POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 1 od 4
Pojdi na stran 1, 2, 3, 4  Naslednja
Duhovne misli za liturgično leto C
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek Duhovne misli za liturgično leto C 
1. ADVENTNA NEDELJA

Konec sveta in prihod Sina človekovega
    In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«
    Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«
Lk 21,25-28.34-36

ČUJMO IN MOLIMO
    Bogoslužje v adventu nas pripravlja na praznovanje Jezusovega rojstva. Upošteva in praznuje tri razsežnosti tega časa, ki so pomembne za naše življenje. Prva razsežnost je zgodovinska. Praznovanje zgodovinskega dogodka rojstva Jezusa Kristusa daje smisel tvoji, moji in celotni pretekli, sedanji in prihodnji človeški zgodovini. Na drugem mestu nas usmeri v pričakovanje Jezusove vrnitve ob koncu človeške zgodovine. Z njegovim zadnjim prihodom se bo začel nov čas uresničenega Božjega kraljestva. Takrat se bo dokončno in v celoti razodela vsebina Božje obljube, ki nam je dana v Jezusu. Tretjo razsežnost adventnega časa lahko imenujemo mistična. Oseben odnos z Jezusom, ki nam omogoča, da zdaj živimo skrivnost Jezusovega rojstva. On se, če mu dovolimo, rojeva tudi v tvojem in mojem srcu. Danes lahko sprejmemo in sodelujemo pri njegovi ljubezni do vsakega človeka, najprej pa do sebe. Danes se njegova resnica v nas uresničuje in nas napravlja to, kar smo pred Bogom ustvarjeni za vedno. On je živ v Cerkvi, ki oznanja njegovo navzočnost in nas vanjo uvaja, v njej utrjuje in uči iz nje živeti. Danes in tukaj. Sredi tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. To je dinamika učlovečenja, ki preobraža našo omejeno, a izredno dragoceno bivanje v času.
Vijolična barva bogoslužnih oblačil in spokorni značaj adventnega časa nas vabita, da si tukaj in danes prizadevamo, da v nas in med nami zasije sijaj Kristusove ljubezni. Napor, ki je za to potreben, se na koncu spremeni v veselje božičnega praznika. Veselje je posledica napora, da bi mi  osebno sprejeli neskončni Božji dar. To je znamenje hvaležnosti in veselja za največji Dar, ki nam ga Bog daje: samega sebe. Bog postane eden izmed nas. Zemlja sedaj lahko živi iz tega, da je Božja. Prav kakor molimo v molitvi očenaš: zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Da bo tudi naša zemlja postala nebesa.
    V jedru vsega adventnega časa in božičnega praznika je srečanje med Bogom in človekom. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Človek je tisti, ki dvigne glavo in srce, da bi bil sposoben videti, kako se uresničujejo Božje obljube v njegovem srcu in v nas vseh. Cerkev nas vsak dan adventnega časa vabi: »Čujte in vsak čas molite.« Bodimo pozorni in si prizadevajmo, da bo naše srce odprto za Boga. Če ne bo, ne bomo sposobni dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bomo v hipu ujeli v prekletstvo strahu. Strah, ki nas bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha in notranje teme, ki iz njega izvira. Odprto srce za Boga pomeni, da bomo premagali strah. Bog, ki nas kliče, da bi ga spoznali, je Bog, ki vsakega človeka ljubi in spoštuje in mu s svojo obljubo prihaja naproti. Bog čaka, da bi srečal srca, ki so odprta za njegovo obljubo. Išče potrpežljive ljudi, ki bodo verovali njegovi obljubi in zaupali, da bodo dobroto, ki jo Božja obljuba razodeva, tudi doživeli. Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari ter nas osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.
    Na začetku adventa se z nedeljo Karitas zaključuje teden Karitas, ki nas spominja, da po vzoru našega Gospoda Jezusa delamo dobro. Vabi nas, da odpremo svoje srce za pomoč ljudem v stiski, saj bomo le tako izkazali pristno krščansko držo. Možnosti je zelo veliko, saj je vedno več pomoči potrebnih med nami. Ni si potrebno izbrati najtežje naloge, ampak to, kar zmoremo. Gospod ne gleda na kvantiteto ampak na kvaliteto naših dejanj, koliko ljubezni smo vložili v svoje delo za uboge. Če bomo storili nekaj dobrih del, bo naša priprava na božič toliko boljša in možnost, da začutimo Jezusa v svojem srcu, toliko bolj gotova. Tako bomo začutili srečo in veselje v svojem srcu in osrečili tudi druge. Zato čujmo in molimo, predvsem pa se odprimo Božji milosti, da nas vodi in usmerja po poti ljubezni do Boga in človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja krst pokore
     V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji in deželi Trahonitidi ter Lizanija četrtni oblastnik v Abileni in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril v puščavi Janezu, Zaharijevemu sinu. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščenje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija:
»Glas vpijočega v puščavi:
‚Pripravite pot Gospodovo,
izravnajte njegove steze;
vsaka dolina naj se izpolni
in vsak hrib in grič naj se zniža;
in kar je krivo, naj bo ravno
in, kar je hrapavo, postani gladka pot;
in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.‘«
Lk 3,1-6

PRIPRAVIMO SRCA ZA GOSPODA
    Otroci z veliko nestrpnostjo in izrednim veseljem pričakujejo praznovanje rojstnega dne ali godu. Praznovanje v krogu sošolcev in prijateljev je vedno mikavno, ker si ti v ospredju in se tisti dan vsi vrtijo okrog tebe, ti čestitajo in ti izročajo darila. Tudi advent je priprava na Jezusov rojstni dan. Tudi na božič se obdarujemo in si želimo lepe praznike. Takrat je v ospredju Jezus in zato je prav, da ga obdarimo s čistimi srci, z zaupanjem in hvaležnostjo, da je prišel k nam kot naš prijatelj in odrešenik. Janez Krstnik nas zato vabi, da zravnamo in uredimo pot, ki vodi k Jezusu. Vsaka maša je zato priložnost, da se znebimo svoje temne preteklosti, se vržemo v Jezusov objem in skupaj z njim zakorakamo v drugačno prihodnost.
    K veselju nas vabi tudi prerok Baruh (5,1-9), ko pravi: »Sleci si obleko žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!« Z Jezusom so nastopili novi časi in treba je stopiti v korak z njim. Vse kar nas teži in obremenjuje je treba odvreči in si nadeti slovesno opravo, ki je brez madeža in gube. Takšna nova oblačila smo prejeli pri krstu. Morda so zdaj nekoliko umazana, zato nas Jezus vabi k sebi, da se z njim pogovorimo in jih očistimo z dobro spovedjo. Tudi vsakodnevna molitev je zanesljiva pot, kako bomo ostali na poti za Jezusom močni in pokončni, da nas morebitne težave ne bodo zlomile. Jezus nas ne pušča samih, kajti on nas je poklical v življenje in se zato trudi, da bi bili uspešni in zadovoljni, vedno podprti z njegovim blagoslovom. Krize in dvomi bodo sicer naš redni spremljevalec vse do končnega srečanja z njim, vendar se nam ni treba bati, ker vse, kar Bog začne, tudi izvrši v naš prid.
    V evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki nas vabi: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Naša življenje je v nenehnem nastajanju, zato moramo skrbno paziti, kako sprejemamo vsakodnevne izzive in se ne prepuščamo toku, ki je mnoge potegnil za seboj in so pozabili obljube, ki so jih dali pri krstu ali birmi. Klic Janeza Krstnika je v sedanji krizi torej izjemno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe. »Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izgnancev, izločenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je 'hit' v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega«. Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam v družbi in Cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti. Janezovo življenje v izločenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izločenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega od Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako svoboden, da ustvari svobodne ljudi, ki so sposobni ljubiti, a tudi sovražiti. Človekova ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi in je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina, ki je solidaren z vsem človeštvom. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki človeka zapira v njegov mali svet, da ne vidi smisla življenja. Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne mine.
    Pred nami je leto usmiljenja, ki nas vabi, da bodimo usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Papež Frančišek je pojasnil, da je sveto leto usmiljenja potrebno zato, »ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine. Mati božjega usmiljenja naj odpre naše oči, da bomo razumeli nalogo, h kateri smo poklicani. In naj nam izprosi milost, da bomo ta jubilej usmiljenja živeli z zvestim in rodovitnim pričevanjem.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja
Ljudje so ga tedaj vpraševali: »Kaj naj torej storimo?« Odgovoril jim je: »Kdor ima dve suknji, naj eno podarí tistemu, ki je nima; in kdor ima jedi, naj ravna enako.« Prišli so tudi cestninarji, da bi se dali krstiti, in so mu rekli: »Učenik, kaj naj storimo?« Odgovoril jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno.« Pa tudi vojaki so ga vpraševali: »Kaj naj pa mi storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne delajte sile, nikogar ne varajte in s svojo plačo bodite zadovoljni!« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem govoril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki, da bo svoje gumno očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.« In še mnogo drugih opominov je dajal, ko je ljudstvu oznanjal evangelij.
Lk 3,10-18

