1. ADVENTNA NEDELJA

Naše odrešenje je blizu
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«
Lk 21,25-28.34-36

DELAJMO ZA VEČNOST
    Začenjamo novo cerkveno leto, ki je prežeto z velikimi pričakovanji in novim upanjem. Prerok Jeremija je majhnemu ostanku izvoljenega ljudstva govoril o dnevih, ko bo Bog izpolnil svojo obljubo: »Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delal bo prav in pravično v deželi.« Tudi sodobna družba je v pričakovanju novih časov večje pravičnosti in miru med narodi To je uresničljivo najprej tam, kjer dobivamo prve izkušnje in se učimo medsebojne strpnosti: v družini. Zato je adventni čas priložnost, da prisluhnemo drug drugemu, se sprejemamo takšne, kot smo, si odpuščamo in damo vsakemu priložnost za nov začetek.
    Človeku gre na smeh, ko gleda pravo shizofrenijo modernega človeka, ki se intenzivno ukvarja s proučevanjem podzavesti, genskega zapisa ipd., arogantno pa zavrača vse, kar mu samo diši po svetopisemskem sporočilu. Le-to opozarja človeka na realnost, ki ji ne more ubežati. To je končnost vsega, kar smo in kar nas obdaja. Tudi znanje je minljivo. Ne le pri nas. To zadeva vse narode sveta. Konec sveta je realnost. Minljivost, ki smo ji vsi podvrženi, vnaša v nas strah. Negotovost, ker ne vemo, kaj nas čaka. Tudi to spada k človeškemu življenju. Strahu pogosto niti ne opazimo. Izraža se na različne načine. To se kaže tudi v naših besedah. Takratno dogajanje opisujemo z besedami evangelistov. Podrobnosti o tem so pridržane zgolj Bogu. Ker je svet minljiv, je tudi negotov. Tudi prihodnost sveta je omejena in čas ima svoje meje. Ko poslušamo današnji evangelij, nas kljub napovedi strašnih dogodkov ob konca sveta močno pomiri povabilo, naj tedaj dvignemo svoje glave, »kajti naše odrešenje se približuje«.
    Zavest o naši minljivosti je nekaj pozitivnega. Ker samo enkrat živimo, je življenje omejeno na določen čas. Prvi kristjani so pričakovali konec sveta kot nekaj kolektivnega, skupnega vsem ljudem. To so vsi povezovali z napovedanim drugim prihodom Božjega Sina. Današnji človek je drugačen, povezan z drugimi kot posamezniki; bolj je poudarjena edinstvenost vsakega človeka. Danes se zdi, da je bolj skladno z razodetjem, če pričakujemo naše usodno srečanje z Bogom vsak posebej v trenutku smrti. Takrat se bo za nas začelo »tisto« bivanje, ki v nas ne prinaša strahu, ampak daje temelj za močno upanje. Bog nas bo nagradil za prizadevanja, da se trudimo živeti kot Jezusovi učenci.
    Potrebno se je vedno znova vračati k minljivosti, kajti ta nas vodi neposredno k realnosti. Tako je življenje bolj plodovito. Vsako delo opravljajmo, kot bi ga opravljali zadnjič. Tudi v minljivem življenju se pojavljajo vsaj majhne iskrice neumrljivosti. Ker so trenutki kratki in omejeni, jih toliko bolj cenimo. Dan polaganja računov bo zanesljivo prišel. Takrat ne bomo imeli več časa, da bi lahko kaj popravili, zato je treba sedaj iskati Božjo voljo in jo uresničiti. Vsakdo je prejel svoje poslanstvo, ki ga lahko uresniči le on. Zato bogatimo drug drugega z darovi, ki smo jih prejeli, da nam bodo dobra dela odprla vrata v srečno večnost. Jezus nas svari, naj ne zapravljamo časa za minljive stvari. Opominja nas, da v večnosti ni nobenega prej in potem ali nobene preteklosti in prihodnosti, ampak samo sedanjost. Ta je vedno in povsod. Nič hudega, če ne vemo, kdaj točno bo konec sveta. Verujemo, da bo takrat nastopila večnost v polnosti. Ne kot uničenje, ampak kot prehod v lepše bivanje, ki si ga danes niti ne predstavljamo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. ADVENTNA NEDELJA

Vsi bodo deležni zveličanja
   V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«
Lk 3,1-6

PRIPRAVIMO SE ZA GOSPODOV PRIHOD
    V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki pripravlja pot Gospodu. Takole pravi: »Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Kako zveni to Krstnikovo naročilo v sodobni družbi? Večini nič ne pomeni, ker so pozabili, da smo brez moralne zakonodaje brez prave usmeritve, izgubljeni sredi vesolja. Konkretno življenje lahko Boga zanika, vendar dejstvo, da Boga kdo noče sprejeti, Bogu nič ne odvzame. On je. Tudi če dvomim, je bolje, da Boga sprejmem in tako svoje življenje usmerim na pot, ki je prežeta z upanjem, da nismo rojeni za smrt, ampak za večno življenje.
    Krstnikovo povabilo je namenjeno nam. Če hočemo srečati Gospoda, ki prihaja, če hočemo videti Božje odrešenje, pripravimo svoja srca. Krstnik nas želi le prebuditi iz naših utvar in sanj, da bi lahko sami od sebe odprli svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Če to seveda hočemo in želimo in se za to odločimo. Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vsakega človeka, za vse ljudi. Takšna je Božja pot.  Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu med človekom in Bogom.
    Klic Janeza Krstnika je v sedanjem času izjemno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe. »Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, s hrano izgnancev, izločenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je 'hit' v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega«. Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej moškim v družbi in Cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti. Janezovo življenje v izločenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izločenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega od Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »božanski«, da ustvari svobodne ljudi, sposobne ljubiti.
    Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi, ker je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki vsakega zapira v svoj mali svet ekstazija in nesmisla življenja. Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne izgine. Izravnajmo, kar je krivo, in naša razkopana pot naj spet postane gladka. Velikodušnost nam bo pomagala. Zavzemajmo se za dobro, ki gradi mostove prijateljstva in sodelovanja. V svet krivic in nasilja prinašajmo dobroto in vse se bo obrnilo na boljše.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Vsi bodo deležni zveličanja
   V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«
Lk 3,1-6

