9. Dan zaobljube

Gotovo se spominjate moje obljube satanističnemu svečeniku, da mu bom v sredo povedal, ali bom pristopil k njihovemu tajnemu društvu ali ne. Duhovi so obljubili posebne blagoslove za moje življenje; toda sedaj sem v kratkem času, v dveh dneh, spoznal nekaj velikih obljub iz Božje besede.

Tako sem tisto sredo zjutraj šel na delo z mislimi na te obljube in se spraševal, kaj naj naredim. To je bil dan streznitve. Veliko sem razmišljal in malo govoril, medtem ko je na tisoče misli drvelo skozi moje možgane. Ob 17. uri sem se odločil oditi domov peš namesto s tramvajem. Zaradi velike napetosti nisem imel volje do hrane, zato sem se večerji odpovedal. Moral sem opraviti neprijeten telefonski pogovor. Prijatelju Rolandu sem moral sporočiti, da iz določenih vzrokov, ki mu jih ne morem povedati, ne bom prišel kakor vsako sredo zvečer na sestanek češčenja bogov. Prosil sem ga, naj svečeniku pove, da se mu bom kmalu oglasil.

Tako sem počasi šel po ulici Bleury mimo najrazličnejših trgovin, ne da bi jim namenjal posebno pozornost. Ne znam pojasniti, zakaj, toda nenadoma sem pogledal v neko izložbo. Ko sem odšel nekaj korakov naprej, sem dojel, da sem v izložbi videl Sveto pismo. Vrnil sem se in še enkrat dobro pogledal. Da, med vso tam razstavljeno kramo je bilo novo Sveto pismo.
To je bila zastavljalnica, ki je ponujala različne stvari po ugodni ceni. Ob Svetem pismu je na majhnem listku pisalo: "To Sveto pismo lahko danes dobite po posebno ugodni ceni. Vstopite! Splača se!"

Počasi sem se prerinil v trgovino polno kupcev. Police z blagom so bile prenapolnjene in tako postavljene, da skoraj nisi vedel, kam bi stopil. V enem delu trgovine so bile razstavljene moške obleke, s stropa so pa visele kitare in razna druga glasbila. Povsod so bile naznačene cene in reklame s posebnimi ponudbami.
Pristopil mi je manjši moški in vprašal: "Ali vam lahko pomagam?"
"Zanima me Sveto pismo, ki ga imate v izložbi. Koliko stane?"
"O, Sveto pismo. Prinesel vam ga bom."
"Ni vam treba iti ponj, rad bi zvedel samo za ceno, ker nimam veliko denarja s seboj." Vendar ga je prinesel.
"Gotovo imate dovolj denarja pri sebi za to Sveto pismo. Ravno pred približno eno uro sem ga položil v izložbo in ga prodajam po posebno ugodni ceni." Govoril je še naprej, ker pa sem upošteval njegovo starost, sem poskušal biti vljuden. "Če hočete kupiti poceni Sveto pismo, nikoli ne pojdite v trgovino, kjer prodajajo samo Sveta pisma, ampak v trgovino, kakršna je tale," mi je svetoval.

Končno mu je uspelo priti nazaj, ne da bi kaj prevrnil. Mislil sem, da je moral biti v mladosti akrobat. Sveto pismo mi je dal v roke in dejal: "Mar ni čudovito Sveto pismo?"
"Koliko stane?" sem ga ponovno vprašal.
"Ne bo vam treba plačati toliko, kakor v prodajalnah Svetih pisem. Glejte, takšno Sveto pismo, kakršno je tole, verjetno prodajajo za 15 dolarjev ali pa morda še za več. Pokazal vam bom zakaj." Odprl ga je nekje v Novi zavezi in rekel: "Ne vem veliko o Svetih pismih, toda vem, da je Sveto pismo z rdečimi poudarki najboljše."

