Nekega dne se je Maček Grdobec zapletel v borbo s sosedovimi huskiji in njegove krike sem slišal v svoje stanovanje. Pohitel sem mu na pomoč, a očitno je bilo, da se je življenje Mačka Grdobca iztekalo. Ležal je v krvi, s polomljenimi nogami in čudno zvito hrbtenico. Zevajoča rana je bila vidna preko celotnega prsnega koša. Privzdignil sem ga in se z njim v naročju odpravil proti domu. Slišal sem hropenje in nežno hlastanje za zrakom, čutil sem še njegovo zadnjo borbo. Ko sem pomislil, da ga moj objem grozovito boli, sem začutil poznan pritisk njegovih šapic in zvok Grdobčevega predenja. Maček Grdobec, v strašnih bolečinah, umirajoč, je skušal sesati moje uho. Privil sem ga k sebi in zagledal rumeno oko, kako strmi vame. Tudi v največji bolečini je ta nikogaršnji maček prosil le za malo pozornosti in usmiljenja.
V tistem trenutku sem pomislil, da je Maček Grdobec najlepše in najbolj ljubeče bitje, kar sem jih kdaj videl. V nobenem trenutku me ni skušal ugrizniti ali me opraskati, le gledal me je zaupljivo s svojim rumenim očesom.
Še preden sem uspel priti do svojega stanovanja, je Maček Grdobec umrl. Z njegovim negibnim in izmaličenim telesom sem sedel na stopnicah še dolgo časa in razmišljal o tem, kako je lahko to nikogaršnje, smrdljivo in pohabljeno bitje spremenilo moj pogled na čistost duše, na pojem popolne ljubezni, ki kljub krivicam ne obsoja. Maček Grdobec me je naučil več o požrtvovalnosti in sočutju kot na tisoče knjig, ki sem jih prebral. Naučil me je bolje kot vsa predavanja, ki sem jih obiskal in zato mu bom vedno hvaležen. Bil je prestrašen navzven, a jaz sem bil prestrašen navznoter. Prišel je čas, da odidem naprej in se naučim ljubiti pristno ter globoko. Veliko ljudi si želi bogastva, uspeha, priljubljenosti, lepote, a jaz … Jaz si želim biti Maček Grdobec.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
