 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Večerja s prijatelji
Tistega popoldneva sem bila še osebno dobre volje. Bil je petek in pred mano sta bila dva prosta dneva, poleg tega pa se je dan prej k meni končno preselil moj Matevž.
Stanovala sem v dvosobnem stanovanju, ki mi ga je zapustila moja babica. Stanovanje je bilo v prvem nadstropju velikega bloka. Uredila sem si ga po svoje in v njem zaživela pred štirimi leti.
Matevža sem spoznala pred dobrim letom dni. Takoj sva se ujela in se pričela videvati. On je živel pri starših, takrat je bil zaposlen na črpalki. Bil mi je všeč. Matevž ni nič posebnega, ima rjave lase, nekoliko močnejšo postavo in modre oči. A meni je bil všeč takoj. Mogoče je nekoliko preveč sanjaški, vedno načrtuje, kaj vse bo naredil, pa si potem premisli. Ko je pred časom izgubil službo, se je odločil, da bo študiral. Vpisal se je na šesto stopnjo in z vso vnemo pričel obiskovati predavanja. Bil je navdušen in od začetka je opravil kar pet izpitov. Seveda sem ga ves čas spodbujala in lepo je napredoval. Da je izgubil službo ni bil kriv sam. No, če je ne bi, najbrž ne bi nikoli študiral, tako da je bila sreča v nesreči. Sama imam dobro službo, zaslužim dobro in živim lepo. Ker je Matevž trenutno brez službe, stroške krijem sama. A pravi, da mi bo vse povrnil. Dolgo časa se ni hotel preseliti k meni, dejal je, da mi noče biti v breme. A sem ga prepričala in končno je prinesel svoje stvari. To pa je bilo potrebno vsekakor proslaviti.
Poklicala sem svojo najboljšo prijateljico Jano in njenega fanta Janka. Povabila sem ju, naj se nama pridružita pri večerji, ki naj bi bila v petek zvečer. Bila sta navdušena.
Ko pomislim nazaj na dan, ko sem Jani predstavila Matevža, je bilo drugače. Jana ni bila zadovoljna z mojim izborom.
»Kaj vidiš na njem?« me je vprašala, ko sva bili sami.
Začudeno sem jo pogledala.
»Ja, kaj sploh vidiš na njem? Ni mi všeč,« je rekla.
»Zakaj ne?« sem bila presenečena.
»Občutek imam, da je navaden lenuh in da te le izkorišča,« mi je rekla naravnost.
»Da je izgubil službo, ni njegova krivda,« sem se postavila zanj.
»Pa saj ni samo to. Sicer pa, če bi se trudil, bi jo najbrž sedaj že našel,« je odgovorila.
»Nima časa, študira,« sem se postavila na njegovo stran.
»Kakor hočeš, ti boš z njim in ne jaz. Toda meni ni všeč,« je vztrajala.
In o njem nisva več govorili. Kadar je bil pri meni, je nisem klicala. Če ji ni bil všeč, je bilo brez pomena, da bi se dobivali skupaj z njo in njenim Jankom. Pa čeprav sva vedno govorili, da ko bova imeli družino, bomo najboljši družinski prijatelji. No, pač ni se obrnilo tako, kot sva nekoč načrtovali.
Pred nekaj meseci pa je spremenila mnenje. Nekoč sta prišla na obisk nenapovedano in pri meni je bil Matevž. Janko in Jana sta ostala dolgo v noč in sproščeno smo se pogovarjali. Matevž je bil družaben človek in z Jankom sta kmalu našla skupno besedo.
»Večkrat se moramo dobiti,« je predlagal Janko, ko sta se odpravljala.
Pogledala sem Jano in bila presenečena, ko je navdušeno prikimala.
Naslednjega dne me je poklicala v službo. »Saj niti ni tako slab,« je rekla.
»Res?« sem bila vesela.
»Mislim, da sem se motila o njem. Prav prijeten dečko je,« je še dodala.
In bila sem vesela. Postali smo dobri prijatelji in večkrat smo večere preživljali skupaj. Včasih pri njima, včasih v mojem stanovanju.
Tistega dne sem po službi odšla še v trgovino. Nakupiti sem morala še potrebščine za dobro večerjo. Pa tudi pijače ni smelo manjkati.
Domov sem se vračala okrog pete ure. Obložena sem bila z vrečkami iz trgovine. Odprla sem vrata. Matevž je sedel na kavču in gledal televizijo.
»No, pomoč potrebujem,« sem mu zaklicala.
Počasi je vstal in mi pomagal. Znosil je vrečke v kuhinjo.
»Kako si preživel dan?« sem ga vprašala in cmoknila na usta.
»Tako tako,« je odvrnil zdolgočaseno.
»Si se učil? Mar nimaš v kratkem izpita?« sem vprašala.
»Ja, imam, ampak, dovolj je še časa. Se bom že,« je odvrnil in sedel nazaj pred televizor.
Pričela sem kuhati večerjo. Bila sem dobre volje in sem si vmes požvižgavala.
Matevž mi ni pomagal, sedel je v dnevni in se dolgočasil. Ampak, kadar sem kuhala, sem bila najraje sama v kuhinji. Če mi je kdo pomagal, takrat mi je šlo vedno vse narobe. Poškilila sem k njemu.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 22 Jul 2016 21:38 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Večerja s prijatelji (2/5 strani)
Kaj ko bi malo prezračil in malo pospravil po dnevni?« sem mu predlagala.
»Misliš, da bom pospravljal? Če sem se preselil sem, še ne pomeni, da bom gospodinja,« se je uprl.
Začudeno sem ga pogledala. Bil je slabe volje, zato sem ostala tiho. Bom že sama nekoliko kasneje uredila dnevno. Naj se smili sam sebi, sem si mislila in kuhala naprej.
Ob osmi uri zvečer je pozvonilo. Večerja je bila pripravljena, vino se je hladilo, dnevna soba in kopalnica sta bili pospravljeni. Uspelo mi je urediti vse, medtem, ko je Matevž z dolgim obrazom sedel pred televizijo in ni niti trenil, ko sem tekala sem ter tja in delala več stvari naenkrat. A se zanj nisem menila. Pač sem menila, da ima slab dan in sem ga pustila pri miru.
Janko in Jana sta bila dobre volje. Sedli smo v kuhinjo za mizo. Matevž je odprl prvo steklenico vina, jaz sem postavila na mizo polnjenega piščanca.
»Mmm, čudovito diši,« je prikimal Janko.
»Slastno izgleda,« je pripomnila Jana.
Večerjali smo. Janko in Matevž sta se pogovarjala in Matevž je postal boljše volje. Kar oddahnila sem si.
»In kaj proslavljamo?« je vprašal čez čas Janko.
»No, to, da se je Matevž preselil k meni, da je sedaj stanovanje najino,« sem povedala.
Vzdignili smo kozarce in trčili.
Pospravila sem po mizi ostanke večje in sedla. Vsi smo bili dobro razpoloženi, pili smo vino in se smejali.
Čez čas je Matevž odšel v dnevno in prižgal radio. Oglasila se je prijetna melodija.
»Smem prosit za ples?« me je vprašal in se rahlo priklonil.
Nasmehnila sem se in vstala. Odšla sva v dnevno in zaplesala, prav tako sta storila tudi Janko in Jana.
Po nekaj počasnih in romantičnih melodijah, se je iz radia oglasila poskočna glasba. Jana je zažvižgala in zaplesala. Smejali smo se, plesali v roki s kozarci vina in se zabavali.
Steklenice so se praznile ena za drugo. Res smo si privoščili zabavo. Če bi jo načrtovali, najbrž ne bi tako uspela. Ampak, vsi smo bili dobre volje in smeha ni manjkalo.
Odprla sem še zadnjo steklenico vina, v glavi se mi je že kar pošteno vrtelo. Pogledala sem na uro, bila je šele nekaj do polnoči. Dolga noč je bila še pred nami, nikamor se nam ni mudilo. Pričela sem nalivati vino v kozarce. Ko sem prišla do Janka, sem videla, da revež že težko stoji.
»Zame ne, malce odmora bom naredil,« je rekel in sedel v kuhinjo za mizo.
Ostali trije smo plesali in pili. Ko sem čez čas poškilila k Janku, sem videla, da spi. Naj spi, ga bomo že kasneje zbudili in bo nadoknadil zamujeno, sem si mislila.
»Silva, mar ni več vina?« me je vprašal Matevž, ko je prišel s praznim kozarcem iz kuhinje.
