji: ugaja ali ne ugaja, koristi ali škoduje. Ne vprašamo pa se, ali je to moralno dopustno. Sicer pa, ko človeka kaj stisne, takrat začne razmišljati drugače. Greh bo vedno ostal greh, če si to priznamo ali ne. Skok čez plot ne bo nikoli dejanje, ki ga bodo vsi odobravali, posebej tisti ne, ki menijo, da je zvestoba v ljubezni osnova slehernega dobrega odnosa. Že tretjo nedeljo zapored spremljamo prilike, ki govorijo o usmiljenju in prizanašanju, ko gre za človekovo neaktivnost, kot v primeru nerodovitne smokve, ali pa prestopke, kot nam pripoveduje v priliki o izgubljenem sinu in v današnji zgodbi o ženi, ki so jo zasačili pri prešuštvu. Bog v vseh primerih ravna isto. Ne obsoja grešnika, ampak mu milostno odpušča. Bog je Ljubezen sama. Njegovo bistvo je brezpogojna ljubezen, ki odpušča, četudi smo padli zelo globoko v greh, samo vstati je treba, se pokesati in se vrniti na pot k Očetu, kot je to storil izgubljeni sin. Tudi Jezus v priliki o ženi, zasačeni v prešuštvovanju, žene ne obsodi, ampak ji naroči, naj ne greši več. Tudi mi si ne zatiskajmo oči pred resnico, ampak vedno priznajmo svoje grehe in jih obžalujmo.
    Prerok Izaija (43,16-21) nam govori, naj ne mislimo na to, kar je prešlo, kajti to smo pustili za seboj. Pomembno je to, kar je pred nami: »Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite?« govori Gospod. To je veljalo tako za izvoljeno ljudstvo, kot velja tudi za nas. Ta novost je v spoznanju, da je Jezus prišel zaradi nas, grešnikov, da bi nam vrnil dostojanstvo Božjega otroštva. Božje usmiljenje je neskončno, vendar moramo mi narediti prvi korak: poiskati Jezusa in ga prositi, naj nam pomaga.
    Evangeljska zgodba o prešuštni ženi je lep primer, kakšne so naše reakcije na grehe drugih. Zakaj jo je treba obsoditi? Postava je tista, ki je merilo našega ravnanja. Prav ravnamo, če upoštevamo zapovedi, vendar pa moramo biti tolerantni in usmiljeni, ko gre za grehe drugih. Prav je, da posvarimo bližnjega in mu pomagamo, da premaga to grešno stanje, nikoli pa ga ne smemo obsojati. Mnogi ljudje obsojajo, ker želijo na ta način skriti svoje lastne grehe in tako pokazati, kdo je tisti velik grešnik, ki si zasluži strogo kazen. Tako je bilo tudi z možmi, ki so obsodili to žensko iz evangelija. Morda jih je veliko izmed njih z njo prešuštvovalo, a so hoteli prikriti svoja dejanja s tem, da so obsodili to ubogo žensko. Farizeji in pismouki so zahtevali od Jezusa, naj ženo obsodi. Zato je Jezus jasen: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Vsi odidejo, kar je znamenje, da spoznajo svojo krivdo. Pismouki in farizeji imajo precej težav zaradi delovanja Jezusa, ker je drugačen, ker je direkten, ker ne obsoja, pač pa le opominja, predvsem njih, ki so varuhi postave, živijo pa ne tako, kot veleva postava. Zato se  zgražajo nad Jezusom, ki je z grešniki in so prepričani, da so boljši od njih;
Jezus pa jim v priliki o izgubljenem sinu pokaže, da je izgubljeni sin našel Očeta oz. ga je vsaj iskal, medtem ko je starejši sin nesrečen doma in v domu ne vidi ne dobrega Očeta ne veselja nad vsem, kar mu je podarjeno. Zgražajo se nad prešuštno ženo, a ne zaradi njenega greha, ampak zato, da bi izpadli boljši in hkrati, da bi ujeli Jezusa.
Jezus pa se skloni in jih vabi, da se tudi oni sklonijo vase in v sebi priznajo greh.
V teh odlomkih vidimo povabilo posta. Tisti, ki se redno zbiramo ob nedeljski Božji besedi in oltarni mizi, kar dobro poznamo zapovedi in prepovedi, grehe in kreposti, a je prav v tem nevarnost, da se primerjamo z drugimi. Jezus nas v tem postnem času vabi, da pogled preusmerimo vase. Vedno, kadar nas zanaša, da bi se primerjali z drugimi, se nad njimi zgražali in s tem opravičevali sebe, se moramo ustaviti ob sebi in se vprašati, ali začutimo čudovito moč odpuščanja, ki ga Bog podarja? On se ne zgraža nad grešno ženo. Skloni se k njej. Želi ji biti blizu, da bi je ne bilo strah. Hoče ji dati vedeti, da je ne obsoja in jo vabi, da se grehu odpove.
    V teh dneh bomo pristopali k zakramentu sprave. Skušajmo iti globlje. Farizeji in pismouki so poznali grehe in se jih izogibali, a ostali so pri primerjanju z drugimi, pri zgražanju in obsojanju. Niso se ustavili ob tem, kako dober je Oče in zato niso našli miru in veselja. Jezus nas v treh zadnjih evangelijih vabi prav k temu: k miru in veselju. Naj bo zakrament sprave povabilo:
- da obrodimo sad preprostosti, iskrenosti in sočutja;
- da zaživimo veselje in svobodo ljubljenih sinov in hčera;
- da začutimo lepoto Božjega odpuščanja in se Boga zato še bolj oklenemo.
Naj bo post res povabilo k veselju, k novemu odnosu z Bogom in ljudmi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

CVETNA NEDELJA

Slovesni prihod v Jeruzalem
    Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.
    Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj,
ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«
Lk 19,28-40

TRPLJENJE NAS OČIŠČUJE
    Trpljenje je del življenja in za mnoge preizkusni kamen, ob katerem se razblini vse, kar je samo lep zunanji videz in utvara. Jezus ga je sprejel kot izziv in način, kako nas bo odrešil. Preko Kalvarije gre pot v vstajenje, Jezusov križ je začetek novega življenja. Kadar pride bolezen, nesreča, duhovno trpljenje, stojimo pred izzivom: kaj bomo naredili? Kako bomo izkoristili nove možnosti, ki so pred nami? Trpljenje nima smisla samo na sebi. Pravo vrednost dobi takrat, ko ga premagamo, ko si pridobimo nove izkušnje, ko ne klonemo. Samo tako smo blizu Jezusu, ki nas je odrešil na križu.
    V odlomku preroka Izaija (50,4-7) beremo o trpečem služabniku. Pravični sprejema trpljenje in se mu ne upira. V tihoti se prepusti poslušanju svoje duše, kjer ga nagovarja Bog: »Zaupaj in veruj!« Ko se ne osamimo in ne klonemo pred trpljenjem, nam je Bog blizu in nam pomaga nositi križ.
    V evangeliju po Luku beremo zgodbo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Jezusov sodni proces je neponovljiva zgodba in nenehni izziv, kako je treba trpljenje vključiti v vsakodnevno dogajanje. Krize, razočaranja, krivice in trpljenje nedolžnih, je del vsakdana, kar pušča neizbrisne posledice v človeški zgodovini. Zato nam je Jezus jasen zgled, kakšen mora biti človek v kriznih položajih, ko ga vsi zapustijo: vztrajati mora do konca, trpeti in se ne obotavljati dati življenje za druge. Trpljenje je nesmiselno tako dolgo, dokler se sprašujemo: Zakaj je to moralo priti? Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni? Naj nam Božja milost pomaga, da bomo lažje razumeli svoje stiske in trpljenje bližnjega.
    Na cvetno nedeljo navadno poslušamo dva evangeljska odlomka, ki pa sta si po vsebini v popolnem nasprotju. Pri blagoslovu zelenja namreč poslušamo poročilo o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, pri sveti maši pa je v ospredju poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti. Slovesni vhod v Jeruzalem ter njegovo trpljenje in smrt so se zgodili v razponu petih dni. Ko je stopal po poti, ki vodi v mestno središče, ga je množica evforično pozdravljala in sprejela kot rešitelja. V petih dneh pa so verski voditelji uspeli obrniti javno mnenje na glavo. Ista množica, ki je pred petimi dnevi Jezusu vzklikala »hozana!«, mu je v petek grozila z besedami »križaj ga!« Kljub dvatisočletnemu razponu časa, se človekovo mišljenje ni nič spremenilo. V povprečju mu razmišljanje kroji javno mnenje, ki ga poosebljajo mediji in aktualna politika. Povsem običajno je, da v nekem trenutku evforično vzklikamo določeni osebi, za katero smo prepričani, da bo v družbo prinesla spremembe, že po kratkem preteku časa pa nad njo izražamo razočaranje, ker ni izpolnila naših pričakovanj. Podoben scenarij se navadno odvija vse naše življenje. Vprašanje pa je, ali si upamo razmišljati s svojo glavo in sami storiti kaj za blagor v družbi.
S prihodom Jezusa v Jeruzalem, na cvetno nedeljo, se v resnici začenja uresničenje Jezusovega kraljestva. Vendar to ni, zemeljsko kraljestvo z oboroženo vojsko, policijo in državnim uradništvom, temveč kraljestvo ljubezni in miru. Spodobi se, da kot kristjani spoštujemo našega Kralja, ker on od nas najprej zahteva poslušnost naših src, da se z ljubeznijo in spoštovanjem obračamo do Njegovega nauka. To je, da imamo radi drug drugega. Kakor tudi sebe. Jezus Kristus, ni prišel v Jeruzalem, da bi bil razglašen za kralja zemeljskega kraljestva, temveč da za nas trpi, umre in s svojim vstajenjem premaga smrt; da nas odkupi pri svojem Očetu. Cvetna nedelja je praznik, ki ga moramo gledati v povezavi na veliki petek in Kristusovo vstajenje. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija, zelenje in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju, imajo svoj izvor v bogoslužnih navadah jeruzalemske Cerkve, ki so poznane že iz 4. stoletja. Jezus je s svojim prihodom na svet pokazal, da želi biti drugačen odrešenik in vladar nad človeškimi srci. Hotel je biti Emanuel – Bog z nami. Zato se je postavil na stran tistih, ki so odrinjeni, na robu družbe in katerih mnenje nič ne pomeni. Za zgled nam je dal otroka, ki se ni sposoben braniti, še več, prepuščen je v roke odraslih, da lahko naredijo z njim, kar hočejo. Zgodi pa se nekaj nepričakovanega: nebogljeni otrok razoroži najbolj nasilne, s svojo usodo potrka na njihova srca, da se njihova trdota omehča in so spet sposobna ljubiti. Jezus nam ponuja zanesljivo, preverjeno metodo, ki prinaša osupljive rezultate. Ta metoda je odpuščanje, prizanašanje in ljubezen do tistih, ki nas sovražijo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKA NOČ

