Kako prešuštniški smo Slovenci na delovnem mestu?         


O skokih čez »pisarniške mize«

V začetku leta so pri enem največjih slovenskih zaposlitvenih portalov opravili raziskavo o razmerjih na delovnem mestu.
Izkazalo se je, da Slovenci le nismo tako sramežljivi, kot se že tradicionalno prikazujemo, in prav veselo skačemo čez plot oz. bolje rečeno čez pisarniške mize. O statistikah pa v nadaljevanju …


Koliko Slovencev je imelo razmerje na delovnem mestu?

Skoraj tretjina sodelujočih je potrdila, da so že imeli razmerje na delovnem mestu, 16 % pa jih še vedno ima tako razmerje. Pri tem so najdejavnejši zaposleni v osrednji Sloveniji, sledijo jim Štajerci in nato Primorci.
Ta podatek pravzaprav ne čudi: vse več časa preživljamo na delovnem mestu, zaradi česar imamo več stika s sodelavci kot z družinskimi člani. In pri tem se lahko zgodi marsikaj …

Skrivati razmerje ali ne?

Dobra tretjina jih je svoje razmerje skrivala, vendar priznavajo, da je zanj vedela večina sodelavcev.
Tretjina takšnih parov je uspešno prikrivalo razmerje, prav toliko pa se jih s tem niti ni trudilo.
Zaradi takšnega razmerja večina ni imela težav, med tistimi, ki so jih doletele, pa je več žensk (64 %).

Ste tudi vi med prešuštniki?

Zanimivo je, da je celih 26 % sodelujočih imelo razmerje na delovnem mestu, čeprav so imeli v zasebnem življenju stalnega partnerja.

Koliko jih to počne kar v službi?

Kar 14 % vprašanih je že imelo spolne odnose s sodelavcem, od tega jih je v prostorih podjetja občevala skoraj polovica.
Večina jih je tam to počela večkrat, najde se tudi veliko takih, ki to počnejo redno, preostali pa so si le potešili radovednost.

Zasačijo vsakega osmega

Sicer pa obstaja nekaj strahu, da bi vas pri tem početju zalotili, saj statistika kaže, da zasačijo vsakega osmega.

Veliko raje flirtamo kot varamo

Skoraj polovica sodelujočih se je že spogledovala na delovnem mestu (zanimivo je, da pri tem prednjačijo ženske z 58 %).  
Po drugi strani pa se je že kar trem četrtinam žensk kdaj zdelo, da jih na delovnem mestu nadlegujejo (13 % telesno, 87 % verbalno).

In kaj na to pravijo delodajalci?

Večina podjetij ne prepoveduje razmerij na delovnih mestih (82 %).
Čeprav skoraj tretjina vprašanih takšnih razmerij ne podpira, bi jih v lastnem podjetju vseeno dovolilo kar 62 odstotkov.
V celotni raziskavi je sodelovalo nekaj več žensk (65 %), skupno pa je zajela dobrih 1.500 ljudi.

Vir: Viva – revija za zdravo življenje

LP Ariel

5 presenetljivih znakov nezvestobe      


Ga sumiš?

Vsi menimo, da prepoznamo potencialnega prevaranta že na kilometer. Konec koncev, si nismo vsi odrasli podobni? Begajoče oči, skrivnostni telefonski klici in podobno. Če bi le bilo tako preprosto.
Kljub temu da si neskončno želimo, da bi bil naš partner zvest, živimo v družbi, kjer ljudje pogosto zavijejo na drugačno pot. Preveri 5 znakov, ki nakazujejo, da je oseba, s katero si v razmerju, potencialni prevarant …

Seveda ne predlagamo, da prekineš razmerje, če tvoj partner spada v eno izmed spodaj naštetih kategorij. Predlagamo pa, da si še posebej pozorna na morebitne znake, ki kažejo na to, da te vara.

Znak št.1: Svojih računov ne plačuje pravočasno

Nekatere raziskave kažejo, da sta nezanesljivost in brezskrbnost osebnostni lastnosti, ki kažeta na potencialno nezvestobo. Zveni smiselno. Moški, ki se neodgovorno obnaša do svojih lastnih obveznosti, bo prav takšen tudi v razmerju.

Znak št. 2: Je velik dobrodelnež

Kaj? Tvoj partner donira lokalnemu orkestru, cerkvi in pomaga graditi zavetišča za brezdomce? Kako bi sploh lahko takšen moški padel v skušnjavo prevare?

