Roger J. Morneau: Potovanje v nadnaravni svet

1. Dnevi mojega otroštva

Rojen sem bil 18. aprila 1925 kot peti od osmih otrok v St. Jacquesu, vasici v New Brunswicku, blizu meje s pokrajino Quebec v vzhodni Kanadi. Starši so bili pobožni katoličani iz francosko govorečega področja. Dve očetovi sestri sta bili nuni, njegov mlajši brat pa duhovnik, pozneje monsinjor v Rimskokatoliški cerkvi.

Še danes občudujem svoje starše, kako goreče so izpolnjevali nauke in zapovedi svoje cerkve. Vse dokler mi seže spomin, smo imeli v naši družini vsak dan skupno molitev. Najbolj se spominjam večerne molitve; rožni venec je bil glavni del bogoslužja, toda ponavljali smo tudi molitev svetnikov. Klicali smo imena številnih svetnikov in jih prosili za priprošnjo. Nas otroke so od dolgega klečanja bolela kolena, toda starši so nas spodbujali, naj naše trpljenje darujemo Bogu, da bi ga lahko uporabil za kratkotrajno rešitev kakšne uboge duše pred ognjenimi in duševnimi mukami vic.

Naša družina je opravljala več vrst telesnih pokor, da bi si pridobila Božjo naklonjenost. Vsak petek smo se postili tako, da nismo jedli mesa. Če je kdo šel vsak prvi petek v mesecu k spovedi in obhajilu, so mu bili zagotovljeni odpustki za pet tisoč dni, kar je pomenilo, da je bila neka določena duša toliko dni prej rešena iz vic. Takrat je to pomenilo tudi, da se ni smelo niti jesti niti piti od večera pred obhajilom pa vse do naslednjega jutra po obhajilu. To pravilo je cerkev medtem spremenila.

Ob določenih letnih časih je bila v naši družini navada prebedeti cele noči pri molitvi. Po vrsti smo drug za drugim po eno uro klečali pred kakšno podobo in molili rožni venec ali katero drugo molitev. Čas posta pred veliko nočjo je tudi bil obdobje velikega trpinčenja samega sebe. Moji starši so bili ljudje, ki so ljubili Boga; vse dejavnosti njihovega življenja so se vrtele okrog njega. Njihov glavni cilj je bil ugoditi Bogu.

Ko sem bil star tri leta, sem hudo zbolel, in zdravniki so izgubili upanje v mojo ozdravitev. Moj oče je celo že vse pripravil za moj pogreb. Mati pa je obljubila Bogu, da bo, če bom ozdravel, storila vse, kar je v njeni moči, da bom postal duhovnik. Poveličeval naj bi Božje ime in pridobival druge, da mu služijo. Po njeni pripovedi mi je bilo takoj boljše, hitro sem okreval in popolnoma ozdravel.

Zame je prišel čas, da se pripravim za prvo obhajilo. Toda čim bolj sem se iz katekizma učil na pamet cerkvene nauke in pravila, tem teže sem jih usklajeval s tem, kar sem že vedel o Jezusovem evangeliju.

Vsako nedeljo pred pridigo je duhovnik bral po eno poglavje iz enega od štirih evangelijev ali iz novozaveznih pisem, in tega sem se vedno zelo veselil. Ko sem bil star okoli sedem let, smo se nekega lepega zimskega dne vračali iz cerkve. Sonce je sijalo, ko je okoli dvajset sani s konjsko vprego drselo po snegu. Zvončkljanje vseh zvončkov na saneh ni omogočalo daljših pogovorov. Molk sem prekinil s tem, ko sem mamo vprašal, zakaj je bil Jezus tako prijazen z ljudmi, ko je bil na svetu, a potem tako podel, ko je odšel v nebesa.

"Zakaj to sprašuješ?" je rekla.

"Zakaj dobri Bog žge ljudi več sto let tudi za najmanjše grehe?" sem hotel vedeti. "Gotovo ne ravna po tem, kar je sam učil. Ti in oče delata to, kar nas učita zakaj On ne dela tako? Nas učita, naj drug drugemu odpuščamo napake. Mar naj ne bi tudi Bog popolnoma odpustil?"

Po njenem obrazu sem sklepal, da je osupnila nad mojim razmišljanjem. Oče ji je hotel pomagati tako, da se je skliceval na višjo oblast. "Veš, Roger, to je tako, kot je nekoč rekel tvoj stric Felix (duhovnik): Bog sovraži greh tako zelo, da je zagrozil z veliko kaznijo, ker želi ljudem pomagati, da bi se odvrnili od njega. Poleg tega pozna naš sveti oče, papež, še druge dobre razloge, zakaj Bog uporablja vice, papeževa oblast pa za nas ne sme biti vprašljiva."

Nauk o spremembi kruha in vina pri obhajilu sem sprejel kakor vsak otrok mojih let. Veroval sem, da duhovnik spremeni kruh in vino v Jezusovo telo in kri. Toda za veliko noč leta 1937, ko je umrla moja mati, sem slišal nekaj, kar me je spodbudilo k drugačnemu mišljenju.

Duhovnik je iz enega evangelija bral o Kristusovem vstajenju. Kar me je prevzelo, je bilo dejstvo, da je Jezus imel težavo prepričati učence, da je resnično vstal in je bitje iz mesa in kosti, a ne duh. V mojih mislih se je pojavilo nekoliko zanimivih vprašanj. Ali je možno, da so nebesa prav tako resničen prostor kakor ta svet, kjer ljudje iz mesa in kosti živijo resnično življenje, ne pa da samo kot duhovi lebdijo na oblakih? Če pa Jezus ni duh, kako je potem lahko v hostiji?

Za nekatere ljudi je verjetno težko razumljivo, da lahko majhen otrok, kakršen sem bil takrat, izgubi vero v Boga in se obrne proti njej. Morda lahko sam pojasnim, kako se je to zgodilo, ko bom povedal nekatere dogodke.

Ko sem bil otrok, je name zelo vplivalo to, kar sem videl in slišal v življenju odraslih. Naš dom je bil kraj miru in veselja. Starši so nam dali dober zgled o medsebojnih človeških odnosih. Do drugih so bili prijazni in obzirni in so pričakovali, da si odpuščamo napake in smo prijazni. Stalno so si prizadevali pomagati ubogim in potrebnim. Mislil sem, da bi tudi Bog moral biti do ljudi vsaj tako dober in sočuten, kakor je pričakoval od ljudi.

Neko doživetje je zelo zaposlilo moje razmišljanje. Takrat ljudje v zimskih mesecih niso uporabljali avtomobilov, zato je bilo potrebno veliko truda, da so jih zopet usposobili za vožnjo v toplejšem času. Oče se je odločil poklicati nekega mehanika iz Edmundstona, da bi se nekaj dni ukvarjal z njegovim fordom, modelom A, in ga usposobil za vožnjo. Še preden je odšel po njega, nam je rekel: "Ta mož je protestant, toda fini človek in izjemen mehanik. Zato me, otroci, poslušajte. Zelo možno je, da z nami pred kosilom ne bo molil molitve Angel varuh. Prosim, ne buljite vanj in ga nič ne sprašujte o njegovi veri. Ne spravite ga v zadrego. Vam je vse jasno?" Ko je to govoril, nas je gledal naravnost v oči. Vsi smo mu glasno odgovorili: "Da, oče!"

Tri dni je mož popravljal avto, jaz pa sem ga z užitkom gledal. Bil je prav takšen, kakor ga je opisal oče celo še boljši. Bil je zelo prijazen mož, ki mu je bilo očitno v veliko zadovoljstvo, da se je pogovarjal z menoj, a ni preklinjal.

Oče je imel tri kmetije, ki jih je vodil sam, zato je imel precej delavcev. Ko se je odločil sprejeti kakega novega delavca, sem ga večkrat slišal reči: "Vem, da se bova dobro razumela, kajti ni me težko zadovoljiti, toda eno si želim, prosim vas, nikoli ne pozabite: Z ženo ne dovoliva ljudem, ki delajo za nas, preklinjati Boga in svetnike. Imava otroke, ki bi jih rada vzgojila tako, da spoštujejo Boga. Zato pazite na svoje besede!" Kljub tej prošnji so se včasih spozabili in se zaklinjali pri vseh svetnikih s svojimi kletvami.

Če pa si je protestantski mehanik odrgnil roko ali priščipnil prst, je rekel samo: "Au, to boli!"

Kar pa se tiče molitve Angel varuh, je kazal več spoštovanja kakor mi. Ko je oče rekel: "Sedaj bomo molili," je povesil glavo in zamižal in sklenil roke. Mi nismo nikoli zaprli oči pri molitvi, molitev pa smo izgovorili kar se je dalo hitro.

Ko je mehanik odšel, me je nekaj zelo vznemirjalo, in tega nisem mogel pregnati iz svojih misli. To je bil neki stavek iz katekizma, ki sem se ga naučil na pamet: "Hors de l'Eglise catholique apostolique et romaine il n'y a point de salut." To bi se slovensko glasilo: "Zunaj katoliške, apostolske in rimske cerkve ni zveličanja."

Mati je opazila, da me nekaj muči, pa me je glede tega vprašala. Vprašal sem jo: "Mati, kam pridejo dobri protestanti po smrti?"

"Roger, to je dobro vprašanje. Zakaj to sprašuješ?" Ponovil sem stavek iz katekizma. Priznala je, da mi na to vprašanje ne more odgovoriti, in predlagala, naj o tem povprašam strica, ko bo prišel na obisk. Kot kaže, pa je to vprašanje vznemirilo tudi njo, kajti pri večerji je očetu pripovedovala o najinem pogovoru in ga prosila za njegovo mnenje.

Tudi on ni mogel dati ustreznega odgovora, toda rekel je, da Bog ne bo nobenega dobrega človeka izključil iz nebes, ne glede na to, ali je katoličan ali protestant. Rekel je, da angeli verjetno vodijo dobrega protestanta po smrti v nebesa skozi zadnja vrata. "Protestantov ne sprejema sveti Peter osebno z vsemi častmi, ampak to jih naj ne bi motilo, če jim bo sploh uspelo priti v nebesa. Naj ne pričakujejo, da ravnajo z njimi kot s slavnimi osebnostmi. Končno so njihovi predniki naredili veliko napako, ko so zapustili Katoliško cerkev, zato morajo vsi njihovi potomci računati s tem, da bodo morali trpeti."

Medtem ko sem sklepal, da očetov dokaz verjetno drži, sem moral stalno misliti na besede: "Zunaj katoliške, apostolske in rimske cerkve ni zveličanja."

Čez nekaj mesecev smo zvedeli, da namerava moj stric obiskati vse sorodnike.

Očeta sem vprašal, ali bo morda strica Feliksa povprašal glede dobrih protestantov, če bo imel za to priložnost. Ko je stric prišel k nam in smo se že nekaj časa pogovarjali, ga je oče vprašal:

"Felix, povej mi, kam pridejo dobri protestanti po smrti?"

"Zakaj to sprašuješ?"

Oče mu je pojasnil moje vprašanje glede izjave v katekizmu.

"Kar ti je Roger navedel iz katekizma, drži," je odgovoril stric Felix. "Zunaj Rimskokatoliške cerkve ni zveličanja, ne glede na to, za koga gre."

Njegova izjava je sprožila precejšnjo razpravo o tej temi. Oče je trdil, da z Božje strani ne bi bilo pošteno ne dovoliti dobremu protestantu, da bi stopil v nebesa. Stric je zmanjšal gorečo razpravo z izjavo, da gre duša dobrega protestanta po smrti verjetno v predpekel. Ta predpekel je verjetno kraj, kamor pridejo duše nekrščenih novorojenčkov po smrti. Končno je stric Felix rekel še: "Eno vem, da po cerkvenem nauku ne bo noben protestant, pa če je dober ali slab človek, nikoli prišel v nebesa ali videl Boga. Pomislite: Tega pravila nisem dal jaz; lahko ga samo učim. Če bi za protestante obstajala kakršna koli pot za vstop v nebesa, bi nam to sveti oče, papež, gotovo povedal."

Ta dogodek je zapustil v mojem razmišljanju veliko vprašanje glede Božje pravičnosti. Čas je mineval, in po nekaj letih sem se znova začel spraševati glede Božje pravičnosti.

Nekega lepega julijskega večera je prišel mimo nas neki moški, da bi staršem javil, kako je neki sosed nenadoma umrl pri delu osem kilometrov stran od svojega doma. Neka njegova pripomba je vznemirila vse navzoče: "Umrl je, ne da bi mu duhovnik lahko dal poslednje maziljenje." Ko je povedal, da je brat umrlega prinesel truplo domov, je zmajal z glavo, rekoč: "Žalostno, zelo žalostno."

Tega dogodka se spominjam, kakor da bi se bil zgodil včeraj. Pred nekaj časa je pripeljal mimo star vprežni voz. Pokojnika je pokrivala odeja, voznik pa je sedel spredaj na vozu. Noge so mu bingljale sem in tja, njegov obraz pa je izražal obup.

Nekaj sosedov, ki so prišli k nam telefonirat, (nekaj kilometrov naokrog sta samo dve družini imeli telefon) je sedelo na verandi pod podaljšano streho naše hiše.

Potem ko je voz s pokojnikom odpeljal mimo, je moja mati pripomnila: "Kako žalostno je to. Ko bi bil vsaj imel poleg sebe duhovnika," je rekla, "ki bi mu odpustil smrtne grehe, da mu ne bi bilo treba v pekel. Upajmo, da ga bremenijo samo odpustljivi grehi. Toda že samo to pomeni več let v ognju vic."

Oče pa je rekel: "Morali bomo zbrati nekaj dolarjev in poskrbeti za to, da se bodo brale maše za pokoj njegove duše, ker se mi zdi, da njegova vdova in otroci ne bodo zmogli tega."

Potem se je oglasil eden od sosedov: "Najraje bi vam rekel, da si prihranite te izdatke. Zdi se mi, da je njegova duša že v peklenskem ognju. Veste, gospod in gospa Morneau, da je imel ta mož dolge prste. S tem hočem reči, da si je včasih prilastil stvari, ki mu niso pripadale."

"To pa je zelo resna obtožba," je odvrnil moj oče, "in če tega ne morete dokazati, bi mi bilo ljubše, da o tem sploh ne bi govorili."

Sosed pa je nadaljeval: "Nerad rečem, toda gotovo se spominjate, da pred letom v tem času niste mogli najti verige za vlačenje hlodov, ki ste jo kupili malo pred tem. Če bi sedaj odšli v njegov skedenj, bi tam videli svojo verigo. Osebno sem jo videl tam pred nekaj dnevi. Potem sem z njim govoril o tem, pa je rekel, da si je verigo od vas sposodil, vi pa ničesar ne veste o tem."

Res je bil oče nekaj trenutkov videti prizadet, toda potem se je zbral in rekel: "To je zame res nekaj novega, toda želim, da veste vsi, ki ste tukaj, da pred Bogom podarjam umrlemu verigo, ki si jo je od mene sposodil, čeprav morda ni imel namena, da bi mi jo vrnil. In če mi je vzel še kaj drugega, česar se ne zavedam, mu tudi to podarjam. Tako je njegova duša osvobojena vsake obsodbe, ki bi ga lahko bremenila pred Bogom."

"Ne bi bil rad nespoštljiv do Boga," je odgovoril sosed, "toda ta trenutek imam vtis, da ste velikodušnejši od njega. Priznati moram, da je to najprijaznejša gesta, o kateri sem kdaj slišal. Morda ste celo prvi človek, ki je prisilil Boga prestaviti dušo iz pekla v vice, da bi se dovolj očistila za vstop v nebesa."

To doživetje je naredilo name trajen vtis. Več dni sem moral vedno znova razmišljati o tem dogodku. Ko sem tako razmišljal o teh rečeh, sem se strinjal s sosedom, da ima moj oče plemenitejši značaj od Boga, ki mu služi. Sklepal sem, da je Bog izredno neprijazen, ker sili ljudi trpeti v vicah zato, ker sorodniki nimajo denarja za maše zadušnice.

Dogodek, ki me je spodbudil, da sem se popolnoma odvrnil od Boga, je bila smrt moje matere. Spomladi leta 1937 je morala v bolnišnico na operacijo. Po dveh tednih so jo poslali domov, da bi tam preživela zadnje dni svojega življenja. Takrat sem bil star dvanajst let, v obdobju, v katerem je otrok zelo podvržen vplivu.

Ko sem se nekega dne vrnil iz šole, sem odšel k njej v sobo, da bi jo poljubil na čelo, kakor sem jo vsak dan. Rekla mi je: "Prosim usedi se, ker bi ti rada povedala nekaj, kar menim, da je pomembno za oba. Veš, da bom lahko še samo kratek čas z vami, zato želim, da si zapomniš naslednji nasvet: V življenju bodi hvaležen ljudem, ki so prijazni s teboj. Zahvali se jim, pa čeprav samo za kozarec vode. Kajti ljudje, ki pokažejo, da so hvaležni za majhne prijaznosti, bodo deležni še več dobrega."

Takrat je bila še navada, da imajo žalujoči možnost videti pokojnika še enkrat v njegovem domu, v mrliški veži pa ne. Tri dni so prihajali prijatelji, sorodniki in sosedi k nam, da bi mami izkazali zadnje spoštovanje in molili za njeno dušo. Na dan pogreba so mnogi menili, da bi morala biti v neposredni Božji bližini, ker je bilo zanjo zmoljenih toliko rožnih vencev. Toda najbolj všeč nam je bilo to, da je oče načrtoval gregorijanske maše za pokoj njene duše.

Naš stric Felix nam je pojasnil, da so gregorijanske maše nekaj najbolj čudovitega, kar se lahko naredi za pokojnikovo dušo. Razložil je, da jih je vpeljal papež Gregor, kateremu je posebno ležal na srcu blagor duš v vicah.

Družina je poskrbela za to, da je bilo na neki določen dan v raznih župnih cerkvah in samostanih tristo maš. Po njegovih izjavah so imele takšno odrešeniško moč, da so dušo pripeljale naravnost v nebesa, tako da ognja vic sploh ni videla.

Isti dan, ko nam je stric Felix to povedal, sem slišal od nekega sorodnika, da stane gregorijanska maša en dolar, torej skupno 300 dolarjev. Pomislil sem, kako smo srečni, da lahko oče omogoči mami tako lahek vstop v nebesa. Potem pa sem se spomnil neke ženske iz naše fare, ki je umrla pred šestimi meseci. Ker je bila družina preveč siromašna, da bi sploh lahko plačala zanjo maše, je bilo jasno, da bo morala trpeti v vicah. Priprave za njen pogreb so očeta zelo vznemirile, kajti bil je član dobrodelnega društva naše župnije.

Tisti večer je oče sedel za mizo k večerji, potem pa se je odločil, da ne bo nič jedel. Mati, ki je opazila njegovo razpoloženje, ga je vprašala, kaj ni v redu. Odgovoril ji je: "Da, saj ti lahko povem. Večji del popoldneva sem skupaj z drugimi člani dobrodelnega društva presedel v župnišču v pogovoru o problemih siromašnih v naši fari. Šlo je v glavnem za nakup krste za staro Annie. Nič nimam proti, da se nekaj denarja privarčuje. Toda ko je župnik Paquin vprašal vodjo pogrebnega zavoda, koliko bi privarčevali, če bi tik pred pogrebom sneli s krste križ in držala, sem se res razburil in najraje bi bil župniku povedal svoje mnenje, toda iz spoštovanja do njegove službe sem se vzdržal. Da bi končali razpravo, sem rekel, da bom razliko plačal jaz. Take zadeve me zelo vznemirjajo. Žalostno je biti v našem času revež, posebno še tedaj, ko gre za smrt."

Ko sem tako razmišljal o teh dveh dogodkih, se nisem mogel znebiti misli, da je Bog izredno krivičen, ker še naprej dopusti bedo na tem svetu. Sčasoma sem tako izgubil zaupanje v Boga in cerkev in se odločil, da ne bom imel z njima nobenega opravka; ko bom dovolj star, bom hodil po svoji poti. Jeseni leta 1937 je oče poslal mojega brata Eduarda in mene v internat Hotel Dieu de St. Basil, ki so ga vodile nune. Tako sem bil deležen še več verskega pouka, kar je povzročilo, da sem še bolj zakrknil svoje srce.

Na zunaj si nihče ni mogel predstavljati, kakšen boj divja v moji duši. Korakoma sem se odvračal od Boga poln gnusa in sovraštva. Tako je minilo nekaj let, potem pa je prišla druga svetovna vojna in z njo tudi poziv, da služim svoji domovini.
nadaljevanje jutri..   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

2. Potovanje v nadnaravni svet

Zelo me je privlačevala kanadska trgovska mornarica, ker mi je neki znanec, ki je že bil v njej, povedal, kako mu je tam všeč. Biti pod zaščito kraljevske mornarice in letalstva trgovska mornarica pa je bila za vojaštvo življenjsko pomembna je dajalo občutek varnosti.

