1. ADVENTNA NEDELJA

Nihče ne ve ne dneva ne ure
    Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
Mt 24,37-44

VSTANIMO IZ SPANJA
    Z adventnim časom začenjamo novo liturgično leto. Advent je čas pričakovanja in hkrati čas osebne priprave na praznik Jezusovega rojstva. K temu nas spodbuja tudi Božja beseda, saj nas spodbuja, da bodimo čuječi in budni, da nas kaj ne preseneti. Budni moramo biti v svojem vsakdanjem življenju, saj vedno na nas prežijo razne nevarnosti in nesreče, sploh v teh časih vsesplošne krize se nam hitro lahko zgodi kaj nepredvidenega. Gospodarska kriza, ki nas tako zelo skrbi, izhaja namreč iz duhovne krize, ki je zelo obsežna, saj so mnogi pozabili na duhovne vrednote in jim nič več ni sveto. In iz te krize se mora izvleči naša družba, tudi kristjani, ki pogosto podlegamo obljubam in lažem, ki jih preko določenih oseb v svet pošilja satan. Nujno je, da se prebudimo, da se zavemo stanja, v katerem smo se znašli in da poiščemo zvezdo, ki vodi v Betlehem. Sem sicer takšen, kot sem, vendar mi ne sme biti vseeno, kaj se bo z menoj zgodilo. Zato nas adventni čas vabi, da svojo budnost okrepimo s hrepenenjem po odrešeniku, ki je pripravljen zapolniti naše vrzeli in nam s svojo ljubeznijo dokazati, da je rešitev v močni veri, trdnem upanju in goreči ljubezni. Bog je na naši strani in čaka, da ga pokličemo na pomoč.
    »Hiša Jakobova, pridite, hodimo v Gospodovi luči,« je prerok Izaija (2,1-5) spodbujal obupani ostanek naroda. Danes njegovo sporočilo ne zveni čisto nič drugače: »Ne obupaj, Slovenski narod, usmiljeni Bog je vedno na tvoji strani: okleni se ga in mu zaupaj!« Če bo vsak od nas v tem smislu začel adventni čas, bo to v naše življenje prineslo obilje milosti in kljub slabim časom naše upanje ne bo prazno. Gospod je tisti, na katerega moramo postaviti temelj svojega življenja. On nam ponuja svojo roko, ali jo bomo sprejeli, pa je naša osebna odločitev. Ne dajmo se prositi, ampak poglejmo vase in se izročimo Gospodu in mu dovolimo, da nas očisti in odreši
    Tudi apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (13,11-14) spodbuja: »Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.« Naša rešitev je na dosegu roke, zato počistimo svoje srce vse navlake, ki nas ovira na poti k odrešenju, in zaživimo kot svobodni ljudje. Ko bomo v svojem srcu naredili prostor za Boga, bo naša prihodnost drugačna. Odvrzimo dela teme, kot so: požrešnost, popivanje, razuzdanost, prepirljivost, nevoščljivost … Nadenimo si orožje luči, ki so dobra dela opravljena iz ljubezni, molitev in premišljevanje Božje besede. To nam bo dalo notranje moči in veselja.
    Tudi evangelij po Mateju nas nagovarja in spodbuja: »Bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Ne vemo ne ure ne deneva, kdaj bomo stopili pred Boga. Zato se je treba potruditi, da ne bomo pred njim praznih rok. Če ne bomo pripravljeni, nas bo njegov prihod presenetil, kot je presenetil ljudi v času očaka Noeta, ko je poslal vesoljni potop in uničil hudobne ljudi na zemlji. Podobno bo ob drugem prihodu Jezusa, ko bodo eni sprejeti v kraljestvo ljubezni, drugi pa vrženi v pogubo in trpljenje, ker se niso ozirali na Boga, ga zavračali ali ga celo sramotili. Zato moramo biti budni, kar pomeni, da vsaj poskušamo v svojem življenju uresničevati to, kar Bog od nas želi. Poleg svojih vsakodnevnih opravil, ki so tudi pomembna, si moramo vzeti čas za to, da prisluhnemo Bogu v svojem srcu in se pogovarjamo z njim. To je za nas izziv, dokler ne dosežemo stanja, ko srečanje z Bogom postane naša notranja želja. Adventni čas je čas, ko je ta izziv zelo na mestu, saj so vse naše misli in dejanja usmerjene k božičnemu prazniku. V tem času smo tudi nekoliko bolj odprti za ljudi okrog nas in precej lažje naredimo kaj dobrega za ljudi v stiski. Dobra dela bodo najboljša popotnica in pravi vizum za vstop v Božje kraljestvo. Zato ne odlašajmo, da nas čas ne prehiti, kajti ostanemo lahko praznih rok. Tega, kar nismo storili ubogim in zapostavljenim, ljudem v stiski, nismo storili Gospodu. Greh je zagotovo nekaj zelo slabega in zasluži vso obsodbo, toda tudi opustitev dobrih del se nam šteje v slabo, saj je pogosto v ozadju lenoba, ki pa je eden izmed glavnih grehov. Zato se opogumimo in skupaj z Gospodom tlakujmo pot v nebeško kraljestvo z dobrimi deli in deli usmiljenja. Čeprav smo zaključili leto usmiljenja in zaprli svetoletna vrata, nikakor ne smemo zapreti vrat svojega srca. Naj se iz našega srca razlivata ljubezen in usmiljenje in dasta nov zagon našemu duhovnemu življenju in adventni pripravi.



Nazadnje urejal/a vitez 03 Dec 2016 20:18; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja
    Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« 3 To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«
Mt 3,1-12

POT SPREOBRNJENJA
     Adventni čas je najprej priložnost, da se zazremo v preteklost. Prav je, da premišljujemo o Jezusovem rojstvu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je in postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, kot človek, ki bi rad ostal med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod, ki se je na nek način raztegnil vse do današnjih dni. Zato je prav, da se na njegov prihod pripravimo s čistim srcem in ga sprejmemo kot Boga in odrešenika, ki še vedno živi med nami. V čem naj bo naša priprava? Najprej je potrebno da se ustavimo, saj gre naše življenje prehitro naprej. Pomembno je, da si zmoremo vzeti čas zase, za družino in za Boga. Pogosto so naši odnosi skrhani; marsikatera družina začenja razpadati, ker preprosto ne najdemo časa drug za drugega. Odnosi pa bodo še mnogo lepši, če bomo vanje povabili dragocenega gosta, Jezusa, ki je čudodelnik in ne ozdravlja zgolj bolezni, ampak tudi naše odnose. Pravzaprav bolezen pogosto nastane zato, ker premalo upoštevamo, da smo omejeni, ker hočemo vedno več in več, ker gremo preko svojih naravnih zmožnosti. Zaradi tega se začno krhati tudi odnosi in naše življenje postane prizadeto. V takšno okolje prihaja Jezus, ker nas želi rešiti, če le mi tako želimo. Zato prisluhnimo Janezu Krstniku, ki v puščavi oznanja: »Spreobrnite se! … Pripravite Gospodovo pot, izravnajte njegove steze!« To je izziv za nas, kajti tudi današnji človek potrebuje odrešitve. Vsakdo pa mora začeti najprej pri sebi in stopiti na pot spreobrnjenja, ki vodi v lepše in boljše, predvsem pa srečnejše življenje.
    Kakšen je naš odrešenik, po katerem hrepeni naše srce? Prerok Izaija (11,1-10) nam takole govori o odrešeniku: »Na njem bo počival Gospodov duh. Pravično bo sodil siromake, pošteno bo branil stiskane v deželi.« Deloval bo v Njem kot »duh modrosti in razumnosti«. Tako bo delovanje »Gospodovega duha« in »Odrešenika« eno samo Božje delovanje. Tako bo Odrešenik deloval z Božjo modrostjo in razumnostjo. Izaija zato oznanja, da Odrešenik ne bo sodil po zunanjem videzu, ampak pravično in pošteno. Zaščitil bo siromake in stiskane. »S šibo svojih ust« bo odstranil krivične. Odlikovala ga bo Božja zvestoba.
    Edinost med nami je zelo pomembna. Zato je apostol Pavel v pismu Rimljanom (15,4-9) pisal, naj bodo med seboj istih misli, enega srca in naj kakor iz enih ust slavijo Boga. Razprtij je dovolj vsepovsod, zato moramo biti kristjani vedno pripravljeni podati roko sprave, da bodo nekoč lahko vsi narodi slavili enega Boga. Prav zato nam sv. Pavel naroča, naj svoje mišljenje oblikujemo po vzoru Jezusa Kristusa. Naše spreminjanje mišljenja naj se odvija po vzoru Jezusa Kristusa. Spreobrnjenje pomeni, da si nekako nadenemo »Kristusova očala« in skoznje gledamo na svet, na dogodke in na ljudi.
    V evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki nas vabi: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Njegov klic k spreobrnjenju je vedno aktualen, zlasti v adventu. Grška beseda za spreobrnjenje (metanoia) se »etimološko nanaša na spremembo uma, spremembo načina mišljenja. Pomeni zavzeti drugačno stališče, videti resničnost z novimi očmi«. Jezusa lahko dostojno pričakamo samo s čistimi srci, brez neke nevoščljivosti in koristoljubja. Jezus je prišel za vse ljudi dobre volje, zato ne smemo biti podobni farizejem in saducejem, ki niso pripravljeni obroditi sadu, ki je vreden spreobrnjenja. Spreobrnjenje je središče preroških pridig, ne samo učenja Janeza Krstnika. Spremeniti (spreobrniti) moramo svoje mišljenje, v skladu z njim pa nato svoje življenje. Človek je poklican, da vnovič pretehta, katere vrednote vladajo v njegovem življenju in katere krojijo njegove odločitve. Adventni čas je nova priložnost, da bi »prečistili« svoj razum in svoj pogled na svet. Spreobrnjenje pomeni videti resničnost z novimi očmi, zato pomeni postaviti Boga v središče in ne imeti v središču lastnega jaza ter svojih podob o Bogu. Če bomo prečistili svoj um, to pomeni svoj pogled na svet, skratka, če se bomo spreobrnili, bomo svet, dogajanja v njem in druge ljudi videli v drugačni luči.  Koliko težav v našem življenju bi odpadlo, če bi stvari gledali v drugačni luči in bi spremenili svoje mišljenje. Duhovni pisatelji poudarjajo, kako svoj pogled spreminjamo v vztrajni molitvi. Ko smo v redni molitvi v stiku z Bogom, ko poslušamo Božjo besedo, ta spreminja našo notranjost, da drugače gledamo na  zunanji svet, ki nas obdaja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik sprašuje o Kristusu
    Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal svoje učence, da bi mu rekli: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« In Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« Ko pa so ti odhajali, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, pred tvojim obličjem pošiljam svojega glasnika, ki ti bo pripravljal pot pred teboj.‘ Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.
Mt 11,2-11