GOSPOD JE BLIZU
    Kriza, v kateri se danes nahaja ves svet, se iz dneva v dan poglablja in ji ni videti konca. Tu je še begunska kriza, ki je Evropo spremenila in jo spravila v zadrego glede ukrepanja. »Kaj naj storimo?« so ljudje spraševali Janeza Krstnika, ki jih je vabil k pokori in spreobrnjenju srca. Mogoče je to vprašanje danes še bolj na mestu, ko ne vemo, kaj bi storili na eni strani s trumami beguncev, ki jim kar ni videti konca, po drugi strani pa nas muči vprašanje nepoštenih »tajkunov«, ki siromašijo deželo, pa nasilja, ki se vedno bolj pogosto dogaja, nemoralnih zakonov, ki uničujejo družino in družbo, in moralne krize na sploh, ki že dalj časa razjeda Evropo, ki se na neki način odreka krščanskim koreninam. Odgovor nam prinaša papež Frančišek, ki je v času največje krize našega kontinenta razglasil leto usmiljenja. Odgovor je Jezus naš Odrešenik, ki nam lahko pomaga vedno, če smo pripravljeni spremeniti svojo pot in jo naravnati na Boga. Odreči se lagodnemu življenju in nepoštenim dejanjem, s katerimi prizadenemo bližnjega. Janez Krstnik nas vabi, da se spreobrnemo; druge poti ni.
    O Gospodu, ki nas rešuje, nam spregovori prerok Sofonija (3,14-18a), ki je prišel k prestrašenim Izraelcem v sužnosti z velikim upanjem: »Ne bojte se! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.« Tudi danes, ko smo preizkušani, se moramo oklepati istega upanja: »Gospod je z nami! Ne bojmo se!« Prvi korak pa moramo narediti sami: Božjo voljo je treba iskati in jo izpolniti. Samo Bog nam v svojem usmiljenju in svoji dobroti prinaša rešitev. Če se tega zavedamo in mu zaupamo, imamo razlog za veselje, kajti Bog nikogar, ki se zateka k njemu, ne »pusti na cedilu«.
    V evangeliju po Luku Janez Krstnik jasno odgovarja na vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi: »Kaj naj storimo, da bomo srečni in zadovoljni?« Odgovor je zelo preprost: Ljubezen, ki jo je Bog vsadil v srce vsakega, je treba deliti z drugimi in zlo odpravljati z dobrimi deli. Konkreten zgled Janeza rstnika, ki je izbral samoto in skromno življenje, je privlačil množice, da so ga občudovale in ga želele posnemati. Vsakomur priporoča, da ravna v skladu s svojim poklicem: pošteno, z ljubeznijo in dobroto, predvsem pa z usmiljenjem. Gospod je blizu, je sporočilo adventnega časa. Kako? Po dobroti in ljubezni ljudi, ki so nam blizu in nas s svojim zgledom utrjujejo v dobrem. Ko jim bomo sami sledili, bo Bog kraljeval tudi v naših srcih in nas opogumljal, da bomo svojo vero krepili z dobrimi deli, usmiljenjem in požrtvovalnostjo do vseh, ki jih bomo srečali na svoji poti. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko pravično delujemo. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nam to omogoča. On nas usposobi, da smo Božji sinovi in hčere. Iz ljubezni do Jezusa delajmo dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljamo mi, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagamo in nikogar ne oviramo, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini; nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal nam in jih lahko podelimo z drugimi. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje.
    Danes, na 3. adventno nedeljo, bo nadškof v stolnici in v baziliki Matere usmiljenja odprl sveta vrata. Prav v povezavi s svetimi vrati papež posebej naglaša pomen romanj, ko zapiše: »Romanje je poseben vidik svetega leta, ker je podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Življenje je romanje in človek je popotnik, romar, ki prehodi pot do želenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moči, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in ki zahteva zavzetost in žrtev. Romanje naj bo torej spodbuda za spreobrnjenje. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, se bomo pustili objeti Božjemu usmiljenju in se bomo obvezali, da bomo tudi mi usmiljeni z drugimi, kakor je Oče z nami« (Obličje usmiljenja 14). Prav vsi smo povabljeni k spreobrnjenju srca in izkazovanju usmiljenja bratom in sestram.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. ADVENTNA NEDELJA  

Obiskanje
    Marija pa je tiste dni vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je dete v njenem telesu poskočilo; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila: »Blagoslovljêna ti med ženami in blagoslovljèn sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj, glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava, do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Lk 1,39-45

PRIPRAVIMO SE NA BOŽIČ
    Ob obisku angela Gabrijela v nazareški hiši je Marija takoj vedela, kaj mora storiti: odšla je na pot k svoji teti Elizabeti, ki je potrebovala njeno pomoč. Videti in ukrepati! To je tudi danes pravi recept, kako reševati sodobno stisko. Žal pa mnogi ne vidijo, ker so njihove oči zaslepljene. Stisko je treba videti in jo občutiti kot pomanjkanje ljubezni in sočutja, da se v meni nekaj premakne in se približam človeku, ki me potrebuje. V letu usmiljenja smo zato povabljeni, da vidimo in prepoznamo stiske, v katerih se nahaja sodobni človek, in ukrepamo z iskreno ljubeznijo in sočutjem, ne le v besedah, ampak toliko bolj v dejanjih. K temu smo, po vzoru naše nebeške matere Marije, zavezani vsi kristjani, tako posamezniki kot skupnost. Tako bodo prišle do izraza tiste sledi, ki jih je Bog položil v nas: pristna ljubezen, iskrenost, sočutje, usmiljenje in odpuščanje. Te lastnosti so še posebej potrebne v krščanski skupnosti, zato smo jih dolžni razvijati, ker nas tako uči nas brat Jezus. Samo tam, kjer so dobri medsebojni odnosi, podkrepljeni z iskreno ljubeznijo, je pravi prostor za Boga, našega odrešenika, prijatelja in sopotnika.
    Božja mati Marija pozna molitveno skrivnost molka. Božje besede je ohranjala in premišljevala v svojem srcu. Ni pripovedovala ljudem o Detetu, ki ga je po angelovem oznanjenju nosila pod svojim srcem. Čutila je nebogljenost človeških besed in zaupala, da bo pri tako velikih stvareh, kot je prihod dolga stoletja pričakovanega Odrešenika sveta, Bog sam poskrbel za pravočasno in jasno besedo o tej skrivnosti. In res: Sveti Duh je, ko je prišla na obisk k svoji teti Elizabeti, kot beremo v evangeliju (Lk 1,39–45), neposredno posegel v Elizabeto in njenega še nerojenega otroka, še toliko bolj pa v Marijo in njenega še nerojenega otroka. Sveti Duh je prebudil prav poseben pogovor med obema nosečima ženama, Marijo in Elizabeto, o njunih otrocih, katerih rojstvo sta pričakovali. Hkrati pa je bilo to tudi prav posebno srečanje med še nerojenima otrokoma Janezom in Jezusom. Sveti Duh je napolnil s posebnim veseljem srce Janeza Krstnika v telesu njegove matere Elizabete, da je v hipu od veselja poskočil, kot je zapisano v evangeliju. Res pa je, da nekateri prevajalci raje zapišejo, da se je veselo zganil v materinem telesu. Gre za znamenje, ki pove, kako močno in veselo je čutil Odrešenikovo bližino. Elizabeta je veselo in zanosno pozdravila svojo nečakinjo Marijo, pri čemer je poudarila njeno popolno vero. V taki veri je Marija zmogla sodelovati z Bogom, da je v njej izpolnil starodavno obljubo o prihodu Odrešenika. Odrešenik je izvoljen in poklican že od spočetja v Marijinem telesu. To že več kot pol tisočletja pred njegovim rojstvom oznanjata preroka Izaija in Jeremija. Izaija pravi: »Poslušajte me, otoki, prisluhnite, ljudstva iz daljave! Gospod me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju« (49,1). Podobno pravi tudi Jeremija: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom« (1,5). Janez Krstnik in Jezus se vse do začetka Jezusovega javnega delovanja nista srečala. Z izjavo o tem nas namreč preseneti Janez, ko reče: »Nisem ga poznal« (Jn 1,33). Tako je naredila božja Previdnost, ki je za Janeza odločila, da je predstavljal staro zavezo kot zadnji starozavezni prerok; za Jezusa pa, da je kot Odrešenik sveta ustanovil novo zavezo v svoji krvi. Pred začetkom Jezusovega javnega delovanja pa mu je Janez Krstnik, poklican za njegovega glasnika, pripravljal pot. Glede na to, da so se na Jezusu izvrševale odrešenjske napovedi stare zaveze, lahko na vso staro zavezo gledamo kot na pripravo na prihod Odrešenika. Vsa stara zaveza je pripravljala pot Kristusu. Tudi mi v veri pripravimo pot Gospodu, da se bo mogel roditi v naših srcih. Vera je potrebna, ker še ne moremo gledati jasno; gledanje pride na koncu. Sedaj gledamo še nejasno, kot v zrcalu, po zemeljski smrti pa bomo Boga gledali iz obličja v obličje. Zato zaupajmo Bogu in okrepimo svojo vero, da bo letošnji božič na neki način že predokus gledanja Boga.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
BOŽIČ