Dve leti in pol sem delal v strojnicah raznih ladij, na katere sem bil razporejen, in sicer večinoma kot kurjač. Dobro se spominjam, da sem vsakič, ko sem nastopil službo, rekel: "Upam, da ne bo noben torpedo zadel tega parnega kotla, medtem ko bom tu delal." Poznal sem nekoliko mož, ki so umrli na morju. To, kar sem doživel v trgovski mornarici, je še bolj zakrknilo moje srce do Boga in ljudi.

Po vojni je bilo težko dobiti dobro službo v Montrealu, ker je na tisoče vojakov, ki so prišli iz vojske, po mestu iskalo delo. Odločil sem se izučiti kakega poklica, pri čemer bi užival, ko bi delal kaj ustvarjalnega. Nisem hotel preprosto delati, samo da bi zaslužil za življenje. Zato sem se odločil, da si vzamem čas in se prepričam, ali me bo res veselilo to, za kar se bom odločil.

Da pa bi izkoristil čas, medtem ko sem iskal kaj ustreznega, sem se zaposlil v kegljišču Winsor Bowling Alleys v ulici St. Catherine West. Takrat je bil ta lokal najboljši v Montrealu, kar se tiče te vrste zabave. Bil sem desna roka moža, ki je bil odgovoren za biljard. Delo ni bilo naporno, spoznal sem veliko ljudi, hkrati pa sem se tudi dobro zabaval.
Nisem še dolgo delal tam, ko je prišel eden mojih prejšnjih tovarišev, s katerim sem bil v začetku v trgovski mornarici. Zelo vesela, ker sva oba še živa, sva skupaj večerjala in se o marsičem pogovarjala.

Tema, o kateri je moj prijatelj Roland govoril z velikim navdušenjem, je bilo njegovo zanimanje za nadnaravno. Pripovedoval mi je, kakšno srečo je imel, da je spoznal skupino ljudi, člane nekega društva, ki so imeli zvezo z umrlimi. Spiritistični medij je baje Rolandu omogočil govoriti s svojim očetom, ki je umrl, ko je bil star deset let. Baje mu je oče dal veliko nasvetov glede prihodnosti.

Zanimivo je bilo poslušati Rolanda o njegovih izkušnjah s področja nadnaravnega, toda v meni je to povzročilo neprijeten občutek. Potem me je vprašal, ali bi me zanimalo obiskati spiritistično seanso. "Morda bi ti medij omogočil govoriti z duhom pokojne matere. Saj bi ti to bilo všeč, mar ne?"

Njegovo navdušenje je malo popustilo, ko je opazil, kako sem bil prizadet. Saj mu sploh nisem mogel odgovoriti. Po nekaj sekundah molka je rekel: "Saj se menda ne bojiš govoriti z dušo svoje umrle matere, ali pa?"

Nekako mi je uspelo, da sem vprašanje zanikal, toda prosil sem ga, naj mi da čas za premislek, ker dotlej še nikoli nisem razmišljal o čem takem.

Pogledal me je naravnost v oči in dejal: "Morneau, tebe je strah. To sklepam iz tega, kako me gledaš to se vidi na tvojem obrazu. Človek, kako si se spremenil, odkar sem te zadnjič videl! Roger Morneau, ki sem ga takrat poznal, se ni bal ničesar. Spominjam se časa, ko sva skupaj s še šestimi drugimi novinci opravljala mornarske dolžnosti na ladji. Prišel je ladijski oficir in rekel, da rabi prostovoljca, ki bi drugi dan pobarval zgornji del glavnega jambora. 'Kdo od vas se je pripravljen povzpeti gor?' je vprašal. 'Saj ni zelo visok, samo enaindvajset metrov. Toda ko si enkrat gori, moraš biti zelo pogumen, kajti potem moraš z deske, na kateri si sedel, ko so te vlekli gor, po trebuhu plezati po poprečnem jamboru, (širokem okoli 60 cm) da bi lahko pobarval še drugo stran.' Vsi smo bili na smrt prestrašeni, in zato zelo veseli, ko smo slišali, da si rekel oficirju, da boš to delo opravil ti. Vsi smo govorili o tvojem pogumu. Ali mi boš sedaj rekel, da me boš pustil na cedilu, ko gre za to, da bi šel z menoj na prihodnjo seanso?"

Po tem kratkem govoru se nisem mogel več upirati. Spet sem moral biti Roger Morneau, ki se ni ničesar bal. Bil sem v pasti.
Nekega sobotnega večera sva bila s prijateljem v neki hiši, v kateri je bil častni gost neki medij, ki je bil na obisku. Predstavili so naju še nekaterim drugim navzočim, posebna čast pa je bila, da sva se seznanila z nekim zakonskim parom. Mož je bil poklicni napovedovalec, vodja tedaj zelo iskane jazzovske skupine. Igrali so v najelegantnejših lokalih.
Pozno tisti večer, po koncu spiritistične seanse, ko so se neki gostje že poslavljali, je vodja orkestra rekel svoji ženi: "Draga, kaj, ko bi odšla tudi midva. Zelo pozno je že."

Tedaj se je pogovarjala z medijem, kar ji je bilo zelo zanimivo. Odgovorila mu je: "George, pojdi domov in lezi počivat. Jaz bom ostala še nekaj časa; Belangerjevi me bodo peljali domov." George se je strinjal z njenim predlogom in je odhajal iz hiše ravno tedaj kot midva.
Ko smo bili zunaj, naju je George vprašal: "Se peljeta domov z avtom?"
"Ne," sem mu odgovoril. "Peljala se bova s tramvajem, postaja je samo nekaj korakov stran."
"Vstopita, zapeljal vaju bom do postaje."

Tisti večer je tekla beseda tudi o tem, da sva bila med vojno pri trgovski mornarici. Spiritistični medij je baje poklical duha nekega Rolandovega sodelavca, ki je umrl, ko se je potopila ladja.
Ko sva sedla v Georgov avto, naju je začel spraševati o nevarnostih, ki sva jim bila izpostavljena pri najinem delu med vojno. Toda že smo bili tudi na tramvajski postaji. Tedaj je predlagal:
"Ali ne bi šli v neko restavracijo kaj pojest? Tako bi mi lahko pripovedovala o vajinih pustolovščinah med vojno. Navdušen sem nad njimi! Večerja gre na moj račun, potem pa vaju bom zapeljal domov."
George nas je odpeljal v zahodni del ulice St. Catherine, v mestni predel Montreala, ki so ga domačini poznali po restavracijah za sladokusce. Nenadoma je zavil s svojim luksuznim Lincolnom v neko ozko ulico, ki je peljala do neke njegovih najljubših restavracij. Parkiral je za nekim črnim cadillakom in rekel: "Joe je tukaj! Lokal je njegov. On je v redu fant."

Ko smo vstopili, nas je dama v sprejemnici obvestila, da moramo počakati v predsobi, ker trenutno ni prostih mest. Ko smo se podali vanjo, je Joe od daleč spoznal Georga in prišel bliže, da bi ga pozdravil.
Ko je slišal, da čakamo na prosto mizo, je rekel, da to ni nujno. Pred nekaj minutami je neki zakonski par telefoniral in odpovedal rezervacijo mize. Če hočemo, jo lahko imamo. Šli smo za lastnikom, ki je z mize vzel napis "rezervirano", in sedli. Prišla je natakarica in sprejela naše naročilo za pijačo. Rekla je, da bomo morali na večerjo počakati malo dlje kakor sicer, ker je restavracija polna do zadnjega mesta. George je naročil dvojno količino svoje priljubljene pijače, da bi mu čas hitreje minil. Potem sva mu odgovarjala na njegova vprašanja o trgovski mornarici in mu pripovedovala o najinem zanimanju za nadnaravno.
Trajalo je precej dolgo, da smo dobili večerjo, zato smo še enkrat naročili pijačo. Alkohol je Georgu razvezal jezik. Bil nama je pripravljen pripovedovati reči, za katere pa menim, da jih v normalnih okoliščinah nikoli ne bi omenil. Vprašal sem ga, ali nama ne bi povedal kaj o tem, kako je v svojem poklicu postal tako slaven.

"Nič me ne moti, da vama pripovedujem o tem," je rekel. "Povedal vama bom pravi razlog svojega uspeha; to je nekaj, o čemer niti žena ne ve ničesar. Toda obljubiti mi morata, da bosta o tem molčala."
Zagotovila sva mu, da bo to, kar nama bo povedal, ostalo skrivnost.
"Ali sta že kdaj slišala o čaščenju hudobnih duhov?"
"Jaz ne," sem mu odgovoril. "A zakaj to sprašuješ?"
Ne da bi odgovoril na moje vprašanje, je vprašal: "Od kdaj se ukvarjata s čarovništvom?"
"George, ne razumem, na kaj misliš? Kaj si hotel reči?"
"To, kar želim vedeti, je: od kdaj si zamišljata, da vzdržujeta zvezo z mrtvimi?"
"Jaz še ne tako dolgo," sem mu odgovoril.
"Očitno se morata še marsikaj naučiti v zvezi z nadnaravnim. Z obiskovanjem spiritističnih seans izgubljata samo čas. Prosim vaju, ne razumita me napačno, te seanse imajo svoj prostor. So dobra zabava za ženske, ki najdejo tolažbo, misleč, da po nekem dragem pokojniku dobivajo navodila za življenje. Vesta, nocoj sem samo ženi na ljubo odšel na to seanso. Vsako leto grem nekajkrat z njo, da ima občutek, da imava skupna zanimanja, a to je edini razlog. Česar pa ne ve, je to, da sem se naučil pristopati k pravemu viru te moči. Tam se res nekaj doživi. Govorim vama o čaščenju demonov."

Od vsega, kar nama je povedal, mi je ostal v spominu predvsem en stavek. Zato sem Georgea prosil: "Ali bi pojasnil vprašanje, ki si ga zastavil poprej: 'Od kdaj si zamišljata, da vzdržujeta zvezo z mrtvimi?' Kaj misliš s tem 'si zamišljata'?"
Nasmehnil se je, pogledal na uro in rekel: "Nocoj je že prepozno, da bi vama to pojasnil, toda povedal vama bom samo eno: Nista se pogovarjala z mrtvimi." Potem je dalje pripovedoval o svojem uspehu.
"Bilo je tako: Leta je kazalo, da sem nesposobnež, ko je šlo za to, da bi organiziral in v redu vodil svoj orkester. Potem pa sem imel srečo, da sem se seznanil s čaščenjem demonov. In po tej veliki sili sem dobil vse, kar sem si vedno želel. Seveda sem se moral naučiti opravljati določene obrede, preden so duhovi začeli dogodke obračati v mojo korist."
Nasmeh se mu je razširil po vsem obrazu. "Od tistega dne naprej imam s svojim orkestrom uspeh. Čez noč smo postali slavni in znani. Odkrili so nas brez kakršnega koli prizadevanja z naše strani - čeprav smo obstajali že dolgo - in postali slavni kot eden največjih orkestrov na našem področju. Sredstva javnega obveščanja so bila preprosto navdušena nad nami. Povsod se je govorilo o nas. Odgovorni ljudje pri radiu so razpravljali o nas, in v kratkem času smo bili na vrhu."
George je spet malo srknil iz kozarca, potegnil dim iz cigarete in nadaljeval: "Od takrat naprej smo stalno iskani. Denar nam samo priteka. Dobivamo največje honorarje od vseh. Ljudje radi plešejo ob naši glasbi. V resnici pa so duhovi ti, ki nas imajo pod nadzorom - ali z drugimi besedami: Imajo nas v posesti, dajejo nam energijo - mi pa vplivamo dalje na ljudi. To, kar poslušalci dobijo, imajo radi, in prihajajo vedno znova, ker hočejo še več od tega."

Naslonil se je na stol in si prižgal še eno cigareto. Malo se je zahihital in rekel: "Moram vama povedati še nekaj. Pred približno enim mesecem sem imel po radiu intervju in pri tem resnično užival. Šest vodilnih radijcev iz Montreala in Toronta se je pogovarjalo z menoj. Kaže, da jih je očaralo vse, kar sem jim povedal. V resnici pa sem se sam čudil svojim bliskovitim odgovorom. Še nikoli dotlej v življenju nisem bil tako poln šal in humorja. Užival sem v pozornosti, ki so mi jo izkazovali. Skoraj so me oboževali. Pri tem so me poskušali spregledati. Toda ko smo se poslavljali, jim to še vedno ni uspelo."
George je še enkrat pogledal na uro in rekel: "Prijatelja, pozno je. Kaj, ko bi odšli?"
Ko je čakal na račun, je še pripomnil: "Moj uspeh je lahko pojasniti, če si predstavljaš ogromno silo duhov in kaj se dogaja, če si jo človek hoče pridobiti zase."
Z Rolandom sva se čudila temu, kar nama je pripovedoval, zato sva ga med vožnjo domov prosila, da nama o tem pove še več.
"Čutim se prisiljen pripovedovati vama o svojih izkušnjah, ker iščeta veliko silo za svoje življenje. A vem, da je ne bosta našla, če bosta obiskovala spiritistične seanse kakor nocoj. Rekel bi: Zakaj želita igrati v drugi ligi, če lahko v prvi?" Nato ga je moj prijatelj prosil, naj nama pove, kako bi lahko prišla "v prvo ligo" sveta duhov.
"Res sta pogumna mladeniča," je rekel George, "in veliko sta že naredila za svojo deželo. Zato bom jaz naredil nekaj velikega za vaju. Poskrbel bom za to, da bosta lahko prišla na naše naslednje zborovanje čaščenja duhov."

Potem je pogledal oba in po kratkem omahovanju rekel: "O nečem bi se rad še prepričal. Domnevam, da v svojem življenju sploh ne spoštujeta Kristusa - ali imam prav? Vzrok, zakaj vaju to sprašujem, je, da nočemo imeti tam nikogar, ki je krščanskemu Bogu zvest v najmanjšem, kajti to bi lahko bilo strahotno." Oba sva mu zagotovila, da sva Boga preklinjala in šla celo tako daleč, da za naju ni več vrnitve.
"Da, to mi je nocoj postalo jasno," je nadaljeval, "kajti kaže, da vama dajejo priklicani duhovi prednost pred vsemi drugimi navzočimi. Upam, da vaju moje vprašanje ni užalilo. Preprosto sem vaju moral to vprašati, da bi bil dvakratno prepričan, da sta v redu."
Medtem ko sem jaz nekoliko omahoval, da bi šel na srečanje častilcev demonov, ni imel moj prijatelj Roland nobenih pomislekov. Svoje stališče je pojasnil z izjavo, da bova tako ali tako prišla v pekel in tam gorela vso večnost, zato bi bilo dobro, če bi se seznanila z nekaterimi ljudmi, preden bova prišla tja.

Menil sem, da George ne bo nikoli več vzpostavil zveze z nama, ker je bil pijan, ko naju je povabil, in da se verjetno naslednje jutro ne bo spominjal niti polovice tega, kar je govoril tisti večer. Toda čez nekoliko dni naju je po telefonu povabil, naj bova prihodnji večer ob osmih pripravljena, ker bo prišel po naju.
Tisti nepozabni večer se je začel tako, da naju je George seznanil s številnimi podrobnostmi tajnega društva, ki mu je pripadal. Ni bil hiter voznik in kazalo je, da nerad prehiteva tramvaje, tako smo se na poti na sestanek ustavili približno stokrat. Zato smo imeli veliko časa za pogovor, preden smo prišli na cilj.
George nama je rekel, da naju ne sme presenetiti, ko bova tam videla nekaj najpomembnejših in najuspešnejših ljudi iz Montreala. Naštel je vsaj pol ducata znanih imen. To, kar nama je povedal, me je presenetilo, ker sem si predstavljal, da bomo tam srečali mnogo tipov, ki so na slabem glasu. Toda povsem nasprotno: Vsi navzoči so bili videti zelo prijazni, bili so zelo lepo oblečeni in prikupne osebnosti. Zdelo se nama je, kakor da naju poznajo že dolgo in da sama spadava mednje.
Sestanek se je začel nekako petnajst minut po našem prihodu in to v popolnoma sproščenem ozračju. Navzoči so okoli dve uri pripovedovali o izrednih dosežkih, v glavnem o poslovnih, ki so jih dosegli s pomočjo duhov, in jim prinesli velike dobičke. S pomočjo duhov so imeli sposobnost jasnovidnosti in prenosa misli ter so tako lahko vplivali na odločitve drugih ljudi.

Neki moški je pripovedoval, kako je kot astrolog - vedeževalec svetoval nekaterim bogatašem v zvezi z njihovimi denarnimi naložbami in tako sam obogatel. Pojasnil je, kako vsakič ob njem lebdi demon in mu daje natančna navodila o tem, kako in kdaj vložiti denar. Ta sporočila sliši samo on, njegove stranke pa ne. "Ti bogataši imajo denar za vlaganje," je rekel, "jaz pa vem, kako se lahko iz tega denarja nekaj pridobi."
Globoko prevzet ga je moj prijatelj vprašal, ali ga kdaj skrbi, da bi izgubil svoj delež dobička.
Odgovoril mu je: "Vedno zahtevam en odstotek od dobička vloženega denarja. Dobro veste, da je astrologija samo vaba. Nimam nobenih skrbi, kajti moj spremljevalec iz sveta duhov skrbi za mojo blaginjo. To bi vam rad ponazoril.
Neki zakonski par me je poskušal prikrajšati za zasluženi delež od dobička, ki je bil pridobljen s prodajo industrijskih nepremičnin. Izročila sta mi ček za precejšnjo vsoto denarja, in bil sem zadovoljen, dokler mi moj duh ni rekel, naj ju vprašam, kdaj mi imata namen dati še preostalih 1.700 dolarjev, ki so bili dogovorjen delež od dobička tiste naložbe. Oba sta se zelo prestrašila. Mož mi je takoj rekel, da me nista nameravala prevarati in da bo denar v 24 urah v mojih rokah."
Po vsaki pripovedi o uspehu je vsak hvalil svojega duha in to po imenu ter mu pripisal uspeh, mnogokrat pa so duha imenovali tudi kot gospodarja svojega življenja.

V času, ko sem imel opraviti s častilci demonov, sem opazil, da so pričevanja o tem, kako duhovi delajo zanje, mnogokrat usmerjala na demona kot na "gospoda boga". Nekdo je na primer rekel: "Bilo je čudovito opazovati moč gospoda boga Belzebuba, ki je delovala zame." Ali pa je kdo vprašal: "Sam, kako ti je šlo od najinega zadnjega srečanja?" Odgovor pa se je glasil: "Hvala, zelo dobro. Bogovi so mi v mojem življenju res čudovito pomagali."
Tisti večer je neka oseba naredila name poseben vtis. Mož je bil zdravnik in je pojasnil, da so mu duhovi dali veliko hipnotično in ozdravljajočo moč. K temu je dobil še sposobnost odpravljati bolečine in ustavljati krvavitve.

Potem ko je podal nekoliko presenetljivih poročil o svojih ozdravitvah, je rekel, da mora sedaj iti v molitveno dvorano. "Oprostite mi, prosim, prijatelji, moram iti dol in opraviti določene obrede, da bi se po mojem gospodu bogu Nehuštanu zopet obnovil. Odvisen sem od njene obnavljajoče moči, da bi lahko poživljal in zdravil svoje bolnike."
Eno uro po začetku zborovanja se je pojavil neki zamudnik. Precej navzočih ga je pozdravilo in ga imenovalo Šarmer (mož poln čarov čarovnik). Ko smo se pozno zvečer vozili domov, sem vprašal Georga: "Kdo je tisti dostojanstven moški, ki je prišel pozneje, ki so ga nekateri imenovali Šarmer? Ali ima to ime kakšen poseben pomen?"
"Da, ima ga, toda zdaj o tem ne morem ničesar reči. Ko boš imel za seboj nekoliko zborovanj in boš postal del naše skupine, me spet lahko spomniš nanj. Je izjemno očarljiv moški. Imajo ga za največjega hipnotizerja, ki ga je Montreal kdaj imel.
Poleg tega pa se mi zdi čudovito, kako se vsi zanimajo za vaju. To me je veselilo. Zavedati se morata, da smo zelo zaprta skupina. Bilo je celo zelo težko dobiti dovoljenje, da lahko prideta na to zborovanje. Najprej mi tega niso dovolili. Potem mi je po posredovanju nekega duha, ki se je prikazal našemu voditelju med potovanjem po ZDA, ta telefoniral in mi dal dovoljenje in pripravil pot, da se nama lahko pridružita in potem postaneta člana našega društva. Toda o tem vama bom kdaj prihodnjič povedal še kaj več." Počutil sem se nekako neprijetno, ko sem slišal, da George meni, da se jim bom priključil. Roland pa se je tega zelo razveselil.