Spet sem ga hotel vprašati, koliko zahteva za Sveto pismo, toda prehitel me je. "Za tole Sveto pismo sem imel namen zahtevati precej visoko ceno, toda čim dlje govorim z vami o njem, toliko bolj cena pada."
"Čudovito! Le govorite dalje, da boste prišli na en dolar in petdeset centov, pa bom segel v svojo denarnico in vam plačal."
"Dogovorjeno! Dajte mi en dolar in petdeset centov."
Tega res nisem hotel, zato sem začel možu razlagati, da ga nisem hotel opehariti, in da sem rade volje pripravljen plačati toliko, kolikor meni, da je prav."
"Ne, ne bom zahteval niti centa več. Ko enkrat povem ceno, ostanem pri tem."
Ko sem mu dal denar, je rekel: "Svetega pisma vam ne bom zavil. Za to ceno si ne morem privoščiti še ovojnega papirja. Verjetno vas ne bo motilo, da ga boste odnesli kar takole, ali ne?"
"Ne, sploh ne," sem odgovoril in hotel oditi iz trgovine. Ko sem hotel vrata že zapreti, sem se ustavil in se še enkrat obrnil, ker sem se nenadoma nečesa spomnil.
"Ali je kaj narobe?" je vprašal majhen mož.
"Moj gospod, to je bil en najbolj nenavadnih nakupov v mojem življenju. Bi mi povedali čisto odkrito, zakaj ste mi Sveto pismo prodali tako poceni. Dobil sem vtis, da ste se ga hoteli rešiti."
Pogledal mi je naravnost v oči: "Mladenič, to je brez dvoma ukradeno Sveto pismo. Prejšnji teden sem ga prevzel s še nekimi predmeti, ki so mi jih prodali neki mladeniči. Do takrat sem v tem mesecu imel dober promet, toda eno uro pred vašim prihodom, sem razmišljal o tem, da posli ne gredo več tako dobro od trenutka, ko sem kupil to Sveto pismo. Vzemite ga, pojdite domov in berite iz njega, in naj vas Bog blagoslovi."

Takoj sem se spomnil besedila v Heb 4,15.16. Zahvalil sem se in odšel. Pristno veselje je prežemalo moje srce, ko sem šel po ulici s Svetim pismom v roki. Že od svojega otroštva se nisem počutil tako dobro. Zdelo se mi je, da je nekdo odpihnil temen oblak, ki me je pokrival. Zares sem se počutil tako dobro, da se mi je povrnil tudi tek. Ko sem prišel do neke judovske trgovine, sem se odločil kupiti sendvič. Nameraval sem ga pojesti doma med branjem svojega novega Svetega pisma, preden bom odšel k Cyrilu k nadaljnjemu svetopisemskemu proučevanju.

Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je še bolj okrepilo moje zanimanje za pismo Hebrejcem. Po prihodu v stanovanje sem videl, da je bolj pozno, kakor sem mislil. Sveto pismo sem položil na gugalnik, se obrnil, da bi dvignil zastor na enem od oken. Pri tem sem sunil s komolcem gugalnik, in zato je Sveto pismo padlo na tla. "O, ne!" sem vzkliknil, "moje Sveto pismo na tleh!"
Padlo je na tla tako, da je bilo odprto Heb 7. Bral sem: "Ta pa, ker ostane na vekomaj, ima nepremenljivo duhovništvo. Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje."31 S pogledom sem prešel to stran in spet začel brati: "Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo Velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek."32
Po teh svetopisemskih vrstah sem slišal Jezusa reči, da je živ, ljubezniv in mogočen Odrešenik, ki lahko popolnoma reši vse, ki po njem prihajajo k Bogu. To pa pomeni, da si lahko podredi tudi hudobne duhove.

Med vožnjo do Grossejevih sem prebral celotno Pismo Hebrejcem. Ko sem se vračal, sem ga znova preletel, doma pa sem ga prebral še tretjič. Popolnoma me je prevzelo. Pokazalo mi je, da je Kristusovo posredovanje v nebeškem svetišču za človeka prav tako pomembno kakor njegova smrt na križu. To je name naredilo globok vtis.

Spoznal sem, da Jezus ljubi tudi ljudi, ki tega niso vredni. V njem sem videl tega, ki lahko uredi vse zadeve. Dojel sem, da je Gospod slave dovolil ljudem, da so ga križali, "da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je: Hudiča".33 Dojel sem, da imam edino upanje v tem, da se popolnoma zanašam na zasluge njega, ki lahko zveliča vse, ki pridejo k njemu.
Od štirih svetopisemskih proučevanj, ki smo jih predelali pri Cyrilu v sredo zvečer, je bilo eno zame posebno pomembno. Imelo je naslov: Usoda brezbožnih.

Vse do takrat mi je Sveto pismo razodevalo darovalca življenja kot Boga ljubezni, Boga, ki je svet ljubil tako, da je dal svojega Sina, da se ta, ki veruje vanj "ne pogubi, temveč da ima večno življenje".34 Dve dodatni svetopisemski razlagi sta podkrepili to dejstvo na način, ki ga nikoli ne bom pozabil. Prvič, Bog svojega Sina ni poslal na svet zato, da bi ga obsodil, ampak zveličal.35 Drugič, Bog bi rad rešil vse ljudi.36 Tako sem odkril, da ljubezen določa vse Božje odnose s človeštvom.

Spraševal sem se, kako bi Bog ravnal z ljudmi, ki zavračajo njegovo ponudbo. Ali bi postal popolnoma nasprotno bitje, ali bi torej užival v tem, da bi ljudi neskončno mučil, kakor to misli večina kristjanov? Zelo sem si prizadeval zvedeti, kaj Sveto pismo pravi o tem.
V našem proučevanju je šlo najprej za začetnika in povzročitelja zla in za vprašanje, kako bo Bog ravnal z njim, ko bo konec greha. Izaija pravi: "Kako si padel z neba, o Lucifer, sin jutranje zarje!"37 Ezekiel opisuje veliko modrost in visok položaj, ki ga je ta angel zavzemal v Božji vladavini. "Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, v Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja. ... Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi."38

Ta vzvišeni angel je prenehal občudovati lepoto Božjega bitja in se je odvrnil od njega, da bi občudoval samega sebe. Nato pa je iz samoobčudovanja nastalo samopoviševanje. "Srce se ti je prevzelo zaradi tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja; zvrnil sem te na tla."39

Njegova sebičnost se je pomnožila, in prišel je trenutek, ko se je odločil ravnati tako, da bo, kakor je menil, enak z Bogom in še višji od Kristusa.
Prerok Izaija pravi: "Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad zvezde vsemogočnega Boga povišam svoj prestol, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bom Najvišjemu."40

Čeprav so svetopisemski podatki o Satanovem uporu še tako zanimivi, me je najbolj pritegnilo vprašanje, kaj bo Bog naredil s padlim kerubom, ko bodo Satan in njegovi padli angeli razodeli svoj pravi značaj pred celotnim vesoljem.
Ezekiel pojasnjuje: "Po množini svojih krivic, v nepravičnosti svoje kupčije si onečastil svoja svetišča; zato sem izpeljal izsredi tebe ogenj, ki te je požrl, in izpremenil sem te v pepel na zemlji pred očmi vseh tistih, ki te gledajo. Vsi, ki te poznajo med narodi, strme ob tebi; strahota si vsem in nikdar več te ne bo!"41

Darovalec življenja bo končno povzročitelju greha in smrti priredil konec. Hudiča ne bo več.
Potem ko sem prvič prebral ta svetopisemska besedila, sem pomislil, a potem tudi rekel gospe in gospodu Grosse: "Kako je potem možno, da krščanski teologi oznanjajo, da bo Satan večno živel v ognjenem jezeru, ko pa Sveto pismo jasno trdi prav nasprotno?"
Gospa Grosse je pojasnila, da ne bi smel biti preveč presenečen, saj je bila ena tretjina angelov, vsa visoko nadarjena bitja v nebesih, tako zmedena, da se je kljub tveganju večne pogube postavila na Luciferjevo (Satanovo) stran.42

Potem smo v Svetem pismu raziskovali, kaj uči o usodi hudobnih ljudi. "Toda brezbožni poginejo, in sovražniki Gospoda bodo kakor krasota livad, minevajo in izginejo kakor dim."43

To besedilo jasno pove, kako vsezajemajoče bo uničenje njih, ki so zavrgli Božjo milost in vztrajajo v tem, da sami sebe uničujejo.
Moral sem misliti na svoje otroštvo. Ljudje na deželi so si večinoma sami delali milo. Moj oče je to delal v mrzlih zimskih mesecih, ko je bilo prijetno zakuriti velik ogenj. Potrebno je bilo stopiti velike količine živalskih maščob in jih več ur kuhati v peči na drva v skednju. Z bratom Edgarjem sva se zabavala tako, da sva metala koščke maščobe na razbeljeno peč. Z veseljem sva opazovala, kako se maščoba hitro topi in izginja.
Tako Sveto pismo pojasnjuje, da bo Bog zbrisal z našega planeta hudobne ljudi in vse sledove zla.
Proučevanje smo končali z branjem besedila, ki govori o kaznovanju brezbožnih, ter tudi razmišljali o njem. Sveto pismo pravi: "Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine, ne mladike. ... In pogazite brezbožnike, kajti kakor pepel bodo pod vašimi stopali v dan, ki ga jaz napravim, pravi Gospod nad vojskami."44

