Islandski lišaj je zdravilna rastlina, ki raste na visoko ležečih področjih, najpogosteje na gozdni meji in nad njo, kjer lahko prekriva velike strnjene površine. Lišaj požene do 10 cm dolge, razvejene in nakodrane steljke, ki ob pomanjkanju padavin otrdijo. Steljke se razvejajo na več ukrivljenih in nazobčanih krp, ki so po zgornji strani zelenkaste, sivo olivne, rjavkasto zelene ali zelenkasto sive barve, na spodnji strani pa so belo lisaste. Po vršičkih so raztresene posebne bradavičaste tvorbe rdečkaste barve. Spodaj je lišaj pogosto rdečkaste barve, odmrle rastline pa postanejo temno rjave. Zraste lahko do 12 centimetrov visoko.
Uporabni del islandskega lišaja je steljka. Vsebuje okrog 50-odstotkov škrobu in celulozi podobnih ogljikovih hidratov, ki jih na Laponskem po predhodni izlužitvi grenčin s mešajo v krušno moko. Zdravilne so sluzi in grenčine.

Z islandskim lišajem zdravijo katar gornjih dihalnih poti, glavni učinek imajo sluzi, ki zaščitijo sluznico in pomirijo dražeč kašelj, k zdravilnosti prispevajo še lišajne kisline z blagim protibakterijskim učinkom ter imunostimulativne sestavine, ki zvečajo telesno odpornost. Lišajne kisline se lahko uporabljajo tudi kot grenčine, le-te pa vrnejo tek, urejajo prebavo in krepijo telo. Sluzi in lišajne kisline se uporabljajo tudi za celjenje ran. V ljudskem zdravilstvu droga spodbudi izločanje mleka in je v pomoč pri boleznih ledvic in mehurja. V fitomedicini je sestavina prsnih čajev in drugih farmacevtskih oblik proti kašlju ter pastil za blažitev vnetij v ustih in žrelu (npr. Isla Moos).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.