POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 2 od 4
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4  Naslednja
DUHOVNE MISLI ZA LITURGIČNO LETO A (2017)
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. POSTNA NEDELJA

Jezusov obraz je zasijal kakor sonce
   Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
   In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«
Mt 17,1-9

RAZJASNIMO SVOJ DUHOVNI POGLED
    Človeško življenje na zemlji je kratko: Leta hitro minevajo in marsikdo se sprašuje, ali je smrt res zanesljivi konec. V sebi nosimo hrepenenje po večnosti in tega nam nihče ne more odvzeti. Zato takšen strah pred smrtjo. Življenje je res dragoceno, zato ga marsikdo hoče podaljšati do neskončnosti. To je sicer pravilno, le način je večkrat zgrešen. Večnosti ne dosežeš s podaljševanjem zemeljske krhkosti, ampak z vero in zaupanjem v Boga. Jezus je pred nami prehodil vso pot in nam pokazal, da križ ni konec, ampak je le eden od mejnikov na poti v večnost. Da se življenje nadaljuje tudi po smrti, je pokazal Jezus izbranim apostolom, pred katerimi se je spremenil v družbi dveh velikih mož stare zaveze Mojzesa in Elija. Pokazal jim je življenje, ki presega naš omejeni pogled. Ničesar niso razumeli, a občutili so lepoto dogodka. Razumeli niso niti njegovih besed, da bo vstal od mrtvih. Pot postnega časa nas želi voditi do velikonočnega vstajenja. Cerkev dobro ve, da pred veseljem vstajenja nastopi drama smrti. Tudi za nas ne bo drugače; obeh vidikov med seboj ne moremo ločevati. Le srce ima s tem težave. Ker dogodke doživljamo postopno in ločeno, še nismo sposobni dojeti celotne stvarnosti.
    Bog je naročil Abrahamu: »Pojdi iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« O tem nam spregovori odlomek iz 1. Mojzesove knjige (12,1-4). Abraham je veroval in je šel. Ta vera in zaupanje v Boga ga je rešila. Včasih je treba tvegati, pa čeprav ne veš, kaj te čaka na koncu poti: zmaga ali poraz. Ko je Abraham sprejel oseben odnos z Bogom, ki ga je vabil v svojo sveto zgodovino, je zapustil hišo svojega očeta. Če izberemo nebeškega Očeta, moramo biti pripravljeni zapustiti zemeljskega. Če izberemo Božje kraljestvo, se odrečemo vsem drugim kraljestvom. Abraham je tako razodeval veličino Božje ljubezni. Dopustil je, da se je pokazal sijaj, ki je v stvareh ustvarjenih od Boga. Zato je postal blagoslov za vse. Tudi poslanstvo Cerkve je v tem, da razodene sodobnikom sijaj, ki je skrit v ljudeh in stvareh ustvarjenih od Boga.
    Apostol Pavel je v svojem 2. Pismu Timoteju (1,8-10) pisal: »Z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč!« Včasih je trpljenje neizogibno in hudo je, ko ne vidiš razlogov, zakaj je treba trpeti, komu bo tvoje trpljenje koristilo. Takrat je treba moliti in prositi za odgovor. Naša vztrajnost je navadno poplačana z odgovorom, ki ga dobimo.
    Preden se potopimo v velikonočno trpljenje, nas bogoslužje potolaži z vizijo spremenjenja ali »preobrazbe«. Vabi nas in poskuša učiti, da bomo v izmučenem in krvavem Jezusovem obličju sposobni prepoznati obličje vstalega Gospoda. Tudi apostoli, ki so bili vsaj nekaj let ves čas z Jezusom, so bili v trenutku bolečine in smrti popolnoma zmedeni in izgubljeni. Izgubljenost in zmeda sta posledica naše sebičnosti in grehov, ki se jim prepuščamo. A Jezusov sijaj nas privlači. Želi nam razodeti smisel svojega in našega življenja. Podarja nama svoj mir in veselje. Evangelij govori o dveh gričih – Taboru in Golgoti. Na prvem se je zgodilo spremenjenje, preobrazba, na drugem križanje. Kaj je skupno obema? Na gori Tabor se Gospod preobrazi, torej pokaže sijaj, ki ga ni mogoče videti le od zunaj. »Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč.« Na Kalvariji pa se Jezus pokaže iznakažen in brez lepote. Dogodek spremenjenja je neposredno povezan s trpljenjem. V trenutku križanja na Golgoti bodo učenci doživeli pohujšanje in ne bodo videli dlje od razbitega Jezusovega obličja. Mi živimo v pričakovanju, da bomo z vstajenjem vstopili v nov, preobražen svet. Takrat bodo podobe pokazale to, kar je za njimi, to, česar telesne oči zdaj ne vidijo. Le notranje oči lahko vidijo. Te pa vidijo le takrat, ko so očiščene, ko je srce čisto, ko se sijaj, iz katerega so naša bitja ustvarjena, dotakne naših src. Bog se nam kaže v ljubljenem Sinu. Edino pomembno je spoznati Sina in videti njegovo obličje. »Njega poslušajte« pomeni: zaznajte, da je življenje v tem, da se znova najdete v sijaju njegovega obličja. Da samega sebe, stvari, svet in zgodovino vidimo znotraj odnosa z njim in skozi njegov pogled. V Jezusu Bog kaže svoj odnos do nas. Ko kakor Peter in apostoli ta odnos sprejmemo, se našemu srcu odpre lepota resničnosti. Jezusov globoki in prodorni pogled nas osvobodi. Doživimo prepričevalnost njegovih besed. Presune nas, kako močna in osvobajajoča je njegova ljubezen.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. POSTNA NEDELJA

Jezus in Samarijanka
    Pride torej k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sédel; bilo je okoli šeste ure. Pride žena Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: »Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?« Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. Jezus ji je odgovoril: »Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‚Daj mi piti‘, bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji ko naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odgovori: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.«
   Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govorite, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Žena mu reče: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride on, nam bo vse oznanil.« Jezus ji odgovori: »Jaz sem to, ki govorim s teboj!«
   Iz tistega mesta je mnogo Samarijanov verovalo zaradi besed žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so torej Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih. Ostal je tam dva dni. In še mnogo več jih je vanj verovalo zaradi njegove besede; in ženi so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta.«
Jn 4,5-15.19-26.39-42

ČASTITI V DUHU IN RESNICI
    Odlomek iz Janezovega evangelija, govori o srečanju med Jezusom in Samarijanko. Pogovarjala sta se o njenem življenju in njegovi identiteti. Ko je Samarijanka ugotovila, da je Jezus prerok, je začela pogovor o molitvi. Gora o kateri govori žena je Garizim, na kateri je Bog blagoslovil Izrael. Garizim je ostal kraj molitve tudi po zgraditvi jeruzalemskega templja. Žena zastavlja izključujočo izbiro med obema templjema: Garizim in Jeruzalem. Jezus pove, da je hiša njegovega Očeta v Jeruzalemu. Pravi in dokončni kraj čaščenja pa je on sam, ki je novi tempelj, novo razodetje.
    Sv. Ignacij Lojolski je zapisal, da je človek zato ustvarjen, »da bi slavil in častil Boga, mu služil in tako rešil svojo dušo.« Kristjani poznamo prosilno, zahvalno in slavilno molitev. Boga lahko prosimo, se mu zahvaljujemo ali ga slavimo. Najbolj pogosta je prosilna molitev. Na Boga se največkrat obračamo takrat, kadar smo v stiski. Redkeje se mu zahvaljujemo. Še manj ga slavimo. In vendar je slavljenje in čaščenje zelo močna in učinkovita molitev. Z njo priznavamo Boga, njegovo identiteto, ki se kaže v njegovi veličini, dobroti in usmiljenju.  
    Jezus pravi, da bodo pravi častilci moliti Očeta v »duhu in resnici«. Kaj to pomeni? Gre za molitev, ki prihaja iz srca in jo navdihuje Sveti Duh. Za molitev je zelo pomembno, da je iskrena. Vendar iskrena molitev še ni nujno resnična. Resnična je tista molitev, ki je rojena iz Duha. Resnici na ljubo, ljudje velikokrat molimo površno, brez srca. Nismo vedno v odnosu z Bogom, ko molimo. Mislimo, da je ponavljanje molitvenih obrazcev že molitev. Jezus je rekel: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Molim takrat, kadar sem v živem odnosu z Bogom. Molim takrat, ko me molitev dela drugačnega, boljšega. Pri tem si lahko pomagam z molitveni obrazci ali pa molim s svojimi besedami.
    Moliti Boga v resnici pomeni, častiti ga v luči Jezusovega razodetja. Pomeni, da ga častimo tako, kot ga časti njegov Sin. Jezus je imel oseben in prisrčen odnos s svojim Očetom. Večkrat se je umaknil v samoto in se tam pogovarjal z njim. V pogovoru z Očetom je prejemal moč za svoje poslanstvo. Evangelist Luka je zapisal, kako se je Jezus nekoč razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Lk 10,21). Sicer pa se Bog razodene vsakemu, ki je dovolj ponižen in odprt, ne glede na njegov status in izobrazbo.
    Človek je telo, duša in duh. Ko človek moli v duhu in resnici, se Sveti Duh deleži njegovemu duhu. In potem skupaj prežmeta človekovo dušo in telo. Taka molitev človeka posvečuje, ga dela bolj Božjega, bolj svetega. To se navadno opazi tudi na zunaj. Človek, ki moli v duhu in resnici, je lep. Bog sije skozi njega. Ko se je Jezus pogovarjal s svojim Očetom na gori Tabor, se je spremenil: »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). Molimo kot Jezus, da mu bomo podobni v njegovem čutenju, mišljenju in delovanju. Molimo tako, da bomo izžarevali Boga.  
                                                                                          