Jezusovo rojstvo in obisk pastirjev
    Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine – da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«
Lk 2,1-14

VELIKO VESELJE
    Božič je vesel dogodek ne le za kristjane, ampak za vse ljudi dobre volje. V ozadju je namreč življenje, ki nam ga razodeva novorojeno dete. In pred otrokom večina ljudi klone, nebogljeno dete seže v srce vsakemu in ga razneži. To je velika skrivnost božične noči: Jezus hoče biti Emanuel, Bog z nami, zato ne dela razlik, ampak blagoslavlja vse ljudi dobre volje, kot so peli angeli v tej skrivnostni noči: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje!« Tudi mi odprimo svoja srca Jezusu, da bodo ti prazniki blagoslovljeni in srečni posebno za tiste, ki so zapostavljeni, žalostni in razočarani. V letu usmiljenja se še posebej zazrimo v začetke našega odrešenja. Bog je neskončno usmiljen, zato nam pošilja svojega Sina, ki se rodi kot kdo izmed nas, nežen, vendar nihče, razen nekaj ljudi, ki jim je bilo razodeto, ne sluti veličino tistega trenutka v bornem hlevčku v okolici Betlehema. Za ljudi tistega časa življenje teče dalje, saj imajo bolj pomembne opravke. Ali ni morda tako tudi z ljudmi današnjega časa? Nam je morda božični večer le en lep družinski praznik z jaslicami in kipcem otroka, ki nima v sebi duha? Kaj narediti, da bo drugače? Bodimo kakor pastirji. Snemimo maske svoje pomembnosti, napuha, samozadovoljstva … in oblecimo ponižnost, skromnost, zaupanje v Božjo prisotnost, ki vodi tok zgodovine.
    »Glejte, oznanjam vam veliko veselje« (Lk 2,10). Te besede je izrekel Gospodov angel pastirjem, ki so prenočevali pod milim nebom. Morda se čudimo, kako je Gospod izbral prav pastirje, da je sporočil najpomembnejšo novico za ves svet: Rodil se vam je Odrešenik. Lahko bi izbral druge ljudi, morda bolj vplivne v očeh sveta, a pastirji so bili prvi, ki so bili deležni tega veselega sporočila za nas vse. Prvo presenečenje: naš Bog je Emanuel, Bog z nami. Bog ima drugačno »logiko« delovanja v svetu kot človek. Kakšne neverjetne okoliščine že na začetku – gledajoč s človeški očmi, da za tega otroka, ki je bil Odrešenik, ni bilo prostora v prenočišču. V vseh okoliščinah Bog nadaljuje svoje poslanstvo. Bog, ki je tako velik in vsemogočen, prihaja med nas kot otrok, v zelo skromnih razmerah, potreben človeške pomoči, a poln Božjega življenja. Drugo presenečenje: Bog v Kristusu postane človek, da nam razodene, kdo je Bog, in da odreši človeka ter mu pokaže, kako naj živi, da bo slavil Boga in dozorel za nebesa.
    V Kristusovem rojstvu se prepleta Božje in človeško življenje, namreč Božja moč in slava ter človeška krhkost in odvisnost. Ta Božje–človeška dinamika je »stara« več kot dva tisoč let, a je vedno »nova« – tudi letos. Tretje presenečenje: Bog in človek nista »tekmeca«, ampak sodelavca, da se razodene Božje kraljestvo. Na nas je, koliko se odpremo Božjim navdihom in sodelujemo z Bogom, ki prihaja med nas, da bi se rodil tudi »danes«. Prihaja v vsak človeški položaj, tja, kjer smo, in vedno spoštuje naš osebni razvoj in svobodo. Še posebej prihaja tja, kjer smo šibki, krhki in grešni ter nam podarja novo življenje. Kaže nam, kam naj gremo in da le v Kristusu najdemo pravi mir in veselje, ki ostaja za vedno.
    Naj bo božič 2015 priložnost, ko nam bodo prijetna dogajanja ter zunanje okoliščine pripomogle, da gremo globlje v srce. Leto usmiljenja nas nagovarja, da se po vzoru pastirjev veselimo Njega, ki vedno znova prihaja v naš vsakdan, se sklanja k nam, nam daje roko in nas sočutno dviga. Istočasno pa nas nagovarja, da naj tudi mi storimo enako ljudem okoli sebe. Želi, da jim z ljubeznijo in sočutjem ponudimo svojo roko ter jim prinašamo veselje odrešenja, ki ga prinaša Ljubezen. Razveselimo se, da je Bog obiskal zemljo. Naj prisluhnemo in slišimo besede angela, ki pravi: »Ne bojte se; glejte, oznanjam vam veliko veselje.« Naj to veselje vedno ostane v naših srcih, še posebej takrat, ko se bomo – tako osebno in družbeno - soočali z vsemi težavami, skrbmi in izzivi tudi v letu, ki prihaja!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  



_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
SVETA DRUŽINA

Jezus med učitelji
    Njegovi starši so hodili vsako leto na velikonočni praznik v Jeruzalem. Ko je dopolnil dvanajst let in so po običaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda ter ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga (starši) zagledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel.
    In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu. In Jezus je napredoval v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Lk 2,41-52