GOSPOD JE BLIZU
    Advent se je prevesil v drugo polovico. V ospredju je zopet Janez Krstnik, ki je poslal svoje učence k Jezusu s sporočilom: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?« Tudi danes bi marsikateri iskalec Boga Jezusu zastavil enako vprašanje. Čas, v katerem živimo, je poln zmede in nejasnosti: katera pot je prava in katera nas vodi v pogubo. V ospredju ni le odločitev med lagodnim življenjem in duhovnostjo; dodatno zmedo naredijo različne duhovne ponudbe, ki jih ne manjka. Kdo ima prav in kdo je v zmoti? Menim, da je prava duhovnost tista, ki od iskalca veliko zahteva in ne ponuja nobene bližnjice. Prava pot je tista, ki ne izključuje križa. To pot nam jasno kaže naš Odrešenik, ki že ob rojstvu naleti na prve težave, kot je nesprejetost in brezdomstvo. Ker se zavedamo, da je ta pot prava, pripravljamo svoja srca na njegov prihod z odpovedjo, s spreobrnjenjem svojega srca, ki ga moramo očistiti navlake materializma, idolov, zvezdnikov in druge navlake, da se bo mogel Jezus znova roditi v preprostosti ponižnega srca. To je bistvo, vse drugo je le običaj, ki je brez duhovnega ozadja in hrepenenja po odrešeniku prazen in nesmiseln. Kaj nam pomaga tisoče lučk, če v našem srcu ni luči, ki jo prinaša Jezus. Še je čas, da poskrbimo za svojo dušo, da se spovemo svojih grehov in slabih nagnjenj in tako najlepše pripravimo svetlo bivališče za novorojenega Jezusa. On trka na naša srca, odprimo mu jih.
    Prerok Izaija (35,1-6.10) je prišel  k ostanku izvoljenega ljudstva z veselim sporočilom, da je odrešenje blizu, a se je treba nanj pripraviti. Govoril je: »Okrepíte utrujene roke, utrdíte klecava kolena. Recite njim, ki so plahega srca: Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog!« Gospod prihaja, da nas bo rešil, zato moramo tudi mi narediti svoj del. Z Mesijem prihajajo tudi čudovita znamenja: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,
jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci.« Čudovita znamenja, ki jasno kažejo, katera pot je prava. On prinaša vse to in še več. Odpušča grehe in poživlja našo dušo ter prinaša večno življenje. Kdo ne bi hrepenel po mesijanskih obljubah?
    Apostol Jakob (5,7-10) je govoril svojim poslušalcem, naj si za zgled vzamejo preroke: večina od njih je bila preganjana, ker niso sadili rožic, ampak so grajali tiste, ki so življenje jemali prelahko, ne oziraje se na Božjo postavo. Na koncu nas čaka polaganje računov in obsodila nas bodo slaba dejanja in premajhna ljubezen. Takole piše: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni.« Gospod prihaja, lahko nas preseneti, zato bodimo vedno pripravljeni na srečanje z njim. Vabi nas, da gremo za njim tako, da živimo po nauku Svetega pisma. Zato radi prebirajmo to knjigo, po kateri nas Bog nagovarja in nam kaže pot, ki je zanesljiva ter nas vodi v srečno večnost.
    Današnji evangelij nam v ospredje postavi zanimivo vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Z vprašanjem pridejo Janezovi učenci. Ali si tudi nekateri kristjani včasih postavljamo podobno vprašanje: »Ali je to, kar uči Cerkev, resnica?« Marsikdo veliko ve o Jezusu, o njegovem življenju, vendar v resnici se še ni z njim nikoli srečal. Odrešenik je že prišel, zato se ne smemo izgovarjati, da je treba biti previden in potrpežljivo čakati na boljše čase. Boljše čase si ustvarjamo sedaj in bodo prišli z doslednim iskanjem Božje volje in življenja po zapovedih. Kot Janezovim učencem tudi današnjemu človeku Jezus odgovarja podobno: »Ali niste slišali za čudeže, ki sem jih storil: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja blagovest … in končno jaz sem vstal in premagal smrt!« Čudeži se vedno dogajajo, tudi danes, a jih ne opazimo, ker ne iščemo Boga in njegove slave. Nujno je, da spregledamo, da prosimo Jezusa, da ozdravi naš vid, duhovne oči, da bomo videli velika Božja dela. Prihajajoči božični prazniki so priložnost, da se poglobimo v skrivnost Božje ljubezni do nas in da spregledamo, da je on tisti, ki je obljubljeni Mesija. On je nenehno z nami, nas nagovarja in spodbuja, da delamo dobro. Pojdimo za njim in dajmo se mu najti, da nam bo lahko razodel resnico, kajti le tako bomo zmožni presojati in razločevati med pravim naukom in naukom, ki ga ponujajo sodobni preroki srečnega življenja. Samo Jezus prinaša resnično srečo, zato lepo pripravimo svoja srca, da se bo on rodil tudi v naših srcih in nam prinesel svoj mir, ki je nekaj najdragocenejšega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Jezus se bo rodil Mariji, Jožefovi zaročenki
    Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil Jožef, njen mož, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko pa je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi.
Mt 1,18-24

SVETLOBA NA OBZORJU
    Advent se bliža koncu in vedno je več luči. Na obzorju se že kaže velika luč, Luč, ki razsvetljuje vse stvarstvo. Vse bližje je rojstvo Luči, ki razsvetljuje naša srca, rojstvo njega, ki vrača smisel vsemu ustvarjenemu. Ta svet je krhek in slaboten in to zelo dobro občutimo na svoji koži, še posebej takrat, ko smo v stiski, ko izgubljamo tla pod nogami, ko ne vidimo rešitve. Takrat najbolj občutimo svojo šibkost in slabotnost. Lahko se je ponašati, ko smo zdravi, krepki in imamo vajeti življenja v svojih rokah. V hipu pa se lahko vse zalomi: takrat zahrepenimo po odrešeniku, takrat se ozremo kvišku in molimo: »Pridi Gospod in me reši!« Bog stvarnik nas pozna, zato nam je podal svojo roko po svojem Sinu, našem odrešeniku Jezusu Kristusu. Njega iščimo in se ga oklenimo. V adventnem času še temeljiteje pripravimo svoja srca na njegov prihod ter zahrepenimo po njem. On je tista luč, ki razsvetli temine našega srca in nam pomaga, da lažje le te očistimo razne navlake. Gospod želi priti v čisto in preprosto srce, odprto za ljudi okoli nas. Dajmo mu priložnost, kajti le tako bo letošnji božič kot novo rojstvo in vstop v zanesljivo prihodnost.
    Ko smo v stiski, bi radi imeli znamenje, da je vse le prehodno, da prihaja odrešitev, da je pri Bogu pravo zdravilo za naše tegobe. Takšno razmišljanje je pravilno: Bog je z nami do konca sveta. To je naše upanje in naša moč. Prerok Izaija (7,10-14) pravi: »Gospod sam vam bo dal znamenje: Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« Gospod je po preroku dal ljudstvu obljubo odrešenika, ki bo rešil svoje ljudstvo iz teme greha, jarma stisk in smrti. To novo upanje se je uresničilo z rojstvom, smrtjo in vstajenjem Jezusa, pa ne le za judovsko ljudstvo, ampak za vse nas. Vsi smo deležni sadov odrešenja.
   Apostol Pavel je pisal Rimljanom (1,1-7), naj ne iščejo novega odrešenika, ker ga ne bo. Odrešenik je že prišel med nas. Tu je pri nas, hodi z nami, dela z nami in v nas; vabi, trka in nas išče. Zato moramo tudi mi iskati njega, se mu odpreti in ga sprejeti za svojega osebnega odrešenika. Ne iščimo odrešenikov, ki nam jih v obilici ponuja svet, ker nas vodijo po napačni poti. Morda dajejo vtis osvoboditve in trenutnega zadovoljstva, morda se nam je zdravje izboljšalo, vendar dolgoročno vodijo v prepad, vodijo proč od Boga, v gotovo smrt. Jezus nas vodi v Očetov objem in daje to, česar nihče ne more dati: odrešenje in trajno svobodo, če smo sposobni procesa spreobrnitve in popolne podaritve Bogu. Advent je priložnost za to.
    Božji načrti niso človeški načrti, zato so večkrat v neskladju z našimi pričakovanji. V evangeliju Matej Judom razloži Jezusovo spočetje. Dokazano je preprosto s tem, da je Marija že nosila pod srcem Dete, ko še ni stanovala pri Jožefu. Ker je za judovsko postavo tako spočetje veljalo za prekršek, je Matej v evangeliju branil pred Judi posvečenost Jezusovega spočetja in rojstva. Jožef je bil naprej razočaran nad tem, kaj se je zgodilo z njegovo zaročenko Marijo. Skrivaj jo je sklenil odsloviti. Ni še doumel, da ima Bog tudi z njim posebne načrte. Potreboval je razsvetljenje, da je lahko sledil Božjemu klicu. Prikazal se mu je angel in mu povedal, da njegova zaročenka pričakuje Božjega Sina, da pričakuje odrešenika, ki ga je judovsko ljudstvo tolika stoletja pričakovalo. Kako velika naloga je bila pred njim. Lahko bi omahoval, si rekel: »Kaj je meni tega treba?« in šel svojo pot. Toda ubogal je Boga, ki ga je usmerjal na zelo zahtevno pot skrbi za Sveto družino: biti oče in vzgojitelj Božjemu Sinu in varuh njegove matere device Marije. To nalogo je Jožef dobro opravil. Tudi mi smo včasih razočarani. Takrat je treba zaupati Bogu, ki se ne more nikoli motiti. Človeštvo ne bo rešeno z nasiljem, ampak z ljubeznijo. Odrešenik se bo pojavil kot nebogljeno Dete. Ni rešitev v vojskovanju in posvetni moči. Rešitev bo prišla, če se bomo odrekali nasilju s posvetno močjo. Rešitev je v ljubezni sami. Najmočnejši se pojavi med nami kot najšibkejši in se nam izroči v ljubezni tako popolnoma, da ga naše zle sile izmučijo in usmrtijo. Toda z vstajenjem slavi končno zmago on, ki je Ljubezen. Teden, ki je pred nami se posebej trudimo, da bomo v svoje življenje in svoje odnose vnašali ljubezen, ki nam daje upanje, da se bo rodil tudi v naših srcih, v naših življenjih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BOŽIČ