Jezusovo vstajenje
    Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9

VSTAL JE KRISTUS UPANJE NAŠE
    Velika noč je glavni in najpomembnejši krščanski praznik. Brez Jezusovega vstajenja je naša vera prazna, še smo v grehih. Vstajenje je središče vsega krščanskega sporočila in skupaj z Jezusovim trpljenjem in smrtjo temelj naše veroizpovedi. Jezus je vstal in živi! To je največja novica, najbolj pomembna novica za vsakogar izmed nas, tudi po 2000 letih. Jezus dejansko živi in deli milosti tudi danes. To nam prinaša veselje in upanje, da bo obudil tudi nas. Vstajenje bo vedno zavito v skrivnost, ker ne upošteva naravne zakonitosti. Bog nas vedno preseneča s svojo vsemogočnostjo, zato se moramo oklepati vere, upanja in ljubezni. Jezus se tudi ni prikazal vsem ljudem, ampak se je razodel le tistim, ki jih je izbral za priče svojega vstajenja in večnega življenja. Ni treba, da bi videli, kaj se je zgodilo z Jezusom, dovolj je, da verujemo, da je v nebesih, kjer je pripravil prostor tudi za nas.
    V prvem berilu iz Apostolskih del (10,34.37-43) spregovori Peter: »Razpeli so ga na križ in ga usmrtili, Bog pa ga je obudil tretji dan … Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, in mi smo priče.« Ko ga je Oče obudil od mrtvih, je potrdil celotno Jezusovo življenje, delo, učenje. Potrdil je, da so Jezusove besede izšle od njega. Dokončno je potrdil, da je Jezus njegov ljubljeni Sin. Isto misel ponovi apostol Pavel, ko zatrjuje, da če Kristus ni vstal, je prazna naša vera. Vstajenje je velik in neovrgljiv dokaz vsem, tudi sodobnikom, ki bi iz kakršnegakoli motiva hoteli vanj dvomiti. Z vstajenjem je Oče postavil Jezusa v središče zgodovine, nad ves kozmos, ga postavil za sodnika živih in mrtvih; pred njim bomo vsi ob koncu dajali odgovor o svojem življenju. Oče je potrdil, da je Kristus vedno med nami, da je vodnik in luč sveta, edini resnični učitelj, kateremu moramo podrediti vse svoje življenje. Jezusovo vstajenje nam tudi zagotavlja, da ljubezen, ki jo je Jezus prinesel na svet, ne bo nikoli umrla in da je on naš Odrešenik. On nas ni odrešil le s svojo smrtjo, ampak tudi s svojim vstajenjem. Jezus je umrl za naše grehe, pravi sv. Pavel, a je vstal zaradi našega opravičenja (prim. Rim 4,25). To je bila vera in prepričanje apostolov in prve Cerkve. Apostol Peter tudi pravi, da se jim je očitno prikazoval, da so z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih, in dodaja, da jim je tudi naročil, naj oznanjajo in pričujejo zanj.
    Še bolj goreč in prepričljiv oznanjevalec Kristusovega vstajenja je bil apostol Pavel. Vsepovsod je govoril in v vsakem svojem pismu je pisal o Kristusu, križanem in od mrtvih vstalem. Nikoli se ni utrudil in naveličal oznanjati to veselo oznanilo, kamorkoli je prišel: v Atene ali Korint, v Antiohijo ali pred judovskim sinedrijem, pred upraviteljem Feliksom in pred Judi v Rimu. Ko ga je eden od rimskih sodnikov privedel pred sodišče, je Pavel takoj povedal, da mu sodijo zaradi upanja v vstajenje (Apd 23,6). To vero v vstajenje smo dolžni oznanjati tudi mi. Ne toliko z besedami, ampak z življenjem. S tem, da iščemo, kar je zgoraj. Pri tem Pavel ni mislil, da se ne bi smeli zanimati za probleme tega zemeljskega življenja ali da bi morali celo bežati pred dolžnostmi. Hotel je reči, da moramo vsakdanje življenjske naloge reševati po zakonih Božjega kraljestva, ki je predvsem kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni. Zato bodimo vztrajni v dobrem, v velikodušnosti, dobroti, človečnosti, odpuščanju. To prinaša notranje veselje, čeprav okušamo, da je za to potreben tudi napor. Vendar prav svetloba vstajenja, Kristusova končna zmaga, osvetljuje naš življenjski križev pot in nam daje pogum, tolažbo in trdno upanje.
    Osnovno sporočilo Vstalega med preplašenimi učenci je bilo: Ne bojte se! Strah in tesnoba sta pogosto tudi naša spremljevalca. Bojimo se za družino, otroke, za zdravje, službo. Strah nas je zaradi rušenja moralnih norm v svetu, strah zaradi ravnodušnosti in premajhne solidarnosti med ljudmi. Strah nas je zaradi terorističnih napadov, ki so vse pogostejši tudi v Evropi. Zdi se, kot da zlo preplavlja življenje ljudi. Nekateri pa se trudijo, da vse prikazujejo v še bolj črnih barvah.
Velika noč ima sporočilo upanja za vsa preplašena srca. Ne bojmo se, Jezus je svet in zlo v njem premagal. On hoče biti naša radost, mir in gotovost. Nismo prepuščeni samemu sebi. Zlo nas ne more uničiti, ker je On močnejši od vsakega zla. On je z nami, tudi ko na videz ni nobenega izhoda. To prepričanje utrdimo v sebi v teh dneh ob Jezusovem praznem grobu in ob večni luči naših tabernakljev, ki nam zagotavlja Jezusovo navzočnost. On je tu za vsakogar izmed nas in nam kliče: »Ne boj se! Naj tvoje srce preplavi radost, mir in ljubezen! Veseli se! Aleluja!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BELA NEDELJA - PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA

Jezus se prikaže učencem
    Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Jn 20,19-23


