 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Svoboden
Spoznala ga je na predavanju. Naslov predavanja, ki jo je takoj pritegnil je bil Potepanje po Tibetu. Tibet jo je že od nekdaj zanimal. Zdel se ji je skrivnosten in prebrala je kar nekaj knjig, kjer se je zgodba dogajala prav tam.
Tibet ji je predstavljal kraj, kjer je središče energije, kjer je duhovnost zelo visoka. Ta tema jo je zanimala.
Predavanje naj bi se odvijalo v predavalnici na fakulteti, kamor je hodila. Brez dvoma je vedela, da se ga bo udeležila. Prišla je nekaj minut prej, a je bila kljub temu predavalnica že skoraj polna. Nekaj sedežev v prvi vrsti je bilo še prostih. In sedla je, v prvo vrsto. Čakal je, da vstopi predavatelj, bila je razburjena. Več kot dve uri naj bi poslušala o svoji najljubši temi. Ta dan je bil res njen srečni dan.
Nekajkrat je že zasledila ime predavatelja, ki naj bi jim predaval tokrat. Bil je svetovni popotnik, a nikoli ga še ni videla. Prav zanimalo jo je, kakšen je.
Tina je bila stara dvajset let, bila je lepo dekle, zelo privlačnega videza. Imela je dolge črne lase, bakreno rdeča pramena. Imela je velike rjave oči, nežne poteze obraza. Bila je velika in vitka.
Nino je vstopil s pet minutno zamudo. S pogledom je pobožal obiskovalce in se zadovoljno nasmehnil. Predavalnica je bila polna.
Sedel je na kateder in se najprej predstavil. Nato je utihnil in se z očmi sprehodil po obiskovalcih. Tina mu je takoj padla v oči in sproščeno se ji je nasmehnil.
Povesila je pogled, bilo je več kot očitno, da se je nasmehnil njej. In že tisto sekundo, ko je vstopil, je na njem nekaj opazila. Imel je nekaj, kar jo je privlačilo. Mogoče so bile krive njegove prodorno zelene oči, ki so spominjale na smaragd. Mogoče njegove iskre in pokončna drža, ki je sporočala, da je zelo samozavesten človek. Iz njega je kar kipelo energije, bil je tiste vrste človek, s katerim si želiš spregovoriti vsaj nekaj besed in se še dolgo potem, ko ga ni več, mota po tvojih mislih.
Čeprav je bilo predavanje zelo zanimivo, je Tina poslušala le barvo njegovega glasu. Naenkrat je postal pomembnejši od Tibeta. Ampak, saj je o njem vedela že vse. Predavanje bi bilo le ponovitev podatkov, ki jih je poznala.
Predavanja je bilo prehitro konec. Nino je počasi vstal in pogledal poslušalce. »Če ima morda še kdo kakšno vprašanje?« je vprašal.
Nekaj ljudi je dvignilo roko in ga spraševalo. Tudi Tina je počasi dvignila svojo roko.
»Da, gospodična?« je rekel in jo pogledal.
»Si ne želite obstanka?«
Nino jo je pogledal in se nasmehnil: »Obstanka? Ne, nikoli nisem pomislil, da bi prenehal potovati in odkrivati svet. Najbrž še nisem srečal osebe, ki bi me navdihnila bolj, kot odkrivanje sveta.«
Pokimala je. Bila je presenečena nad sabo, da mu je sploh zastavila tako osebno vprašanje, toda besede so kar same zletele iz njenih ust. Ni si mogla kaj, predavatelj jo je zanimal bolj kot Tibet. Poslušalci so počasi ustali in se napotili proti izhodu. Tudi Tina je prav počasi pričela oblačiti svojo jakno. Hotela je ostati z njim v istem prostoru še nekaj časa, hotela je potegniti čas za rokav, da bi lahko še nekaj časa zrla v njegov obraz. Proti izhodu se je počasi odpravila zadnja.
»Pa vi?« je zaslišala besede za sabo.
Zasukala se je in ga pogledala. »Govorite meni?«
Prikimal je.
»Ne razumem vprašanja,« je rekla, glas se ji je zatresel.
»Imate vi obstanek?« je vprašal.
»Če me sprašujete, če sem že srečala osebo, ki bi me dovolj očarala, je odgovor negativen,« je takoj povedala in ga gledala v oči.
»Zanimivo vprašanje ste mi zastavili,« je nadaljeval.
»Prvo, kar mi je padlo na misel,« je povedala.
»Vas Tibet zanima?« je vprašal.
»Da, veliko sem brala o njem. Najbrž je čudovit,« je kimala.
»Še niste bili tam?« je bil skoraj začuden.
Odkimala je.
»In zakaj ne?«
»Ni časa,« je rekla.
»Neumnost! Časa je več kot na pretek. Zakaj si ga ne vzamete? Česa se bojite?« je odvrnil.
Presenetil jo je.
»Nismo vsi tako svobodni,« je ugovarjala.
»Ne? Mislim, da se rodi vsak z enako mero. Le nekateri je ne izkoristijo,« je rekel.
»Mogoče imate prav,« je prikimala.
»Lahko vas peljem na pijačo,« je dejal in jo pogledal.
»Lahko,« je rekla in čakala, da je pospravil svoje stvari.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 19 Jul 2016 21:05 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Svoboden (2/5 strani)
Nino je bil prijeten sogovornik. Njegove besede so izžarevale nekaj posebnega. Tina bi ga lahko poslušala ure in ure. Bil je človek, ki je živel za trenutke, ki je znal vdihniti vsak dih življenja, ki ni čakal na pravi trenutek, temveč je izkoristil prvega, ki mu je bil dan. Njegovo življenje je bilo polno dogodivščin in čeprav je imel šele sedemintrideset let, je imela občutek, da se je naučil o življenju že vse.
»Zanimiva osebica si. Takoj sem te opazil. Povej mi kaj o sebi,« je rekel, ko je prenehal govoriti o svojih potepanjih.
»Nič posebnega nisem. Študiram, stara sem dvajset let,« je rekla.
»Nič posebnega? Ne bo držalo. Prav vsak, ki je na tem planetu, je nekaj posebnega. Različni smo si in zato vsi nekaj posebnega, smo veriga, vsak člen je pomemben,« je rekel.
»Tako pameten si,« je rekla in ga požirala z očmi.
Nasmehnil se je in jo pogledal: »Nekaj časa bom še tu. Se bova še videla?«
Tina je prikimala. Za nič na svetu ne bi hotela prekiniti tako čudovitega prijateljstva, ki se je rojevalo.
Naslednjega dne sta se zmenila, da se dobita v lokalu, kamor sta šla prvič. Tina je bila na trnih. Bilo ji je jasno, da jo Nino privlači. Vanj se je zaljubila na prvi pogled in tako močnih čustev ni čutila še nikoli. Želela si ga je le zase od prvega trenutka, ko ga je zagledala.
Nekaj časa sta sedela v lokalu, nato jo je povabil k sebi v stanovanje. Ni zavrnila ponudbe. Počutila se je, kakor da bi ga poznala že leta in popolnoma mu je zaupala. Predala se mu je z dušo in telesom in ni ji bilo žal.
Ko sta kasneje ležala v njegovi postelji, ga je vprašala: »Boš dolgo ostal?«
»Ne vem. Ko se oglasi notranji glas, takrat grem,« ji je razložil.
»In se še ni?« jo je zanimalo.
Odkimal je in jo objel.
Tina je upala, da se ne bo, da bo ostal pri njej. Najbrž je moral čutiti podobno, kot je čutila ona. Njegovi pogledi, njegovi dotiki in njegovi poljubi, so bili nežni in topli. Najbrž je do nje nekaj čutil. Predstavljala si je, da je ona tista čarobna oseba, ki ga je očarala tako močno, da si ne bo več želel potovati.
Postala sta par. Nino je bil povsem miren, kadar je bil z njo, se ji je popolnoma posvečal in Tina je kmalu pozabila, da je popotnik, da nima obstanka. Njuna veza se je zdela tako trdna in močna. Čeprav je bil kar sedemnajst let starejši od nje, jo to ni motilo. Bila je prepričana, da sta si usojena, da drugega ne bi mogla ljubiti.
Nino je ostal dober mesec dni. V tem času o njem ni izvedela veliko. Bil je človek, ki ni dosti govoril o svoji preteklosti. Rad je govoril o potepanju po svetu, nikoli pa ne o tem, kako je nekoč čutil, koga je nekoč ljubil. Sam je dejal, da je preteklost nepomembna, da je treba živeti za trenutke in poslušati notranji jaz v trenutku, ko ti sporoča. Da je preteklost nekaj, kar je mimo in se nanjo ni potrebno ozirati.
Tina se je z njegovo filozofijo strinjala, bila je prepričana, da je najbolj moder človek pod tem soncem. Pričela je živeti zanj. Ure, ki jih je preživljala na predavanjih fakultete, so se naenkrat pričele vleči v neskončnost. Opraviti vse izpite, kar naenkrat ni bil več glavni cilj. Cilj je bil le on, želela si je le njega, da bi lahko bila skupaj za vedno. Živela je tako, kot je hotel on. Srečala sta se, ko jo je poklical in nikoli ni rekla, da ne utegne. Čakala je, da bo prišel trenutek, ko bosta skupaj in vedno ga je poskušala spremeniti v večnost. A Nino je bil popotnik in čez nekaj časa je postal nemiren.
»Nino, kaj je?« ga je nekoč vprašala.
»Odšel bom,« je tiho rekel in gledal skozi okno.
Pri srcu jo je močno stisnilo, začutila je ostro bolečino. Prestrašeno ga je gledala.
»Moram iti,« je ponovil in jo pogledal.
»Kdaj, Nino?« je vprašala žalostno.
»Kmalu,« je rekel.
»Lahko grem s tabo? Rada bi odšla s tabo,« je hitela.
Počasi je odkimal: »Tina, potujem sam!«
»Se boš vrnil? Kdaj prideš nazaj?« je spraševala. Imela je občutek, da izgublja del sebe, najlepši del.
»Ne vem. Mogoče čez mesec dni, mogoče čez dva,« je skomignil z rameni.
»A vrnil se boš?« je rekla.
»Da, bom,« je prikimal.
Oddahnila si je. No, vsaj to. Vrnil se bo in bo spet njen. Saj, ko bo odšel, bo videl, bo razumel, da brez nje ne more več živeti. Spoznal bo, da mu je potovanje sedaj na drugem mestu. Videl bo, da je ona njegova največja ljubezen. Da, v to je bila prepričana in bilo ji je lažje pri srcu.
Svoboden (3/5 strani)
Odšel je že naslednjega jutra. Pustil ji je ključ od stanovanja, da mu je lahko zalivala rože in ga prezračila. Da je bilo v njem še vedno nekaj življenja. Najbrž je vedel, da bo v njem preživela veliko časa. Tini je bilo tako lažje. Če je bila v njegovem stanovanju, je imela občutek, da je bližje njemu. In čakala je in čakala. Ta čas je bilo njeno življenje podobno vegetiranju. Ni vedela, kje je, ni vedela, kdaj bo prišel. Od njega ni bilo glasu. A vedela je in upala, da se bo vrnil k njej. Bila je prepričana, da dan, ko bo spoznal, da je ona najdragocenejše v njegovem življenju, ni več daleč.
Minili so trije tedni. Tina se je preselila v njegovo stanovanje. Odhajala je le na predavanja, ostali čas pa je preživela v stanovanju. Ležala je na njegovi postelji in sanjala o njem. Pogrešala ga je in upala, da bo kmalu prišel. A o Ninu ni bilo glasu. Niti kartice ji ni poslal. Bila je prepričana, da jo pogreša, da misli nanjo in da bo vsak hip doma.
Čez čas se je lotila čiščenja njegovega stanovanja. Prej ni nikoli odprla njegovih predalov, ni hotela posegati v njegove stvari. A radovednost ji ni dala miru. Govorila si je, da ne počne nič slabega, da bo le temeljito pospravila njegovo stanovanje in zato je pač morala pregledati vse.
V njegovih omarah ni bilo veliko. Počasi se je lotila čiščenja. Oprala je zavese, zamenjala je posteljnino in se nato lotila še omar. Skrbno je zložila njegova oblačila, ki pa jih ni bilo veliko. Nino je večino svojih stvari jemal s sabo.
V dnevni sobi je bila omara s predali. Na njej je bil televizor. Pustila jo je za konec. Sedla je pred njo in odprla prvi predal. V njem so bili spominki iz potepanj. V drugem predalu je našla škatlo. V njej je bilo nekaj fotografij. Takoj ji je padla v oči fotografija z lepo žensko. V naročju je pestovala majhnega otroka. Obrnila je fotografijo. Na njej je nekaj pisalo. Datum je bil star šest let. In v angleščini je prebrala posvetilo. Pošiljava ti fotografijo v spomin na naju. Ponosna sem, da ima moj otrok tako čudovitega očeta, kot si ti!
Tino je streslo po vsem telesu. Spustila je fotografijo na tla. Imel je otroka. Nekje na tem planetu je živel nekdo, ki je pripadal njemu. Tedaj jo je prešinilo. Kaj, če je odšel tja? Kaj, če je pri otroku in pri tej ženski?! Jo je imel raje? Zakaj ji ni povedal, da ima otroka!
Dnevi, ki so sledili so bili za Tino prava mora. Vse dni se je ubadala z vprašanji, na katere ni vedela odgovora. In čas se je ustavil. Nikamor ni hotel iti in bila je prepričana, da bo minila še neskončnost, preden bo Nino spet ob njej. Vsekakor ga je nameravala vprašati, kje je bil in kdo je ta otrok.
Po dveh mesecih in pol, je nekdo prijel za kljuko njegovega stanovanja. Tina je v tistem trenutku sedela na kavču in gledala televizijo. Prisluhnila je. Res je nekdo vstopil. Odšla je do hodnika in se nasmehnila. Vrnil se je. Padla mu je v objem in ga pričela poljubljati.
»No, no, počasi,« se je nasmehnil Nino. Bil je vidno utrujen.
»Kje si bil? Kako je bilo? Zakaj nisi nič klical?« je hitela.
»Počasi in po vrsti. Najprej bom skočil pod tuš, potem ti bom na razpolago,« je rekel prijazno in izginil v kopalnico.
Čakala ga je pred vrati. Bila je srečna in kar ni mogla verjeti, da je res prišel nazaj. Da bo spet le njen.
Sedel je na kavč in sedla je tesno zraven njega. Pogledala ga je v oči. V njegovih očeh so bile iskre, čutila je, da je spet doživel veliko lepega, da je poln energije.
»No, kako je bilo?« je rekla nestrpno.
»Čudovito, tako kot vedno,« je rekel in se naslonil nazaj.
»Si me pogrešal? Kje si bil?« je spraševala.
»Odšel sem v Indijo. Prepotoval sem obalo od Bombaja do Nagercoila. Naslednjič bom šel še na drugo stran do Kalkuta. Seveda, draga moja, pogrešal sem te,« je prikimal in jo objel.
»Čakala sem te, veš. Ves čas sem te čakala,« je rekla in ga poljubila.
»Saj si vedela, da bom prišel, kajne?« je vprašal.
»Da, ampak, bila sem prepričana, da boš prej doma,« je priznala.
»Ni šlo. Še bi ostal, če bi lahko. A moral sem nazaj. Naredil sem le načrt za naslednjič,« je razlagal.
»Za naslednjič? Kdaj greš?« se je prestrašila.
»Ah, ne še tako kmalu. Sedaj me najprej čaka vrsta predavanj. Potem pa bom šel. Ne vem, kdaj,« je povedal.
Tino je stisnilo pri srcu. Le nekaj minut je bil doma, pa je že razmišljal, kam bo odšel naslednjič. Upala je, da bo vsaj nekaj časa doma. Da bo malce pozabil na potovanje.
Šele proti jutru naslednjega dne, se je spomnila na fotografijo ženske in otroka.
»Pospravljala sem po stanovanju, veš,« je pričela.
»Prav. Lepo od tebe,« je odgovoril.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 19 Jul 2016 21:07 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Svoboden (4/5 strani)
»Našla sem fotografijo,« je nadaljevala.
»Da?«
»Na njej sta ženska in otrok. Na zadnji strani piše, da je otrok tvoj,« je rekla. Upala je, da ne bo jezen, ker je stikala po njegovih rečeh.
»Da, Enrike je moj sin,« je povsem mirno povedal.
Sedla je na posteljo in ga pogledala v oči: »Nisi mi povedal, da imaš otroka. Ga kdaj vidiš? Kje je? Imaš še vedno stike s tisto žensko?«
Nino se je nasmehnil: »Enrike je doma v Segorbeju. To je v Španiji. Nazadnje sem ga videl pred dvema letoma, ko sem se spet potepal tam okoli. Njegova mati je dobra ženska. Sama skrbi zanj in me pozna. Ve, da ne bi ostal pri njej. S tem se je sprijaznila. Dobra prijatelja sva.«
»Boš šel še tja?« jo je zanimalo. Zapeklo jo je ljubosumje. Tako mirno in sproščeno je govoril o njej. Najbrž jo je spoštoval in občudoval.
»Ne vem,« je skomignil z rameni.
V tistem trenutku se je počutila grozno. Najraje bi ga priklenila v stanovanju in ga nikoli ne izpustila. Želela si je, da bi bil le njen, da bi bila ona edina, da bi sprevidel, da ne more brez nje. Postala je žalostna.
»Zakaj si zamišljena?« je vprašal.
»Ker boš spet odšel,« je rekla tiho.
»Saj si vedela, Tina. Že takoj na začetku. Tak sem, ne bom se spremenil,« je rekel in jo pobožal po laseh.
Legla je zraven njega in počasi prikimala. A v mislih je imela načrt. Spremenil se bo! Ona ga bo pripravila do tega, da bo ostal, za vedno. Že nekako, našla bo način, da ga priklene nase. Za vedno!
Čas, ki ga je preživel doma, je bil za Tino čudovit. Pozabila je na svoj načrt, kako ga obdržati in uživala je vsako minuto, ki sta jo preživela skupaj.
Nino je predaval, Tina je pridno študirala in sanjala, kako bosta nekoč skupaj. Kako se bosta poročila in imela otroke. Nino ni potovanja nič omenjal in Tina je menila, da ima dovolj. Bila je prepričana, da je sklenil, da bo ostal. Skupaj sta hodila v kino in na sprehode. Kuhala je, pospravljala po stanovanju in bila je srečna. Nina ni motilo, da se je preselila k njemu. Bilo mu je všeč, da ga je nekdo čakal v stanovanju. Imel jo je rad. Toda ne dovolj, da bi ostal za vedno.
Po treh mesecih brezskrbnega življenja, je spet postal nemiren. Tina je slutila, kaj to pomeni in s strahom je čakala, kdaj bo oznanil svoj odhod.
Nekega večera sta ležala v postelji. Bil je zamišljen.
»Jutri zjutraj odhajam,« je nenadoma rekel.
»Kaj?« je »ina skočila pokonci.
»Da, spet grem. Moram,« je rekel.
»Zakaj? Nino, zakaj? Mar ni lepo tu?« je spraševala.
»Je, toda, moram iti. Pot me čaka,« je rekel.
»Ostani. Ostani pri meni,« je prosila.
»Tina, ne morem. Saj se bom vrnil,« je odkimal.
»Kdaj? Kdaj, Nino? Naj bom spet sama,« je spraševala.
»Če ti je dolgčas, pa imej koga ta čas. Nič ne bom jezen,« je rekel mirno.
»Si zmešan? Le kako naj imam drugega?! Tebe ljubim, ne bi mogla imeti drugega. Nikogar drugega nočem,« je zavpila.
»Prav. Le mirno, Tina. Saj se bom kmalu vrnil,« jo je miril.
Bila je jezna. Le kako je sploh lahko pomislil, da bi posteljo delila z nekom drugim?! Jo je on? Je bil na njegovih potepanjih sam? Najbrž ne. Najbrž je imel polno ljubic!
Zaspala je s hrbtom obrnjena stran. Bila je jezna. Nino se ji ni približal in ko je zjutraj odprla oči, ga ni bilo več. Jokala je. Bila je jezna nanj, a brez njega ni mogla. Bila je jezna nase, ker se je tako noro zaljubila, ker brez njega ni več znala živeti. In sklenila je, da ga bo priklenila nase. Bila je prepričana, da je tokrat zadnjič odšel. Prenehala je jesti kontracepcijske tablete. Da, naredil ji bo otroka in potem ga bo prepričala, da bo ostal.
Tudi tokrat je minilo nekaj več, kot dva meseca, preden se je spet prikazal. In spet je bil prijetno utrujen. Bil je sproščen, imel je polno energije in tiste iskre v očeh. Tiste, ki so jo tako pritegnile.
Tokrat je bila odločena, da svoj načrt izpelje. Ostal bo.
Uspelo je takoj. Že po nekaj tednih njegove vrnitve, je začutila, da se z njo nekaj dogaja. In imela je prav. Njen načrt se je posrečil. Zanosila je in bila je srečna. Bila je prepričana, da ne bo več odšel.
»Nino, noseča sem,« mu je povsem mirno povedala.
Postal je zelen v glavo. V hipu je njegov nasmešek zamrl.
»Si slišal? Očka boš,« je bila vesela.
»Tina, kako? Mar nisi zaščitena,« je spraševal.
Svoboden (5/5 strani)
»Sem, a ginekologinja je rekla, da se pač včasih vseeno lahko zgodi. Najbrž sem kak dan pozabila vzeti tabletko. Nisi vesel?«
»Sem, seveda sem. Novo življenje. Vesel sem, toda, boš zmogla?« je spraševal.
»Pomagal mi boš,« je rekla.
»Tina, saj veš, da potujem,« je rekel in jo gledal.
»Za nekaj časa boš prestavil potovanja. Vsaj toliko, da rodim. Potem lahko odideš,« je rekla.
Strinjal se je. Ni mu bilo vseeno.
Rodila je zdravo punčko. Nino je izbral ime. Saira.
Ponosno jo je pestoval in Tina je bila srečna. Končno, postal je le njen. Sedaj so bili prava družina. Vedela je, da ne bo mogel oditi. Da se bo zaljubil v malo punčko in da bo hotel biti zraven ob vsakem njenem novem gibu.
Življenje je postalo umirjeno. Tina je študirala, čimprej je hotela dokončati šolo in se zaposliti. Nino je predaval in se ukvarjal z malo. Imel jo je rad, bil je ljubeč in pozoren.
Ko je bila Saira stara leto dni, je Tina diplomirala. Poiskala si je službo. Bila je srečna in niti ni opazila, da je Nino postal tih in nekoliko vase zaprt človek. Niti ji to ni bilo pomembno. Samo, da je bil ob njej.
»Šel bi,« je nekoč rekel, ko je malo dal spat.
»Kam?« je vprašala in dvignila pogled.
»Saj veš, malo po svetu,« je rekel.
»Nino, naj bom sama z malo?« je rekla resno.
»Saj bi hitro prišel nazaj,« je začel.
»Ne bom zmogla sama,« je rekla.
»Potrebuje novo snov za predavanja. Potrebujem nekaj novega. Vse dni ne bom mogel predavati stare stvari. Ljudje zahtevajo nove dogodivščine. Zadnjič me je nekdo vprašal, če ne mislim več potovati. Zabolelo me je, Tina. Saj veš, moram iti,« je razložil.
»Če ti je zmanjkalo snovi za predavanja, si poišči drugo službo. Ne bom sama z otrokom,« je trmasto vztrajala.
Nino je počasi prikimal in odšel.
Čeprav je zmagala, se ni počutila kot zmagovalec. Vedela je, da Nino trpi, da ni srečen. Je vseeno, če je nesrečen? Je to dovolj za njeno srečo?
Saira je bila stara leto in pol. Že je sama hodila po stanovanju in postala je zanimiva deklica. Nino se je kar naprej ukvarjal z njo. Poiskal si je službo, svoj prosti čas pa je posvetil mali. S Tino se ni več ujel. Ni si več želel njene bližine. Postala je nekaj nujnega in ne želja, ne izziv in ne hrepenenje.