Beseda se je učlovečila
   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice.
Jn 1,1-5.9-14

BESEDA JE POSTALA ČLOVEK
   Za nas kristjane je božič eden najlepših krščanskih praznikov. Na božič se spominjamo rojstva Jezusa Kristusa, odrešenika vsega človeštva. Bog je postal človek, da bi človek postal Božji sin, Božja hči. Jezus nas je spravil s svojim Očetom, postali smo Božji prijatelji.
   V Janezovem evangeliju je zapisano: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice« (1,14). Ali ste že kdaj razmišljali, kaj je pomenilo za Boga, ki je popoln in večen, postati človek? Krhek, ranljiv, omejen človek? To je nekaj podobnega, kot če bi se ptica, ki je navajena na letenje v prostranosti neba, dala zapreti v kletko.
   Po pravici se lahko vprašamo, kaj je nagnilo Besedo, da je postala meso? Kaj je gnalo Boga, da je prevzel nase našo človeško naravo? Odgovor je zelo preprost. Ljubezen do človeka! »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16). Vzrok učlovečene Besede je Božja ljubezen do človeka. Razlog njenega učlovečenja je človekov greh in odpad od Boga. Cilj njenega učlovečenja pa je naše odrešenje.
   Bog želi za vsakega od nas, da bi se zveličal. Čeprav smo odrešeni, naša končna usoda še ni odločena. Apostol Janez je zapisal: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo (1 Jn 3,2). Kaj bomo, je odvisno od tega, kako živimo. Četudi smo bili krščeni, še ni rečeno, da bomo prišli v nebesa. Potrebno je sprejeti odrešenje, ki nam ga je prinesel Jezus. Potrebno je živeti kot odrešeni ljudje.
   Zdi se, da kristjani premalo pričujemo za to, kar je Jezus storil za nas. Preveč smo žalostni, utrujeni in naveličani. Manjka gorečnosti, manjka žara. Manjka nam poguma! Kot taki smo neužitni in neprepričljivi. Apostol Pavel nam kliče: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4). Veliko razlogov imamo za veselje. Največji je ta, da smo odrešeni, da nas je Gospod odkupil s svojo dragoceno krvjo. Z eno nogo smo že v nebesih. Ko bomo sprejeli Jezusov dar odrešenja in ga živeli, bodo nebesa naša.
   Vera ni nekaj temačnega in zastarelega. Vera je najbolj napredna stvar! Vere se nikakor ni potrebno sramovati. Upravičeno smo lahko ponosni na to, da smo Jezusovi učenci. In mi je žal za vse tiste, ki to niso.
   Spoštovani, želim vam pravega spoznanja, notranje luči in tolažbe ob srečanju z novorojenim Jezusom. Skozi vse leto naj vas spremlja njegov blagoslov. Dragoceni smo v njegovih očeh. Naj bo ta resnica stalnica v našem življenju.
                                                p. Ivan Hočevar, župnik pri Sv. Magdaleni


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

NOVO LETO

Blagoslov v Božjem imenu
   Gospod je govoril Mojzesu: »Govori Aronu in njegovim sinovom: ‚Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite:
Blagoslovi te Gospod in te varuj!
Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in ti bodi milostljiv.
Obrne naj Gospod svoje obličje k tebi in ti dá mir. 27 Tako naj kličejo moje ime nad Izraelove sinove; potem jih bom blagoslovil.‘«
4 Mz 6,22-27

BLAGOSLOVI NAJ TE GOSPOD  
    Praznujemo Marijino Možje materinstvo. Z rojstvom svojega sina Jezusa, Božje besede, ki je postala človek, je Marija vsemu svetu prinesla Božji blagoslov edinorojenega Sina. Njegov blagoslov je Bog razodel že Mojzesu, ki mu je bilo rečeno: »Naj te blagoslovi Gospod in te varuje«. V polnosti pa ga je z Jezusovim rojstvom uresničil v Devici Mariji. Z molitvijo očenaša nas Jezus uči zavestno živeti in zajemati iz tega blagoslova. V njegovi moči lahko kot zgodovino odrešenja dojamemo in razumemo vse svoje življenje in zgodovino, zgodovino naših bratov in sester ter vso skupno zgodovino. Blagoslov je širok in vseobsegajoč. Zajema vse stvari. Onstran tega blagoslova ne obstaja ničesar, kar bi srcu lahko kaj pomenilo. Cilj poslanstva, ki ga Jezus zaupa svojim učencem in tudi nam, če smo učenci, je, da ljudem omogoča okušati in spoznavati Božji blagoslov, da bi se njihova srca ukoreninila v njem in ne bi mogli več živeti brez njega. Nad nami sije luč Božjega veselja, ker nam kaže svojo ljubezen; naš Bog se nam razodene kot vsemogočen v ljubezni. Njegova ljubezen je naš mir. Prihaja iz večnosti in ne bo nikoli odpovedal. Blagoslov je prežet z izkušnjo Božje ljubezni in nam jo vedno znova poskuša priklicati v spomin. Devica Marija je ta blagoslov doživela v svojem telesu. Dovolila je, da jo prežme in prepoji. Sijaj in moč blagoslova je posredovala človeštvu. Zdaj posreduje pri Sinu, da nas napolni s svojim Duhom. Tako bo naše življenje v znamenju Božjega blagoslova sposobno sprejeti njegov dar. Božji ljubljeni Sin je dar človeštvu. Bog deli z nami ljubezen svojega ljubljenega Sina. Podarja nam veselje te ljubezni.
    Jezus govori o svojem blagoslovu za nas, ko pravi: »Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Vse, kar je dobrega med nami, je sad njegovega blagoslova. Ne pozabimo, da je pravi in edini blagoslov prav ljubljeni Božji Sin, ki kaže Očetovo neskončno ljubezen do nas ljudi in ga je Oče vesel. To je prava vsebina blagoslova. Naša dela so dobra, ko drugim kažejo sijaj Jezusove ljubezni, ko drugim razkrivajo Božjo ljubezen do njih. Naša dela so dobra, ko Sinova ljubezen osvoji vso našo človeškost. Resnično dobro delo, ki daje spoznati Boga kot Očeta, je Sin, ki je postal človek. Devica Marija je to najbolj dobro vedela. Da bi se ta Božja skrivnost lahko uresničila, je samo sebe v celoti izročila Bogu. Zato je njena moč posredovanja in prošnje za vse človeštvo največja. Marijina drža in njen odnos do slišanih besed sta občudovanja vredna. Besede je shranjevala in jih premišljevala v svojem srcu. Čudovit zgled molitve in povezanosti z Bogom! Pastirji so ji potrdili, kar ji je bilo razodeto – da je Sin, ki ga je rodila, Odrešenik. Ob teh besedah  se je lahko radostila in slavila Boga.      
    Marija je bila izbrana in popolnoma vdana Bogu. Ne, kar hoče Marija, ampak, kar hoče Bog. S podobnimi besedami je molil tudi njen Sin Jezus. S kašnimi besedami molimo mi? Ali smo pripravljeni ob veliki prošnji dodati: »Naj se zgodi tvoja volja, Gospod«? Kakšni občutki nas navdajajo ob tem? Ali da se ne znamo boriti, da smo izgubili upanje ali da popolnoma zaupamo Bogu in smo pripravljeni sprejeti tudi poraz? Marija nas uči to drugo: popolnoma zaupati Bogu, sprejeti najgloblje skrivnosti in vztrajati do konca. Ob jaslicah, pod križem, ob vstajenju. Danes pa nas vabi skupaj s pastirji, da oznanjamo s svojim življenjem vero v rojstvo Odrešenika. Oznanjujmo z besedo in z zgledom ter navdušujmo v svoji okolici ljudi za Ljubezen. Ona prosi za nas, da bi nam bilo dano in bi si želeli izkustveno spoznanje Jezusa kot Božjega Sina. V moči te izkušnje sebe in druge lahko sprejmemo kot Božje sinove. Ko osebno izkusimo Jezusa, se odpre naše srce, da začuti Božji ljubeč in nadčasovni pogled na vsakega človeka. To je resnični blagoslov. Lahko postane zaklad smisla in moči za nas in za vse. Zaradi minljivosti in osebne ranjenosti se nam ni treba več prepuščati tesnobi in strahu. Upam, da bomo v moči Jezusovega blagoslova laže in bolje stopili v novo leto. Zadihajmo iz tega, kar pomenimo Bogu. Ima nas za svoje sogovornike ter soustvarjalce lastnega življenja in življenja vseh. Blagoslovljeno 2017!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Jezus je ob krstu videl prihajati nadse Božjega Duha
    Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3,13-17