PRIPRAVIMO SE ZA GOSPODOV PRIHOD
    V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki pripravlja pot Gospodu. Takole pravi: »Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Kako zveni to Krstnikovo naročilo v sodobni družbi? Večini nič ne pomeni, ker so pozabili, da smo brez moralne zakonodaje brez prave usmeritve, izgubljeni sredi vesolja. Konkretno življenje lahko Boga zanika, vendar dejstvo, da Boga kdo noče sprejeti, Bogu nič ne odvzame. On je. Tudi če dvomim, je bolje, da Boga sprejmem in tako svoje življenje usmerim na pot, ki je prežeta z upanjem, da nismo rojeni za smrt, ampak za večno življenje.
    Krstnikovo povabilo je namenjeno nam. Če hočemo srečati Gospoda, ki prihaja, če hočemo videti Božje odrešenje, pripravimo svoja srca. Krstnik nas želi le prebuditi iz naših utvar in sanj, da bi lahko sami od sebe odprli svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Če to seveda hočemo in želimo in se za to odločimo. Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vsakega človeka, za vse ljudi. Takšna je Božja pot.  Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu med človekom in Bogom.
    Klic Janeza Krstnika je v sedanjem času izjemno aktualen. Kot da kliče mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. Sam, v puščavi, stran od družbe. »Prevladujoče javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim. Ni zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal. Ne hrani se z jedmi drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, s hrano izgnancev, izločenih iz družbe. Ne oblači se po tekoči modi, po tem, kar je 'hit' v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega«. Ne izbira besed. Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej moškim v družbi in Cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim je treba zares in za vsako ceno slediti. Janezovo življenje v izločenosti iz toka družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izločenosti pokaže na Božjo utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva, zaupanega od Boga. Janez je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »božanski«, da ustvari svobodne ljudi, sposobne ljubiti.
    Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi, ker je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega sprejemanja Jezusa, Božjega Sina. On je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo: med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar potrebujemo pisni dogovor in policiste, ki človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem, ki vsakega zapira v svoj mali svet ekstazija in nesmisla življenja. Pustimo se torej zajeti v življenje, ki ne izgine. Izravnajmo, kar je krivo, in naša razkopana pot naj spet postane gladka. Velikodušnost nam bo pomagala. Zavzemajmo se za dobro, ki gradi mostove prijateljstva in sodelovanja. V svet krivic in nasilja prinašajmo dobroto in vse se bo obrnilo na boljše.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Odrešenik pride k nam
   Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«
Lk 1,39-45

IMEJMO PONIŽNO SRCE
    Kdor se trudi, da bi dobro poznal samega sebe, zna oceniti konkreten položaj in narediti najboljše. Žal pa si večina le domišlja, da se poznajo, ker so njihova dejanja največkrat skregana s pametjo in brez srca. Koristoljubja in življenja na račun drugega je toliko, da to ni le moda, ampak način življenja, ki ga ne želijo spremeniti. Zakrknjenemu srcu tudi Bog ne more pomagati. Zato ocenimo samega sebe in se pravočasno odločimo za spremembo, ki nam bo prinesla notranji mir in pravo zadovoljstvo, že na tem svetu, v nebesih pa večno srečo. Naj nam bo zgled Marija, ki je poslušala svoje srce in je takoj vedela, da jo njena teta potrebuje. Samo kdor gleda s srcem, prepozna stisko in potrebe drugega ter se približa tako, da ne žali in ne zapoveduje, ampak pomaga tenkočutno, odpušča in sprejema. Tako lahko ljubimo, ker nas je Jezus prvi tako ljubil.
    Marija nam pomaga razumeti enega od pomembnih vidikov božične skrivnosti: božič je praznik ponižnih in osvoboditve revežev. V današnjem svetu se vedno bolj oblikujeta dva nova družbena razreda, ki nista več ista, kot smo jih poznali v preteklosti, ko so bili na eni strani gospodarji, na drugi pa proletariat. Danes je na eni strani svetovljanska družba, ki zna angleško, ki se sproščeno giblje po svetovnih letališčih, ki zna uporabljati računalnik in »srfa« po medmrežju; za te ljudi je svet že »globalna vas«; na drugi strani pa je množica tistih, ki so pravkar zapustili svojo rodno domovino in imajo zelo omejen ali posreden dostop do pomembnih družbenih komunikacijskih sredstev. To so današnji novi »mogočni« in »nizki«. Marija nam pomaga, da spet postavimo stvari na pravo mesto in da se ne damo prevarati. Govori nam, da se najgloblje vrednote pogosto skrivajo med nizkimi; da se stvari, ki najbolj vplivajo na zgodovino (kot je Jezusovo rojstvo), zgodijo sredi med njimi, ne pa na velikih svetovnih prizoriščih. Betlehem je bil med »najmanjšimi Judovimi mesti«, a se je prav v njem rodil Mesija. Veliki pisatelji, kot sta Manzoni in Dostojevski, so v svojih delih ovekovečili vrednote in zgodbe revnih ljudi. Vse to nam govori o nečem, kar je danes zelo aktualno. Naša skušnjava je namreč, da delamo prav nasprotno tistemu, kar je delal Bog: da se hote oziramo za tistim, ki je visoko, ne pa za tistim, ki je nizko; za tistim, ki mu gre dobro, in ne za tistim, ki se znajde v potrebah.
    Toda ne smemo se zadovoljiti zgolj s tem, da Bog gleda na nizke ali pa da mi sami gledamo nanje. Mi sami moramo vsaj v srcu postati majhni, ponižni. Bazilika Jezusovega rojstva v Betlehemu ima ena sama vhodna vrata in še ta so tako nizka, da ne moremo vstopiti skoznje, če se globoko ne priklonimo. Ta vrata so morala spominjati romarje, da je mogoče prodreti v skrivnost božiča le tako, da se priklonimo, da postanemo majhni. Če že ne moremo postati majhni pred Bogom, ki ga ne vidimo, postanimo majhni pred bratom in sestro, ki ju vidimo. »Posnemajte torej Boga,« nas spodbuja sv. Pavel (Ef 5,1). Posnemati to, kar je Bog storil v božiču, pomeni opustiti vsako misel, da bi si sami jemali pravico razsojati o krivici, ki se nam je zgodila; pomeni izbrisati iz srca sleherno zamero do vseh (Bog do nikogar ne goji zamere!). Ne si zavestno dovoliti nobene sovražne misli proti ljudem: ne proti najbližjim ne proti oddaljenim, ne proti malim in ne proti velikim, skratka proti nobenemu človeškemu bitju na tem svetu. Če že tega ne zmoremo čez leto, se potrudimo vsaj v tem božičnem času. Če bomo tako delali, bomo videli, koliko svetlejši bo praznik. Mir, ki so ga angeli oznanjali »ljudem na zemlji«, bo prišel tudi v naše srce. Prosimo Gospoda, da nam pri tem pomaga z obilno milostjo, da bo naše srce odprto zanj in brate.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BOŽIČ 2018