                                              Duhovno misel je za radio Brezje pripravil     p. Ivan Hočevar, župnik Sv. Magdalena Maribor


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. POSTNA NEDELJA

Jezus ozdravi sleporojenega
   Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.«
   Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«
   Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven. Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.
Jn 9,1-41 ali 9,1.6-9.13-17.34-38

JASEN POGLED
    Svetloba in tema se menjavata kot sončna in senčna stran življenja, kot dobrota in zlo. Ta dvojnost mnoge bega: v sebi nosijo hrepenenje po raju, a se vsak dan srečujejo s trpljenjem in zanikanjem življenja. Kaj narediti? Se sprijazniti s stavkom: »Nič ni mogoče narediti, zato živi, kot se ti zljubi!« ali pa zaupati in plavati proti toku. Prav slednje od nas pričakuje Jezus. Želi, da smo luč, ki sveti v temini časa in preobraža, kar je v temi. To je pokazal Jezus, ko je slepega berača ozdravil njegove slepote in mu povedal, da je on Sin človekov, ki mora priti. Učitelji postave tega niso hoteli uvideti in so v svojem napuhu vrgli ozdravljenega iz mesta, kajti on, ki je rojen v grehu, jih pač ne more učiti; pred njimi je jasno izpovedal o Jezusu: »Prerok je.« Tako so bili tisti, ki bi morali biti luč, bili v temi in so zakrknili svoja srca ter niso dopustili, da bi Jezus, ki je očitno delal velike čudeže, našel svoje mesto pri njih. Niso ga sprejeli in so ga imeli celo za bogokletneža in prevaranta, saj niso spoznali znamenj Božjega delovanja. Kako torej doseči raj? To lahko dosežem le z močno vero v Jezusa Kristusa, ki se nam je razodel in se še vedno razodeva, čeprav pogosto - tako kot farizeji - nismo sposobni brati znamenj, ki jih pošilja. On je Odrešenik in je vedno ob meni, ko odkrivam njegovo voljo in jo izpolnim.
    Bog ne gleda na osebo in zato največkrat izbere tistega, ki najmanj pričakuje. David je bil preprost pastir in Bog ga je izbral in postavil za kralja izraelskemu narodu, kot beremo v 1. Samuelovi knjigi (16,1.6-7.10-13). Ni se čutil sposobnega, a Bog ga je naredil močnega, ker je veroval, zaupal in ubogal. Tako je lahko tudi z menoj, ko se ne upiram Bogu. Kot Davida me napolnjuje Sveti Duh, če sem mu poslušen in sem odprt za njegovo delovanje.
    Apostol Pavel nam v pismu Efežanom (5,8-14) polaga na srce: »Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu!« Ni vse, kar delam, tudi dobro in všeč Gospodu. Zato se moramo potruditi, da bo naše razmišljanje pravilno, besede dobronamerne in dejanja v spodbudo vsem, s katerimi se bomo srečali. Poklicani smo, da smo luč za ljudi okrog nas. Bolj ko smo povezani z Jezusom, bolje svetimo in razsvetljujemo temine tega sveta.
    V današnjem evangeliju je za nas še posebno pomembna notranja drža sleporojenega. K tej drži nas Cerkev vabi. Sleporojeni je edini, ki Jezusu ves čas zaupa. Sredi sovražnih okoliščin pa še bolj. Zato si upa farizejem jasno povedati, kdo ga je ozdravil. Ni ga strah zase. Ne boji se razglašati Jezusa hinavcem, ki mu grozijo in ga ponižujejo. Ko se mu Jezus pokaže kot Sin človekov, kar pomeni kot tisti, ki prihaja iz nebes, da odreši ljudi in jim omogoči zaživeti Božje življenje, se njegovo zaupanje vanj še poveča in odpre veri. Tudi razvoj naše vere je podoben. Iz posameznega dogodka, kakršna je ozdravitev slepote, vera počasi zajame celotno človekovo življenje. Smisel, ki nam ga Jezus podarja, moramo najprej sprejeti. Šele nato ga bomo odkrili. Ne ustvarjamo smisla mi – mi ga le sprejemamo in odkrivamo. To je pot naše vere in smisel evangeljskih zapovedi ljubezni. Šele potem ko mu zaupamo in ga sprejmemo, odkrijemo globok smisel vsega, kar se dogaja nam osebno in drugim ljudem. Sleporojeni je tak zato, da se razodene Božje delovanje, in ne zaradi greha. Vse, kar se zgodi, tudi greh, v zaupljivem odnosu z Bogom postane priložnost za srečanje z Jezusom. To je Božje delovanje. Jezus prihaja k nam zato, da nam pokaže svoje obličje. To srečanje je vir življenja; življenje namreč izvira iz vere. Svoje življenje v vsakršnih okoliščinah lahko živimo kot hvaležno sprejemanje daru iz Božje roke. Zato je vsaka človeška ljubezen, še posebno med zakoncema in do otrok, kljub ranam in razočaranjem, ki nam jih tako pogosto zada, tako nepremagljivo privlačna. V postnem času smo povabljeni, da se tega spet globlje zavedamo. Pomagamo si lahko s pozornostjo in skrbjo za druge ter z odpovedovanjem hrani.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. POSTNA NEDELJA

Jezus je vstajenje in življenje
   Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. 7 Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«
   Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu.  Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«
  Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«
   Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.
Jn 11,3-7.17.20-27.33-45

JEZUS PODARJA VEČNO ŽIVLJENJE
    Človekova zemeljska smrt je dejstvo, ki se mu nihče ne more izogniti. Vprašanje pa je, kako gledamo na smrt? Kadar jo izločimo iz življenja, postane nekaj strašnega. Ko pa jo sprejmemo kot del življenja, jo iz dneva v dan sprejemamo, se ji prilagajamo in ne bežimo pred njo. Življenje je vrednota, ki jo znamo ceniti šele takrat, ko nas doleti kakšna bolezen in več ne moremo živeti v ustaljenem ritmu. Le malokateri pa se dokopljejo do temeljne izkušnje, kako so zdravje, bolezni in smrt med seboj povezani. Vse, s čimer se vsak dan srečujemo, je namreč del življenja, le da so nekatere stvari včasih bolj v ospredju, drugič pa bolj na stranskem tiru. Samo kdor je odprt za delovanje Božjega Duha, se vsak dan uči in mu nobena stvar ni tuja. Zato bodimo odprti za tega Duha, ki veje kjer hoče in kakor hoče. Božja beseda današnje nedelje nam spregovori o obuditvi od mrtvih. To zmore edino Bog, ki je gospodar življenja, zato je toliko bolj pomembno, da mu zaupamo in mu sledimo. Z vero Marije in Marte, ki sta popolnoma odprti za Božje delovanje, tudi mi sledimo Jezusu, ki je ne le obudil mrtvega Lazarja, ampak je tudi sam premagal smrt, ko je vstal iz groba. Tudi nam je obljubil, da bomo z njim vstali v novo življenje, kjer smrt ne bo imela več moči. Božji otroci smo in dediči vstajenja, zato bodimo tesno povezani z Jezusom, ki je zase rekel, da je vstajenje in življenje in nam hkrati obljubil, da nas bo obudil poslednji dan.
    Božja ljubezen je tako velika, da Bog ne dopusti, da bi po smrti izginili nekam neznano. Prerok Ezekijel (37,12-14) je prišel k svojemu ljudstvu z veselo novico, kako jih bo Bog povzdignil in poveličal: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo.« Čeprav ni poznal Odrešenika, je njegova vera zares vstajenjska. Jezus nas bo dvignil iz naših grobov in nas pritegnil k sebi. To je zares vesela novica in razlog neomajnega zaupanja Bogu, našemu odrešeniku.
    Komu smemo dajati prednost: našim čutom ali našemu duhu? »Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu!« je Pavel pisal Rimljanom (8,8-11). Človek namreč ne more živeti le od kruha in iger, ampak od tega, kako ga vodi in navdihuje Božji Duh. Kajti, kdor pozna le kruh in igre, nima vere v vstajenje in večno življenje. Zanj Bog ne obstaja. Škoda, da nas svet tako premami s svojimi reklamami, da pozabimo na končni cilj: na nebesa. Stvarnik nas je poklical v življenje, k njemu se vračamo in njemu bomo dajali odgovor, kako smo trgovali s talenti, ki smo jih prejeli.
    Čudež Lazarjeve obuditve od mrtvih je v Janezovem evangeliju Jezusov sedmi in zadnji čudež. Z njim se začne teden njegovega trpljenja in smrti. Z njim želi Jezus tudi nas vpeljati v skrivnost smrti in vstajenja. Namen tega čudeža pojasni Jezus sam: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Kako pa se mi odzivamo na ta čudež? Kaj nam pomeni? Ena možnost je, da prav nič. Drugo pa je dobro izrazil apostol Tomaž: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Da umremo z njim, ne pa sami in brez smisla. Kakor Tomaž tudi mi lahko dojamemo, od kod in čemu ima Jezus takšno notranjo moč. Ali nas kaj gane, da je pripravljen iti tudi v smrt samo zato, da bi nam pokazal Očetovo ljubezen v vsej njeni moči? To je njegova resnična veličina oziroma slava. Ali nismo že neštetokrat prosili, da bi Bog nas in naše drage rešil vsakega trpljenja in smrti? Skupaj z Marto prisluhnimo, kaj nam Jezus odgovarja: »Kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Za Jezusa živeti pomeni videti Božje veličastvo, Božjo ljubezen. Vera nam omogoči življenje, ki je v gledanju Božje ljubezni ali slave. Slava, ki jo ima v mislih, je v tem, da pokaže, kako močno Bog ljubi ljudi, vse ljudi, tudi nas. Jezusova slava ali poveličanje je v Božji ljubezni, ki doseže ljudi. To je smisel besede slava. Slava postane razodetje in dar življenja, ki ga Očetova ljubezen dokončno zaznamuje. Duh omogoča, da smo te ljubezni deležni in iz nje živimo. Čudež obuditve Lazarja je znamenje tega. Marta ne reče Jezusu, verjamem, da lahko obujaš mrtve, ampak pravi, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin. Marta pokaže, da je Jezusa resnično srečala in da jo ima rad. Sprejela ga je kot od Boga poslanega. Popolnoma mu zaupa. Še več. Trdi, da je samo Jezus tisti, ki ji bo v polnosti in zares uresničil vse želje njenega srca. Tudi mi smo danes povabljeni, da molimo: »Usmiljeni Oče, pomagaj nam, da bomo živeli in delovali v moči tiste ljubezni, ki je tvojega Sina vodila, da je dal svoje življenje za nas.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
6. POSTNA - CVETNA NEDELJA

Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu
Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Betfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca ter jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! In če bi kdo vaju kaj vprašal, recita: ‚Gospod ju potrebuje‘; in takoj ju bo pustil.« To pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo napovedano po preroku, ki pravi:  »Povejte hčeri sionski: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in na osliču sedeč, na žrebetu vprežne oslice.« Učenca sta šla in storila, kar jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in žrebe; in položili so nanju svoja oblačila in Jezus je sédel nanje. Zelo veliko ljudi je na pot razgrnilo svoje plašče; drugi pa so z dreves sekali vejice in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je zganilo vse mesto in so vpraševali: »Kdo je ta?« Množice pa so odgovarjale: »Ta je prerok Jezus, iz Nazareta v Galileji.«
Mt 21,1-11

SLEDIMO JEZUSU NA POTI KRIŽA
   Jezusov skrivnostni vhod v Jeruzalem, ko so množice vzklikale »Hozana«, je slika človeštva: klanjamo se človeškim idolom, ko pa se razmere spremenijo, iste ljudi pošiljamo na križ. Človeku ne smeš zaupati, ker ne veš, kdaj se bo obrnil proti tebi. Ta resnica je grenka, a jo je treba sprejeti tako, kot jo je sprejel Jezus: vedel je, da ga bodo ljudje, ki so se mu klanjali, pribili na križ, a jih ni obsodil, ampak jim je odpustil in jim tako dal novo priložnost, da se lahko spreobrnejo in postanejo novi ljudje. Cvetna nedelja nas uvede v najpomembnejši teden liturgičnega leta: teden Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Veliki teden je ključnega pomena za zgodovino sveta. Povabi nas pred skrivnost ljubezni: Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi spet zbral razpršene Božje otroke. Vsi obredi velikega tedna kažejo, kako močno in do kod Bog ljubi svet in kako je Jezus Očetovo ljubezen do človeštva upošteval in ubogal. Vsi liturgični trenutki nas vabijo, da se zavedamo, kako močno in neskončno dragoceni smo v Božjih očeh. Ob zrenju Jezusove skrivnosti moje srce letos najbolj zadene njegova samota, ki se začne s slovesnim vhodom v Jeruzalem. Malo pred tem je obudil Lazarja iz groba in v ljudeh vnel veliko navdušenje, saj se jim je zdelo, da se njihove sanje uresničujejo. Žal so si predstavljali vse skupaj preveč po svoje, kakor danes mi. Nihče se ni zavedal, kaj se je v resnici dogajalo. Evangelist v pasijonu to še poudarja. Obuditev Lazarja je povzročila dogodke Jezusovega trpljenja, ki so neusmiljeno sledili. Jezus se jim je prostovoljno izročil.
   Današnje bogoslužje nas vabi, da Jezusa spremljamo. Pomaga nam, da bi globlje in prav razumeli vse, kar se je dogajalo v velikonočnem tednu. Od opazovanja slovesnega vhoda v Jeruzalem nas takoj povabi k poslušanju in premišljevanju Jezusovega trpljenja. V Betaniji Jezusa občudujejo. Nihče od navzočih se ne zaveda tega, kar se pripravlja. Le Lazarjeva sestra Marija v nežnosti svoje ljubezni do Jezusa sluti njegovo skrivnost. Sebi in vam želim, da bi se letos notranje prepoznali v tej ženi. Ona je strla posodico dragocenega dišavnega olja, ki bi ga po Judovih izračunih lahko prodali za letno delavsko plačo. Jezusu je mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Vso hišo je napolnil dišeč vonj. S temi dejanji je izrazila svoje globoko hrepenenje, da bi Jezusa spremljala v njegovi samoti, da bi mu jo lahko lajšala in jo z njim nosila. Dišava razodeva prihajajočo smrt, ki je nihče ni pripravljen sprejeti. Hkrati pa kaže vso ljubezen, ki jo izraža Jezusova smrt. Cerkveni očetje so v dišavi, s katero je Marija mazilila Jezusa, videli kesanje naših src. Kesanje, ki se širi in prepoji vse, da bi ljubezen, ki jo je Jezus izkazal s svojim trpljenjem, ne ostala tuja nobeni razsežnosti našega bitja in da se tej ljubezni v nas ne bi nobena stvar upirala. Ko sv. Pavel imenuje svoje verne brate in sestre »Kristusova dišava«, misli predvsem na Jezusovo nežnost, ki je osvojila njihovo srce. Kesanje zaradi grehov je posledica Božje nežnosti, ki je osvojila naša srca. Z Jezusovega telesa na križu se vsa ta nežnost razlije na ves svet.
   Cerkev nas vabi, da usmerimo svojo pozornost na Jezusa, o katerem ta teden govorijo štirje Izaijevi slavospevi. Izražajo globino in vztrajnost Božje ljubezni do človeka in hkrati nežnost človekove ljubezni do Boga. Ne zatiskajmo si oči pred dramo, ki tudi našim dramam vrne smisel: »Jaz pa sem črv, ne človek, sramotenje ljudi, prezir ljudstva. Prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti.« »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« Naj se nam srce ogreje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
VELIKA NOČ

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
   Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9

VIDEL JE IN VEROVAL
Na prvi dan v tednu je čas, v katerem se vse, kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo, pokaže kakor nekaj novega. Prva nas vodi v to novost Marija Magdalena. Povabljeni smo, da se potopimo v njene globoke in notranje razloge, ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira, da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval. To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nam govori današnji evangelij kot prošnjo, da bi tudi mi rasli v spoznavanju skrivnosti in prišli do razumevanja vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva.
Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo, v kateri v trenutku dojamemo dogodek in vse to, kar je bilo pred njim, vse besede iz Sv. pisma, ki so o tem govorile. Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nam vse razsvetli in dobi globok smisel. Ali si lahko predstavljamo, kako in zakaj je učenec, ki ga je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti, kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, dejstvo je, da je bilo Jezusovo vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre vrata do večnega časa, sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega vstalega telesa; v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi naše oči in srce.
Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame naše oči in srce. Omogoča nam, da lahko zaživimo v Njegovi navzočnosti, ki nas potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo. Gospod je vstal. Zares je vstal!
                                                                                            V. Lovše


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. VELIKONOČNA NEDELJA

Čez osem dni je prišel Jezus
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31