Zadnje psihološke študije so pokazale, da so v primerih, kadar je meja med pravilnim in napačnim zelo zabrisana (in to je večkrat značilno za varanje), največji prevaranti ravno ljudje, ki se imajo drugače za ljudi z najvišjimi moralnimi standardi.

Znak št. 3: Veliko ima pod palcem

Razlog ni v tem, da ima lahko zaradi višjih prihodkov več kreditnih kartic oz. gotovine ter da lahko več zapravi za obdarovanje svoje ljubice. Pravzaprav je razlog v tem, da je finančno bolj neodvisen od tistih z nizkimi dohodki.

Le-ti so bolj odvisni od partnerja v razmerju in zato je tudi manj verjetno, da si bodo drznili uničiti razmerje, v katerem so.

Znak št. 4: Kriči nate

Kljub temu da kričanje in jeza nista videti neposredno povezana z varanjem, pa avstralska raziskava kaže, da imajo ljudje, ki so nagnjeni k varanju, podobne osebne karakteristike kot nasilneži. Tisti, ki so bolj nasilni (tako verbalno kot fizično), so tudi bolj nagnjeni k varanju. To, kar je že tako slabo, ima tendenco, da postane še slabše.

Znak št. 5: Ogledalo je njegov najboljši prijatelj

Ena izmed najznačilnejših lastnosti prevarantov – ni presenetljivo – je narcizem. Ti samoljubneži so tako obdani s t.i. samo-pomembnostjo, da niti ne pomislijo, kakšen učinek ima varanje na drugo osebo. »In kaj potem, če se občasno poveselim in si privoščim avanturo za eno noč? Zaslužim si, da sem srečen.«

Vir: TOP SHOP članki

LP Ariel

Znak št:5 pa ni ravno prida. Obstajajo narciseki, ki mislijo, da so krasotci in lahko počnejo kar jih je volja. Mislim, da ima moj mož kar prav, ko je nekoč rekel: "Kaj pomaga lepa skleda, a prazna". Pa ima presneto prav.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

    
Lepotci se morda preveč zavedajo, da imajo pri "kurah" več šans kot "grdotci" , in to pridno izkoriščajo . Če nima uspeha pri eni, ga ima pa pri drugi, oziroma - če ima uspeh pri eni, ga ima tudi pri drugi ... in tretji ... in četrti   ... ... ... Res je, ponavadi so taki narcisoidni tipi le lepe, a (v srcu) prazne "sklede" , kaj češ potlej početi s takim površnežem , nagledaš se ga pa prav hitro ...

LP Ariel   

Mariat, ka bi ges mejla takšoga narciseka, ga ženem ko hudiča, ka se pa to pravi. Če moški neje moški, ka bi skrbel za familijo je načik itak nej moški, če samo sebe pogledne pa misli ka do babe samo okoli njega skakale. Takši sijo eni, ka bi skakali čez plot, baba doma pa naj skrbi za deco, pa dela ko butl pa ka šče. Te pa naj jemi še gate ona pere.  


_________________
NE IŠČI PRIJATELJEV, KJER JIH NI

Spodnje razmišljanje prof. Mira Cerarja se splača prebrati in se nad njim zamisliti!




Degeneracija


Nedavno je v medije prišla novica, da inšpektorat za šolstvo  preiskuje, ali sta vodstvi osnovnih šol Danile Kumar in Prule kršili zakonodajo, ker sta otrokom "zaradi večkratnega skrajno nespoštljivega  odnosa do hrane in neupoštevanja pravil" za en teden odvzeli pravico  do prejemanja kosila.
 
