Slive imajo veliko koristnih sestavin za telo; vsebujejo izjemno veliko antioksidantov, betakarotene, vitamine skupine B, C, pektine, flavonoide, baker in cink.
Prihajajo iz Azije, kjer so divje rasle že vsaj pred 2000 leti. Prvi so jih začeli pridelovati Sirci, pozneje so jih gojili tudi Rimljani, v Evropo pa so jih prinesli križarji. Danes jih pridelujejo v vseh deželah z zmernim podnebjem. Ti sočni sadeži, poznamo jih več kot 2000 vrst, zorijo od poletja do jeseni, sicer pa jih razvrščamo v tri večje skupine: evropske, japonske in zahodnoazijske slive.

Plodovi se razlikujejo med seboj po obliki in barvi, poznamo velike in okrogle, majhne in ovalne, po barvi od vijoličasto rdeče do rdeče rumeno pikčaste. Njihovo meso, ki je oranžno ali rumeno, je večinoma sočno, po okusu pa poznamo sladke, ki jih uporabljamo kot namizne, ali rahlo kiselkaste, ki so primerne za kuhanje. Namizne sladke slive lahko uživamo sveže, medtem ko so kisle in bolj suhe primernejše za pripravo sadnega peciva in tort.

Iz njih lahko pripravimo tudi odlične marmelade, kompote in želeje ter žgano pijačo slivovko. Če si jih želimo privoščiti tudi pozimi, jih lahko zamrznemo: sadeže razpolovimo, odstranimo koščice, jih položimo na krožnik ter zamrznemo. Šele nato jih damo v zamrzovalno vrečko, ki jo dobro zapremo. Slive lahko ponudimo tudi k mesu, na primer k prekajeni šunki, perutnini, jagnjetini in govedini. Uživamo jih lahko sveže ali suhe, slednje vsebujejo še enkrat več pomembnih vitaminov kot sveže.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Histerija, ki zaznamuje letnico 2012, izhaja iz arheološke najdbe, odkrite med gradnjo avtoceste v južni Mehiki leta 1960. Gre za kamnito tablico, t. i. spomenik 6, ki opisuje dogodek, ki naj bi se zgodil leta 2012, in vključuje skrivnostnega majevskega boga vojne in ustvarjanja Bolona Yokteja. Konec zapisa je zaradi erozije neberljiv, nekateri raziskovalci pa menijo, da je zapisano: Spustil se bo z neba. K skrivnostnosti prispeva tudi dejstvo, da so Maji morda vedeli za astronomsko posebnost, ki se zgodi na vsakih 25.800 let, ko se Sonce na najnižji točki na nebu poravna s središčem Rimske ceste. Ta datum naj bi bil ravno 21. december 2012, sicer zimsko enakonočje, ko se bodo v vrsto proti središču naše galaksije postavili tudi Saturn, Jupiter, Mars in Zemlja.