POTREBUJEMO ZNAMENJE?
    Bela nedelja ni le dan, ko so katehumeni, ki so bili krščeni na velikonočno vigilijo, odložili bela oblačila, ampak je tudi dan, ko je v ospredju Božje usmiljenje. Ta praznik je vpeljal papež sv. Janez Pavel II., ki se je globoko zavedal, kako Božja ljubezen ne pozna meja in se najbolj pokaže prav v usmiljenju. Bog ne dela razlik, radodaren je do vsakega, zato potrpežljivo čaka, da se obrnemo k njemu, mu zaupamo in ga prosimo v različnih potrebah. Seveda si usmiljenja nismo zaslužili s kakšnim svojim delom, ampak ga prejmemo kot popoln dar. Zato je prav, da posnemamo svojega Učitelja, ki pravi: "Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« Danes nas v evangeliju nagovarja apostol Tomaž. Neverni Tomaž je bil goreč in odločen mož. Pred trpljenjem je vzkliknil: »Pojdimo tudi mi umret skupaj z njim!« Po vstajenju pa je neomajno vztrajal v dvomu: »Če sam ne vidim in se ne dotaknem, mi ne govorite pravljic!« Tomaž trdno zahteva znamenje zato, ker si živo želi, da bi Jezus res vstal. Želi potrditev, da je vse, kar je Jezus rekel in storil, res. Ne prenese utvar! Toda na Jezusovo prošnjo, naj se vendar dotakne njegovih ran, ne upa dvigniti niti roke. Ves je prevzet od veselja, ko vidi Jezusa. Hrepenenje, ki ga je nosil v srcu, postane vzklik: »Moj Gospod in moj Bog!« Bog, daj takšne izpovedi vere tudi meni in vam, ki berete.
    Apostolska dela (2,42-47) lepo opisujejo življenje v prvi krščanski skupnosti. Lahko so nam za zgled, kako so držali skupaj, kako so se podpirali, se tolažili in vse delili med seboj. Ljubili so Boga in drug drugega, se zbirali v templju in po domovih ter molili in lomili kruh, kot jim je naročil Jezus, ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Idealna skupnost, ki nas izziva, da se tudi sami odpovemo pretirani skrbi zase in smo blizu vsem, ki so v takšnih ali drugačnih potrebah. Jezus namreč blagruje tiste, ki so velikodušni.
   Apostol Peter v svojem prvem pismu (1,3-9) pravi: »Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah.« Naša vera je vedno na preizkušnji. To občutimo tudi mi sami, ko določene sile vršijo gonjo proti Cerkvi in vsemu, kar je z njo povezano. Zato krhki, slabotni kristjani hitro odpadejo in se preselijo na drugo stran. Vendar to ni največja preizkušnja vere. Najhujše je takrat, ko si osamljen in meniš, da te je tudi Bog zapustil. Takrat je treba vztrajati in upati proti upanju. Jezus pravi: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan.«
    Velikokrat smo v vlogi nevernega Tomaža: za svojo vero bi radi imeli dokaze, vse bi radi izmerili in opredelili s hladno logiko, a vera se nam izmika. Prav je tako: za vse, kar lahko dosežeš s svojo pametjo, vera ni potrebna. Ostanejo pa številne skrivnosti, ki jih ni mogoče dokazati, a so resnične. Zato Jezus pravi Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Jezusovo telo presega časovno-prostorske meje. Prikaže se nenadoma. On je živ sredi med nami. Živi sredi med nami in postane naša hrana, da bi bil naše življenje in moč. Ko nas pošlje v svet, kakor je njega Oče poslal v svet, to pomeni, da smo skupaj z apostoli vsi verniki deležni iste ljubezni, s katero Bog Oče ljubi Sina, kajti zdaj smo eno z njim. Kakor doživljamo isto ljubezen, tako doživljamo tudi isto poslanstvo, ki izhaja iz nje. Mir, ki ga podarja vstali Jezus, je sad srečanja z njim. Ko ga zagledamo z vsemi znamenji ljubezni, se naše srce odpočije. Končno najde svoj pravi dom in si oddahne v gledanju Jezusa, ki je zdaj tukaj z nami in osebno skrbi zate in zame. Ko se najino srce odpre njegovi navzočnosti in privoli vanjo, naju prevzame mir, ki ga svet ne more dati. Nobeno bogastvo, oblast ali čast ga ne da, pa tudi noben alkohol ali droga ne. Iz globoke intimnosti z Jezusom lahko izvira vsa naša življenjska moč. Učenci so to resnico počasi in postopno dojemali; enako tudi mi. Na začetku so si morali pomagati z zunanjimi znamenji: prazen grob, oznanilo žena in drugih učencev. Šele potem so lahko tudi sami videli Jezusa, ki je bil z njimi, jedel z njimi, jih učil. Vendar takoj še niso imeli moči, da bi s svojim življenjem pričevali za to neverjetno resnico. Ko so končno prejeli Svetega Duha, so šele dojeli in začutili, da je resnica vsega njihovega življenja in vseh ljudi zajeta v Božjem Sinu, ki je umrl in vstal in v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (Kol 2,3). Samo zanj je vredno dati življenje. Učenci so zahrepeneli, da bi vsi ljudje vseh časov lahko zajemali iz moči Vstalega, ki je zdaj tukaj z nami. Naj ves svet zažari od ljubezni in svobode, ki jo je Bog razodel v Jezusu Kristusu za vsako človeško srce, tudi tvoje in moje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3.  VELIKONOČNA NEDELJA

Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha
    In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kelopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se kraju, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: »Z nama ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala: on pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce v nama goreče, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« In še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi; in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.
Lk 24,13-35

ODPRIMO SRCE IN ODPRLE SE BODO OČI
    Jezusovo vstajenje je dogodek, ki je mnoge presenetil. Nihče si ni znal predstavljati, da se po smrti življenje nadaljuje v bolj popolni obliki. Jezus je apostolom razlagal o svojem trpljenju in vstajenju, a njihova ušesa niso bila pripravljena sprejeti to resnico. O tem namreč niso imeli nobenih izkušenj. Učencema na poti v Emavs se je Jezus pridružil kot naključni potnik, jima razlagal pisma in ju skušal prepričati, kako so zadnji dogodki izpolnitev davnih napovedi prerokov. Dokler razmišljamo le s svojo glavo, so te skrivnosti tudi za nas kot ogromna skala, ki nam zapira pot. Prepustimo se veri in dovolimo, da Bog spremeni naša srca, da bomo lahko gledali večnost kot končni cilj, ki ga hočemo doseči. Ko beremo te odlomke, nam je takoj jasno, da je Bog na delu. Ta velika sprememba, ki je je zgodila pri apostolih po srečanju z vstalim Jezusom, ne more biti človeško delo, ampak vso moč črpajo iz teh srečanj. Sprememba je očitna, saj so bili prej boječi in so se bali za svoja življenja, sedaj pa jih preveva moč in pogum, da oznanjajo Jezusov nauk ne glede na ceno, ki jo plačujejo, saj jih preganjajo. Ničesar več jim ni težko prestati za Jezusa.
    Ta pogum je dobro opisan v Apostolskih delih (2,14.22-28), ko Peter vstane in v obraz pove Judom in vsem prebivalcem Jeruzalema, da so oni križali Jezusa, ki je toliko dobrega storil temu ljudstvu, a Bog ga je obudil. Soočenje z dejstvi je težko, posebno, če smo sokrivci in drugi s prstom kažejo na nas. Skriti se ni mogoče, zato je edina rešitev neljubega položaja, da skesano priznamo: »Kriv sem. Jezus odpusti  mi, ker te vsak dan križam s svojim grešnim življenjem.«
    Apostol Peter v prvem pismu (1,17-21) pravi, da nam odrešenja ne morejo zagotoviti minljive reči, srebro ali zlato, ampak samo dragocena Jezusova kri. Zato se ne zanašajmo na svojo moč in na spodobnosti, ki jih imamo, ampak se še bolj oklenimo svoje vere, ne iščimo lahkotnih bližnjic za veselo, brezskrbno življenje, ampak hodimo po strmi poti križa.
    Dogodek na poti v Emavs je za nas zelo pomemben, saj nas Jezus neprestano nagovarja, a mi ga ne spoznamo. »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljamo lahko tudi mi pri vsaki maši. Toda kako bomo prepoznali Jezusovo resnično navzočnost med nami, če se naše srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj z nami. Kako se bomo povezali z njim, če ob njegovi besedi ostajamo hladni in brezbrižni? Kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev? Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oči. Če se srce vname, tudi oči spregledajo. Zato sta se vesela in naglo vrnila po poti v Jeruzalem. Globoko srčno hrepenenje, da bi drugim povedala o tem, kar sta videla, pospeši njun korak. Kar slepi srce in oči učencema, morda tudi nam, je Jezusovo trpljenje. Zdi se jima, da ni bilo potrebno. Izražata odpor našega srca, da bi sprejelo Božje delo in Božje misli. Čeprav je hrepenenje po Bogu najgloblje v nas, ga pričakovanja in potreba, da bi resnično videli njegov obraz, lahko zadušijo. Mi sami stvari nikdar ne bi postavili tako, kakor jih je Bog. Trpljenja in navideznega neuspeha vsekakor ne bi bilo. Šele ko z branjem in premišljevanjem Svetega pisma moremo sprejeti Božji način delovanja in Božje misli, naše oči lahko spregledajo. Goreče srce zaznava, da se bo naše hrepenenje uresničilo, čeprav ne vemo, kdaj. Naše najgloblje hrepenenje je namreč, da bi videli Gospoda iz obličja v obličje. Ko ga srce končno ugleda, je blaženo, srečno in v blagoslovu. Ko se enkrat le odprejo oči in spregledajo, srce pospeši noge v dve smeri: najprej k Cerkvi in nato v svet. V Cerkvi je naše videnje Vstalega potrjeno. Podelimo ga z brati in sestrami. V občestvu se srce lahko zares odpočije, ker uživa Božji počitek. Postajamo ena sama družina. Ne oddaljujejo nas od Boga naši grehi, ampak neobčutljivost zanj, kar je posledica grehov. Zaradi te neobčutljivosti ogenj v nas ugasne. A le če je ogenj živ, se naše oči lahko odprejo in lahko resnično vidimo Gospoda, ostajamo v veselju in pomagamo, da bi bilo to veselje doma v vseh. Ali želiš sodelovati tudi ti?


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus je pastir in vrata k ovcam
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdo pa pride skozi vrata, je pastir ovác. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on svoje pokliče po imenu in jih vodi ven. Kadar svoje ovce izpusti, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.« To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj je pomenilo, kar jim je govoril. Jezus jim je torej zopet spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil ven in bo našel pašo. 1Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Jn 10,1-10

JEZUS – VRATA
    Ko slišimo, kaj vse smo zagrešili na svoji življenjski poti, se začnemo spraševati: »Kaj naj storimo? Kako naj popravimo krivico, ki smo jo povzročili? Apostol Peter bi nam tudi danes odgovoril tako, kot je odgovoril na binkoštni dan: »Spreobrni se! Reši se iz tega pokvarjenega rodu!« Treba se je odločiti, komu bomo služili: Bogu ali mamonu. Treba je sprejeti odločitev: ali se bom oklenil tega sveta, ki se vsak dan spreminja in me vedno znova zavaja, ali pa se bom odločil za duhovno pot, ki me bo notranje prenovila, da bom govoril resnico, odpuščal in delal dobro vsem. Na to duhovno pot nas vabi Jezus, ko govori, da moramo vstopiti skozi vrata, kajti kdor ne vstopa skozi vrata, je tat in ropar. Jezus pravi, da je on vrata, ki vodijo v nebeško kraljestvo. Ali smo mu pripravljeni prisluhniti in vstopiti v odnos z njim? Kristus je oseba, naš prijatelj, življenjski sopotnik, ki nas vedno »greje« in »ogreva« za Življenje. Zato je prilika današnje nedelje tako pomembna za nas. Kristus uporablja simbol vrat, ki je izraz tistega časa, tiste kulture in naroda, ki je bil nomadski. Danes bi morda kot simbol uporabil »geslo« (password), ki nam omogoča vstop in tudi izstop iz mreže povezav, ki nam kažejo neko kulturo in tudi občestvo. Kristus je »geslo« za vstop v Božji svet in nas nagovarja v resničnem in tudi navideznem, virtualnem svetu. Pomembno je, da odkrijemo in prepoznamo njegov glas. Glas, ki je vsakega izmed nas poklical po imenu, nas odrešil, nam podarja polnost življenja in nam želi resnično dobro.
    »Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija!« je Peter govoril zbrani množici (Apd 2,36-41). Življenje, trpljenje, smrt in vstajenje, to spada skupaj. Gledati je treba z Jezusovimi očmi, da nas ne premamijo trenutne koristi in ne zapravimo večnega življenja. Očetova obljuba je, da nam bo dal svojega Sina in omogočil živeti iz Svetega Duha. To je obljuba življenja v izobilju, obljuba, ki prinaša s seboj Božjo moč in zvestobo, da nam podari tako iskano srečo.
    »Pred Bogom je hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost,« je bil prepričan apostol Peter (1 Pt 2,20-25). Če delamo kakor Kristus, je to pred Bogom hvalevredno. Samo delati dobro torej ni dovolj. Dobro mora biti storjeno tako, da je pred Bogom hvalevredno. To pa je takrat, ko svoje trpljenje, še posebno, kadar trpimo zato, ker smo delali dobro, potrpežljivo prenašamo. Potrpežljivost ni sad naše velikodušnosti, ampak vere v vstalega Gospoda, po katerem smo hrepeneli in ga srečali. Potrpežljivost nam je potrebna, da se lahko sprejmemo takšne kot smo in ne obupamo pred težavami. Zato ne smemo izgubiti upanja, da za vsakim trpljenjem pride radost, ker smo postali močnejši, bolj utrjeni, z večjo vero v življenje.
    Splošno prepričanje je, da lahko pridemo v nebesa po različnih poteh. V tem je samo delček resnice, kajti gladka, široka pot, ko mislimo samo nase in iščemo le koristi, nas ne pripelje v nebesa. Samo pot služenja in nesebične ljubezni nas notranje prenavlja, naredi majhne pred Bogom, da lahko vstopimo skozi ozka vrata, ki vodijo v večno življenje. Kdor ne vstopa skoznje, navadno prevara ljudi in razočara njihove sanje o dobrem in miru. Zato, ker je tujec in mu ljudje niso pomembni. Ni mu mar, kaj nosijo v srcu, ampak jih izkorišča v svoje namene. Koliko razočaranj in prevar doživimo v življenju, če ne gremo skozi Jezusova vrata. On, dobri pastir, je tak samo zato, ker ni tat, ne razočara svojih in jim ne ukrade najdragocenejšega. Ker ni tujec, mu je najdražja naša sreča, naše dobro. Preden da, ničesar ne zahteva. Je naš zaveznik. Se trudi z nami. Hodi pred nami in nas spremlja v našem prizadevanju. Lahko počivamo z njim in jemo z njim. Vodi našo pot. On nam omogoči, da njegovo življenje postane tudi naše. Da zajamemo iz iste moči kakor on. Skrivnost evharistije je prav v tem. Njegovo življenje je postalo naše življenje, ne le za nas darovano življenje. Kruh postane Jezusovo telo zato, da bi tudi mi postali kruh za druge. Če ne ljubimo, se Bog drugim ne more pokazati tako, kot to želi. Kajti mi smo vidno znamenje njegove navzočnosti in omogočamo, da je navzoč v današnjem porabniškem svetu, kjer se zdi, da ga sploh ni in ga nikoli ne bo, ampak bo le evro in dolar in bo naše življenje žrtvovano na njunem oltarju. Če je Gospod resnično moja vrata v življenje, če je resnično moj pastir, potem mi nič ne manjka. Vsako pritoževanje in nerganje, ki ga spustim v svoje srce, proti življenju in proti drugim, ne pomeni drugega, kakor da sem se ujel v laž. Če pa bom odkril Boga, potem lahko vzkliknem: sreča in milost me bosta spremljali vse dni mojega življenja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus je pot k Očetu
Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam pripravim prostor. In če odidem in vam pripravim prostor, bom zopet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste poznali tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ‚Pokaži nam Očeta‘? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih izvršujem jaz, tudi sam izvrševal; in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu.
Jn 14,1-12

POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE
   Današnja Božja beseda nas nagovarja, da sledimo Jezusu, ki pravi o sebi, da je pot, resnica in življenje. Tudi apostoli vsega tega niso razumeli. Jezus je poudarjal, da sta On in Oče eno. Veliko je skrivnosti, ki so jih doumeli šele na binkošti, ko so prejeli dar Svetega Duha. Tri leta so hodili z njim, a bistva niso doumeli. Tudi mi moremo nekatere skrivnosti dojeti šele po razsvetljenju od zgoraj, ko je na nas izlita moč Svetega Duha. Jezus pove, da je v hiši njegovega očeta veliko bivališč … »Odhajam, da vam pripravim prostor.« Kakšne spodbudne besede ob Jezusovem slovesu od apostolov! Hkrati pa so te besede zavezujoče: če je pri Bogu prostor za vse, je treba živeti tako, da ta cilj dosežemo vsi, ne samo nekateri privilegiranci. Hkrati nas to zavezuje, da sprejemamo drug drugega, da ne delamo razlik med seboj, da živimo kot bratje in sestre, ki imajo v nebesih istega Očeta in isto mater. Kako lepo bi bilo, ko bi to sprejeli kot cilj našega življenja. Koliko sporov, nesoglasij, sovraštev in vojnih spopadov bi s takšno odločitvijo zaustavili. Vse je možno, ker je Bog z nami.
    Apostolska dela (6,1-7) pravijo, da je število učencev naraščalo. Apostoli niso več zmogli sami, zato so postavili sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, da bodo skrbeli za nemočne in stregli pri mizi. To so bili prvi diakoni. Božje kraljestvo je namreč za vse ljudi. Jezus ne dela razlik, zato je vsakdo prejel poslanstvo in dovolj sposobnosti, da lahko naredi kaj dobrega za druge. Eni so poklicani k oznanjevanju in širjenju nauka, drugi lažje pomagajo s svojimi rokami, da božajo, tolažijo in konkretno skrbijo za uboge. Cerkev skrbi za uboge preko Karitas, vendar to ni dovolj, ampak mora vsak izmed nas osebno kaj narediti, saj bomo le tako dobri kristjani in posnemovalci Jezusa.
    Tudi apostol Peter nas v svojem 1. pismu (2,4-9) spodbuja: »Preljubi, h Gospodu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni.« Jezus je postal temeljni kamen velike zgradbe, Cerkve. Ko je temeljni kamen postavljen, je treba začeti graditi, skrbno polagati opeko do opeke, kamen do kamna, da stavba skladno raste in se sproti utrjuje. To je naloga vseh kristjanov, ki gradimo živo Cerkev: vsakdo mora položiti svoj kamen tako, da stavba skladno raste in je trdna in jo različne ujme ne morejo uničiti.
   V evangeliju po Janezu nam Jezus spregovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Kaj je želel Jezus povedati? Cilj njegovega delovanja na zemlji je bil, da nas odreši in pripelje v Očetovo hišo. Tja moremo priti samo po Jezusu. Prejšnjo nedeljo smo slišali, da je rekel: »Jaz sem vrata!« Kdor bo vstopal skozi ta vrata – Jezusa, bo dosegel cilj. Jezus torej ni le vrata, ampak je tudi pot. Ta pot je pogosto težka, polna odpovedi, bolečin in prezira, ampak je varna in vodi k cilju. Na tej poti hodi Jezus z nami in nam pomaga, ko pridejo težave. Resnica je beseda, ki nam jo je dal On zato, da se moremo pravilno ravnati v življenju. Božja beseda je tudi smerokaz, ki nam kaže pot k Očetu, kjer nam je pripravljeno večno življenje. Jezus daje življenje. Vse je prejel od Očeta in daje nam. Če hočemo doseči nebesa, je treba stopiti na pot, se zavzemati za resnico in živeti po Jezusovem zgledu. Samo tako bomo uresničili poslanstvo, ki nam je bilo zaupano, ko smo bili krščeni in smo postali člani skupnosti, ki je Jezusa sprejela za svojega odrešenika. Jezus nam obljublja, da bomo delali velika dela, če bomo verovali in popolnoma zaupali Božji previdnosti. Ali si upamo stopiti na pot popolne predanosti in vere, ki dela čudeže? Najlažje je reči, saj to ni mogoče, da danes to več ne deluje, vendar so to samo izgovori, ker si ne upamo, da bi se popolnoma predali Bogu. Jezus pa deluje tudi danes, tako kot je deloval v prvi Cerkvi, samo nismo dovolj odprti za delovanje Svetega Duha. Največja obljuba pa je, da nam je v nebeškem kraljestvu pripravil prostor, da se bomo z njim veselili vso večnost. On je gospodar življenja, pa ne le tega življenja, ki ga živimo sedaj – v času in prostoru, ampak tudi življenja onkraj smrti. To nam je podarjeno, zato se trudimo, da tega daru ne zapravimo. Zato bodimo odprti za Božjo milost, ki jo neprestano izliva na nas, in živimo tako, kot nas je on učil. Izogibajmo se slabim dejanjem in opuščanju dobrih del, pri vsem tem pa računajmo na Božjo pomoč.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
6. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus obljubi Svetega Duha
   Ako me ljubite, ohraníte moje zapovedi. In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in tudi ne pozna; vi pa ga poznate, zakaj prebiva pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot; prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl; vi pa me boste videli, zakaj jaz živim in vi boste živeli. V tistem času boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta me ljubi; a kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in ga bom ljubil jaz in se mu razodel.«
Jn 14,15-21