Pred nekaj desetletji, ko je bil v Sloveniji in marsikje drugod  spoštljiv(ejši) odnos do hrane vsaj med odraslimi še nekaj vsakdanjega  in normalnega, bi takšen ukrep osnovnih šol verjetno požel val  odobravanja, tako staršev kot predstavnikov (seveda takrat še  »ideološko poenotenih«) javnih institucij in medijev. Tokratni  "demokratični" odziv na omenjeni primer je (bil) drugačen. Različni  mediji izpostavljajo pravno spornost takega ukrepa. Šolski inšpektorat je zato že sprožil ustrezno preiskavo. Večina staršev prizadetih otrok  se z ukrepom ne strinja, predstavniki varuha človekovih pravic in  nekateri javni komentatorji pa ugotavljajo, da gre tu za protipravno  in celo "srednjeveško metodo discipliniranja učencev", ki "po svoji  vsebini predstavlja obliko telesnega kaznovanja" in nikakor "ne spada  v ta čas". Po mnenju teh predstavnikov in komentatorjev takšne  sankcije niso učinkovite, pa tudi ne pravične in enake do otrok in  njihovih staršev, saj bogatejše družine svojim kaznovanim šolarjem  zlahka nadoknadijo manjko odvzetega obroka, za revnejše pa je takšna  kazen neprimerno bolj boleča, kar velja še posebej v primeru, če kot  nekakšna kolektivna kazen morebiti prizadene tudi otroka, ki je bil k obmetavanju hrane zapeljan s strani sošolcev (in v tem smislu bolj ali  manj nedolžen).

Na tem mestu se ne želim spuščati v podrobnosti tovrstnih in drugačnih  komentarjev. Prav tako ne želim individualno (ad personam) izpostaviti  nobenega komentatorja in udeleženca nastale situacije oziroma primera. Želim pa jasno povedati, da zgoraj navedeni odzivi na ta primer zaradi svoje simptomatičnosti zaslužijo posebno pozornost. Osebno jih namreč  doživljam kot še en vidik DEGENERACIJE (izroditve, popačenosti)  slovenske mentalitete. Ob tem sem seveda prizadet, kajti če se bo ta  miselna in emocionalna degeneracija v sedanjem tempu nadaljevala, se  nam in našim potomcem ne piše nič kaj dobrega. Seveda pri tem ne gre  zgolj za neko slovensko posebnost, kajti podobni primeri in odzivi  nanje se dogajajo tudi marsikje drugod v evropskem in nasploh  zahodn(jašk)em svetu, kjer tako ali drugače opravičujemo, ali kažemo  nekakšno »razumevanje« za človeško objestnost in neumnost (od  španskega tradicionalnega uličnega obmetavanja s paradižniki, preko  vsakodnevnega zametavanja »viška« hrane, do javnega razlivanja mleka  ali uničevanja krompirja s strani razočaranih evropskih kmetov – če se  omejim le na nekaj primerov povezanih s hrano).

Vsa zadeva ima več razsežnosti. Ko pravim, da se nam ne piše nič  dobrega, ne mislim toliko na pravno in materialno razsežnost. Kot  pravnik se zavedam, da je lahko šolski ukrep prepovedi prejemanja  dnevnega obroka protipraven – tu prepuščam zadevo pristojnemu  inšpektoratu. Kot človek in izobraženec se zavedam, da naš materialni  svet boleha od številnih neizogibnih neuravnoteženosti (neenakosti),  med katere sodi tudi dejstvo, da na eni strani zemeljske oble ljudje umirajo od lakote, na drugi strani pa imamo hrane preveč in zato celo  zbolevamo od preobjedenosti. Vsega tega se ne da enostavno preprečiti,  kajti – in od tu dalje govorim filozofsko – ta in mnoge druge  neuravnoteženosti oziroma neenakosti imajo svoj globlji življenjski  smisel in namen. Napeljujejo nas k učenju v procesu naše individualne,  partikularne in univerzalne samorealizacije. Toda če vseh teh  navideznih krivic in človeških bolezni že ne moremo enostavno  preprečiti ali odpraviti, je vsekakor človekov obči moralni, etični in  za verujočega tudi religiozni imperativ ta, da si na svoji miselni,  čustveni in duhovni ravni prizadeva razviti zavest o spoštovanju  vsega, kar nam omogoča življenje in razvoj.

V okvir tega imperativa sodi tudi zahteva po spoštovanju hrane. Toda  problem, ki ga obravnavam na tem mestu, ni v neprepoznavanju te zahteve, kajti četudi smo v Sloveniji in drugod, kjer hrane (še) ne primanjkuje, do nje zagotovo premalo spoštljivi, se vsaj ob resnejših  opozorilih le bolj ali manj zavemo njene vrednosti (seveda pa ni malo  tudi tistih, ki ne dosegajo niti te stopnje). Problem, ki ga tu  izpostavljam je v tisti naši nespameti, ki brezmejno podpira  objestnost in pomehkuženost. Tako našo lastno, kot tisto, ki jo  povzročamo svojim otrokom.

Če je že razumljivo, da sproži ukrep obeh osnovnih šol, ki sta  metalcem hrane za en teden prepovedali kosilo, takšne ali drugačne  pravne dileme, pa je kakršnokoli drugačno "jamranje" ali zgražanje nad  takšnim ukrepom ne le izrazito pretirano, pač pa tudi povsem zgrešeno. Je izraz degeneracije naše intelektualne (zdravorazumske), emocionalne  in duhovne sposobnosti. Je izraz naše razvajenosti, lenobe in  najrazličnejših zavestnih in nezavednih ovir in strahov pred tem, da  bi v življenju napredovali. Je izraz odsotnosti poguma. Čeprav še  zdaleč nisem kak psihoanalitik, si bom dovolil trditev, da se v  takšnem obsojanju vzgojnega(!) ukrepa obeh šol skrivata slaba vest in  strah odraslih, da bi mogoče kdo utegnil tudi njim prepovedati kakšno  njihovo negativno razvado ali odvzeti kako nespodobno igračo.

Podobno se dogaja na raznih sejah senatov, odborov, komisij in drugih  zbornih teles, ko se obravnava kako nepošteno, koruptivno dejanje  kakega od "kolegov", in večina prisotnih zre v tla ali v zrak ter išče  način, kako bi se dalo to neprijetnost čim prej in čim bolj elegantno  pomesti pod preprogo. Saj veste, kdo pa ni že v življenju storil kaj slabega, in zakaj bi zdaj morali v zvezi s kolegi odpirati te "boleče"  rane – kajti naslednji na vrsti sem lahko jaz… Kako svetopisemsko. Vendar z napako. Bruno v lastnem očesu namreč tako zgolj ignoriramo in  zgolj povečujemo svoj "greh".

Če se vam zdi zgoraj zapisano prezapleteno, naj povem vse skupaj še na  preprost način: Prav je, da so "mulcem" prepovedali kosilo! Tudi jaz  bi ga svojima otrokoma, če bi se obmetavala s hrano. Že tako ali tako  jima dovolim preveč norčevanja iz nje. Verjetno zato, ker imam tudi  jaz v tem pogledu slabo vest. Tudi sam namreč vsakodnevno ne dosegam  tiste ravni spoštovanja hrane, ki jo – če se v to resno poglobim –  štejem za primerno. Če bi me kdo občasno kaznoval s kakim dnevom  posta, ker sem si recimo pripravil ali naložil preveč hrane in nato  preostanek vrgel v odpad, bi to kazen sprejel z odobravanjem, v  upanju, da bo tudi to pripomoglo k temu, da česa takega ne ponovim. (Poleg tega je post še zdrav.)

Vsako pozivanje k iskanju sodobnejših vzgojnih ukrepov, ki bi uspelo  preprečiti takšno norčevanje iz hrane, je tu zgolj beg od lastne  (so)odgovornosti za te in druge neumnosti, ki se dogajajo v (naši)  družbi. Seveda sem tudi jaz za to, da si prizadevamo za boljše vzgojne  ukrepe. Toda, dokler jih ni, podpiram tudi takšne (seveda kot oče in  človek; ne pa kot pravnik – če so ukrepi protipravni). Če bi bili mi  starši bolj »normalni« in ne bi s pomočjo medijev in institucij (tudi)  v takšnih primerih učiteljem javno izpodbijali avtoritete, bi bila  šola lahko boljša, naši otroci pa bolj disciplinirani in lepše  vzgojeni. V takem primeru bi namreč potem, ko bi jih doma temeljito  "slišali" še od staršev, kazen odvzema obroka sprejeli kot upravičeno  in predvsem kot vzgojno(!).

Če kdo misli, da gre tu za telesno kaznovanje, ki sodi v srednji vek,  ga želim opozoriti, da naši otroci doživljajo kot hudo telesno in  psihično kaznovanje že to, da morajo v šoli sedeti več ur ter se učiti  matematike, slovenščine, biologije, kemije, fizike, tujih jezikov in  še česa. Zame je denimo marsikatera seja, ki ji službeno prisostvujem,  enaka psihofizičnemu mučenju… Kako pa je z vami? Ali vas šef kdaj ("srednjeveško") muči? Ali vas muči partner? Ali morebiti starši ali  otroci? Jih boste prijavili inšpektorju, ali vložili tožbo? Tistim, ki  v zvezi z začasno prepovedjo uživanja enega obroka govorijo o (srednjeveškem) fizičnem mučenju, lahko rečem le to, da jim resnično  želim, da ne bi kdaj v življenju res doživeli kakega pravega mučenja.

Če so šolniki s tem, ko so otrokom prepovedali kosilo, zagrešili  protipravno dejanje (o čemer bo uradno oceno podal inšpektor in  morebiti še kdo), potem to pove več o neustreznosti prava kot odraza  našega vrednotnega sistema, kot pa o šolnikih, ki v takšnih primerih  še znajo normalno razmišljati in vzgajati. Ko recimo berem javne  zapise nekaterih komentatorjev, ki te šolnike umeščajo v srednji vek  ter, denimo, pravijo, da jih tudi s kosi namazanega kruha "polepljen"  stene jedilnic in ogromne količine hrane, ki jih šole zmečejo stran,  ne prepričajo v ustreznost ukrepa, potem se resnično zgrozim na kako  nizki stopnji dojemanja smo. Kako močno izgubljamo občutek za pravo mero(!) in za prave vrednote.

Sicer pa, kaj lahko drugega pričakujemo v družbi, v kateri politične,  gospodarske in nekatere druge elite vsakodnevno neusmiljeno rušijo  etične in pravne standarde. V družbi, v kateri v vrhovih notorično  primanjkuje vrednotno pozitivnega zglednega ravnanja. Kaj lahko  pričakujemo v družbi, kjer vsakdo vidi zgolj pravice, pozablja pa na  svoje dolžnosti? Kaj lahko pričakujemo v družbi, kjer predsednik vlade  potoži, da s svojo plačo ne more preživeti? Kaj lahko pričakujemo v  družbi, v kateri starši učiteljem že vsakodnevno grozijo z inšpekcijo  in odvetniki? Ali ni vse to tudi mučenje? Ali ne bi vsem tistim, ki se  delajo norca iz »belega kruha« koristilo, da bi bili malo lačni in se  tako naučili bolj ceniti sočloveka in življenje? Ali ni tako, da nas  tudi narava, če se iz nje norčujemo, kaznuje z boleznijo ali vremensko  nadlogo?

Seveda bi lahko našteval še v nedogled. Tako kot bi lahko verjetno  tudi vi, ki vsak dan opažate vedno več nepoštenosti in čudaštev, ki  jih naša družba ne le tolerira, marveč pogosto celo vzpodbuja. Zato je  treba reči, vsaj v zgoraj navedenem in drugih skrajnih primerih, da  gre tu za degeneracijo. Vsaka milejša oznaka je pač evfemizem, ki nam  daje alibi za naše nadaljnje (toleriranje) raznih neumnosti, ki nam,  kot rečeno, ne prinašajo nič dobrega.

Prof. dr. Miro Cerar
mailto: miro.cerar@pf.uni-lj.si

LP Ariel

Takole je pa včeraj (10.10.10.) izgledala "PARADA PONOSA" v Beogradu.
Komentar ni potreben, zanimivo pa je prebrati komentarje pod video posnetki.


http://www.youtube.com/watch?v=3_lq5mMEHJk&feature=player_embedded#!

http://www.youtube.com/watch?v=79HkH7o_Z-s&feature=player_embedded

http://www.youtube.com/watch?v=Bkpa0VrgJ7g&feature=player_embedded

http://www.rtvslo.si/svet/foto-in-video-huligani-so-razbili-pol-beograda/241253?ref=nf

LP Ariel

Brez veze tile pedri in lezbače. Četudi so bili prej kdaj, so vsaj bili tiho, zdaj pa so na to ponosni.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Pri nas v bloku pa se skoraj vsi poznamo med sabo in se lepo pozdravljamo ... pa tudi,ko hodiš po našem malem mestecu, te pozdravi 98% ljudi, ki jih srečaš.

Tudi, ko sem bila lani v Ljubljani v nekem stanovanju (zdaj sem drugje), so me vsi ljudje iz bloka pozdravljali (smo se pozdravljali)pa čeprav se nismo poznali (samo vedeli smo da smo iz istega bloka).