DRUŽINA UČITELJICA ODNOSOV
    Družina je vedno na udaru, vedno jo ogrožajo, vsaka družba se trudi, da bi imela oblast nad njo in bi si jo rada podredila. Tudi Jožefova družina z malim Jezusom je bila trn v peti takratni oblasti, zato so morali bežati v Egipt. Zakaj je ta osnovna celica družbe tako nevarna? Ker je v njej življenje in v njej je prihodnost. Zato je upravičeno, da se za to prvo skupnost borimo z vsemi sredstvi in ščitimo življenje od spočetja do smrti. Sveta družina nam je v tem zgled: Jezus je imel v družini zaščito in najboljše pogoje, da se je kot človek razvil v samostojno in odgovorno osebnost. Vse, kar prejmemo v družini, predstavlja temelje, na katerih človek gradi svojo identiteto, pozitivni ali pa negativni odnos do svojega življenja. Hvaležni smo, da tudi on, ki je stvarnik družine, bdi nad to najbolj pomembno skupnostjo in jo varuje pred vsakršnim zlom, ki si prizadeva, da bi jo uničilo. Ta dan še posebej prosimo za Božji blagoslov v naših slovenskih družinah, da bo v njih zdrav duh, pripravljenost za sodelovanje, priznavanje napak in odpuščanje. K slednjemu nas še posebej v tem letu usmiljenja vabi usmiljeni Bog, kajti odpuščanje je bistveno za zdrav odnos in ustvarjalno življenje družine.
    Otrok je navadno veliko veselje in sreča za družino. Kako se zakonca veselita novega življenja, ki je sad njune medsebojne ljubezni. To je še danes veliko bolj v ospredju, kot nekoč, ker nas sodoben način življenja velikokrat ovira, da bi družino imeli na vrhu lestvice vrednot. Bog pa se vedno veseli vsakega življenja in velikodušno razsipava s svojimi darovi. Zato bodimo hvaležni za to Božjo ljubezen, ki nas odpira življenju.
    Nobena družina ni brez težav, tudi sveta družina ni bila. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, zmag in porazov. Tudi Jezus je bil tak, kot so vsi otroci: bitje, ki stalno išče in ni nikoli zadovoljno z odgovori. Starši so poklicani, da vzgajajo svoje otroke v odgovorne odrasle osebe, a pri tem ne smejo pozabiti, da otroci niso njihova lastnina. Jezus nas znotraj družinskih vezi želi spomniti, kako pomembno vlogo ima družina znotraj družbe in tudi v duhovnem smislu. Spomni nas na Očeta, o katerem vsaka družinska vez govori in ima v njem svoje korenine. On je tudi cilj, proti kateremu vsaka družinska navezanost teži in po njem hrepeni. Nenehno nas vabi onkraj zunanjosti in vidnih dogodkov. Hkrati od nas zahteva, da sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s to dvojnostjo srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in to je vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K Božjemu načrtu spadata tako starševska skrb, kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo te povezanosti Božjega načrta, pri uresničevanju le-tega najdejo veselje. Za starše in otroke je bistvenega pomena, da se zavedajo pravkar povedanega. Medsebojno razumevanje ni takojšnje, je pa zagotovljeno. Jezus v vsem tem, kar živi, in v vsem tem, kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski projekt. Ali z drugimi besedami: ne najdem več Duha, ki ga je Jezus podaril. Duh ima svoja obzorja, ki so ves čas odprta k Očetu - tako v Jezusu, kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo Božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le tako lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem, ki jih odpira vedno globljemu in resničnemu hrepenenju. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino.
    Naj nam Božji Duh pomaga, da bomo kot starši vestno opravljali svoje poslanstvo tako v družini, kot v širši skupnosti. Tako bomo uresničili Stvarnikov načrt lepote življenja v družini, ki jo preveva nesebična ljubezen in razdajanje drug drugemu, ne da bi iskali svoje koristi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. NEDELJA PO BOŽIČU

Beseda se je učlovečila
    V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice. Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.
Jn 1,1-18

BESEDA SE NAM RAZODEVA
    Božični čas je čas lepih besed. Voščimo si jih in si jih pišemo. Hkrati pa čutimo, kako je prijetno, če nam jih kdo zaželi. Etiopijski pregovor pravi: "Beseda, ki ti pomaga, si je ne moreš izreči sam". To so besede, s katerimi si izražamo spoštovanje in odobravanje. Z lepo besedo lahko oseba resnično zacveti. Lepa beseda lahko okrepča veliko močneje kot katerikoli božični praznični jedilnik. Veliko besed slišimo in preberemo. Vendar je beseda, ki pomaga, ki dene dobro, ki sprejema in razume ter je prijateljska in izraža bližino, redka. Med množico besed, tudi in predvsem med mašo, je mogoče zgolj nekaj stavkov, ki ne dosežejo zgolj naših ušes, temveč tudi naše srce.
    O takšni besedi je tudi tokrat govor v berilih. Predstavljajte si, da bi v Svetem pismu pisalo: "Na začetku je bilo naključje in naključje je bilo pri Bogu in naključje je bil Bog. Vse je nastalo po naključju in brez naključja ni bilo nič, kar je nastalo ..." – svet bi bil naključje, vi in jaz bi bila naključji, prav tako začetek in konec, celo naše življenje, celotna človeška zgodovina ... Ne, v Svetem Pismu je jasno napisano: "Na začetku je bila Beseda"! Na začetku ni bilo nekaj neotipljivega, nepoznanega, nesmiselnega, temveč nekaj zelo osebnega: Beseda, ki jo je izrekel Gospod. Besede ustvarjajo odnose, bližino, povezanost. S pogovorom si delimo koščke življenja. Sam se podarim drugemu, če povem nekaj o tem, kar je v moji globini, kar mislim, čutim, upam in si želim ...
    Besede lahko pomagajo razumeti in živeti. Takšno besedo je spregovoril Bog. Beseda, ki nam jo spregovori, je Njegovo življenje, Njegova ljubezen, Njegova resnica in Njegova odločitev za nas ljudi. On želi vse to deliti z nami. Njegova obljuba od vsega začetka se glasi: "Ljubim te. Dobro je, da si. Želim tvoje življenje." Beseda je izrečena glede vsega, kar obstaja, glede stvarstva, zgodovine, glede vsakega posameznika. Vse je nastalo zaradi te Besede in brez te Besede ni bi nastalo nič, kar je nastalo.
    Besedila te nedelje govorijo o globoki Božji naklonjenosti, ljubezni in zaupanju do nas ljudi. Življenje je razumljeno kot povezanost z Bogom, kot rast našega življenja iz Njegovih korenin. Ravno v začetku novega leta ter tudi pred vsem novim in nepoznanim je pametno, da se prihajajočih problemov lotimo z zaupanjem. Božja ljubezen do nas nam je lahko v oporo in nas opogumlja, da si upamo storiti stvari, ki bi bile brez Božjega varstva prenevarne, preveč težavne in prenaporne. Neuspehi, ki so vedno del človeškega življenja, ne pomenijo iz te perspektive manj trpljenja in nadlog, temveč izgubijo svojo obstoječo grožnjo, saj nas varuje Božja roka. Gospodova beseda privolitve, ki je izrečena vsakemu izmed nas, ostaja prošnja in povabilo za vse nas. Popolnoma naša odločitev je, če ji dovolimo, da živi v našem življenju, če smo Gospodu pripravljeni odpreti srce in če postane ta beseda v našem življenju "meso". Gospod si vsekakor iz vsega srca želi osebnega srečanja in osebnega odnosa z nami.
    V Jezusu Kristusu je se je dopolnila skrivnost Boga, ki govori z ljudmi kot s prijatelji in se je Mojzesu, razumnim in prerokom razodel po Postavi. Ko so učenci spoznavali Jezusa, bili z njim, poslušali njegovo oznanjevanje ter videli znamenja, ki jih je delal, so prepoznali, da se v Njem uresničuje vse Sveto pismo. Krščanski avtor, Hugo de San Vitores pravi: »Vse Sveto pismo je ena sama knjiga, in ta ena knjiga je Kristus, kajti vse Sveto pismo govori o Kristusu, in vse Sveto pismo se v Kristusu izpolnjuje.« Za vsakega moškega in žensko je potrebno, da najde globok smisel za svoj obstoj. Za to ne zadostujejo knjige, niti Sveto pismo ne. Otrok iz Betlehema nam razodeva in posreduje resnično, dobro in zvesto obličje Boga, ki nas ljubi in nas niti v smrti ne zapusti. Janez zaključi Uvod z besedami: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18).
    Marija, Jezusova Mati, je bila prva, ki je odprla svoje srce in zrla »Besedo, ki je postala meso«. Ponižno galilejsko dekle je tako postalo »Sedež Modrosti«! Kakor je bil povabljen apostol Janez, tako je tudi vsak od nas, da »Marijo vzame k sebi« (Jn 19,27), da bi tako globlje spoznal Jezusa in okušal zvesto in neizčrpno ljubezen.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
JEZUSOV KRST

Jezusov krst
 Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so vsi v srcu mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, 16 je Janez vsem govoril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.
Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo: 22 in nadenj je prišel Sveti Duh v telesni podobi kakor golob; in iz nebes se je začul glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Lk 3, 15-16.21-22

