Pravilno razmišljanje bi bilo zdaj takšno: zunanja lepota je nepomembna, notranja pa zelo. Vsaj misice na izborih tako pravijo in lepe ženske v rumenih revijah. V resnici se mi zdi to ena navadna floskula, izmišljevanje in sprenevedanje. Zame je zunanja lepota zelo pomembna. Rada sem urejena, privlačna in lepa. In priznam, da me zanemarjeni ljudje ne privlačijo niti toliko, da bi z njimi navezala pogovor in se potrudila poiskati vsaj kakšne medle ostanke notranje lepote. Če si o tem sploh drznem govoriti. Jaz notranje lepote še nisem videla, poznam samo dobre ljudi, dobre delavce, dobre umetnike, dobre duhoviteže, dobre sogovornike. V njihovi družbi mi je prijetno ali pa mi jih je prijetno samo gledati. In smo spet pri zunanji lepoti. Morda se pa morata mešati in lahko da celo ena brez druge ne moreta. Verjetno me odbijajo ljudje, ki jim manjka pravilni odmerek ene ali druge. Da ne bo tu pomote, meni je tudi izredno grd človek lahko izjemno lep, ker Nekaj ima. Kaj je to Nekaj, ne vem, ne da se opisati z besedami notranja lepota. Morda kakšen angleški igralec? Na steno svojega ateljeja sem obesila črno-bel velik plakat z zame najlepšim ameriškim igralcem Paulom Newmanom. Oblečen v srajco v stilu šestdesetih, naslonjenem na roko s seksi zapestnico, miren globok pogled, ki te razkriva. Ne bi se mu mogla lagati.
Včasih iščem zunanjo lepoto na neživih rečeh.
Zadnjič me je ta dotolkla, ko sva se s prijateljico zapeljali na Ljubljanski grad, to lepo točko nad mestom. Najprej nisva imeli kje parkirati, ni mi bilo žal, da se nisva vzpeli z vzpenjačo, ker zdaj, ko težje hodim, je tako ne morem izkoriščati. Žal mi je bilo, da me je pričakala ta vedno ena in ista sterilna ruševina, zanimiva morda samo japonskim turistom, ki pridejo sem kot disciplinirana čreda na svoj foto safari. Naletela sem na žalostni kup ruševin, ki mu zunanja lepota ne pomaga kaj dosti, saj mu še vedno uklešča notranjo. Skratka, grad ni prav nič prijazen z mano, ni me sprejel s prešernim, lepo urejenim vrtom in klopcami, ki popotnika kar vabijo, da sede, si privošči dobro pijačo in ga potem samo gleda, pa mu sploh ni treba vstopiti vanj. Ne. In tudi osebje, ki ga čuva, je temu primerno vzgojeno. Uniformirani moški, ki se nama je bližal, je bil že od daleč videti zapacan. Torej, z zunanjo lepoto ni bilo nič, notranjo pa si je tudi čisto popljuval, ko je rekel, da tu ne smeva parkirati, in na najino vprašanje, da kje pa potem, zabil še žebelj: "Ja, kjer hočeta!"
Zdaj smo vsi že priklopljeni na računalnike. Tudi moja mati. Pa je imela priložnost, da pomeče, odnese v klet ali v antikvariat kopico knjig, priročnikov in težkih enciklopedij ... Preden so šle svojo pot, mi je v rokah obležala velika enciklopedija, ki zdaj nosi moderno računalniško ime Wikipedia, številka 5, s črkami P-SJO. Odkar guglam ali listam po revijah, so se moje roke kar odvadile držati takšno težo, a tu sem našla združeni zunanjo in notranjo lepoto. Odprla se je na mestu, posvečenem hrvaškemu slikarju Račkemu in njegovi veliki stvaritvi, oljni sliki, Francesca da Rimini. Lepota, ki je v revijah ne najdete. Ženska vstopa v pekel v Dantejevi pesnitvi, v svoji pregrešnosti in prekletosti prav žari in zasenči vse druge grde in uboge duše, ki še čakajo na svojo kazen, sama pa stopa svojemu trpljenju naproti bolj objeta z ljubimcem, kot je bila v življenju kdajkoli lahko. Na njenem obrazu se zrcali grozna sreča, usta ima rahlo razprta, oči priprte, orgazmični izraz odkriva njeno notranjost. Lepa je.
Barbara Pešut, glasbenica, tekstopiska in žena
In kaj vi pravite na to? Jaz ji ravno ne bi dala prav kar se tiče zunanje lepote. So ljudje, ki si ne morejo privoščiti kozmetičnih preparatov, novih oblek, pa če je vsaj umit, opran in počesan je vsak zame čovek. Pravzaprav tudi za klošarja, ki res nima kam, ne morem reči, ta pa se mi gnusi.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!