Ko sem bila stara okoli 12, 13 let, sem šla s starejšo sestro v Kranj, kjer sva bili pri njej 2, 3 dni v  stanovanju (in si ogledovali Kranj). Sama sem pozdravila vsakogar,ki je šel nasproti, pa skoraj noben ni odzdravil. Takrat sem samo malo čudno gledala, zakaj
(za naslednjo ženičko sva s sestro stavili, ali mi bo odzravila ali ne,in mi je  

Imaš pa tudi negativne izkušnje, ko ti nekdo zarenči, a toliko lepše so tiste izkušnje, ko se lahko z nekim neznancem skupaj nasmejita kakšni "nesreči" oz "kiksu, ki se naredi :D

Mevki je napisal/a:

Brez veze tile pedri in lezbače. Četudi so bili prej kdaj, so vsaj bili tiho, zdaj pa so na to ponosni.     

Strinjam se z Mevki. Med nami pač živijo tudi istospolno usmerjeni ljudje   . Res pa ne razumem, zakaj je treba to igro narave izpostavljati z raznimi paradami       .  

MArJeticA je napisal/a:

Pri nas v bloku pa se skoraj vsi poznamo med sabo in se lepo pozdravljamo ... pa tudi,ko hodiš po našem malem mestecu, te pozdravi 98% ljudi, ki jih srečaš.

Tudi, ko sem bila lani v Ljubljani v nekem stanovanju (zdaj sem drugje), so me vsi ljudje iz bloka pozdravljali (smo se pozdravljali)pa čeprav se nismo poznali (samo vedeli smo da smo iz istega bloka).

Ko sem bila stara okoli 12, 13 let, sem šla s starejšo sestro v Kranj, kjer sva bili pri njej 2, 3 dni v  stanovanju (in si ogledovali Kranj). Sama sem pozdravila vsakogar,ki je šel nasproti, pa skoraj noben ni odzdravil. Takrat sem samo malo čudno gledala, zakaj
(za naslednjo ženičko sva s sestro stavili, ali mi bo odzravila ali ne,in mi je  

Imaš pa tudi negativne izkušnje, ko ti nekdo zarenči, a toliko lepše so tiste izkušnje, ko se lahko z nekim neznancem skupaj nasmejita kakšni "nesreči" oz "kiksu, ki se naredi :D

MArJeticA, lepo, da si tako prijazna, da pozdravljaš starejše   . Veš, tudi jaz imam že kar lepo število let in sem zelo vesela, če me kakšen mlajši pozdravi   . Vsakemu z veseljem odzdravim   . Doma so nas tega naučili. Pa tudi jaz pozdravljam starejše od mene, čeprav jih ne poznam. Živim v blokovskem naselju, tako da se srečujemo znani in neznani. Sem bila pa zadnjič zelo presenečena, ker me je  neka gospa, starejša od mene, prav začudeno pogledala, ko sem jo pozdravila   .
Ne ženi si k srcu odziva neprijaznih, negativnih ljudi   , raje se razveseli prijaznosti tistih, ki so veseli tvojega pozdrava in ti ga vrnejo       .  

Tudi tukaj sem malo zašla pa da potresem še tulele mal  čarobnega prahu  
Zadeva pozdrav;
Bonton piše takole- starejši pozdravi mlajšega, nadrejeni poda roko podrejenemu in tako dalje.
Tisto kako je lepo ker mladi pozdravijo starejše je zelo lepo in pohvale vredno za mlade.
Le včasih se nas držijo ti naši stari vzorčki; Joj kako ti mladi, pa tako pa onako.
Mladi so zelooooooo dobre dušice, le vse preveč x imajo manj  v zoren zgled od ne več tako mladih....


_________________
Vrtnica..

    

Ja, včasih so nas starši, še posebno pa stari starši, učili olike ... pozdravljanja, zahvaljevanja , pa da se oprostiš, če si kaj ušpičil ... danes te stvari kaže da niso več pomembne, na žalost ...

LP Ariel

Dons t' pa mularaj namest pozdrava reče: Kvajzej oldi, a t' je okol šnofle douhcajt !
Ježeštana kam smo zajadral
TULIPAN             

Pred kratkim sta me obiskali deklici iz našega kraja, ena je star 6 druga 5 let. Odprla sem jima vrata in jima dala prednost pri vstopu v našo hišo. Obedve sta glasno rekli hvala, takoj, ko sem jima z roko nakazala anaj vstopita.
Bila sem zelo prijetno presenečena in ju večkrat grem iskat, da mi delata kratek čas, skupaj zapojemo kako pesmico, pobarvamo kako risbico iz pobarvank ali pa si ogledamo kako lepo risanko preko interneta, ki ga doma žal nimata.