KRST V SVETEM DUHU
    »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene!« je Janez Krstnik govoril ljudem, ki so prihajali k njemu. Sam krst ne bi imel nobene vrednosti, če ne bi Jezus postavil zakramenta svetega krsta. Voda nas sicer lahko prečisti, vendar nam ne more odpreti večnega življenja. Samo krst s Svetim Duhom nas duhovno prerodi in nas naredi za Božje otroke. Krst je namreč vstopnica, ki nam odpira vrata za prejem številnih Božjih darov. Kaj bomo postali in kakšen bo naš duhovni razvoj, pa je odvisno od našega sodelovanja z milostjo. To je v skladu s starim izrekom, da milost predpostavlja naravo oziroma vse je odvisno od sprejemanja ali odklanjanja Boga.  
   Stojimo pred prvim t. i. javnim razodevanjem Svetega Duha v novi zavezi. Sveti Duh za nas ne sme biti več »veliki Neznanec«. Kaj je namreč krščansko življenje brez Svetega Duha? Je kakor zakonska zveza brez ljubezni, cvet brez vonja, telo brez življenja.
Najpreprostejša pot, da bi odkrili, kdo je Sveti Duh, so besede, ki jih vedno znova izgovarjamo v veroizpovedi: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.« V teh besedah je zaobjeto bistvo naše vere v tretjo osebo Svete Trojice. Naziv »Gospod« označuje to, kar Sveti Duh je (Bog, iste narave kakor Oče in Sin); izraz »ki oživlja« označuje to, kar Sveti Duh dela. Toda v kakšnem smislu Duh »oživlja«? Ali nam življenja ne dajejo starši? Seveda, naravno, telesno življenje nam dajo starši, toda življenja duše in nadnaravnega življenja tega nam starši ne morejo dati. Zaslužil nam ga je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu. Jezus je rekel Nikodemu:
»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,4-6). Prvi pogoj za prejem Svetega Duha je torej ponovno rojstvo iz vode in Duha, kar je prejem krsta. Tako ob Jezusovem krstu lahko z vso naravnostjo govorimo o našem krstu. Na binkoštni dan je Peter spregovoril množici: »Vsak izmed vas naj se dá krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,37 sl.). Krst so vhodna vrata v odrešenje. Jezus sam pravi v evangeliju: »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16).
Danes nihče več ne trdi, da bo človek samo zaradi tega, ker ni krščen, pogubljen in bo šel v pekel. Umrli nekrščeni otroci in tudi ljudje, ki so brez svoje krivde živeli zunaj Cerkve, se lahko rešijo (ti zadnji le, če živijo po svoji vesti). Nerojen in nekrščen otrok se reši in se takoj pridruži množici blaženih v nebesih. Bog je namreč ljubezen in želi, da »bi se vsi zveličali« in Kristus je umrl tudi zanje!
   V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bomo razpravljali o takšni odločitvi. Toda obstaja veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.
   Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Človek potrebuje Božjo moč; vsakdo izmed nas jo potrebuje. Krst pomeni prvi dotik Božjega prsta, ki je Sveti Duh in ki nam posreduje moč in življenje. To pa seveda ne sme ostati osamljen primer. Pogosto moramo obnavljati ta stik tako z molitvijo kot z zakramenti. Božji prst, ki je Sveti Duh, je na enak način usmerjen k vsakemu moškemu in vsaki ženski. Pričakuje le, da se bo na drugi strani človek zganil in sprejel ta njegov oživljajoči dotik.



Nazadnje urejal/a vitez 23 Jan 2016 19:11; skupaj popravljeno 1 krat

_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. NEDELJA MED LETOM

vatba v Kani galilejski
    Tretji dan je bila svatba v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam. Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« Jezus odgovori: »Kaj je meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati reče strežnikom: »Kar koli vam poreče, storite!« Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus jim reče: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim reče: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki pa, ki so bili vodo zajeli, so vedeli – pokliče ženina in mu reče: »Vsak človek najprej daje dobro vino in, ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je v Kani galilejski Jezus storil prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj.
Jn 2,1-11

BOG JE VEDNO Z NAMI
    Božja beseda te nedelje nam v ospredje postavlja zaupanje v Božjo previdnost. Bog je vedno z nami. Ko ga potrebujemo, on ve, kaj potrebujemo. Kljub našim težavam in problemom smemo upati, da bo z njegovo pomočjo prišlo do spremembe na bolje. Evangelij spregovori o svatbi v Kani Galilejski. Poroka je vedno vesel dogodek. Dva si obljubita zvestobo do smrti in vsi navzoči ju skušajo potrditi v njuni odločitvi. Ta dogodek pa je večkrat povezan tudi z rahlim dvomom: »Jima bo uspelo uresničiti to, kar sta danes podpisala? Kje je garancija, da bo njun zakon trden v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni?« Prava garancija je samo v Bogu, ki nas kliče v ljubezen in nas hoče v tej ljubezni tudi utrjevati. Nič se ne zgodi brez človeškega sodelovanja: oba zakonca se morata potruditi, da je njun zakon vedno živ, podprt s poslušanjem drug drugega, s prizanašanjem in vsakodnevnim odpuščanjem za vse žalitve in nedoslednosti, ki jih drug pri drugem opažata. Veliko lažje je, če v odnos povabimo Boga in mu zaupamo svoje življenje in odnose, da nas Gospod blagoslavlja in v naših odnosih vedno znova naredi »čudež«, ko smo v težavah in se nam zdi, da je rešitev nekje zelo daleč.
    »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog!« je prerok Izaija govoril ostanku izvoljenega naroda. Ko si na tleh, zapuščen od vseh, je takšna novica vir novega upanja. »Ne boj se! Bog je s teboj!« to je danes vesela novica za vse nas, ki smo zdravi in srečni, prav tako pa tudi za tiste, ki so bolni, osamljeni in zavrženi. Bog je vedno z nami.
    Jezus ni hotel, da bi se gostija v Kani sprevrgla v škandal in nezadovoljstvo povabljenih na račun novoporočencev. Jezus ni preziral zemeljskega veselja in sreče, zato je jedel in pil z vsemi, s pravičnimi in krivičnimi. Vsaka priložnost je bila zanj razlog, da jim je pokazal, v čem je pravo veselje in sreča: v življenju po Božjih zapovedih in spoštovanju slehernega človeka. Jezusova udeležba na svatbi v Kani je v evangeliju potrditev trdne povezanosti med Bogom in ljudmi. Bog privošči ljudem veselje. Jezus sam se ga udeleži skupaj s svojo materjo in učenci. Kakor tedaj so še danes na Bližnjem vzhodu in že na Balkanu svatbe zelo pomembne. Tudi revni ljudje za nekaj dni pozabijo na svojo revščino in trpljenje in se sprostijo v prisrčnem sobivanju. Nič presenetljivega ni, da jim je v Kani zmanjkalo vina. Božji Sin pa jim pomaga tudi v takšni stiski. Kakor ob drugih priložnostih v neznansko mučnih stiskah, tako tudi s prvim čudežem pri nič tragični stiski. Jezus ni nastopil moralistično, češ da je bilo že dovolj zabave in naj hvaležno odidejo domov. Ne, storil je svoj prvi čudež ravno zato, da je podaljšal ubogim prisrčno skupno veselje. Zelo zanimivo je, da ga je k temu čudežu nekako nagovori njegova mati, ki se je zavedala Božjega izvora svojega sina, rekoč »Vina nimajo.« Vendar na Jezusov odgovor, da njegova ura še ni prišla, naroči služabnikom: »Karkoli vam reče, storite.« Kakšna vera in popolno zaupanje v Božjo previdnost! Čeprav tudi Marija marsičesa ni razumela, se je pa zavedala, da bo Bog dal vse, karkoli ga bo prosila. Marija je tako podpirala odločitev za zakon, da se je na svojega Sina obrnila s prošnjo, naj vendar nekaj stori, da ne bo zaškripalo že prvi dan. Ker je vedela, da ji Sin ne bo odrekel nobene stvari, je naredila še naslednji korak: služabnike je postavila pred dejstvo: »Karkoli vam poreče, storite!« Milost se mora uskladiti s človekovo pripravljenostjo, da bo storil vse, tudi morebitno nelogično dejanje, in tako dopustil, da Bog lahko naredi čudež. Marsikdo bi lahko ugovarjal: to je pravljica za otroke. Kaj takega v 21. stoletju ni možno. Res je, kaj takega ni možno, dokler smo prepričani, da je vse odvisno od nas, da obstaja samo tak svet in tak način bivanja, kot smo si ga ustvarili mi sami po svojih merilih. Še vedno se dogaja veliko čudežev. Mnogi zakonci bi pritrdili, da se zavedajo Božjega blagoslova v njihovem življenju in jim to daje neizmerno moč, da lahko vztrajajo v težkih trenutkih in vedno najdejo zadovoljive rešitve. Treba je gledati s srcem in hoditi okrog odprtih oči, pa bomo zaznali čudeže v svojem življenju. Želim in prosim Gospoda, da bi vsak trenutek dopustili, da nas lahko Bog preseneti v pozitivnem smislu in tako da našemu življenju nov zagon.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. NEDELJA MED LETOM

