Inkvizicija


Inkvizícija je bila ustanova rimskokatoliške Cerkve z nalogo zatiranja
krivoverstva. Njena dejanja v povezavi z vladami posameznih držav so
pomemben predmet zgodovinskega preučevanja.

Izvor
Za razliko od nekaterih drugih religij (budizma, judovstva, ...) ima
katoliška Cerkev hierarhično zgradbo s središčnim upravljanjem. Ko je
cesar Konstantin prenehal preganjati krščanstvo, so se cerkvenoupravne
ustanove zahodnorimskega cesarstva združile v eno s sedežem v Rimu.
Tiste, ki se niso strinjale s trditvami ali dejanji, ki so jih kot
pravoverna označili cerkveni zbori - koncili, si je poskušala Cerkev
najprej podrediti, upiranje pa je pogosto vodilo v preganjanje.

Krivoverstvo ali herezija (iz grške besede haeresis - ločina, šola,
verovanje; krivoverec - heretik) je za Cerkev že od začetka
predstavljalo težavo. Apostolska dela 15 pričajo o jeruzalemskem
koncilu, ki je bil sklican, da bi opravil s krivoverci Judaizers, ki
so Cerkvi povzročali težave v Mali Aziji, posebej v Galatiji. V
naslednjih stoletjih so se pojavili arijanci in manihejanci. Srednji
vek so zaznamovali katari in Waldenses, renesanso oziroma obdobje
protestantizma pa husiti, luteranci, kalvinisti in rožni križarji.
Prizadevanja za zatiranje krivoverstva so bila sprva namenjena njim.
Že v srednjem veku se je pojavila stalna organizacija s tem namenom. Z
začetkom 12. stoletja so koncili od posvetnih vladarjev zahtevali
preganjanje krivovercev.


Zgodovina
Prva srednjeveških inkvizicij se imenuje "škofovska inkvizicija". Bila
je vzpostavljena leta 1184 s papeško bulo, imenovano Ad abolendam, kar
pomeni »Za namen odstranitve«. Inkvizicija je bila odgovor na porast
katarov v južni Franciji. Ime »škofovska« je dobila zato, ker so jo
vodili krajevni škofje (latinsko episcopus). Ni bila preveč
učinkovita.

Papeška inkvizicija v 30. letih 13. stoletja je bila odgovor na
neuspeh škofovske inkvizicije. Izvajali so jo posebej izurjeni
pripadniki, izbrani iz različnih redov in svetne duhovščine. Večinoma
so prihajali iz vrst dominikancev.

Po 13. stoletju se je inkvizicija razširila proti severu na Nemčijo in
Skandinavijo. V severni Evropi ni bila tako ostra. V skandinavskih
deželah skoraj ni povzročila hujših posledic, čeprav je severna Evropa
imela lastne ustanove, podobne inkviziciji, denimo "lov na čarovnice".
V Angliji inkvizicija nikdar ni bila vzpostavljena. Krištof Kolumb jo
je na svojih potovanjih zanesel v Ameriko. Na koncu 15. stoletja se je
pod vladavino Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele Kastiljske španska
inkvizicija odcepila od Rima. S svojimi postopki spreobračanja
muslimanov, judov in iluminatov v katoliško vero predstavlja temno
poglavje v zgodovini inkvizicije. Ti postopki so se imenovali auto de
fe (špansko za dejanje vere). Potekali so javno, na njih so ponižujoče
kaznovali in morili obsojence.

Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil stalen zbor - kongregacijo, ki
so jo sestavljali kardinali in drugi uradniki. Naloga kongregacije je
bila vzdrževati ter braniti neoporečnost vere in iskati ter preganjati
napake in zmotne nauke. Ta ustanova, Kongregacija inkvizicije, z
današnjim imenom Kongregacija za doktrino vere, del rimske kurije, je
postala nadzorno telo krajevnih inkvizicij. Papež ima naziv prefekta,
a nikdar ne zaseda tega položaja. Namesto tega za predsedovanje na
srečanjih določi enega izmed kardinalov. V kongregaciji je navadno še
10 drugih kardinalov in prelat z dvema pomočnikoma, ki vsi pripadajo
dominikancem. Vključuje tudi mednarodno skupino svetovalcev, izkušenih
učenjakov s področja teologije in kanonskega prava, ki ji svetujejo na
specifičnih vprašanjih. Leta 1616 so ti svetovalci izrazili mnenje, da
sta trditvi o negibnosti Sonca in da Zemlja kroži okrog njega, neumni
in absurdni. Prvo so, teološko gledano, označili za krivoversko, drugo
pa "najmanj za napačno v veri". Zaradi te sodbe se je Kopernikovo delo
De Revolutionibus Orbium Coelestium znašlo na seznamu prepovedanih
knjig. Kongregacija je leta 1633 obsodila tudi Galileia Galilea, ki je
zagovarjal Kopernikove trditve.

Vseh preganjanj krivovercev, ateistov in ostalih, ki se niso strinjali
z nauki katoliške Cerkve, vendarle ni izvajala inkvizicija. V
nekaterih državah, denimo v Franciji v času kraljevine, so to
preganjanje lahko izvrševala civilna sodišča, z možnostjo smrtne
kazni.


Poznamo štiri različne skupine inkvizicij:
srednjeveške inkvizicije,
špansko inkvizicijo,
portugalsko inkvizicijo in
rimsko inkvizicijo.