"Po nekaj zborovanjih," je nadaljeval George, "vaju bom zaprosil, da gresta z menoj v molitveno dvorano. Prepričan sem, da vama bo zelo všeč. Toda v molitveno dvorano bogov bosta lahko šla šele v navzočnosti Satanovega duhovnika in samo, ko bodo to privolili duhovi."
Zborovanje je bilo v neki zasebni hiši v razkošni montrealski vili. Ko smo bili v pritličju, smo lahko iz spodnjih prostorov slišali zelo tihe zvoke, ki so zelo spominjali na versko glasbo in petje Indijcev. Vedno znova so nekateri odhajali v spodnje prostore in se vračali čez kake pol ure. Vsa ta dejavnost je spodbudila Georga, da se je na kavču, kjer sva sedela, nagnil k meni in tiho rekel: "Naša molitvena dvorana je spodaj. Nocoj po zborovanju vama bom povedal več o tem."
Nekako šest tednov potem, ko sva spoznala Šarmerja, sem vprašal Georga na poti domov, ali ima voljo, da bi nama povedal kaj več o njem. "Seveda, o tem zanimivem človeku morata zvedeti kaj več. Toda najprej bi vaju rad spomnil, da smo skupina meščanov, ki se giblje v okviru zakonov. Ne poznam nobenega med nami, ki ne bi dal svoje srajce drugemu, da bi mu pomagal. In nihče nima nobene prednosti glede moči, ki nam jo dajejo duhovi.

Toda v Šarmerjevem primeru - da, on je malo drugačen od drugih. Kaže, da ima neko značajsko slabost, pa je zaradi tega uporabil svojo hipnotično moč tako, kakor je ne bi smel. Prepričan sem, da je za nekaj časa izgubil svoje pravilno presojanje.
Je zvit poslovnež - lastnik dveh nočnih klubov - in finančno mu je šlo zelo dobro. Je pa tudi zelo sposoben hipnotizer. Človeka lahko v manj kakor desetih sekundah podvrže svojemu nadzoru ali v hipnotično stanje, če mu ta oseba gleda naravnost v oči.
Kot lastnik dveh nočnih klubov ima veliko stikov z ljudmi iz gledališke dejavnosti. Večina glasbenih skupin gostuje štiri ali šest tednov, potem pa potujejo dalje. Sčasoma smo opazili, da so se neke skupine razpadle ali izgubile katerega od članov potem, ko so nastopale v njegovem klubu. Če je kdo stopil iz teh skupin, je bila to vedno ženska. Pred nekako pol leta je montrealska policija opravila racijo v neki razkošni javni hiši, v kateri so bile vse prostitutke prej pevke v nočnih lokalih in vsaka od njih je delala zanj."

"Ta dekleta," je nadaljeval George, "nikoli ne bi padla tako nizko, če ne bi dovolila, da jih kdo hipnotizira. Kdor se da hipnotizirati, se odtlej ne more več upirati hipnotizerjevi moči."
     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

3. Prostor za čaščenje bogov

Ko sva bila z Rolandom tretjič na zborovanju častilcev demonov, nama je George sporočil, da bo prišel tudi satanistični svečenik, baje njihov veliki duhovnik, ki se je pravkar vrnil s potovanja po Združenih državah Amerike. Bil je prepričan, da nama bo duhovnik naklonjen in da nama bo gotovo dovolil obiskati prostor za čaščenje bogov.

Ko smo vstopili, so naju predstavili nekaterim ljudem, ki jih dotlej še nisva videla. Potem smo se začeli pogovarjati z nekaterimi, ki so nam pristopili in zaželeli dober večer. Nato pa je prišel satanistični svečenik. Navzoče je pozdravil, se rokoval z njimi in spregovoril nekoliko besed, potem pa se je podal v našo smer. Ko je prišel k nam, je George rekel: "Častitljivi, rad bi vam predstavil dva prikupna gospoda."

Med kratkim pogovorom z njim naju je presenetil z nekimi izjavami. Ko mu je, na primer, George rekel, da sva služila v trgovski mornarici, je imenoval imena ladij, na katerih sva delala, in še nekaj podrobnosti, ki jih ni vedel nihče drug. Moram priznati, da je to name naredilo močan vtis. Rekel je še, da bi se ta večer rad z nama na kratko pogovoril.
Nekaj nerazložljivo skrivnostnega ni bilo samo v njegovih besedah, ampak v njegovi celotni osebnosti. Imel je prodoren pogled, plešo in globok glas, ki ga je včasih spremljalo nekakšno hihitanje. Že sama njegova višina je bila veličastna. Rekel bi, da je bil približno tako velik kot pokojni general Charles de Gaulle.

Po vsej vrsti hvalnic bogovom je k nama zopet pristopil svečenik in se z nama prijazno pogovarjal. Povedal nama je, da so ga duhovi seznanili o številnih podrobnostih o naju in izrazili željo, da obogatijo najino življenje z velikimi darovi.
Potem ko je večina ljudi že odšla, naju je povabil v prostor za češčenje bogov.

Da bi vam čim bolje opisal, kako presenečen in skorajda prizadet sem bil nad tem, kar sem kmalu videl, vam moram najprej opisati svojo predstavo o Satanu in njegovih padlih angelih, ki sem jo imel zaradi katoliške vzgoje. Odrasli so me kot otroka učili, da je Hudič s svojimi angeli v peklu v središču zemlje, kjer nenehno na razne načine mučijo duše njih, ki so umrli s kakim smrtnim grehom. Demone so nam opisovali kot napol človeška in napol živalska bitja z rogovi in kopiti ter ognjenim dihom. Kot najstnik sem sklepal, da je ta celotna zamisel smešna; verjetno iznajdba neke pregrete glave, ki je hotela v prejšnjih stoletjih izkoriščati praznoverne in neizobražene ljudi. Končno sem podvomil o obstoju Hudiča in angelov.

S svečenikom smo se spustili po stopnicah in videti je bil navdušen, da nas lahko popelje na ogled njihovega svetišča. Med hojo nam je pripovedoval, kako je duh narisal načrte za ta kraj.
Pokazal nam je čudovita zapletena dela, ki so visela na veličastnem stopnišču. Še danes se spominjam rezbarij, ki so krasile masivno stopniščno ograjo, neverjetnih zidnih okraskov in ogromnega svečnika na prvem podestu.

Veliko svetišče me je navdalo s strahom. Ozračje skrivnostnosti, ki je napolnjevalo prostor, je dajalo vtis, da so razvitejša bitja vse to naredila, da bi očarala človeški um, ki bi se odzval s spoštovanjem in pokoritvijo, brez kakršnega koli zastavljanja vprašanj.
Sobe so bile razkošne in veličastne. Povsod je bilo zlato. Stenske svetilke in tudi mnoge druge stvari so bile posrebrene ali obdane s kovino. Svečenik je dejal, da so nekatere stvari celo iz čistega zlata. Čeprav prostor ni bil zelo osvetljen, je zadostovalo, da se je zdelo, da zlati predmeti žarijo.

Vendar sem prepričan, da so me najbolj prevzele številne lepe oljnate slike. Na stenah je viselo okoli 75 platen v velikosti 120x70 cm.
Satanistični svečenik je povedal, da je pripravljen odgovoriti na kakršna koli vprašanja.
"Kdo so te osebe dostojanstvenega videza na teh slikah?" sem ga vprašal.
"To so bogovi, o katerih sta poslušala v hvalnicah. Glavni svetovalci vladajo nad legijami duhov. Potem ko so se nam prikazali v vidni obliki, da smo jih lahko slikali, smo jih dali umetniško naslikati. Ker so vredni tako velike časti, smo pod vsako sliko uredili majhen oltar, da bi častilci imeli možnost pri bogoslužjih prižigati sveče, zažigati kadilo in opravljati obrede, ki si jih želijo duhovi."

Ko smo se tako počasi pomikali po prostoru, smo prišli do oltarja, na katerem je ležala palica, ki jo je ovijala bronasta kača. Duhovnik je omenil, da je oltar posvečen boginji Nehuštan, katere moč na tako čudovit način deluje na zdravnika, ki sva ga slišala govoriti ob najinem prvem obisku. Omenil je velike čudeže, ki jih je bronasti bog naredil za izraelske otroke, ko so žgali kadilo pred bronasto kačo, ki jo je Mojzes naredil stoletja poprej.

Na koncu prostora je stal velik oltar, nad katerim je visela slika osebe veličastnega videza v naravni velikosti. Na vprašanje mojega prijatelja o tej sliki je svečenik odgovoril: "Ta slika je posvečena učitelju vseh nas."
"Kako mu je ime?" sem vprašal.
Ponosno je pojasnil: "Bog z nami."
Ko danes razmišljam o tisti sliki, ki sem jo tolikokrat občudoval, moram reči, da so značilne poteze naslikane osebe razodevale višji um. Imela je visoko čelo, prodoren pogled in držo, ki je zbujala vtis zelo dejavne častitljive osebnosti.
Svečenikov odgovor ni bil to, kar sem pričakoval, a tudi ne povsem jasen. Gotovo pa ni kazal na Jezusa Kristusa. Ne, to ni mogel biti. Ali bi morda lahko bil...?
Končno sem ga vprašal: "Hočete s tem reči, da je to prava Satanova podoba?"
"Da, tako je, in morda se sprašujete, kje so tiste odvratne živalske poteze." Zahihital se je in pristavil. "Oprostite, ker se malo smejem. Prosim, verjemite mi, da se nisem smejal vam, moja gospoda, in vašemu začudenju. Zabavam in veselim se samo pri pomisli, da je zlim duhovom tako dobro uspelo prikriti svojo pravo istovetnost, tako da še v sedanjem stoletju znanstvenega napredka in velike izobrazbe velika večina kristjanov veruje v teorijo o rogovih in kopitih."
Potem se je izraz njegovega obraza spremenil, in zdelo se je, da je zelo zaskrbljen, ko je rekel: "Zelo resno in pomembno je pripraviti sedanji rod do tega, da veruje, da učitelj in njegovi pomočniki med duhovi sploh ne obstajajo. Samo tako bodo lahko uspešno vladali nad prebivalci tega planeta v prihodnjih desetletjih."

Potem je njegov izraz obraza razodeval zaupanje. "Nič toliko ne navdušuje duhov kakor iskanje poti, da naredijo ljudi za člane prihodnjega Satanovega kraljestva."
Med opazovanjem različnih oltarjev in slik je satanistični svečenik pojasnjeval, da so Satanovi duhovi v resnici strokovnjaki na različnih področjih. Imajo tisočletne izkušnje in se v boju z močmi od zgoraj bojujejo za nadoblast nad mišljenjem ljudi.
Ko je Roland vprašal, zakaj duhovi uporabljajo toliko časa, da bi ljudi varali, je svečenik pojasnil, da vsak, ki ga lahko pripravijo do tega, da se izključi iz Kristusovega kraljestva, samodejno postane član Satanovega velikega kraljestva, ki ga bo kmalu vzpostavil na svetu. Ljudi, ki so pod Satanovim vodstvom odšli v grob, bo nekega dne priklical v življenje. Rekel je še, da imajo Kristus in njegovi sledilci namen dokončati ta veliki boj med dvema velikima silama tako, da bodo na Satanove sledilce pustili padati ogenj iz nebes. Toda to jim ne bo škodovalo, ker sedaj zli duhovi zmorejo obvladati ogenj tako, da nima moči sežgati ljudi. Pristavil je še, da če dvomim o tem, naj grem samo v Indijo ali v druga področja sveta, v katerih se je črna magija razvila v znanost, pa bom videl ljudi, ki hodijo po gorečem oglju, ne da bi se osmodila ena sama dlaka na nogah.
Ko smo zapustili prostor za češčenje, sem rekel, da sem precej zmeden glede Satana in njegovih angelov. Moja katoliška vzgoja me je učila, da so Satan in njegovi angeli skupaj z dušami ljudi, ki so umrli s smrtnim grehom, v peklenskem ognju. Kaj je torej resnica?
Satanistični svečenik si je bil pripravljen vzeti čas, da bi nama pojasnil pravo stanje, kakor je to rekel sam. "Moja gospoda, vidim, da je vaš obisk naše molilnice v vaših mislih sprožil številna vprašanja. Dovolite mi, da vam najprej povem, da mi, člani našega tajnega društva v Montrealu, predstavljamo izbrance častilcev duhov. Ko bo dokončan boj med silami od zgoraj in silami našega velikega gospodarja, in ko bo on dokončno vzpostavil svoje kraljestvo na tem planetu, bomo deležni visokih uglednih in častnih položajev. Bogato bomo poplačani, ker smo se postavili na stran njega, ki je sedaj navidezno slabotnejši - gotovo razumete, kaj hočem reči.

Pred tisočletji je bil naš veliki učitelj gospodar nad neštetimi bitji v ogromnem vesolju. Ker so ga napačno razumeli, je bil prisiljen skupaj z drugimi enakomislečimi duhovi zapustiti svoje kraljestvo.
Prebivalci Zemlje so prijazno sprejeli našega učitelja. Ker je imel mogočen um, je postal pravnomočni lastnik tega planeta. Prvotne lastnike je pripravil do tega, da so se odrekli svoji lastninski pravici in verjeli to, kar je trdil. Nekateri ljudje imenujejo to prevaro, toda bilo ni ničesar drugega kot uresničevanje zakona samoohranitve, kar je naraven nagon vseh velikih voditeljev.
Ko se je zvedelo, da bo prišel na svet njegov tekmec Kristus kot človek, da bi ljudi pritegnil k sebi, so naš učitelj in njegovi glavni svetovalci sklenili uporabiti način bojevanja podoben temu, ki jim je v začetku omogočil, da so si prilastili novo področje vladavine.
Ta načrt zahteva od vseh hudobnih duhov, da ljudem skrbno priporočajo živeti tako, da se izobčijo iz Kristusovega kraljestva. Duhovi spodbujajo ljudi, da se ravnajo po svojih čustvih, namesto po besedah Kristusa in njegovih prerokov. Ni zanesljivejše poti za pridobitev oblasti nad življenjem ljudi, kakor je ta, da posameznik sploh ne opazi, kaj se dogaja. Duhovi priporočajo vse vrste krivih naukov in zamisli, človeštvo pa jih je pripravljeno sprejeti."

Veliki svečenik je pri pripovedovanju tega žarel od zanosa. Prosil naju je, naj mu posvetiva še nekoliko minut, da bi lahko povedano še ponazoril. Ko sva mu zagotovila, da naju to globoko zanima, in mu rekla, da je najina želja zvedeti še več o delovanju duhov, je dalje razlagal:
"Moja gospoda, spominjata se, da je bil izraelski kralj Salomon obdarjen z veliko modrostjo in je nase pritegnil pozornost dolge vrste mogočnih vladarjev. Tedaj je bil naš učitelj v velikih skrbeh zaradi tega. Sklenil je, da si bo zelo prizadeval podvreči ves svet. Do tedaj mu je uspelo vpeljati malikovalstvo v vsak predel sveta, samo ne med izraelski narod. Zato so sklenili, da bodo določeni svetovalci iz sveta duhov pripravili Salomona do tega, da bo zaverovan sam vase. Drugič so ga želeli prepričati, da je za blagor celotnega naroda, če sklene zavezo z okoliškimi narodi, čeprav so ga mnogi njegovi svetovalci svarili pred tem.

Načrt našega učitelja je imel velik uspeh. Ko je prišel dan, da se je Izrael po Salomonovem zgledu začel klanjati Astaroti, boginji Sidoncev, Kemosu, bogu Moabcev, in Milkomu, bogu Amoncev,2 - ko so se ljudje priklonili pred maliki, ki so predstavljali hudobne duhove - je naš učitelj imel vtis, da je njegova zmaga popolna. Dosegel je svoj visoki cilj. Ves svet mu je ležal pod nogami.
Moja gospoda, prepričan sem, da se zavedate, kako modro in razumno je bilo, da je učitelj skril svojo pravo istovetnost. Tako so lahko njegovi vdani sodelavci prepričani, da bo njihov trud nekega dne poplačan, ko vidijo, kako rodovi zemlje stojijo pred njim v ponižni poslušnosti in priznavajo, da je njihov učitelj resnično velik bog."
Nadaljeval je: "Veliki gospodar ničesar ne prepušča naključju. Z dobro skovanimi načrti in zelo veliko skrbjo pripravlja svoje pasti, da bi ujel um milijonov najmodrejših smrtnikov in si tako zagotovil njihovo vdanost tako v sedanjem življenju kakor za večnost."

Navdušen nad Satanovo stvarjo nam je možakar še dalje govoril o tem, kar je sam imenoval "najstrašnejši zbor duhovnih bitij, ki se je kdaj stekel na enem mestu na površju našega planeta".
Rekel je: "Na začetku XVIII. stoletja so imeli Satan in njegovi duhovi veliko zborovanje, da bi se pripravili na industrijsko obdobje, ki bo kmalu nastopilo na zemlji. Satan je predvidel, da bosta temu sledila obdobje znanstvenih odkritij in umske razsvetlitve. To bo nastopilo ob času konca, ob sklepu bitke med silami dobrega in zlega.
Ker Satan proučuje svetopisemska prerokovanja, razume pomen besedila v Dan 12,4, ki opisuje čas konca, koliko jih bo tedaj tekalo sem ter tja in kako zelo se bo znanje pomnožilo. To je prepoznal kot idealen čas, da loči ljudi od njihovega Stvarnika in tako mnoge Zemljane popelje v večno pogubo. To je bila zanesljiva pot, da postavi svoje kraljestvo v taki razsežnosti, da bo samo nekaj ljudi pripravljenih oditi s Kristusom, ko bo prišel ponje s skrivnostnim odhodom ob koncu krščanskega obdobja."

Poleg tega se je svečenik bahal tudi s tem, da se Kristus ne bo v resnici vrnil na zemljo v moči in slavi, temveč se bo odpovedal vsem pravicam do tega planeta, vedoč, da zakonito in pravično pripada Satanu. "Potem bo veliki gospodar obudil naše ljudstvo iz njihovih grobov in vzpostavil svoje neskončno kraljestvo tukaj.
Po dolgem premisleku," je dodal, ko se je vrnil k temi o Satanovem splošnem zborovanju, "je bil dodelan načrt za prevare, ki bodo velikemu številu ljudi onemogočile priti v Kristusovo kraljestvo. Takrat bodo samodejno postali del Satanovega kraljestva. Izvršni odbor je sprejel tridelni načrt.

Prvi del bo prepričati ljudi, da Satana in hudobnih angelov v resnici ni.
Drugi del bo dobiti popoln nadzor nad ljudmi s hipnozo kot novo in koristno vedo. Učeni ljudje," je pojasnjeval svečenik, "bodo pod vplivom prijateljskih duhov ovekovečili nauk o nesmrtnosti duše tako, da se bodo pod vplivom hipnoze domnevno vrnili v čas prejšnjih življenj. Taki ljudje bodo živo opisovali zgodovinske dogodke, o katerih drugače, ko niso v zamaknjenosti, ne vedo ničesar.
In da bi še pridali silo prevari," je spiritistični svečenik nadaljeval, "bodo včasih duhovi povzročili, da bo hipnotizirani tekoče spregovoril v tujem jeziku, ki ga prej ni znal. To bo Satanu pomagalo premagati krščanstvo v zahodnem svetu - s pomočjo misticizma.
Tretji del Satanovega načrta je uničiti Sveto pismo, ne da bi ga dejansko odpravili. Satan bo iz uma milijonov izgnal misel o Bogu s teorijo o evoluciji."

Svečenik je trdil, da je Satan izbral učene posameznike, da bi izpeljali ta načrt. "Izbral je avstrijskega zdravnika po imenu Franc Mesmer, da je hipnozo iz igračkanja spremenil v novo vedo. Mesmer si je izmislil teorijo, ki je imenovana živalski magnetizem. Duhovi so ga napeljali na verovanje, da skrivnostni fluid prežema človeško telo in določenim osebam dovoljuje, da imajo mogočen vpliv nad drugimi.

Do takrat, ko je umrl leta 1815, je hipnoza kot anestetik med mnogimi evropskimi zdravniki že zasedla spoštovanja vreden prostor. Odkrili so, da je njihovo zdravniško delo sedaj učinkovitejše kakor kdaj prej."
Malo je prenehal, potem pa je svečenik z velikim nasmeškom na obrazu dodal: "Niti sanjali niso, da jih v resnici spodbujajo prijateljski duhovi.
Satanov načrt, da bi uničil Sveto pismo, ne da bi ga dejansko odstranil, je moral biti najbolj premetena stvar, kar sem jih kdaj slišal," se je zasmejal. "Charles Darwin, ki se je rodil leta 1809, in Thomas Henry Huxley, ki se je rodil leta 1825, sta bila v mladosti oba pod vplivom duhov, saj so zdravniki uporabljali hipnozo kot obliko uspavala.
Duhovi so se odločili, da bosta ta otroka, ko odrasteta, pomočnika za napredek vere, ki jo poznamo kot teorija o evoluciji. Povezano z znanstveno revolucijo, ki je vzniknila po svetu, je večina ljudi ni nikoli prepoznala kot vero - vero, ki je prestopila vse veroizpovedne meje in celo ujela neverne."
Na moje začudenje in osuplost je svečenik potem zatrdil, "da imajo duhovi vsakogar, ki uči teorijo o evoluciji, za duhovnika tega razširjenega verskega sistema in posameznik bo deležen posebnega maziljenja samega Satana. Satan daje takemu veliko moč, da duhovno slepi, prepričuje in spreobrača. Pravzaprav take ljudi tako zelo ceni, da jim zagotovi posebno skupino angelov, da jih spremljajo v vsem njihovem življenju. To je največja čast, ki jo Satan lahko podeli osebi v navzočnosti vesolja."