»V kleti je še polno steklenic. Tu pa najbrž ni nobene več,« sem rekla.
»Boš šla ti ponje?« je vprašal.
Privolila sem. Vzela sem ključ od kleti in se napotila tja. Počasi sem hodila po stopnicah navzdol in se držala za ograjo. V glavi se mi je vrtelo in bala sem se, da bom padla. Ves čas sem si prepevala in se smejala. V kleti sem poiskala stikalo za luč. Minila je cela večnost, preden sem ga našla. Počasi sem se napotila naprej do pravih vrat. Prispela sem , vrata so bila seveda zaklenjena. To je pomenilo, da jih bo potrebno odkleniti, kar pa ni bilo lahko. Ključavnica je namreč veselo plesala pred mojimi očmi. Za hip sem zaprla oči in nekaj časa počakala, nato pa jih spet odprla. A bilo je le slabše, sedaj sem namreč videla dve ključavnici in ne ene. Približala sem ključ in ga poskušala vtakniti v pravo. Ne, napačna, ta je izmišljena, sem si mislila in se hihitala. Po nekaj neuspelih poizkusih, mi je le uspelo zadeti na pravo mesto. A da se ne bi zgodba ponovila, ko bi zaklepala vrata, sem ključ raje pustila v ključavnici. Vstopila sem v svojo klet. Na policah je bilo pospravljeno in skrbno zloženo vse, kar sem imela. Na tleh v kotu je bil zaboj, v njem je bilo polno steklenic vina. Izbirala sem črnega. Ena, dve, tri steklenice. Za enkrat bo dovolj, če pa bo zmanjkalo, se bom še vrnila. Ugasnila sem luč, zaklenila vrata in se počasi odpravila nazaj proti stanovanju. V rokah sem trdno držala steklenice, da mi ne bi katera padla iz rok.
Že po hodniku sem zaslišala divjo glasbo, ki je prihajala iz mojega, ops, najinega stanovanja. Bila sem srečna. Matevža sem imela rada, imela sva dobra prijatelja. Jana in Janko sta bila res prijetna. Ko sem vstopala v stanovanje, sem sama pri sebi sklenila, da bomo morali
Večerja s prijatelji (3/5 strani)
takšno zabavo, kot je bila tokrat prirediti vsaj enkrat mesečno. Najbrž bodo vsi za to. Da, res potrebujemo sprostitev.
Steklenice sem odnesla v kuhinjo. Janko je še vedno spal za mizo. Odprla sem eno steklenico, ostali dve pa sem postavila v hladilnik. Z odprto steklenico sem se napotila v dnevno in šele tedaj opazila, da v njej ni nikogar.
»Kje pa sta?« sem rekla začudeno bolj sama zase.
Že vem, najbrž se hladita na balkonu, sem si mislila. Pogledala sem na balkon, bil je prazen. Aha, najbrž je Jani postalo slabo in sta v kopalnici. Najbrž ji Matevž pomaga in ji hladi tilnik. Da, to bo, sem prikimala sama pri sebi. In ni se mi mudilo. Najprej sem nalila prazne kozarce, naredila sem požirek vina, ker ju še vedno ni bilo nazaj, sem odšla pogledat. Vrata kopalnice so bila zaprta, toda bila sem prepričana, da sta najbrž tam. Uboga revica, sem si mislila, najbrž ji je hudo slabo!
Prizor, ki sem ga zagledala, ko sem odprla vrata, ni bil nič kaj prijeten. Moj ljubi Matevž je sedel na straniščni školjki, hlače je imel spuščene do gležnjev. Moja prijateljica Jana mu je sedela v naročju in se premikala gor in dol. Onemela sem in nekaj časa brez besed zrla v prizor pred mano.
»Ja, daj žrebec! Madona si dober,« je vzklikala Jana in mu tiščala prsa v glavo.
Postalo mi je slabo, v glavi se mi je zavrtelo in odvihrala sem ven. Nisem vedela, kaj naj, kam naj grem. Stekla sem pred blok in pričela sem teči. Kar naenkrat sem zagledala luči, nato pa škripanje zavor. Avto se je ustavil tik ob meni. Stala sem na mestu in zbegano gledala v avto.
Voznik je jezno izstopil in se napotil do mene.
