16.4.2008 - VRT
Vsak slak ni plevel
Ta slak je samosevec.
Ko se eden ali drugi plevelni slak (Convolvolus arvensis je njivski slak, vrsta Calistegia sepium pa bujno pleza po plotovih) zakorenini v vrtu, ga skoraj ni mogoče izseliti. Tema dvema vrstama se zlahka odpovemo, nekaj sorodnikov iz iste družine pa imamo prav radi za okras. Vrtni slak je verjetno med vsemi enoletnimi popenjavkami najbolj cenjena in občudovana enoletnica, ki prav uspešno okrasi vrtne navpičnice po ograji ali drugi ponujeni opori. Manj običajna je vzgoja na površju tal, a tudi takšne same sebi prepuščene rastline bogato cvetijo. Gojitelj vsem zaprepadenim obiskovalcem pač lahko pojasni, da to ni njegova nemarščina, temveč eksperimentalna ustvarjalnost. V domačem vrtu takšni poskusi pač niso prepovedani?! Sadike enoletnih slakov moramo vzgojiti na toplem in paziti na čas sajenja tako kot na kakšno občutljivo papriko. Vendar to ni edina možna rešitev, saj seme lahko v začetku maja sejemo tudi neposredno na prosto. Po mojih izkušnjah so nekatere sorte (recimo "Black Knight", ena iz skupine Ipomea purpurea) še odpornejše, saj se zasejejo kar same. Seme jeseni odpade, preleži v tleh in vznikne, ko je ravno že dovolj toplo. Sadike samo še preredčim, pa lahko plezajo po svoji naravni poti. S posebno velikocvetno svetlo modro japonsko sorto "Haevenly Blue" (menda pripada vrsti Ipomea tricolor) takšnih izkušenj še nimam. Za vse lepotične slake je značilno, da se trobentasti cvetovi razprejo zjutraj, a proti poldnevu že venejo. Morda v oblačno-vlažnem vremenu malo potegnejo. Zato pa je cvetnih nastavkov toliko, da jih nekaj tednov ne zmanjka. Ovijajoči se poganjki so do tri metre dolgi in z nekoliko vrtnarjeve pomoči plezajo po vsakršni opori tudi poševno navzgor. Za oporo je dobra navadna fižolovka, gola rogovilasta veja, žična ograja ali kaj podobnega.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
