27. NEDELJA MED LETOM

Prosimo za močno vero
   Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
Lk 17,5-10

POŽIVI NAM VERO
    Apostoli so rekli Jezusu: »Pomnoži nam vero!« Z istimi besedami bi se morali tudi mi obračati na Jezusa, saj prvotna gorečnost navadno zelo hitro ugasne. Namreč čas, ko naša vera ni na prepihu, ko lahko človek živi, kakor se mu zljubi, ni naklonjen pristnemu krščanstvu. Kristjani moramo  tako živeti, da bomo s svojim življenjem druge vznemirjali. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi nas ta svet potegnil vase in bi pozabili na njega, ki nas je poklical v življenje, nam zaupal poslanstvo in nas v nebesih pričakuje, da bi z njim uživali večno veselje. Zato je sedaj pravi čas, da se prebudimo, pogledamo v svoje življenje in prosimo Jezusa, naj nam pomnoži vero, upanje in ljubezen. Tako bomo ohranili zaklad vere in ga ubranili pred napadi hudega duha, ki nam ga hoče preko blišča in lagodnega življenja tega sveta uničiti.
    Kako velika je naša vera? Kakšno zaupanje imamo mi v Boga? Kaj ima prednost v našem življenju? To so zelo pomembna vprašanja, na katera si mora vsak izmed nas odgovoriti. Velikokrat naše življenje oblikujejo druge silnice. Pogosto mislimo, da moramo vse sami narediti in pozabljamo na dejstvo, da je z nami Bog. Ne zavedamo se, da on dela za nas. Vedno je z nami, tudi takrat, ko mislimo, da je nekje zelo daleč. To se zgodi, ko dajemo prednost drugim stvarem, Boga pa postavimo med manj pomembne stvari. Toda, ali se ne spomnimo na Boga le takrat, ko nam gre slabo, ko smo na dnu in ne vemo, ne kod ne kam? Pogosto so to trenutki, ko se znova zavemo, da vsega pač ne moremo storiti sami. On nam podaja roko, da lahko znova vstanemo. Ko se naša vera okrepi, lahko iz nje črpamo moč in pogum, da lahko najdemo izhod iz krize.
    Jezus je apostolom odgovoril: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' bi vam bila pokorna« S tem je Jezus želel povedati, da ima vera neskončno moč. Zakaj te moči vere ne moremo v svojem življenju dejansko uporabljati? Edini odgovor je, ker dvomimo in ne upamo pred drugimi pokazati, da verujemo. To je slabo. Treba je premagati strah, da nas drugi ne bodo razumeli, in računati z Bogom, ki bo naše slabost odpravil s svojo milostjo in blagoslovom. Vera pomeni zaupati Kristusu, ga sprejeti, hoditi za njim do konca, pustiti mu, da nas preoblikuje, da naredi mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. V mesecu rožnega venca se še posebej izročamo nebeški materi Mariji z molitvijo rožnega venca. To je najmočnejše orožje zoper zlo. To poglablja našo vero. Marija je vzor vere v vsej ponižnosti in predanosti Bogu. Naj bo naša učiteljica in priprošnjica pri Bogu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Pohvala hvaležnega ozdravljenca
   Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
Lk 17,11-19

