Na sveti večer leta 1925 je Bertha končala delo na dekliški obrtni šoli; mudilo se ji je v bližnji Betlehem pet božične pesmi, ko je srečala mlad par z novorojenčkom. Mlada mamica je bila bolna, zato jo je mož na osličku pripeljal v mesto k zdravniku. Toda v bolnišnici ju zaradi praznika niso sprejeli. »To me je močno ganilo,« je Bertha pozneje zapisala. »Mislila sem ... da hitim praznovat rojstvo deteta, ki se je rodilo v hlevu, ker v prenočišču ni bilo prostora, pred menoj pa stoji preprosta Marija z dojenčkom, za katera v prenesenem pomenu ni bilo prostora v prenočišču.« Bertha je uporabila zveze v bolnišnici, kjer so ženo takoj sprejeli ter ji pomagali umiti in nahraniti dojenčka. Naslednje jutro - na božični dan - se je pred njenimi vrati pojavil mož z dojenčkom v naročju. Žena mu je ponoči umrla. Bertho je prosil, naj vzame njunega sina. »Če ga bom vzel s seboj v votlino, kjer živim, bo umrl.« Bertha ni imela srca, da bi mu odrekla. Sobo v obrtni šoli je preuredila v otroško sobico in Ameriška kolonija je najela negovalko, ki je skrbela za otročka. V tednu dni so skupini v skrb zaupali še dva dojenčka. Kmalu so vso stavbo spremenili v dom za zapuščene dojenčke.
Zavetišče se je razvijalo in rastlo; večinoma je služilo arabskim prebivalcem iz okoliških predelov. Kasneje je Spaffordovo središče začelo delovati kot otroška klinika. Življenje Horatia in Anne, ki se je v nekaterih obdobjih zdelo brezupno, je rodilo sad. Danes pravnuki Horatia in Anne Spafford v Ameriki in Veliki Britaniji še vedno zbirajo sredstva za središče.
Zelo poučna in lepa zgodba.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
