 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Zdravilna moč
Vsaka vas ima svojega čudaka, nekoga, ki ga drugi vaščani ne marajo ali se iz njega norčujejo, mogoče celo bojijo. V tej vasi se je sloves čudakinj vsekakor držal Gabrijelo in njeno hčerko Maksimo. Živeli sta odmaknjeno od ostalih, z nikomer nista govorili, bili sta skoraj nevidni, ljudje ju niso marali zaradi drugačnosti.
Gabrijela je s svojo hčerko Maksimo živela tik ob začetku strme gore, ki se je vzpenjala visoko v nebo. Hiša, v kateri sta živeli, je bila že davno potrebna popravila. Streha je puščala, okna so bila pokvarjena, zamenjati bi bilo potrebno razbite šipe v njih. Zidovi hiše so bili vlažni in ponekod porasli z mahom, težka in masivna lesena vrata, ki so bila nekoč vsekakor nekaj posebnega, so že pred leti napadli črvi in le s težavo sta jih ob večerih zapahnile vsaj za silo, da v mali podrti hiši ni pihalo. Toda pri hiši ni bilo moškega, da bi se lotil težkih opravil, Gabrijela in Maksima sta že od nekdaj živeli sami. Maksima svojega očeta niti ni poznala. Stanje hiše ju ni motilo. Denar, ki pa ga je bilo malo, sta porabili za najnujnejše. A takšno življenje jima je ugajalo, ničesar nista pogrešali. Sveta, kjer so prevladovale materialne dobrine, nista marali, niti ne bi znali v njem živeti. Strmeli sta po drugih rečeh, iskali potrebno energijo življenja drugje.
Maksima je bila zelo lepo dekle. Imela je snežno belo polt, dolge rdeče lase in mačje zelene oči. Stara je bila dvaindvajset let. V šolo ni nikoli hodila, vsega jo je naučila njena mati. Vse, kar je potrebovala za življenje, ki si ga je izbrala, je dobila od matere. Poznala je vsako zdravilno rastlino, znala je napovedati vreme, brez ure na roki, je točno uganila pravi čas.
Maksima je imela najraje pomladne dni. Takrat je že zgodaj zjutraj bosa stopala ob bistrem potoku in nabirala prve darove, ki jih je ponujala narava. Ves svoj čas je preživela med gozdnim drevjem, svoj obraz je nastavljala soncu pri zapuščenem mlinu. Skrivala se je za košatim grmovjem in opazovala srnad pri paši. Živela je lepo, brezskrbno in ničesar ni pogrešala. Zavedala se je, da je drugačna od ljudi, ki so živeli v mestu in da je nikoli ne bi sprejeli medse.
Njena mati Gabrijela je bila pri štiridesetih še vedno mladostna ženska. Nikjer se ji leta še niso poznala. Imela je lep obraz, brez ene gubice, nikjer še ni bilo znakov o sivih laseh. Imela je dolge črne lase, spete v velik čop na hrbtu. Ves denar, ki ga je dobila, je bil od ljudi, ki so prihajali k njej po njene zdravilne napitke in po pogled v njihovo prihodnost. Gabrijela je napovedovala prihodnost iz kart, iz steklene krogle in iz kavne usedline. Ljudje so že od nekdaj belili glavo s tem, kaj se jim bo v življenju pripetilo, kar se je Maksimi zdel popoln nesmisel. Le zakaj bi čar prihodnosti razkril že sedaj?
A k njima so prihajali le ljudje iz sosednih vasi, domačini so nad njima vihali nos in zatrjevali, da sta navadni čarovnici in prevarantki in da vlečeta dobre ljudi za nos. Le tu in tam je prišel kak domačin na skrivaj po nekaj stavkov svoje prihodnosti. A le tako, da ga ostali ne bi videli.
Maksima je svoj dar, ki ga je nosila v sebi odkrila že zelo zgodaj. Ko ji je bilo dvanajst let, je njena mati nesrečno padla in si poškodovala nogo. Le s težavo se je privlekla iz gozda do doma. Legla je na posteljo, Maksima je prestrašena sedela ob njej. Podzavestno je tedaj svoji roki položila na materino poškodovano nogo. Obe sta molčali in Gabrijela je presenečeno zadržala sapo. Čutila je val tople energije, ki je iz njene hčere prešel na njeno obolelo nogo. Le nekaj minut je Maksima držala roki na materini nogi in Gabrijela je čutila, kako bolečina izginja. S čudežno močjo je ozdravela v enem dnevu.
»Imaš dar,« je povedala hčeri, ki je preplašeno opazovala svoji roki. »V tebi je zdravilna moč!«
Začetek je bil za Maksimo poln strahov. A njena mati ji je razložila njeno moč, njen dar, kot ga je imenovala.
»Vidim, da ti je tvoj oče podaril nekaj najlepšega. Tudi tvoj oče ima zdravilno moč,« je povedala Gabrijela deklici.
Maksimo je učila, kako naj uporablja svojo moč, kako naj napolni potem svoje telo. Razložila ji je vse, kar je vedela o zdravljenju z rokami in deklica je kmalu sprejela darilo in ga izkoriščala. Zdravila je sebe, svojo mater, pa tudi živali. A Gabrijela ni nikoli nikomur povedala, da je njena hči zdraviteljica. Četudi je včasih prišel kak človek in ji je potožil o bolečinah, je Gabrijela molčala. Menila je, da mora Maksima sama začutiti potrebo po tem, da bi nekoč pomagala ljudem.
A Maksima ljudem ni zaupala, niti si ni želela stikov z njimi. Narava okrog nje ji je bila zadostna.
Nekoč so se v vaški gostilni zbrali mladeniči. Med njimi je bil tudi trideset letni Robert, sin sodnika Ruperta in njegove fine žene Minke. Robert je bil študiran mladenič, poznal je veliko mladenk, znal jih je očarati in marsikatera je pristala v njegovi postelji.
Zdravilna moč (2/6 strani)
A prave še ni srečal. V krogu, kjer je živel, je bil pomemben denar tako za njega, kot tudi za vse mlade dame, ki so se smukale okrog njega. Ostali prijatelji so mu dopovedovali, da tako pač je. Naj vendar izbere najlepšo in se z njo poroči. A Robert je iskal nekaj drugega. Želel si je ženo, ob kateri bi začutil strast. Ki bi bila lepa, premožna in popolnoma predana njemu.
V vaški gostilni je bilo polno možakov. Nekateri so stali ob točilni mizi in gledali debelušno natakarico, ki se je spogledovala z vsakim. Spet drugi so kartali za mizo, tretji so govorili drug čez drugega.
Za mizo, kjer je sedel Robert, je tokrat tekla beseda o Gabrijeli.
»Si že bil kdaj tam?« je vprašal Roberta njegov prijatelj Franci.
»Nikoli. Zakaj bi hodil tja? Čudakinja me ne zanima,« je odkimal Robert.
»Baje ima zelo lepo hčer. A ne zna ne govoriti in ne brati. Skriva se. Le malokdo jo je že videl,« je nadaljeval Franci.
»Divjakinja je,« se je namrdnil Robert.
»A lepa. Vsaj tako pravijo,« se je oglasil tretji.
»Le kaj ti bo? Le začarala bi te. Nadte bi spravila kak urok, pa bi bilo,« se je oglasil četrti za mizo.
»Radoveden sem,« je kimal Franci. »Rad bi jo videl!«
»Pojdi tja. Baje da Gabrijela še vedno razkriva prihodnost iz kart. Pojdi tja,« mu je svetoval Robert.
»Greš z mano?« je zanimalo Francija.
Pogledi so bili uprti vanj. Narahlo je prikimal in Franciju so se zasvetile oči.
»Lahko bi jo ulovili nekje v gozdu in se malce pozabavali,« se je domislil eden izmed njih.
»Ne. Za takšne igre nisem,« se je branil Robert.
»Najprej greva midva tja. Poročala bova, kar bova videla, potem bomo govorili naprej,« je odločil Franci.
»In kdo bo poslušal Gabrijelino nakladanje o prihodnosti?« je zanimalo Roberta.
»Metala bova kovanec. Tisti, ki izgubi, gre k Gabrijeli, tisti, ki zmaga, poišče njeno hčer,« je določil Franci.
Vrgla sta kovanec in žreb je določil Francija za prerokovanje.
»Jutri popoldan greva gor,« je resno dejal Franci.
»Nora sva,« je zmajal z glavo Robert, ki se mu je ideja zdela vse prej kot pametna. A zavoljo prijatelja in seveda tega, da ga ne bi obtožili, da si ne upa, je igro sprejel. Mladenka, ki je živela v gozdu pa ga ni zanimala. A če ne drugega, imeli bodo vsaj temo za naslednji večer, ko naj bi se s prijatelji dobili v gostilni. Najbrž se bodo smejali na račun vaških čudakinj.
Naslednjega dne sta se dobila kmalu po kosilu. Robert je pripeljal do dogovorjenega mesta v svojem novem športnem avtomobilu. Izstopil je in ga zaklenil. Napotil se je do Francija, ki je sedel v svojem terencu. Odprl je vrata in prisedel.
»Dober del poti se bova lahko peljala. Skozi goščavo, ki vodi do hiše pa niti z mojim avtom ne moreva, zato bova šla zadnji del poti peš,« je povedal Franci.
»Tudi prav,« je kimal Robert.
Vzpela sta se po kamniti poti ki je vodila do gore. Ker je le malo kdaj kdo zapeljal z avtom tja gor, je bila pot neurejena. Po pol urni vožnji, sta parkirala in izstopila. Iz točke, kjer sta pustila avto, se je gora lepo videla. Hiša, h kateri sta bila namenjena, pa je bila očem skrita.
»Koliko hoje imava?« je zanimalo Roberta, ki je prvič šel po tisti poti.
»Slabe pol ure,« je kimal Franci. »Nekoč sem šel gor z materjo. Pred leti.«
»Pa misliš, da sta doma? je zanimalo Roberta.
»Seveda. Pravijo, da je Gabrijela vedno doma, kadar kdo pride po pomoč. Da sluti, kdaj bo dobila obisk,« je kimal Franci.
Nato sta molče hodila do koče. Načrt je bil narejen, zato ga nista ponavljala. Franci naj bi šel v notranjost hiše, medtem pa bi Robert poskušal srečati hčerko Gabrijele.
»Kako ji je ime?« je vprašal Robert, ko sta zavila skozi skoraj neprehodno grmovje, ki se je razprostiralo čez pot.
»Mislim, da je Maksima,« je povedal Franci in se prvi spopadal s poraslo potjo.
Kmalu se je pred njima prikazala jasa, čez njo je vodila gozdna pot in na koncu nje je stala podrtija.
»To je to,« je šepnil Franci.
Robert je pogledal hišo, okrog nje je bila tišina, slišalo se je le žuborenje potoka, ki je bil v bližini. Tik za hišo se je vzpenjala gora. Nikjer ni bilo sledu o ljudeh.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 02 Okt 2016 18:27 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Zdravilna moč (3/6 strani)
Če ne bi vedel, da tam stanujeta čudakinji, bi bil popolnoma prepričan, da je podrtija zapuščena že vrsto let.
»Tu notri živita?« je Robert začudeno vprašal.
Franci je prikimal.
»Noro,« je šepnil Robert in gledal okrog. Imel je čuden občutek, ves čas je iskal par oči. Bil je prepričan, da se mlada divjakinja skriva nekje blizu in ga opazuje.
»Notri grem. Oglej si okolico,« mu je šepnil Franci in se napotil do hiše. Potrkal je na težka vrata in čakal. Odprla so se in Gabrijela se mu je zazrla v obraz. Nato je pogledala Roberta, ki je stal nekaj metrov za njim.
»Prišel sem, da bi mi napovedali prihodnost,« je pričel Franci.
»Vem, po kaj si prišel,« je prikimala in resno pogledala Roberta.
V želodcu ga je stisnilo. Po eni strani je bil presenečen nad lepoto ženske, ki je stala na pragu podrtije, po drugi strani pa je imel občutek, da mu je v minuti prebrala dušo.
»In kje boš čakal ti?« je rekla Robertu.
»Malce bom šel naokoli,« je pričel in z roko pokazal proti gori.
»Levo od hiše je zapuščen mlin. Svetujem ti, da se napotiš tja. Če si jo želiš srečati, jo boš našel tam. Mislim, da usoda tako hoče, čeprav boš trpel,« mu je rekla resno. V njenem glasu je bil hlad, ki mu je šel skozi kosti.
»Ne razumem,« je zmedeno odkimal z glavo. Pogledal je prijatelja, ki je imel na široko odprte oči.
»Razumeš. Saj zato si prišel gor,« je še dodala in odšla v notranjost hiše. Franci ji je negotovih korakov sledil.
Robert je nekaj časa stal na mestu. Ni se mogel premakniti. Besede, ki jih je izgovorila Gabrijela, so ga prikovale k tlom. Le kako je lahko vedela, zakaj je prišel gor? In zakaj mu je sploh povedala, kje se nahaja njena hči, če je vedela, kakšne namene ima? Sicer pa njegovi nameni niso bili slabi. Želel si jo je le videti. Ničesar ji ne bi storil. Vse skupaj je bila le zamisel prijateljev, le nekaj, kar bi potem zvečer govorili ob kozarcu vina.
Počasi se je napotil po ozki poti, ki je vodila levo od hiše. Potok, ki je žuborel v daljavi, je bil vse bližje. Skozi veje košatih dreves, je tu in tam ušel kak sončni žarek in svetil pot.
Robert je hodil tiho in počasi. Ves čas je prisluškoval naravi. Tam se je počutil nelagodno in odganjal je misel, da ga je nekoliko strah. Le kaj mu lahko naredi mladenka?! Zamahnil je z roko in stopal naprej. Kmalu je zagledal stari mlin. Ustavil se je in ga opazoval. Gabrijela je rekla, da bo njena hči tam. Kje je? Iskal jo je z očmi. Mlin je bil svetel. Nad njim ni bilo drevja, zato so se njegove ruševine brezskrbno kopale v soncu. In na veliki plošči, ki je še ostala, je ležalo dekle. Nastavljalo je svoj obraz soncu in imelo je zaprte oči. Robertu je zastal dih. Opazoval jo je. Imela je dolge rdeče lase, tako dolgih las še ni videl. Svetili so se v sončni svetlobi. Imela je dolg in vitek vrat, napete prsi in vitko postavo. Oblečena je bila v tanko rdečo oblekico, ki jo je zavihala vse do začetka njenih lepih dolgih nog. Ni se ganil. Opazoval je mladenko in se ni mogel nagledati njene lepote. Res je bila nekaj posebnega. Čarobna.
Nepremišljeno je naredil korak naprej. Nekaj ga je samo od sebe gnalo do nje. Ustavil se je šele nekaj metrov pred njo. Srce mu je divje razbijalo. Odprla je oči in nagnila glavo proti njemu. Prestrašeno je skočila pokonci in jezno gledala.
»Ne boj se,« je hitro dejal in iztegnil roki.
»Kdo si? Kaj hočeš?« je rekla in stopila nekaj korakov nazaj.
Robert je gledal lepoto njenega obraza, globino njenih mačjih oči. In tisti hip je vedel, da mora biti njegova. Ona je bila to, kar si je želel. Tisti hip je mislil le na to, kako bi jo dvignil v naročje in stisnil k sebi. Nič več ni bilo pomembno, nič drugega, kot to. Ona je bila njegova, njegova.
»Sprehajam se. Moj prijatelj je pri tvoji materi,« je povedal.
»Potem se sprehajaj naprej,« mu je rekla in ga jezno gledala.
»Lahko stopim k tebi?« jo je vprašal.
»Le zakaj? Sprehajaš se,« je odvrnila.
»Robert sem. Pa ti?« je vprašal.
»Maksima. No, sedaj me poznaš. Lahko greš dalje. Ne bom govorila s tabo, nimam časa,« je rekla.
»Samo nekaj minut mi nameni,« je prosil.
»Nimam časa,« je odkimala in se obrnila. Rahlo je še enkrat nagnila glavo nazaj in ga pogledala v oči, nato pa je stekla v goščavo.
»Počakaj! Maksima, počakaj,« je vzkliknil in stekel za njo. A veje so ga pridržale, mu upočasnile korak in kot bi mignil, je urno kot srnica izginila pred njegovimi očmi. Nekaj časa se je še boril z gostim grmovjem, skozi katerega je tako lahkotno pobegnila, nato pa je odnehal. Ni bilo smisla. Nikoli je ne bi dohitel.
Zdravilna moč (4/6 strani)
Bila je del narave, bila je doma in nič lažjega ji ni bilo to, kot skriti se pred vsiljivcem, ki je prišel v njen svet. Najbrž je poznala vsak kotiček gozda. Morda ga je opazovala čisto od blizu, a je ni videl. Počasi in s sklonjeno glavo se je napotil nazaj do hiše. A s sabo je nesel njen obraz, novo čustvo, ki je gorelo z velikim plamenom od prvega trenutka. V duši je začutil bolečino, kot še nikoli prej. In bil je prepričan, da ne bo srečen tako dolgo, dokler je ne bo imel. Tisti hip ni bil pomemben denar, ne njegovo ime. Le ona, ona.
Pred hišo je sedel na stopnico in čakal. Franci je bil še vedno v notranjosti. A to ni bilo več pomembno. Želel si je le čimprej oditi nazaj in nato naslednjega dne spet priti. Sam. O tem je bil popolnoma prepričan.
Zaslišal je korake in se zazrl v prijatelja, ki je z velikimi očmi stopil na prag hiše. Za njim je počasi prišla Gabrijela. Robert je vstal in jo pogledal. Molčala je in ga gledala v oči. Povedala sta si vse. V njegovih očeh je videla, da jo je srečal in videla je njegove misli. Narahlo mu je pokimala.
Franci ga je potegnil za sabo in brez besed sta odšla. Ko se je ozrl, je Gabrijela še vedno stala na pragu in ga opazovala.
Šele v avtu je Franci spregovoril: »No, si jo videl?«
Robert je počasi odkimal.
»Škoda,« je zamišljeno odgovoril Franci in nato vso pot molčal. Bil je zamišljen.
Zvečer so se dobili v vaški gostilni. Robert je prišel zadnji. Franci je že sedel za mizo, pred sabo je imel na pol prazen vrček piva in vneto je razlagal dvema prijateljema o obisku pri Gabrijeli.
Robert je sedel in prisluhnil.
»Rekla mi je, da se bom poročil, a da ne bom srečen. Da bom imel težave v sedanji službi in da jo bom zamenjal. No, mislim, da od tega nič ne bo res. S Heleno se namreč dobro razumeva, poroka bo in vem, da bova srečna. V službi pa tudi zaenkrat ne bi moglo bolje kazati, mislim celo, da bom napredoval,« je vneto razlagal Franci.
»Pa ti? Franci pravi, da je nisi videl,« se je oglasil eden izmed poslušalcev.
Robert je odkimal: »Ne, nisem je videl!«
»Bosta šla še gor?« je vprašal drugi.
Robert je odločno odkimal in zamahnil z roko: »Me sploh ne zanima! Niti nimam časa za takšne neumnosti!«
S tem so se strinjali vsi trije in počasi so pozabili na Gabrijelo in njeno skrivnostno hčer. A Robert le navidezno. Maksima mu ni šla iz glave. Čas je naenkrat postal predolg, noč se je vlekla v neskončnost in težko je čakal novega dne.
Že zgodaj zjutraj je sedel v svoj novi športni avto in odpeljal proti gori.
Ker avto ni bil mišljen za vožnjo po hribovitem svetu, je parkiral nižje, kot sta dan poprej z njegovim prijateljem Francijem. Nato se je peš odpravil dalje. Hodil je hitro, gnala ga je misel, da jo bo videl.
Pred njuno hišo je prispel okrog enajste ure dopoldan. Hiša je samevala. Potrkal je na vrata, a odgovora ni bilo. Nikogar ni bilo doma. Za hip je sedel pred prag, nato pa se je domislil in stekel je proti zapuščenemu mlinu. A tokrat je mlin sameval. Maksime ni bilo nikjer. Sedel je na veliko ploščo, kjer se je prejšnji dan grela njegova lepotica in pogledal je okrog. Narava je bila čudovita. Tam ni bilo pomembno, od kje prihajaš, pomembno je bilo le, kakšne misli imaš s sabo. Ko je uzrl Maksimo mu denar kar naenkrat ni več predstavljal največje dobrine, postal je popolnoma nepomemben. Ni ga motilo, da je bila Maksima bosa, da je bila njena rdeča oblekica umazana in raztrgana, da se ji okrog dolgega in vitkega vratu ni svetila draga verižica. Bila je lepa brez vsega. Denar je ob njej popolnoma izgubil svojo moč. Še do nedavnega je sanjal, kako se bo poročil z bogato žensko in tako svojo dediščino, ki ni bila majhna, še podvojil. Kako bo potem njegova žena bogata in ugledna gospa in bo reveže gledala z viška, prav tako, kot jih je njegova mati. Kako bo sam pomemben poslovnež, ki mu bodo ostali zavidali ves blišč in slavo. A vse njegove sebične sanje so tisti hip, ko je zagledal najlepši obraz na svetu zbledele. Postale so nepomembne in neumne. Vse, kar mu je bilo pomembno je bilo le to, da jo spet vidi, da spregovori z njo par besed in da sanja, kako jo objema.
Počasi se je napotil spet nazaj do hiše. Sklenil je, da bo počakal tam, čeprav ni vedel, kaj naj reče Gabrijeli ali Maksimi.
Ko je prišel nazaj, so bila velika masivna vrata odprta.
Stopil je zraven njih in zaklical:«Dober dan! Je kdo doma?«
Zaslišal je korake, prišla je Gabrijela. Videlo se je, da ni presenečena nad njegovim obiskom.
»Rad bi jo videl,« je naravnost dejal in se čudil sam sebi.
»Zakaj?« je vprašala in ga gledala v oči.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 02 Okt 2016 18:29 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Zdravilna moč (5/6 strani)
»Ne vem,« je zmajal z glavo in povesil pogled.
»Nič dobrega ne bo iz tega, slutim. In moje napovedi so vedno prave. A takoj, ko sem te uzrla, sem začutila, da boš ti tisti, ki bo osvojil njeno srce,« mu je razložila.
Robert je presenečeno gledal vanjo: »Kako lahko veš kaj takega? In zakaj naj ne bi bilo iz tega nič dobrega?!«
»Ker pač vem,« je skomignila z rameni. Sedla je na desko in si spodvila nogi.
»Je ni tu?« je ponovno vprašal.
»Maksima je nekje v gozdu. Pojdi do mlina, vedno se ustavi tam. Tam jo boš srečal,« mu je rekla mirno.
Stekel je nazaj do mlina in se nanjo ni več oziral. Vse skupaj pa se mu je zdelo čudno. Gabrijela je bila res čudna ženska, ob njej se mu je ježila koža. Njene oči so prebrale vse, pozitivne in negativne misli. Ob ženski, kot je bila ona, si se spomnil vseh grehov, ki si jih storil, tudi najmanjših in za vsakega izmed njih ti je postalo žal.
Nekaj metrov pred starim mlinom se je ustavil in čakal. Maksime še ni bilo, a jo je kmalu uzrl. Počasi je stopala proti mlinu z nasprotne strani. V rokah je imela velik šopek rož in tiho si je prepevala. Sedla je na veliko ploščo in globoko je zadihala. Robertu je pričelo srce močno utripati. Počasi je stopil do nje. zagledala ga je, toda tokrat ni skočila pokonci. Ga je pa grdo pogledala: »Spet ti!«
»Nič ti nočem,« je pričel počasi.
»Zakaj potem hodiš sem?« jo je zanimalo. Podrobno si ga je ogledala. Bil ji je všeč.
»Ne vem,« je dejal in sedel nekaj metrov stran od nje.
Spodvila si je nogi in ga gledala v oči.
»Si vedno tu?« jo je vprašal.
»Da. Ti pa si iz vasi, kajne? Zakaj si prišel?«
»Želel sem te videti,« ji je povedal.
»Zakaj?« je vprašala, oči so se ji svetile.
»Ker si mi všeč. Nisem še srečal lepše ženske,« je povedal. Približal se ji je.
»Ne hodi mi blizu! Ne maram ljudi,« je vzkliknila in skočila pokonci.
»Saj ti ne bom nič storil,« je pričel in še vedno se ji je počasi približeval.
»Stran pojdi,« je zaklicala.
A ni si mogel kaj. Želel je stati zraven nje, tako močno ga je privlačila, da se ni mogel zadrževati.
»Nič ti nočem,« je prosil.
Maksima ni čakala. Preden je prišel do nje, je skočila iz plošče in stekla proti grmovju.
»Počakaj,« je zaklical in skočil za njo. Toda skok je bil zanj usoden. Nesrečno je pristal na nogah in zapeklo ga je v gležnju. Zaječal je. Maksima se je ustavila in se obrnila proti njemu. Čepel je na tleh in se držal za nogo.
»Izvil sem si gleženj,« je tiho rekel in jo gledal.
»Lažeš,« se je našobila in stala stran od njega.
»Ne lažem. Res me boli,« je povedal.
Molčala je, premišljevala je, kaj naj stori. Naj ga pusti tam? Saj bo odšepal od tu in se ne bo več vrnil. Pa si je želela, da bi odšel? Počasi je stopila do njega.
»Pomagala ti bom, da boš sedel,« mu je rekla in ga ves čas gledala v oči. Iz njih je hotela prebrati, kakšne namene ima. Njegov pogled je bil topel in ljubeznjiv, nič slabega ni videla v njemu.
Svoji roki je položila na njegov gleženj in Robert je lahko začutil, kako bolečina počasi izginja. Začudeno jo je gledal.
»Kaj si storila?« jo je vprašal čez nekaj minut, ko je bila bolečina že čisto majhna.
»Pozdravila sem te. Imam zdravilno moč,« mu je mirno rekla.
»Tako lepa si,« je zašepetal in se dotaknil njenih las. Ni se odmaknila. Sklonila se je še bližje k njemu in ga ves čas gledala v oči.
»Usojena sva si. Vsaj tako pravi moja mati. Včeraj mi je povedala zate,« mu je rekla.
»Verjamem,« je zašepetal.
»Ti je vseeno, če mi pravijo, da sem čudakinja?« je rekla.
»Vseeno. Vseeno mi je za vse. Le ti si pomembna. Čutim, da si prava,« ji je povedal.
»Tudi jaz,« je prikimala.
»Ne boj se me, prosim,« je dejal in jo prijel za roko.
»Ne bojim se te,« je odkimala in sedla zraven njega.
Sedela sta tam in si zrla v oči. Ni ga poznala, vedela je le njegovo ime, toda to sploh ni bilo pomembno. Pomemben je bil on, zanj je bila pomembna le ona in trenutki, ko sta sedela skupaj.
Zdravilna moč (6/6 strani)
Zvečer se je odpravil nazaj. Bil je srečen. Tako močno čustvo, kot ga je začutil ob njej, ni čutil še nikoli. Pogrešal jo je, pa čeprav je še pred kratkim sedela zraven njega. In sklenil je, da bo molčal. Nikomur ne bo povedal zanjo.
Naslednjega dne se je odpravil k njej takoj po končani službi. Niti na kosilo ni odšel domov. Sedel je v avto in se odpeljal tja. Čakal ga je. Sedela je ob zapuščenem mlinu in se nastavljala soncu. Ko ga je zagledala, se je nasmehnila in ko je prišel do nje, ga je objela.
»Združiva se,« mu je šepnila na uho in ga pogledala.
»Kaj?« je bil presenečen nad njenim stavkom.
»Da,« je rekla in ga objela.
Bila je tako lepa in tako krhka, da so mu od navala čustev po licih tekle solze. Bil je srečen kot še nikoli.
Zvečer ga je peljala domov. Gabrijela je sedela v kuhinji in se jima nasmehnila.
»Popravil vama bom hišo. Ne, kar prenovil jo bom,« je pričel razlagati.
»Ne, ničesar ne potrebujeva. Verjemi, le pokvaril bi vso lepoto,« je odkimala Gabrijela.
Začudeno jo je pogledal, ni je povsem razumel, toda ni ji nasprotoval.
»Kako pa naj vama potem pomagam?« je vprašal.
»Nič ne potrebujeva. Imava vse,« mu je rekla Gabrijela.
Poslovil se je pozno zvečer in ko je vstal, se je Gabrijela pomudila, da ga spremlja del poti. Povabilo je sprejel, vedel je, da mu bo povedala svoje slutnje.
Šele, ko sta prišla do njegovega avta, je spregovorila: »Trpel boš. Maksima je hči narave in narava jo bo sprejela medse. Izginila bo. Toda v njej že rase otrok. Če si ga želiš videti, potem še pridi. A trpljenje si boš le povečal, ker nikoli ne bo tvoja. Če se bojiš bolečine, potem ne prihajaj več.
»Otrok? Kakšen otrok? Kako?« je zmedeno spraševal.
»Danes sta se združila, kajne?« mu je rekla in ga gledala v oči.
»Da, toda,« je zmedeno pričel. Vse skupaj ga je strašilo.
»Torej? Kaj nastane iz tega? V njej raste otrok. Sin bo in ostal bo pri meni. Maksima bo odšla,« mu je povedala in se obrnila. Izginila je v noč. Robert je stal pred avtom in se naslonil nanj. Le kaj mu je hotela povedati? Zakaj bi Maksimo vzela narava? Kaj je mislila s tem? In otrok? Kaj se dogaja?!
Naslednjega dne je bil prepričan, da bo pozabil na vse skupaj. Preveč je bilo vsega. Pričel se je bati Gabrijelinih napovedi. Toda čustvo je bilo premočno, Maksima je bila njegova in nihče mu je ne bo vzel. Odšel je tja in bil z njo. Vsak dan, dan za dnem.
Po nekaj mesecih se je Maksimin trebušček res pričel večati. Robert je presenečeno strmel vanjo.
»Noseča si,« je zašepetal.
»Aha,« je kimala in ga objemala.
»Poročiva se,« je predlagal. »Pridi k meni. Živela boš pri meni. Otroka bova imela.«
»Poročiva se lahko pri starem mlinu. Če si obljubiva večno ljubezen, bi jo rada tam. In ne morem s tabo v vas, saj veš, da ni mogoče. Naj ostane tako kot je, saj je v redu,« mu je razložila.
Odšla sta do mlina, tam ji je obljubil da jo bo večno ljubil. Spoštoval je vsako njeno željo in ni je več silil, naj odide z njim. Imela je prav, tam bi jo uničil. Pripadala je naravi in imel jo je rad takšno, kot je bila.
Ko je staršema povedal, da bo dobil otroka, je bil ogenj v strehi.
»Nikoli ne bom sprejela tiste divjakinje,« je kričala njegova mati.
»Daj jima denar in pojdi stran od tam,« mu je velel oče.
A Robert ni poslušal nikogar. Hodil je tja in živel samo še za Maksimo. V vas je odhajal le še v službo, preostanek svojega časa je preživel pod goro. Tudi spal je pri Maksimi. Njegova starša in njegovi prijatelji so menili, da sta ga divjakinji začarali. Robert ni poslušal nikogar. Bilo mu je vseeno, kaj menijo ljudje o njem.
Oktobra se je rodil njegov sin. Izidor. Ime je izbrala Gabrijela. Maksima in Robert sta bila srečna. A Gabrijela je imela resen obraz.
»Vajina skupna pot se izteka,« je nekoč povedala Robertu.
»Zakaj? Mar ne moreš preprečiti?« je spraševal.
»Lahko le berem usodo, ne morem pa je spreminjati,« je odkimala Gabrijela.
»Zakaj bi Maksima odšla? Kam bi odšla?« ni razumel.
»Narava jo kliče. Ne pripada nam, pripada njej,« je povedala Gabrijela.
»Ne razumem,« je odkimal Robert.
»Maksima je prerasla ta svet. Že ko je bila otrok, sem uvidela, da ne bo nikoli ostala tu, v tej dimenziji,« je razložila Gabrijela.
»Ne razumem,« je odkimavala Robert obupano.
Izidor je bil star tri mesece, ko je nekoč Robert prišel iz službe v hišo svoje izvoljenke. Gabrijela je pestovala dojenčka.
»Kje je Maksima?« je vprašal Robert.
»Odšla je v gozd. Že zgodaj zjutraj. Ne bo je več nazaj,« mu je mirno povedala Gabrijela.
Robert je stekel ven. Tekal je po gozdu in klical njeno ime. Toda zaman. Maksime ni bilo več. In ničesar ni razumel.
Čakal jo je. Čakal, dokler ni Izidor dopolnil treh let. Potem je prihajal čedalje manj. Počasi se je sprijaznil s tem, da je njegov svet drugje, da ni nikoli razumel Gabrijelo in Maksimo. Počasi je sprejel dejstvo da sta res čudakinji, da sta ga uročili.
Ni več prihajal. Ostal je v vasi, kjer je napredoval v službi. Poročil se je z ugledno damo in njegovo bogastvo se je podvojilo.
Njegov prijatelj Franci se je poročil. Toda njegov zakon ni bil srečen. Njegova lepa žena se je spogledovala z drugimi in on je to vedel. A ljubil jo je in čakal je, da bi se umirila. Tudi v službi je imel težave in kmalu jo je zamenjal. Vse, kar mu je takrat Gabrijela povedala, se je uresničilo. Toda že davno je pozabil na tisti dan, ko je šel tja gor zaradi radovednosti.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 02 Okt 2016 18:32 |
|
|
|
|
Danes je 16 Maj 2024 12:48 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