KRST JE ZNAMENJE ODREŠENJA
    S krstom vstopamo v krščansko skupnost. Gre za prvi obred iniciacije, ki nas vpelje v duhovno življenje. Res je, da krst deluje že sam po sebi, že s tem, da ga prejmemo, vendar je polnost njegovega delovanja zagotovljena z našim sodelovanjem. Treba se je truditi in živeti v skladu z milostmi, ki jih pri krstu prejmemo. Novi ljudje postajamo šele takrat, ko vemo, kaj je milost in kaj greh, ko vsak dan iščemo Božjo voljo in jo tudi izpolnimo. Prav je, da razmislimo in pridemo do jasnega zaključka ali smo kristjani z zapisom v krstni knjigi ali se to pozna v našem življenju? Novo življenje v Kristusu je podeljeno novokrščencu kot nasprotje zgolj biološkemu življenju, prestrašenosti in stalni zaskrbljenosti, a tudi zanašanju edino na lastne moči. Kdor stalno zavestno živi iz darov svetega krsta, izraža večjo sproščenost in svobodo. In celo do smrti bo gojil občutje sproščenosti in odrešenosti. Šele v odnosu do smrti se kaže celoten obseg upanja iz krsta. Mnogi ne nehajo kristjanom očitati, da se nam nič ne pozna, da smo krščeni; da ne živimo odrešeno, da nam ni videti, da smo odrešeni. Posploševanje takih očitkov je napačno. Vendar tudi tisti, ki so na svoj krst skoraj pozabili, ostajajo znotraj procesa. Tisti, ki resnično živijo iz krsta, pomagajo tudi drugim, da lahko zaslutijo, kam so poklicani. Vsi ljudje bi radi živeli. Zavestno iz krsta živeči pa se zavedajo, da bodo večno živeli.
    Ob Jezusovem krstu se je izpolnila prerokba, ki jo je izrekel Izaija (42,1-4.6-7) že 600 let prej: »Glejte moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.«  Kako bo Bog ravnal z Mesijo, svojim »Izbrancem«? Izaija odgovarja: Nanj bo »izlil svojega Duha«. Zato bo prinesel »pravico narodom.« Ta prerokba se izpolni pri vsakem krstu: novi človek se mora podrediti zakonom duha in živeti v skladu z Božjo milostjo ter tako izpolniti svoje življenjsko poslanstvo.
    V berilu iz Apostolskih del (10,34–38) Peter razlaga, da je Jezusovo maziljenje s Svetim Duhom, ko ga je Janez Krstnik krstil, pomenilo začetek njegovega javnega delovanja v Izraelu; pomenilo pa je tudi začetek njegovega delovanja za ves svet, za vse človeštvo. Peter o tem govori potem, ko je krstil poganskega stotnika Kornelija in resnično dojel, da je Bogu v vsakem narodu na svetu všeč vsakdo, ki živi v strahu Božjem. Apostol Peter je po binkoštnem prazniku vsem razlagal dogodke, ki so povezani z Janezom Krstnikom in nastopom Jezusa Kristusa. Ob Jordanu so se po Jezusovem krstu začeli drugačni časi, ko se nam je Bog približal in nam pokazal, kako nas ima rad. Ne nauk, ampak predvsem Jezusova dela so prepričala ljudi, da so mu verjeli in mu sledili.
    Blaženi Charles de Foucauld, ki je doživljal krščansko vzgojo v 19. st. v Franciji, se pritožuje, da so mu vsajali v dušo kičasto podobo o dobrem Bogu, ki jo je kmalu zavrgel in padel v ateizem. Lahko bi se to končalo drugače, če bi razmišljal pozitivno. Lahko bi rekel: Bog je dober, vendar ni kičasta dobričina. Je popolnoma drugačen. Tak, da kot dobri Bog v celoti vse obvlada in je nadčuten. Ko je v Severni Afriki od blizu srečal muslimane, je odkril, da islam oznanja vero v popolnoma drugačnega Boga, kot pa si ga je sam predstavljal. Bog islama vse obvlada, je nadčuten in neskončno vzvišen. S tem mu je islam pomagal, da se mu je v duši znova prebudila vera. Vendar se mu je islamska podoba o Bogu zazdela pomanjkljiva, saj je videl, da islam oznanja le nedostopno vzvišenost Boga. Zato Charles de Foucauld ni postal islamski vernik, pač pa je na novo oživela v njem krščanska vera. Začel je verovati v Boga, v katerem obstajata obe razsežnosti: popolna bližina Boga človeku in hkrati njegova popolna vzvišenost. Oboje hkrati se čudovito razodene ob Jezusovem krstu. Ko je Jezus prejel Janezov krst v Jordanu in stopil iz vode, se je zgodilo nekaj presežno veličastnega, kar bi gotovo tudi mi radi v živo videli: »Odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.’« Tako poroča Matej v evangeliju (3,13–17). Jezus je prišel na svet kot človek, da bi z nami delil človeško usodo in nam pokazal, kako je vse, kar nas v življenju doleti, vredno naših prizadevanj in človeškega dostojanstva. Ničesar se ne smemo sramovati, kajti Bog nam odvzema krivdo, če mu le priznamo svoje slabosti in grehe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM

Jagnje Božje odjemlje greh sveta
    Drugega dne je videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal; toda da se Izraelu razodene, zato sem jaz prišel in z vodo krščujem.« In Janez je pričeval: »Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; toda ta, ki me je poslal z vodo krščevat, mi je rekel: ‚Na kogar boš videl Duha prihajati in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.‘ In jaz sem videl in sem priča, da je ta božji Sin.«
Jn 1,29-34

OZNANJAJMO JEZUSA
    Mnogi se trudijo, da bi presegli samega sebe; hočejo biti več, kot jim to dopuščajo njihovi darovi in sposobnosti, ki so jih prejeli. Za zgled bi si morali vzeti Janeza Krstnika, ki je dejal o sebi: »Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.« Pred nami so bili že mnogi, ki bogatijo zgodovino s svojimi izkušnjami, zato se lahko od njih veliko naučimo. Še največ pa se naučimo od Jezusa, ki je prišel k nam kot Bog v človeški podobi: on ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in postal zadnji v vrsti služabnikov. Zakaj je vera v Boga človeku v oporo, tolažbo in mu zagotavlja upanje? Ali je mogoče zmagati z ljubeznijo, ne da bi uporabili nasilja zoper nasilje? To vprašanje usmerja naše misli v skrivnost odrešenja.
    Prerok Izaija (49,3.5–6) govori  o Božjem služabniku. Odlomek je napisan 600 let pred Kristusom in ga preroško napoveduje. Že tu je opisan kot potrpežljiv, trpeči Božji služabnik. Prerok ga primerja z jagnjetom, ki namesto grešnikov sprejme nase kazni za grehe; in ga peljejo v zakol. Kristus je napovedan »kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo«. Nekoč je bil Izrael izbran kot izvoljen narod, z nastopom Jezusa Kristusa pa smo vsi med izbranimi. Nihče se ne sme pritoževati, da je izločen, ampak mora dati samega sebe na razpolago, da bo Bog reševal človeštvo tudi danes, v tretjem tisočletju.
    Tako je Božje kraljestvo odprto za vse ljudi dobre volje. Nikomur ni vstop prepovedan in nobeden ni poklican, da bi pod prisilo sprejel odrešenje. Svobodni smo, da se odločimo za Boga ali proti njemu. Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (1,1-3) pravi: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.« Vedel je namreč, ko je njegova moč, zato je vsem govoril, da je Jezus pravi Bog in naš odrešenik. Tega se kristjani premalo zavedamo, saj pogosto vse stavimo na svojo moč in premalo na Božjo pomoč in vodstvo.
   V evangeliju po Janezu (1,29–34) Janez Krstnik ob pogledu na mimoidočega Jezusa spontano vzklikne: »Glejte, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta.« Ta vzklik se je vrasel tudi v naša srca, saj ga ljubeče ponavljamo pri sveti maši, preden prejmemo sveto obhajilo. Če živimo z Jezusom v prisrčnem osebnem odnosu, v sebi čutimo pomen teh besed. V nas so udomačene, vendar jih je pomembno tudi podrobneje razmisliti. Kaj pomenijo besede »Jagnje Božje«? Zakaj za Jezusa uporabljamo podobo »jagnje«? Kako nam ta podoba pomaga globlje razumeti, da nam Gospod odpušča grehe? Odpušča tako, da grehe »odvzema« ali »odjemlje«. V Razodetju pa je Kristus s podobo »Jagnje« imenovan kar sedemindvajsetkrat. Kristus je bil križan na starozavezni velikonočni praznik in je deležen še druge primerjave z »jagnjetom«. Izraelci so namreč ponoči (velika noč) pred odhodom iz Egipta po hišah zaklali in použili jagnje in pozneje šli skozi Rdeče morje (pasha). V spomin na to, da jih je Bog rešil iz egiptovske sužnosti, so potem vsako leto praznovali »pasho« na »veliko noč« tako, da so zaužili »velikonočno jagnje«. Starozavezno »velikonočno jagnje« je bilo simbol zunanje osvoboditve, rešitve pred genocidom z Božjo pomočjo. Kristus kot »velikonočno Jagnje« pa prinaša vsem narodom sveta notranjo osvoboditev. On je »pravo Jagnje«, »ki odvzema grehe sveta« in je Odrešenik sveta.
    V kakšnem odnosu sta podobi »velikonočno Jagnje« in »Božji služabnik«? Med njima lahko postavimo enačaj. Pogovorni jezik v Jezusovem času je bil aramejščina. V njem beseda »talja« pomeni oboje: »jagnje« in »služabnik«. Kristus je »služabnik«, ker je »jagnje«. Zmaguje z ljubeznijo, s potrpljenjem, z nadomestnim trpljenjem in smrtjo. V hoji za Kristusom vstopamo tudi mi v skrivnost odrešenja, v kateri doživljamo smisel trpljenja in zato smisel življenja. Jezusov krst pomeni začetek njegovega javnega delovanja. Tako bi moralo biti tudi v našem življenju: pri krstu nam je vse dano, le sodelovati je treba z milostmi in se truditi, da se ne bi povzdigovali nad druge, ampak v vsej skromnosti pričevali, da nas je Jezus prepričal in zato posnemamo njegov zgled.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM

Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo
    Ko pa je slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. In zapustil je Nazaret in prišel v Kafarnaum, ki je ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, in se je tam nastanil. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi:
‚Zemlja Zabulonova in zemlja Neftalijeva,
ob potu k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja,
ljudstvo, ki je sedelo v temi,
je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence,
je luč zasvetila.‘ Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« Ko pa je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, z imenom Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta mrežo metala v morje; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodíta za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. In ko je od tam šel dalje, je videl druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže, in ju je poklical. In ta dva sta čoln in očeta takoj zapustila in šla za njim. In Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva; in ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.
Mt 4,12-23

RASTIMO V EDINOSTI IN LJUBEZNI
    Smo v tednu krščanske edinosti, ko še posebej prosimo Boga, da bi kristjani, ki smo razdeljeni na toliko Cerkva, našli skupni jezik in poglobili prijateljstvo z Jezusom in med seboj. Kakšno moč ima lahko vera: predstavnike iste veroizpovedi in podobnih prepričanj poveže med seboj in zgladi številna nesoglasja. Tega nismo sposobni narediti s svojo močjo, ampak zaradi Božje modrosti, ki nas vodi in prepričuje, da zla ne moreš odpraviti z drugim zlom, temveč z ljubeznijo, ki odpušča in prizanaša. Globalna družba je konglomerat mešanja različnih kultur, kjer bi morala vera imeti tisto moč, da odpravlja razlike in gradi na dobroti in medsebojnem sprejemanju. Strpnost je potrebna, ampak je težko dosegljiva tam, kjer vsakdo vidi le sebe in svoje koristi. Potrebujemo Boga, ki nas krepi v veri, da lahko prepoznamo stvari, ki nas združujejo, in skupaj gradimo boljši svet. Mnoge težave bi preprosto odpadle, če bi bolj zaupali Božji moči in pomoči. Prav zaradi tega nezaupanja se v današnji družbi pojavlja toliko problemov, ki se zdijo nepremostljivi. Zmanjkalo nam je strpnosti, ker se čutimo ogrožene, morda neopravičeno. Strah nas je, ker nimamo trdnega temelja v Bogu, ki more razbliniti vsakršne predsodke, pa naj gre za begunce ali pa ljudi z drugačno vero in drugačnimi navadami. Če bi se zatekali k Bogu, bi bilo marsikaj drugače. Potrebni smo spreobrnitve, kajti sedimo v temi in ne vidimo tiste resnične luči, ki je prišla na svet z Jezusom Kristusom. Tudi kristjani se preveč poredko zatečemo v vse obsegajoč in združujoč Jezusov objem, rekoč: »Gospod, ti si naš odrešenik in naša moč!«
    Takole je prerok Izaija (9,1-3) napovedal odrešenika: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.« Luč vere je v našem narodu sijala že v rimskih časih, a je ponovno zažarela v 9. stoletju, ko so k nam prišli novi misijonarji. Ta vera je danes pri mnogih zelo slabotna. Premalo smo ozaveščeni, da nam Jezus prinaša največji dar, ki je možen – večno življenje. Premalo je naš pogled uprt v prihodnost, premalo smo zazrti, preko meja tega sveta, v Božje kraljestvo, ki nam je obljubljeno. Zato ponovno zahrepenimo po luči, ki nas osvobaja in nam odpira nova obzorja.
    »Med seboj se dopolnjujte v istem duhu in istem mišljenju!« je apostol Pavel pisal v 1. pismu Korinčanom (1,10-13.17). Že v njegovem času s bili med ljudmi različni spori, nesoglasja in nasprotovanja in to v skupnostih, ki bi morale pokazati, kako Bog vse združuje in odpravlja razlike med ljudmi. Danes ni nič drugače. Vsak dan se moramo truditi, da bo med nami čim manj nevoščljivosti in ljubosumja. Kristjani moramo biti zgled edinosti, saj smo prejeli Svetega Duha, ki nas povezuje v eno skupnost Božjih otrok, da bi živeli kot bratje in sestre v medsebojni ljubezni in ne v prepiru. Zato molimo za edinost med krščanskimi Cerkvami, da bi se kljub različnosti, ki bogati, razumeli in se medsebojno podpirali.
    Jezus ni učil le v pokrajinah, kjer so živeli Judje, ampak tudi v poganski Galileji. Tako je pokazal, da je odrešenik prišel za vse, ki živijo v temi in iščejo luč, ki jim bo v življenju vedno svetila, da ne bodo zašli na kriva pota. Takšna luč je vera in moč, ki nam jo naklanja samo Bog, ki mu ni vseeno, kako živimo. On nas ima rad in ne bi rad izgubil nobenega od nas. Zato nas vabi k spreobrnjenju in nas kliče v svojo službo, da bi bili orodje v njegovih rokah. Ko je poklical Simona Petra in njegovega brata Andreja, ki sta opravljala svoje ribiško delo, sta se takoj odzvala in brez premišljevanja odšla za njim. Tudi druga dva brata, Jakob in Janez, ki ju je Jezus poklical, sta takoj pustila očeta in ribiške mreže in šla za njim. Bila sta brezpogojno predana in pripravljena na hojo za Jezusom in sprejetje evangelija, ki ga je Učitelj oznanjal. Jezus nas je, tako kot apostole, povabil in nas še vabi, naj hodimo za njim. Zaupal nam je poslanstvo, v katerem smemo biti tolikokrat priča, kako blagodejna je blaga beseda sočutja in ljubezni, kako dragocena je vera v milost odrešenja in kako odrešujoča je odločitev za sodelovanje s to milostjo. Kadar nam opeša vera in nam zmanjka poguma, nas spodbuja spomin na toliko čudovitih stvari, polnih razodetja navzočnosti Božjega kraljestva tu in sedaj. To prebuja v nas iskreno željo, da bi blaga beseda odrešenja vstopila prav v vsak zakon, v vsako družino in v vsakega človeka. Tako nam bo Božje kraljestvo ljubezni in miru vedno blizu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. NEDELJA MED LETOM

Blagor ubogim v duhu
    Ko je videl množice, je šel na goro in, ko je sédel, so k njemu stopili njegovi učenci. In odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali tudi preroke, ki so bili pred vami.
Mt 5,1-12