Svečenik je pojasnil, da so Satan in njegovi svetovalci sklenili, da lahko uporabijo teorijo o evoluciji za uničenje samega temelja Svetega pisma. "Lahko so teorijo obrnili zoper stvaritveni teden, padec in načrt odrešitve. Vse skupaj je bilo tako zelo pomembno, da nam duhovi pravijo, da je sam Satan učil Charlesa Darwina, kako naj postavi načela svoje znanstvene zasnove."
Z očitno ošabnostjo je svečenik potem pojasnil, kako lahko duhovi na videz nepomembno osebo uporabijo ter jo povzdignejo na častitljiv in spoštljiv položaj. Ime take osebe lahko postane celo nesmrtno. Rekel je: "Dober primer tega je Thomas Henry Huxley, ki je bil, dokler niso v njegovo življenje posegli duhovi, samo kirurg v britanski mornarici. Tam so ga usposobili, da je postal znan zoolog, predavatelj in pisatelj. Izpopolnil je Darwinovo teorijo, da je postala sprejemljiva za javnost, čeprav je predstavil zamisel, da je človek potomec opic.
Ker je bil nekoč katoliški duhovnik," je sklepal najin vodnik, "menim, da ni mogoče, da bi kdo veroval v svetopisemski stvaritveni teden, padec in načrt odrešitve, hkrati pa se držal evolucije. Taka mešanica zamisli je bila najhujša oblika bogokletnosti, ki je bila znana Stvarniku."
(Mimogrede moram omeniti, da se ta družba spiritistov ni nikoli obračala na Boga kot takega, temveč vedno kot na Stvarnika. Kot o bogovih so govorili samo o Satanu in njegovih angelih.)
Zdaj me je nekaj že zelo zanimalo. "Kako lahko ima kdo evolucijo za verski nauk?" sem vprašal. "Vsak ve, da je le teorija, nekaj, za kar se predvideva, da je tako, ker najbolje pojasnjuje nastanek življenja na zemlji."

Tedaj so se možakarjeve oči zasvetile zaradi dodatnega vznemirjenja, ko je odgovoril: "Verski nauk je vse, kar človeka približa njegovemu bogu. To je lahko zasnova, dejavnost ali celo kaj, kar se zdi popolnoma nepovezano z vero. Toda če služi pospeševanju idealov Satana, velikega boga te zemlje, potem je to res verski nauk v popolnem smislu besede. Pravzaprav sem to označbo prejel od duha svetovalca."
Ko sem sprejel Jezusa za svojega Zveličarja, sem začel proučevati Sveto pismo, da bi videl, kako lahko verovanje v evolucijo odvzame človeku dostop v Božje kraljestvo. Začenjal sem razumeti, čemu Jezusove besede o kletvini zoper Svetega Duha.3
Vidite, ko kdo izjavi, da ne more več verovati v Božje stvarjenje, da ne moremo resno jemati zasnove o padcu človeštva in da so ljudje le malo bolj razviti od živali, potem ta posameznik zelo resnično obtožuje Svetega Duha, da je lažnivi duh. Ker je bilo Sveto pismo napisano pod vodstvom Svetega Duha, ga tak človek obtožuje, da Duh ni vreden zaupanja.

Potem, ko smo se še nekaj časa pogovarjali, je spiritistični voditelj vprašal: "Imata še kakšna vprašanja?"
Med opazovanjem slik sem opazil, da je bil Satanov oltar iz čistega marmorja dolg okoli 2,7 m, visok 90 cm in okoli 75 cm širok. "Kaže, da je učiteljev oltar iz enega kosa," sem pripomnil. "Kako ste prinesli tako težak predmet sem dol?"
Svečenik se je nasmehnil. "Gospod Morneau, dobro zapažate. Ali pa vam je morda učitelj dal to misel, da bi vam razodel veliko silo? Skratka, moji gospodje, eden mojih svetovalcev iz sveta duhov mi je rekel, da ima učitelj za vsakega od vaju poseben načrt. Sedaj pa mi dovolite, da vam pripovedujem o moči duhov. Toda, oprostite mi, najprej bi si rad prižgal cigaro."

Dotlej smo sedeli v naslanjačih ob velikem oknu s pogledom na zelo razsvetljeno mesto. Imel sem vtis, da je svečenik zelo užival, ko nama je poročal o svojem glavnem življenjskem zanimanju, o delovanju Satanovih duhov. Midva pa sva imela čas, da sva ga poslušala.
"Učiteljev oltar je bil prinesen na sedanji prostor na enak način in z isto močjo, kot so jo uporabljali druidski duhovniki, da so postavili stavbo v Stonehengu - to je sila duhov ali levitacije, kar pomeni lebdenja v zraku. Duhovi so mi pokazali velike dosežke druidskih duhovnikov iz obdobja starih Keltov v Franciji, Angliji in Irski pred okoli 2.800 leti. Pokazano mi je bilo, da so druidi pustili vedno opoldne in opolnoči lebdeti v zraku velike sive kamnite bloke. Kamnite gmote težke do 28 ton so se postavile natančno na svoj določen prostor, in tako so nastajali njihovi prostori bogočastja."

Potem je potegnil nekaj dimov iz svoje cigare churchil, se naslonil nazaj in nadaljeval: "Ko sem se zavedel njihovih dosežkov, sem pomislil, da lahko to naredim tudi jaz in se tega veselim. Zato sem svojim ljudem sporočil svoj namen postaviti učitelju izraz naše ljubezni v obliki čudovitega oltarja. Zagotovili so, da če verujem, bodo duhovi oltar postavili na zanj določeno mesto in poskrbeli za stroške in spravilo do zadnjih vrat naše cerkve. Brez omahovanja sem zahteval naročiti oltar iz belega marmorja iz Carare. Kajti nič ni za učitelja predobro.
Iz izkušenj vem, da moč duhov ne pozna nobenih meja, če se je potrebno zavzemati zanje, ki zaupajo učiteljevim besedam. In res so bogato nagradili moje zaupanje. Med našim polnočnim zborovanjem je marmorni kamen odlebdel na svoje sedanje mesto.
Sicer pa, moja gospoda, sta bila nocoj zelo počaščena, čeprav se morda tega ne zavedata. Ko smo stali ob učiteljevem oltarju in si ogledovali tisto krasno sliko, ki je v resnici samo bleda podoba njegove lepote in slave, se mi je prikazal; okoli tri minute je stal na drugi strani oltarja in poslušal naš pogovor. Zato sem predlagal, da bi se mu poklonili, kar smo tudi naredili. Dejstvo, da sta ustregla moji želji, je zelo razveselila učiteljevo srce, kar sem lahko opazil.

Morda vaju bo zanimalo, da skoraj tri mesece nismo bili priče njegove navzočnosti, ker so Združeni narodi pripravljali mirovne načrte. To je zahtevalo popolno učiteljevo pozornost, ki je ne zaupa nikomur drugemu. Mir na svetu ne ustreza koristim njegovega kraljestva, zato ima ogromno nalogo poučiti legijone duhov, kaj morajo ukreniti, da bi zmedli voditelje človeštva in razburili njihova čustva. Težave, ki jih povzročajo duhovi, zaposlujejo te voditelje pri iskanju rešitev tako, da ne utegnejo priti skupaj."
Od vsega, kar sem slišal, je bilo posebno vidna izjava, da Satanova slika predstavlja samo slabotno podobo njegove lepote in slave. Zato sem se odločil še enkrat spregovoriti o tem. Uporabil sem izraze, ki sem jih imel takrat za pravilne, in vprašal: "Častitljivi, ali bi mi še enkrat pojasnili, kar ste povedali poprej? Prepričan sem, da nisem pravilno razumel, kar ste s tem mislili." Potem sem ponovil njegovo izjavo in čakal na odgovor.
"Da, prijatelji, slika predstavlja učitelja zelo bledo. Ko se kateri duh prikaže v vidljivi obliki, navadno skriva svojo naravno lepoto in slavo. Če bi se nam duh prikazal ta trenutek, ne da bi nas zaščitil pred svojim sijajem, ne bi mogli gledati vanj, ne da bi nas oči zabolele.
Ko sem bil pred kratkim v ZDA na dopustu, se mi je v Chicagu v hotelski sobi prikazal eden glavnih svetovalcev. Prišel je z nujnim sporočilom, da oseba, ki sem ji zaupal odgovornost tukaj v Montrealu, dela vse, da bi uničila delo duhov, ki so ga že opravili, da bi vaju povezali z našim društvom. Toda kaj več o tem vama bom povedal v bližnji prihodnosti. V vsakem primeru pa se je bleščal tako, da ga nisem mogel gledati. Potem ko mi je dal nekoliko nasvetov, me je zapustil. Toda zaradi šoka tiste svetlobe sem ostal skoraj pol ure delno slep. Čez nekaj minut sem poskušal telefonirati, a nisem mogel razločiti številk na telefonskem aparatu. Za pomoč sem moral zaprositi telefonsko centralo."
Še nekaj časa sva se pogovarjala s svečenikom, in ta naju je seznanil še z dolgo vrsto točk glede čaščenja hudobnih duhov. Preden sva tisti večer odšla domov, sva morala priseči, da o tem, kar sva videla in slišala, ne bova govorila drugim. Svečenik je izgovoril neko zaprisego, midva pa sva za njim ponavljala neke dele. Prisego sva zapečatila tako, da sva počasi posula ščepec nekega kadila po plamenu neke črne sveče. Prašek je zgorel in napolnil prostor s prijetno dišavo.

Ko sem se vrnil v svoje stanovanje, nisem mogel vso noč zaspati, ker preprosto nisem mogel prenehati razmišljati o dvorani za češčenje duhov. Težko mi je bilo sprejeti dejstvo, da Satan in njegovi angeli resnično obstajajo in so v resnici prekrasna, nikakor pa ne izmišljena bitja. Moja katoliška vzgoja je tako zelo oddaljila moje mišljenje od resničnosti, da sem imel težave pri sprejemu vsega tega. Potreboval sem dva meseca izkušenj z nadnaravnimi sporočili, preden sem padle angele imel za take, kakršni so bili, namreč za čudovita in izredno razumna bitja.   Jutri sledi:
4. Dejavni duhovi

    


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zelo malo sem brala, ker me takšno branje ne zanima - zanima me le JEZUS in JEZUS in JEZUS in....... Ne želim z branjem takšnih in podobnih  prispevkov, kot je tale tema in njej podobne poveličevati Satana in njegovih del.

HumanaSlovenija je napisal/a:

.... in zdelo se je, da je zelo zaskrbljen, ko je rekel: "Zelo resno in pomembno je pripraviti sedanji rod do tega, da veruje, da učitelj in njegovi pomočniki med duhovi sploh ne obstajajo. Samo tako bodo lahko uspešno vladali nad prebivalci tega planeta v prihodnjih desetletjih."

Potem je njegov izraz obraza razodeval zaupanje. "Nič toliko ne navdušuje duhov kakor iskanje poti, da naredijo ljudi za člane prihodnjega Satanovega kraljestva."
Med opazovanjem različnih oltarjev in slik je satanistični svečenik pojasnjeval, da so Satanovi duhovi v resnici strokovnjaki na različnih področjih. Imajo tisočletne izkušnje in se v boju z močmi od zgoraj bojujejo za nadoblast nad mišljenjem ljudi.
Ko je Roland vprašal, zakaj duhovi uporabljajo toliko časa, da bi ljudi varali, je svečenik pojasnil, da vsak, ki ga lahko pripravijo do tega, da se izključi iz Kristusovega kraljestva, samodejno postane član Satanovega velikega kraljestva, ki ga bo kmalu vzpostavil na svetu. Ljudi, ki so pod Satanovim vodstvom odšli v grob, bo nekega dne priklical v življenje. Rekel je še, da imajo Kristus in njegovi sledilci namen dokončati ta veliki boj med dvema velikima silama tako, da bodo na Satanove sledilce pustili padati ogenj iz nebes. Toda to jim ne bo škodovalo, ker sedaj zli duhovi zmorejo obvladati ogenj tako, da nima moči sežgati ljudi. Pristavil je še, da če dvomim o tem, naj grem samo v Indijo ali v druga področja sveta, v katerih se je črna magija razvila v znanost, pa bom videl ljudi, ki hodijo po gorečem oglju, ne da bi se osmodila ena sama dlaka na nogah.
Ko smo zapustili prostor za češčenje, sem rekel, da sem precej zmeden glede Satana in njegovih angelov. Moja katoliška vzgoja me je učila, da so Satan in njegovi angeli skupaj z dušami ljudi, ki so umrli s smrtnim grehom, v peklenskem ognju. Kaj je torej resnica?

Kako mučno je nekatolikom, kajne !

HumanaSlovenija je napisal/a:

Satanistični svečenik si je bil pripravljen vzeti čas, da bi nama pojasnil pravo stanje, kakor je to rekel sam. "Moja gospoda, vidim, da je vaš obisk naše molilnice v vaših mislih sprožil številna vprašanja. Dovolite mi, da vam najprej povem, da mi, člani našega tajnega društva v Montrealu, predstavljamo izbrance častilcev duhov. Ko bo dokončan boj med silami od zgoraj in silami našega velikega gospodarja, in ko bo on dokončno vzpostavil svoje kraljestvo na tem planetu, bomo deležni visokih uglednih in častnih položajev. Bogato bomo poplačani, ker smo se postavili na stran njega, ki je sedaj navidezno slabotnejši - gotovo razumete, kaj hočem reči. .....

Kakšna zmota. Le kdo bi se lahko takole bahal razen njega, ki je oče vse laži in prevare ?

Dragi moji kristjani - katoliki še posebej !

Ne nasedajte lažem, ki jih nekdo hoče tukaj prikazati o Katoličanih !

Razmislite sami, s svojim razumom, čigavo delo je to!

Dragi moji !

- RESNICA in samo RESNICA, ki je JEZUS KRISTUS sam, nas bo osvobodila.
Ni dveh resnic - RESNICA je samo ena in ta resnica je JEZUS KRISTUS !

Jn 8,31-47

Resnica vas bo osvobodila
31 Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci.
32 In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.«
33 Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹«
 34 Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.
 35 Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj.
36 Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.
37 Vem, da ste Abrahamovi potomci, in vendar me skušate umoriti, ker za mojo besedo v vas ni prostora.
38 Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.«
Hudiča imate za očeta
39 Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je dejal: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela.
40 Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil.
41 Vi opravljate dela svojega očeta.« Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.«
42 Jezus jim je dejal: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal.
43 Zakaj ne razumete mojega govorjenja? Ker ne zmorete poslušati moje besede.
44 Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.
45 Toda ker govorim resnico, mi ne verjamete.
46 Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete?
47 Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.«

AMEN

         

Spoštovana Mira,

hvala za vsa vaša razmišljanja.

Ne obsojan vas jaz, obsojate se sami s svojo dvoličnostjo. Ne vi, ampak sistem papeštva kateremu tako slepo služite. V takih ne more biti Božji duh. Tudi Savel je bil taki ,dokler se ga ni dotaknil Bog in njegovo "satanovo delovanje" (pobijanje, mučenje,.kristjanov) preobrnil v pozitivno smer. Upam da boste tudi sami nekega dne osebno dovolili Bogu, da vas obrne v pravo smer, v novorojenje v Jezusu Kristusu.

Po eni strani kopirate spodaj vse tiste lepe stavke o Božji resnici, ki nas bo osvobodila, po drugi strani z verskimi dogmami ( edino v katoliški, apostolski cerkvi je zveličanje,.. itd he..he..) z brisanjem Božjih zapovedi, z zlorabljanjem vsega kar možnega kar diši po Bogu, izkrivljate resnico in vodite ljudi v duhovno pogubo.  To je vendar glavni Satanov cilj in tak sistem potem služi Satanu in je še daleč od Boga, še bolj oddaljen in celo bogokleten, da bi se smel imenovati po Kristusu, torej krščanstvo..

Iščite rajši teme, ki nas bodo združevale..

Tam zgoraj ste zapisala,..samo Jezus, edino in zopet Jezus je naše vodilo,..  O kako zlagano!! Če pa iamte Jezuščka dino v rokah Marije, kot malo neboglejno dete. Imate pa zato in častite kot Bogve Marijo in 100 drugih lesenih kipov, slik, malikov,..ne vem kaj še vse..

Kaj pa pravi druga Božja zapoved, ki ste jo zbrisali iz Svetega Pisma in je ne učite v svojem nauku:

Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! 5 Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem
Ali kaznujem.
krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih,
Ali do tretjega in četrtega rodu.
tistih, ki me sovražijo, 6 toda izkazujem dobroto tisočem,
Ali do tisočega rodu.
tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.

http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mz+20%2C1-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

Danes smo v 21. stoletju Mira in narod ima vse. ima Svto pismo, ima vse informacije, ki ga bodo pripeljale do Resnice.
Le roke mora skleniti vsak v tihi, preprosti, ponižni molitvi in prositi Boga: Ti me vodi draginebeški Oče v vsa spoznanja tvoje svete, Božje Resnice...   In to je tisto pravo Božje bistvo, Božje odkritje po katerem se nam Bog razodeva skozi svojo Božjo Besedo (prebirajte ga skrbno,..) skozi stvaritve v naravi, Bgo se nam razodeva najbolj po življenju, rvnanju s soljudmi, po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

Pripravimo naša srca, misli besede, dejanja, za njegovskorajšnji drugi, ponovni, zopetni prihod.

Sodba ob koncu časov
31 »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. 32 Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. 33 Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. 34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!.....
nadaljevanje na tej povezavi
http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C31-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl  

lep in blagoslovljen dan še naprej.

Miran
       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Miran hvala, ker si se odzval na moje pisanje!
Bom kratka, ker mi trenutno čas ne dopušča, kaj več - pa še kdaj drugič.

HumanaSlovenija je napisal/a:

Spoštovana Mira,

hvala za vsa vaša razmišljanja.

Ne obsojan vas jaz, obsojate se sami s svojo dvoličnostjo.

 Ja Miran res obsojate se sami, ker ne izpolnjujete Jezusovega naročila, ker slepo sledite navodilom Ellen White, čeprav dobro veste, da je bila po poškodbi glave v otroštvu, ko so bili močno prizadeti tudi njeni možgani, saj je bila tri tedne v komi, zdravstvo še na dokaj nizki stopnji in poleg tega je tudi bolehala za epilepsijo - skratka zelo slabo izhodišče, da bi lahko na njenih vizijah gradili oziroma še naprej vzdrževali cerkev ASD.

Kako so lahko njena  videnja pristna po tako težki poškodbi glave in ob dejstvu, da ASD ne živite zakramentalnega življenja tako, kot ga je naročil Jezus svojim učencem /apostolom, ko se jim je prikazal preden je odšel v nebo s temi besedami:
Jn 20 19,23
Jezus se prikaže učencem
(Mt 28,16–20; Mr 16,14–18; Lk 24,36–49)
19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«
 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.
21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha!
 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«


Ali mogoče ne govori Jezus tukaj o sveti  spovedi, katere v ASD sploh nimate, je ne prakticirate tako, kot je to naročil Jezus, ampak se kar »spovedujete« oziroma »pogovarjate«  direktno »z Bogom«.
 Kje v Svetem pismu je zapisano to, kar vi počnete?

Ne morete živeti še vedno v Stari zavezi, če je Jezus že prišel in Staro zavezo dopolnil s svojo smrtjo na križu.

Verujete pa, da ste že  odrešeni po Jezusovi smrti in trpljenju na Križu .

Ja pa kako gre tole dvoje skupaj ?


In še to, da vas ne zanima, da je vera brez del mrtva, kajne ? Pa je tudi to zapisano v Svetem pismu, kajne?

-  Jak 2,20 Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita?
-  Jak 2,26 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.



Ej, bratje ASD malo je treba tudi razmišljat s svojo glavo in ne z glavo Ellen White, ko je pred smrtjo sama priznala sinu Williamu, da je velik del njenih »videnj«, ki so zapisana v njenih številnih knjigah lažna, ker so  plagiati.
Ali morete trditi verniki ASD, da je plagiatorstvo delo Svetega Duha, ki nam ga je poslal Jezus potem, ko je odšel v nebo k Očetu? NE in NE in še 100 in 100-krat NE.  
Vas to nič ne »strezni«!
Jezus je vse to vedel, kaj je pred temi, ki bodo sledili Njegovi besedi zato nas  po božji besedi v Mt 10,16-31  opogumlja takole:  

Preganjanje pride
16 »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni
kakor kače in nepokvarjeni, kakor golobje.
17 Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah.
18 Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. 19 Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili.
20 Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas.
21 Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt.
22 Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen. 23 Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Resnično, povem vam: Ne boste obhodili Izraelovih mest, dokler ne pride Sin človekov.
24 Učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem.
25 Učencu zadošča, da postane kakor njegov učitelj, in služabniku, da postane kakor njegov gospodar. Če so hišnega gospodarja imenovali Bélcebub, koliko bolj bodo njegove domače.«

Koga se moramo bati

26 »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.
27 Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. 28 Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!
29 Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta.
30 Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti.
31 Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«



Ellen White  pa  je bila zaverovana sama v sebe, saj je za sebe trdila:
"Že zgodaj v otroštvu so me večkrat spraševali, 'Ali si ti prerok'? Vedno sem odgovorila: Sem Božji glasnik. Vem, da so me mnogi imenovali prerokinja, a sama nisem nikoli trdila tega. ...
 Zakaj ne? ... ker moje delo vsebuje več, kot pa beseda 'prerok' zaznamuje."

(Review and Herald, 26. julij 1907)
Ellen se je sama jasno postavila NE na raven PREROKOV, temveč NAD njimi, saj sama pravi, da njeno "delo vsebuje več, kot pa beseda 'prerok' zaznamuje."

Joj, kakšen napuh!  Fuj !

Prijeten in blagoslovljen   dan želim tebi in tvojim!    

mira

Spoštovana Mira,

hvala za vsa vaša razmišljanja, za komentarje.

Za napade na Ellen G. White se vam ne bom zahvalil, ker je v njej bilo preveč Božjega, da bi si to zaslužila.

Ko boste prebrali katero od njenih del, dragi moji člani skupine Duhovna Misel,  boste videli, da navaden člvoek ne more dobiti, niti izliti na papir razodetij, če ni voden po Svetem Duhu, po katerem sam Stvarnik, Bog Jehova razodeva ljudem, kaj jim ima sporočiti. In Ellen G. White je to vsekakor bila.

Orodje razodetja v Božjih rokah!
Za to nalogo preroka si Bog  izbere ljudi, v katerih srcu vidi, da so dovolj ponižni, pokorni, poslušni,.da jih On v svoji preprostosti, mogočnosti, vsevednosti, lahko vodi, da bi po njih razodel ljudem Božjo voljo.

Enako je bilo pri Ellen G. White.
Ko je imela razodetja in povezavo z Bogom, včasih v tem "stanju zamaknjenosti", tudi pred  večjo množico bratov in sester v Kristusu ( ca. 200 ljudi na kupu) , ki so bili mnogokrat osebne priče, se je zgodilo da tudi po dve uri ni bil dih v njenem telesu, ko je prejemala Božja sporočila. So mnogokrat mislili od začetka da je umrla, ji dali celo ogledalo na usta, da bi videli ali se bo orosilo, kar bi bil znak da je še življenje v njej. A nikoli se ni orosilo, tudi po 2 uri ni dihala, in potem ko je bilo konec teh sporočil od Boga, je zopet vstala, "prišla k sebi" in takoj začela zapisovati, kar ji je bilo naročeno.

Ne moremo je imeti zaradi tega ne za "živega svetnika ", ne za čudaka, ampak jo vzamimo kot Bogu predano osebo, ki jo je Jehova lahko uporabil, kot svoj kanal, da je po njej izlil svoje Božje misli, načrte, ..tudi vsem nam.

V tem duhu vas lepo pozdravljam. Ne verjemite meni, bratje katoliki.
Predlagam pa vam mira  in vsem, ki iščejte Božjo Resnico z vsem svojim srcem,  preberite si  knjige Ellen G. White in sami boste hitro ugotovili, da tako lahko piše le človek, ki mu je bilo to sporočeno od Boga.

Mir in dobro, milost in modrost od našega Gospoda Jezusa Kristusa vsem vam

Miran Šic      


Povezave kjer lahko prebirate njene knjige:

http://books.cursor.si/cgi-bin/book.cgi?search=Sobota
Online knjige

Ellen G. White: Boljša pot ( Pot h Kristusu )

Kratka knjižica, ki vas pripelje na pot krščanskega življenja - k našemu zveličarju Jezusu Kristusu. Lahko čitljiva in primerna za vsakogar!

Ellen G. White: Očaki in preroki (13 zadetkov)

Knjiga vas popelje skozi staro zavezo Svetega pisma od stvarjenja sveta preko očakov Abrahama, Izaka, Jakoba, Mojzesa pa do Savla in Davida. Vsebuje veliko podrobnosti iz življenja ljudi, ki so svoje življenje izročili Bogu.

Ellen G. White: Preroki in kralji (7 zadetkov)

Knjiga vas popelje skozi staro zavezo Svetega pisma od Salomona, izraelovih kraljev do izgnanstva v Babilon in čudovitega Danijela pa potem do vrnitve v Jeruzalem in obnove templja.

Ellen G. White: Hrepenenje vekov (38 zadetkov)

Najlepša knjiga o Jezusu Kristusu. Vse kar ste si želeli vedeti o Jezusovem življenju in delovanju - od rojstva do smrti in odhoda k Očetu. To je zraven Svetega Pisma najboljši priročnik za proučevanje Jezusovega življenja!


Ellen G. White: Dejanja apostolov

Čas po Jezusovem odhodu: začetek oznanjevanja evangelija po vsem svetu, potovanja apostola Pavla in prva cerkev v Jeruzalemu. Sprehodite se z apostoli skozi njihove vzpone in padce!


Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom (16 zadetkov)

Ena najboljših zgodovinskih knjig, ki opisuje čas od razdejanja Jeruzalema leta 70 n.š. skozi vso zgodovino krščanske cerkve vse do današnjih dni in pogled naprej v prihodnost do drugega Jezusovega prihoda.

Roger J. Morneau: Potovanje v nadnaravni svet (8 zadetkov)

Od češčenja hudobnih duhov k proučevanju Svetega pisma.


Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi (2 zadetka)

Kako je Jezus, ko je živel na zemlji, ravnal z grešniki, ženskami, verskimi vodji, učenci, navadnimi ljudmi in drugimi. Če bi Jezus danes živel, bi bil obkrožen z ljudmi, kakor je bil takrat. Med branjem ne moremo mimo tega, kako bi Jezus gledal na nas in ravnal z nami.




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

5. Silijo me, da bi se včlanil

Ko sva se neki večer z Rolandom pogovarjala s satanističnim svečenikom, je rekel, da je prišel za naju čas, da dokaževa svojo vero v moč duhov, ker mu je učitelj omenil, da morava to storiti. "Lahko bosta zahtevala enega od številnih darov," je rekel, "brž ko bosta pripravljena odkrito priznati svojo vero v učitelja."

Šlo je za to, da sodelujeva v nekem obredu Satanovega češčenja, pri katerem bi pred navzočimi izpričala, da priznavava Satana za velikega boga, za najvišjega vladarja planeta Zemlje, ki je pripravljen svojim sledilcem podariti čudovite darove. Takrat bi lahko zahtevala dar, ki si ga želiva. Končno bi najino veroizpoved zapečatila s tem, da bi posula kadilo na žareče oglje na Satanovem oltarju in se pred njim poklonila.
Moj prijatelj sploh ni omahoval. Medtem ko sem jaz menil, da bi moral to zadevo pred odločitvijo še premisliti, je Roland našteval številne razloge, zakaj je tisti večer zame najprimernejši trenutek za ta korak.
Danes me je sram priznati, toda popustil sem in opravil ta obred. Prosil sem za dar vedeževanja, ki sem ga hotel uporabljati takole: Ponoči med spanjem bom sanjal o imenih in številkah tekmovalnih konj na poljubnem dirkališču naslednjega dne; potem bom odšel v urad za stave in vplačal svojo stavo. Že naslednjo noč sem imel takšne sanje. Natančno sem videl, kateri trije konji bodo na različnih dirkališčih čez tri dni, to je v soboto, zmagali.

Tisti dan sem odšel v eno od stavnic, in zares videl na plošči napisana imena konj, ki sem jih videl v sanjah. Ker nisem imel veliko denarja za stavo, sem v prvih dveh tekmah dobil okoli 60 dolarjev. Tretji konj bi v primeru zmage prinesel 21-kratni vloženi denar, ker ni imel največ možnosti za zmago. Ker pa sem se zavedal, da so me duhovi dotlej pravilno obveščali, sem se odločil vložiti zanj 20 dolarjev. Konj je zmagal, in bil sem edini, ki je stavil nanj. Dobil sem 420 dolarjev, se zahvalil in odšel. Zaradi te svoje novo najdene sreče sem domišljavo hodil po mestu, odšel v ulico St. Catherine, se podal v imenitno moško modno trgovino in si kupil ročno izdelano obleko za okoli 200 dolarjev.
Podobno sem doživel tudi naslednjo soboto, a ni trajalo dolgo, ko me je lastnik stavnice poklical k sebi. Hotel je govoriti z mano. Potem ko sva se nekaj časa pogovarjala, mu je postalo jasno, da se zelo malo razumem na konjske dirke.
Rekel je: "Čudim se, da s tako malo znanja o konjskih dirkah s tako lahkoto izberete zmagovalce. Ali mi lahko poveste, kdo vam daje te podatke?"

Ko pa je opazil, da z menoj ne bo prišel na konec, je rekel: "Zame ste predragi. Želim, da odidete in se več ne vrnete. Če želite imeti naslove drugih stavnic v Montrealu, sem vam pripravljen dati njihov seznam."
Bilo je zanimivo biti nenadoma bogat, toda v resnici me moje bogastvo ni osrečevalo. Iz nekega nedoločenega vzroka nisem bil zadovoljen. Nasprotno pa je Roland užival življenje kakor še nikoli dotlej, ker so duhovi na fantastičen način delali zanj. Neki večer se je zgodilo nekaj, kar me je res vznemirilo.

Potem ko so že mnogi podali pričevanje o delovanju duhov zanje, nam je svečenik predlagal, naj gremo v prostor za češčenje in se tam zahvalimo bogovom. Rekel je, da "bomo govorili nebeški jezik, ker to posebno osrečuje našega učitelja in najvišje svetovalce". Njegova izjava je bila zame skrivnostna, toda menil sem, da je morda boljše ne vprašati, kako Satanovi častilci govorijo nebeški jezik.
Ko smo sedeli v dvorani za češčenje, je vsak navzoč dobil pesmarico (pravo krščansko pesmarico). Svečenik je omenil celo tri krščanske cerkve, ki uporabljajo to pesmarico. Potem ko je pred oltarjem opravil kratek obred, je zahteval, da poiščemo neko pesem in pojemo z njim. Pelo se je okoli dvajset minut. Jaz osebno nisem izgovoril niti ene besede, ampak sem sedel tam ves osupel.

Po vrnitvi v zgornje prostore je svečenik prišel k meni in mi z nasmehom rekel: "Opazil sem, da se niste udeležili našega slavljenja bogov. Ali mi lahko poveste zakaj?"
"Preprosto nisem mogel onečastiti teh krščanskih pesmi, kakor ste to storili vi in drugi. Dejstvo, da koga (to je Boga) ne maram, še ni vzrok za to, da bi preklinjal njegovo ime."
"Razumem vaše počutje, toda čez nekaj časa se boste prilagodili. To je, kakor ko človek prvič vidi darovati živo žival. Prvič je osupel, ko pa to vidi nekolikokrat, ga več ne gane. Razen tega pa imamo namen, da vas in Rolanda povabimo na naš veliki praznik v čast bogovom v neko letovišče v Laurentinskih hribih. Prvi november je namreč za naše ljudi zelo svet dan. Več o tem vam bom povedal, ko bomo prihodnji teden spet prišli skupaj."

Ko smo se tisti večer peljali domov, sem zaprosil Georga, naj mi pojasni nekaj, kar sem opazoval na sestanku v čast bogov. Ko so namreč ljudje nekaj časa peli, so nekateri začeli peti v nekem drugem jeziku, ne francosko, melodija pa je bila še vedno melodija krščanske cerkvene pesmi.

Pojasnil mi je, da so si duhovi popolnoma podredili mišljenje navzočih tako, da so častili Satana in njegove glavne svetovalce v jeziku duhov. Tako usposabljajo ljudi, da jih častijo na neki bolj vzvišen način. Takšen sestanek ima dvojni namen, je pojasnil. Prvič: že samo petje krščanskih pesmi častilcev Satana je bilo sramotenje Kristusovega imena. Drugič: če demoni dosežejo oblast nad pevci, da ti častijo Satana in njegove glavne svetovalce v jeziku duhov z melodijo krščanske pesmi, potem je to najvišja oblika sramotenja nebeškega Boga, to pa je Satanu izredno všeč.

Pozoren sem postal tudi na nekoliko namigov o žrtvovanju živih živali, zato sem prosil Georga, naj mi pove kaj več o tem. Pojasnil mi je, da njihovi ljudje 1. novembra na nekem izbranem kraju v Laurentinskih hribih opravljajo tako daritev, toda raje bi videl, da nama to pojasni svečenik. Okoliščine pa so mi preprečile, da bi kdaj o tem zvedel kaj več.
Takrat še tega nisem vedel, padli angeli pa so se zavedali, da si Bog prizadeva, da bi me pripeljal do spoznanja o njegovi veliki ljubezni do nevrednih ljudi, o njegovem načrtu zveličanja in o njegovi pravičnosti pri ravnanju z ljudmi. Zato so se duhovi odločili pritiskati name, da bi se popolnoma zapisal češčenju hudobnih duhov. Hoteli so, da bi prestopil mejo, od koder ni več vrnitve, o čemer bom poročal v nadaljevanju.
Ko sem neko sredo stopil v stavbo našega shajališča, si nisem mislil, da bo to zadnjič. Rokoval sem se s prijaznimi ljudmi, ki so naredili vse, da bi se v njihovi skupini počutil dobro, in s tem ugodili duhovom. Ne bi si mogel zamisliti, da bodo samo deset dni pozneje isti ljudje postali zahrbtni sovražniki, ki bodo načrtovali moje uničenje in bodo pripravljeni plačati velike vsote za moj umor.

Pričevanja navzočih tisti večer so me zelo prevzela. Po končanem sestanku se je svečenik še nekaj časa pogovarjal z mojim prijateljem in menoj in povedal, da duhovom zelo gre za to, da se v najinem življenju izkažejo izredno koristni. Če bova 1. novembra, torej čez štirinajst dni, pripravljena, da naju po sprejemnem obredu sprejmejo v svoje tajno društvo, potem nama bodo duhovi razodeli svoje načrte za najino življenje.

Ko sem ga vprašal, zakaj se mora nad nama opraviti ta sprejemni obred, preden nama bodo razodeli načrte za naju, je pojasnil, da gre za to, da pokaževa vero v duhove. Brez vere je nemogoče ugoditi učitelju, če pa mu bova ugodila, bova imela od tega številne koristi.
"Prosim, pojdita z nami," naju je vabil, "želim, da bi slišala, kako učitelj nagrajuje svoje ljudi." Šla sva z njim v neko sobo, iz katere sem tisti večer slišal glasno tipkanje pisalnega stroja. Potrkal je, nekdo pa je odgovoril: "Naprej." Ko smo vstopili, smo videli, kako je neki moški vlagal velike liste papirja popisane s pisalnim strojem v še večje kuverte.
"Julien, ti si že videl ta moža," je rekel svečenik. "Toda ne verjamem, da poznata tvoje opravilo. In ne vesta, kako so duhovi izboljšali tvoje življenje, medtem ko si ti drugim delal dobro. Zato sem ju pripeljal, da bi zvedela osebno od tebe, kaj si doživel z duhovi potem, ko si bil sprejet v naše društvo."

Mož nama je pripovedoval, da je kot mlad odvetnik videl svojo prihodnost v pridobivanju podatkov, ki jih potrebuje velika odvetniška pisarna. Toda sreča mu je bila zelo naklonjena, ko se je po vodstvu duhov seznanil s češčenjem hudobnih duhov, in tako se je njegovo življenje čez noč spremenilo. Po sprejemu v skupino so mu duhovi sporočili, da imajo zanj čisto posebno nalogo. Pomaga naj ljudem, ki so naredili zločin proti družbi in nimajo odvetnika, ki bi jim pomagal, da ne bi prišli v zapor.

Duhovi so hoteli, da takoj odpre svojo lastno pisarno. Njegovo delo bi bilo dajati odvetnikom zapise za obrambo na sodnih procesih. Večino posla bi opravili duhovi sami.
Sporočili so mu, da so bila poslana pisma določenim francosko govorečim odvetnikom po vsej Kanadi, s katerimi so bili obveščeni, da jim bo preskrbel vse potrebne dokaze, da bi lahko vodili in dobili sodne procese, ki so jih v preteklosti izgubili, ker niso imeli časa, da bi se zanje pripravili. Kmalu potem so začeli prihajati odgovori.
Nato so mu duhovi rekli, da če bo potreboval pomoč, naj dela vsako sredo v njihovi stavbi za češčenje. Ves njegov trud je bilo dajati papir v pisalni stroj in čakati, da so duhovi popolnoma izpisali obrambo.
Na mizi pred njim so bili pisalni stroji in okoli 50 kupov papirja. Raztezali so se povsod in njihova debelina je dosegla okoli 7 centimetrov. Povedal je, da je vse to bilo natipkano tako hitro, kolikor je uspeval vstavljati papir v tri pisalne stroje. Vsak obrambni spis je vseboval navodila za ravnanje na sodišču, podatke o prejšnjih sodnih postopkih itn.

Ko ga je svečenik vprašal, kako so odvetniki sprejeli njegove storitve, je povedal, da so navdušeni uporabili njegove spise, ker so bili izidi izredni. Na svečenikovo vprašanje, koliko je vredno vse, kar je nakopičeno pred njim, je odgovoril, da gre za več tisoč dolarjev. Ko smo odhajali, nas je povabil, da lahko pridemo vedno, kadar bomo v stavbi, in si ogledamo, kako delajo duhovi.
Svečenik je ponovil svojo prošnjo, da dovoliva, da naju sprejmejo v svoje društvo. Moj prijatelj je odgovoril pritrdilno, jaz pa tega nisem mogel. "Žal mi je, toda sedaj vam še ne morem odgovoriti," sem mu rekel. "Prihodnji teden ob tem času vam bom odgovoril."
Ne da bi vedel, sem satanističnemu svečeniku zadnjič segel v roko in odšel.

Tisto noč nisem mogel spati. Misel na sprejem v Satanov kult mi je brnela v glavi. Se naj odločim za to ali ne?
Mislil sem na izkušnje zadnjih mesecev, a prav tako tudi na mnoga nerešena vprašanja o silah dobrega in zla. Čeprav sem zvedel o nadnaravnem veliko občudovanja vrednih dejstev, sem imel občutek, da gre za več, kakor za to, kar sem videl. Postalo mi je jasno, da ne smemo popolnoma zaupati hudobnim duhovom glede njihove trditve, da je Bog ravnal z njimi krivično. Kje bi človek lahko našel resnico? Gotovo ne v krščanskih cerkvah, kajti sicer bi o tem že kaj zvedel.
V svoji stiski sem čutil, da potrebujem nekakšno pomoč, da bi se lahko pravilno odločil. Strahovit občutek nebogljenosti me je prisilil, da sem glasno vzkliknil: "Če je Bog v nebesih, ki skrbi zame, potem mi naj pomaga!" Kmalu potem, ko sem izgovoril te besede, sem zaspal. Naslednje, kar sem slišal, je bila moja budilka. Tisti četrtek zjutraj sem odšel na delo zelo zamišljen.

Kmalu potem ko sva se srečala z Rolandom in začela obiskovati spiritistične seanse, sem dobil novo službo, za katero sem se potegoval pred nekaj časa. To pa je pomenilo, da se moram priučiti novi stroki. V podjetju, ki se je specializiralo za žensko konfekcijo, sem se učil vezenja.
Ko sem tisti dan delal za svojim vezilnim strojem, sem vedno znova razmišljal o odločitvi, ki jo bom moral narediti čez en teden. V petek popoldne sem bil prepričan, da nimam nobene druge izbire kot dovoliti, da se nad mano opravi sprejemni obred.

jutri sledi:
6. Od češčenja hudobnih duhov k proučevanju Svetega pisma


     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

HumanaSlovenija je napisal/a:

Spoštovana Mira,

hvala za vsa vaša razmišljanja, za komentarje.

Za napade na Ellen G. White se vam ne bom zahvalil, ker je v njej bilo preveč Božjega, da bi si to zaslužila.  

No, saj zahvale  niti nisem pričakovala, sem pa pričakovala, da se boš skušal o mojem pisanju prepričati sam in preverjati, kaj o isti zadevi navajajo adventistični pisci in kaj ostali pa tega nisi naredil, ker slepo slediš temu, kar si prebral v številnih njenih knjigah in obenem izkoristil situacijo, da ponovno obesiš na internet njene številne knjige - plagiatorstvo Ellen White,  ki jih verniki ASD celo veliko raje berete, kot Sveto pismo.

Zelo premeteno  ni kaj.

No jaz pa ti ponovno zatrdim, da bolj verjamem izjavi njenega sina Williama, kakor pa temu, kar si napisal ti, ker svojih stališč nisi z ničemer utemeljil.

Vem tudi, kako zelo težko je verniku ASD, če bi želel zapustiti cerkev ASD, da ne rečem celo nemogoče zato te upoštevajoč to dejstvo skušam nekoliko razumeti, vendar to ne opravičuje laži, (katerim, kot vidim iz tvojih postov - zvesto slediš) ki jih cerkev ASD po svojih vernikih širi po vsem svetu .

HumanaSlovenija je napisal/a:

ker je v njej bilo preveč Božjega, da bi si to zaslužila.

No to je tvoje razmišljanje, ki ni z ničemer preverjeno in zato neutemeljeno.
Ko bom (če bom) kdaj doživela, da protestanti ne boste več tako lažnivo  pisali o svetem očetu, o Materi našega Boga Jezusa Kristusa, o naših svetnikih, ki so šli vsi tekom postopka za beatifikacijo tudi skozi fino »sito in rešeto« stroke-znanosti, za katerih dela, ali dogodke znanost ni našla odgovora….. potem bom verjela, da  resnično želimo biti vsi kristjani eno, da smo vsi kristjani na pravi poti, ki vodi v ekumenizem.
Tega dne si srčno želim in molim za to - pa Bog ve, ali ga bom kdaj dočakala.

V Mt 7, 12-29
Nam Jezus zelo lepo  govori:
Zlato pravilo
12 »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.«
Dve poti
(Lk 13,24)
13 »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata  
so vrata: manjka v nekaterih rkp.
in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. 14 Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«
Drevo spoznamo po sadu
(Lk 6,43–44)
15 »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. 16 Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? 17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.«
Lažni preroki
(Lk 13,25–27)
21 »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹  
Db. veliko moči, tj. čudežev.
23 In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹«
Hiša na skali
(Lk 6,47–49)
24 »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. 25 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. 26 Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. 27 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«
28 Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, 29 kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.




Iskreno ti povem, da v moji cerkvi,  nisem nikoli slišala niti besede, čez katerega koli vernika in še najmanj ne čez kristjana, kar je pri protestantskih bratih in sestrah stalna praksa, kar pa ni prav.

Glede na to, da Ellen White v svojih pisanjih prevečkrat tako žaljivo govori prav o teh stvareh, me boš zelo težko prepričal o tem, da je bilo v njej »preveč Božjega«, kot si to sam napisal .

Samo eno njeno delo si preberi pa niti ni treba celotno, recimo:»Boj med Kristusom in satanom« - ne dragi človek NE in NE in NIKOLI me ne moreš prepričati "o Božjem, ki naj bi bilo v njej", kajti predobro poznam področje razlikovanja duhov.

O »papežki nedelji pa bom mogoče kdaj drugič.

HumanaSlovenija je napisal/a:

Orodje razodetja v Božjih rokah!

Ellen White  glede na njena pisanja – to ni bila  nikoli - preveč strupa je v njenih pisanjih in sploh, če ne živiš zaktramentalnega življenja, kar je predpogoj za nekaj podobnega.... ne, ne dragi moj, to ni to.

HumanaSlovenija je napisal/a:

Za to nalogo preroka si Bog izbere ljudi, v katerih srcu vidi, da so dovolj ponižni, pokorni, poslušni,.da jih On v svoji preprostosti, mogočnosti, vsevednosti, lahko vodi, da bi po njih razodel ljudem Božjo voljo. …..

So mnogokrat mislili od začetka da je umrla, ji dali celo ogledalo na usta, da bi videli ali se bo orosilo, kar bi bil znak da je še življenje v njej.

To ni  znak svetosti. Že samo dejstvo, da se je imela sama sebe za več, kot preroka ti pove o njej dovolj.

Si mogoče že kdaj slišal, da tudi hudič zna delati  čudeže? Ki seveda Hvala Bogu niso obstojni.


Bi mi lahko povedal nekaj o njeni lažni prerokbi iz leta 1856 ?

Dragi Miran lahko noč in obilo blagoslova ti želim - enako vsem mojim dragim bratom in sestram v Kristusu.

     Gospod naj ti da svoj blagoslov................

Spoštovana Mira,

iščimo rajši stvari, ki nas združuje, krepijo v veri, približujejo Resnici in nebeškemu Očetu.

Sem danes vaše pisanje pripel tudi na spletno stran Adventistične cerkve, s prošnjo da vam oni pojasnijo, kako je z "vašimi obtoožbami" glede Ellen G. White

A kot sem vam že dejal: preberite njene knjige in razberite, sami presodite, kakšen Duh jih vodi...

Takole sem danes napisal Adventistom na spletni strani:
http://www.facebook.com/?tid=1461223390975&sk=messages#!/profile.php?id=100000711463759

Hvala Jozef, da mi brišeš sporočila. Verjetno komanda od zgoraj! Žalostno.
Tu imam še nekaj za vse vas adventiste, ki se skrivate v "toplih luknjah" in samo čakate na drugi Jezusov prihod. Ko bi pa trebalo komu kaj povedati o Jezusu, o Soboti, braniti Ellen G. White, pa nikogar nikjer! Vam pripnem spodaj nekaj debat, kjer pričakujem,... da boste branili Ellen G. White .
Ne vzamite mojega pisanja kot zlobne kritike, ampak kot dejstvo, da Bog potrebuje aktivne, žive, zveličavne kristjane.
Ne zaspite na lovorikah po sistemu: enkrat zveličan za vedno zveličan.
**********

Toliko za danes. nisva poklicana da sodiva ga. Mira, sodil nas bo Bog,  njegov Sin Jezus Kristus pa  zveličal.

Lep in blagoslovljen dan še naprej.

Miran

http://www.facebook.com/profile.php?id=1194065863#!/group.php?gid=134294366580814&ref=ts
Jutranja duhovna misel : četrtek 3. marec 2011

                   Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju,
 da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan,..
                                                                   Flp 1, 9.10  


      


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

6. Od češčenja hudobnih duhov k proučevanju Svetega pisma

Ob treh popoldne je kot po navadi zazvonil zvonec, da bi naznanil petnajstminutni odmor. Ko sem šel iz tovarne mimo pisarne, me je zaprosil Hary, eden od lastnikov podjetja, naj pridem k njemu, ko se bom vračal na delo, ker mora govoriti z menoj.
Ko sem pozneje prišel v njegovo pisarno, mi je ponudil cigareto in rekel: "Roger, rad bi, da bi mi naredil neko uslugo. Gotovo si videl, ko sem zjutraj nekemu mlademu možu razkazoval tovarno. Sprejeli smo ga na delo. Začel bo v ponedeljek zjutraj."

"Dobro, šef, to je zelo zanimivo, toda kakšno zvezo ima to z menoj?"
"Sedaj me dobro poslušaj, kar ti bom povedal, ker je to zame zelo pomembno. Odkar je ta moški odšel iz tovarne, nisem mogel razmišljati o ničemer drugem, kakor o problemu, ki ga ima. Je namreč kristjan, toda posvečuje soboto, sedmi dan tedna. Preden je sprejel delo, mi je pojasnil, da bi rad zaradi svojega verskega prepričanja prenehal delati ob petkih vedno ob 15.30, da bi se tako lahko pripravil za posvečevanje sobote. Preostale delovne ure želi oddelati čez teden."
"Hary, poslušam te, toda ničesar ne razumem."
"Vidim, da ne veš, da se svetopisemska sobota začenja v petek ob sončnem zahodu in konča v soboto ob sončnem zahodu. Ker sem Jud, sem takoj razumel, o čem je govoril. Rekel sem mu, da smo pripravljeni skupaj z njim najti neko rešitev. Toda nisem se ga upal vprašati, kateri verski skupnosti pripada.

Želim, da zame narediš naslednje: Cyrila bom dal k stroju poleg tebe, in ko se bosta spoznala, potem bodi tako dober in poizvej, kateri cerkvi pripada in kaj veruje. Ne povej mu, da sem ti povedal kaj o njem. Bodi previden, vzemi si čas, pa četudi boš moral počakati en ali dva tedna, preden boš lahko začel pogovor o tej temi. Ta zadeva je res zbudila mojo radovednost - kristjan, ki posvečuje svetopisemsko soboto. Doslej še nikoli nisem slišal kaj takega."

Takoj sem čutil, da moram Haryja popraviti glede sobote in pravega dneva tedenskega počitka, zato sem ga vprašal: "Mar ne veš, da je nedelja sedmi dan tedna? Sam sem to zvedel že kot otrok v šoli. Nune so nam pojasnile, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan pa je počival. Toda v gregorijanskem koledarju je bila narejena napaka. Pravzaprav bi moralo v koledarju tam, kjer piše sobota, pisati nedelja."
Hary se je nasmehnil in odprl enega svojih predalov v pisalni mizi, vzel iz njega leksikon, odprl stran, kjer je pisalo sobota in me zaprosil, naj preberem razlago: "Sobota sedmi dan in zadnji dan tedna." Potem je pojasnil, da Judje nikoli niso pozabili tedenskega kroga in da je svetopisemska sobota v resnici sedmi dan tedna, kakor je navedeno v koledarju.

Kar pa se tiče gregorijanskega koledarja, je rekel, da je bil res opravljen popravek, ki pa se nikakor ni dotaknil ali spremenil tedenskega ciklusa. Šlo je samo za usklajevanje, ker sta se koledar in gibanje sonca v 1600 letih "razšla" za deset dni. Potem mi je še predlagal, naj se v kakšni dobri enciklopediji prepričam o tem in mu sporočim svoja odkritja v nedeljo popoldne, kajti takrat naj bi skupaj igrala biljard.
Šefu sem priznal, da o veri nisem ravno najbolje obveščen. Zahvalil sem se mu za zanimivo zgodovinsko pojasnilo in se vrnil na svoje delo, potem ko sem mu obljubil, da mu bom priskrbel podatke o Cyrilovih verskih prepričanjih.

Ko sem spet začel delati, nisem mogel misliti na ničesar drugega, kakor na pogovor s Harryjem, in skoraj nisem mogel dočakati, da bi po delu imel priložnost raziskovati v javni knjižnici. Potem sem spet razmišljal: Zakaj bi si razbijal glavo z verskimi temami? Kakšne koristi bom imel od tega? To je samo zapravljanje časa. Toda znova sem čutil veliko željo, da raziščem celotno zadevo.

Po delu sem takoj odšel v mestno knjižnico, in že čez nekaj minut imel pred seboj vse podatke o gregorijanskem koledarju. Ugotovil sem, da je imel moj šef v tej zadevi prav.
Papež Gregor XIII. je določil, da bo po četrtku 4. oktobra 1582 petek 15. oktobra 1582 zato, da bi se velika noč praznovala v času, ki ga je določil Nicejski zbor. Zbor je namreč določil, da cerkev praznuje veliko noč prvo nedeljo po polni luni po spomladanskem enakonočju.
V ponedeljek zjutraj nam je Harry vsem predstavil novega nameščenca: "Ime mu je Cyril Grosse in je izvrsten vezilec. Izražamo mu dobrodošlico v našem podjetju, kajti zagotovo bo njegova navzočnost povečala ugled našega podjetja."
Potem je Cyrila odpeljal do njegovega delovnega mesta poleg mojega in mu rekel, da bo zanj gotovo veselje delati na novem stroju. Potem se je obrnil k meni in rekel: "Cyril, predstavljam ti Rogerja. Bilo bi dobro, da bi postala dobra prijatelja, ker bosta sčasoma delala na enakih osnutkih. Roger, bodi tako dober in odgovori Cyrilu na vprašanja, ki bi jih imel o podrobnostih glede dela. Če pa bosta rabila kakšno pomoč, me pokličita."
Nekako čez tričetrt ure sem imel težave s svojim vezilnim strojem. Med drugim je izpuščal šive. To je pomenilo, da bom moral ponoviti del posla. Potem ko je stroj nekajkrat odpovedal, sem postal nepotrpežljiv in začel po svoji stari navadi robantiti, kar sem tedaj imenoval klicanje svetnikov iz nebes.

Končno sem zaprosil šefa, naj pregleda, ali je stroj pravilno naravnan. Prišel je, uravnal napetost niti in pregledal stroj na več mestih, kjer bi bila okvara možna. Toda vse skupaj ni veliko pomagalo.
Med odmorom ob 10. uri sva s Cyrilom odšla ven, da bi se nadihala svežega zraka in se pogovorila o mojih težavah. Vprašal sem ga, ali ve, kaj naj bi naredil, da bi rešil mojo težavo. Pogladil se je po bradi in rekel: "Ko me že sprašuješ za moje mnenje, potem bi ti rekel, da sem prepričan, da obstaja rešitev. Roger, imam eno prošnjo. Nikar ne izgovarjaj Božjega imena tako nepremišljeno. Slišal sem te kljub strojnemu hrupu in z gotovostjo lahko rečem, da te nisem slišal moliti za pomoč."

Njegov odgovor na moje vprašanje me je nekoliko presenetil, toda to je izrazil tako, da je sicer povedal svoje mišljenje, ne da bi me s tem užalil. Hkrati pa sem videl v tem priložnost zvedeti to, kar je zanimalo Harrya.
"Cyril, prosim oprosti mi, če sem rekel kaj takega, kar te je prizadelo," sem mu takoj odgovoril. "Tega res nisem želel. Sicer pa sem slišal, da si zelo veren človek. Zanima me, kateri cerkvi pripadaš."
"Sem adventist sedmega dne," je odgovoril.
"Upam, da mi ne boš zameril, toda o tej cerkvi ali njenih vernikih še nikoli nisem slišal. Ali mi lahko na kratko poveš, kaj verujete in zakaj?"
Cyril mi je pojasnil, da vsebuje ime njegove cerkve temelj njenega obstoja. Rekel je še, da si adventisti prizadevajo oznaniti dve temeljni zapostavljeni svetopisemski resnici in to v okviru celotnega svetopisemskega sporočila: prvič, posvečevanje sobote, sedmega dne tedna, kot spominskega dneva stvarjenja. Ljudi učijo, naj molijo njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in studence voda.7 Drugič, pa adventisti pričakujejo skorajšnjo Jezusovo vrnitev kot izpolnitev njegove obljube, da bo pravične mrtve prebudil v novo življenje, žive pravične pa spremenil. Z nesmrtnimi telesi bodo potovali z Gospodom skozi vesolje v Božjo bližino, kjer pripravlja prebivališča zanje, ki čakajo na ta čudoviti dogodek."

Toda petnajstminutni odmor je že skoraj minil, zato sva se podala nazaj na svoja delovna mesta. Cyrilu sem sicer rekel, da nimam namena hoditi v cerkev, rad pa bi zvedel še kaj več o njegovem verskem prepričanju.
"Roger, pripravljen sem odgovoriti na tvoja vprašanja o tem."
Tisti oktobrski dan je bil zelo lep, zato mi je prišla neka misel. "Cyril, kaj, ko bi opoldanski obrok pojedla zunaj v naravi? Lahko bi sedla nekje za stavbo in tam jedla. Rad bi, da mi poveš še več o svoji veri."
"Strinjam se!"
Ko sva bila zopet na delovnem mestu, sem na svoje veliko presenečenje ugotovil, da moj stroj zopet izvrstno deluje.

Začel sem razmišljati o tem, kar sem slišal. Stvarnik človeštva kliče ljudi, naj se ga spominjajo kot darovalca življenja in pokažejo svojo hvaležnost s spominskim praznikom - to se mi je zdelo zelo zanimivo. Kristusov zopetni prihod na svet in vstajenje ljudi, ki bodo z nesmrtnimi telesi potovali skozi vesolje v resnična nebesa... Način Cyrilovega pripovedovanja o tem je zbujal vtis, da gre za resnične dogodke.
Opoldanski odmor se mi še nikoli ni zdel tako kratek. Na voljo sva imela kakor vedno eno uro, toda zaradi načina, kako mi je bila sedaj razodeta Božja beseda z namenom, da bi rešila uganke mojega življenja, je ta ura minila kakor petnajst minut.
"Cyril, to, kar si mi povedal, me zelo zanima, toda v mojih mislih so se pojavila številna vprašanja. Ali bi mi lahko odgovoril na nekatera od njih?"
"Na kaj misliš?" Malo se je premaknil, da bi sedel udobneje, in rekel: "Morda ti lahko pomagam."
Da bi se prepričal, ali sem dobro slišal, sem začel ponavljati, kar mi je pripovedoval: "Omenil si vstajenje mrtvih, ko se bo Kristus vrnil, in ljudi z nesmrtnimi telesi, ki bodo prišli v resnična nebesa. Rekel si, da bo to uresničenje Jezusovim učencem dane obljube. Sedaj mi pa povej, kaj se dogaja z neumrjočimi dušami ljudi, ko umrejo, in kaj delajo med smrtjo in vstajenjem?"
Naslonil sem se na zid stavbe in odgriznil kos sendviča, ker sem domneval, da bo potreboval nekaj časa za premislek na moj odgovor.
Toda takoj mi je zastavil nasprotno vprašanje: "Roger, ali bi bil zelo razočaran, če ti povem, da sploh nimamo neumrjoče duše?"
"Sploh ne, toda poznam veliko ljudi, ki bi bili razočarani. Kako pa lahko utemeljiš svoj nazor?"
"Beseda neumrjoč se v Bibliji ne omenja niti enkrat," je rekel. "V treh besedilih je sicer beseda o neumrljivosti, toda nikoli v smislu, da ima človek neumrljivo dušo. V 1 Tim 6,15.16 je rečeno, da ima samo Bog neumrjočnost, v 1 Kor 15,53.54 pa je opisana neumrjočnost kot dar, ki bo dan njim, ki bodo ob Kristusovem zopetnem prihodu vstali od mrtvih. Če torej pravi Sveto pismo, da ima samo Bog neumrjočnost, mar bi bilo prav, da bi trdili, da imamo mi neumrjočo dušo?"

Ko sem slišal njegov odgovor, sem sendvič skoraj izpustil iz rok. Takšnega pojasnila nisem pričakoval, ampak kar je rekel, je imelo rep in glavo. "Torej ti praviš," sem nadaljeval, "da ko človek umre, popolnoma razpade in ne zapaža ničesar, kar se dogaja okrog njega?"
"Da, apostol Pavel spodbuja v svojem pismu Rimljanom vse kristjane, naj iščejo netrohljivost.8 Očitno je, da se nam ne bi priporočalo, naj iščemo nekaj, kar že imamo."
Njegovi dokazi so naredili name globok vtis, posebno še zato, ker še nikoli nisem slišal kristjana govoriti tako. Hotel sem od njega zvedeti še več, zato sem mu zastavljal še več vprašanj.

Pojasnil mi je, da je Jezus med delovanjem na zemlji označil smrt kot spanje. O tem piše Sveto pismo tole: "Lazar, naš prijatelj, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. Reko mu torej njegovi učenci: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o njegovi smrti; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju. Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl."9
Potem pa je to podkrepil z besedilom, v katerem je rečeno, da je naš zveličar Jezus Kristus uničil smrt in na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju.10
Ko sem ga prosil, naj mi to izjavo pojasni, mi je rekel, da imajo Satan in njegovi hudobni duhovi veselje s tem, da človeštvo zavajajo in zapeljujejo. Od tistega dne, ko sta naša prastarša, Adam in Eva, spravila zaradi neposlušnosti nase in na svoje potomce bedo, so ti hudobni duhovi skrbno načrtovali, da bi pozornost smrtnih ljudi usmerili na človeška modrovanja in zamisli. Tako človeštvo izgublja iz vida velike Božje blagoslove, ki jih je obljubil. "Na žalost je imel Satan s svojimi načrti presenetljiv uspeh."

Razmišljal sem: Ta mož razume nekaj o vojskovanju svojih sovražnikov. Prosil sem ga, naj mi dalje razlaga.
"Mesijev prihod je prinesel največji blagoslov. Na žalost - to moram povedati - pa je imel izraelski narod, ki je dobil Božja razodetja, popolnoma napačno predstavo o Mesiju, tako da ga je, ko je živel med njimi, večina zavrgla in nekega dne vpila: 'Križaj ga!'"
Ena najdragocenejših Božjih obljub je bilo vstajenje od mrtvih in upanje na večno življenje. V apostolskem času pa so saduceji - ena vodilnih ločin judovskega naroda - verovali in učili preprosto ljudstvo, da ni vstajenja.11 V nasprotju s tem pa je veliko okoliških narodov zastopalo mišljenje, da človek po smrti prehaja v neko višjo obliko obstoja.
"Iz 2 Tim 1,10 je razvidno," je nadaljeval, "da je Jezusova velika daritev na križu odpravila smrt in ovrgla vse napačne nauke o tem vprašanju. Hkrati pa Kristusov evangelij jasno kaže, da bosta večno življenje in nesmrtnost dani pravičnim ob vstajenju pri Kristusovem drugem prihodu, a ne poprej.
Iz Svetega pisma je tudi razvidno, da ko človek umre, nima občutka za čas, ampak spi spanje mrtvih."
"Cyril, Božji Duh vam je omogočil, mislim na vse, ki pripadajo Cerkvi adventistov sedmega dne, ubežati pasti. Mislim na nauk o neumrjočnosti duše. Po mojem mnenju je to največja prevara hudobnih duhov nad nami. Človek, imate veliko tega, za kar ste lahko hvaležni!"
Pravzaprav sem se počutil prisiljen mu pripovedovati o svoji zvezi z duhovi, toda menil sem, da bi me to lahko stalo življenje. Zato sem mu namesto tega zastavil še eno vprašanje: "Upam, da se ti ne bom zdel nadležen, toda rad bi, da mi poveš še več o Jezusovem zopetnem prihodu in vstajenju."

Moj mladi sodelavec je povzel to na kratko z navedkom iz 1 Tes 4,13.14.16-18: "Nočem pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami."
Ko sva se vrnila k strojem, sem pripomnil: "Preprosto čudovito je, kako ti dojemaš življenje. Vsak, ki ima upanje kakor ti, ima res nekaj zelo dragocenega."

Medtem ko sem tisto popoldne s svojim strojem vezel vzorčke, so postale moje misli, ne da bi to kdo vedel, bojišče vročega spopada med Božjim Svetim Duhom in Satanovimi nesvetimi duhovi. Najprej sem se začel zavedati, zakaj hudobni duhovi tako zelo sovražijo Odrešenika sveta. Postalo mi je tudi jasno, zakaj so si izmislili na stotine teorij za zavajanje in zapeljevanje ljudi, predvsem zamisel, da so ljudje neumrjoči. Kot sem že sam opazil, so svoj satanski nauk podpirali s tem, da so se prikazovali ljudem in trdili, da so duhovi dragih pokojnikov.
Prvič v svojem življenju sem tudi spoznal, da obstaja Bog, ki ljubi ljudi. Hkrati sem tudi dojel, da sem izgubljen človek. Tako kakor stvari vidim danes, sem takrat nekoliko doživel to, kar bodo doživeli ljudje, ki se bodo nekoč znašli zunaj obzidja novega Jeruzalema in bodo gledali zveličane. Brezbožniki bodo vpili: "Prepozno je!"
Ker sem dojel, gledano duhovno, da sem izgubljen, sem se začel znojiti, čeprav je bilo v stavbi precej hladno. Odpel sem si ovratnik, zavihal rokave, toda nič ni pomagalo. Spominjam se, da sem odšel na stranišče. Tam sem zaklenil vrata za seboj, se oprl na pokrov kotlička za vodo, da bi se obdržal na nogah, ker se mi je začelo vrteti. Pot mi je tekel po obrazu in v velikih kapljah padal na tla.

"Prepozno je," sem vpil v sebi. Prepozno! Hotel sem to krikniti glasno, toda vse sem pogoltnil. Moje sovraštvo do Boga je izginilo, pred menoj pa je bilo moje brezbožno življenje. Hkrati sem se začel zavedati, da sem žrtev Satanovega preganjanja.
Hudobni duhovi so me mučili z občutkom malodušnosti, kakršnega dotlej in niti pozneje še nisem doživel. Njihovo navzočnost sem čutil tako stvarno, da sem imel težave z dihanjem; bilo je, kakor da bi mi kdo kradel zrak.
V svoji nemoči sem tiho zastokal: "Bog naj se me usmili." To ni bilo zamišljeno kot molitev, toda občutki, da se dušim, so takoj popustili in tudi občutek malodušja.

Potem ko sem si obraz umil z mrzlo vodo, sem se vrnil k stroju. Med delom se mi je utrnila misel, da je darovalec življenja morda slišal moj krik in pregnal hudobne duhove. Če je bilo tako, zakaj je to storil? Boga sem sovražil in preklinjal. Saj mi vendar ne more nikoli odpustiti. Vendar pa ni mogel biti nihče drug kakor Bog v nebesih, ki me je tako osvobodil, kakor sem pravkar doživel.
Nato me je prešinila druga misel - namreč, če že sam ne morem pričakovati nobenega odpuščanja in večnega življenja, ima morda Stvarnik namen uporabiti me, da bi blagoslovil življenje teh, ki jih ljubi in jih želi pripeljati na obnovljeno zemljo.
Trdno sem bil prepričan, da je Bog tako vodil dogodke, da sem se srečal s Cyrilom, ki je vedel toliko tega o večnih resnicah. Da, bilo je možno, da je nebeški Bog pred nekaj dnevi slišal moje klice na pomoč, ko sem ležal v postelji in rekel: "Če je Bog v nebesih, ki skrbi zame, potem naj mi pomaga!"
"On skrbi zame, da On skrbi zame!" Skoraj sem hotel te besede zavpiti vsakemu v podjetju, a sem se zadržal. Ker sem uvidel, da se Bog zanima zame, sem se odločil Cyrila vprašati, ali bi mi hotel povedati še več o tem, kar je našel v Svetem pismu. Če me Bog ceni - tako nevrednega človeka - potem se gotovo zanima tudi za mnoge druge ljudi, za dobre ljudi, ki se še ne zavedajo, kaj je predvidel zanje.
Če bom skrbel za blaginjo bližnjih, potem me bo morebiti Bog rešil iz oblasti hudobnih duhov. Potem bi se lahko do konca življenja veselil, da sem mnoge prebivalce sveta seznanil o spopadu, ki divja na skrivnem, in jih tako spodbudil k zavestni odločitvi za Kristusa.
Čez nekaj časa me je zgrabila jeza, ko sem se zavedel, kako hudobni duhovi zelo zavajajo ljudi. Tedaj sem se odločil, da z njimi ne bom imel več nobenega opravka.

Po službi sem rekel Cyrilu, da bi rad šel z njim do tramvajske postaje in se z njim pogovarjal. Med potjo sem ga vprašal, ali bi hotel z menoj proučevati Sveto pismo. Poudaril je, da bi mu to bilo v veselje. Potem me je vprašal: "Ali bi rad s tem začel že konec tega tedna? Potem bi lahko vsak naslednji teden enkrat ali dvakrat proučevala skupaj."
"Cyril, iz čisto določenih vzrokov, ki ti jih zdaj ne morem povedati, je pomembno, da začneva že nocoj. Bova prišla skupaj pri tebi doma ali pri meni?" Povabil me je k sebi na dom ob 19. uri k svetopisemskemu proučevanju. Pri slovesu je bil še vedno presenečen, da sem vztrajal, naj začneva s proučevanjem že tisti večer. Takrat noben od naju ni vedel, da bo natančno čez en teden za nama osemindvajset svetopisemskih proučevanj!

jutri sledi poglavje:
7. Proučevanje Svetega pisma v cigaretnem dimu
    


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

HumanaSlovenija je napisal/a:

Spoštovana Mira,

iščimo rajši stvari, ki nas združuje, krepijo v veri, približujejo Resnici in nebeškemu Očetu.

Glej Miran, kako sprevračaš resnična dejstva. Ali ti nisem prav to že jaz zapisala - mislim, da v začetnih postih.
Kdo je začel obrekovati svetega očeta in sploh vse dosedanje  papežtvo ? Če si pošten, boš moral priznati, da te nisem napadla jaz, ampak da branim tisto, kar je meni sveto in do katerega spoznanja sem tudi sama prišla po dolgih in težkih preizkušnjah in ne po lažnih pravljicah »neke gospe«, ki je bila celo do dve uri brez dihat, ker to sploh ni znak svetosti in še posebej ne pri ge. Ellen White, ki je bila zelo bolna oseba, kar gotovo veste tudi verniki ASD in enostavno »stopite čez to«, kar  pa ni prav in zato prihaja pri vas do napačnih zaključkov.

Glede preverjanja pa nas sv. Pavel takole opozarja:

1 Tes 5, 12-24
Sklepna navodila in pozdravi
12 Prosimo pa vas, bratje, zavedajte se, kdo so tisti, ki s trudom delajo med vami in so vaši predstojniki  v Gospodu ter vas opominjajo; 13 zaradi njihovega dela imejte do njih največje spoštovanje in ljubezen. Živite v miru med seboj. 14 Opominjamo pa vas, bratje: opozarjajte tiste, ki nočejo delati, tolažite malodušne, podpirajte slabotne, bodite potrpežljivi z vsemi. 15 Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse.
16 Zmeraj se veselite. 17 Neprenehoma molíte. 18 V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. 19 Duha ne ugašajte. 20 Preroštev ne zaničujte. 21 Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. 22 Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.
23 Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni.  In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. 24 On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.

HumanaSlovenija je napisal/a:

Sem danes vaše pisanje pripel tudi na spletno stran Adventistične cerkve, s prošnjo da vam oni pojasnijo, kako je z "vašimi obtoožbami" glede Ellen G. White

Lepo, da si to storil – zelo lepo, kajti stari ljudje so znali reči, da »več glav, več ve« - zelo rada pa bi videla, če bi tole, kar si pripel na spletno stran Adventistične cerkve lahko tudi sama videla, da bi se  lahko sama prepričala, kako je to tam v resnici predstavljeno in vaše odmeve na to .

Na Face book  jaz ne hodim.    Kristjani gremo radi  pred Najsvetejše!

HumanaSlovenija je napisal/a:

A kot sem vam že dejal: preberite njene knjige in razberite, sami presodite, kakšen Duh jih vodi...

Težko je presojati človeku, ki ne živi zakramentalnega življenja, ampak živi meseno. presojanje ni enostavna stvar, če mogoče tako misliš, ampak zahteva poleg zelo discipliniranega zakramentalnega življenja tudi nekaj znanja in osebnih izkušenj.

Si že kdaj prebral, da bi kdorkoli iz vaših vrst obsodil recimo: abortus, ločitev, …… ne, ne dragi moj Miran, preveč tolerance dajete liberalizmu vseh vrst, iščete pa »dlako v jajcu« pri Katoličanih in njihovem verovanju, čeprav vas pustimo pri miru in kljub temu se spet in spet zaletavate v Katoliško Cerkev.
Ali še niste  prebrali Jezusovih besed, da je peklenska vrata ne bodo premagala ?

Da se razumeva.
Ne silim te, da veruješ to, kar verujem jaz – mogoče boš kdaj, če je  takšna tudi božja volja, ampak svarim te pred tem, da pusti to, kar verujemo Katoličani in raje poskrbi za to, da privedeš svojo dušo čimbolj neomadeževano  pred Gospoda.

Ne napadaj s svojim pisanjem in kopiranjem postov s sovražno vsebino do  Katoliške cerkve, ker si preslabo poučen o njej in učenju v njej, kar se predobro vidi iz tvojih postov.
Živi in pusti živeti tudi drugim, čeprav ne verujejo tako, kot veruješ ti !
Mislim, da sem ti že enkrat zapisala Jezusove besede (če bo 2 x pa tudi ne bo nič narobe) in sicer:
Lk 17, 1-4
1 In rekel je svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, toda gorje tistemu, po katerem pridejo! 2 Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih. 3 Varujte se! Če tvoj brat greši,  ga pograjaj, in če se skesa,  mu odpústi. 4 Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.«
 

HumanaSlovenija je napisal/a:

Toliko za danes. nisva poklicana da sodiva ga. Mira, sodil nas bo Bog,  njegov Sin Jezus Kristus pa  zveličal.

Eh, Miran - mogoče pa bo imel pri sodbi tudi Jezus, kakšno besedo zraven, kaj ?

Ali ne verujemo tudi v sv. Trojico?

Bog te blagoslovi dragi Miran!

    Gospod naj ti da svoj blagoslov................

Spoštovana Mira,

hvala vam za vse vaše pogruntavščine.

Tako za Božje resnice, kot tudi  za namerne in za nenamerne laži. Te niso vaša pogruntavščina, ker vemo da je Oče LAŽI Satan! Bog pa je Oče RESNICE!

Veste v čem je problem pri vseh nas ljudeh?
Vsak brani to kar mu je SVETO! To kar ste že vi povedali zgoraj.

Torej obstaja samo Sveto-torej Bogu sveto in NE-sveto- Satanovo.

Nalogam, ter življenski cilj in želja pravega zvestega Jezusovega sledica ( samo po meni boste prišli k nebešekmu Očetu,.. nam sporoča) mora biti, da spoznamo v vso polnost  bistva, kaj je Božja volja, kaj je Boža Resnica, kaj je ožji namen za nas na tem svetu in kako slediti Njemu-Jezusu, ki je Pot, Resnica in Življenje.

Veste Mira, vi in jaz sva "lažna preroka", lažnivca na kvadrat, bednika in neumnika,.. v vsej tej modrosti in poznanju Boga, ki jo imava. Prava modrost je edino pri Bogu in v srcu njegovega Sina Jezusa.

Jezus je dejal: pazite, pojavili se bodo lažni preroki, lažni učitelji, jaz dodajam: kdo je lahko večji lažni prerok, večji in uspešnejši Satanov pomočnik kakor prav sistem papeštva, ki ljudi poneumlja, jih zavestno vodi k Satanu, s svojim neresnicami, polresnicam, cerkvenimi dogmami itd..  
Vsaj toliko pameti imej ljubi človek, da boš uvidel, da to ni Božje delo, ki ga je izvajala " Satanova Cerkev" v imenu Boga, ko je inkvizicija Rimokatoliške cerkve tisoč let pobijala, mučila, preganjala, na grmadah žgala vse ljudi, vernike, ki niso imeli njenih možganov, ki niso prenašali njenega ropanja, posiljevanja, plenjenja telesa, duha in duše, imovine.. OGABNIO!!
In ti se še danes UPAJO imenovati Božja Cerkev.. OGABNO!!!

Ne zaupaj mali človek, preprosti vernik nikomur!
Vzami v roke Sveto Pismo in sam preučuj, ga prebiraj, študiraj in prosi Boga, da te vodi po Svetem Suhu ti  ga pomaga razumeti! Kar ne boš razumel, mi napiši vprašanje, rad ti bom odgovoril.  (moj e-mail: miran.sic@gmail.com ) ! Začni v Novi zavezi, ker je lažja za razumevanje. Kmalu bom končal s to knjigo in potem dobite pravi posladek za dušo, srce in telo; Knjiga : Pot h Kristusu.  Kdor si bo njene besede vzel za svoje, si jih zapisal v srce,..in tudi živel po njih, njega je "nebeško kraljestvo" in "večno življenje"  po Jezus Kristusu, našem Gospodu, Zveličarju in Odrešeniku. Amen.

Blagor vsem vam ki boste Božje kraljestvo in njeegovo pravičnost postavili na prvo mesto v svojem življenju.

Miran

P.S.: Spdoaj vam bom pripel zanimivo temo, vprašanje, ki mi ga je danes postavila gdč. Petra: *****
4. marec ob 8:50
Kako se goreči vernik loči of fanatika?Hvala za odgovor od včeraj in vnaprej za morebitni današnji.
 *****
moj odgovor je bil:
Miran HumanaSlovenija 4. marec ob 9:08

Težko vprašanje.
Vsi se včasih znajdemo v pasti "gorečega vernika". ko nam vede ali nevede Satan šepeče: ti si edini pravi vernik, kristjan,, ker si tako goreč, tako lep, moder, pameten,..ti in edino ti,.. V to past greha, napuha,..samohvale je padel že takratni nad-angel Lucifer, današnji Satan in se zato hotel povzpeti nad Boga...
V isto past so padli tudi Farizeji , ker so hoteli biti v izpolnjevanju postave-zapovedi tako popolni,..da so jo naredili z svojimi dodatnimi predpisi, za muko, ne pa za užitek, za naslado,..Kdor me ljubi, bo izpolnjeval moje zapovedi, sporoča Jezus v Jn 14,15.

Dober opis, najboljši opis kako ločiš fanatika od "zveličavnega vernika" je prilika o Cestninarju in farizeju. Cestnninar se je poveličeval, sam sebe, kako je dober vernik,.a s tem svojim ravnanjem, se je hotel zveličevati z svojimi "dobrimi deli". A to ni mogoče, ne za nobenega človeka. Če bi tega bili ljudje sposobni intako perfektni, ptoem Bog ne bi rabil žrtvovati svojega sina Jezusa, da ej premagal greh na križu, smrt na križu, za vse nas.. Večno življenje in zmaga nad grehom je Božja moč ki deluje v nas, vodstvo Svtega Duha,...nikaor pa to ni zasluga naše moči, sposobnoti, pameti,..

upam da sem uspel pojasniti.
Vesel sem vsakega vašegavprašanja Petra.
Če pa imate skpye pa me lahk otudi govorno dobite in vam v besedah razložim določene zadeve.

lep dan še naprej.

Miran

Prilika o farizeju in cestninarju

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je Jezus povedal tole priliko- prispodoba:

»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri
Ali k.
sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

http://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=0&idq=14&idp0=14&m=Lk+18&hl=Lk+18%2C10
                    


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

7. Proučevanje Svetega pisma v cigaretnem dimu

Potem ko me je Cyril predstavil svoji ženi in smo se nekaj minut pogovarjali, je rekel, da bi mi rad pojasnil, kakšne odnose ima s cerkvijo adventistov sedmega dne. V službi mu čas ni dovolil, da bi razpravljal o podrobnostih. Namreč sam še ni bil vernik cerkve, toda redno je obiskoval bogoslužja in imel namen, da se bo prihodnjo soboto krstil.
Ne da bi njegova žena Cynthia, ki je bila adventistka, vedela, je več mesecev bral vse cerkvene revije in knjige, kar jih je imela doma, in tako postal marljiv bralec Svetega pisma. Globlje spoznanje Svetega pisma si je pridobil tudi s svetopisemskim proučevanjem s pridigarjem L. W. Taylorjem. In tako se je odločil, da se bo pridružil cerkvi.
Cyril je menil, da bi bilo dobro, če bi Cynthia vodila proučevanje. Meni je predlog ustrezal, in tako smo začeli naše svetopisemsko proučevanje z molitvijo.

Takrat je izšlo novo navodilo za svetopisemsko proučevanje z naslovom: "Osemindvajset svetopisemskih proučevanj za zaposlene ljudi". Cynthia je predlagala, da se ravnamo po tem navodilu. Vsako proučevanje je vsebovalo od petnajst do dvajset vprašanj o neki temi. Vsako svetopisemsko proučevanje je zahtevalo približno eno uro časa. Meni je ta načrt ustrezal, pa smo tako začeli s prvo temo z naslovom: Božja beseda.

Zdelo se mi je, da smo snov precej hitro predelali. Kar sem zvedel o Božjem razodetju, me je zelo razveselilo. Drugo proučevanje je govorilo o drugem poglavju knjige preroka Danijela. Obravnavalo je vzpon in pad velikih svetovnih kraljestev in Jezusov zopetni prihod na ta svet. Nato je Cyril predlagal, da bi se dogovorili za čas, ko bi lahko proučevali Danijelova prerokovanja. Takoj sem vprašal, ali ne bi mogli tega začeti takoj. Strinjala sta se, in tako smo nadaljevali.

Eno svetopisemsko besedilo je naredilo name trajnejši vtis kot vsa druga: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke."12
Ko sem prebral to vrsto, sem hotel vedeti, kaj je Danijel še zvedel o vzpostavitvi Kristusovega kraljestva na zemlji. Cyrilova žena je usmerila mojo pozornost na Dan 7: "In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dalo ljudstvu svetnikov Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in vsa gospostva mu bodo služila ter ga poslušala."13
Cynthia je rekla, da se bodo takrat uresničile Jezusove besede: "Blagor krotkim, ker oni bodo podedovali zemljo."14 Odkril sem tudi, da bodo ljudje, ki bodo takrat prebivali na svetu, ob Kristusovem zopetnem prihodu vstali od mrtvih ali pa se spremenili.

Tudi tretjo temo smo končali tako hitro, da se mi je zdelo, da sploh nismo porabili nič časa. Takšnih stvari še nikoli dotlej nisem slišal. Osvojile so moje srce, pa sem hotel zvedeti še več. "Za kaj pa gre v četrti temi?" Danes se ne morem več spomniti naslova, toda vem, da se je v meni prebudila tako velika želja, da bi zvedel, kaj pravi Božja beseda o tisti določeni temi, da sem se čutil prisiljen nagovoriti ju, da z mano proučita tudi to temo.

Prižgal sem še eno cigareto, globoko vdihnil in pripomnil, ali bi Cyril bil tako prijazen in spraznil pepelnik, bi bil pripravljen še za eno uro. Vrnil je prazen pepelnik, jaz pa sem rekel: "Ne bomo izgubljali časa, da ne bosta šla prepozno spat." Odgovorila sta, da navadno gresta spat okoli 23. ure.
"Krasno," sem rekel, "sedaj je šele nekaj čez 21. uro. Dobro napredujemo s proučevanjem, zato ne izgubljajmo časa."
Spominjam se njunega odziva, kakor da bi bilo včeraj. Cynthija je vprašujoče pogledala svojega moža, on pa je menil, da bi lahko nadaljevali. Medtem sem živčno pokadil do polovice že svojo zadnjo cigareto. Zato sem ju vprašal, ali bi ju oviralo, če bi si prižgal cigaro. Navadno sem to storil tedaj, ko sem imel vtis, da sem opravil kaj pomembnega. Prepričan sem bil, da je proučevanje Svetega pisma z mojima prijateljema nekaj najbolj pomembnega, kar sem v življenju kdaj delal.