VESELO SLAVIMO GOSPODA
    Velikonočni čas se bo končal z binkoštnim praznikom. Vse je osredotočeno na dar Svetega Duha. Jezus obljubi svojim učencem, torej tudi nam: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna.« Prva Cerkev je po Kristusovem vstajenju čudovito rasla in se širila. Veliko ljudi je tudi telesno in duhovno ozdravelo ob besedah in znamenjih apostolov. Sveti Duh je bil tisti, ki je prinašal ozdravljenje, apostoli so bili samo posredniki in pomočniki. To je velikega pomena tudi za Cerkev danes. Cerkev je tudi danes v tej vlogi. Ob bolnikih vseh vrst, ob težavah, ki jih ima nekdo, Cerkev moli in kliče Svetega Duha. Milost ozdravljenja prihaja od zgoraj. Zato neuslišane molitve težko razumemo, ker mislimo po človeško in predvsem sebe postavljamo v ospredje, misleč, da je ozdravljenje odvisno predvsem od človeške molitve. Nikjer ni rečeno, da je Jezus, kasneje tudi apostoli, ozdravil vse bolne. Vedno pa je ozdravljenje čudežni dogodek. Čudeži so Božja medicina, ki je človeku zelo težko razumljiva.
    Apostolska dela (8,5-8.14-17) govorijo o tem, kako je Filip v Samariji oznanjal Jezusov nauk in ga potrjeval z ozdravljenji. In mnogo ljudi je vero sprejelo. Poslal je po Petra in Janeza, ki sta molila in polagala roke, da je nad njih prišel Sveti Duh. Binkošti so potrebne, ker začetno navdušenje ni dovolj, da bi človek vztrajal v nauku, ki ne prinaša kakšnih privilegijev, ampak je pri ljudeh tega sveta zasramovan in velikokrat tudi zatiran. Sveti Duh nas mora razsvetljevati in voditi, da ne izgubimo poguma v boju proti vsemu slabemu, s čimer se vsak dan srečujemo.
    Apostol Peter nas v svojem prvem pismu (3,15-18) opogumlja: »Preljubi, Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih.« Slavljenje prihaja iz veselja in navdušenja nad velikimi deli, ki jih dela Bog. Pogosto nam manjka prav tega veselja, zato je naše slavljenje bolj klavrno in smo slab zgled za ljudi okoli nas. Kako zelo potrebujemo tega navdušenja, ki je sad Duha prav v tem času, ko smo še posebej pod drobnogledom družbe, v kateri živimo. Kako zelo potrebujemo moč od zgoraj, da bi lahko vsakomur odgovorili, kaj je razlog upanja in veselja, ki je v nas.
    Kogar imamo radi, tistega spoštujemo, ga cenimo, ga poslušamo in se ravnamo po njegovih nasvetih. Jezus jasno pravi: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi!« Ljubiti Jezusa pomeni spolnjevati njegove zapovedi in tudi obrnjeno: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.« Zapovedi so razodetje Boga. Uresničevati zapovedi pomeni živeti iz Kristusove moči; pomeni biti na njegovi strani, ga izbrati, deliti z njim njegovo življenje in hotenje ter tisto, kar je imel rad. Naše srce je s tem okrepljeno, da smo ga sposobni videti, ko pokaže svoje obličje. Pokazal nam ga bo in resnica njegovih besed bo žuborela iz našega srca. Vse to omogoča Sveti Duh, Duh resnice, ki nam ga Jezus pošilja in podarja. Duh nas usposobi, da nosimo v sebi Jezusa in se mu pustimo nositi, živeti v njem, se ga spominjati in deliti z njim njegovo ljubezen. Božja beseda je vedno tudi zapoved in obrnjeno. Beseda in zapoved nas vabita v resnico zaveze ali prijateljstva z Bogom. Bog nam želi dobro, nam in vsakemu človeku. Zapoved nima nič opraviti s prisilo. Zapoved v nas dobi moč zaradi izkustva njegove ljubezni. Zato nas vabi, da bi imeli v sebi njegove besede in jih spolnjevali. Ne pozabimo na hudega duha, ki nam jih želi ukrasti. Kdor ima v sebi Jezusovo besedo, Božjo zapoved, hudičevi moči ne daje nobene priložnosti in ga ta pusti pri miru. Hudič nam ne more ukrasti ljubezni, ki sta jo Jezusov prihod in pričevanje potrdila. Božja resnica v njem žari in kaže ljudem ljubezen, ki v njem prebiva. Mi Jezusove besede ali zapovedi spolnjujemo lahko samo, če mu prej prisluhnemo. Poslušanje je učinkovito v naklonjenem in nežnem odnosu. Uresničevanje zapovedi kaže in hkrati potrjuje takšen zaupen in domač odnos z vstalim Jezusom. Poraja veselje, ki ne bo več odvisno od dogodkov, ampak edino od Jezusovega odnosa do nas, ki ga nič in nihče ne more raniti. Prav to nam omogoča Sveti Duh, ki ga Jezus prosi tudi za nas. Nismo sirote: Jezus je z nami! On nas ni zapustil. Vsak dan nas čaka v tabernakljih naših cerkva in tudi v tabernaklju naših src. Radi prihajajmo k njemu, ker je naš največji učitelj, ki nam daje moči za krščansko življenje. Tako bomo dobili pogum in veselje, da bomo lažje delali dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
7. VELIKONOČNA NEDELJA

Oče bo poveličal svojega Sina
    Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Jn 17,1-11

JEZUS PROSI ZA NAS
    Velikonočni čas se izteka, saj je od praznovanja največjega krščanskega praznika minilo že skoraj mesec in pol in v četrtek smo se s praznikom Gospodovega vnebohoda poslovili od vstalega Kristusa. Bližajo se šolske počitnice in kar sama se ponuja misel, da bi lahko tudi Boga, Cerkev in kar je v zvezi z njo postavili za nekaj časa na stranski tir – tja nekje do jeseni. Tako nekako bi lahko razmišljal sodobni kristjan, obremenjen z vsemi mogočimi obveznostmi in aktivnostmi, med katerimi je – kdove na katerem mestu – tudi vera. Tako nekako je razmišljal tudi neki župljan v neki podeželski župniji. Sklenil je, da ne bo več hodil k maši, in sicer z znanim izgovorom, da se z Bogom lažje pogovarja v naravi kot pa v cerkvi pri bogoslužju. Nekega zimskega večera ga je župnik povabil na obisk. Sedela sta pri kaminu in se pogovarjala. Oba sta se izogibala temi o maši. Med pogovorom je župnik vzel iz kamina poleno, ki še ni čisto gorelo, in ga položil na rob kamina. Nehote sta moža opazovala, kako je začelo poleno na robu počasi ugašati, medtem ko so druga polena v kaminu lepo gorela ter grela in svetila. Župnik je molčal, župljan pa je spoznal in dejal: »Naslednjo nedeljo bom prišel k maši.« (Dragoceno darilo zgodb, 89) Vsi hrepenimo po večnosti, ker se zavedamo, da je življenje na zemlji prekratko za uresničitev vseh želja, načrtov in življenjskih sanj. Svoje življenje želimo podaljšati do neskončnosti. In kakšno je večno življenje, po katerem hrepenimo? Apostol Janez ga je opisal takole: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa.«
     Apostolska dela (1,12-14) nam prikažejo držo učencev po Jezusovem odhodu v nebo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« Bili so skupaj in so molili. Enodušno pomeni, da so ostali skupaj, povezani; niso se razšli oz. šli vsak zase v svoj kraj ter se odtujili. Kar so doživeli z Jezusom, jih je povezalo za vedno. Vztrajanje pomeni, da Jezusovega odhoda niso vzeli kot oddih oz. počitnice za njih same, pač pa so še naprej živeli, kakor da bi bil on sam med njimi. Še več: živeli so v pričakovanju, da jim pošlje obljubljenega Svetega Duha, po katerem bo vedno navzoč Bog v svetu. V molitvi pomeni, da niso bili skupaj zgolj zato, da bi bili povezani med seboj v prijateljskem vzdušju, pač pa preko molitve tudi z Bogom. Ko smo zbrani zaradi skupnih interesov v korist vsem, takrat je z nami Gospod, ki nas vodi in uslišuje naše molitve in prošnje.
    Apostol Peter v svojem 1. pismu (4,13–16) vzgaja kristjane v duhovnosti, ki je nova in za nekrščanski svet nezaslišana. In je takšna, da bo nova in nezaslišana vedno znova: trpljenje, ki je za človeka najbolj nadležna resničnost, ga lahko vodi k zedinjenju s Svetim Duhom. Pogoj je, da trpljenje sodoživlja s Kristusom in ga sprejema, ker vidi njegov smisel v darovanju za druge iz ljubezni. Trpljenje je del našega vsakdana, vendar ni vsako trpljenje odrešujoče. Pravi nameni dajejo trpljenju pravo smer in moč, ki človeka osvobaja in odrešuje.
    V evangeliju po Janezu (17,1–11) beremo: »Prišla je ura.« Da, prišla je strašna ura. Jezus bo po krivici nedolžen obsojen na smrt in po mučenju usmrčen. Tega si zase ne želimo. Zato bi težko dali temu dogodku vzvišeno ime. Jezus pa drugače. V tej strašni uri vidi poveličanje. Božje poveličanje premaguje grozoviti zločin nad Jezusom in nad njegovimi do današnjega dne. To je skrivnost Jezusovega globokega in zaupnega osebnega odnosa z Bogom Očetom in s svetom. Z besedami nam želi pokazati svoje najbolj notranje globine. Povabi nas v svoje srce, da začutimo, da je Božji Sin ter naš brat. Če še nimamo v ljubezni očiščenega pogleda in srca, ga bomo težko ali teže razumeli in sprejeli. Kaj nam torej Jezus danes izroča kot našo dediščino? Svoj zaupen odnos z Bogom Očetom, ki je tudi Mati. Jezusova prebodena stran so odprta nebesa, odprto Božje srce, ki nas vabi in nam omogoča sožitje z Očetom in med nami. Jezusov zaupni odnos z Očetom je tudi za nas edini resnični vir ljubezni in moči za vsak trenutek življenja. Ker nas pošilja v svet, nam daje tudi svojo ljubezen in moč, iz katere lahko zajemamo. Boga lahko kličemo Oče, Očka. Tako moli Sveti Duh v nas. Omogoča nam odkriti, kdo je Bog in kdo smo mi. On je naš oče in ne neka pozitivna ter brezoblična energija. Mi pa smo njegovi družinski člani, istega rodu, Božji. Ali želimo to tudi ostati, je naša odločitev.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
BINKOŠTI

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Jn 20,19-23

SVETI DUH NAS OŽIVLJA
    Binkoštni praznik, ki ga praznujemo, nas spominja na veliki dogodek po Jezusovem vnebohodu. Jezus je apostolom obljubil tolažnika, ki jih bo spomnil vsega, kar jih je on učil. Preden jih je poslal v svet oznanjat veselo novico, jim je dal Svetega  Duha. Dihnil je vanje in prejeli so moč od zgoraj, da so lahko šli med ljudi in pričevali s svojim življenjem ter oznanjali velika Božja dela. Nastala je Cerkev, ki je delovala v moči Svetega duha in tako deluje še danes. Morda se zdi, da danes Sveti Duh ne deluje več tako učinkovito, a to ni res. Sveti Duh deluje enako, kot je deloval na prve binkošti, razlika je le v naši odprtosti za Božje delovanje. Tukaj pogosto prihaja do težav, ker se veliko preveč zanašamo nase in na svojo moč. Kristus izbira to, kar je v očeh človeštva slabotno, da naredi močno. V zaupanju je resnična moč. Zavedati se moramo, da Gospod podpira vsak naš korak, da je z nami tudi takrat, ko hodimo po svojih poteh, ko ne upoštevamo tega, kar nas uči. Mi smo prejeli potrditev – dar Svetega Duha pri birmi. Tudi mi smo poslani v svet, da pričujemo in gradimo Kristusovo kraljestvo. Na žalost gre večina po birmi čisto po svoje. Pozabili so na svoje poslanstvo, ki so ga dobili s prejemom zakramenta svete birme. Namesto, da bi z žarom oznanjali evangelij vsem, ki jih srečajo na poti, si raje rečejo: »Končno sem opravil, sedaj pa lahko živim po svoje.« Morda smo v Cerkvi premalo povezani s temi ljudmi, nas ne zanimajo, razen če so naš predmet opravljanja in zgražanja, kaj šele da bi molili zanje. To je naša naloga, da molimo zanje in jim pomagamo na poti krščanskega življenja.
    »Vsi so bili iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku!« beremo v odlomku iz Apostolskih del (2,1-11). Veličasten dogodek, do katerega nihče od navzočih ni mogel ostati ravnodušen. Apostoli so bili popolnoma prevzeti od Božje moči, ki se je manifestirala v njih. Padle so vse ovire za oznanjevanje, vsakršen strah se je v trenutku razblinil. Tako so bili prepričani v Božjo navzočnost, da se niso bali niti za svoje življenje. To je naredil Sveti Duh. Pa mi? Se sploh upamo odpreti delovanju Božjega Duha? Verjetno imamo preveč radi varnost zasebnosti in si ne upamo tvegati kaj takega.
   »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti!« je apostol Pavel zapisal v 1. Pismu Korinčanom (12,3-7). V Božjem kraljestvu je dovolj prostora za vse. Nihče ni odveč, noben dar ni preveč, zato lahko vsak daje nekaj od tega, kar je prejel, in doda svoj kamenček v mozaik krščanskega življenja.
   V evangeliju po Janezu (20,19-23) beremo, kako Jezus pošlje učence v svet oznanjat to, kar so od njega slišali in videli; in še več, to, kar so prejeli od zgoraj v moči Svetega Duha. Jezus je ob svojem odhodu v nebo naročil apostolom: »Katerim grehe odpustite so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani!« Postavil jih je za spovednike in njim dal moč, da v njegovem imenu odpuščajo grehe. Ta zakrament so mnogi postavili na stranski tir in se s tem oddaljili od številnih milosti. Ne zdi se jim potrebno, da bi človeku govorili svoje grehe. Premalo se zavedajo, da je to eden najdragocenejših zakramentov, kjer nam Bog po duhovnikovih rokah, v moči Svetega Duha, odpusti grehe. To je zakrament Božjega usmiljenja, iz katerega se izliva studenec milosti, ki nas očiščuje in nas znova povezuje z Bogom ter nam odpira pogled v prihodnost, v večno življenje, ki ga je Bog pripravil za nas. Čim globlja je ta izkušnja, tem svetlejša bo ljubezen do bližnjega. Z drugimi bomo znali deliti domačnost prejetega odpuščanja. Sveti Duh nam pomaga k vedno bolj živemu zavedanju, da smo pred Bogom grešni in zato potrebni odpuščanja. Nauči nas, da se poslovimo od svoje krivde in od krivde drugih. Prav takšno kakovost pričevanja svet pričakuje in zahteva od Kristusovih učencev. To je naše posebno poslanstvo. Le tako se bo vsem ljudem razodelo resnično Božje obličje. Ljubezen do bližnjega torej ni stvar velikodušnosti našega srca, ampak posledica izkušnje resničnega srečanja z Očetom v Kristusu, resnično sprejetega odpuščanja. On nas sprejema v svoje odpuščanje in nam omogoča živeti v sožitju. Vsakokrat, ko nekomu ne odpustimo njegovih dolgov, drugemu preprečimo, da bi prav preko nas doživel Božjo ljubezen do sebe. Sveti Duh nam je podarjen zato, da bi se lahko pokesali in odrekli grehu ter doživeli Božje odpuščanje, ki ga potem lahko delimo z vsemi. Odprimo se njegovemu delovanju, da bomo čim bolj podobni bratu Jezusu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
SVETA TROJICA

Kdor veruje v Sina bo rešen
    Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega.
Jn 3,16-18

SVETA TROJICA VZOR LJUBEZNI
    Božja ljubezen je skrivnost. Nikoli je ne bomo doumeli do konca. Evangelist Janez je zapisal lepo trditev: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.« Ta stavek bomo v polnosti razumeli, ko bomo gledali Boga iz oči v oči. Sedaj je naše gledanje še nejasno, bolj podobno gledanju v ogledalu, kjer zaznavamo le odsev njegovih dejanj. Vse kar nas obdaja je lepo in dobro. Bogu hvala za čudovito stvarstvo. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko nesposobna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero. Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim,« reče krstitelj, »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril ... Tako objame vse bitje, telo in dušo ... ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga.« V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev.
    Bog je popoln in njegove ljubezni ni mogoče tehtati in razdeljevati po človeških merilih. Mojzes ga je zaznamoval takole: »Gospod, Gospod, usmiljeni in milostljivi Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.« Del tega smo vsi prejeli, zato naj Boga častijo naša dela in življenje po njegovih zapovedih. Žal smo mnogokrat nehvaležni, kot razvajeno dete, ki mu je vse položeno v zibelko, pa ni zadovoljno. Prejeli smo zvrhano in potreseno mero darov, ali kot je nekoč rekel Vodnik: »Glej, Stvarnica vse ti ponudi …« Mi pa smo z vsemi temi darovi delali kot svinja z mehom. Ob tem starozaveznem odlomku nas Sveti Duh nagovarja, da smo zares mi na potezi. Na preizkušnji je namreč naša vera. Povabljeni smo, da kot nekoč Mojzes, tudi mi jokaje prosimo Gospoda, naj hodi sredi med nami, naj odpusti našo krivdo in naš greh in naj nas vzame za svojo lastnino.
    »Bodite istih misli, živite v miru, pa Bog miru in ljubezni bo z vami!« je apostol Pavel zaključil svoje drugo pismo Korinčanom (13,11-13). Vse, kar je plemenito in dobro nas približuje Bogu; greh, krivice in nasilje pa nas od njega oddaljujejo. Zato smo lahko veseli, ko nam vest nič ne očita.
    Božja ljubezen je v popolnem razdajanju. To je edini razlog, zakaj je Jezus prišel na svet in je delil z nami našo usodo. S svojim življenjem nam je pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad in nas ne želi soditi, ampak vsem naklanja večno življenje. Če natančneje poslušamo Jezusove besede, pomeni verovati najprej upati v obljubo, ki jo Jezus jasno daje. Verovati pomeni tudi, da v sebi sprejmemo odnos z Bogom, iz katerega izvira vsako življenje. Bolj kot si upamo vse svoje srce prežeti v tem notranjem zaupnem odnosu z Očetom, tem bolj je življenje polno in živo. Končno verovati pomeni, da v zaupanju izročimo samega sebe Bogu. Ko se tej izročitvi ne bo več upiral noben delček našega srca, bomo doživljali in živeli svoje življenje v trdni gotovosti in z nedvomno polnostjo. Kaj pa tisti, ki ne veruje? Je že obsojen. Na kaj? Obsojen je na pomanjkanje življenja, obsojen je, da življenja nima. Sam mora nositi težo napora, ki nikdar ne obrodi tistega sadu, po katerem hrepeni njegovo srce. Ali bomo v tem življenju lahko kdaj dovolj gotovi v srcu, da se bomo upali odločiti za vero in zaupanje Bogu? Ne, nikdar ne bomo dovolj gotovi. Če čakamo, da bomo verovali po tem, ko bomo dovolj gotovi, ne bomo nikdar verovali in ne bomo imela življenja. Zato vdano prosimo: »Pomnoži nam vero!« In Gospod nam jo pomnožuje. V gotovosti lahko rastemo le toliko, kolikor se vsak dan znova izročamo in na vseh ravneh svojega življenja vedno znova zaupamo Bogu. Jezusovo pričevanje je naše resnično zagotovilo, jamstvo in poroštvo. Dotika se nas v najglobljih koreninah bitja. Podpirajmo drug drugega pri vsakdanjem zaupanju in hoji v veri. Naj gre naše življenje v Svetem Duhu po Sinu Jezusu k Bogu Očetu. Prav to je vesela in dobra novica za ves svet. Živimo in oznanimo jo!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
11. NEDELJA MED LETOM

Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere
    Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je svojim učencem rekel: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabosti. Imena dvanajstih apostolov pa so ta: prvi Simon, ki se imenuje Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Gorečnik in Juda Iškarijot, tisti, ki ga je tudi izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Na pot k nevernikom ne hodite in v samarijska mesta ne vstopajte, marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Grede pa oznanjate: ‚Približalo se je nebeško kraljestvo.‘ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte! Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.
Mt 9,36-10,8

GOSPOD, DUHOVNIKOV NAM DAJ!
    V četrtek smo praznovali praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Jezus nam pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.« In to nam daje pri vsaki sveti maši. Ko klečimo pred živim Bogom, ki je navzoč na oltarju, in se v svetem obhajilu združujemo z njim, doživljamo nebeško srečo. Za nekaj trenutkov nam je vnaprej dano biti v nebesih. In to ne na način, da bi se mi povzpeli vanje, ampak da se sama nebesa spustijo na zemljo. Bog nam torej daje vse – saj nam daje samega sebe! Koliko pa resnično prejmemo, je močno odvisno tudi od nas: od naše zbranosti in našega sodelovanja. Sodelovati pri sveti maši pomeni darovati. S kruhom in vinom izročiti Očetu samega sebe, svoje življenje, svoje skrbi in veselje, trpljenje in uspehe. Nato pa po duhovnikovih rokah darovati Očetu Jezusovo Telo in Kri za potrebe sebe in bližnjih, v hvalo in zahvalo ter v odpuščanje naših grehov. To veliko skrivnost je Jezus zaupal duhovnikom. Preden je odšel v nebo je apostolom zaupal poslanstvo in jih poslal v svet: »Pojdite in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Toda apostoli niso bili poslani v svojem imenu. Podobno kot preroke, je Bog poslal apostole v svet s posebnim naročilom. Tudi danes ne oznanjamo v svojem imenu, ampak v imenu Jezusa Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega.
    Bog zagotavlja svojemu ljudstvu blagoslov in blagostanje, če ga bomo poslušali in se trdno držali njegove zaveze. Vemo, da je izvoljeno ljudstvo bilo velikokrat nezvesto, a se je Bog kljub temu držal svoje obljube. Tudi mi smo izbrani kot svet narod, zato je naša prva naloga, da vsem oznanjamo, kako nas ima Bog rad in še ni obupal nad nami. On skrbi za nas, nas varuje in nas nosi na orlih perutih, če mu zaupamo in mu predamo svoje življenje.
    Kaj predstavlja Jezusova daritev na križu? Ne bi mu bilo treba umreti, ker je bil sam brez greha, pa vendar je hotel biti solidaren z nami, grešniki. Svoje življenje je dal za nas, da bi nas tako odkupil in spravil z Bogom. Od Jezusove daritve naprej imamo pripravljen prostor v nebesih, zato se smemo veseliti z njim, ki je naš Bog, brat in prijatelj.
    Jezus v evangeliju realno oceni, da ima pred seboj veliko množico usmiljenja vrednih ljudi. Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja, zaradi revščine in bolezni, zlasti še zaradi duhovne revščine, medčloveških razprtij in razdora z Bogom. Jezus do te množice ljudi ni ravnodušen, ampak ga prevzame globoko usmiljenje do nje. On sam vzame nase glavni delež pri rešitvi te množice. S svojo smrtjo jih spravi z Bogom. Vendar v dejanju odrešenja Jezus ne ostane sam, ampak ima sodelavce, ki se ne pokličejo sami, ampak so poklicani in poslani. »Žetev je velika, delavcev pa malo,« nam govori Jezus. Kdo bo šel v njegov vinograd? Nekoč je bilo kandidatov veliko, danes pa mnogi preslišijo Jezusov glas. Kako je mogoče, da ne slišimo prijateljevega glasu? Preveč gledamo le sebe in se bojimo odgovornosti, ki nam jih nalaga služba oznanjevanja. Kako zelo nujno je prav ta trenutek prositi Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev, ko bodo letos v vseh naših škofijah samo trije novomašniki. Bog vse lahko naredi sam. Zakaj si je potem omislil sodelavce? Popolnoma smo pritegnjeni v njegov križ in vstajenje, v njegovo glavno dejanje, čeprav je že on vse naredil. Duhovniki pa sodelujejo z njim tako, da sprejemajo njegovo izvršeno dejanje in do njega odpirajo pot tudi drugim. Ko Jezus razpošlje apostole, kot poroča evangelij, jim da svojo lastno moč poslanstva. Kakor Jezus tudi učenci s to močjo lahko oznanjajo, da je Božje kraljestvo blizu. Tudi bolnike lahko ozdravljajo, celo mrtve lahko obujajo in tudi hudobne duhove izganjajo. Za nas je pomembno, da si prikličemo živo v zavest, da je vsaka naša spoved in odveza ozdravljenje bolnega, pogosto celo obuditev mrtvega ali tudi izgon hudiča. Celotni Cerkvi je Gospod zaupal, da opravlja tako delo, ki je najbolj lastno njemu samemu. V tem je znamenje, da je Oče kot gospodar žetve uslišal molitev Sina. Jezus ne prosi Očeta samo za uspeh splošnega duhovništva vseh kristjanov, ampak še posebej za apostole in njihove naslednike, duhovnike, škofe, papeža. Torej za duhovniško službo, za katero je postavil poseben zakrament svetega reda. Prosimo ga, da nam pošlje delivcev živega kruha iz nebes, da bomo imeli življenje, življenje v obilju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 2 od 4
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu