|
Stran 5 od 6
|
Avtor |
Sporočilo |
Ariel
Gost
|
Kako prešuštniški smo Slovenci na delovnem mestu?
O skokih čez »pisarniške mize«
V začetku leta so pri enem največjih slovenskih zaposlitvenih portalov opravili raziskavo o razmerjih na delovnem mestu.
Izkazalo se je, da Slovenci le nismo tako sramežljivi, kot se že tradicionalno prikazujemo, in prav veselo skačemo čez plot oz. bolje rečeno čez pisarniške mize. O statistikah pa v nadaljevanju …
Koliko Slovencev je imelo razmerje na delovnem mestu?
Skoraj tretjina sodelujočih je potrdila, da so že imeli razmerje na delovnem mestu, 16 % pa jih še vedno ima tako razmerje. Pri tem so najdejavnejši zaposleni v osrednji Sloveniji, sledijo jim Štajerci in nato Primorci.
Ta podatek pravzaprav ne čudi: vse več časa preživljamo na delovnem mestu, zaradi česar imamo več stika s sodelavci kot z družinskimi člani. In pri tem se lahko zgodi marsikaj …
Skrivati razmerje ali ne?
Dobra tretjina jih je svoje razmerje skrivala, vendar priznavajo, da je zanj vedela večina sodelavcev.
Tretjina takšnih parov je uspešno prikrivalo razmerje, prav toliko pa se jih s tem niti ni trudilo.
Zaradi takšnega razmerja večina ni imela težav, med tistimi, ki so jih doletele, pa je več žensk (64 %).
Ste tudi vi med prešuštniki?
Zanimivo je, da je celih 26 % sodelujočih imelo razmerje na delovnem mestu, čeprav so imeli v zasebnem življenju stalnega partnerja.
Koliko jih to počne kar v službi?
Kar 14 % vprašanih je že imelo spolne odnose s sodelavcem, od tega jih je v prostorih podjetja občevala skoraj polovica.
Večina jih je tam to počela večkrat, najde se tudi veliko takih, ki to počnejo redno, preostali pa so si le potešili radovednost.
Zasačijo vsakega osmega
Sicer pa obstaja nekaj strahu, da bi vas pri tem početju zalotili, saj statistika kaže, da zasačijo vsakega osmega.
Veliko raje flirtamo kot varamo
Skoraj polovica sodelujočih se je že spogledovala na delovnem mestu (zanimivo je, da pri tem prednjačijo ženske z 58 %).
Po drugi strani pa se je že kar trem četrtinam žensk kdaj zdelo, da jih na delovnem mestu nadlegujejo (13 % telesno, 87 % verbalno).
In kaj na to pravijo delodajalci?
Večina podjetij ne prepoveduje razmerij na delovnih mestih (82 %).
Čeprav skoraj tretjina vprašanih takšnih razmerij ne podpira, bi jih v lastnem podjetju vseeno dovolilo kar 62 odstotkov.
V celotni raziskavi je sodelovalo nekaj več žensk (65 %), skupno pa je zajela dobrih 1.500 ljudi.
Vir: Viva – revija za zdravo življenje
LP Ariel
|
11 Apr 2010 19:13 |
|
|
Ariel
Gost
|
5 presenetljivih znakov nezvestobe
Ga sumiš?
Vsi menimo, da prepoznamo potencialnega prevaranta že na kilometer. Konec koncev, si nismo vsi odrasli podobni? Begajoče oči, skrivnostni telefonski klici in podobno. Če bi le bilo tako preprosto.
Kljub temu da si neskončno želimo, da bi bil naš partner zvest, živimo v družbi, kjer ljudje pogosto zavijejo na drugačno pot. Preveri 5 znakov, ki nakazujejo, da je oseba, s katero si v razmerju, potencialni prevarant …
Seveda ne predlagamo, da prekineš razmerje, če tvoj partner spada v eno izmed spodaj naštetih kategorij. Predlagamo pa, da si še posebej pozorna na morebitne znake, ki kažejo na to, da te vara.
Znak št.1: Svojih računov ne plačuje pravočasno
Nekatere raziskave kažejo, da sta nezanesljivost in brezskrbnost osebnostni lastnosti, ki kažeta na potencialno nezvestobo. Zveni smiselno. Moški, ki se neodgovorno obnaša do svojih lastnih obveznosti, bo prav takšen tudi v razmerju.
Znak št. 2: Je velik dobrodelnež
Kaj? Tvoj partner donira lokalnemu orkestru, cerkvi in pomaga graditi zavetišča za brezdomce? Kako bi sploh lahko takšen moški padel v skušnjavo prevare?
Zadnje psihološke študije so pokazale, da so v primerih, kadar je meja med pravilnim in napačnim zelo zabrisana (in to je večkrat značilno za varanje), največji prevaranti ravno ljudje, ki se imajo drugače za ljudi z najvišjimi moralnimi standardi.
Znak št. 3: Veliko ima pod palcem
Razlog ni v tem, da ima lahko zaradi višjih prihodkov več kreditnih kartic oz. gotovine ter da lahko več zapravi za obdarovanje svoje ljubice. Pravzaprav je razlog v tem, da je finančno bolj neodvisen od tistih z nizkimi dohodki.
Le-ti so bolj odvisni od partnerja v razmerju in zato je tudi manj verjetno, da si bodo drznili uničiti razmerje, v katerem so.
Znak št. 4: Kriči nate
Kljub temu da kričanje in jeza nista videti neposredno povezana z varanjem, pa avstralska raziskava kaže, da imajo ljudje, ki so nagnjeni k varanju, podobne osebne karakteristike kot nasilneži. Tisti, ki so bolj nasilni (tako verbalno kot fizično), so tudi bolj nagnjeni k varanju. To, kar je že tako slabo, ima tendenco, da postane še slabše.
Znak št. 5: Ogledalo je njegov najboljši prijatelj
Ena izmed najznačilnejših lastnosti prevarantov – ni presenetljivo – je narcizem. Ti samoljubneži so tako obdani s t.i. samo-pomembnostjo, da niti ne pomislijo, kakšen učinek ima varanje na drugo osebo. »In kaj potem, če se občasno poveselim in si privoščim avanturo za eno noč? Zaslužim si, da sem srečen.«
Vir: TOP SHOP članki
LP Ariel
|
13 Maj 2010 19:00 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
|
13 Maj 2010 20:03 |
|
|
Ariel
Gost
|
Lepotci se morda preveč zavedajo, da imajo pri "kurah" več šans kot "grdotci" , in to pridno izkoriščajo . Če nima uspeha pri eni, ga ima pa pri drugi, oziroma - če ima uspeh pri eni, ga ima tudi pri drugi ... in tretji ... in četrti ... ... ... Res je, ponavadi so taki narcisoidni tipi le lepe, a (v srcu) prazne "sklede" , kaj češ potlej početi s takim površnežem , nagledaš se ga pa prav hitro ...
LP Ariel
|
13 Maj 2010 20:26 |
|
|
BRENDA
Pridružen/-a: 15.04. 2008, 21:55
Prispevkov: 45
Kraj: Pod poncami
|
Mariat, ka bi ges mejla takšoga narciseka, ga ženem ko hudiča, ka se pa to pravi. Če moški neje moški, ka bi skrbel za familijo je načik itak nej moški, če samo sebe pogledne pa misli ka do babe samo okoli njega skakale. Takši sijo eni, ka bi skakali čez plot, baba doma pa naj skrbi za deco, pa dela ko butl pa ka šče. Te pa naj jemi še gate ona pere.
_________________ NE IŠČI PRIJATELJEV, KJER JIH NI
|
25 Maj 2010 14:28 |
|
|
Ariel
Gost
|
Spodnje razmišljanje prof. Mira Cerarja se splača prebrati in se nad njim zamisliti!
Degeneracija
Nedavno je v medije prišla novica, da inšpektorat za šolstvo preiskuje, ali sta vodstvi osnovnih šol Danile Kumar in Prule kršili zakonodajo, ker sta otrokom "zaradi večkratnega skrajno nespoštljivega odnosa do hrane in neupoštevanja pravil" za en teden odvzeli pravico do prejemanja kosila.
Pred nekaj desetletji, ko je bil v Sloveniji in marsikje drugod spoštljiv(ejši) odnos do hrane vsaj med odraslimi še nekaj vsakdanjega in normalnega, bi takšen ukrep osnovnih šol verjetno požel val odobravanja, tako staršev kot predstavnikov (seveda takrat še »ideološko poenotenih«) javnih institucij in medijev. Tokratni "demokratični" odziv na omenjeni primer je (bil) drugačen. Različni mediji izpostavljajo pravno spornost takega ukrepa. Šolski inšpektorat je zato že sprožil ustrezno preiskavo. Večina staršev prizadetih otrok se z ukrepom ne strinja, predstavniki varuha človekovih pravic in nekateri javni komentatorji pa ugotavljajo, da gre tu za protipravno in celo "srednjeveško metodo discipliniranja učencev", ki "po svoji vsebini predstavlja obliko telesnega kaznovanja" in nikakor "ne spada v ta čas". Po mnenju teh predstavnikov in komentatorjev takšne sankcije niso učinkovite, pa tudi ne pravične in enake do otrok in njihovih staršev, saj bogatejše družine svojim kaznovanim šolarjem zlahka nadoknadijo manjko odvzetega obroka, za revnejše pa je takšna kazen neprimerno bolj boleča, kar velja še posebej v primeru, če kot nekakšna kolektivna kazen morebiti prizadene tudi otroka, ki je bil k obmetavanju hrane zapeljan s strani sošolcev (in v tem smislu bolj ali manj nedolžen).
Na tem mestu se ne želim spuščati v podrobnosti tovrstnih in drugačnih komentarjev. Prav tako ne želim individualno (ad personam) izpostaviti nobenega komentatorja in udeleženca nastale situacije oziroma primera. Želim pa jasno povedati, da zgoraj navedeni odzivi na ta primer zaradi svoje simptomatičnosti zaslužijo posebno pozornost. Osebno jih namreč doživljam kot še en vidik DEGENERACIJE (izroditve, popačenosti) slovenske mentalitete. Ob tem sem seveda prizadet, kajti če se bo ta miselna in emocionalna degeneracija v sedanjem tempu nadaljevala, se nam in našim potomcem ne piše nič kaj dobrega. Seveda pri tem ne gre zgolj za neko slovensko posebnost, kajti podobni primeri in odzivi nanje se dogajajo tudi marsikje drugod v evropskem in nasploh zahodn(jašk)em svetu, kjer tako ali drugače opravičujemo, ali kažemo nekakšno »razumevanje« za človeško objestnost in neumnost (od španskega tradicionalnega uličnega obmetavanja s paradižniki, preko vsakodnevnega zametavanja »viška« hrane, do javnega razlivanja mleka ali uničevanja krompirja s strani razočaranih evropskih kmetov – če se omejim le na nekaj primerov povezanih s hrano).
Vsa zadeva ima več razsežnosti. Ko pravim, da se nam ne piše nič dobrega, ne mislim toliko na pravno in materialno razsežnost. Kot pravnik se zavedam, da je lahko šolski ukrep prepovedi prejemanja dnevnega obroka protipraven – tu prepuščam zadevo pristojnemu inšpektoratu. Kot človek in izobraženec se zavedam, da naš materialni svet boleha od številnih neizogibnih neuravnoteženosti (neenakosti), med katere sodi tudi dejstvo, da na eni strani zemeljske oble ljudje umirajo od lakote, na drugi strani pa imamo hrane preveč in zato celo zbolevamo od preobjedenosti. Vsega tega se ne da enostavno preprečiti, kajti – in od tu dalje govorim filozofsko – ta in mnoge druge neuravnoteženosti oziroma neenakosti imajo svoj globlji življenjski smisel in namen. Napeljujejo nas k učenju v procesu naše individualne, partikularne in univerzalne samorealizacije. Toda če vseh teh navideznih krivic in človeških bolezni že ne moremo enostavno preprečiti ali odpraviti, je vsekakor človekov obči moralni, etični in za verujočega tudi religiozni imperativ ta, da si na svoji miselni, čustveni in duhovni ravni prizadeva razviti zavest o spoštovanju vsega, kar nam omogoča življenje in razvoj.
V okvir tega imperativa sodi tudi zahteva po spoštovanju hrane. Toda problem, ki ga obravnavam na tem mestu, ni v neprepoznavanju te zahteve, kajti četudi smo v Sloveniji in drugod, kjer hrane (še) ne primanjkuje, do nje zagotovo premalo spoštljivi, se vsaj ob resnejših opozorilih le bolj ali manj zavemo njene vrednosti (seveda pa ni malo tudi tistih, ki ne dosegajo niti te stopnje). Problem, ki ga tu izpostavljam je v tisti naši nespameti, ki brezmejno podpira objestnost in pomehkuženost. Tako našo lastno, kot tisto, ki jo povzročamo svojim otrokom.
Če je že razumljivo, da sproži ukrep obeh osnovnih šol, ki sta metalcem hrane za en teden prepovedali kosilo, takšne ali drugačne pravne dileme, pa je kakršnokoli drugačno "jamranje" ali zgražanje nad takšnim ukrepom ne le izrazito pretirano, pač pa tudi povsem zgrešeno. Je izraz degeneracije naše intelektualne (zdravorazumske), emocionalne in duhovne sposobnosti. Je izraz naše razvajenosti, lenobe in najrazličnejših zavestnih in nezavednih ovir in strahov pred tem, da bi v življenju napredovali. Je izraz odsotnosti poguma. Čeprav še zdaleč nisem kak psihoanalitik, si bom dovolil trditev, da se v takšnem obsojanju vzgojnega(!) ukrepa obeh šol skrivata slaba vest in strah odraslih, da bi mogoče kdo utegnil tudi njim prepovedati kakšno njihovo negativno razvado ali odvzeti kako nespodobno igračo.
Podobno se dogaja na raznih sejah senatov, odborov, komisij in drugih zbornih teles, ko se obravnava kako nepošteno, koruptivno dejanje kakega od "kolegov", in večina prisotnih zre v tla ali v zrak ter išče način, kako bi se dalo to neprijetnost čim prej in čim bolj elegantno pomesti pod preprogo. Saj veste, kdo pa ni že v življenju storil kaj slabega, in zakaj bi zdaj morali v zvezi s kolegi odpirati te "boleče" rane – kajti naslednji na vrsti sem lahko jaz… Kako svetopisemsko. Vendar z napako. Bruno v lastnem očesu namreč tako zgolj ignoriramo in zgolj povečujemo svoj "greh".
Če se vam zdi zgoraj zapisano prezapleteno, naj povem vse skupaj še na preprost način: Prav je, da so "mulcem" prepovedali kosilo! Tudi jaz bi ga svojima otrokoma, če bi se obmetavala s hrano. Že tako ali tako jima dovolim preveč norčevanja iz nje. Verjetno zato, ker imam tudi jaz v tem pogledu slabo vest. Tudi sam namreč vsakodnevno ne dosegam tiste ravni spoštovanja hrane, ki jo – če se v to resno poglobim – štejem za primerno. Če bi me kdo občasno kaznoval s kakim dnevom posta, ker sem si recimo pripravil ali naložil preveč hrane in nato preostanek vrgel v odpad, bi to kazen sprejel z odobravanjem, v upanju, da bo tudi to pripomoglo k temu, da česa takega ne ponovim. (Poleg tega je post še zdrav.)
Vsako pozivanje k iskanju sodobnejših vzgojnih ukrepov, ki bi uspelo preprečiti takšno norčevanje iz hrane, je tu zgolj beg od lastne (so)odgovornosti za te in druge neumnosti, ki se dogajajo v (naši) družbi. Seveda sem tudi jaz za to, da si prizadevamo za boljše vzgojne ukrepe. Toda, dokler jih ni, podpiram tudi takšne (seveda kot oče in človek; ne pa kot pravnik – če so ukrepi protipravni). Če bi bili mi starši bolj »normalni« in ne bi s pomočjo medijev in institucij (tudi) v takšnih primerih učiteljem javno izpodbijali avtoritete, bi bila šola lahko boljša, naši otroci pa bolj disciplinirani in lepše vzgojeni. V takem primeru bi namreč potem, ko bi jih doma temeljito "slišali" še od staršev, kazen odvzema obroka sprejeli kot upravičeno in predvsem kot vzgojno(!).
Če kdo misli, da gre tu za telesno kaznovanje, ki sodi v srednji vek, ga želim opozoriti, da naši otroci doživljajo kot hudo telesno in psihično kaznovanje že to, da morajo v šoli sedeti več ur ter se učiti matematike, slovenščine, biologije, kemije, fizike, tujih jezikov in še česa. Zame je denimo marsikatera seja, ki ji službeno prisostvujem, enaka psihofizičnemu mučenju… Kako pa je z vami? Ali vas šef kdaj ("srednjeveško") muči? Ali vas muči partner? Ali morebiti starši ali otroci? Jih boste prijavili inšpektorju, ali vložili tožbo? Tistim, ki v zvezi z začasno prepovedjo uživanja enega obroka govorijo o (srednjeveškem) fizičnem mučenju, lahko rečem le to, da jim resnično želim, da ne bi kdaj v življenju res doživeli kakega pravega mučenja.
Če so šolniki s tem, ko so otrokom prepovedali kosilo, zagrešili protipravno dejanje (o čemer bo uradno oceno podal inšpektor in morebiti še kdo), potem to pove več o neustreznosti prava kot odraza našega vrednotnega sistema, kot pa o šolnikih, ki v takšnih primerih še znajo normalno razmišljati in vzgajati. Ko recimo berem javne zapise nekaterih komentatorjev, ki te šolnike umeščajo v srednji vek ter, denimo, pravijo, da jih tudi s kosi namazanega kruha "polepljen" stene jedilnic in ogromne količine hrane, ki jih šole zmečejo stran, ne prepričajo v ustreznost ukrepa, potem se resnično zgrozim na kako nizki stopnji dojemanja smo. Kako močno izgubljamo občutek za pravo mero(!) in za prave vrednote.
Sicer pa, kaj lahko drugega pričakujemo v družbi, v kateri politične, gospodarske in nekatere druge elite vsakodnevno neusmiljeno rušijo etične in pravne standarde. V družbi, v kateri v vrhovih notorično primanjkuje vrednotno pozitivnega zglednega ravnanja. Kaj lahko pričakujemo v družbi, kjer vsakdo vidi zgolj pravice, pozablja pa na svoje dolžnosti? Kaj lahko pričakujemo v družbi, kjer predsednik vlade potoži, da s svojo plačo ne more preživeti? Kaj lahko pričakujemo v družbi, v kateri starši učiteljem že vsakodnevno grozijo z inšpekcijo in odvetniki? Ali ni vse to tudi mučenje? Ali ne bi vsem tistim, ki se delajo norca iz »belega kruha« koristilo, da bi bili malo lačni in se tako naučili bolj ceniti sočloveka in življenje? Ali ni tako, da nas tudi narava, če se iz nje norčujemo, kaznuje z boleznijo ali vremensko nadlogo?
Seveda bi lahko našteval še v nedogled. Tako kot bi lahko verjetno tudi vi, ki vsak dan opažate vedno več nepoštenosti in čudaštev, ki jih naša družba ne le tolerira, marveč pogosto celo vzpodbuja. Zato je treba reči, vsaj v zgoraj navedenem in drugih skrajnih primerih, da gre tu za degeneracijo. Vsaka milejša oznaka je pač evfemizem, ki nam daje alibi za naše nadaljnje (toleriranje) raznih neumnosti, ki nam, kot rečeno, ne prinašajo nič dobrega.
Prof. dr. Miro Cerar
mailto: miro.cerar@pf.uni-lj.si
LP Ariel
|
22 Jul 2010 17:54 |
|
|
Ariel
Gost
|
|
11 Okt 2010 11:23 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
|
13 Okt 2010 09:47 |
|
|
MArJeticA
Pridružen/-a: 09.10. 2010, 13:22
Prispevkov: 94
|
Pri nas v bloku pa se skoraj vsi poznamo med sabo in se lepo pozdravljamo ... pa tudi,ko hodiš po našem malem mestecu, te pozdravi 98% ljudi, ki jih srečaš.
Tudi, ko sem bila lani v Ljubljani v nekem stanovanju (zdaj sem drugje), so me vsi ljudje iz bloka pozdravljali (smo se pozdravljali)pa čeprav se nismo poznali (samo vedeli smo da smo iz istega bloka).
Ko sem bila stara okoli 12, 13 let, sem šla s starejšo sestro v Kranj, kjer sva bili pri njej 2, 3 dni v stanovanju (in si ogledovali Kranj). Sama sem pozdravila vsakogar,ki je šel nasproti, pa skoraj noben ni odzdravil. Takrat sem samo malo čudno gledala, zakaj
(za naslednjo ženičko sva s sestro stavili, ali mi bo odzravila ali ne,in mi je
Imaš pa tudi negativne izkušnje, ko ti nekdo zarenči, a toliko lepše so tiste izkušnje, ko se lahko z nekim neznancem skupaj nasmejita kakšni "nesreči" oz "kiksu, ki se naredi :D
|
13 Okt 2010 18:22 |
|
|
ZVEZDICA
Gost
|
Mevki je napisal/a:Brez veze tile pedri in lezbače. Četudi so bili prej kdaj, so vsaj bili tiho, zdaj pa so na to ponosni. Strinjam se z Mevki. Med nami pač živijo tudi istospolno usmerjeni ljudje . Res pa ne razumem, zakaj je treba to igro narave izpostavljati z raznimi paradami .
|
13 Okt 2010 20:45 |
|
|
ZVEZDICA
Gost
|
MArJeticA je napisal/a:Pri nas v bloku pa se skoraj vsi poznamo med sabo in se lepo pozdravljamo ... pa tudi,ko hodiš po našem malem mestecu, te pozdravi 98% ljudi, ki jih srečaš.
Tudi, ko sem bila lani v Ljubljani v nekem stanovanju (zdaj sem drugje), so me vsi ljudje iz bloka pozdravljali (smo se pozdravljali)pa čeprav se nismo poznali (samo vedeli smo da smo iz istega bloka).
Ko sem bila stara okoli 12, 13 let, sem šla s starejšo sestro v Kranj, kjer sva bili pri njej 2, 3 dni v stanovanju (in si ogledovali Kranj). Sama sem pozdravila vsakogar,ki je šel nasproti, pa skoraj noben ni odzdravil. Takrat sem samo malo čudno gledala, zakaj
(za naslednjo ženičko sva s sestro stavili, ali mi bo odzravila ali ne,in mi je
Imaš pa tudi negativne izkušnje, ko ti nekdo zarenči, a toliko lepše so tiste izkušnje, ko se lahko z nekim neznancem skupaj nasmejita kakšni "nesreči" oz "kiksu, ki se naredi :D MArJeticA, lepo, da si tako prijazna, da pozdravljaš starejše . Veš, tudi jaz imam že kar lepo število let in sem zelo vesela, če me kakšen mlajši pozdravi . Vsakemu z veseljem odzdravim . Doma so nas tega naučili. Pa tudi jaz pozdravljam starejše od mene, čeprav jih ne poznam. Živim v blokovskem naselju, tako da se srečujemo znani in neznani. Sem bila pa zadnjič zelo presenečena, ker me je neka gospa, starejša od mene, prav začudeno pogledala, ko sem jo pozdravila .
Ne ženi si k srcu odziva neprijaznih, negativnih ljudi , raje se razveseli prijaznosti tistih, ki so veseli tvojega pozdrava in ti ga vrnejo .
|
13 Okt 2010 21:11 |
|
|
Vrtnica
Moderator
Pridružen/-a: 25.09. 2010, 17:58
Prispevkov: 584
|
|
02 Nov 2010 14:04 |
|
|
Ariel
Gost
|
Ja, včasih so nas starši, še posebno pa stari starši, učili olike ... pozdravljanja, zahvaljevanja , pa da se oprostiš, če si kaj ušpičil ... danes te stvari kaže da niso več pomembne, na žalost ...
LP Ariel
|
02 Nov 2010 14:18 |
|
|
TULIPAN
Gost
|
Dons t' pa mularaj namest pozdrava reče: Kvajzej oldi, a t' je okol šnofle douhcajt !
Ježeštana kam smo zajadral
TULIPAN
|
07 Nov 2010 12:29 |
|
|
mati1
Pridružen/-a: 20.10. 2009, 01:39
Prispevkov: 128
Kraj: Prekmurje
|
|
09 Nov 2010 20:41 |
|
|
|
Danes je 13 Nov 2024 08:33 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
|
Stran 5 od 6
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|