Pastirji so našli Marijo, Jožefa in dete
   Ko so angeli šli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano.
Lk 2,15-20

JEZUSOVO ROJSTVO JE POSTALO SREDIŠČE SVETA.
   In zato Betlehem ni najmanjši med Judovimi mesti, kajti v njem se je zgodilo nekaj največjega. Ne v Jeruzalemu ne v kakem drugem »velemestu« takratnega sveta, ampak v Betlehemu je središče sveta. V duhovnem pomenu je še vedno Betlehem središče sveta. In mi lahko omogočimo, da je Betlehem v nas. To je takrat, ko se v naših mislih rodi Bog: ko naša misel ni naša misel, ko naša misel ni misel kakšnega filozofa, ne kakšnega teologa, ampak je naša misel Božja misel. Takrat se v nas rodi Bog. Takrat smo mi Betlehem. Betlehem je lahko tudi tvoje srce, ko se v njem rodi Bog. Za druge pa postane tvoje srce Betlehem takrat, ko se Božja misel utelesi v tvoji besedi; ko je tvoja beseda polna Boga, polna Duha in omogoči, da drugi sreča Boga v tvoji besedi, ki je tako revna kot votlina in kot otrok, ki si sam nič ne more narediti. Moja beseda, tvoja beseda, beseda kristjana je uboga, je revna, ampak Bog jo uporabi zato, da postane njegovo sporočilo. In takrat smo v duhovnem Betlehemu, smo v središču sveta.
Ob letošnjem prazniku Jezusovega rojstva ti voščim, da prebivaš v središču sveta!
In v letu 2019 ostajaj v središču sveta!
                                                               (upok. nadškof msgr. Marjan Turnšek)


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA DRUŽINA

Dvanajstletni Jezus med učitelji
   Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Lk 2,41-52

V DRUŽINI SE UČIMO
    Družinsko življenje ni preprosto, kajti v družini se križajo različni interesi in tudi vloge posameznikov so različno porazdeljene: izstopata predvsem vloga staršev na eni strani in položaj otrok na drugi strani. Starši so z rojstvom otroka prevzeli določene obveznosti, ki jih ni mogoče opraviti z levo roko, ker so posledice lahko katastrofalne, otroci pa nimajo izkušenj, zato je njihova primarna vloga, da so učenci, ki poslušajo in se učijo. Danes so vloge zamenjane: tisti, ki bi morali biti učitelji, so v podrejenem položaju in so otroci tisti, ki zapovedujejo. Res se je treba izogibati dveh skrajnosti, ko so eni zgoraj, drugi pa spodaj, zato nam Jezusov odgovor staršem nakazuje pravo smer: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Bog nas je poklical v življenje in njemu bomo dajali odgovor. Vsakdo si naredi načrt, kaj bi rad v življenju dosegel. Tudi Jezus je kot dvanajstletnik začutil, da je prišel čas, da se pripravi na svoje poslanstvo: ostal je v templju, kjer se je pogovarjal z duhovniki tistega časa. On je zgled vsakemu od nas, kako je treba svoje interese uskladiti z načrti, ki jih ima Bog z nami.
    Pripoved o Jezusu, ki ga starši najdejo v templju, je znamenje teh skrivnosti. Jezus nas znotraj družinskih vezi vabi, da se zavemo še globlje razsežnosti, ki je v resnici korenina in vir družinskih vezi in njihovo najbolj trdno zagotovilo. Spomni nas na Očeta, o katerem vsaka družinska vez govori in ima v njem svoje korenine. On je tudi cilj, proti kateremu vsaka družinska navezanost teži in po njem hrepeni. Nenehno nas vabi onkraj zunanjosti in materialnosti dogodkov. Hkrati od nas zahteva, da sprejmemo težavo in potrebo nenehnega preseganja tega, kar verjamemo in se nam zdi popolnoma očitno in normalno. Vsi starši se s to dvojnostjo srečajo takrat, ko njihovi otroci odraščajo. Vse storijo za otroke in to je vir njihovega veselja. Hkrati pa dobro vedo, da so otroci poklicani, da uresničijo svoj načrt, ki ga vsaj na začetku zagotovo ne morejo deliti s svojimi starši. K Božjemu načrtu spadata tako starševska skrb kakor tudi svoboda otrok. Če se oboji zavedajo povezanosti Božjega načrta, pri uresničevanju le-tega najdejo veselje.
    Evangeliji pravijo o Mariji, da je vse, kar se je dogajalo, ohranila v svojem srcu. Če Božjega načrta ne razumem takoj, še ne pomeni, da ga ne sprejmem. Zato je dogodke in besede, ki skrivnostne prihajajo od Boga, potrebno ohraniti v srcu. S tem njegov načrt sprejmemo in pričakujemo, da bomo doumeli tudi njihov smisel. To še posebej velja glede čustev in povezanosti v družini. Včasih je vez med materjo in otroki tako močna, da je vir izsiljevanja. Hoče zamegliti in nadomestiti temeljno povezanost z Bogom, ki je vir in merilo resničnosti odnosa med materjo in otroki. Če pa povezanost z drugim človekom ni odprta za višji načrt, obstaja veliko tveganje, da ga zaduši.
    Jezus v vsem, kar živi, in v vsem tem, kar lahko živimo mi, pokaže, da je bistveno odkriti in upoštevati vir življenja, smisla in čutenja. Ta vir je Bog Oče. Od njega prihaja vse. Če znotraj svojih povezanosti z ljudmi ne odkrijemo tega, se zapremo vase in izgubimo zagon in strast za veliki življenjski načrt. Ali z drugimi besedami: ne najdem več Duha, ki ga je Jezus podaril. Zapovedi je mogoče uresničevati le v moči Duha, ki nas poveže z Jezusom, v katerem prebiva polnost božanstva. Duh ima svoja obzorja ves čas odprta k Očetu, tako v Jezusu kakor v vsakem izmed nas. Odprta ima zato, da bi se končno uresničilo Božje hrepenenje sožitja z vsakim človekom. Le tako lahko ljudje živimo svoje medsebojne povezanosti korenito in z navdušenjem, ki jih odpira vedno globljim in resničnim hrepenenjem. Božji Duh nam omogoča, da doživljamo celotno človeštvo kot svojo družino. Odprimo mu svoja srca in ga sprejmimo v svoje življenje!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

GOSPODOVO RAZGLAŠENJE

Z Vzhoda smo se prišli poklonit kralju
   Ko je bil Jezus rôjen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heróda, so prišli modri z Vzhoda v Jerúzalem in govorili: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« Ko je kralj Heród to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rôjen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je zapisal prerok: In ti, Betlehem, v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«
   Tedaj je Heród skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, kdaj se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno poizvédite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočíte, da se mu pojdem tudi jaz poklônit!« Po králjevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselíli. Stopíli so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastíli. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Heródu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.
Mt 2,1-12

NJEGOVA ZVEZDA NAS VODI
    Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, ko se je Gospod razodel narodom vsega sveta, ki so jih zastopali Modri, ki so prišli z Vzhoda, da bi se poklonili judovskemu Kralju. Ko so opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Potem ko so bili preko starodavnih prerokb poučeni, je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec. Od trenutka, ko se je Kristusova luč pojavila, ne neha več privlačiti k sebi ljudi, ki jih ima 'Bog rad' iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice, lepote, pravičnosti in miru. Modri so obe te resničnosti našli v betlehemskem Otroku.
Možje in žene vsake generacije potrebujejo pri svojem romanju smer: kateri zvezdi naj sledimo? Potem ko je »obstala nad krajem, kjer je bilo dete«, je zvezda, ki je vodila Modre, opravila svojo vlogo, toda njena duhovna luč je za vedno ostala navzoča v besedah Evangelija, ki je še tudi danes sposoben voditi vsakega človeka k Jezusu. Ta ista beseda, ki ni nič drugega kot odsev Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, vplivno odmeva preko Cerkve v vsaki duši, ki jo je voljna sprejeti. Tako tudi Cerkev pravzaprav opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde. Nekaj podobnega bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.
    Na praznik Gospodovega razglašenja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti rojstva našega zveličarja Jezusa. Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. S tem, ko je Božji Sin v Marijinem telesu postal človek, ni prišel samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Cerkev nas danes vabi, da razmišljamo o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije ter ob tem molimo. V evangeliju je zapisano, da so Modri, potem ko so z Vzhoda prišli v Jeruzalem, spraševali: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Kdo so torej bili Modri in kaj je ta zvezda? Verjetno so bili modreci, ki so proučevali nebo, vendar ne za to, da bi iz zvezd razbirali prihodnost in s tem morda kaj zaslužili. Bili so iskalci nečesa, kar je več, iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji 'podpis', torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati.
    Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je zmogel v drugem videti le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije in ga takoj imamo za negativno zaradi njegove brutalnosti. Pri tem se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj herodovskega? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.
    Če se ponovno vrnemo k zvezdi. Kakšne vrste zvezdo so videli Modri in ji sledili? Nadaljevati moramo pri dejstvu, da so ti možje iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, da On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini, ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji, je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje.
                                                                               Iz homilije papeža Benedikta XVI.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Oče pričuje o Sinu
   Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Lk 3,15-16.21-22

SOLIDAREN Z NAMI
    Voda. Voda, ki teče, prečiščuje, izmiva ... Smaragdna čistost, polna življenja. Morda prav zato njene kapljice in preprostost tako prevzamejo otroka, da ga je v začetku njegovega odkrivanja sveta skoraj nemogoče odtrgati od nje. Po nežnih spominih na božično skrivnost, ko se Božji Sin utelesi v naročju Device Marije in rodi v nesprejetost človeškega sveta; po angelskem opevanju Božje slave; po obisku pastirjev; po poklonu modrih, ki so videli, da je vzšla zvezda novorojenega judovskega kralja; po darovanju v templju in po tihem življenju v Nazaretu krst odpira novo obdobje Jezusovega življenja. Prva leta njegovega bivanja v varnem zavetju družine so minila, konec je skritega življenja v Nazaretu. Tridesetletno vez med Jezusovim rojstvom in začetkom njegovega javnega delovanja ustvarja dogodek Jezusovega krsta.
    »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje!« Ta glas iz neba smemo izreči ob slehernem rojstvu. Vsako novo življenje je jasen znak, da Bog ni obupal nad nami, da ima z nami še velike načrte, da za izgradnjo Božjega kraljestva še vedno potrebuje ljudi, ki smo njegova podaljšana roka, da lahko ljubi in dela dobro vsem. In kakšen bo naš odgovor na Božjo ljubezen? Tisti, ki ve, da je ljubljen, ljubi. Hočemo biti dobro orodje, da bo Bog lahko s svojo ljubeznijo osrečil vse ljudi.
    Janez Krstnik ljudstvu, ki ga sprašuje, ali je on Mesija, pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju«. S temi besedami združuje dve na prvi pogled nasprotujoči si podobi vode in ognja, kot da bi želel povedati, da ogenj Božje milosti lahko razvname tudi mokroto človekove šibkosti. Krst s  Svetim Duhom smo že prejeli in sedaj moramo sodelovati z milostjo, da bomo sposobni sprejeti krst z ognjem, če bo potrebno.
    Ko vse ljudstvo prejema krst, ga prejme tudi Božji Sin. Jezus s svojim krstom vstopa v najglobljo solidarnost s svojimi brati in sestrami. Tako kot je sprejel človeško telo, tako sprejema vsakega izmed nas v vsej naši krhkosti, spodbuja nas k nenehnemu spreobračanju, k nenehnemu vračanju k Bogu. Kakor je On postal človeški otrok, tako mi s krstom postanemo Božji otroci. Povabljeni smo, da bi se – kakor se otrok veseli poživljajoče vode – tudi mi vsak trenutek življenja veselili prerojenja v njem, se vedno znova čudili čudovitosti njegove milosti in z njo sodelovali z vsem svojim bitjem in bivanjem.
    Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjan pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje. Povabljeni smo, da bi se spomnili svojega krsta, tega duhovnega ponovnega rojstva, ki odpira pot večnega življenja. Naj bi vsak kristjan znova odkril lepoto prerojenja od zgoraj, iz ljubezni Boga, in zaživel kot njegov pravi otrok!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM

Jezusov prvi čudež
   Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
Jn 2,1-11

VINA NIMAJO
    Človekova prihodnost je vedno bolj negotova. O tem govori toliko parov, ki se ne morejo odločiti za poroko, ker čutijo, da je tak korak povezan z velikim tveganjem. Res živimo v drugačnih časih, ko so človekove temeljne odločitve premalo domišljene in zato naredimo veliko napak, ki pustijo za seboj neizbrisne posledice. Zato nas Cerkev toliko bolj vabi, da se odpremo Bogu in z njim načrtujemo svojo prihodnost. Molitev, branje Svetega pisma in razmišljanje o svoji prihodnosti nas upočasni, da si vzamemo več časa in ne sprejemamo prehitrih odločitev. Tudi vsaka maša je priložnost, da se razpoložimo za Boga in se odpremo za številne milosti, ki nam jih daje.
    Današnji evangelij nas postavlja v Kano Galilejsko, kjer se dogaja svatba. Tudi Jezus, njegovi učenci in njegova mati so tam. Toda sredi veselja doleti ženina velika stiska, saj je zmanjkalo vina. Marija je to zaznala in je tudi poznala rešitev. Zavedala se je Božje moči svojega sina. Vedela je, da se zgodi, karkoli prosi Očeta. Zato se obrne nanj in mu pove, da nimajo vina. Mariji ni nobena stiska tuja. Kljub Jezusovemu ugovoru naroči služabnikom, da storijo, karkoli jim poreče. Njena vera, da bo njen sin rešil zagato, je tako trdna, da se čudež mora zgoditi. Jezus spremeni vodo v vino. S tem začne vrsto svojih čudežev in pokaže svojo moč, da bi lahko tudi mi verovali vanj. Če natančneje pogledamo na ta odlomek, odkrijemo še veliko globlji pomen.
    Čudež spremenitve vode v vino ni le prvi v časovnem, ampak tudi v simboličnem smislu. Pokaže Jezusov program in smisel njegovega delovanja. Vsi drugi čudeži, ki bodo opisani, bodo le izraz tega, kar se je začelo na svatbi v galilejski Kani. Vsi čudeži so zajeti v časovni lok med Kano in trenutkom, ko pride Jezusova ura, ki še ni napočila. Kana pomeni sedanjost. Ko pa pride Jezusova ura, bo sijaj Božje ljubezni do vsakega človeka zažarel v vsem svojem sijaju. Ta ljubezen bo v vsej moči zasijala na križu, ko bo Jezusova ura dopolnjena, njegova srčna stran prebodena, mi pa poživljeni z njegovo vodo in krvjo, ki sta simbola krsta in evharistije, ter z vinom Svetega Duha, ki ga bo izlil na vse nas. Če hočemo iz njega zajeti, mu moramo odpreti svoje srce, se k njemu obračati in uživati njegov Kruh.
    Vsa pripoved je osredotočena na Jezusov poseg in njegove učence, kar smo tudi mi. Jezus je povabljen na svatbo. Svatba je simbol stare zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in drugimi očaki. Na tej svatbi ni vina. Vino lahko prinese le Mesija. Vino je simbol ljubezni in veselja. Vino je simbol izpolnitve obljub, ki jih je Bog dal svojemu ljudstvu. Stara zaveza je lahko upala le v očiščevalno moč vode, ki ni zmogla odstraniti greha, ampak je človeka lahko osvobodila vsaj zatiranja krivde. Jezus služabnikom ukaže, naj zajamejo vodo in jo nesejo gostom k mizi. Ko podari vino, uresniči prehod iz stare zaveze v novo. Vino je simbol neposredne in osebne izkušnje odnosa z Bogom, ki prinaša mir, veselje in nam omogoča ljubiti. Sedaj je mogoče živeti tisto, po čemer naše srce najbolj hrepeni in česar si najbolj želi: končno lahko živimo v miru s svojim Bogom v vzajemni ljubezni, ki smo jo spet sposobni živeti. Odprimo se in sprejmimo »vino«, ki nam ga podarja v svoji dobroti in milosti. Radi se zatekajmo k naši materi Mariji, ki nam je še posebej blizu, ko smo v stiski. Ona čaka, da ji dovolimo, da prosi za nas sina Jezusa, naj nam da »vina« in nas opogumi da bomo vse, kar se nam dogaja, predajali v njegove roke.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM

Pismo se izpolnjuje na Jezusu
   Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«
Lk 1,1-4;4,14-21

JEZUS OSVOBAJA
    Evangelij današnje nedelje nas popelje v Nazaret, kraj Jezusove mladosti. Jezus v domači shodnici bere besede preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« S temi besedami je prerok napovedal prihod odrešenika. Jezus je na to o sebi rekel, da se je to Pismo izpolnilo, kot so slišali. Te besede so pritegnile mnoge poslušalce, da so mu sledili. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi mi tako prisluhnili nedeljski Božji besedi in se podali na pot za Jezusom? Ne verjamemo, da je to mogoče, zato mnogi ob nedeljah raje ostanejo doma, gledajo televizijo, brskajo po računalniku, ali iz časopisov vsrkavajo zapise o kriminalnih dogodkih. Mnogi se odpravijo v trgovske centre, tržnice ali na bolšji trg, kjer imajo svoje opravke in zabavo. Ne zanima jih Jezus in njegov evangelij, ampak jim zadostuje le to, za kar menijo, da jim koristi. Mi, ki smo tukaj, pa vemo, da je Jezus med nami tudi sedaj in se bo uresničilo vse, o čemer nam bo poročala Božja beseda. Le verjeti moramo in zaupati, kajti Božja beseda je vedno živa in učinkovita. Odrešenika je treba sprejeti takšnega, kot je, in si ne delati svoje podobe boga, ki bi bila v skladu z našimi pričakovanji. Zato se odpovejmo malikom, ki nam ne morejo pomagati, in verujmo v Jezusa, ki je zaradi nas šel na križ.    
    Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi. Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi naše veselje, nam ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nam smernice za srečno življenje naše človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.
    Zakaj nas torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračamo to Božjo ponudbo? Ali nas ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bili spet prevarani in žrtev laži? Sami pri sebi si govorimo: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečemo: »Realno življenje ni takšno!« Pozabimo, da še vedno bolj verjamemo laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjamemo, dovolimo sovražniku človeške narave, da je naš gospodar, mi pa sužnji zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor. Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljamo Boga in ljubeče skrbimo drug za drugega do te mere, da smo pripravljeni dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nam Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame? In Bog res skrbi za nas kot dobri Oče. Odprimo svoja srca tej resnici!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. NEDELJA MED LETOM

Jezus ni prerok samo za Jude
   Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu včasu preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.
   On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.
Lk 4,21-30

LJUBEZEN JE MERILO
    »Ali ni to Jožefov sin?« so se spraševali verniki v sinagogi, ko so poslušali Jezusa. S svojim nastopom jih je presenetil in ga niso več poslušali. Biti moraš povprečen, da te drugi sprejme, a še bolje je, če si malo slabši. Kdor tako razmišlja, se ima za popolnega, za malega boga, ki ne potrebuje nobenega nasveta. Zagledanost vase in ponižnost se izključujeta, zato je vsaka maša prava priložnost, da najdem odgovor na vprašanje: Sem že popoln, ali še vedno potrebujem odrešenika? Jezus je prišel za nepopolne in grešnike. Zato je svojim poslušalcem povedal pregovor: »Zdravnik, ozdravi sebe.« S tem je hotel povedati, da te tisti, ki te poznajo, ne bodo sprejeli za učitelja in te bodo spodili. In vendar je treba vedno govoriti resnico in se ne bati posledic. Pokončno krščanstvo je zahtevno.    
    Ljudje pa radi  poudarjamo in ohranjamo razlike med vernimi in nevernimi, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki zajema vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit. Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni. Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, se mora boriti proti strahu, češ da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah razjedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja, ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov rešil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bliže ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.
    Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijala Božja ljubezen. Jezusova izkušnja lahko postane tudi izkušnja vsakogar izmed nas. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih. Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo 'velikodušna ljubezen' – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi ... Pogosto premišljujmo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel in dovolimo, da nas navdihne: 'Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine' (1Kor 13,1-8).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. NEDELJA MED LETOM

Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom
   Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
   Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
Lk 5,1-11

ZAUPAJMO GOSPODU
    Evangelij današnje nedelje se dogaja na Genezareškem jezeru. Jezus je sedel v čolnu in učil ljudstvo. Nato je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Ta želi Jezusu dopovedati, da so lovili vso noč in ničesar ujeli. Simonu se Jezusova prošnja zdi nesmiselna, vendar uboga Jezusa. Zaupa mu, zato je to, kar Jezus reče, zanj sveto in takoj uresniči njegovo željo. Kako pa je z nami? Ali nimamo veliko izgovorov, da nečesa ne storimo? Kdor Jezusu zaupa, se ne ozira na razumske razloge, ampak računa, da je Jezus Bog in se čudež lahko zgodi. Bog je vsemogočen. Tega se premalo zavedamo. Prav zaradi teh razumskih razlogov, ki jih imamo vedno na pretek, onemogočamo, da bi se zgodil čudež v našem življenju. Ni dovolj samo Jezusa poslušati in pritrjevati, kako lep nauk nas uči, ampak je potrebno tudi narediti kaj konkretnega, da bo Jezus lahko po nas naredil čudovite dogodke v našem življenju in v življenjih drugih ljudi. Te pripravljenosti nam pogosto manjka, ker nam manjka zaupanja in vere, da je čudež mogoč tudi danes, v tem trenutku.
    Naslednja Petrova reakcija je precej logična. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« je vzkliknil in padel Jezusu pred noge. Njega samega je Jezus presenetil, čeprav je Jezusu popolnoma zaupal. Obilica rib ga je presenetila. Bil je izkušen ribič in se je še kako zavedal, kaj to pomeni. Jezus ga je našel tam, kjer je najbolj doma, pri ribah. Peter se zave, da je bil neuspešen zaradi svoje grešnosti, ker je vse postavil na lastno moč, na moč svojih izkušenj, saj je dobro vedel, kako se stvari streže. Uvidel je, da je vse njegovo prizadevanje, pa naj ima še takšno znanje in izkušnje, zaman, če ne računa na Boga, na njegovo moč in pomoč. Zopet je vprašanje za nas. Kako pa mi ravnamo? Ali ne ravnamo tako kot Peter in mislimo, da zmoremo vse sami? Če je tako, smo na poti nazadovanja, saj preprečujemo Jezusu, da bi delal čudeže v naših življenjih. Toda čudeži so možni tudi danes, pri vsakem izmed nas osebno. Ni treba, da gremo na romanje na drugi konec Evrope ali sveta, da bi se zgodil čudež. Čudeži se dogajajo tudi danes, a jih ne opazimo, ker je naše srce zaslepljeno, ker ne vidimo bistvenih stvari, ker smo preveč osredotočeni na trenutne užitke. Manjka nam vera, ki človeka notranje preobrazi in ga naredi občutljivega za drobne vsakdanje pozornosti. Bog nas ne neha imeti rad, četudi smo samosvoji in hodimo po svoje. Toda vabi nas, naj bomo velikodušni do vseh, ki nas potrebujejo, ki so v takšni ali drugačni stiski.
   In Jezusov odgovor Petru: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Obeta novo poslanstvo, ki je precej drugačno. Peter si še ni mogel predstavljati, da bo nekega dne prišel v Rim in tu postal »ribič ljudi« za Gospoda. Sprejel je presenetljivo poklicanost in se pustil pritegniti v to veliko pustolovščino. Peter je bil velikodušen. Spoznal je, da ima meje, a je verjel tistemu, ki ga je klical, in je sledil sanjam svojega srca. Izrekel je privolitev, pogumno in širokosrčno privolitev in postal Jezusov učenec. Naj ta Božja beseda tudi v nas in v naših skupnostih poživi pogum, zaupanje in nov zagon pri oznanjevanju evangelija in pričevanju zanj. Naj nas neuspehi in težave ne vodijo v malodušnost; saj je na nas le to, da z vero vržemo mreže, ostalo pa bo Gospod naredil.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. NEDELJA MED LETOM