»Baba zmešana! Si nora? Kaj, če bi te povozil! Me sploh slišiš?« se je usul plaz besed.
Hitro sem dihala, besno sem pogledala neznanca in ga pričela s pestmi tepsti.
»Jaz sem zmešana?! A jaz sem zmešana,« sem kričala nanj in ga tepla.
»Ej, pa kaj ti je,« je zavpil in me poskušal zgrabiti za roke.
Takrat sem se sesedla na tla in zajokala. Kar tam sredi ceste pred neznancem, pred njegovim avtom.
»A zdaj boš pa jokala? Zdaj pa še reči, da sem jaz kriv,« je rohnel in me jezno gledal.
Sedela sem na tleh in na ves glas jokala.
Postalo mu je nelagodno: »No, saj je dobro. Samo res bi te lahko povozil. Slišiš? Vstani zdaj, no in pojdi domov,« me je že prosil.
»Prav figo mar mi je, če bi me povozil,« sem hlipala.
Ker je videl, da ne nameravam vstati, je počepnil zraven mene in me gledal. »Poglej, najbrž bo kmalu prišel kak avto in bo pričel trobiti. Se lahko premakneš?« je bolj nežno vprašal.
»Kam? Kam naj se premaknem?« sem rekla obupano in ga pogledala.
»S ceste. Umakni se s ceste,« je rekel.
»Nimam kam,« sem odkimala in trmasto sedela na tleh.
»Pojdi raje domov. Sploh pa, kaj počneš zunaj ponoči? Kje si bila?« je spraševal.
»Doma, kje pa drugje,« sem pihnila in zatulila.
»No, dobro, no, nehaj zdaj, saj nisem jezen,« je pričel.
»Ne morem domov. Tja ne grem,« sem odkimala.
»Potem pa sedi v moj avto, dokler se ne pomiriš, samo s ceste pojdi,« je prosil.
Sedla sem v njegov avto, čeprav ga nisem poznala. Zapeljal je s ceste in ustavil na robu.
»Ko se boš pomirila, pa lahko greš,« je rekel in čakal.
»Kam naj grem? Naj grem nazaj v moje stanovanje? Ne morem, tam moja najboljša prijateljica sedi na mojem izbrancu,« sem rekla in še bolj zajokala.
»Aha, tako torej,« je rekel in se zasmejal.
»Torej naj bi bilo to smešno?« sem rekla in ga jezno pogledala.
»Zato si torej brezglavo tekala po cesti,« je kimal.
»Aha,« sem rekla in smrknila.
»Če ti bo lažje, pa mi povej, kaj se dogaja. Saj imam čas,« je rekel in se naslonil. Gledal me je.
»Kaj naj ti povem? Saj te sploh ne poznam,« sem rekla.
»Sediš v mojem avtu, stekla si mi pred avto, pa mi še povej, kaj te je tako spravilo iz tira,« je pričel.
Povedala sem mu vse. Kimal je in poslušal.
»Veš, po moje bi bilo najbolje, da spakira svoje reči. Četudi ste pili, to ni opravičilo za varanje. Ti pa v prihodnje bolj pazi, kje boš tekala,« je dokončal.
»Naj zdaj kar grem nazaj? In kaj, če še sedita na školjki?« sem vprašala neznanca.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 22 Jul 2016 21:41 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Večerja s prijatelji (4/5 strani)
»Potem reči, da te tišči lulat,« je rekel in zadrževal smeh.
»Sploh ni smešno,« sem rekla. Nekoliko sem se pomirila.
»Saj vem, da ni, toda res ti ne morem pomagati,« je začel.
»Silva sem,« sem mu tedaj rekla in stegnila roko.
»Damjan,« je rekel.
»Oprosti, ker sem pritekla pred avto,« sem se opravičila.
»Saj je v redu. Dobro se je končalo. Lahko bi se slabše,« je pričel.
Nato sva nekaj časa tiho sedela. Nikamor se mi ni mudilo. Čeprav sem sedela v avtu popolnega neznanca, sem se tam tisti hip počutila bolje, kot doma.
»Kaj pa, če ostanem tu do jutra?« sem ga vprašala.
»Ne vem, če je to dobra ideja. Utrujen sem in najbrž bi zaspal,« je pričel.
»Kje pa si bil vso noč?« sem ga vprašala.
»Delal sem,« je odgovoril.
»Matevž je pa brez dela. Doma je in nič ne naredi,« sem mu povedala.
»Očitno mu tako ustreza. Saj mu niti ni treba delati, ko pa ti skrbiš za vse. Se ti ne zdi, da te izkorišča?« je rekel.
»Ne poznaš ga,« sem ga branila.
»Dovolj si mi povedala, da sem si lahko ustvaril sliko o njem,« je odvrnil.
»To je res. Kaj pa ti počneš?« sem ga vprašala.
»Zdravnik sem,« je povedal.
»Torej bi imela pomoč na mestu, če bi me zadel z avtom,« sem se pošalila.
Prikimal je.
»Zadržujem te, kajne?« sem se tedaj zavedala, da se je počasi začelo daniti.
»Se mi boš že odkupila,« je rekel. Bil je res potrpežljiv.
»To sta onadva,« sem čez čas rekla in se skrila.
Mimo avta sta počasi stopala Janko in Jana. Bila sta objeta, Jana je pomagala Janku, da je lahko hodil. Še vedno ga je zanašalo. Ko sta šla mimo, sem dvignila glavo.
»To sta bila Janko in Jana,« sem mu razložila.
»Aha,« je prikimal in zazehal.
»Sedaj me najbrž že išče,« sem ugotavljala.
»Aha,« je dejal in me gledal.
»Misliš, da bi sedaj morala iti?« sem ga vprašala.
»Najbrž,« je pokimal in se neučakano presedal.
Zunaj se je počasi delal dan in tudi moja glava se je vse bolj bistrila. Iz minute v minuto sem se počutila bolj nelagodno. Zadrževala sem neznanca, sedela v njegovem avtu, on pa je čakal, kaj bom storila. Postalo mi je nerodno.
»No, zdaj pa grem. Oprosti,« sem mu rekla in stopila ven.
»Srečen konec ti želim in lahko noč,« je še dejal in odpeljal.
Lepa reč. Kako se je končal večer, ki naj bi bil čudovit. Moj Matevž me je prevaral z Jano, sama sem pristala v avtu neznanca in ga zadržala do ranega jutra. Ubogi Damjan! Najprej bi me skoraj povozil, potem pa je moral poslušati moje izpovedi. Res si je najbrž mislil, da sem popolnoma zmedena ženska. No, pa saj je vseeno, nikoli več ga ne bom videla.
Počasi sem odšla do stanovanja. Vrata so bila odklenjena. Notranjost je bila razmetana, povsod so ležale prazne steklenice. Iz radia je še vedno prihajala glasna glasba. Ugasnila sem ga in za silo pospravila. Matevža ni bilo nikjer in ga niti nisem iskala. Odprla sem okno v kuhinji in dnevni sobi, nato pa sem odšla v kopalnico. K sreči je bila prazna. Stopila sem pod tuš, nato pa sem odšla v spalnico. Matevž je ležal na postelji. Hlače je imel še vedno spuščene do gležnjev. Iz ust mu je tekla slina in tisti hip se mi je zagnusil. Oh, kako sem mu sploh lahko dovolila, da se je preselil k meni. In če pomislim, da sem ga skoraj prosila, da je izvolil prinesti svoje stvari!
Potisnila sem ga na rob postelje. Ni se predramil. Legla sem in se obrnila stran. A zaspati nisem mogla. Bolela me je glava, v ustih sem še vedno imela okus po vinu. Kaj naj zdaj? Naj ga spodim? Da, najbolje bo tako. Nisem ga več prenesla. Njegovo početje mi je odprlo oči. Bil je navaden lenuh. Damjan je imel prav, samo izkoriščal meje. Najbrž bi vse svoje dni študiral, jaz pa bi delala, služila denar in pospravljala stanovanje in skrbela zanj. Uh, še dobro, da se je zgodilo, kar se je. Sedaj vsaj vem, kakšen je. Navaden lenuh in sebičnež! Kar se pa tiče Jane, z njo bom tudi opravila. Vsekakor bom poskrbela, da bo Janko izvedel! Kar naj izve, kaj ima.
Ko sem ponovno odprla oči, je bila postelja prazna. Pogledala sem na uro. Skoraj ena popoldan. Dogodki so se počasi vračali in zabolelo me je pri srcu. Saj res, moja prijateljica in Matevž. Res je bilo, niso bile sanje. In Damjan. Da, tudi on je bil resničen. Čakaj, malo, saj je bil kar prijetnega videza.
Večerja s prijatelji (5/5 strani)
No, prav škoda, da misli, da sem zmešana ženska, ki sredi noči teka po cestah.
Vstala sem in se oblekla. Matevž je ležal na kavču in gledal televizijo. Kot, da se ne bi nič zgodilo. Brez besed sem šla mimo njega in stopila v kuhinjo.
»Kdaj bo kaj za jesti?« sem zaslišala iz dnevne.
Stisnila sem pesti in se naslonila na pult.
»Nisi še nič pripravil?« sem ga vprašala.
»A zdaj bom pa jaz pripravljal hrano? Pa kaj še,« se je oglasil.
»Matevž,« sem rekla in stopila pred njega. »Rada bi, da mi narediš uslugo.«
Zdolgočaseno me je pogledal.
»Spakiraj in pojdi!«
»Kaj ti pa je?« me je gledal debelo.
»Spakiraj in pojdi,« sem mirno ponovila.
»Zakaj? Mar ne živim zdaj tu?« je spraševal.
»Ne, nočem te več videti,« sem mu rekla.
»Ljubica, ne bodi no jezna,« je pričel sladko.
»Pojdi,« sem rekla resno.
»Kaj sem pa storil? Saj bom jaz pripravil hrano, no,« je začel.
»Kaj si storil? Misliš poleg tega, da si včeraj imel v naročju Jano in sta uspešno odskakovala na moji straniščni školjki?«
»Daj no, saj ni nič takega. Bil sem pijan, veš, da drugače ne bi,« je pričel.
»Gnusiš se mi,« sem rekla in odvihrala v kuhinjo. Sedla sem za mizo in tam ostala toliko časa, dokler ni zmetal svoji stvari v potovalko in s treskom zaprl vhodna vrata. Tako. Pa je bilo konec ljubezni. Kar tako. In prijateljstva tudi. Tudi nje nisem želela več videti.
Glede Jane nisem imela težav. Izogibala se me je na daleč. Pomirila sem se in sklenila, da niti Janku ne povem. Naj sprevidi sam, če pa ne bo, pa njegov problem. Jana pa ni več prišla. Pretrgali sva stike.
Minilo je kar nekaj mesecev, ko sem si nekoč zlomila roko. Bil je lep zimski dan, odšla sem v trgovino in tako nesrečno padla na roko, da sem jo zlomila. Sosed me je odpeljal k zdravniku in tam je bil on. Seveda, Damjan je bil zdravnik. Takoj sem ga spoznala, a na žalost tudi on mene.
»O, poglej jo!« se je pričel smejati.
»Zlomila sem roko,« sem rekla in gledala stran.
»Si tekala po cesti in te je zbil avto?« se je šalil.
Bilo mi je nerodno.
Pregledoval mi je roko, nekaj časa sem premišljevala, nato pa izjavila: »Res mi je žal. Prav zoprno se počutim, ker sem te takrat nadlegovala.«
»Ni problema. Kar pokliči, če še kdaj ne boš hotela domov, pa bova sedela v avtu,« se je šalil.
Ko sem odhajala, me je ustavil in vprašal: »Pa Matevž?«
»Preteklost. Takoj se ga napodila,« sem mu povedala.
»Če je pa tako, bi šla lahko pa midva kdaj na kavo,« je začel.
»Ja, lahko,« sem prikimala.
»Te pridem iskat popoldan z avtom. Vem, kje si doma,« se je smejal.
»Prav,« sem kimala.
»Saj boš stala ob cesti, kajne?« je še vprašal.
Prikimala sem in odšla. No, mogoče pa kaj bo. Damjan je bil zelo prijazen in povrhu tega je imel službo. Pa še veliko je vedel o meni. Tistega večera me je moral poslušati pol noči. Saj se mu bom oddolžila. A ne takoj. Nekajkrat bova šla skupaj ven na pijačo, potem se mu bom nekoč oddolžila. Skuhala mu bom večerjo. A bova kar sama. Nočem prijateljic, vsaj nekaj časa ne!
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 22 Jul 2016 21:43 |
|
|
|
|
Danes je 22 Nov 2024 14:58 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