Jezus začne učiti
    In Jezus se je v moči Duha vrnil v Galilejo; in glas o njem je šel po vsej okolici. Učil je v njih shodnicah in vsi so ga slavili.
    In prišel je v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo in našel mesto, kjer je bilo pisano: »Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil.
Poslal me je, da ubogim oznanim blagovest; da naznanim jetnikom oproščenje
in slepim pogled, da zatirane izpustim v prostost in oznanim leto božjega usmiljenja.« In zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sédel; in vseh oči v shodnici so bile uprte vanj. Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Lk 4,14-21

BOŽJA BESEDA NAS UČI
    Kdo nam danes usmerja življenje in postavlja cilje? Sami. Včasih so bile človekove odločitve povezane s tradicijo in s prepričanjem, ki so nam ga zaupali naši starši, dedki in babice, danes pa se večina na to požvižga. Marsikdo pravi: »Uživaj, samo enkrat živiš!« So ti sodobni »uživači« tudi srečni in zadovoljni? Daleč od tega, sicer ne bi srečevali toliko zdolgočasenih ljudi brez volje do življenja. Danes pogosto slišimo: »Vse je brez veze.« Tako lahko govori tisti, ki nima kompasa in ne ve, kam bi rad prišel. Mi, kristjani pa vemo: Jezus je naš odrešenik in naš cilj je srečna večnost. Zato se dajmo voditi po Svetem Duhu, ki nam govori po Svetem pismu in nas usmerja v pravo smer. Danes je tudi nedelja Svetega pisma, po katerem nam neprestano Bog govori. To je neizmerni zaklad, ki nam daje nasvete za resnično svobodno življenje in nas usmerja h končnemu cilju, ki je srečna večnost. Zato radi prebirajmo to knjigo, ki nam odpira povezanost z živim Bogom, in prisluhnimo v svojem srcu, kaj nam želi le-ta povedati. Tako bomo vedno ravnali prav, še posebej, ko bomo v dilemi ali kakšni življenjski preizkušnji. Božja beseda nam pomaga, da lažje rešimo razne težave in nevšečnosti, ki nam jih na pot prinaša življenje.
    Za izraelski narod je bila Božja beseda vsakodnevni spremljevalec in po njej so usmerjali svoje življenje. Tako je Ezra stopil pred može in žene, da bi jim bral o Božji ljubezni. In vse ljudstvo je pokleknilo in pritrdilo njegovim besedam z »Amen«, kar bi po naše pomenilo: »Tako se zgodi!« Ljudstvo je s spoštovanjem in s solzami v očeh poslušalo besede postave, zato so Ezra  in leviti rekli ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« Božja beseda jim je namreč prišla do srca in začutili so njegovo navzočnost, čutili, da jih spremlja na poti in jih uči po Božji besedi. Tudi mi radi vzemimo v roke Sveto pismo in v luči Božje besede preverjajmo pravilnost svojih odločitev.
    V evangeljskem odlomku srečamo Jezusa, ki v shodnici bere in razlaga preroka Izaija. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim …« Jezus prinaša veselo novico o odrešenju: jetniki bodo oproščeni, slepi bodo spregledali, gluhi slišali, zatirani bodo osvobojeni … On je tisti, ki ne le govori, ampak tudi dela čudeže, saj je Božji sin. Še bolj pomembno, kot čudeži sami, pa je, da prinaša osvoboditev od sužnosti greha, da nas želi odrešiti oziroma odkupiti iz oblasti teme. Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi naše veselje, nam ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nam smernice za srečno življenje naše človeške poklicanosti v sožitju z Bogom. Zakaj nas torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračamo to Božjo ponudbo? Morda si rečemo: »Realno življenje ni takšno!« Pozabljamo, da še vedno bolj verjamemo laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjamemo, dovolimo hudemu duhu, da je naš gospodar, mi pa sužnji zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor. Jezus pokaže, da je sreča v tem, da ljubimo Boga in ljubeče skrbimo za svojega bližnjega do te mere, da smo pripravljeni dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nam Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame?
Prerok Nehemija nam ponudi odgovor: »Gospodovo veselje je vaša moč.« Namen Božje besede je, da razveseljuje srce in nam omogoča ljubiti. Zato smo vedno znova povabljeni, da beremo, premišljujemo in kot kruh uživamo njegovo Besedo ter jo nosimo v srcu. To je prava hrana. V njeni moči bomo lahko izžarevali iskreno skrb za drugega, bolj bomo veseli in hkrati izžarevali resnico Božjega obličja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. NEDELJA MED LETOM

Jezusa v Nazaretu zavrnejo
    Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ‚Zdravnik, ozdravi sam sebe!‘ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnaumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju!« Rekel pa je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka v njegovem kraju ne sprejmejo. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, so se vsi v shodnici razsrdili. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njihovo mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.
Lk 4,21

ZAKAJ SMO V DVOMIH?
    Za marsikoga je življenje podobno nepričakovanemu prihodu, ki mu bo sledil nepričakovani odhod. »Ne vemo, od kod prihajamo in kam gremo!« rečejo mnogi in se prepustijo svojemu pesimizmu. Sicer pa, kaj lahko rečemo o ljudeh, ki v barih in nočnih lokalih preživljajo svoje večere? Kako se počutimo ob klošarju, ki je ves srečen, če je čez dan naberačil za steklenico poceni vina? In kako se počutijo tisti, ki se morajo ponižati in pozabiti na svoje človeško dostojanstvo, ko potrkajo na vrata Karitasa ali Rdečega križa s prošnjo za materialno pomoč in nekaj denarja za plačilo položnic? Ko poslušamo tragične, večkrat zelo pretresljive življenjske zgodbe, se marsikomu postavi vprašanje: Kdo je za to kriv? Kaj so ti ljudje krivi, da jih je to doletelo! Nas je tudi Bog zapustil? Tudi izvoljeno ljudstvo je bilo velikokrat na preizkušnji, ko so dvomili o svojem Bogu in so mnogi tudi odstopili od njega. Majhen ostanek je zato trpel in s svojimi molitvami trkal na nebeška vrata, da bi se jih Bog usmilil. Bog jim je pošiljal preroke kot znanilce novega upanja. Ko je Bog izbral Jeremija za preroka, mu je razodel vso veličino življenja, ki ne velja le zanj, ampak za vsakega od nas. Takole mu je dejal: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal.« Kaj to pomeni? Mislim, da je ta Božja izjava za vse nas radostna popotnica v življenje: Bog me pozna. On me je izbral, preden sta me starša v ljubezni spočela. Bog me izbral, ker me ima rad in ima zato zame pripravljeno poslanstvo. S tem, da sem se rodil, ima moje življenje smisel in cilj. Zato ne smem govoriti, da ne vem, od kod prihajam in kam grem. Zato se ne smem pritoževati nad težkimi trenutki, v katerih se je znašlo moje življenje. Bog vendar noče, da sem nesrečen: on me ima rad, zato moram poiskati nove rešitve iz krize. Ko se nam zaprejo vrata, se gotovo odpre kakšno okno, kajti rešitev je. Vsaka kriza je namreč izziv, da si vzamem čas, da se poglobim v svojo notranjost in odkrijem talente, ki so neizkoriščeni, pa ravno sedaj primerni, da dobi moje življenje novo smer, kakšen nov cilj.
    Evangelist Luka nas še vedno zadrži na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumeli njegovo vrednost zase. Tu vidimo dve enaki občutji, ki pa sta si popolnoma nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri. Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nam. Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki zajema vse in vsakogar. Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, češ da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na njegovo lastno istovetnost. Ta dvom in strah razjedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak nezaupanje v Boga. Ne zaupamo njegovi usmiljeni ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva usmiljeno Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bliže ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. NEDELJA MED LETOM

Jezus pokliče prve štiri učence
     Ko pa je množica pritiskala za njim, da bi poslušala božjo besedo, je on stal ob Genezareškem jezeru. Zagledal je dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je ter iz čolna učil množico. Ko pa je nehal govoriti, je Simonu rekel: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli, je namreč obšla groza njega in vse, ki so bili z njim; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
 Lk 5,1-11

GOSPOD NAS KLIČE
    Bog kliče v duhovni poklic tudi danes. Vsak poklicani ima svojo izkušnjo in vsi, ki resno vzamejo svoj poklic, se zavedajo, da velike Božje naklonjenosti niso vredni. Vse, kar smo in kar imamo, je v veliki meri nezaslužen dar, zato se ne smemo ponašati in si lastiti zasluge. Ponižnost je krepost, ki je danes izgubila svoje mesto v družbi, a zdi se, da jo danes potrebujemo bolj kot nekoč. Prav je, da si vsak dan vzamemo nekaj časa zase, da odkrijemo stvari, za katere moramo biti hvaležni. Čim več bo v našem življenju hvaležnosti, toliko več sreče in zadovoljstva bomo občutili. Današnja Božja beseda govori o poklicanosti. Vsak kristjan je poklican, da oznanja čudovita Božja dela. Gospod je vedno z nami, daje nam svojo milost, varuje nas in če grešimo, nam usmiljeno odpušča. Želi, da nam je dobro, zato nas neprestano podpira in nam daje nešteto darov, ki se nam nekateri morda zdijo vsakdanji, drugi pa zbujajo začudenje. Kako se ne bi čutili poklicani za oznanjevanje in pričevanje o veličini Božje ljubezni do nas!
    Prerok Izaija je imel videnje Božjega veličastva. Ko je slišal hvalnico angelov, ki so slavili Boga, se je čutil nevrednega in grešnega pred Bogom. Bog pa ga je kljub temu sprejel, ga očistil in poslal kot glasnika k izvoljenemu ljudstvu. Kdor pravilno oceni samega sebe, odkrije moč Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pomembno je, da se zavedamo svojih grehov in slabosti, da ponižno stopimo pred Gospoda, mu povemo, da nam je žal za naše slabe misli, besede in dejanja in se odpremo toku njegove milosti. Ta nas očiščuje, kot je Izaija očistila žerjavica v rokah serafa. To nam tudi pomaga, da se lažje odločimo, da gremo za Gospodom, še več, da pričujemo za njegova velika dela, da ponesemo moč očiščujoče ljubezni v svet, ki blodi v teminah greha in smrtne sence, katere poglavar je hudi duh. Tako bomo orodje Božjega usmiljenja, ki rešuje duše in jih vodi v nebeško kraljestvo, kraljestvo luči in veselja, ki nam je pripravljeno od vekomaj.
    Strah je večni spremljevalec človekovega življenja. Nikoli nismo dovolj trdni v sebi, da ne bi bili v skrbeh, bodisi v poklicu, ki ga opravljamo, ali v življenju, ki ga preživljamo. Čutimo, da smo nepopolni in grešni, a Bog nam govori, naj zaupamo in se ne bojimo. On je vedno z nami, le odpreti se mu moramo in mu zaupati svoje življenje. Včasih preveč računamo le nase, pa se ne obnese. Podobno se je zgodilo Simonu, ki je vso noč lovil ribe pa ni nič ujel. Ko se sreča z Jezusom, ki mu reče, naj vrže mreže za lov, kljub vsemu vrže mreže. To, kar se potem zgodi, je zanj velik čudež. Ujeli so toliko rib, da so se mreže trgale. Ob tem se Simon zave svoje grešnosti in omejenosti. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« je Peter prosil Jezusa. Toda Jezus ga ne zavrne zaradi njegove grešnosti, ampak ga opogumi in pokliče na drugačen lov: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Jezus pokliče Petra in ga povabi na delo za Božje kraljestvo. Peter se še kako dobro zaveda, da je nesposoben in grešen, vendar zaupa, da ga bo tisti, ki ga je poklical, tudi vodil. Jezus je nanj naredil tako močan vtis, da mu je vedno sledil, tudi tedaj, ko ga je bilo strah, ko je bil zmeden ali ko ni ničesar razumel. Vedno ga je vodila ljubezen, čeprav ga je v nekem trenutku zatajil. Tudi mi smo poklicani k ljubezni in hoji za Kristusom. Moramo priznati, da nas je večkrat strah, posebej, ko javno mnenje pljuva po vsem, kar diši po Cerkvi. Mogoče nam manjka poguma, da bi stopili naprej in povedali svoje mnenje, ki je drugačno od mnenja sveta. Ali nas Jezus ne vabi prav k takšnemu ravnanju? Zato potrebujemo obilo Božje milosti in poguma. Jezusovo povabilo navadno preslišimo, saj si ne vzamemo časa ali pa nimamo poguma, da bi šli vase in prisluhnili šepetu Boga v globinah našega srca. Zato sta potrebna tihota in odmik od sveta, kajti le tako lahko najdemo pot do globin naše duše. Gospod vabi vsakega osebno, vendar nam prepušča odločitev ali bomo naredili korak v smeri zbližanja z Bogom ali pa bomo šli svojo pot v iskanju potešitve svojih telesnih želja, ki pa, tudi če jih dosežemo, ne obrodijo pravega veselja in zadovoljstva. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo mogli odvrniti pogled od tega sveta in se zazreti v usmiljeno Božje obličje. To nam prinaša trajno srečo in nas dela podobne Bogu: ljubeče, usmiljene in vesele kristjane, ki svojo ljubezen in veselje prenašajo tudi na druge ljudi in tako pripravljajo pot Gospodu tudi za tiste, ki še ne poznajo veselega oznanila.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
1. POSTNA NEDELJA

Hudič skuša Jezusa
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha; in Duh ga je vodil po puščavi štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel; ko pa so minili, je bil lačen. Tedaj mu je hudič rekel: »Ako si božji Sin, reci temu kamnu, naj bo kruh.« In Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha.‘« Nato ga je hudič popeljal na višavo in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta ter mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njih slavo, kajti izročena je meni in jo dam, komur hočem. Če torej padeš predme in se mi pokloniš, bo vse tvoje.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‘« Potem ga je peljal v Jeruzalem in postavil vrh templja ter mu rekel: »Ako si božji Sin, vrzi se od tukaj dol; zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, naj te obvarujejo; in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.‘« je hudič končal z vsemi skušnjavami, je do svojega časa odstopil od njega.
Lk 4,1-13