Blagor ubogim, gorje bogatinom
   Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
Lk 6,17.20-26

BLAGOR VAM
    Štiri blagre in štiri opomine izreče Jezus v današnjem evangeliju. Blagruje uboge, lačne, jokajoče, osovražene zaradi Kristusa. Z »gorje« pa opominja bogataše, prenasičene, zasmehovalce, častihlepne. Modrostni izrek »blagor« je dobesedno pomenil srečo. Pri oznanjevanju evangelija pa je s tem izrazom mogoče povedati, kaj je za človeka dobro ne v posvetnem smislu, ampak glede na konec zemeljskega življenja. V polnosti je človek lahko srečen šele po smrti. Po modrosti uravnava svoje življenje, kdor absolutno zaupa le Bogu. Blagor ne pomeni navadnega človeškega pojmovanja sreče. Beseda blagor ne pomeni poceni tolažbe in dobrega počutja. Ne pomeni človeškega čutenja. Pač pa je blagor zaklad, ki nas čaka v Bogu in nas zadeva. Jezus to imenuje »plačilo«, kar je le podoba. Je vrednota, ki jo posamezen človek goji za Boga in jo ima v Bogu. Nekaj, kar je v Bogu nadčasovno in se bo človeku ob njegovem času razodelo.
    Ali v današnjem svetu dejansko pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel? Že pred dobrim stoletjem je Nietzsche očital kristjanom: morali bi mi prepevati najlepše pesmi, da bi verjel njihovemu odrešeniku; bolj vesele bi moral videti njegove učence! Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi, kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja, … A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani … ? Dejansko blagri vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Mogoče, a ne s pompom, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in sv. Mati Terezija. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu.
    Božje kraljestvo pripada ubogim. Uboštvo pomeni imetje v Bogu. Bog ima uboge in zato imajo ubogi Boga. To se dogaja tudi lačnim, jokajočim in osovraženim zaradi Kristusa. Oče jih ljubi v Kristusu. Te ljudje sovražijo in jih preganjajo tudi zaradi Očeta. Če veljajo ubogi za uboge v Bogu, potem bogati veljajo za bogate brez Boga. So sami zase bogati, siti, se smejejo, ljudje jih hvalijo. Nimajo zaklada v nebesih. Zato je vse, kar imajo, le minljiv videz. To ponavljajo psalmi, prav tako Jezusove prilike. Ubogi so brez posesti in ne na skrivaj bogati, ki si sebično kopičijo kapital v nebesih. Bog ni banka dobrih del. Darovanje samega sebe Bogu ni zavarovalnica. Blagor velja tistim, ki vse dajejo zastonj in Bog njim vse daje zastonj.
    Kako vsak dan sprejemati težka razpoloženja in čustva? Kako spreminjati razpoloženja, ko smo ubogi in lačni, žalostni, osovraženi in še kaj? Naša močna in težka čustva so takoj lažja, če jih delimo z bližnjimi. Še posebej pa dobivajo drugačno podobo, ko jih delimo z Bogom. Jezus nas posluša in želi biti z nami. To je največja tolažba. Pustimo se potolažiti. Jezus v blagrih nagovarja ljudi v različnih stiskah. Govori nam, da ni noben trenutek našega življenja tako hud, da bi omagali. Bog nas spremlja, je z nami in nas usmerja. Čeprav nas objame negotovost, obup, Jezus odpira pot in pripravlja rešitev. Bodimo pripravljeni nasloniti se nanj.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. NEDELJA MED LETOM

Bodite usmiljeni, kakor je Bog usmiljen
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«
Lk 6,27-38

