Kaj pa pravite na pretepanje učiteljev zaradi negativnega ocenjevanja določenega učenca?
Se ne bi dalo najti kake drugačne poti za razreševanje tovrstnih konfliktov
Morda kak učitelj res kdaj vzame nekega učenca "na piko" , a to še ne pomeni, da ga je pa zato treba kar prebutati . Sploh, če se ogromen učenec spravi na slabotno (starejšo) učiteljico, ki je pol manjša od njega !  Res sramotno !


http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2009/06/srbija_dijak_pretepel_uciteljico.aspx

LP Ariel

Pretepanje ni način reševanja problemov. Žal se po nekaterih šolah dogaja, da so učitelji deležni tudi fizičnega nasilja. Očitno je s straši takega učenca nekaj zelo narobe. Otrok je odsev svojih stršev. Starši morajo otroku postaviti jasno mejo, prav tako učitelj, ampak prvi so starši. Mnogokrat je za tako stanje krivo pomanjkanje časa staršev, ker je kariera važnejša od vzgoje otroka...


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Ja to maš pa prov vitez, tastar b tanarpreh mogl doma ordnungo nardit pa mularijo porihtat tko k' se zagre, ne pa de pamžetina počena glih use kr se j' zlušta . Pa tut prfoksi b mogl bl pravičn bit do useh študentov, pa bl tolerantn pa korektn, ne pa de so eni lizunčki nihove maze , drugi k' so pa mau bl robat al pa tih, so pa za šomoštre navadn lulčki . Sam mi k smo bli otroc prfoksov nkol nismo mlatil, zato k je ns fotr doma nagompov k' merjasce kdr smo tumač šnofle stegval pa nazaj prfoksam klobasal, mater smo jh fasal de j kr žvižgau okol čebaškov
TULIPAN     

Ja nekoč smo se mi bali učiteljev danes pa je obratno kar pa niti približno ni prav.

Učiteljev kot takih se v bistvu ne bojimo, bolj nas je strah , da bi nas dobil nepripravljene (to pa smo večino časa skoraj vsi ) in nam dal slabo oceno , ta pa bi potem doma sprožila pravi vihar obtoževanj ali morda celo batin ... ja, to je tisto, česar nas je najbolj strah. A ta strah smo si pridelali (povzročili) sami s svojim (ne)učenjem in ne učitelj, ki nam v bistvu hoče le dobro ... tu mislim seveda na tiste prave učitelje s srcem in ne kakšnih psihopatskih sadistov , saj takšni itak ne sodijo v pedagoški poklic (čeprav se tudi najde kakšen tak, priznam ).

LP Ariel

Prav imaš Ariel, da se najde tudi med učitelji kak psihopat, kot bi lahko takemu človeku rekli. Starejša generacija učiteljev je bila enkratna, kar lahko potrdim sama, ki sem z njimi kot starš zelo dobro sodelovala. V osnovni šoli je bilo nekaj dobrih tudi med malo manj mlajšimi. V srednji šoli, da o mlajših sploh ne govorim. Starejši, ki so bili pa zelo dobri pa so odšli v zaslužen pokoj. Nikakor se ne strinjam, da se učenec znese nad učiteljem ali profesorjem in ne strinjam se, da bi bilo oz. je obratno.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Najhuje pri vsem tem pa je, ko otrok kakšno "ušpiči" učiteljici oz. učitelju in ga potem starši zagovarjajo. Seveda je prav, ko je to upravičeno. Vendar se velikokrat tudi zgodi, ko to ni...
 

Jaz občudujem vse učitelje, ki furajo svoj poklic.
 


_________________
Don't be afraid that your life will end,
be afraid that it will never begin.

10 NOVIH ZAPOVEDI

 
Odvrzite vse nepomembne številke ... tudi leta, težo in višino. Pustite zdravnikom, naj se ukvarjajo s tem, saj zato jih tudi plačamo.

Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev).

Učite se nenehno ... naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu ... o  čemerkoli. Nikoli ne pustite svojih  možganov nezaposlenih. Nezaposlen um je hudičeva delavnica, a ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen.

Uživajte v enostavnih, drobnih stvareh.

Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In če imate prijatelje, ki vas spravljajo v smeh, preživite z njimi veliko, veliko časa.

Solze se pač zgodijo ... žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE, dokler ste živi.

Obkrožite se stvarmi, ki jih imate radi, pa najsi bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli ...  kajti vaša hiša je vaše zatočišče.

Negujte svoje zdravje: Če je dobro, ga ohranite, če je nestabilno, ga izboljšajte, če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč.

Ne hodite tja, kjer vlada krivica:

Ob vsaki priložnosti povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi.
 
LP Ariel

Te zapovedi pa niso slabe, splača se jih naučit.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mevki je napisal/a:

Te zapovedi pa niso slabe, splača se jih naučit.     

se kr strinjam s tabo, jaz jih sprintala In že visiJo na hLadilNiku kr so mi res všeč :)


_________________
smiLe & tHe worLd wiLL smiLe witH you :)

http://www.mojalbum.com/romanalesjak

Jaz jih bom pa od časa do časa pogledala kar na forumu.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Te zapovedi so pa res super, to moram večkrat pogledat, da si jih čimprej zapomnim.

Juhej mamka, to je bvo pa lpo, de  ses ti šenkat prjauva kdr te je dol fliknvo s foruma , se prau de ns maš kr u čisl'h . Dej no še kej naškripl kle gor, de bo kej živlena, jebelacesta Merkej de se nauš še ti u mišjo lukno ruknva pa zadrnohova kukr en kosmatinc
TULIPAN           



Nazadnje urejal/a TULIPAN 01 Apr 2010 14:33; skupaj popravljeno 1 krat

Novo leto je tu in z njim odločitev naše avtorice verzov Ljube Žerovc, da bo  (iz več razlogov) prenehala pisati verze na prošnjo "članov":


- žalosti jo, ker večina prosilcev ne ceni njenega dela in truda! Prosilci enostavno mislijo, da so upravičeni do njenih (zastonjskih) storitev, za katere se večina nato niti ne zahvali. Ob "prihodu" preprosto začnejo z "jaz bi rabil/a verze, hvala že vnaprej"... kot da smo samopostrežna štacuna, kjer si želeno stvar preprosto vzameš in nato odideš.

- žalosti jo, ker se veliko novih članov prijavi le zaradi verzov, nato pa enostavno izginejo, ali pa užaljeno odvihrajo, če jih opozorimo na  pravila. Tudi tisti, ki izpolnijo pogoje (30 prispevkov), se potem kar nekam izgubijo, pridejo pa seveda nazaj na forum, ko spet kaj potrebujejo.

- žalosti jo tudi nesramnost nekaterih novih "članov", ki dobesedno zahtevajo verze in se nato celo skregajo z nami, ko so zavrnjeni.


Naša avtorica ni neizčrpen vir navdiha, čeprav se zelo trudi, da bi ustregla vsakemu posameznemu prosilcu in dala od sebe res le vse najboljše in najdragocenejše, kar premore v sebi ... zato jo takšen odnos "odjemalcev" njenih verzov res boli. Nikomur ni ničesar dolžna, usluge dela iz veselja in ljubezni do sočloveka, a če je ta so-človek nehvaležen in izkoriščevalski, bo tudi vir njene topline zanj usahnil!

Njena odločitev je zatorej dokončna - Verze, ki jih bomo še objavljali na forumu med čestitkami in voščili, bo pisala izključno le še za svoje znance, prijatelje in svojce! Lahko si sicer pomagate z njimi, če želite, a odslej naprej na prošnje za verze ne bomo več odgovarjali in bomo tovrstne "prispevke" sproti brisali! Takšnih "članov" na forumu ne potrebujemo, imamo jih že za izvoz ... zato hvala lepa za "sodelovanje"  in nasvidenje kdaj drugič ... morda!

LP Ariel

Pomembno je imeti prijateljice


Nekega hladnega dne je mlada ženska sedela na zofi in pila čaj, medtem ko je bila na obisku pri svoji mami. Pogovarjali sta se o življenju, o poroki, o odgovornostih življenja in obveznostih odraslih ljudi.
Mati je zamišljeno mešala pijačo, ko se je obrnila k hčeri in z jasnim in treznim pogledom v očeh rekla:
"Ne pozabi svojih prijateljic in sester! Še bolj pomembne bodo, ko se boš starala. Ne glede na to, kako zelo ljubiš svojega moža in kako zelo boš imela rada svoje otroke, še vedno boš potrebovala prijateljice in sestre. Ne pozabi nanje, obišči jih od časa do časa, pojdite skupaj kam, počnite stvari skupaj. Potrebovala boš druge ženske. Ženske se vedno potrebujemo."

"Kakšen čuden nasvet mi je dala", si je mislila mlada ženska. "Ali se nisem pravkar poročila? Ali se nisem pravkar pridružila svetu parov? Sedaj sem poročena, za božjo voljo. Odrasla! Jasno, da je moj mož in družina, ki jo bova osnovala vse, kar bo moje življenje ovrednotilo."

Vendar je prisluhnila svoji materi. Obdržala je stike s prijateljicami in sorodnicami, in vsako leto imela več ženskih prijateljic. Ko so se leta vrstila eno drugim, je sčasoma razumela, da je njena mati vedela, o čem govori. Ko čas in narava naredita svoje in skrivnosti na ženski niso več skrivnostne, so prijateljice glavna opora v njenem življenju.
V več kot 50-tih letih svojega življenja tukaj se je naučila tega:

Čas teče. Življenje se zgodi. Razdalja ločuje. Otroci odrastejo. Službe pridejo in gredo. Ljubezen zbledi in upade. Moški ne naredijo tistega, kar naj bi naredili. Srca pokajo. Starši umrejo. Kolegi pozabijo na usluge. Kariere se končajo ...
VENDAR ...
... prijateljice so vedno tukaj, ne glede na to, koliko kilometrov razdalje  je med njimi. Prijateljica ni nikoli tako oddaljena, da je potreba po njej ne bi dosegla. Ko moraš hoditi po tisti osamljeni dolini in hodiš sama, bodo ženske v tvojem življenju stale na robu doline, te spodbujale, molile zate, se potegnile zate, posredovale v tvojem imenu in te z odprtimi rokami čakale na koncu doline. Včasih bodo celo prekršile pravila in hodile s teboj ... ali prišle in te odnesle stran. Prijateljice, hčere, vnukinje, snahe, sestre, matere, babice, tete, sestrične, nečakinje, tvoja razširjena družina, vse blagoslavljajo tvoje življenje!

Svet ne bi bil isti brez žensk, in tudi jaz ne. Ko začnemo to avanturo, ki ji pravimo ženskost, nimamo prave predstave nad neizmerno srečo ali žalostjo, ki leži pred nami. Prav tako ne vemo, kako zelo bomo potrebovale druga drugo. Vsak dan potrebujemo druga drugo.

Posreduj to sporočilo ženskam, ki ti pomagajo vnašati smisel in lepoto v tvoje življenje ... Jaz sem to pravkar storila!
  
LP Ariel