Jennifer se je odločila, da s svojim razmišljanjem odpre oči staršem otrok.
Namreč iz celotnega razreda edino njenega sina Sawyera, ki ima Downov sindrom, niso povabili na rojstni dan enega izmed sošolcev.
Ko je Jennifer Kiss-Engle izvedela za to, se je odločila, da na Facebook profilu objavi odprto pismo staršem in jim da življenjsko lekcijo.
»Vem, da razlog za to, da ga niste povabili, ne tiči v tem, da bi bil brezobrazen.
Boljšega otroka namreč ne boste našli.
Vem, da razlog tudi ni v tem, da ne bi bil zabaven.
Ima namreč neverjeten smisel za humor in nalezljiv nasmeh.
Vem, da razlog tudi ni v tem, da se ne bi razumel z vašim sinom, saj mi ga pogosto omenja v najinih pogovorih.
Edini razlog, zakaj mojega otroka niste povabili na rojstni dan vašega sina, je ta, da ima Downov sindrom,« je svoje pisanje začela Jennifer.
»Žal mi je, da niste informirani, morda vas je strah, kako bi se obnašal ...
Toda če bi se bolje pozanimali o tej bolezni, bi drugače pristopili. Nisem jezna na vas, nasprotno, izkoriščam to priložnost, da vas »spoznam« z mojim sinom.
Ko ima nekdo Downov sindrom, to ne pomeni, da ne želi imeti prijateljev, prav tako to ne pomeni, da nima občutka za druge, tudi ne pomeni, da ne želi imeti istih sanj, kot drugi otroci.
Ljudje z Downovim sindromom želijo občutiti ljubezen, želijo pomagati, želijo imeti izpopolnjeno življenje in želijo na rojstnodnevne zabave.
Tudi jaz sem bila kot vi. Nisem vedela, kako se bodo moji otroci obnašali do brata z Downovim sindromom.
Toda postali so le še bolj pristni. Moj sin je moje ostale otroke naučil, kako občutiti srečo.
Ne vem, če vi učite vaše otroke, da je dobro, da nekoga izključujejo samo zato, ker je drugačen.
Toda jaz želim za vašega otroka isto, kot za mojega.
Kot mama otroka želim, da se moj otrok razume z ostalimi, da ima prijatelje in da ne ostane sam.
Edini način, da to dosežemo, je, da jim kot starši postavimo zgled – da se bodo, ko odrastejo, zavedali, da vsako dejanje nosi posledice.
Prepričana sem, da z našo pomočjo lahko moj in vaš sin razvijeta iskreno in pravo prijateljstvo, ki ju bo vodilo skozi življenje.
Šele zdaj, ko se je to zgodilo, sem dojela, da moj sin prejšnje leto ni bil poklican na številne rojstne dneve.
Morda je bila moja krivda, da nisem šla v šolo in v njegovem razredu pojasnila, s kakšno boleznijo se spopada.
Tega nisem storila, ker on zame nikoli ni bil bolnik, ampak samo otrok, ki si želi prijateljev.
Sedaj ugotavljam, da sem ga razočarala, da nisem naredila dovolj na področju osveščanja ostalih staršev in sošolcev in da bi sedaj bila morda situacija drugačna.
Toda to mi je lekcija, da moram nekaj narediti na področju osveščanja javnosti glede otrok z Downovim sindromom.
Vem, da morda zvenim ostro, toda tu sem na razpolago za vse dodatne informacije.
Na koncu dneva nihče ni brez grehov in vsi si zaslužimo drugo priložnost.«
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