BOJUJMO SE PROTI SKUŠNJAVAM
    Postni čas nam postavlja v ospredje globoko izkušnjo generacij, ki so se vsaka na svoj način soočale s trpljenjem in smrtjo. Jezus je glede teh izkušenj zgodovinski mejnik, ko trpljenje in smrt nista več znamenje zavrženosti in odpada, temveč priložnost za duhovno poglobitev našega vsakdana in priložnost, da dobi življenje neko novo razsežnost. Življenje nam je dano kot dar in zato mora postati dar za druge, vse do tiste skrajne točke, ko si sposoben svoje življenje spremeniti v popoln dar in umreti za drugega. Postni čas je priložnost, da utrdimo svojo vero in da nekaj konkretnega naredimo zase in za druge. Ko se moramo nečemu odreči, pogosto nastane problem. Pojavlja se nam tisoče vprašanj, zakaj je to potrebno, saj je to le neka navada, zakaj bi ji sledil, če pa lahko v miru uživam v tem, kar imam. Če gledamo z očmi tega sveta, odpoved nima nekega večjega smisla, če pa gledamo z duhovnimi očmi, je položaj bistveno drugačen. Post, odpoved in druge tovrstne aktivnosti dobijo smisel šele ob prisotnosti ljubezni. Zato pojdimo z ljubeznijo v postni čas, premišljujmo Božjo besedo, predvsem Jezusovo trpljenje, da se notranje pripravimo na velikonočne praznike. Ob tem pa ne pozabimo na dobra dela, predvsem na dela usmiljenja, tako telesna kot duhovna, saj se bomo preko njih še tesneje združili z Jezusom.
    V odlomku iz 5. Mojzesove knjige (26,4–10) je zapisana znamenita starozavezna veroizpoved. Sklicuje se na delovanje Boga v izraelskem narodu. Izraelci so imeli globoko izkušnjo, da so bili izbrani kot narod, ki je Bogu na poseben način pri srcu in je deležen posebnih obljub. Kljub pogosti nezvestobi, odpadu od vere, je ostanek naroda ostal zvest, pa čeprav se je razkropil po celem svetu. Tudi mi delimo podobno izkušnjo: smo majhen narod, ki ni izgubil svoje identitete, a je danes v močni krizi. Skušnjave, o katerih govori današnji evangelij, so zelo močne in mnogi se jim brez vsakršnega zadržka predajajo. Toda obstali bomo samo, če ne bomo zavrgli Boga, ki je edino jamstvo za našo rešitev.
    Biti kristjan ne pomeni biti zavarovan pred skušnjavami in skrbmi tega sveta. Tudi Jezus ni bil rešen skušnjav in zapeljevanja hudega duha, ampak je to vzel kot del življenja in se je s hudičem soočil tako, kot je to treba narediti: pogledal mu je v oči in ga odslovil. Njegova izkušnja nam je dana kot zgled, kako bomo ostali močni, pokončni kristjani: »Boga je treba moliti in samo njemu služiti!« Poglejmo, k čemu nas nagovarja postni čas. Boj s skušnjavami, da postajamo močnejši. Takole piše duhovnik Robert Friškovec: »Takoj, ko se vsak dan zjutraj odločim, da bom zavestno hodil za Jezusom, se pojavijo ovire. Pojavijo se mi zelo podobne skušnjave, o katerih lahko prebiram v evangeliju – Jezusove skušnjave. Kot da bi bral povzetek lastnih skušnjav, ki sem jim izpostavljen.
Skušnjava po slasti: In kaj je tu moja skušnjava? Velikokrat prav to, da pravzaprav nasičujem svojo lakoto po Bogu, po osebnem srečanju z njim tako, da na njegovo mesto stopijo mnoge stvari: hrana, internet, imetje, TV, toliko opravkov, nakupi … Ob vsem tem polnjenju praznega mesta se v resnici sploh ne zavedam, kaj delam, in mislim, da tako pač mora biti.
Skušnjava po oblasti: In moja skušnjava? Služiti samemu sebi, svoji sebičnosti, napuhu, lastnim interesom in nagonom. Človek je tisto, kar »časti«. Ko služim sebi, postajam suženj samega sebe. Ugleda. Če služim Bogu, postanem vedno bolj njegova podoba. Ob tem se seveda velikokrat izgovorim na to, da vendar služim Bogu, saj sem kristjan in celo duhovnik.
Skušnjava po časti: Tretja skušnjava je mogoče moja najhujša skušnjava: da bi ne služil Bogu, ampak bi Bog služil meni. Namesto, da bi človek »ubogal« Boga, naj bi Bog »ubogal« človeka. Namesto, da bi služili Božjim načrtom, Boga vprežemo v voz svojih želja.
Jezusove skušnjave so povzetek skušnjav vsakdanjika …
Sprašujem se lahko, le zakaj jih je hotel prestati? Lahko se izogibam odgovoru na to vprašanje, ki pa je zelo neposreden – da bi jaz v Bogu našel moč in rekel NE grehu, zankam, skušnjavam ... Jezus sam je obljuba, da je bitka lahko moja, ker jo je on že dobil. Daje mi konkreten zgled, ko se opira na Očeta, na njegovo Besedo.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. POSTNA NEDELJA

Jezusova spremenitev
    Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Lk 9,28-36

VERA ODPIRA POGLED
    Današnja Božja beseda nam pripoveduje o Abramu, ki ga je Bog peljal na plano in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Prvi pogoj, da začnemo ceniti svoje življenje, je, da prepoznamo svojo majhnost in začnemo občudovati svet, ki nas obdaja. Ob neizmernem vesolju, ob čudu tehnike, ob stvareh, ki vsak dan zapolnjujejo našo domišljijo in naše potrebe, lahko prepoznamo obdarjenost in smo sposobni reči: »Hvala!« Zamisliti pa se je treba tudi ob trpljenju, problemih in človeški nemoči. Ne samo čudeži, ampak tudi meje in nemoč, nas morajo dvigati k Stvarniku, kajti pri njem najdemo pomoč. V evangeliju Jezus pokaže še eno drugo resničnost, ki se nikoli ne more primerjati s čim zemeljskim. Jezus se spremeni med molitvijo, po zedinjenju z nebeškim Očetom. Za nas je to vabilo: če hočemo že na zemlji živeti predokus raja, se je treba okleniti molitve in opravljanja dobrih del, predvsem pa zaupati nebeškemu Očetu.
    Abrahamovo življenje je pot vere. Po Božji milosti se je ozrl v nebo, poslušal Božji glas, prepoznal svetlobo njegove obljube in mu sledil, čeprav je moral pustiti svojo deželo in prehoditi dolgo pot, polno preizkušenj in trpljenja. V vsem pa je Abraham veroval in upal, saj je doživljal, da je Bog navzoč in da izpolni vse svoje obljube. Nikoli ni odvrnil pogleda od neba, zato je mogel postati »oče vseh verujočih« in prejeti od Boga obljubljeni zarod in deželo, to je polno življenje, večno po ljudstvu, ki se je rodilo po obljubi. Tudi mi smo njegovo ljudstvo. Tudi naše življenje je pot – na to nas spominja postni čas – in klic, naj se ozremo v nebo in živimo v veri, naj živimo iz Božje obljube, to je obljube polnega življenja, ki ga želi Oče podariti vsem, ki verujejo in upajo vanj. Abrahamov zarod ni vztrajal v pogledu v nebo in je padel v suženjstvo, zato je moral prehoditi še dolgo pot skozi puščavo, da bi se znova naučil verovati in zaupati v Boga. Tudi v našem življenju zvestoba Božji ljubezni ni lahka, vedno znova zahteva odpovedi in osvoboditve iz lahkih ponudb tega sveta, da bi živeli v obljubljeni polnosti. Vsi dogodki našega življenja, zlasti trpljenje in preizkušnje, so dragocena možnost, da se učimo, kako ponižno hoditi z Bogom, ne računati nase, ampak nanj, osvobajati se vsega, kar ni po njegovi volji, da bi izbrali le »več«, ki je Božje.
    Spremenjenje na gori nam v evangeliju kaže, da »ozreti se v nebo« za nas pomeni gledati Kristusa. Kristus se pokaže v sijoči belini, Luč od Luči, hkrati pa govori o smrti, »ki ga je čakala v Jeruzalemu«. Njegovo veličastvo je skrivnost križa: le-ta je polno razodetje Kristusa kot Boga, saj je razodetje največje Ljubezni. V njem je nebo za nas odprto, saj je v njegovi daritvi mogoča v našem vsakdanjiku pot iz smrti v življenje. Belo oblačilo našega krsta je simbol prejetega daru, hkrati pa spomin, kako spremenjene nas Oče pričakuje. To spremenjenje ni le v naši moči: vsak dan smo povabljeni, naj operemo »svoja oblačila v Jagnjetovi krvi«, naj vstopamo v njegovo ljubezen, saj nas le ljubezen, ki jo prejemamo iz njega in ki jo živimo med seboj, spreminja v otroke luči in vstajenja. V tem presunljivem trenutku, ki ga opisuje evangelij, učenci vidijo Jezusovo slavo, ne da bi se v resnici zavedali, kaj pomeni. Niso sposobni dojeti pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Mojzes je simbol prvih petih knjig stare zaveze ali postave. Elija pa je simbol vseh preroških knjig in prerokov. Učenci še niso sposobni takoj dojeti skrivnosti Jezusovega sijaja in v skladu s tem doživetjem potem živeti svoje življenje. Učenci niso sposobni razumeti, da se Oče, Sin in Sveti Duh že od začetka stvarjenja sveta pogovarjajo med seboj o tem, da se Sin žrtvuje kot jagnje. On je podoba ljubezni, s katero Bog ljubi svet. Bog prežema svet s svojo ljubeznijo do te mere, da njegova ljubezen končno lahko zažari tudi v srcih tistih, ki sprejmejo Sinovo razodetje. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o tej ljubezni, večno pustolovščino potem, ko se ga je dotaknila Božja navzočnost. Ko torej molimo, naj očisti oči našega duha, da bi lahko videli njegovo slavo; v resnici Boga prosimo, da bi verovali v njegovo obljubo. Prosimo ga, da bi izkustveno doživeli njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazali drugim in delili z njimi. Pri tem naj nam pomaga Božja milost in njegov blagoslov.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 1 od 4
Pojdi na stran 1, 2, 3, 4  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu