Zanima me kakšno je vaše mnenje ... ali ostati prijatelj po koncu zveze ali postati tujec?

jaz menim oz. se mi zdi zelo neumno ,da večina parov po koncu zveze drug drugega sploh noče več poznati. Zakaj?  o.k če je bilo v zvezi varanje ali nasilje (ali nekaj podobnega) ampak če se razideta ,ker pač eden od vaju (ali celo oba) ne čuti (čutita) več ljubezni med vama.
...najprej preživljaš čas z nekom (beri 24h) nato pa se konča in se ne poznata več !  saj ne rečem ,da moraš biti nevem kakšen prijatelj ampak vsaj,da se pozdraviš in kako rečeš če se srečaš ampak nekateri še tega nočejo. Meni osebno se to zdi zelo neumno.

Kaj pa menite vi?

    

Draga copatka, imaš prav, ni treba, da po razhodu z nekom postanem njegova sovražnica , saj končno vsi delamo napake , in če sva se razšla, sva gotovo oba doprinesla k temu , vsak po svojih "močeh". Če dva nista za skup, pač nista, a zakaj naj bi se zato sovražila Kvečjemu bi morala obžalovati, ker se je odnos zaradi različnih vzrokov "podrekal" , ali pa se zahvaliti za življenjsko izkušnjo, zaradi katere sva (morda) oba postala zrelejša, pametnejše, previdnejša   ... No, tudi z mojim bivšim (zakoncem) nisva na "bojni nogi" , nič ga ne sovražim, sem pa srečna, ker je daleč stran od mene in mi ga ni treba srečevati . A če bi me kdaj prosil za uslugo ali pomoč, bi mu verjetno šla "na roko" .



LP Ariel   

Se strinajm copatka, lepo je če lahko ostaneta v prijateljskem odnosu. Si pa z lahkoto predstavljam, da je tak prijateljski odnos precej nemogoč, ker smo pač ljudje takšni kakršni smo.Zelo veliko dejavnikov vpliva na odnose med ljudmi, tako notranjih kot zunanjih. Redko se oba odločita tako preprosto, da gresta narazen. Običajno da eden pobudo, drugi pa je običajno prizadet. Rdko se lahko dva razideta brez vsake prizadetosti i za takšna partnerja je bolje, da se čimprej razideta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Dan vsem
Tudi moje mnenje se pridružuje predhodnikovim, eno pa verjetno drži: kakor žeblj križa.
Ker se nam rani ponos, smo še zaljubljeni ali pa iz bogtigavedi katerega faktorja ne maramo se z osebo srečevati in imeti kontekte.
Meni osebno se zdi dobra zamisel, da si še vedno kako rečeta ob srečanjih, katerih naj bi bilo čim manj ali pa nič, dokler se nastalo v miru ohladi, preboli in potem greš lahko mirne duše naprej.
Za zamere, bilo kake sorte nisem pristaš, ker sama se zeloooooooo slabo počutim če z nekom imam zamero, pa če ta je še tako mala ali pa skoraj nevidna.
Moreš pa bit v situaciji, potlej lahko to analiziraš, presodiš in izraziš svoje mnenje.
Nisem pa pristaš prijataljstva, ko se dva še zaljubljena razideta, iz raznoraznih okoliščin.
"Če si zaljubljen ne moreš biti naprej samo prijatelj!



Ko še ljubezen
veže dva,
ni mesta
samo za prijatelja  


   


_________________
Vrtnica..

no se strinjam s teboj vrtnica.. si lepo napisala.
saj jaz nisem govorila o nevem kakšnem prijateljstvu ali srečevanju vsak dan. Hotela sem povedati to,da si ne moreš v 1 dnevu biti tujec z nekom ki ti je bil oz ti je pomenil vse. Povrhu vsega se začnejo še medseboj opravljati ..pa ona je bila taka , pa on je bil tak itd.
jaz lahko zase rečem ,da se z bivšimi nisem skregala .. če se kje vidimo kar je bolj poredko (različni konci slo) se pozdravimo normalno pa kako rečemo in tako, ne pa tisto da greš eden mimo drugega in poleg tega greš opravljat na veliko (poznam dosti takih ki po končani zvezi samo govorijo negativne stvari o nekomu) . Zame osebno je,da če nekdo govori o svojemu bivšemu - bivši same negativnse stvari(opravljanje) pove dosti o sebi. Ja do tistega tranutka ko sta bila skupaj je bilo vse ok.potem pa kar ni bil več vredu (hallo) ... saj si ti preživela čas z njim ali pač on z njo .... sam/a si izbiraš partnerja/partnerico .

Copatka je napisal/a:

no se strinjam s teboj vrtnica.. si lepo napisala.
saj jaz nisem govorila o nevem kakšnem prijateljstvu ali srečevanju vsak dan. Hotela sem povedati to,da si ne moreš v 1 dnevu biti tujec z nekom ki ti je bil oz ti je pomenil vse. Povrhu vsega se začnejo še medseboj opravljati ..pa ona je bila taka , pa on je bil tak itd.
jaz lahko zase rečem ,da se z bivšimi nisem skregala .. če se kje vidimo kar je bolj poredko (različni konci slo) se pozdravimo normalno pa kako rečemo in tako, ne pa tisto da greš eden mimo drugega in poleg tega greš opravljat na veliko (poznam dosti takih ki po končani zvezi samo govorijo negativne stvari o nekomu) . Zame osebno je,da če nekdo govori o svojemu bivšemu - bivši same negativnse stvari(opravljanje) pove dosti o sebi. Ja do tistega tranutka ko sta bila skupaj je bilo vse ok.potem pa kar ni bil več vredu (hallo) ... saj si ti preživela čas z njim ali pač on z njo .... sam/a si izbiraš partnerja/partnerico .

Itak da je kakor si navedla.
Nima smisla da bi se vse čez drugega govorilo, lahko da se ne zavedajo šole iz katere so ravnokar odšli, slaba vest in potem se le vem jemljejo. Bojijo se obsojanja drugih. Strah ima velike oči. Zakaj bi nekaj obsojali, kdo ima to pravico? Nihče, le sodobni človek se tega ne zaveda.
Če se nekaj konča je konec in mir besed, nikomur ni vseeno ali raje kakor trpet z nekom do katerega ti več ni, raje odidi svojo pot.
Nekaj časa bo težko ali potem se vse da na svoje mesto.
Imej se copatka  


_________________
Vrtnica..

Vrtnica - lepo si to napisala. =)

Kaj pa glede prebolevanja ? Kdaj resnično nekoga preboliš?
 Neka zveza se konča in vse skupaj prebolevaš, ob srečanju z njim po koncu zveze (beri-par mesecev kasneje) ob pogledu na njega ne čutiš nič ok. še zmeraj ti je simpatičen a kljub temu ne mine niti dan ,da se ne bi spomnila nanj.  Kako bi opredelili to?

Copatka je napisal/a:

Vrtnica - lepo si to napisala. =)

Kaj pa glede prebolevanja ? Kdaj resnično nekoga preboliš?
 Neka zveza se konča in vse skupaj prebolevaš, ob srečanju z njim po koncu zveze (beri-par mesecev kasneje) ob pogledu na njega ne čutiš nič ok. še zmeraj ti je simpatičen a kljub temu ne mine niti dan ,da se ne bi spomnila nanj.  Kako bi opredelili to?

Hm....ti znaš kje vrtat copatka  
Kaj pa vem, če sem še vedno zaljubljena; bom rekla takole, bolje da ga ne srečam, vidim in vem o njemu nič.
Če je bila samo namišljena ljubezen, bo to hitro splahnelo in vidiš takoj posledice- olajšanja.
Če pa je tisto fatalno, prava iz dna srca= vse bolj težko.
Zato kakor sem že dodala, nič srečanj, nič od niča.
Pri močnih in velikih ljubeznih je rehabilitacija dolga, trnova in kamena pot, katero žal moraš prehoditi sam.
O dolgih neprespanih in solzavih noči da ne govorimo.
Vse in sleherni trenutek dne te spominja na njega/njo.
Si lahko še teko močan, samozavasten, sprejmeš 1001 sklep, bo srce še vedno bilo za njega/njo.
Nekje sem prebirala da se razočaranje preboleva 4 leta. Ajoj, kaj pa veliko ljubezen, tega odgovora ne vem, baje da nekateri nikoli.
Edino kar mi v vsem tem šmornu ne ustreza je to: Ko nekateri radi modrujejo, kako naj bi se posameznik hitro in po tekočem traku otresel ljubezni in pirčel na novo živeti, se bolj ljubil in videl v sebi Boga.
Vse je dobronamerno in lepo, le eno je treba imeti na znanje; človek je edinstveno bitje, kakor edino živo bitje ime prosto izbiro, sam se lahko odloči, ali kakor je lahko razvito in napredno bitje, je v čustvih ranljiv in ta njegova rana ne neha krvavet.
Zakaj pa je tako vemo sami, to = božanjski načrt.
S svojimi iskušnjami rastemo, spoznavamo sebe.
Imejte lep dan, pri nas je   malo pihlja, hladno in mrko, priprava na padavine  

 


_________________
Vrtnica..

Moja izkušnja je bila taka.
Bila sva skupaj 7 mesecev (1.fant), šla sva narazen zaradi razdalje (bila sva v gimn, videla sva se lahko na 2 tedna (in več med počitnicami). Njemu to ni bilo dovolj in bilo je konec. Nekaj časa sva se še normalno dopisovala po msnju. Kmalu je že dobil novo, ki je bila tudi moja prijateljica. V redu, saj sem sumila. Rekla sva, da bova normalno prijatelja.
Da sem nehala misliti nanj vsak dan, je minilo kakih 5, 6 mesecev.
Ko sem nekaj časa na msn-ju začela pogovore samo jaz, sem imela zadosti in rekla, da jaz ne bom tista, ki ji bo vedno do pogovora in sem se odločila, da dokler ne bo pisal on, tudi jaz ne bom. Slišala se nisva dooolgo časa.... Ko sem končno spet jaz po nekaj mesecih pisala, je rekel: oo  s tabo se pa že dolgo nisem pogovarjal!  (sem rekla, da on ni nič pisal).

Od takrat sva se na vsake toliko časa slišala po msn-ju. Zdaj se ob vsakem začetku šolskega leta dobimo na pijači jaz  z mojim fantom in on s svojo punco in je prav fajn, se zafrkavamo itd ... tako da z nekaj pavze, sva tudi midva v vredu stikih.

Copatka je napisal/a:

Vrtnica - lepo si to napisala. =)

Kaj pa glede prebolevanja ? Kdaj resnično nekoga preboliš?
 Neka zveza se konča in vse skupaj prebolevaš, ob srečanju z njim po koncu zveze (beri-par mesecev kasneje) ob pogledu na njega ne čutiš nič ok. še zmeraj ti je simpatičen a kljub temu ne mine niti dan ,da se ne bi spomnila nanj.  Kako bi opredelili to?

     

Zase vem, da vedno dolgo prebolevam izgubljeno ljubezen, tudi nekaj let lahko traja, preden se rane zacelijo. Seveda, če partnerja jaz zapustim, je prebolevanje znantno krajše, ali pa ga sploh ni ... je ponavadi   le olajšanje in občutek svobode. Če pa sem jaz tista, ki jo je najdražji zapustil, pa prebolevanje traja in traja in traja ...  in traja ... in traja ... ...

LP Ariel