BLAGRI KOT VODILO ŽIVLJENJA
    Čas recesije je prinesel nove reveže in nove krivice: nekateri imajo vsega preveč, drugi se borijo za preživetje. Prav številne krivice odkrivajo pohlepneže in ljudi brez duše, kajti krize porinejo na površje človekove slabosti in tudi njegove kreposti. Ob materialnih revežih bi morali odkrivati tudi uboge v duhu, tiste, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s sosedom, zato priskočijo na pomoč in celo s tistim malo, kar imajo, delajo čudeže. Ubogi v duhu so potrebni, sicer bo narod izgubil svojo dušo in zapadel v suženjstvo. Zato pogum in glavo pokonci: uboštvo v duhu namreč ni greh ali človekova slabost, ampak moč velikega duha, ki se je sposoben popolnoma razdati za druge. Prihod Odrešenika in nastop Božjega kraljestva so si mnogi predstavljali kot čas večje pravičnosti in poštenosti. Doživljamo pa ravno nasprotne stvari: svet se pogreza v temo, vedno več je revežev, ubogih, odrinjenih in zapostavljenih. Zato je Jezusov govor na gori, ko blagruje uboge, žalostne in preganjane, kot trenutni balzam na rano, ki pa človeka ne ozdravi. Takšno stanje se bo nadaljevalo in se še slabšalo, dokler ne začutimo, da smo vsi poklicani, da zdravimo, opogumljamo in s svojim zgledom naredimo Božje kraljestvo prijazno in privlačno za tiste, ki so daleč od Boga.
    Kje je rešitev za ubogega in tistega, ki ga je družba izrinila na rob? Prerok Sofonija (3,12-13) vidi rešitev ponižanih v deželi samo pri Bogu. Le pri njem je prava pravičnost. In Bog je med nami. Prav s peščico zvestih, ponižnih in požrtvovalnih je Bog sposoben reševati cele narode in prenoviti svet. Lepo bi bilo, če bi bili tudi mi del te peščice, ki je v župniji tisto majhno jedro, ki oznanja evangelij in vodi k Bogu s svojim zgledom.
   Kakšne ljudi Bog kliče v svojo službo? Apostol Pavel je zapisal v 1. pismu Korinčanom (1,26-31), da med izbranimi ni veliko modrih, mogočnih in plemenitih po rodu. Bog si izbira to, kar je v očeh sveta nespametno, da bi ponižal tiste, ki se hvalijo s svojo modrostjo. Zares, kaj smo brez Boga? Samo krhke posode brez vsebine. On, ki nas je poklical v življenje, nam je zaupal poslanstvo in čaka, da njegov načrt izpeljemo do konca. On računa z nami in nam zaupa. Mar ni to za nas velika čast in privilegij, da smo Božji sodelavci?! Potrudimo se, da ga ne bomo razočarali.
     Jezusovi blagri, ki jih je povedal množici na gori, so kot neke vrste testament za vse, ki pričakujejo odrešenje. Nihče ni izvzet: ne ubogi v duhu, ne žalostni, ne krotki, ne lačni in žejni pravice, ne usmiljeni, ne čisti v srcu, ne miroljubni, ne preganjani. Za vsakega ima Jezus pravo besedo. Prav te skupine blagruje. Ali ni to slaba tolažba, da se rešitev vseh tegob prelaga na čas po smrti? Ljudje hočejo biti srečni že sedaj. Nekateri razlagalci pa menijo, da je treba blagre ali evangeljske zapovedi sprejeti kot življenjski program in ga začeti uresničevati. Potem bomo že na zemlji okušali, da je Božje kraljestvo že med nami. Drža »ubogih v duhu« danes zahteva, da ne postavljamo na prvo mesto minljivo kopičenje denarja, znanja in drugih dobrin, ampak da jih sproti postavljamo v razmerje do Boga. Tako pred Bogom in z njegovo pomočjo ugotavljamo, kakšne so moralne zahteve za uporabo tega znanja in dobrin, da bodo v službi ljubezni in ne sovraštva, v službi harmonije in ne razdora, v službi življenja in ne smrti. V uresničevanju take drže bomo deležni notranjega miru, harmonije z Bogom, z ljudmi, s samim seboj in s svetom. Na vse bomo gledali pod vidikom večnosti. Z Božjega gledišča bomo raziskovali in uporabljali ta minljivi svet. Greh zoper uboštvo v duhu je danes tudi hlastanje za senzacijami. Tudi Jezusa je hudič skušal zapeljati v senzacijo; da bi skočil z vrha tempeljskega zidu. Danes radovednost mnogo ljudi žene za športnimi senzacijami. Metanje denarja proč za senzacije prepreči ogromno dobrih del, ki bi jih s tem denarjem lahko naredili, če bi hoteli biti »ubogi v duhu«. Jezusovi blagri se nanašajo na življenje po smrti, vendar hkrati že na zemeljsko življenje. Z imenovanim načinom nas Jezus uči, da gledamo na celoto življenja hkrati. Če mislimo zgolj na zemeljsko življenje, je naš pogled na življenje okrnjen in zato napačen. Kajti vedno gre za to ali gledamo iz pravilnega izhodišča. Če gledamo na življenje samo kot na zemeljsko, pomeni, da smo pozabili na poglavitni del življenja in zato zgrešili pogled na njegovo resnico. Čas je, da v blagrih odkrijemo preprostost evangelija, drznost za čim večjo pravičnost, prosojnost življenja, zmago križa, pot ljubezni, veselje nad resnico in veliko hrepenenje po čistem lepem življenju, ki je sad Božjega blagoslova in neskončne ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. NEDELJA MED LETOM

Vi ste luč sveta
    Vi ste sol zemlje; če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.
Mt 5,13-16

BITI SOL IN LUČ
   Naša vera ni v lepih besedah, ampak v konkretnih dejanjih. Vera ni le lep nauk, ki te prepriča, ampak je način življenja. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo treba verovati oziroma bi svete knjige brali kot kratkočasno branje, ki je lahko zelo zanimivo, a brez posledic za vsakdanje življenje. Naš odrešenik Jezus Kristus pa nam ni evangelija zapustil kot leposlovno delo, ampak kot živo besedo, ki človeka vodi, da v svojem življenju ne zgreši. Zato radi berimo knjigo življenja.
    Prerok Izaija (58,7-10) poudarja, da smo poklicani doživljati se kot bitja luči. Vemo, da to ni samoumevno. V sebi namreč doživljamo tudi strupeno dogajanje in temo, ki želi srce otežiti, zmesti, zatreti in ga zapreti v tesnobo in negotovost. Izaija pravi, da temo doživljamo zato, ker s prstom kažemo na druge in varljivo govorimo. Luč je v nas, ko nehamo s prstom kazati na druge in varljivo govoriti. Luč je v nas, ko prenehamo zatirati bližnjega in obtoževati Boga. Če tistemu, ki pade, nismo popolnoma odpustili, ne bomo prejeli luči ne mi ne on. Če se k Bogu ne bomo obrnili z vsem srcem, bomo prepuščeni skušnjavi in hudobnežu. Če srce razsvetljuje sprava in se nič več ne vdaja žalosti zaradi zla, potem od Boga prejme luč. Vabi nas, da se očistimo svoje krivde in drugih ne obsojamo. Ko odpustimo, tudi mi sprejmemo odpuščanje za svoje grehe. Pa ne le to. Bog nič več ne dovoli, da bi padli v tisti greh. Če ne bomo nikogar več obsojali, tudi skušnjav ne bomo imeli več. Srce bo krotko in ponižno kakor Jezusovo. On je bil poln luči Svetega Duha. Za nas je torej edina vstopna točka do skrivnosti Božje ljubezni in luči v srcu ta, da nikdar nikogar ne obsojamo. To zmoremo zato, ker je Gospod z nami. Zaradi njega nič več ne popuščamo zatiranju sebe ali drugih. Le če iz srca odstranimo vsakršno obliko zatiranja, smo se sposobni bližnjemu odpreti tako, da z njim delimo svoje dobrine. Iz strahu, da ne bi zatirali bratov, dobrin nič več sebično ne zadržujemo zase. Tedaj nas nič ne more več odtrgati iz domačnosti z Gospodom.
    Apostol Pavel je v 1. Pismu Korinčanom (2,1-5) pisal: »Ko sem prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost.« Skliceval se je na svoj zgled. Samo konkretno življenje drugega prepriča, da ti ali verjame ali pa odide od tebe razočaran. Treba je biti zgleden kristjan.
    Jezus torej želi in nas vabi, da bi bili kot njegovi učenci luč in sol zemlje. Pove nam: »Če boste živeli moje blagre, boste luč in sol. Kakor hitro boste moje blagre začeli živeti, bo vaše življenje postalo njihovo izkustveno spoznavanje.« Blagri so način ali pot, po kateri sodelujemo pri širjenju vesoljne Božje ljubezni za ves svet in vse ljudi. Ljubezen se širi ter varuje in ohranja srca, da se ne pokvarijo ter so sposobna pristnega okušanja in veselja do življenja. Tako deluje sol. Ljubezen učence razsvetli in jih odpre resnici, ki ogreje njihova srca. Tako deluje luč. Ne moremo pa biti luč, če nismo za ta svet tudi sol. Biti sol pomeni, da prejemamo okus Kristusovega življenja. Pomeni, da živimo iz njegovega Duha. Duh ustvarja bratstvo in sestrstvo med nami. Po tem vsi spoznajo luč Očetove ljubezni. Ko živimo kot sol, uresničujemo skrivnost svoje človeške povezanosti z Jezusom, kot luč pa odpiramo srca drugih izkustvu Božje ljubezni. Dobro, ki ga storimo bližnjemu, se dotakne njegovega srca takrat, kadar po našem ravnanju prepozna, da je svet še lep in da nas Bog ni zapustil. »Vi ste luč sveta!« Navadno kot luč pojmujemo razumnost, dojemanje in spoznanje resnice. Sveto pismo pa namiguje na nekaj drugega: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci.« Luč sveti iz dejanj, ki jih vodi srce. Srce je namreč prostor navzočnosti in srečanja. Le če je toplo, je naša razumnost pravilna. Jezus svoje učence pošlje, naj bodo luč sveta. Usposobi jih in pošlje, da bodo kakor on med ljudmi znamenje Božjega usmiljenja. Če naša dobra dela niso odsev ali odmev Božje dobrote, srcem naših bratov in sester prav nič ne približajo Boga. Takšna dobrota ne pritegne k Bogu in ni topla, ampak mrzla, zato pa ločuje, uničuje in oddaljuje. Trudimo se, da bomo današnjemu svetu sol in luč, kajti prav tega svet potrebuje. Luč, ki razsvetljuje temine, ki jih ustvarja materializem in drugi svetovni nazori, ki poveličujejo človeka in nas vodijo proč od Boga. Samo Božja milost nam lahko pomaga, da bomo uresničevali svoje krščansko poslanstvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. NEDELJA MED LETOM

Jezus dopolnjuje postavo
Kajti povem vam: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prešuštvuj!‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval. Dalje ste slišali, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prisegaj po krivem: spolni pa, kar si Gospodu prisegel.‘ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte: ne pri nebu, ker je božji prestol; Vaš govor pa bodi: Dà, dà; ne, ne; kar je več kot to, je od hudega.
Mt 5,20-22.27-28.33-34.37