Tina je nekega večera, ko je bila sama segla po albumu. Ogledovala si je slike deklice. Ob njej sta bila oba. Bili so srečni, dajali so videz srečne in urejene družine. Počasi je gledala fotografije. Prišla je do zadnje. Slikana je bila pred nekaj dnevi. Na njej so bili vsi trije. Tina je sedela na kavču, zraven nje je bila Saira. Nino jo je držal za roko. Pogledala je njegov obraz na fotografiji in tedaj jo je prešinilo. Zabolelo jo je pri srcu. Na sliki je bil moški, ki se je bližal štiridesetim letom. A izgledal je starejši. V njem ni bilo življenja, nekdo ga je skušal ugasniti. V njegovih očeh je bila praznina, njegov pogled je bil žalosten in ujet. Bil je prav tak, kot ptič, ki ga snameš iz širnega neba in postaviš v majhno, njemu veliko premajhno kletko. Tina je zajokala. Postalo ji je žal. Vedela je, da je storila veliko napako. Ujela ga je v kletko in zaklenila je vrata. Ko bi vsaj pustila odprta in bi se sam vračal tja.
Tiste noči ni zatisnila očesa. Nino je spal ob njej, kazal ji je hrbet tako kot veliko noči prej. Trpel je, tistega večera je šele videla, kako zelo trpi. In kako zelo jo je imel takrat rad. Ampak sedaj je bila njegova lastnica. Narekovala je, kako naj živi in kaj naj v življenju počne, da bo srečna ona. Je bilo res potrebno za lastno srečo nekoga ujeti? Zakaj ni sprejela njega takšnega, kot je bil? Vedela je že na začetku, da je popotnik, da je svoboden. Ni več zdržala. Čeprav je bila ura dve ponoči, ga je pocukala za roko. Predramil se je in presenečeno pogledal.
»Nino,« je zašepetala.
»Kaj je? Se je Saira prebudila? Takoj grem k njej,« je odgovoril.
»Ne, Nino, vse je v redu! Le želela sem ti povedati…«
»Kaj? Kaj si želela?« je vprašal.
»Nino, pojdi. Vem, da moraš iti. Pojdi in vrni se. Čakali te bova. Radi te imava, veš,« je zašepetala.
Bil je tiho. Ni odgovoril. Z roko si je brisala solze. Solze obžalovanja in hkrati spoznanja. In bila je srečna. Vrnila mu je svobodo.
Zjutraj, ko se je prebudila, ga ni bilo. A bil je majhen bel list na njegovi blazini.
»Ljubim te, vrnil se bom. Poljubi malo namesto mene,« je na njem pisalo.
In to je bilo dovolj. Dovolj za pravo srečo. Nino je bil svoboden in Tina je vedela, da se bo vrnil. In spet bo prinesel s sabo tiste iskre. Tiste, ki je tako ljubila.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 19 Jul 2016 21:10 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
POLETNA ZGODBA: Pismo
Se spominjaš, ko sva se prvič srečala? Bila je jesen, bil si v disku s svojimi prijatelji, jaz s svojimi. Oba sva bila mlada, naivna in razposajena in že po dobri urici srečanja tudi noro zaljubljena. Spoprijateljili smo se med sabo in postali ena klapa. Tako sva se srečala tudi naslednji večer. Ko si vstopil v lokal, v katerem sem sedela s prijateljicami, sem te požirala z očmi.
Nikoli ne bom pozabila, kako si bil takrat poln življenja, poln energije. Bil si najlepši. Imel si do ramen dolge rjave lase, ki so bili nekoliko skodrani. Imel si nežen, skoraj ženski obraz. Tvoje poteze so bile mile in mehke.
Ti in tvoji prijatelji ste prisedli. Nasmehnila sva se drug drugemu in bilo nama je nerodno.
Bila sem zaljubljena vate, a mi je bilo kar prav, da sva ostala le prijatelja. Dejal si mi, da ne moreš imeti resnega dekleta in razumela sem te. Čeprav sem si žela, da bi me objem, me poljubil, sem spoštovala tvojo željo.
Od takrat naprej smo bili nerazdružljivi, še posebno midva. Zaupala sva si vse, prav vse sva si povedala.
Se spominjaš, ko sem nekega popoldneva prijokala k tebi? Ko si me zagledal pred vrati, si me nežno objel in peljal v svojo sobo. Tam sem ti razodela svoje srce. Poslušal si me, znal si poslušati in besede so mi kar same letele iz ust.
Vedno je bilo tako, postala sva kot brat in sestra.
Nikoli ne bom pozabila, kako si me nekega večera spravil v strah. V večernih urah si me poklical in mi dejal, da me boš peljal na pijačo, ker si uspešno opravil izpit in da boš v pol ure pri meni.
Minilo je pol ure, minila je ura, dve, a tebe ni bilo. Zaman sem poslušala, kdaj bom zaslišala ropot tvojega avtomobila. Postalo me je strah. Ni bilo v tvoji navadi, da bi zamujal in bala sem se, da si imel nesrečo, da ležiš kje na samoti in kličeš na pomoč, da si mrtev!
Ura se je bližala eni ponoči. Še vedno sem bedela in te čakala. Še vedno sem upala, da se ti ni nič zgodilo, čeprav nisem imela nobene pametne razlage.
Tedaj pa je pozvonilo. Stekla sem odpret in pred vrati si stal ti. Zajokala sem in te objela. Tudi ti si me objel in mi zaspal na rami. Bil si pijan…
Potem si vse pogosteje pil. Vzeli so ti vozniški izpit in domov so te vedno pijanega vozili prijatelji.
Prej sem se vedno veselila srečanja s tabo, sedaj pa sem se bala koncev tedna, ko naj bi prišel. Nisem te mogla gledati pijanega. Bilo mi je hudo, a nisem vedela, kako naj ti pomagam. Večkrat sem te poklicala po telefonu in te spraševala, kaj je narobe, rotila sem te, da mi zaupaš svoje težave, ti pa si se le smejal in mi trdil, da si le domišljam in spreminjal temo pogovora.
Ko pa sem prvič videla, da si vzel mamilo, sem se počutila, kakor da bi nekdo z nožem rezal moje srce. Videl si, da sem videla, pa si se le nasmehnil in dejal, da znaš s to stvarjo in da se ne boš nikoli navadil. Da ne boš nikoli odvisen.
Nekoč sem te vprašala, zakaj to počneš in dejal si, da se imaš takrat lepo, da izginejo vse težave in spet si me tolažil in mi brisal solze. Naj se ne bojim, naj ti zaupam, ker imaš vse pod kontrolo.
Kadar te ni bilo med nami, je tekla beseda o tebi. Nihče izmed tvojih prijateljev ni vedel, kako naj ti pomaga. Svarili smo te vsi, a nisi nas poslušal, ti si vedel vse.
Med nama je rasel prepad. Bilo je težko, ko sem gledala, kako padaš v globoko jamo. Vedela sem, da ko boš padel na dno te jame, se ne boš več mogel pobrati.
Vse manj si zahajal v našo družbo, postali smo ti odveč. Za svojo družbo si izbral pijačo in mamila in to ti je bilo dovolj.
Nekoč sem te po dolgem času spet videla. Spreletel me je srh po vsem telesu. Moja duša je kričala in se trgala, tako si me prizadel. Nikjer več ni bilo tvoje energije, ni bilo več volje do življenja. Ne, bil si le lupina tistega, kar sem nekoč poznala, kar sem nekoč imela tako zelo rada. Tvoje oči so bile prazne, tvoj nasmeh je zamrl, tvoja lica so bila upadla. Nisem zdržala v tvoji bližini. Stekla sem ven, stekla sem stran in takrat sem te sovražila.
Sovražila sem tebe, sebe in ves svet, ker je bil tako zelo krut. Sovražila sem usodo, ker te je tako hudo kaznovala.
In vedi, ko boš umiral, takrat bom jaz daleč. Daleč proč. Preveč te imam rada, da bi lahko gledala, kako prezgodaj ugaša tvoja lučka življenja…
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 19 Jul 2016 21:14 |
|
|
|
|
Danes je 16 Maj 2024 22:27 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