Cyril je odgovoril brez omahovanja: "Rada bi, da se pri nas počutiš dobro. Počuti se svobodnega." Takrat nisem vedel početi kaj pametnejšega. Kmalu je bila soba polna modrikastega dima.
Trdno sem prepričan, da je Božji Duh pomagal mojima prijateljema razumeti, kako zelo sem bil odvisen od tobaka, in je zato potrebno prenesti neprijeten dim, da bi me seznanila z Jezusom.
Vsa leta sem se Bogu zahvaljeval za način, kako sta obvladala to občutljivo stanje. Sedem naslednjih večerov smo proučevali Sveto pismo po štiri ure. Šele ko smo proučevali temo o zdravem načinu življenja, sem se začel zavedati, kaj mi povzroča tobak in kaj sta morala zdržati moja prijatelja. A ta tema je bila skoraj na koncu proučevanj.
Ko sem ju pozneje enkrat vprašal, zakaj sta trpela moje kajenje, je Cynthija pojasnila: "Bilo nama je v veselje, da si z nama, in ko si prvi večer izrazil željo, da bi zopet prišel, sva se odločila, da naju tvoje kajenje ne bo oviralo, če boš proučeval Sveto pismo in postal Jezusov sledilec."

Sedaj pa nazaj k tistemu ponedeljkovemu večeru. Božja beseda mi je odkrila večne resnice, in ker sem hotel zvedeti še več o tem, sem prosil za naslednje proučevanje. "Ali bi lahko proučili še to temo? Potem pa vaju bom pustil oditi spat."
Na njunih obrazih se je videlo veliko presenečenje. Potem pa je Cyril odgovoril. "Bilo bi dobro, če bi ta teden prišli skupaj neki drug večer in takrat proučili to temo."
"Upam, da smem priti k vama jutri zvečer, da bi proučili naslednjo temo, če bom še živ." Nekako sem imel občutek, da bi me duhovi lahko spravili s poti. Prijateljema nisem povedal, kar sem v resnici čutil, toda dojela sta, da je vsa zadeva zame zelo nujna, zato sta bila pripravljena z mano proučiti četrto temo.

Tisti večer, ko sva s prijateljem Rolandom prvič obiskala tako imenovano dvorano za češčenje bogov, sva morala svečeniku priseči, da ne bova nikomur pravila ničesar tega, kar sva videla in slišala. Takrat sva ponovila za njim del zaprisege in zapečatila najino zavezo s tem, da sva ščepec kadila počasi spuščala na plamen neke črne sveče. Svečenik je poudaril, da morava to ohraniti v popolni tajnosti, da ne bi izzvala velikega negodovanja duhov.

Ko sva nekoč pozneje obiskala shod, na katerem so častilci duhov hvalili bogove, je svečenik pojasnil, da je vsak, ki razjezi duhove, v veliki nevarnosti. Za primer je omenil nekoga, ki se je v navidezno vsakdanji zadevi izkazal nezvest. Čeprav je ta mož živel baje v ognjevzdržni stavbi, so duhovi sežgali hišo z vsem, kar je bilo v njej skupaj z izdajalcem in njegovo ženo. George nam je povedal, da ju je poznal.
V drugem primeru so duhovi strahovali nezvestega člana v njegovi hiši. Vse v hiši so z veliko silo metali ob stene in pri tem uničili celo velike kose pohištva. Mož je doživel šok; sosedje so ga spravili v bolnišnico. Skoraj bi bil ob pamet.

Zaradi misli na takšna doživetja mi je bil čas za proučevanje Svetega pisma tako pomemben. Zato sem tako roteče prosil za proučevanje četrte teme. Pogum, s katerim sem v takih okoliščinah tvegal proučevati Sveto pismo, se ni mogel pripisovati mojim prizadevanjem. Sedaj vidim, da je bil to neposreden izid dejstva, da mi je bila tisti dan na delovnem mestu ponujena Božja beseda. A Božja beseda je življenje. Ima moč človeka spodbujati tako, da je pripravljen prevzeti nase celo negodovanje kneza teme. Bog mi je želel dati možnost zvedeti za velike resnice Božje besede, in to se je uresničilo. Hudobni duhovi niso mogli tega preprečiti na noben način.

Zmenili smo se, da se bomo zopet sešli naslednji večer ob 19. uri. Preden sem odšel, sem prosil Cyrila, naj še prebere nekaj iz Svetega pisma in moli. Bral je nekaj iz Psalma: "Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Zato se pa ne bojimo, čeprav se premakne zemlja, če se gore pogreznejo v globino morja. Šume naj in se penijo njegove vode in gore naj se gibljejo od njegovega navala."15
Ob samem odhodu, ko sem že držal za kljuko na vratih, sem hotel še od Cynthije zvedeti, katere teme bodo jutri na vrsti. Ena od njih je bila: Stanje mrtvih.
Komaj sem dočakal naslednje svetopisemsko proučevanje. Pravzaprav pa ni bila moja glavna skrb ta neučakanost. Ko sem se vozil domov v tramvaju, sem se spraševal, ali bom v torek ob 19. uri sploh še živ. Tisti ponedeljek zvečer sem res pričakoval obisk duhov - proti njihovim napadom pa nisem imel nobenega lastnega načina za obrambo. Toda nisem se bal umreti. Gospodov Duh je blagoslovil moje življenje po Jezusovi zaslugi, čeprav tega nisem bil vreden.

V postelji sem stalno mislil na besede iz Svetega pisma, ki jih je prebral Cyril. Naslednje, kar sem slišal, je bilo zvonjenje moje budilke. Bilo je v torek zjutraj; hitro sem se moral odpraviti na delo.
Še danes mi zelo veliko pomenijo besede iz 46. psalma, kajti naučile so me gledati na Boga, ki je začetek življenja in vir vsake moči. On lahko čudovito spremeni najbolj brezupno in malodušno stanje, da bi nemočnega rešil iz sovražnikove roke.

jutri v nadaljevanju:
8. Samo še kratek čas milosti

      


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

8. Samo še kratek čas milosti

V torek natančno ob 19. uri sem prišel k družini Grosse. Tisti večer naj bi zaposlilo našo pozornost vprašanje o stanju mrtvih. Sveto pismo se mi je zdelo glede tega vprašanja zelo jasno. Odgovorilo je na vprašanja: Ali imajo ljudje neumrjočnost? Ali lahko mrtvi slavijo Boga? Ali je kraljestvo mrtvih možen vir podatkov?

Odgovor na prvo vprašanje je popolnoma jasno podan v 1 Tim 6,15.16. Samo Bog ima neumrjočnost. Z drugimi besedami: celoten človek je umrjoč.
"Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki dol gredo v kraj molčanja,"16 se je glasil odgovor na drugo vprašanje. Te besede so delovale kakor strela in razbile verske nauke mojega otroštva na tisoče koščkov.
Odgovor na tretje vprašanje mi je začel odkrivati Božjo ljubezen in pravičnost, ki ga vodita pri ravnanju z nami ubogimi smrtniki. V Jobovi knjigi smo brali o tem: "Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene in beži kakor senca in nima obstanka. Ako so v časti njegovi otroci, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna."17
Po branju teh besedil sem čutil veliko olajšanje in rekel Cyrilu in Cynthiji: "Dobro je vedeti, da naši umrli sorodniki ne trpijo niti v peklu, niti ne gledajo iz nebes stiske svojih sorodnikov na svetu, ampak da vsi spijo v grobu do jutra vstajenja."

Bog mi je pomagal, da sem tedaj dojel, da je smrt pravo nasprotje življenja, stanje popolne ugaslosti, neobstajanja življenja. Tedaj mi je postalo jasno, kako napačna je predstava, da ima človek neumrjočo dušo, posebno še potem, ko sem prebral poročilo o stvarjenju Adama in Eve: "Tedaj upodobi Bog človeka iz zemeljskega prahu in vdahne v njegove nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša."18 Postalo mi je jasno, da je Božji življenjski dih sredstvo, s katerim oživlja in ohranja naše telo. Po zaslugi tega življenjskega diha se širijo naša pljuča, utripa naše srce, se pretaka naša kri po žilah in se gibljejo naši udi. Kadar pa Bog ta življenjski dih odvzame, življenje preneha. S tem ko je Bog v Svetem pismu pojasnil, da je človek postal živo bitje, (živa duša) v nasprotju z zelo razširjenim mišljenjem, da je človek dobil dušo - je Bog zaprl Satanu in njegovim hudobnim duhovom možnost, da se nam prikazujejo in trdijo, da so duhovi pokojnih sorodnikov, ki so baje dosegli višjo stopnjo obstoja.
Na koncu našega proučevanja o stanju človeka po smrti se je pred menoj odprla popolnoma nova podoba o Bogu. Zelo jasno sem tudi dojel, da ga krščanstvo dostikrat predstavlja popolnoma napačno.

Da bi lahko razumeli moje stanje tisti teden, si morate zamisliti človeka, ki nikoli ni imel Svetega pisma, a kaj šele, da bi ga bil proučeval. Takemu človeku življenje ne ponuja pravega veselja, kajti takoj ko odkrije nekaj, kar ga veseli, se pojavlja misel na smrt, ki bi že jutri lahko vse uničila. Stalno se srečuje z večnostjo - toda s kakšno? A poleg tega še odkrije, da tudi drugi ljudje ne vedo o tem več kakor on. Potem pa nekega dne popolnoma nepričakovano sreča koga, ki ima v roki knjigo, ki prihaja od samega darovalca življenja. Končno dobi ustrezne odgovore na vsa vprašanja, ki so ga leta mučila - da, dobi še veliko več.

Odkril sem, da daje svetopisemski nauk o vstajenju vsem ljudem možnost, da bi dosegli nesmrtnost. "Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost. Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: Požrta je smrt v zmagi. Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?"19
Jezus, Knez življenja, bo ob svojem zopetnem prihodu s svojimi nebeškimi angeli dal nesmrtnost njim, ki so ga sprejeli za svojega Gospoda. Zopet bo podaril življenje njim, ki so ga izgubili zaradi Kristusa. Vstajenje je ta veliki dogodek, ki so ga pričakovali pisci Svetega pisma.

Apostol Pavel, ki je zaradi Kristusa izgubil vse, je bil prežet z veseljem, ker je utemeljil svoje upanje na vstajenju od mrtvih.20 Svoje misli je stalno usmerjal proti nebu: "Kajti naša domovna država je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki preobrazi telo našega ponižanja, da bo podobno telesu njegove slave, po moči, s katero si tudi more vse podvreči."21 Zanimivo mi je bilo tudi to, da je Pavel, ko je pisal o svojih težavah v Aziji - ko je skoraj obupal - vendar zaupal Bogu, ki obuja mrtve.22 Apostol ni rekel, da bo ob svoji smrti srečal Gospoda, marveč je temeljil svoje upanje na vstajenju.
Ko sem poskušal iz Svetega pisma zvedeti, kdaj bodo pravični dobili svoje plačilo, krivični pa kazen, sem ugotovil, da se to ne bo zgodilo ob smrti, ampak pri obeh vstajenjih. Jezusove besede so me osupnile: "Ampak kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce, in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih."23

Odkril sem tudi, da je Pavel usmeril pozornost na Jezusov zopetni prihod in na to, da bo od Jezusa osebno dobil "venec pravičnosti". Ob koncu svojega življenja je nosil ta že utrujeni bojevnik križa na svojem hrbtu brazgotine od ran, ki jih je dobil od petkrat po devetintrideset udarcev.24 Toda hrabrilo ga je upanje na vstajenje. Čeprav se je zavedal, da se bo kmalu srečal z rabljevim mečem, je glasno oznanjal sporočilo, ki bo hrabrilo rodove vernih ljudi. Opozarjal je na čas, ko bodo vsi dobili plačilo večnega življenja.
"Kajti jaz bom skoraj žrtvovan in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili njegov prihod."
25
Med celotnim proučevanjem o vstajenju sem razmišljal o tem, da če bi bili pisci Nove zaveze verovali, da ima človek neumrjočo dušo, ki gre ob smrti v nebesa, bi gotovo omenili, da bo Kristus dušo prinesel s seboj in jo zopet združil s prejšnjim telesom.
Toda nikjer nisem našel take misli. Namesto tega mnoga svetopisemska besedila dokazujejo nasprotno. Apostol piše Pavel na primer izčrpno o pravičnih pokojnih in vstajenju in večkrat omenja, kako bo Jezus obudil mrtve.
26
Moje zadnje odkritje - in eno najpomembnejših - glede vstajenja je v listu Hebrejcem, ki poroča o veri Božjih služabnikov v različnih obdobjih in o njihovih preizkušnjah in težavah, o njihovi hrabrosti in upanju v vstajenje in večno življenje, ki jih je navdajalo tudi tedaj, ko so gledali smrti v oči.
27
"Žene so dobivale svoje mrtve od mrtvih obujene; drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje; drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah, (njih ni bil svet vreden!) po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. In vsi ti, dobivši pričanje po veri, niso prejeli izpolnitve obljube, ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da bi oni ne dosegli popolnosti brez nas."28

Mislil sem: Ko bi vsaj lahko še živel za to čudovito upanje na vstajenje in večno življenje. Potem pa je nekaj prekinilo moje navdušenje, ki se je začelo razvijati v moji duševnosti. Bilo je nesmiselno misliti, da mi bo Bog odpustil moje sovraštvo, ki sem ga tako dolgo gojil do njega. Ne, to je nemogoče! Bolje je pregnati iz svojih misli upanje na večno življenje. Končno pa sem se povezal še s hudobnimi duhovi. Bog mi tega ne bi mogel odpustiti. Pozabi na vse to, Morneau, prepozno je, sem si rekel.
Naključno je Cynthija pred koncem našega proučevanja prebrala besedilo, ki svetuje kristjanom, "da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa Kristusa".29

To besedilo me je spodbudilo, da sem se gospodu in gospe Grosse zahvalil za njuno prijazno pripravljenost, da z menoj proučujeta Sveto pismo. Rekel sem jima tudi, da bi bila moja želja živeti z upanjem na slavni Gospodov prihod, vendar pa je bilo moje življenje takšno, da bi bilo to nemogoče.
"Obstaja upanje," je rekla Cynthia. "Imamo Velikega duhovnika, Kristusa, ki je pravičen in opravlja svojo službo v nebeškem svetišču v našo korist. Prišel je in umrl na križu na Golgoti, da bi lahko bil naš Veliki duhovnik. Po njem, in to samo po njem, lahko dobimo zveličanje."
Pomislil sem, da ne bi rekla, da obstaja upanje, ko bi vedela za mojo zvezo s hudobnimi duhovi.
"Za vas obstaja upanje," je nadaljevala, "to je popolnoma gotovo. Za vsakega od nas je upanje pri Jezusu. Vse dokler človek živi in išče pomoč pri Jezusu, obstaja upanje."
Potem je odprla Sveto pismo in brala: "Kajti nimamo Velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti naših slabosti, ampak izkušan je v vsem, kakor mi, a brez greha. Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč."30

Dobesedno sem ji iztrgal Sveto pismo iz rok in rekel: "Dajte mi, da to vidim." Prepričan sem, da je Božji Duh prežel mojo dušo z upanjem, ki me je spodbudilo, da sem ji vzel Sveto pismo iz rok. Med mojo službo v kanadski trgovski mornarici sem vrgel rešilno vrv nekemu mornarju, ki je padel v morje. Ta je vrv zagrabil in se je obupan oklepal. Podobno se je dogajalo meni. Dojel sem svoje stanje izgubljenosti in videl neko upanje ter se ga hitro oklenil.
Ker je bilo že pozno, sem prosil Cyrila, naj moli, preden bom odšel domov. Vprašal sem tudi, ali lahko naslednji večer spet pridem, da bomo dalje proučevali. Seveda sta se strinjala s tem, Cyril je molil in jaz sem odšel.
Med vožnjo domov sem bolščal skozi tramvajsko okno - ves ta čas pa so kolesa škripala, vrata se glasno odpirala in zapirala, ljudje vstopali in izstopali in je voznik glasno napovedoval postaje. Moje misli so se ukvarjale s tem, kar je rekla Cynthia. Njene besede so odmevale v mojem spominu: "Za vas obstaja upanje, to je popolnoma gotovo! Za vsakega od nas je upanje pri Jezusu. Vse dokler človek živi in išče pomoč pri Jezusu, obstaja upanje."
Zdelo se mi je, kakor da mi je nekdo prišepnil, da obstaja upanje za ljudi brez upanja, za nevredne - in celo za častilce hudobnih duhov.
Dvaintrideset let pozneje sva se z ženo srečala z zakoncema Grosse v Torontu v Kanadi. Kmalu po moji spreobrnitvi sta se namreč preselila v Združene države Amerike, pa se vsa ta leta nismo videli. Ko smo se tedaj pogovarjali o tistih dneh jeseni leta 1946, je Cyril povedal nekaj, kar me je navdušilo, ker sem v tem videl usmiljeno delovanje Duha Božje ljubezni v mojo korist.

"Nekaj mesecev po moji poroki," je rekel, "sem poslušal nekaj svetopisemskih predavanj Warrena Taylorja, pridigarja Adventistične cerkve v Montrealu. Ni mi bilo težko verovati v to, kar je govoril pridigar Taylor, ker je vedno navajal samo Sveto pismo. Potem je neki večer proučil z menoj temo o svetopisemski soboti. Pri tem proučevanju sem se spomnil nekega dneva v Halifaksu, ko sem vprašal svojo babico, kateri je pravi dan počitka. Toda tudi proučevanje s pridigarjem Taylorjem me ni popolnoma prepričalo o tem. Ne da bi komu o tem kaj povedal, sem tisti večer prosil Boga, naj mi pomaga z vero sprejeti soboto kot dan počitka. Prosil sem ga, naj me usposobi prepričati o soboti nekega človeka.

Naslednji ponedeljek sem kot navadno odšel na delo. Toda postal sem utrujen ali nemiren, in sem se nenadoma odločil dati odpoved. Ker sem zvedel za neko novo tovarno, ki je iskala delavce moje stroke, sem še tisti večer odšel na pogovor v to tovarno in bil na moje presenečenje takoj sprejet. A poleg tega je bila tam tudi plača večja. In tako sem se vrnil na staro delovno mesto in dal odpoved.

Prišel je tudi trenutek za začetek dela na novem delovnem mestu. Tisti ponedeljek zjutraj sem sedel poleg nekega delavca, ki je imel dve čudni navadi. Prvič, kadil je kakor lokomotiva. Bil sem hvaležen, ker smo lahko odprli okna. Njegova druga navada pa je bila, da me je vedno, če stroj ni pravilno deloval, presenetil s poplavo neverjetnih kletvic. Jaz sem že pozabil, za kaj sem prosil Boga, toda Bog nikoli ne pozabi molitev svojih otrok. Nikoli si ne bi mislil, da me bo ta mladi mož, ki je sedel poleg mene, še tisti dan prosil, da, zelo nujno prosil, naj še tisti večer z njim proučujem Sveto pismo. Nisem vedel, kako težki problemi težijo življenje Rogerja Morneaua, ko je tistega jutra v Montrealu sedel za svojim strojem."

Darovalec življenja je videl neprespano noč nekaj dni pred srečanjem s Cyrilom in slišal mojo kratko molitev tisto zgodnje jutro ter poskrbel za to, da sem bil deležen prave pomoči.
Ko je Cyril prosil Boga, naj ga ohrabri posvečevati soboto, in izrazil željo, da bi o tem pripovedoval še komu, je Vsemogočni rekel: "Za tebe imam ravno pravega človeka." Potem je Sveti Duh spodbudil Cyrila, da je spremenil svoje delovno mesto.
Ko je v meni divjal najhujši boj glede najpomembnejše odločitve v mojem življenju, mi je bil Bog pripravljen pomagati. Sveti Duh je lepo pripravil vse podrobnosti. Pri tem mislim predvsem na Harrya, mojega judovskega nadrejenega, in njegovo željo, da zve, kateri cerkvi pripada Cyril, in na njegovo prošnjo, da mu pri tem pomagam.

Svetopisemske teme, ki smo jih tisti torek proučili skupaj, so mi dale pregled nad večnimi resnicami. Božji Duh mi je dal tako jasen razum, da za dojemanje nisem potreboval nekega globokega bogoslovnega raziskovanja, ki bi zahtevalo več časa. Ker sem bil v kriznem stanju, nisem mogel po svoji želji razpolagati s svojim časom. Vedel sem, da bo verjetno že v kratkem času prišlo do spopada s hudobnimi duhovi.

Zdelo se mi je, da mi je preostal samo še kratek čas milosti.

jutri sledi:
9. Dan zaobljube
         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!