STARO IN NOVO
   Kdor je odprt za Boga, je deležen Božje modrosti, ki ni od tega sveta. S tem stavkom lahko povzamemo Božjo besedo te nedelje. Iskanje modrosti je vedno navdihovalo ljudi, da so se spuščali v različne poizkuse in iskanje eliksirja večne mladosti. A nobenemu smrtniku še ni uspelo, da bi ušel zemeljski smrti. Prava modrost se namreč ne konča na zemlji, ampak se raztegne v večnost. Razkriva nam jo Bog stvarnik, ki je poosebljena modrost. Zato vztrajajmo pri odkrivanju te večne modrosti, ki nas vodi k Bogu. Krščanska tradicija je pomembna, toda življenje gre naprej, zato mora Cerkev vedno biti odprta tudi za novosti, pri tem pa mora dobro pretehtati, kako bo uskladila novo s tradicijo, ali je vredno te novosti udejanjiti. Gre za hojo po ozki brvi med starim in novim. To težko ravnotežje med tradicijo in ustvarjalnimi idejami je aktualno v vseh časovnih obdobjih in na vseh področjih življenja. Posebej pereče se je izkazalo za prve krščanske generacije, ki so izšle iz judovstva: torej prav v času, ko so nastajali evangeliji.
    Modri Sirah (15,15-20) se ni motil, ko je svojim poslušalcem govoril: »Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.« Pred človekom je oboje: smrt in življenje. Vsakdo se mora svobodno sam odločiti, kaj bo izbral. Zato iščimo razsvetljenje pri Bogu, da bomo vedno izbirali tisto, kar nas vodi v življenje.
    Apostol Pavel, se je zavedal, da je življenje velikokrat podobno uganki, ko ne najdeš pravega odgovora. Zato nas v 1. pismu Korinčanom (2,6-10) spodbuja: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo, je nam Bog razodel po svojem Duhu.« Življenje je polno presenečenj, zato je treba prositi za razsvetljenje, ki ga Bog velikodušno daje vsem, ki ga prosijo.
    Jezus je prišel postavo dopolnit, ne odpravit. Ključna beseda, ki nam omogoča razumevanje Jezusovega stališča, kako naj povezujemo staro in novo, je beseda »dopolniti«. S kakšnim spoštovanjem se je sam najprej obrnil v preteklost in počastil svetost izročila! »Niti ena črka ali črtica postave ne bo prešla,« kar pomeni, da je ni potrebno spreminjati. Potrebno je le, da jo oživimo z novim duhom in novo gorečnostjo. To pa od nas zahteva poglobitev, duhovno napredovanje, hojo k notranjemu človeku, bližje k nagibom srca, h križišču, kjer se vsak človek srečuje z Bogom, ki je v njem. Jezus nas vse brez razlike postavi pred ogledalo srca. Nenasilje, partnerstvo, resnica. Novost Jezusovega pogleda na medsebojne človeške odnose, ki jih je urejala in določala že Mojzesova postava v desetih zapovedih, se razodene v evangeljskih besedah, ki nam jih je posredoval evangelist Matej. Zanj je Jezus novi Mojzes: na gori blagrov je razglasil novo pravičnost, pravičnost Božjega kraljestva. Le-ta se ne zadovolji z zapovedjo: Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne laži! Še preden zagrešiš dejanje nasilja, poglej vase in očisti svojo notranjo posodo duha vsakega nasilja, jeze, maščevanja. Preden padeš v fizično dejanje nezvestobe, preveri nagibe svojega srca, očisti pogled na osebo, ki si jo instinktivno želiš, nadeni si očala Boga in presodi v luči partnerstva, ki ti ga Bog ponuja, kaj je dobro in najboljše zate in za tega človeka. Preden iz tvojih ust pride beseda, jo pretehtaj in spusti čez filter iskrenosti; prepozno bo, če jo pustiš, da se onesnaži v tvoji notranji umazani kadi laži, prevare, slabih namenov, manipulacije. Jezus je daleč presegel tudi naš čas! V času vsesplošne krize, ki se vedno bolj kaže kot izrazita kriza vrednot, vse bolj čutimo, da potrebujemo vsaj minimalne etične norme, ki bodo globaliziranemu človeštvu zagotovile preživetje: Spoštovanje življenja, zveza med moškim in žensko, pravičnost in resnicoljubnost. To so dejansko štiri od desetih Božjih zapovedi (ne ubijaj, ne nečistuj, ne kradi, ne laži!), ki danes, v vsesplošni svetovni krizi, tudi s pomočjo številnih civilnih in humanitarnih pobud postajajo vse bolj aktualne. Zahtevajo pa seveda notranji, individualni etični pristanek ozaveščenega človeka. Prav takega, kot ga je Jezus predlagal v evangeliju! Mojzes je imel prav, Jezus pa še veliko bolj! Zares, kako daleč je videl Jezus, daleč je prehitel tudi naš čas. Očistimo svojo notranjost vse umazanije, pri tem pa prosimo Boga za pomoč, da bomo mogli z ljubečim Jezusovim pogledom gledati na ljudi okoli sebe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. NEDELJA MED LETOM

Kristus naroča ljubiti sovražnike
    Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob.‘ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega. Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.
Mt 5,38-48

JEZUS JE NAŠ VZOR
    Mi smo Božji tempelj in Božji Duh prebiva v nas. Tako lahko povzamemo Božjo besedo te nedelje. Če je naše telo svetišče, potem moramo imeti do njega spoštljiv odnos in ne smemo dovoliti, da bi ga kdo izkoriščal in ga uničeval. Zato se moramo spoštovati in ceniti. Naš odnos do sebe pogojuje odnos do naših bližnjih. Kdor namreč spoštuje samega sebe, bo spoštoval tudi sočloveka. Načelo: »Oko za oko in zob za zob!« je za kristjana nesprejemljivo. Če nas kdo užali, imamo možnost, da mu odpustimo in mu pomagamo, da bo tudi sam sposoben odpuščati in prizanašati. Tako držo nam je pokazal naš učitelj Jezus, ki je bil vzor popolnosti in svetosti. K svetosti nas vabi tudi Bog, ki je govoril Mojzesu. Od nas pričakuje ljubezen in zavračanje sovraštva, saj smo vendar ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen. Ustvarjeni smo po Božji podobi, zato pričakuje od nas, da tudi mi ravnamo tako, kot ravna on, da gledamo na brata in sestro z ljubeznijo, usmiljenjem in prizanašanjem, kajti le tako bomo verodostojni Božji otroci, taki, kot Bog želi, da smo. Prinašajmo svetu ljubezen in mu to pokažimo s svojim zgledom; prinašajmo milino, veselje, dobroto in odpuščanje.
    Tretja Mojzesova knjiga (19,1-2.17-18) nam sporoča: »Ne bodi maščevalen in zamerljiv proti sinovom svojega ljudstva!« Kako zelo velja ta nauk danes, za nas Slovence. Če bi znali upoštevati ta nauk, bi čutili kot svojo življenjsko dolžnost, da poskrbimo, da se nobeden Slovenec ne bi čutil zapostavljenega in zavrženega. Kristjani lahko damo zgled in poskrbimo za tiste v župniji, ki se borijo za preživetje in potrebujejo pomoč. Na žalost je pogosto slika drugačna, saj smo preveč brezbrižni do ljudi okoli sebe in skrbimo le za lastno udobje in ugodje. Mnogi niti ne poskrbijo za lastno družino in zavržejo ljudi, ki so jim v breme. Gospod nas uči da ljubimo druge kot same sebe.
    Apostol Pavel je v 1. pismu Korinčanom (3,16-23) pisal: »Če misli kdo med vami, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder. Zakaj modrost tega sveta je nespamet pri Bogu.« Zato se ne smemo zanašati na blagostanje in raj, ki nam ga obljubljajo reklame, ampak se je treba truditi za odkrivanje Božje volje. Mi smo podaljšana Božja roka. Bog lahko rešuje po konkretnih ljudeh. Bodimo primerno orodje v Božjih rokah. Božji Duh namreč prebiva v nas. Od nas, vsakega posameznika, je odvisno, kako smo odprti za njegovo delovanje. Od te povezanosti je odvisno tudi naše delovanje navzven, naši odnosi z ljudmi, ki nas obkrožajo, in naša odprtost za potrebe brata in sestre v stiski. Povabljeni smo k sodelovanju; odločitev pa je naša.
    Evangelij pa nam spregovori o medsebojnih odnosih na vseh ravneh, pa naj bo v družini, v službi in pri drugih dejavnostih ali oblikah druženja, kot tudi v župniji, kjer smo še posebej povabljeni k hoji za Gospodom. Kristjani smo le toliko, kolikor delamo po zgledu Jezusa. Nobena svetna modrost, niti delovanje iz svoje volje, niti kakšni koli nauki, ki niso utemeljeni v evangeliju, nam ne koristijo za zveličanje. Jezus je edina opora, na katero se v svojem življenju in delovanju lahko naslonimo. Nekatera Jezusova priporočila so zelo težka in jih lahko uresničujemo le, če smo tesno povezani z njim. Morda je še najtežje ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje, ko pa bi jih najraje poslali v najgloblji pekel. Težko je odpuščati, ko nam nekdo naredi krivico. Vendar nas Jezus vabi, da premagamo svoj »ego« in kljub krivici podamo roko tistemu, ki nas je prizadel, da mu odpustimo. Na nas je, da naredimo prvi korak k spravi, da z dobroto premagamo to strašno stanje sovraštva. Tudi Jezus je prvi pristopil k človeku in dal vse, do poslednje kaplje krvi, da bi nas rešil iz brezna greha in smrti. Tudi mi pogosto grešimo in opuščamo dobra dela, a Gospod nam vedno znova odpušča, morda je to že petdesetič, ali stotič, a on se ne naveliča odpuščati, ker ljubi, ljubi do konca, in ker želi, da smo z njim tam, kjer je on. Čeprav ni lahko, se je vredno potruditi. Zavedati se moramo, da sami iz svoje moči in volje tega ne bomo zmogli. Zato je tu naš prijatelj Jezus, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, samo ozreti se moramo vanj in mu reči: »Slaboten služabnik sem, vendar s tvojo (po)močjo bom zmogel.« On je tisti, ki nam daje neverjetno moč, zato moremo z apostolom Pavlom reči: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč!« (Flp 4,13).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

8. NEDELJA MED LETOM

Kristus svari pred zaskrbljenostjo
    Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več ko jed in telo več ko obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? In za obleko, kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ali ne bo mnogo bolj vas, maloverni? Ne bodite torej v skrbeh in ne povprašujte: ‚Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli?‘ Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče vé, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo. Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava.
Mt 6,24-34

SKRBI NAS OVIRAJO
    Kaj je človek na zemlji? Samo oskrbnik, ki mu je zaupano vse stvarstvo. In kaj se pričakuje od oskrbnika? Da je zanesljiv, da dela v skladu s Stvarnikovim načrtom, kajti na koncu bo moral predložiti račun o oskrbovanju. V teoriji je vse lepo rešeno, obnašamo pa se kot gospodarji. Mislimo, da lahko počnemo, kar se nam zljubi, in tako tudi delamo. Zato sedaj čutimo posledice: narava se nam maščuje, ker jo preveč zlorabljamo. Zato je tudi zelo pomembno, kako se kristjani obnašamo v svetu potrošniške mrzlice in hlepenja po bogastvu. Današnja družba je za vse nas izziv, da pokažemo, katere so prave vrednote srečnega in zadovoljnega življenja. Strah pred življenjem, stres in duševne stiske so posledica nezdravega življenja, ko smo na račun telesnih užitkov zanemarjali svojega duha in svojo dušo. Zato se izogibajmo sleherni lakomnosti in bodimo zadovoljni s skromnim, Bogu všečnim življenjem. K temu nas vabi evangelij, ki nas uči, da iščimo najprej Božje kraljestvo, vse ostalo nam bo navrženo, kajti On skrbi za nas in nam daje, česar potrebujemo. Tako bomo soustvarjali lep in dober svet, ki je Bogu po volji in nam v veselje.
    »Mar žena pozabi svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa?« je prerok Izaija (49,14-15) zastavil vprašanje ostanku izvoljenega ljudstva, ki se je pritoževalo, da ga je Bog zapustil. Bog nikoli človeka ne zapusti, kajti on je vedno zvest. Bog je vedno tukaj. On hoče vedno delovati, le prositi ga moramo in potem upoštevati njegova navodila. Morda nas v določenih trenutkih pusti v temi, da bi nas prečistil in pripravil za novo poslanstvo. Večkrat pa smo sami krivi, da Boga ne čutimo. Greh nas prepogosto oddaljuje od Boga
    »Meni je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče!« je bil nekoliko vzvišen apostol Pavel v svojem 1. Pismu Korinčanom (4,1-5). Vendar je govoril resnico: samo Bog ve, kakšna so naša dejanja. To pa nikoli ne sme biti razlog, da bi bili s svojim življenjem komu v spotiko. Glede vere se velikokrat bojimo izpostavljati, češ, kaj bodo rekli ljudje. Naš Gospod in Odrešenik je edini kriterij naše vere. Njemu bomo dajali odgovor o oskrbništvu, ki nam je bilo zaupano. Zato bodimo ponosni, da je Gospod z nami.
    Evangelij te nedelje nam hoče povedati dve zelo pomembni stvari: ne moremo služiti dvema gospodarjema in Bog skrbi za nas, tako kot skrbi za vse živo. Marsikdo bi rad sedel na dveh stolčkih, ne bi se rad zameril ne enemu in ne drugemu, po načelu: malo tukaj, malo tam. Jezus pa nam pravi, da ne gre tako, ni namreč mogoče služiti dvema gospodarjema. Slej ko prej se namreč zgodi, da začneš enega zanemarjati. Če moram izbirati med Bogom in mamonom, se je najboljše odločiti za prvega. Samo on zagotavlja večno življenje. Krivični mamon je namreč vladar tega sveta. Koliko ljudi danes hrepeni po denarju, bogastvu in drugih idolih tega sveta. Ob tem se ne zmenijo za Boga, kajti denar je nadomestilo, ki prinaša trenutno srečo, ki pa navadno ni dolgotrajna. Kdor bolj zaupa denarju, kot pa Bogu, kmalu izgubi vse, zagotovo pa večno življenje. Denar prinaša ne le navidezno srečo, ampak tudi skrbi, ki uničujejo to navidezno srečo. Težko je odstraniti strah in nezaupanje, ki povzročata te skrbi, saj tak človek nima temelja v Bogu, ki daje življenje, ki prinaša veselje in srečo v preprostosti življenja. Zato nam pravi: »Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli.« Če popolnoma zaupamo svojemu nebeškemu Očetu, so vse te skrbi odveč. On skrbi za vse, kako ne bi poskrbel za človeka, ki je višek njegovega stvarstva. Njegova dobrotna ljubezen nam jamči, da nam ne bo ničesar manjkalo, če bomo z vero in ljubeznijo sledili njemu ter mu popolnoma zaupali. Če je Bog z nami, kdo je zoper nas. Nobena sila nam ne more vzeti tega, kar nam on daje. On ve, kaj potrebujemo. Predati sem mu moramo in biti dobro orodje v njegovih rokah, kajti po nas želi skrbeti za tiste, ki so v raznih težavah. In ko mi dajemo, istočasno tudi prejemamo. To je velik Božji dar, kjer se pretaka moč Duha med nami, ki se pustimo voditi njegovi ljubeči roki. Naj nam Gospod pomaga, da bomo iskali njegovo kraljestvo, kar je bistveno, potem bomo deležni vsega ostalega, tudi sadov Duha.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

1. POSTNA NEDELJA

Jezus se je štirideset dni postil in bil skušan
Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
Mt 4,1-11

UPRIMO SE SKUŠNJAVAM
    V postnem času nas Božja beseda pogosteje vabi k razmišljanju o grehu in skušnjavah, torej o tem, kar nas oddaljuje od Boga in njegove milosti. Tudi Jezus ni bil obvarovan skušnjav. Kot človek se je moral soočati z različnimi ponudbami, kako se bo lotil uresničevanja svojih življenjskih sanj in stopil med ljudi: z besedo, ki bo prepričljiva, in z zgledom, ki bo za seboj potegnil mnoge. Zato se je odločil za beg od množice; vzel si je čas za razmislek; soočil se je z različnimi demoni in v puščavi zavrnil hudičeve skušnjave. S tem nam je nakazal pot, ki jo mora prehoditi vsak človek v času svoje duhovne rasti in hoje proti večnosti. Ta pot je sicer težka, na njej ni bližnjic in treba je biti previden vsak trenutek. Vendar pogum! Na poti nismo sami: Bog je z nami. On nam pomaga, da se lahko prebijemo skozi skušnjave, ki nas neprestano napadajo. Mik teh skušnjav je velik, zdi se, da mnogo obeta, da bo naše življenje lepše, če bomo upoštevali navodila skušnjavca, toda na koncu se izkaže, da nas je prevaral. Postni čas je čas, ko gremo vase in pogledamo na kompas in naravnamo svojo smer. To je včasih težko, vendar če računamo na Božjo pomoč, je mnogo lažje.
    Da je skušnjava nekaj, kar spremlja človeka od začetka obstoja, nam sporoča odlomek iz 1. Mojzesove knjige (2, 7-9;3,1-7), ki govori o prvem grehu. Sredi rajskega vrta je bilo drevo spoznanja dobrega in hudega. Predvsem zadnje drevo je bilo najprivlačnejše. Adam in Eva podležeta skušnjavi, da bi bila kot Bog; in spoznala sta, da sta naga, oropana Božjega. Zato smo v življenju vedno razdvojeni in se moramo boriti, da nas zlo ne bi zlomilo. Vendar nam Bog daje moč po svojih zakramentih, da lahko zmagujemo in po vsakem padcu vstanemo.
    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (5,12-19) piše,  da je po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili, a se je po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa, v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar. Pavel se je zavedal, da je milost močnejša od greha, ker je Kristus na križu premagal greh in posledice greha, smrt. Zato smo sedaj mi po poslušnosti enega postali pravični. Nič pa nam ni vsiljeno: sami se odločamo med milostjo in grehom, med življenjem in smrtjo.
    Evangelij govori o Jezusovih skušnjavah. Skušnjavec je zelo predrzen, saj se je lotil celo Jezusa, kako se ne bi lotil kogar koli izmed nas. Mi smo zanj veliko lažji plen, sploh če nismo tesno povezani z Bogom. Skušnjav v današnjem času ne manjka. Skušnjave pokažejo, kakšne namene v resnici nosimo v svojem srcu. Če si hočemo kogarkoli podrejati za svoje cilje, pomeni, da smo v srcu sami že podrejeni Skušnjavcu, ne pa Stvarniku in Resnici. Jezusova hrana je bilo spolnjevanje Očetove volje. Z njim je bil popolnoma domač in zaupen. Tako je bil svoboden, da je lahko vedno delal le to, kar je hotel Oče. Jezusova oblast nad komerkoli je moč ljubezni. Njegova poslušnost Bogu in ljubezen do njega in nas nas osvobajata. Nič več nam ni treba ničesar dokazovati in nikomur gospodovati. Omogoča, da je naša istovetnost hkrati tudi naše poslanstvo. Svojo človeško istovetnost in vlogo Jezus živi tako, da ohranja Božji način in zavrača vsako utvaro moči in oblasti. Cerkev nas na začetku posta vabi, naj bomo odprti in se ob Jezusu učimo notranjega duhovnega boja. Sv. Ignacij Lojolski je svojo vsakdanjo odločitev za Jezusov način uresničevanja človeškosti lepo izrazil v svoji molitvi: »Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj  z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« Poskusimo v postu vsak dan znova usmerjati vse svoje namene in dejanja k Bogu. Odrekajmo pa se vsem slabim mislim, besedam in dejanjem, ki so proti Bogu, nam in bližnjim. Lažnivi hudi duh nima več nobene moči nad nami, če mu je sami ne damo. Jezus, hvala ti, ker si prehodil pot našega srca in tudi nam v naši krhkosti omogočaš živeti neskončno dostojanstvo Božjih sinov in hčera. Nisi podlegel skušnjavcu, ampak si se mu je zoperstavil. Nisi ga sicer premagal enkrat za vselej, vendar si se je oborožil s pravim orožjem: z molitvijo, postom in pokoro. To troje je v postnem času tudi za nas izziv, da se odločimo in zoperstavimo vsemu, kar nam jemlje človeško dostojanstvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.