Sveti Nikolaj velja za zaščitnika mornarjev in ribičev. Njegova družina se je ukvarjala namreč s pomorstvom oziroma z ribištvom. Cerkve svetega Nikolaja pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih pa tudi rečnih plovnih poteh. Tudi ljubljanska Stolnica je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka.
Obdaroval je reveže
Legenda pravi, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki obdaruje otroke v noči s 5. na 6. december.
Parkeljni - strah otrok
Miklavževi stalni spremljevalci so hudički, peklenščki, parkeljni, zlodeji in vragi, ki se "znašajo" predvsem nad porednimi otroki. Kosmati in rogati parkeljni s kozjo brado (beseda parkelj izhaja iz nemškega izraza spitzbartl, kar pomeni kozjebradec) so postali Miklavževi spremljevalci, ker je želela Cerkev pogansko verovanje o vračanju umrlih duš v zimskem času, kar so ljudje pogosto spremenili v zabavne in veseljaške obrede, približati svojim naukom.
V novejšem času je začel radodarnega Miklavža "izpodrivati" uvoženi Božiček, ki je precej bolj komercialen. Ponekod pa je najbolj znan gospod s sivo kučmo in belo brado - Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije. Čeprav so vsi trije možje radodarni, pa se vendarle razlikujejo.
Miklavž je v nasprotju z drugima dvema svetnik, "stanuje" v nebesih, otroke obdaruje v noči na 6. december, oblečen je v škofovska liturgična oblačila (na glavi ima škofovsko kapo, v roki pa škofovsko palico), spremljajo ga angeli in parkeljni (hudiči), otroke pa obiskuje peš ali na saneh, ki jih ne vlečejo severni jeleni, ampak konjska vprega.
Nikolajevo življenje
Sveti Miklavž ali sveti Nikolaj iz Mire je krščanski svetnik, rojen nekje med letoma 270 in 286 v Patari, ki se nahaja v današnji Turčiji. Starši so mu umrli, ko je bil še precej mlad. Od takrat naprej je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom.
Nikolaj je postal krščanski duhovnik, kar je bilo v tistem času še nezaželeno. Za krščanstvo so prišli boljši časi med vladanjem cesarja Konstantina I. Velikega (vladal je od leta 306 do 337). Po t. i. ekumenskiem koncilu, ob koncu katerega so prepovedali arianizem (sporen krščanski verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije, ki mu je nasprotoval tudi Nikolaj), je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri.
Glede njegove smrti ni natančnih podatkov. Umrl naj bi 6. decembra, ko je tudi njegov godovni dan. Vprašljive so predvsem letnice njegove smrti. Največkrat se pojavljajo 326, 345 in 351. V letu 1087 so italijanski trgovci (po nekaterih virih pirati) prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija.
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
. Pa ves tisti hrup in kičarija, pa pretiravanje z voščili, pijančevanje, veseljačenje brez konca in kraja 
, kot da bo v naslednjem letu res vse čisto drugače in oh in sploh 
. V resnici pa se ne spremeni ničesar, če mi sami česa ne spremenimo! 