ZNAMO BITI HVALEŽNI?
    Današnji evangelij nam spregovori o hvaležnosti. Hvaležnost je lepa vrlina, s katero izrazimo zahvalo drugemu človeku, ki nam je kaj dobrega storil ali Bogu za neštete darove, ki jih dobivamo od njega. Večina ljudi živi v prepričanju, da imajo pravico do vsega, da je vse samoumevno in zato ne znajo biti hvaležni. Zdravje je na primer vrednota, ki jo postavljamo na prvo mesto. Ko nas doleti kakšna bolezen, se takoj pritožujemo: »Zakaj je doletelo prav mene!« Ko nas zdravniki spravijo k sebi, zelo hitro pozabimo, kako je bilo v času bolezni in spet živimo po starem. To je bila tudi Jezusova izkušnja, ko je ozdravil deset gobavcev: samo eden se mu je prišel zahvalit in ta je bil tujec – Samarijan – za jude manj vreden človek. Ali ni ravno v tem nekaj presenetljivega, da so tisti, ki so se imeli za elito, vse jemali kot samo po sebi umevno? Samarijan pa je v svojem življenju dojemal vse kot nekakšen dar, za katerega mora biti človek hvaležen.
    S hvaležnostjo je pogosto veliko problemov tudi v družinah. Otrokom se pogosto zdi, da pač tako mora biti, da starši itak morajo poskrbeti zanje, zato marsikdo ne izkazuje hvaležnosti svojim staršem. Zato se starši včasih sprašujejo, kaj bi še morali narediti, da bi jim bili otroci hvaležni za vso ljubezen, dobroto in vzgojo. Hudo je, ko drugi ne opazi tvoje ljubezni in te zavrže. Vendar ne obupajmo: morda se bo čez čas eden izmed njih vrnil in izrekel besedo hvala. Takrat bo vsa naša ljubezen poplačana. Jezus je zahteval hvaležnost, vendar ne zase. Saj je rekel: »Ali ni nihče drug prišel nazaj in izrazil Bogu zahvalo za ozdravitev kot ta tujec?« Pomembno je, da pride človeku v zavest, da mora biti hvaležen svojim soljudem in predvsem svojim najbližjim za vse, kar prejema od njih. Človek, ki se ne zna zahvaliti za majhne stvari, bo tudi pri velikih stvareh pozabil biti hvaležen.
    Hvaležnost je na srečo nekaj, za kar se lahko odločimo. Pristno hvaležnost preprečujeta dve oviri: nezaupanje in strah, da bi bili odvisni od drugega. Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi. Pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede. Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi. Kdor zna biti hvaležen, tudi v drugih prebuja hvaležnost, pravi sveti Janez od Križa. Človek, ki je hvaležen, je tudi srečen, zadovoljen, ker zna v ljudeh in stvareh najprej videti dobro. Hvaležnost nam odpre oči, da se znamo veseliti majhnih stvari. To v naših srcih prebuja slavljenje Boga in s tem blagoslov za vso okolico.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Bog pomaga do pravice
   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Lk 18,1-8

VZTRAJNA MOLITEV
    V današnjem evangeliju Jezus svojim učencem pravi, naj neprestano in vztrajno prosijo Boga. Kakor je bila prošnja uboge vdove uslišana, tako bo tudi Bog uslišal naše vztrajne in ponižne molitve. »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat!« je rekel sodnik. Včasih je treba biti zelo nadležen, da si izprosiš določeno pravico. Na enak način bi moral biti vztrajen pri Bogu. Marsikdo reče: »Saj ga vsak dan prosim, a me ne usliši!« Ni dovolj, da prosimo, ampak je treba s svojim življenjem pokazati, da iščemo Božjo voljo in jo tudi poskušamo izpolniti. Bog nam sicer neprestano daje svojo milost, ampak tudi mi moramo kaj narediti, da se ta milost udejanji in pomnoži.
    Verjetno je vsakdo izmed nas doživel ljudi, ki znajo biti zelo nadležni. Posebej otroci znajo biti zelo vztrajni pri svojih prošnjah, dokler ne dosežejo svojega. Če nas ljudje neprestano nadlegujejo s svojimi majhnimi in velikimi prošnjami, se zgodi, da nam postane počasi dovolj, tako da nam gredo na živce. V to vsakdanje dogajanje nam Jezus prikaže v svoji priliki. Sodnik je bi znan po tem, da se ni oziral na nikogar, samo da je dobil tisti svoj denar za pravne usluge. V priliki govori o ubogi ženski, vdovi, ki ga hodi prosit, da ji pomaga v njeni zadevi. Kljub temu, da nima denarja, da bi ga nagradila, se odloči, da ji pomaga. To ne stori iz dobrodelnosti, ampak, da se je končno reši, saj mu že gre na živce. To žensko je Jezus svojim učencem postavil za vzor. Od nje se lahko učimo, kakšno moč ima neprestana in vztrajna molitev. Če je lahko vztrajna prošnja prisilila nepoštenega sodnika, da se je zavzel za ubogo vdovo, tem bolj lahko tudi vztrajna molitev najde odgovor pri pravičnem Bogu. Kdor neprestano ponižno in vztrajno moli, temu bo Bog gotovo prišel na pomoč. Mi pa si lahko postavimo nekaj vprašanj: Ali verjamemo v to? Kako je z našo vztrajnostjo pri molitvi? Ali igra molitev v našem življenju sploh kakšno vlogo? Vztrajnost in potrpežljivost v molitvi sta težki, saj pogosto ne najdemo pravega stika z Bogom in se nam zdi, da molimo »v prazno«. Tako se z opuščanjem molitve naš odnos z Bogom krha, dokler ne izgubimo stika z njim. Naša pričakovanja so večkrat prevelika ali celo napačna. Pričakujemo, da bomo takoj uslišani, in pozabljamo, da Bog ni avtomat, ki nas servisira tako, kot si želimo. Jezusovo življenje nam razodeva, da resnična molitev raste iz močne povezanosti z Bogom. Vse svoje skrbi in želje izrečemo Gospodu in jih podredimo njegovi volji.
    Ali je naša vera dovolj močna, da kljubuje duhu tega sveta? Svet gre svojo pot, kristjani pa moramo biti sol in luč, ki bo dala okus današnjemu svetu in ga razsvetlila z Gospodovim žarom. Tu nam pogosto zmanjkuje volje in vztrajnosti. Pogosto naša vera peša, ker ne postavljamo molitve na najpomembnejše mesto v svojem življenju. Jezus se sprašuje, če bo še našel vero na zemlji, ko pride, ker nas pozna in se zaveda, da smo mnogokrat nezvesti in nimamo prave vztrajnosti. Zato še posebej prosimo Boga, naj nam da svojo milost, da bi zmogli in znali vztrajati v molitvi in izprositi milost za svet, v katerem živimo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Bog odpušča skesanemu grešniku
   Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Lk 18,9-14