BOG JE USMILJEN
    Ta nedelja se imenuje bela nedelja in je hkrati praznik Božjega usmiljenja. Bela nedelja je dobila tak naziv zaradi novokrščencev, ki so bili krščeni pri velikonočni vigiliji in so oblekli belo oblačilo ter so ga nosili ves teden. V nedeljo po veliki noči so ga odložili. Bela obleka je bila za pripadnike krščanske skupnosti znamenje, da je med njimi novi član Cerkve, ki ga je treba vzljubiti in sprejeti v skupnost. Hkrati je novokrščenec na ta način pričeval, da se je odločil za Kristusa in je zanj pripravljen dati tudi svoje življenje, če bi bilo potrebno. Zato nas Božja beseda te nedelje vabi, da bi Jezusovo  vstajenje sprejemali z vero, kot je treba z vero sprejeti zakrament krsta. Starega grešnega človeka je treba zapustiti in se okleniti novega človeka, Kristusa, ki je na skrivnosten način vedno med nami.
    V odlomku iz Apostolskih del (5,12-16) beremo, da se je po rokah apostolov dogajalo mnogo čudežev: ozdravljali so bolne, izganjali hude duhove. Ljudje so jih cenili in pridružilo se jim je mnogo ljudi. Skrivnost njihovega uspeha je bila tesna povezanost z vstalim Gospodom in med seboj. Bili so enodušni in polni Svetega Duha. Tako so po vstajenju in prihodu Svetega Duha postali močni pričevalci za Kristusa. Niso se bali oblasti, ki jih je preganjala, ne trdosrčnih Judov, ki so zavračali vstajenje in večno življenje. Pričevali so svojo vero z zaupanjem v Božje načrte, zato so njihove besede podpirali čudeži in znamenja odrešenja.
    V evangeliju beremo o Jezusovem prikazovanju apostolom, ki prvi dan oziroma na dan vstajenja v strahu čakajo, kaj se bo zgodilo, saj so jih judovski oblastniki iskali, kajti zatreti so hoteli Jezusov nauk. Jezus vstopi pri zaklenjenih vratih in pozdravi: »Mir vam bodi!« Pomiriti želi prestrašene učence in jim pokazati, da živi in je z njimi. Učencem podeli tudi posebno nalogo: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tako jih pošilja, da v njegovem imenu oznanjajo evangelij in odpuščajo grehe. Tako se je Bog želel s svojim usmiljenjem skloniti k človeku, da mu preko duhovnikov in škofov Cerkve v vsakem trenutku more odpustiti grehe. Sveti papež Janez Pavel II. je 30. aprila leta 2000, na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
 Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. 
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
 Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
Povezanost praznika Božjega usmiljenja in bele nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom. Da pa bi usmiljenje dosegli, moramo tudi mi biti usmiljeni drug do drugega, odpuščati drug drugemu in z ljubeznijo služiti drug drugemu. On nam je zgled in nas vabi, da tudi mi tako delamo. Zato se radi z vero in ljubeznijo zatekajmo k njegovemu usmiljenemu Srcu in ga prosimo, naj se usmili nas in vsega sveta. Današnji svet potrebuje usmiljenje, zato ga vedno znova izročajmo usmiljenemu Jezusu, ki je vedno z nami in nam kliče: »Ne bojte se! Mir vam bodi!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus se prikaže sedmim učencem
    Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.
    Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«
Jn 21,1-19

JEZUS ŽIVLJENJSKI SOPOTNIK
    Po vstajenju je Jezus večkrat presenetil svoje učence z nenadnim prihodom, ko se ga niso nadejali. Zato je marsikateri izmed njih dvomil v Jezusovo resničnost, a to ni upal priznati pred drugimi. Prejšnjo nedeljo smo brali o apostolu Tomažu, ki pa je resno podvomil v resničnost Jezusovega vstajenja. »Dokler ne vidim znamenj žebljev in ne dam roke v njegovo stran, ne bom veroval!« pravi. Človeško gledano je dvom na mestu. Ko se sreča z živim Jezusom, je vse drugače. Tudi mi pogosto dvomimo v to ali ono versko resnico, ali pa celo v Jezusa samega. Težko je doumeti resničnost, da je Jezus vstal in živi tukaj in zdaj, če ga ne srečamo v svojem srcu, če ne utihnemo in prisluhnemo, ko nam govori: »Ne boj se! Tukaj sem s teboj, živi Bog, samo zaupaj!« Kot se je vera v resničnost vstajenja pri apostolih krepila počasi, tako je tudi z našo vero, saj potrebujemo spodbude. Duhovna pot je namreč trnjeva, vsakdo se mora sprijazniti s svojo omahljivo naravo in upati, da ga bo Jezus utrjeval na njegovi poti. Vera je nezaslužen dar, ki pa zahteva tudi naše sodelovanje in vztrajanje pri iskanju Božje volje. Pri tem se opiramo na Jezusove besede: »Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan!«
    Apostolska dela poročajo, kako so apostoli z navdušenjem oznanjali, da je Gospod res vstal. Nič jih ni moglo ustaviti, saj so bili tako tesno povezani z Jezusom, da jih niti zapor, niti kakršno koli drugo trpljenje ni prestrašilo, ampak so bili celo veseli, da so smeli trpeti za Jezusa. V današnjem odlomku povedo velikim duhovnikom, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Jasno so si postavili lestvico vrednot, zato so dobro vedeli, da smo ljudje ustvarjena bitja in zato moramo Boga ljubiti in sprejeti kot najvišjo vrednoto. Tudi v našem življenju je pomembno, da vrednote postavimo na pravo mesto. Zato je zelo pomembno, da postavimo Jezusa na prvo mesto, saj je on naš učitelj in vodnik. Če bomo to naredili, bo tudi naše življenje polno optimizma in veselja in vse stvari bomo videli v drugačni luči, skozi očala ljubezni in strpnosti. To Jezus želi od nas. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo sodeloval ali ne.
    Evangelij te nedelje nam predstavi zelo zanimivo srečanje učencev z vstalim Jezusom. Celo noč se trudijo, pa nič ne ujamejo. Potem pa jim z obale nekdo zakliče, naj vržejo mreže na desno stran. Niso vedeli, da je Jezus. Šele ko so ujeli veliko količino rib, so se zavedli, da je na obali Jezus. Ko so prisluhnili in naredili tisto, kar jim je rekel, so dosegli pravi uspeh. Podobno je v našem življenju. Pogosto se trudimo, a pravih uspehov ni. Ko pa spustimo Jezusa v svoje življenje, se nam zgodi neverjetna sprememba, kajti on obilno blagoslavlja naše delo in vse naše življenje. V moči njegovega blagoslova je vse lažje: delo steče, odnosi se izboljšajo, problemi izginjajo in na življenje ne gledamo več le kot na težko borbo, ampak z bolj vesele plati, saj nam njegova prisotnost pomaga prebroditi sleherno težavo. Druga zanimiva stvar v tem evangeliju je, da Jezus učence povabi: »Pridite jest!«, nato pa vzame kruh in jim ga ponudi; prav tako ribo. Jezus je tudi v Emavsu vzel kruh, ga razlomil in ga dal učencema. Po tem dejanju sta ga spoznala. Verjetno so ga po tem spoznali tudi učenci na obali. Morda Jezus s tem hoče pokazati, kako pomembna je evharistija, kjer nas podobno vabi, da se udeležimo svetega obeda. Kruh prinaša življenje, evharistični kruh, ki ga deli Jezus po naših cerkvah, pa večno življenje. Ali se odzovemo Jezusovemu vabilu: »Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo.«  Jezus v Janezovem evangeliju (6,53) pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« Verjetno se premalo zavedamo daru, ki nam ga daje Jezus. To je zastonjski dar in če postavimo Jezusa na prvo mesto v svojem življenju, ne bo vprašanja, čemu je to potrebno. Z uživanjem sv. evharistije se bomo še bolj zbližali z Jezusom in ga srečevali v vsakem položaju svojega življenja ter v ljudeh, ki jih srečujemo, s katerimi živimo ali poslujemo. Jezus nam pomaga, da naredimo prave poteze in prave odločitve ter nas vabi, da se hranimo ob mizi Božje besede in kruha, ki nam prinašata večno življenje. Na potezi smo mi vsi, vsak zase, vsak na svoj način, zato odprimo svoja srca Božji milosti in usmiljenju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus dobri pastir
     »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Jn 10,27-30

DAJMO SE VODITI BOGU
    Nedelja dobrega pastirja nam želi pokazati, kako Jezus skrbi za nas, kajti ne pusti, da bi se kdo pogubil. Jezus je dobri pastir, ki pase očetove ovce in usmiljeno skrbi zanje: tisto, ki se je izgubila, poišče, tisto, ki se je ranila, obveže, vodi jih na dobro pašo. Jezus je to nalogo zaupal škofom in duhovnikom in želi, da ne bi bili le najemniki, ampak resnični pastirji, ki jim je mar za ovce in ne iščejo svojih koristi, ampak koristi za ljudi, ki so jim zaupani. Bog jim je zaupal to nalogo, zato so tudi njemu odgovorni. Prilika o Jezusu dobrem pastirju nam prikliče v spomin Cerkev, ki jo pretresajo valovi in viharji sodobne družbe. Kaj se dogaja s sodobnimi pastirji, ki so jim ovce zaupane? Mnoge ovce so se izgubile, ne slišijo več glasu svojega pastirja, večina je celo prepričana, da pastirja sploh ne potrebuje. Družba brez pravega vodstva je kakor ladja brez kapitana na krovu. Ne moremo zanikati, da je marsikateri pastir bolj podoben skrbniku, ki mu ni mar, kaj se dogaja s čredo. Vendar je pogostokrat tudi čreda sama kriva za svojo razkropljenost in tavanje po nevarnih skalah. Kdor je svojeglav, je za svoje stanje sam kriv in ne sme krivde valiti na svojega učitelja. Zato molimo za svoje škofe in duhovnike, da bodo zvesti svojemu poklicu in bodo pripravljeni žrtvovati vse, tudi svoje življenje, za dobro počutje svoje črede.
    Nedvomno sta bila Pavel in Barnaba vzorna pastirja. Apostolska dela (13,14.43-52) poročajo o tem, kako sta jemala svoje oznanjevanje kot poklicanost in odgovornost pred Bogom, zato se nista uklonila tistim, ki so ju hoteli potisniti na stranski tir. Prepričan kristjan ne more biti tiho ob krivicah, ki se dogajajo ljudem, med katerimi živi. Krščanska vera ni modni dodatek, ki ga lahko zamenjaš z drugim. Kdor je postavljen kot luč, mora svetiti, sicer bo zavajal tiste, ki so v temi in iščejo smisel svojega življenja. Pavel in Barnaba sta se zoperstavila nevoščljivosti Judov in pogumno oznanjala Božjo besedo vsem, ki jih je Bog poklical. Bila sta eno s Kristusom, ki je bil njun edini učitelj. Nista delala zase, ampak za Boga in ljudstvo ter neutrudno oznanjala veselo oznanilo o večnem življenju, ki ga je Bog namenil ljudem.
    In to večno življenje je v svojem videnju opisal apostol Janez v knjigi Razodetja (7,9.14-17). V svojem zamaknjenju je videl pred Božjim prestolom veliko množico v belih oblačilih in s palmami v rokah. To so mučenci, ki so dali svoje življenje za Kristusa in vsi tisti, ki so poslušali glas dobrega pastirja in živeli v skladu z Božjo voljo. Vsaka družba ima za svoj temelj nedolžne žrtve, ki so s svojo krvjo dokazale resničnost določene ideje in nauka. Tudi sodobno krščanstvo je zgrajeno na krvi mučencev, ki so nam s svojim zgledom v poduk, kako je treba Boga poslušati bolj kot predstavnike takšne ali drugačne zemeljske oblasti. Samo Bogu pripada vsa čast in slava, človeka pa je treba hvaliti samo v skladu z dobrim, ki ga naredi za najbolj revne in uboge.
    Odrešenik, ki je prišel iz nebes, da nas povede v nebesa, je dobri Pastir. Znamenje, da smo z njim v občestvu, je, da ga poslušamo. On nas natančno pozna in z ljubeznijo priteguje k sebi, da hodimo za njim. Smo v Očetovi roki. S Sinom sta eno. Iz njunega občestva nas nihče ne more iztrgati, dokler mi sami tega nočemo. Zemeljska podoba nebeškega svetišča je v stari zavezi tempelj, v novi zavezi cerkev. Že v stari zavezi so vedeli in v novi zavezi vemo, da sezidana stavba postane svetišče ob posebnem posvečenju. Svetišče je središče Božje navzočnosti med ljudmi, vendar je Bog navzoč povsod, ne le v svetišču. V molitvi razvijamo svojo poslušnost Bogu. Gospodu smo poslušni na dva načina. Poslušamo, kaj govori, in poslušni smo njegovi besedi. Vse naše poslušanje je lahko prazno, če ne postane poslušnost. To pomeni, da Božjo besedo, ki jo poslušamo, vzamemo tako zares, da ji postanemo poslušni, da se ji izročimo, da nas vodi. Gospod pravi, da pozna svoje. Govori nam kot tistim, ki jih pozna. Pozna nas bolje, kot mi poznamo sami sebe. Govori nam iz notranjega poznavanja naših duš. Naše poznavanje samih sebe prihaja iz poslušanja tega, kar nam govori. Ko se živo zavedamo svojega življenja, nam je vedno bolj pred očmi iztek zemeljskega življenja. Od kod gotovost, da bomo ob izteku zemeljskega prešli v večno življenje? To gotovost nam daje Jezusova beseda. Naše življenje je v Božjih rokah in nihče ga ne more uničiti. Zaščiteno je z Božjo ljubeznijo, Božja ljubezen preprečuje, da bi s smrtjo postali nič.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. VELIKONOČNA NEDELJA

Nova zapoved
    Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Jn 13, 31-35

LJUBIMO DRUG DRUGEGA
    Pot do poveličanja vodi skozi trpljenje. Velikonočna skrivnost namreč vključuje Jezusov sodni proces, njegovo trpljenje, smrt na križu in vstajenje. Trpljenje in smrt spadata k življenju in ju ne moremo jemati le kot modni dodatek. Oboje je navzoče vsak trenutek, zato vedno nekaj izgubljamo in hkrati ponovno začenjamo. Pomlad, ki se je razcvetela v vsej polnosti, nam govori o veliki skrivnosti umiranja in prehajanja v novo življenje. To nas utrjuje v veri in upanju, da so nebesa resničnost, ki je pripravljena za vse, ki se oklepajo Boga in mu sledijo. Tudi Božja beseda te nedelje govori o tem, da življenje na zemlji ni lahko in preprosto, ampak moramo iti skozi velike preizkušnje, da dospemo k Očetu, ki vse dela novo, ki bo obrisal solze z oči slehernega izmed nas, kajti tisto, kar nam je pripravil, je veličastno, saj bomo živeli v ljubezni in veselju, predani drug drugemu in Bogu. Zato nam daje Jezus novo zapoved, da se ljubimo med seboj, da živimo skupnost ljubezni tako močno, da bodo vsi spoznali, da pripadamo Božjemu kraljestvu, ki ga skupaj s svojim Učiteljem gradimo že na zemlji. Jezus nam je dal zgled, kako naj živimo.
    V Apostolskih delih (14,21-27) beremo, da sta apostola Pavel in Barnaba govorila množici, ki ju je poslušala: »Skoz veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Tudi nas spodbujata, da se v težavah in stiskah oziramo na Križanega, ki ni ostal v hladnem grobu, ampak je na velikonočno jutro vse presenetil z novico: »Mir vam bodi! Ne bojte se!« Ni razloga, da bi se bali, saj je z nami Kristus in nas spremlja na naši poti. Zato pa je prav, da drug za drugega molimo in svoje brate in sestre priporočamo Bogu, predvsem pa je potrebno moliti za duhovnike in škofe, da bi bili odprti za Božjo milost in podprti v oznanjevanju vesele novice, da nas Bog ljubi.
    Apostol Janez nam v knjigi Razodetja (21,1-5) razkriva fascinantno novico, da je videl novo nebo in novo zemljo, popolnoma drugačno od te, ki jo poznamo: veličastno in sijajno. Pa ne le to, ampak bo Bog žalost spremenil v veselje, smrti ne bo več, niti bolečin. Sprememba se začenja z vstajenjem, ko vse dela novo, drugačno in popolno. To mora postati tudi naša izkušnja, ko se odpovemo grehu, se spokorimo in zaživimo kot novi ljudje pred Bogom, v ljubezni in neposredni povezanosti z njim in med seboj, odprti za vse dobro, v sodelovanju z Božjo milostjo.
    Ni človeka, ki ne bi mogel razumeti, kaj to pomeni: sovražiti druge ali jih ljubiti. Vsak človek pa tudi pozna izkušnjo, kako zahtevno in težko je dolgo časa zdržati v ljubezni do drugih. Človek, ki ne zdrži v ljubezni, navadno začne misliti, da je prava ljubezen neuresničljiva. Tisti, ki tako mislijo, navadno trdijo, da je ljubezen lahko samo vzajemna. Torej samo dajanje in vračanje, ne pa zgolj dajanje brez zahteve po povračilu. Mnogo je ponesrečenih ljubezni zaradi zahteve, da mora dajanju nujno slediti tudi vračanje. Tu je leglo vsakdanjih razočaranj, iz katerih se rodi mišljenje, da se ljubezen lahko uresniči samo v drobcih. Iz tega pa sledi prepričanje, da pač svetu vlada egoizem in je njegova gonilna sila brezobziren boj. Smo sredi popolnoma posvetnega mišljenja, ki misel na Boga trdovratno odganja od sebe, kakor tudi misel, da je v dajanju treba vztrajati, četudi ni vračanja. Evangelij po Janezu (13,31-35) nam govori o tem, da Jezus želi, da bi živeli v medsebojni ljubezni, drug z drugim, povezani z izvirom milosti. Ali je mogoča ljubezen, ki jo zapoveduje Kristus? Ali jo je mogoče izpolnjevati? Iz zgolj človeške moči tega ne moremo zagotoviti, ko poslušamo Kristusa, pa slišimo ali beremo njegove besede: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Gospod nam je prišel v naši koži kot Učlovečeni to povedat, naročat. Samega sebe kot otipljivega človeka med nami nam postavlja za merilo. Krščansko ljubiti torej pomeni v Kristusu se izročiti Očetu in prek njega ljudem. Krščanska ljubezen je torej utemeljena na izročenosti. V kristjanovi ljubezni se ponavzoči Kristusova ljubezen. Evharistija je najodličnejša oblika te izročitve. Evharistija je temeljna izročitev, ki pričuje, kaj je Kristus storil za nas in kaj tudi danes dela za nas in po nas. Naša ljubezen je zakoreninjena v tej Kristusovi izročitvi, ki se je lahko udeležujemo tako, kot zahteva Kristus. Tako, da se izročimo drugim in smo zanje navzoči in znamo pri tem zapostaviti sebe, svoje pravice in uresničitev svojih teženj. Ljubezen, ki živo deluje, vsak dan prinaša v življenje nove vsebine. Po ljubezni, s katero sodelujemo med seboj in z Bogom, on vse dela novo. Po tej poti spoznavamo, v čem je novost krščanske ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus obljubi Svetega Duha
    Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me pa ne ljubi, ne spolnjuje mojih besed. In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas; Tolažnik Sveti Duh pa, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ‚Odhajam in pridem k vam‘. Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi.
Jn 14, 23-29

ZAPOVEDI SO PRILOŽNOST
    Kaj se bo zgodilo z veselim oznanilom  po Jezusovem dokončnem odhodu s tega sveta? S tem vprašanjem se niso ubadali le apostoli, ampak je v prvi vrsti o tem razmišljal Jezus sam in zato želel učence pripraviti na svoj odhod. Obljubil jim je, da jim bo poslal Svetega Duha, ki jih bo vodil in poučil o vsem, kar je potrebno za večno življenje. To je edina garancija, da je krščanstvo močno in trdno tudi v tretjem tisočletju. Hkrati je ta vesela novica tudi vabilo, da smo odprti za delovanje Svetega Duha, da se mu pustimo voditi in da naredimo vse, da bi bilo Božje kraljestvo na zemlji trdno in zatočišče za vse, ki potrebujejo odrešenika. Jezus pravi, da ljubezen do njega vodi k izpolnjevanju njegovih zapovedi in to izpolnjevanje kaže na ljubezen do njega. Antična ljudstva - in med njimi Izrael - so v ta krog vključila tudi sámo razodetje zapovedi. Ko je Bog svojemu ljudstvu razodel zapovedi, jim je izkazal neprecenljivo milost: tako vedo, kako mu morejo ugajati in česa naj se izogibajo. Kljub temu jih Izrael ni izpolnjeval, zato je moral v izgnanstvo. Jeremija pa trdno veruje, da jih bo Gospod rešil in tako bo Izrael stopil v novo zavezo, v kateri bo Gospodova postava zapisana v njegovem srcu. V Jezusovem srcu je bila zapisana in v njegovi daritvi je bila izpolnjena v vsem svojem pomenu. Odslej je on sam merilo zapovedi: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«  Kakor on … On sam ljubi po učencih, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi.
    Apostolska dela (15,1-2.22-29) poročajo o tem, da so nekateri ljudje begali kristjane, ko so učili, da se morajo dati obrezati, ker sicer ne morejo biti odrešeni. Zato so apostoli in strešine poslali k njim Juda in Sila, da sta sporočila skupnosti, da jim ne nalagajo nobenega dodatnega bremena. Jezus nam ne postavlja pogojev. Pri njem je vsak dobrodošel; vsakega sprejema takšnega, kot je, in mu ponudi svojo roko. To je veselo oznanilo, da smo pri Bogu vsi enaki, ker on ne dela razlik.
    Apostol Janez nam v knjigi razodetja (21,10-14.22-23) pripoveduje o svojem videnju nebeškega Jeruzalema. Kakšna bodo nebesa ali nebeški Jeruzalem? Janez ga vidi v veličastnem sijaju, kakor kristalni jaspis. Popolnosti namreč ni mogoče omejevati in spraviti v človeško govorico. Neskončna ljubezen je podobna nenehnemu žuborenju potoka, ki nikoli ne usahne. Bog je največ, kar si lahko zamislimo, zato ga vzljubimo in sprejmimo kot svojega sopotnika.
    Kdor ljubi bližnjega, se bo trudil, da mu bo ugajal in mu bo hudo, če ga bo razžalil ali mu storil krivico. Do bližnjega bo tako pozoren, da bo izpolnil, za kar ga bo drugi prosil. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi,« pravi Kristus v današnjem evangeliju. Te besede vržejo novo luč na zahteve nekaterih sodobnikov, naj se odpravi vrsta zapovedi. Drugi podobno trdijo, da zapovedi sploh niso več potrebne. Zunaj konteksta ljubezni je to res. »Če prihaja vse manj ljudi v cerkev, bi lahko malo omili zapoved, da ne bi bilo treba hoditi vsako nedeljo k maši,« trdijo nekateri popularni »sodobni reformatorji«. Toda,  če je vse manj ljudi v cerkvi, ni treba odpraviti zapovedi, ampak med ljudmi poživiti ljubezen do Boga in cerkve bodo polne. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Ljubezen je stvar odnosa. Kdor bo imel z Bogom osebni odnos in ga bo ljubil, ga bo poslušal. Problem upadanja duhovnih poklicev in razpadanja zakonov ni problem zapovedi, ampak se poraja zato, ker ljudje nimajo osebnega odnosa do Boga. Je pa tudi tragika sodobnega, zlasti mladega človeka, ki ne izkuša več, da ga Bog ljubi in da lahko iz te ljubljenosti naredi nekaj velikega v svojem življenju. Temeljna težava ni v celibatu ali zakonski zvestobi, ampak v dejstvu, da ljudje niso več sposobni življenjske odločitve, ker se ne čutijo ljubljene. Z ukinitvijo zapovedi ne bi rešili ničesar, z oznanilom Božje ljubezni pa marsikaj. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas ljubi. Ker nas Bog ljubi in smo izkusili njegovo ljubezen, izpolnjujemo njegove zapovedi. »Podlaga« za izpolnjevanje zapovedi je prav izkustvo, da nas Bog ljubi. Ljubezen poraja ljubezen, zato smo tudi mi sposobni ljubiti drug drugega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezusova velikoduhovniška molitev
    A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bodo vsi êno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama êno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. In jaz sem jih dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo êno, kakor sva midva êno. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma êno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih, in jaz v njih.«
Jn 17,20-26

DA BI BILI ENO
    Kdo sem? Kakšen smisel ima moje življenje? Vprašanja o vrednosti človeškega življenja so zelo pomembna, a odgovori so zelo različni. Treba je priznati, da je danes v ospredju posameznik, ki vse presoja pod vidikom koristnosti. Prva Cerkev pa je čutila, da je krščanski poklic nekaj, kar človeka osvobodi njegove ozkosrčnosti in mu odpre široka obzorja služenja drugim. Živim, ker me je Bog vzljubil in poslal, da pomagam dovršiti to, kar je on začel. Zato ne živimo zase, ampak za druge. Mi smo podaljšana Božja roka, ki rešuje. V četrtek smo praznovali praznik Gospodovega vnebohoda. Jezus odhaja, da nam prostor pripravi. Naše zemeljsko življenje je prehodno. In smrt je prehod. Ne tragični nič, ampak veličasten prehod. Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ne tarna o tragičnosti človeka, ne žaluje nad zemeljsko minljivostjo, ampak se zazira v prihodnost: na vstop v Očetovo veličastvo. Vendar Jezus ne misli predvsem nase, pač pa v molitvi izraža živo skrb za ljudi. Ne bo jih zapustil samih, ampak jih bo ob koncu njihovega zemeljskega življenja vzel s seboj v nebesa. S to molitvijo nam Jezus pomaga, da bi verovali, da nas Bog ljubi iz svojega bistva. Kakor ljubi Oče Sina, tako ljubi tudi ljudi. Zato velja tudi, da kakor Sin ljubi Očeta, ljubi tudi ljudi. In kakor Sveti Duh ljubi Očeta in Sina, ljubi tudi ljudi.
    Diakon Štefan je bil zaljubljen v Jezusa, zato mu nobena stvar ni bila težka. Govoril in delal je tako, kot ga je vodil Sveti Duh. O tem nam spregovorijo Apostolska dela (7,55-60). Njegov prehod je izrazit primer navzočnosti Božje ljubezni v najstrašnejšem trenutku, v mučeništvu. To povedo besede »poln Svetega Duha«. V tej navzočnosti Božje ljubezni, ki ga je prepajala, je pričal za vero, odpuščal morilcem in umrl. Nikakršne tragike ni izražal. Narobe. Izražal je popolnoma trdno vero, da njegova smrt ni brezno niča, ampak veličastni prehod v večno življenje. »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!«  »Ne prištevaj jim tega greha!« Umrl je za svoje mučitelje brez grenkega priokusa. Z veličastno zavestjo: prehod je tu. Sledili bomo torej Jezusovemu prehodu k Očetu, kajti sprejeli smo njegovo oznanilo, da nas Bog ljubi. Že na zemlji smo vpeti v skrivnostne vezi Božje troedine ljubezni. Večna ljubezen med Božjimi Osebami vključuje tudi ljubezen Boga do ljudi.
    V evangeliju Jezus prosi svojega Očeta: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličanstvo ...« (Jn 17,24). Tudi danes nas navdaja veselje ob Jezusovih besedah, ki jih izreka Očetu zame in za vse svoje. Silno pomemben trenutek je to, saj se pred svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem poslavlja od svojih učencev. Uči jih, spodbuja, tolaži, opominja, daje jim zadnje napotke za življenje z njim in v njem, novo zapoved medsebojne ljubezni. Potem pa se obrne naravnost k svojemu Očetu in ga prosi zanje in za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj. Prosi ga, naj jim zagotovi »rezervacijo« za nebesa. Jezus želi, še več, hoče, naj bomo tudi mi z njim tam, kjer je on. Ali smo ganjeni ob tej Jezusovi želji ali morda  pretreseni ob tem njegovem hotenju? Pomislimo: nebesa so naša, če le hočemo! Še prej pa Jezus prosi svojega Očeta, da bi bili eno. Tako eno, kot je eno Oče v njem in on v Očetu. Da bi svet veroval, da ga je on poslal, in bi se po tej veri vsi mogli zveličati. Biti eno v njem in med seboj. Ojej, to je pa malce trši oreh! Vsi, ki živimo v kakršni koli skupnosti, to dobro izkušamo, kajne? Pa naj bo to družinska, župnijska, redovna ali delovna skupnost. Na dan prihajajo prikrite in manj prikrite želje po uveljavljanju lastnih navad, pogledov na stvari, stališč, načina razmišljanja in ravnanja. Edinost doživljamo kot mozaik, ki ga moramo vedno znova in znova potrpežljivo sestavljati. Ampak odnehati ne moremo in ne smemo, ker nam Jezus zagotavlja, da je edinost mogoča. Saj nam daje svoje življenje, ki je Edinost sama, Sveta Trojica. V moči tega življenja moremo vedno znova začenjati. Kajti rezervirati moramo nebesa še za koga, mar ne? Kot jih je rezerviral sv. Štefan, ki je, umirajoč, molil za svoje ubijalce: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Da, odpuščanje! To je vezna »malta« v stavba medsebojne edinosti. Marljivo jo moramo uporabljati, da bo stavbi trdna in dobra. Da bi po našem prizadevanju za edinost z Bogom in med seboj za vse ljudi napočil trenutek, ko bo mogel vsak vzklikniti z vero in hrepenenjem: »Amen, pridi, Gospod Jezus!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINKOŠTI

Jezus obljubi Svetega Duha
    Ako me ljubite, ohraníte moje zapovedi. In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me pa ne ljubi, ne spolnjuje mojih besed. In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas; Tolažnik Sveti Duh pa, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.
Jn 14,15-16.23-26

SVETI DUH NAS UČI VSEGA
    Kaj se je zgodilo na binkošti? Sveti Duh je napolnil Jezusove učence. Z njegovo močjo so oznanjali, da je odrešenje, ki ga je izvršil Kristus, za vse ljudi. Sveti Duh je namreč dajal izgovarjati Jezusovim učencem močne besede resnice o izvršenem odrešenju. Besede so zajele srca. Velika Božja dela, s katerimi je Bog reševal ljudstvo, so se v Jezusovi velikonočni skrivnosti dopolnila v največjem dejanju. Odrešeni smo. Toda, če hočemo biti deležni odrešenja, moramo premagati slog življenja »po mesu«. Kaj je življenje »po mesu«? To je s sebičnostjo prežeta življenjska drža. To je zasužnjenost greha, ki dela iz ljudi cinike. Cinizem nespokorjenih grešnikov je duhovno mrtvilo, ki je daleč od srečnega občutja življenja. Zato se predajajo uživaštvu in zabavam, ki pa po streznitvi prinašajo praznino. Ali so bile binkošti potrebne? Jezus jih je predvidel, ker je dobro poznal svoje apostole. Kot dober psiholog je vedel, kaj se bo zgodilo takoj po njegovi smrti in koliko časa bo potrebno, da bodo postali močni in neomajni v svojem prepričanju. Po binkoštih so postali drugačni ljudje: pogumni, z močno vero in trdnim prepričanjem, da je evangelij zares veselo oznanilo o našem odrešenju. Mi smo na slabšem. Nismo bili zraven ob Jezusovi smrti in njegovem vstajenju, zato toliko bolj potrebujemo darove Svetega Duha. Birma je potrebna, a velika škoda je, da jo mnogi jemljejo kot modni dodatek ali pa nujnost, da bo »imel vse zakramente«, v njihovem življenju pa se nič ne spremeni na bolje. Zato je toliko bolj pomembno, da prosimo za birmance, da bi Sveti Duh neprestano deloval v njihovem življenju in jih varoval greha.
    Za apostole so bile binkošti veliko presenečenje. Prej so bili strahopetni, brez pravega navdušenja, po izlitju Svetega Duha pa so dobili novo izkušnjo gorečnosti v veri, kar so takoj opazili vsi, ki so jih poslušali. Ne le to. Apostolska dela (2, 1-11) poročajo, da so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so govorili v tujih, tudi njim prej neznanih jezikih, tako, da so jih vsi razumeli. Množico so prepričali s svojim navdušenim pričevanjem. Prejeli so darove Svetega Duha.
    Binkošti namreč pomenijo prepoznavanje različnih darov, ki jih Bog velikodušno poklanja posameznikom. O tem spregovori apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (12,3-7.12-13), ko pravi: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti.« Nismo vsi enaki in vsakemu je njegov stvarnik zaupal posebno poslanstvo. Zato se je treba truditi in Svetega Duha prositi, da odkrijemo svoje darove in z njimi obogatimo skupnost. Hkrati pa je to priložnost, da se zahvalimo za vse darove, ki nam jih Bog daje, da smo tako koristni v skupnosti: družini, župniji, v službenem okolju …
    V evangeliju po Janezu beremo, da nam bo Oče dal Tolažnika, da bo ostal pri nas vekomaj. Tolažnik pomeni »Zagovornik«. Na Jezusovo prošnjo k Očetu ostaja Sveti Duh »pri nas vekomaj«. Oče se namreč na Jezusovo prošnjo odzove in Svetega Duha pošlje v Jezusovem imenu. Mi pa v Jezusovem imenu prosimo Očeta. Tako neskončno vzvišeni Bog nas zajame v svoje notranje dogajanje. Sveti Duh ostaja in deluje v nas vekomaj. Tu na zemlji sicer še živimo v času, vendar smo bistveno zajeti v Božje življenje. Mora pa nas še izpopolnjevati. Jezus nam razloži, da nas Sveti Duh uči vsega in spomni vsega, kar nam je sam razodel. S tem nam Svetega Duha predstavi kot našega notranjega razlagalca njegovih razodetih misli. Sveti Duh ni vklenjen le v srca vernih. Ima dostop do vseh človeških src in z vsakim se pogovarja osebno, na njemu primeren način. Sv. Klemen Aleksandrijski to nakaže s prispodobo dežja. Sveti Duh je kakor čisti dež z neba, ki oživlja zemljo. Toda vsaka čista kapljica dobi barvo tistega, na kar pade. To pomeni edinost v različnosti. Udeleženci prvih binkošti so prežeti z istim izkustvom Svetega Duha, iz katerega odrešenjsko oznanilo razumejo vsak v svojem jeziku. Sveti Duh ustvarja edinost med ljudmi različnega porekla. Ko občestvo vernih izkusi Božji mir, spontano oznanja, da Bog odpušča in ustvarja med ljudmi harmonijo. Božji mir, ki žari iz posameznega kristjana ali iz celega občestva, izraža njegovo verodostojnost. Vsi, ki izkusimo Božje odpuščanje, izkusimo tudi, da je Bog Ljubezen. Če oddaljenim ljudem to ni oznanjeno, se še naprej mučijo v svojih grehih in ne vzpostavijo stika z Bogom. Zato smo Jezusov dogodek odrešenja, ki živi tudi v našem izkustvu, dolžni oznanjati in razlagati. Vsi kristjani vsem narodom in vsem generacijam. Prosimo Svetega Duha, da nam pomaga izpolniti naše poslanstvo v pričevanju Božje ljubezni in usmiljenja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA TROJICA

Delovanje Svetega Duha
    Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam.
Jn 16,12-15

V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA
    Kakšen je Bog? Kateheti se velikokrat srečujejo s tem vprašanjem pri verouku. Otroci so zvedavi, radi bi vedeli, kakšen je Bog, ki nam zapoveduje, kako moramo živeti. Tudi apostoli so Jezusu postavili vprašanje: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« In Jezus jim je odgovoril: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« S tem odgovorom so bili zadovoljni, ker so vedeli, da jih ima Jezus rad in zato Bog Oče ne more biti drugačen. Ustvarila nas je neskončna, vsemogočna ljubezen in k tej ljubezni se vračamo. To je največ, kar lahko rečemo o Bogu in to je Jezus potrdil s svojim življenjem, ko je za nas umrl na križu. Za ta neskončni dar se zahvaljujemo, ko vsak dan molimo: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.«
    Kam meri starozavezna poosebljena Modrost v knjigi Pregovorov (8,22-31)? »V začetku«, kar pomeni v Božji večnosti, že ne glede na obstoj sveta obstaja pri Bogu Modrost. Bog »ima« Modrost. »Od vekomaj« je »zasnovana«, »spočeta«. Sodeluje pri stvarjenju. Je Božji »ljubljenček«, »se veseli«, »se igra«. Ljubi ljudi: »Moje veselje je bilo pri človeških otrocih.« Bog se nam razodene kot neskončna modrost, ki je povezana z ljubeznijo. Prava modrost je v tem, da je vse, vesolje in sleherno življenje v nekem redu in ima svoj smisel. In Božja ljubezen je tista, ki daje vsemu pridih dobrega, lepega in smiselnega. Starozavezna Modrost ima nastavke za razodetje Svetega Duha.
    Apostol Pavel je pisal Rimljanom (5,1-5), naj se ne zanašajo preveč nase, ampak naj bodo močni v veri, ki nas opravičuje. Samo vera nam odpira vrata k Bogu, ki izliva v naša srca svojo ljubezen, da smo lahko zazrti v naš končni cilj z velikim upanjem. Bog je naš cilj in nekoč ga bomo gledali iz oči v oči. Bog nas ne neha ljubiti tudi, če grešimo. Po spravi, ki nam jo omogoča Kristus, smo po njegovi ljubezni »opravičeni iz vere«, kajti z vero mu odgovorimo na njegovo ljubezen.
    To čudovito odrešeno stanje pa nikakor ni kakšna romantika, ampak smo postavljeni v trdo realnost zemeljskega življenja, kjer v potu svojega obraza jemo svoj kruh. Toda ker smo odrešeni, smo stopili v možnost, da ob trdotah in stiskah ne tarnamo, ampak »se celo ponašamo s stiskami«. Tedaj smo stopili na posebno pot ljubezni, ki je svetu tuja. Če stisko z naklonjenostjo sprejmemo kot priložnost, da svoj križ nosimo za Kristusom in z njim rešujemo druge, potem »stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje«. Ta pot spremeni slog našega življenja. Dejavna ljubezen do tistih, ki nam škodujejo, prežene mrkost in iz srca prihajata vedrina in mir. Čeprav nas kdo za dobroto kaznuje, od nje ne odnehamo. To stori »Božja ljubezen, izlita v naša srca po Svetem Duhu«. Sveto pismo povezuje vse krščanske Cerkve. Vse iz njega sprejemajo nauk o Sveti Trojici. Vendar v Svetem pismu Stare zaveze še ni spoznanja o treh Božjih Osebah, v Novi zavezi, pa še ni izraza Sveta Trojica in tudi ne sistematične razlage tega nauka. V Stari zavezi lahko vidimo tri Božje Osebe samo od daleč rahlo nakazane. V Novi zavezi pa so razločno navzoče. Spoznamo edinstveni odnos med Očetom in Sinom ter Svetim Duhom. Podano je prakrščansko izkustvo, da poveličani Kristus ostaja v Cerkvi navzoč po Svetem Duhu, ki ga je poslal. Molitve so v bogoslužju sestavljene tako, da izražajo troedinost Boga, zlasti v zaključkih: Npr.: »Po našem Gospodu, Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.« Cerkev vse zakramente podeljuje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Življenje dolgujemo troedinemu Bogu. V Njem vidimo svoj zadnji cilj. Naše življenje je smiselno, ker je utemeljeno v Božji ljubezni, v skrivnosti Svete Trojice. Skrivnost verske resnice o troedinemu Bogu se odpre našemu umu ob strukturi krščanske veroizpovedi. Bog Sin se nam pokaže kot »Bog za nas«, ko izkusimo njegovo odrešenje. Sveti Duh se nam pokaže kot »Bog v nas«, ko ga izkusimo v njegovih darovih in sadovih. Bog Oče pa se nam pokaže kot Bog, ki je »naš Stvarnik«. Z vero vračamo ljubezen Očetu, katerega večne ljubezni smo deležni po Sinu in Svetem Duhu. Naj nam bo zgled  ljubezni in enosti Svete Trojice luč v naših medsebojnih odnosih, saj je prav to Jezus prosil Očeta, da bi bili vsi eno in da bi se ljubili med seboj. Prosimo Gospoda, naj nam da to milost, saj bomo tako izpolnili njegovo željo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

9. NEDELJA MED LETOM

Jezus hvali stotnikovo vero
    Tisti čas je Jezus končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo, in prišel v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sezidal.« Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: »Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi sam nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Tudi jaz moram poslušati ukaze pa tudi sam imam vojake pod seboj in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in storí.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.
Lk 7,1–10

MOČ VERE JE NESKONČNA    
    Večina meni, da v nekaj moraš verovati, ni pa toliko važno, kakšna je tvoja vera. V tretjem tisočletju smo zelo tolerantni in nočemo drugemu vsiljevati svojega prepričanja. Vsakdo naj se odloči tako, kot mu je najbolj prav. In potem se čudimo, če živimo v velikem neredu in se bojimo drug drugega. Eden od razlogov je tudi ta, da nas ohlapnost glede vere ne osrečuje, ampak nas naredi notranje prazne. Med nami je zato veliko takih, ki so brez duše in se na njih ne moreš zanesti. Treba je stopiti korak nazaj, se strezniti in postati odgovoren kristjan. Naše obnašanje ni izolirano, ampak prinaša s seboj posledice: drugi ob nas lahko zaradi našega lepega ali slabega zgleda postanejo boljši ali slabši. Bog želi, da se spremenimo in vzamemo vero zares, da verujemo, kot je veroval stotnik v evangeliju. Ob tem pa je zelo pomembno, da se zavemo, da je Bog tisti, ki je neskončno svet in vsemogočen, mi pa smo le ljudje, krhki, nestanovitni, pogosto nezaupljivi in polni raznih slabosti. Zato še toliko bolj potrebujemo njegovo milost, ki nam pomaga okrepiti našo vero in zaupanje v Boga in človeka ter z ljubeznijo graditi odnose.
    Ne smemo pozabiti, da so imeli takrat Judje vsa druga ljudstva za drugorazredna, sebe kot izvoljeno ljudstvo pa so smatrali za večvredne. Uresničitev obljube, da bodo vsi pogani prišli v Jeruzalem častit Boga, ki ga bodo spoznali preko Judov, je bila oddaljena daleč v prihodnosti. Res je, da so že takrat živeli tujci, ki so se bali Boga. Kakor hitro so sprejeli judov¬sko vero, so prenehali biti sovražniki. A kljub temu so bili do njih zadržani in niso smeli vstopati v njihove hiše. Zaradi tega sam rimski stotnik Jezusa spomni, da ne sme vstopiti v njegovo hišo. S tem je pokazal, kako močno spoštuje judov¬ske predpise. Jezus to mejo upošteva. S tem nam evangelist pove, da bo šele po Jezusovem križanju v Jeruzalemu vse človeštvo lahko postalo Božje izvoljeno ljudstvo. Hkrati pa želi pokazati, da življenje v polnosti kljub zunanjim mejam pride tja, kjer je vera. Resnični tempelj pravega Boga pa je Kristusovo telo in njegova oseba. Apostol Pavel nam zagotavlja, da rešuje le vera v Jezusa Kristusa križanega, ki obnovi človeštvo s svojim sinovskim duhom Resnična vera je torej v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Jezus je veliko Božje ime in močna roka, ki stori vse, za kar tujec k njemu kliče, kakor pravi prvo berilo iz Knjige kraljev. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Močna je do nas njegova ljubezen in njegovo usmiljenje, kakor moli psalm. Zato Jezus ozdravi služabnika poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.
Stotnik doživlja prav to nezadostnost, zato nam ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja tudi k nam z močjo svoje besede. V skrajni stiski se obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: »Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori, kar ga prosim?« Stotnik se zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi kvalitativni preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nam. Začetek naše vere je torej ugotovitev, da smo ujeti v zlo in omejenost, da smo tik pred koncem, da bomo umrli in smo potrebni rešitve. Vera se rodi v naši potrebi, da bi se danes dobro počutili in da nam to počutje v prihodnje ne bi bilo odvzeto. Končnost, ki jo doživljamo in se je zavedamo, nas ves čas ogroža. V nas prebuja tesnobo, hkrati pa nas žene v nenasitno lakoto po življenju. Doživljamo nenehno protislovje: smo praznina, ki jo lahko zapolni le Bog.
    Evangelij nas želi okrepiti v veri, da je Beseda zanesljivo učinkovita, če ji zaupamo. Če Bogu zaupamo, imamo nesluteno zmožnost. Naša vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličemo: »Verujem, pomagaj moji neveri.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

10. NEDELJA MED LETOM

Jezus obudi mladeniča v Nainu
Nato je šel v mesto, z imenom Naim, in z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. 12 Ko pa se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. 13 Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« 14 In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosivci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« 15 In mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. 16 In vse je obšel strah in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo«. 17 In ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.
Lk 7,11-17

NAŠ BOG JE USMILJEN
    Bolezen je ena od oblik trpljenja. Pravo življenje je vedno v nekem nastajanju in hkrati v odhajanju. Umiranje je proces, na katerega se prilagajamo iz dneva v dan, dokler ne napoči trenutek zadnjega slovesa s tega sveta. Vse to doživljamo z neko otožnostjo in žalostjo. To je občutil tudi Jezus, zato ni le ozdravljal bolnih, ampak je tudi obujal od mrtvih. Ko z vero sprejemamo ta življenjski proces, lažje razumemo končno slovo s tega sveta. Za kristjana zemeljski konec ne sme biti tragičen, ker verujemo v Jezusa, ki je vstal od mrtvih in tudi nam zagotavlja večno življenje. Današnja Božja beseda nam spregovori o dvojni obuditvi od mrtvih. V obeh primerih se matere zasmilijo, tako Eliju kot Jezusu. Iz usmiljene ljubezni in sočutja se odločita, da vsak po svojih močeh pomagata. Dejavna ljubezen je redna pot, na kateri se v človeškem prizadevanju razodeva Božja bližina. Izredni dogodki, ki opozorijo na Božjo navzočnost, pa so čudeži. Obuditev od mrtvih v odlomku iz prve knjige kraljev (17,17–24) in obuditev od mrtvih v evangeliju po Luku (7,11–17) sta samo na videz čisto podobna. V resnici pa se radikalno razlikujeta.
    Prerok Elija krčevito prosi Boga, naj oživi mrliča, Jezus pa ga oživi sam in s tem izpriča, da je Bog. Zoper Elija vdova izreče zelo hude in krivične očitke. Ker je kot gost stanoval za nekaj časa v njeni hiši v gornji izbi in je njen sin zbolel in umrl v času njegovega obiska, mu je očitala, da je kot prerok samo zato prišel v njeno hišo, da je izvedel Božjo kazen za njene grehe. Zanimivo je, da Elija ni izgubljal časa s tem, da bi se branil in dokazoval, kakšno krivico mu je storila. Pač pa se takoj loti dejanja, ki je vdovo veliko prej prepričalo, da je v zmoti in da je do njega krivična. Mrliča je vzel iz njenega naročja, ga nesel v gornjo izbo, ga položil na svojo posteljo in z vsem bitjem po posebnem obredu krčevito prosil Boga, naj ga oživi. Bog je Elija takoj uslišal. Prerok je živega sina vrnil materi. Mati pa je takoj izrekla veroizpoved, s katero se je odrekla prejšnjim krivičnim obtožbam preroka. Božji čudež jo je takoj prepričal, da Bog ni maščevalen in da prerok ni v službi maščevanja, ki ubija, ampak da Bog z njo v nesreči sočustvuje in ji pomaga. Podobno z njo sočustvuje tudi prerok in ji s pretresljivo molitvijo izprosi Božji čudež.
    Jezusova obuditev mrliča pred Naimom, pa je bistveno drugačna. Jezus je Bog, zato ne nastopa kot navaden prerok, ampak suvereno deluje s svojo Božjo močjo. Pokaže, da je Bog sočuten do človeka. Vdova, ki ji je umrl edinec, je postala v družbi brezpravna, nezaščitena. Kot taka se Jezusu zasmili in ji čudežno obudi mrtvega sina, ki ga že nesejo k pokopu. To ni samo potrditev velikih del, ki jih je Jezus storil v svojem javnem delovanju, ampak tudi tega, kako sočuten in dobrohoten je bil ob srečevanju s človeško bedo in trpljenjem. Jezus je oznanjal Božje kraljestvo; bil pa je tudi zelo pozoren na to, kar se je dogajalo okrog njega. Opazil je mater, ki je žalostna spremljala pogrebni sprevod svojega edinca. "Ko jo je Jezus zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: 'Ne jokaj'!" Po besedah: "Mladenič, rečem ti: Vstani!", se je "mrtvi dvignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi". Evangeliji, zlasti Lukov, opisujejo dejanja, ki razodevajo, kako je Jezus s posebno ljubeznijo gledal na bolne, s katerimi se je srečeval in jih je ozdravljal. To je znamenje, po katerem ga lahko ljudje prepoznavajo. Jezusove besede in  njegova dejanja, ki jih potrjujejo, zagotavljajo, da Bog ni neobčutljiv za človeško trpljenje; on je blizu tistim, ki trpijo. Bog nas v trpljenju ne pozablja. Jezus, v katerega zaupamo, trpljenja ni videl kot zanikanje Božje dobrote, ampak je bilo zanj orodje, izraz njegove ljubezni do Očeta. Vsi njegovi čudeži, posebej še obujanje mrtvih, so ne samo izraz Očetove in Jezusove ljubezni do trpečih, ampak je v njih še drug pomen. Kamor pride Jezus, ki ga evangelist Luka imenuje Gospod, to je vsemogočni Bog, tja pride življenje in vstajenje. On je življenje in vstajenje. Smrt zato ni zadnja postaja življenja, ampak je naš odhod v bivanje z Gospodom. Zato je tako pomembno, da iščemo razloge za svojo vero ter da prosimo za dar vedno večje vere.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.