Svet, življenje je vse večja omama. Vse bolj si želimo sanj in ne realnosti. Pustite nas, ko pa je tako lepo biti srečen, pa čeprav samo takrat, ko sanjamo, ko smo daleč, ko so naše oči prazne in ko nas naša duša gleda. Vse več je tega in ne da se preprečiti. Ni ovir za sanje, ni ovir za omamo. In ker je prvič tako lepo, potem bom samo še enkrat, res, samo še enkrat. In spet je lepo. Dobiš drugi jaz, dobiš drugačen pogled na svet okrog sebe.
Potem pa se najde nekdo, ki te vpraša, zakaj. Odgovoriš, a odgovor je laž. Ne, ne bom mu povedala, zakaj. Še sebi ne, zakaj bi njemu. Imela sem ga rada, priznam. Mogoče ga imam še vedno, a ni isto. Trpela sem, pa kaj! Trpela sem z njim, ker je odvisen od droge. Huje pa je bilo trpeti, ko je odšel. Takrat sem trpela sama, nihče ni trpel z menoj. Zato je bilo lepo. V svetu omame, sem ga prebolela. Še sama ne vem, kdaj. Se ne spominjam.
Pa nisem prenehala. Če pa je tako lepo! Ampak, kakšen izgovor naj najdem sedaj?! Ne trpim več, torej zakaj bi potem še vedno jemala mamilo?
Pa saj je vseeno. Saj se nimam česa bati. Nisem še odvisna. Ne, nisem.
In spet je bilo lepo, spet so se vsi smejali in jaz sem se smejala z njimi.
Potem pa je prišel on. Videl me je in vprašal me je, zakaj. Ne vem, zakaj, a laži mi niso tekle. Njemu nisem mogla lagati. Bil je drugačen. Znal je vprašati, zakaj.
Pa sem še vseeno, pa čeprav sem ga imela rada. Molčal je, ni mi prepovedal, ni mi dajal nasvetov. Molčal je in me gledal. Vedno, ko sem bila tam, ko nisem bila jaz, je vedel. Ne vem, kako, a on je vedno vedel.
Prišla sem k njemu in se mu smehljala. Vedel je. Vse, kar je takrat dejal, je bilo: »Jaz ali droga!«
Ni mi dajal nasvetov, ni bil jezen. Le teh nekaj besed, pa je bilo dovolj. Znal je, zato sem mu hvaležna. Ubogala sem. Ne vem, zakaj, a sem. Potem o tem ni več govoril. Znal je pomagati brez besed.. A sem govorila jaz. Govorila sem mu o njem in poslušal je. Govorila sem drugače, videla sem ga drugače. In z njegovo pomočjo sem ga prebolela. Ni mi pomagal svet omame, pomagal mi je on. Z njegovo pomočjo, sem ugotovila, da so me težave čakale. Čakale so, da bo konec sanj, da bo konec omame. Niso odšle, vsak trenutek so bile prisotne, a jaz jih nisem videla. Bežala sem pred njimi, a bile so mi za petami.
Droga ni rešitev. Zakaj se potem zatekamo tja? Zakaj spimo in sanjamo? Mogoče pa je le res, da omama odžene skrbi, toda ne za dolgo. Le za določen čas…
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