PRAVA MOLITEV
    Že nekaj nedelj razmišljamo o molitvi. Današnji evangelij nam želi povedati, da je treba pravilno moliti. O molitvi veliko govorimo, a jo premalo prakticiramo. Vzrok je najbrž v tem, da ne vidimo učinkov svoje molitve. Razloga za našo neuspešnost sta predvsem dva: prvi je naša nepotrpežljivost, da hočemo videti takoj rezultate, drugi razlog pa je morda ta, da ne znamo moliti. Evangeljska prilika o dveh molivcih, o vzvišenem, vase zagledanem farizeju in o ponižnem ter skesanem cestninarju, je dovolj zgovorna. Pravilno moli tisti, ki je majhen pred Bogom in velik v svoji ponižnosti. Bog je neskončno dober in velik, a hkrati popolnoma dosegljiv slehernemu človeku, če je s ponižnostjo in preprostostjo odprt za njegove navdihe.
    Na začetku Svetega pisma, Bog sprašuje človeka: »Adam, kje si?« To vprašanje je namenjeno vsem ljudem. Sprašuje nas: Kje se trenutno nahajaš? Kaj je nastalo iz tvojega življenja? Ko si začnemo postavljati ta vprašanja, se srečamo s samim seboj. Prav soočenje s samim seboj je pogoj za srečanje z Bogom. Pot do Boga vodi vedno skozi naše srce. Da bi Jezus privedel človeka do tega koraka, je govoril v podobah. V evangeliju je skrito vprašanje: komu od teh dveh oseb iz prilike smo mi najbolj podobni? Oba sta prišla molit, vendar sta dosegla različne rezultate, odvisne od notranje drže. Tisti, ki je veljal na zunaj za uglednega in »dobrega«, se je vračal na svoj dom takšen, kakršen je prišel. Pri njem se ni nič spremenilo. Medtem je drugi človek, ki je veljal v očeh sveta za »pokvarjenega« in »ničvrednega«, doživel notranje prerojenje. Prišel je skrušen v tempelj, toda zapustil ga je okrepljen, prišel je kot grešnik, zapuščal ga je opravičen. Farizej je »molil sam pri sebi« - njegove misli so krožile samo okoli njega samega, nikoli pa ni prišel »sam k sebi«. Takšen človek se ne more srečati sam s seboj in niti z Bogom. Naslednja zanimivost je, s kom se primerja. V svoji molitvi omenja roparja, goljufa, zlobneža in tudi ubogega cestninarja. Ne samo, da si ni postavil visokih moralnih zahtev, ampak ni imel srca za te nesrečne ljudi. Hvalil se nje s tem, kaj vse je naredil in podaril. To je sicer hvalevredno, vendar ničesar ni dal iz srca, da bi s tem podaril tudi del samega sebe. Dajal je iz svojega preobilja.
    Ruski pisatelj Dostojevski je v enem izmed svojih romanov zapisal: »Če človek spozna v svoji notranjosti slabosti in sence ter jih prizna, na ta način naredi že prve korake proti notranjem očiščenju, notranji svobodi.« V takšnem stanju skromnosti, toda ne brez časti in samospoštovanja, je cestninar stopil pred Boga. Kaj je lahko v nasprotju s farizejem ponudil Bogu? Nič, razen samega sebe in svoje grešnosti: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Ni kazal na druge s prstom, da bi s tem sebe povzdigoval. Naj nam Gospod pomaga, da bi znali prav moliti, s preprostim srcem in pravo ponižnostjo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

31. NEDELJA MED LETOM

Jezus vabi grešnike k pokori
   Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.
Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.«
Lk 19,1-10

ZAHEJ
    Današnji evangelij nam spregovori o cestninarju Zaheju. Bil je majhne postave, a je kljub veliki množici, ki je spremljala Jezusa, želel videti, kakšen je ta Jezus. Skleni je, da bo splezal na smokvino drevo, od koder bo lahko videl Jezusa.  Ko je Jezus šel mimo tega drevesa, ga je poklical po imenu: »Zahej, hitro splezaj dol!« Tako se je Zahej čutil osebno nagovorjenega. Njegovo iskanje je obrodilo neverjeten sad. Ta bogati cestninar nam je lahko zgled, kako je treba iskati Boga: po njem je treba najprej močno hrepeneti, nato narediti, kar je v naši moči, in Bog nas bo opazil. Škoda, da nam pogosto manjka že prva stvar, hrepenenje po Bogu. Za mnoge je namreč Bog mrtev in se zato zanašajo le nase. Ker človek sam ne more biti svoj odrešenik, so zato zablode, stranpoti in nesmisel neizogibne posledice našega življenja. Če bomo iskali Jezusa, ki je naš odrešenik, se bo naše življenje odvijalo veliko bolje.
    Jezusovo druženje z Zahejem je le eden izmed mnogih primerov, s katerim je Jezus želel povedati, da je tudi Zahej Božji otrok, kakor tudi alkoholiki, cestninarji, pocestnice in vsi, ki so na robu družbe svojega časa. Takratna družba, kakor tudi današnja, je vse take ljudi rada hitro osamila. Jezusu so se zasmilili gobavi, slepi, hromi, pohabljeni, ubogi, zapuščeni, osovraženi, obsojeni, grešniki … Jezus je v svoji dobroto prebil ta zid, ki je ločil ene in druge. Toda tedaj so se vznemirili »pravični« pismouki in farizeji. Kako je mogoče, da se Jezus druži z grešniki. Oni sami so se jih izogibali in vršili nad njimi socialni pritisk. Zato jim je Jezus bil sumljiv in kar nekoliko v napoto. Počasi je postal zanje zapuščen, izobčen. Sam vrhunec svoje zapuščenosti je doživel na veliki petek, ko je bil obsojen na sramotno smrt na križu. Umrl je kot izobčenec med dvema razbojnikoma zunaj takratnega mesta Jeruzalema. Vendar tu ni konec vsega. Vstajenje od mrtvih je dokončno razodelo, kdo je Jezus – odrešenik.
    Jezus je Zaheju rekel, da mora danes ostati v njegovi hiši. To je na Zaheja naredilo tako velik vtis, da je bil pripravljen popraviti vse krivice, ki jih je kot visok uradnik naredil. Jezus odgovarja, da je v njegovo hišo prišlo odrešenje, saj je kljub številnim prestopkom Abrahamov sin. Jezus je prišel reševat izgubljene. Tudi mi se včasih izgubljamo, se ne menimo za Jezusov nauk in živimo mimo njega. Tudi za nas je prišel. Na nas je, da ga iskreno iščemo, da hrepenimo po odrešenju in prijateljstvu z Bogom. Kdor iskreno išče Boga in se vsak dan trudi, bo tudi uslišan. Tudi nas Jezus nagovarja: »Pridi bliže in spoznaj, kako te imam rad.« Vabi nas, da hodimo za njim. Vedno znova nas kliče po imenu, čeprav ga pogosto ne slišimo. Želi, da tudi mi ne obsojamo tistih, ki so zašli na kriva pota, ampak jim izkazujemo usmiljenost in razumevanje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Bog daje večno življenje
Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Lk 20,27-38

VSTAJENJE MRTVIH
   Evangelij te nedelje obravnava posmrtno življenje, ki je ena temeljnih resnic v krščanski veri, saj v veroizpovedi molimo: »Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.« Danes je večina prepričana, da smeš vse in da ti nihče nima pravice omejevati svobode. Dokler imamo pred očmi posameznika, ki si po svoje kroji življenje, njegove pravice v glavnem razumemo. Zelo pa se zaplete, ko posameznik svojo popolno svobodo razširi na medčloveške odnose, ko postane tiran in mu nobena stvar ni več sveta in nedotakljiva. Ko ljudje postanejo samo stvari, ki jih lahko po mili volji uporablja, naenkrat nismo več ljudje. Vsi pa vemo, da je človek več kot nek predmet in tudi več kot žival. Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti ter zato do neke mere sveti in nedotakljivi. Kot ustvarjena bitja nimamo samo človeškega dostojanstva, ampak v sebi nosimo tudi Božjo podobo in posledično tudi kal večnosti.
    Res je smrt konec našega zemeljskega življenja, toda hkrati je tudi nov začetek v onostranstvu. O tem nam spregovori Jezus, ki odgovarja na vprašanje saducejev, čigava bo žena ob vstajenju mrtvih. Če iz vprašanja saducejev zeva posmeh njej, katere telo si je vzelo sedem mož, a kljub temu od sebe ni dala nobenega sadu, Jezus tiste, ki ga poslušajo, vabi k povsem drugačnemu, Božjemu pogledu na človeka. Ta je v polnosti prepoznanja Božje podobe v človeku, ki ga njegov Stvarnik ljubeče kliče po imenu in mu podarja dostojanstvo Božjega otroka. Otroci vstajenja so enaki angelom v nebesih, ker so Božji otroci. Jezus s tem odgovorom vsakega izmed nas vabi, da zato, ker smo ustvarjeni za odnos z Bogom, tudi odnose s svojimi bližnjimi presojamo v luči Božjega pogleda. Vabi nas, da na bližnjega, ki nam je podarjen, gledamo kot na »Božjo mojstrovino«; da v njem prepoznavamo polnost Božje podobe in svojo poklicanost, da se mu v nesebični ljubezni vedno znova podarjamo.
    Ker smo Božji otroci, otroci vstajenja, pomeni, da se našega življenja ne dotika smrt. Nič več nas ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živimo iz tega, da se nam je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi mi lahko podarimo vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živeli bratstvo in sestrstvo. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nam Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznali kot svojega Očeta. Jezusove besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v Jezusu, kogar vodi Njegov Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, naj živimo v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog, kakor je Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Stanovitno čakajmo Kristusov prihod
   Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«
   Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Lk 21,5-19

KONEC ČASOV
   Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na konec časov. Živimo v času tehničnega razvoja, ki ne pozna nekih omejitev in zavor, a smo kljub temu prepričani, da mora biti neka meja. Sicer pa iz dneva v dan bolj doživljamo, kako smo s svojim nečloveškim obnašanjem naravo tako zlorabili, da se nam vedno bolj maščuje. Vse zlorabe so prej ali slej kaznovane in zato se je smiselno vprašati, kako se bomo glede gospodarjenja z imetjem, ki nam je bilo zaupano, zagovarjali pred svojim Stvarnikom. Nismo gospodarji, ampak le upravljalci bogastva, ki je skupna dobrina, za katero smo vsi odgovorni. Zato si je treba vsak dan vzeti čas, da utihnemo in prisluhnemo Bogu, ki nas stalno spremlja in nam svetuje, kako se izogniti pastem, ki nam jih nastavlja življenje vpeto v ta svet, ki bolj ljubi bogastvo in življenje, ki ne upošteva nobenih zakonov, kaj šele Boga.
    Kljub strašnim dogodkom, ki so opisani v evangeliju, Jezus ne govori o tragičnem koncu, saj sta človek in svet ustvarjena od Boga in imata svoj končni cilj v Bogu. Zato nas ne smejo vznemirjati napovedi o koncu sveta, kajti za nas veljajo Jezusove besede: »Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« Vera v Boga nam pomaga, da vzdržimo težke situacije v življenju. Vera namreč daje prepričanje, da bo na koncu zmagala dobrota in da bo na koncu imel zadnjo besedo Bog, vsi brezbožni sistemi, ki so naredili veliko zla za človeštvo, pa bodo nekoč uničeni, kot je napovedal Jezus. Današnji evangelij nam želi posredovati pomemben nauk. Če je tempelj, ki je bil Božje svetišče, doletel takšen konec, ker je bil grajen s krvjo in krivico in je služil napuhu ter bil zaščita raznim slabim dejanjem, potem so obsojene na uničenje tudi druge še tako sijajne zgradbe, če so bile zgrajene na podoben način. Pa ne samo zgradbe iz kamna, temveč tudi zgradbe ljudi; državne tvorbe in vladarstva, ki so bila ustanovljena preko nedolžnih, ki so bila postavljena na krvi in krivicah. Tem še v posebej velja Jezusova beseda: »Ne bo ostal kamen na kamnu.«
    Evangelij o koncu časov nas poziva, naj zaupamo v prisotnost in ljubezen Boga, ko pride konec časov ali konec sveta, kakršenkoli že bo. Ob teh evangelijih se nam odpre vprašanje zaupanja - zahvalimo se za vse tiste v našem življenju, ki jim lahko zaupamo. Za vse ljudi, ki so z nami v trenutkih radosti in bolečine. Veliko ljudi govori ekstremne besede, oznanjajo novice na alarmanten in vznemirjujoč način. Vendar za razliko od Jezusa ne ponujajo v zameno življenja in resnice. Poslušajmo Jezusa, ki nas vabi da hodimo za njim, kajti edino on prinaša veselo novico, da nas na koncu čaka veselje, ne glede na to, kakšen bo konec tega sveta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ

Desni razbojnik prosi za sprejem v Kristusovo kraljestvo
   Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Lk 23,35-43

KRALJ LJUBEZNI
   Zadnja nedelja v cerkvenem letu je praznik Kristusa kralja. Ko razmišljamo o vlogi kralja, se nam vsiljuje lik kralja oziroma vladarja, ki z mogočno roko vlada nad narodi. Ali si lahko predstavljamo Kristusa kot takšnega kralja? Ne. Kristus ni takšen svetni vladar. On vlada z ljubeznijo, ki se daruje. To je pokazal s svojo daritvijo na lesu križa. Ko je trpel na križu, so ga vojaki zasmehovali: »Če si judovski kralj, reši samega sebe!« Norčevali so se iz njega, saj niso verjeli njegovim besedam. Niso ga razumeli, saj je povedal, da njegovo kraljestvo ni od tod, da je drugačen kralj, kot si ga predstavljajo oni. Vemo, da je človek krhko bitje. Tudi Jezus je kot človek izkusil to krhkost. Bi je sicer Bog, a je hotel umreti kot človek. Kot kralj je umrl na križu in takrat, z njegovo smrtjo, se je začelo naše odrešenje. Zato iz njegove prebodene strani pritekajo vrelci številnih milosti.
    Današnji evangelij govori o dogajanju na Kalvariji. Jezus visi na križu. Na njegovi levi in desni strani visita razbojnika. Medtem ko ljudstvo prizadeto stoji pod križem, se oblastniki in vodilni ljudje norčujejo iz Jezusa. Izzivajo ga in hočejo dokaze, da je res Božji Sin. Norčujejo se iz njega: drugim je sicer pomagal, sebi pa ne more. V svoji nespameti ne vedo, da je to Božja volja. Jezusova reakcija na njihovo zasramovanje in grdo govorjenje je molitev: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.« Dogodki na Kalvariji so resničen dokaz, da je Jezus v resnici Bog. Če bi namreč v tistem trenutku stopil s križa, bi ljudi nekako prisilil, da bi mu verovati. Bog nikogar ne sili, ampak človeku pušča svobodo. Hkrati pa sam ni odvisen od človeškega ravnanja in norčevanja, ampak ostaja trden v svojem sklepu, da dela za dobro ljudi in jih bo ravno s svojo smrtjo na križu odrešil, zato se ne da izzvati. Zlobne ljudi motita svetloba in dobrota. Velikokrat jim uspe, da ustavijo delo kakšnega poštenega in dobrega človeka, pri Jezusu jim to ni uspelo. Bog je neskončno svoboden in je s svojo neskončno ljubeznijo onstran vsake človeške hudobije in sovraštva.
    »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« je desni razbojnik prosil Jezusa, ko je prepoznal svojo grešnost in priznal, da prejema primerno plačilo za to, kar je storil. Tudi za vse nas je Jezus zanesljivo upanje, da nam bodo odpuščeni naši grehi, če se pokesamo, prosimo za odpuščanje in začnemo hoditi po ozki poti, ki vodi v nebesa. Lepa molitev hvalospeva na ta praznik nas spominja, kakšno je Jezusovo kraljestvo, da je to 'kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni'. Izročimo se Gospodu in ga priznajmo za svojega odrešenika in kralja ter dopustimo da vlada v naših srcih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.