Mariborski profesor Boris Krabonja sprašuje, kam gredo davki
28. januar 2014 ob 06:36,
zadnji poseg: 28. januar 2014 ob 07:40
Maribor - MMC RTV SLO
Sram me je, da živim v državi, kjer morajo že profesorji v javno kuhinjo po topli obrok, je na Facebooku zapisal Boris Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor.
V soboto je bil malo pred poldnevom namenjen v pekarno, ki je zraven javne kuhinje v Mariboru, kjer je opazil moža nekdanje sodelavke, ki je učila strokovne, ekonomske predmete. "Tudi če bi bila čistilka, bi me enako pretreslo. To niso več posamezni primeri, to postaja praksa, pa se vendarle ne zgodi nič nikomur," ogorčeno pripoveduje v pogovoru za MMC.
"Zahtevam, da gre denar za pomoči potrebne"
"Bilo me je tako sram … Kolegica, ki je bila sodelavka v službi z mano nekaj let, je že nekaj časa brezposelna, a to nikogar na svetu ne zanima. Nekaj časa prejemaš socialno podporo, a ta je minimalna. Sprašujem se, kam gredo davki, ki jih plačujem od svoje plače? Zahtevam, da gre denar za ljudi, pomoči potrebne."
"Sistematično ubijajo ljudi"
"Sistematično ubijajo ljudi za ceno tega, da bodo mašili luknje, govorijo o denarju, o katerem se navadnim smrtnikom niti ne sanja. Ne morem in nočem verjeti, da država nima denarja, da bi poskrbela za svoje državljane. Javno prisežem: Pripravljen sem se odreči polovici svoje plače za naslednjih nekaj let, samo da bi rešili socialne transferje in ljudi. Pripravljen sem živeti z minimalcem pet let, samo da vidim, da ta denar gre tja, kamor mora iti," se zavezuje Krabonja.
Navadni ljudje prevzemajo naloge države
Priznava, da so ljudje postali strašansko humanitarno usmerjeni, saj je humanitarnost postala normalna, navadni ljudje pa prevzemajo naloge države, ki ima v ustavi zapisano, da je socialna.
Decembra je na svoji šoli odkril dijakinjo, ki je bila lačna. »Odkrivanje« lačnih dijakov učiteljem otežuje zakonodaja, ki jim v imenu varovanja osebnih podatkov ne daje vpogleda v njihovo socialno stanje. "Mi ne izobražujemo, ampak tudi vzgajamo. Del te vzgoje je dati tudi občutek varnosti, neštetokrat smo že pomagali, ne samo jaz, večina mojih kolegov in kolegic," se skromno pohvali. Običajno zbirajo hrano in obleke, presežke odnesejo Zvezi prijateljev mladine Slovenije v Mariboru, vrečke včasih obesijo tudi na vrata ljudi, katerih naslove jim zaupa vstajniško gibanje 29. oktober.
Po njegovem mnenju je slovenska družba trenutno na najnižji točki, kjer je velika nevarnost, da se bo vse skupaj sesulo. "Vsa oblast je politična, delodajalci pa ljudi držijo v strahu in pat poziciji. Napolnijo nam trebuščke – pa niti tega ne vsem. Bodi raje tiho, imaš vsaj za jesti. Točno o tem sem v soboto razmišljal – sam sebi sem se gnusil. 'Gobec sučeš doma pred TV-jem, ne narediš nič, da bi se stvar premaknila'. Ljudje se bojimo," je (samo)kritičen zgodovinar.
Najprej moramo "nafutrat ljudi"
Izhod vidi v tem, da se temelji postavijo na sociali. "Zakaj ne bi obstajala socialna podjetja, ne mi govoriti, da mora vsaka stvar, ki jo počnemo, imeti profit. Najprej moramo 'nafutrat' ljudi," je prepričan.
Daje svojih 500-600 evrov za ljudi
"Moramo se sprijazniti s tem, da tudi tisti, ki imamo, bomo živeli z manj! Ampak, da meni jemljejo zato, da bi reševali banke, da bomo dajali tistim, ki so kradli? Jaz dam svojih 500-600 evrov, da rešimo ljudi, ki so zdaj na cesti in so lačni," ponuja rešitev.
Polovico svojega delovnega časa ponuja mlademu brezposelnemu
Najprej bi poskrbel za ljudi, ki so na robu oziroma so že šli čez rob. Začeti je treba zaposlovati mlade. "Pravijo, da nas je v šolstvu preveč. Zakaj ne bi tega razdelili na pol, kjer bom eno polovico delovnega časa opravil jaz, drugo pa mlad, ki je zdaj nezaposlen?" predlaga.
"Vem, da bodo dejali, da denarja ni, da mora iti v gospodarstvo, ampak to govorijo že šest let, nobenega dialoga ni, kar neki ukrepi …" Krabonja ima tako pri nekdanji kot sedanji vladi občutek, da samo jemljejo, dajo pa nič. Nobenega rezultata. Naj gospa Bratušek kakšen mesec poskuša živeti tako, da gre jest v javno kuhinjo," provokativno sklene Boris Krabonja.
Saša Banjanac Lubej
Profesor zgodovine Boris Krabonja bi bil pripravljen polovico svojega delovnega časa odstopiti mlademu brezposelnemu zgodovinarju, če bi to pomagalo pri zmanjšanju nezaposlenosti. Foto: Osebni arhiv Borisa Krabonje
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