ODPUŠČANJE JE NAJVEČJI DAR
    Svetilka gori, če je priklopljena na električni tok. Avto lahko pelje, če ima gorivo, tako lahko človek sprejema in ima rad drugega, če je bil sam najprej ljubljen in sprejet od drugih. Šele takrat, ko se srečamo z nekom, ki nas sprejema in nas ima rad, lahko tudi mi druge sprejemamo in jih imamo radi. Samo tisti človek, ki je doživel ljubezen in sprejetost drugih, je sposoben sprejemati celo tiste, ki ga ne marajo. Večja od človeške ljubezni je Božja ljubezen. Ker smo deležni neskončne Božje ljubezni, lahko tudi Jezus od nas zahteva, da mi to ljubezen podarjamo drugim, celo svojim sovražnikom.
    O tem nam Jezus spregovori v današnjem evangeliju: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« Na prvi pogled se zdi, da je ta Jezusova želja zelo težka ali celo nemogoča. Želi nam povedati, da če mi ravnamo enako kot tisti, ki nas sovražijo ali grdo ravnajo z nami, samo povečujemo zlo in nikoli ne pridemo do rešitve problema in sprave. Jezus celo želi, da na temo odgovarjamo z lučjo, da na hudobijo odgovarjamo z dobroto. Številni izmed nas mislijo, da je dovolj, če svojim sovražnikom ne prizadevamo zla. Toda Jezus zahteva več. Svoje sovražnike moramo ljubiti in moliti zanje. Toda kako?
    Zakaj pride do sovraštva? Sovraštvo je odraz globokih ran, ki smo jih dobili v odnosu z bližnjim. Tako prihaja do zamere, ki najbolj uničuje tistega, ki jo neguje. Zamera je kot strup, ki nas uničuje. Uničuje našega duha, molitveno življenje, odnose z ljudmi. Zapira nas pred drugimi iz strahu pred novo krivico ali rano. Samo odpuščanje ima moč, da zaceli ne le rane v našem srcu, ampak tudi v spominu. To zmoremo le, če spremenimo pogled na dano resničnost. Predvsem pa se zatekajmo k molitvi in prosimo usmiljenega Boga, da bi nas ozdravil globokih ran. Jezus na križu nam daje življenje. Njegov usmiljeni pogled ne obsoja, ne zavrača, ne očita nam, ampak s svojim pogledom prodira v naša srca in hoče pogledati v naše globine, v vse tiste kotičke, kjer so skrite najbolj boleče rane.
    Ko ljubimo svoje sovražnike, ne gre samo za dobro njih samih, ampak še bolj za naše dobro. Ljubezen lahko sprosti veliko energijo in nas hkrati obvaruje pred zlom. Teolog Moltmann pravi, da tisti, ki se z nekom spusti v odnos sovraštva, postaja z vsakim dnem bolj hudoben in zloben, pa četudi je bil v začetku še tako dober! Ni lahko tistega, ki nas sovraži, ljubiti. Toda kljub temu sta usmiljenje in ljubezen močnejša in bolj podobna Bogu kot pa vsako maščevanje in vračanje zla z zlom. Za odpuščanje potrebujemo Božjo pomoč, kajti sami smo preveč slabotni, da bi lahko storili ta korak. Odprimo se Božji milosti in vzemimo resno besede molitve očenaša, ki nas jo je naučil Jezus: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

8. NEDELJA MED LETOM

Govorjenje razodeva človekovo notranjost
   Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Lk 6,39-45

OČISTIMO SVOJ POGLED
    Spoznanje samega sebe je prvi korak do poboljšanja. V današnjem evangeliju nam Jezus postavlja zahtevo, da poskušamo malo bolje spoznati sami sebe in pustiti druge z njihovimi napakami pri miru. Človek je nagnjen k temu, da zlahka prepozna tudi najmanjše napake pri drugih, medtem ko pri sebi spregleda velike napake. Pogosto želimo soditi svoje brate, saj se čutimo poklicane, da delamo red, ne zavedamo pa se, da smo sami morda še bolj potrebni, da bi nam kdo povedal, kar nam gre. Zaradi tega pogosto prihajamo v konflikte z ljudmi. Kajti vidimo iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne vidimo. Prav to bruno v našem očesu je resničen problem, zaradi katerega pri sočloveku spregledamo dobre stvari, zelo dobro pa vidimo slabe. To kazi naše odnose, a za to zopet krivimo druge, saj svojega stanja nismo sposobni videti. Tu nas Jezus vabi, da se ozavestimo in spregledamo, saj slepi ne more slepega voditi, kajti oba sta izgubljena.
    Hinavsko je namreč obsojati napake pri drugih, ki jih ne vidimo pri sebi. Ko gre za dvoumna dejanja, ki jih je možno razlagati na več načinov, moramo biti vsekakor previdni pri negativni razlagi, kolikor je to mogoče. Ko pa se soočamo z ukrepi, ki so očitno v nasprotju z načeli morale, je naša dolžnost, da taka dejanja strogo in jasno obsodimo. Sveti Avguštin pojasnjuje omenjeni evangeljski odlomek na sledeči način: »Zdi se mi, da je tu Gospodov ukaz ta, da v dejanjih drugih, ko so le-ta dvoumna, vedno skušamo najti dobro. Ko pa smo soočeni z absolutno slabimi dejanji, kot je prešuštvo, blasfemija in podobno, pa nam seveda dovoljuje, da ta dejanja obsodimo. Ko imamo opraviti z dejanji drugih, katerih nameni so znani le Bogu, neznani pa nam, takrat obsojamo druge v našo lastno pogubo. Ko pa govorimo o absolutno zlih dejanjih, takrat je naša dolžnost, da jih obsodimo z vso jasnostjo in odločnostjo. Vendar naša obsodba ne sme izvirati iz sovraštva, temveč iz ljubezni - sovražiti ne smemo grešnika, temveč greh.«
    »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo,« nas pouči Jezus. Imamo lep pregovor: »Česar je polno srce, to usta govore.« Tako lahko preko pogovora vidimo, kaj je v našem srcu. Za nas kristjane je najpomembnejše, da imamo Jezusa v svojem srcu in ga s svojimi besedami in dejanji prinašamo svetu okoli sebe. Če imamo v srcu Jezusa, ne bomo v skušnjavi, da bi sodili in obsojali, ampak bomo iskali v sočloveku to, kar je dobrega. Namesto opravljanja, obrekovanja in obsojanja bomo blagoslavljali in izkazovali ljubezen. Naj nam pri tem pomaga vsemogočni Bog, da bomo lahko predali krmilo svojega življenja v Jezusove roke.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.