Cyril je rekel, da je veliki Vladar vesolja Bog ljubezni in hkrati tudi Bog pravičnosti. In čeprav je prežet z ljubeznijo, ne smemo nikoli pozabiti, da so se ti, ki so zavrgli njegovo ljubezen in daritev njegovega Sina na Golgoti, obsodili sami. Krivi so zato, ker so zavrgli Duha milosti.
"Prihaja dan," je nadaljeval Cyril, "ko bo Bog izvršil smrtno kazen nad ljudmi, ki so si jo povzročili sami. To bo večna smrt, 'kajti plačilo za greh je smrt'."45

Sedaj sem razumel, da je nauk o večnih mukah, ki so ga kristjani oznanjali s prižnic, ljudi pripravil do tega, da so Boga pregnali iz svojih misli in življenja. V svoji mladosti sem tudi sam postal žrtev te zablode. Postalo mi je tudi jasno, da mora vsak, ki želi proučevati usodo brezbožnih na temelju Svetega pisma in biti o tem pravilno obveščen, začeti z dejstvom, da je zakon ljubezni pravzaprav temelj Božje vladavine. Vsa Božja ravnanja z ljudmi, ki jih je ustvaril, izhajajo iz tega izhodišča. Tako je torej nemogoče verovati v nauk o večnih mukah. To svetopisemsko proučevanje je tako odpravilo iz mojega srca vso mojo ogorčenost do Boga.
Potem je Cyril pojasnil, da so tisočletna trpljenja človeštva neposredna posledica Luciferjevega ravnanja v začetku njegovega velikega upora. Visok položaj, ki ga je imel v Božji vladavini, je dajal njegovim izjavam velik pomen in podpiral njegove zahteve. Skrivnostno početje je prikrilo njegove prave cilje. Večina nebeških prebivalcev ni mogla predvideti končnega izida njegovega delovanja. Greh se je vtihotapil v vse oddelke Božje vladavine. Luciferja je skominalo po časti in moči, ki pripadata samo Bogu.
Nebeški angeli niso mogli razumeti narave in končnih posledic greha. Zaradi blaginje vseh je moral Bog pustiti dovolj časa, da bi lahko Lucifer in njegovi privrženci s svojimi hudobnimi deli odkrili nadvse strašno zlobo greha. Prebivalci vesolja so v tihi grozi opazovali stiske in grozote človeštva. Kar so videli, je zapustilo v njihovem mišljenju neizbrisen vtis.
Všeč mi je bil Cyrilov opis velikega duhovnega boja, in lahko bi ga poslušal ure in ure, toda ni hotel, da bi dobil, kakor je to imenoval, "prebavne motnje". Ko smo proučili še neko točko, smo začeli preiskovati nekaj drugega.
Cyril je rekel: "Ko bodo vse sledi zla zbrisane s tega planeta in bo Kristus ustvaril tako čudovit svet, kakršen je bil naš v začetku, potem bosta v vsem stvarstvu vladali skladnost in sreča. Kakšno čudovito obdobje bo to!"
Zaradi načina Cyrilovega in Cynthijinega opisovanja resničnosti o velikem duhovnem boju med silami dobrega in zla sem se začel zavedati, da je na delu Sveti Duh - in da je v minulih letih delal mogočno in čudežno, da me je pripeljal do te točke, na kateri sem bil zdaj.
Dobro se še spominjam, kako sem tisti večer pogledal na uro. Bilo je dvajset minut čez deveto. Bilo mi je jasno, da če Božji Duh ne bi posegel v moje življenje, bi se sedaj pogovarjal s častilci hudobnih duhov. Namesto tega pa sem se veselil čudovite prednosti, da sem imel v svojih rokah Sveto pismo in se dokončno odločil, da se bom z Božjo pomočjo osvobodil češčenja hudobnih duhov. V tem trenutku me je ob pomisli na to spreletel srh, naježili so se mi koža in lasje.

Na koncu našega proučevanja o usodi brezbožnih sem omenil gospodu in gospe Grosse, da sem v času, ko sem se moral učiti marsikaj na pamet iz katoliškega katekizma, naletel na več svetopisemskih izrazov, ki so podpirali predstavo o neskončnem kaznovanju brezbožnikov. Spominjal sem se izrazov, kot so "večni ogenj", "kazen večnega ognja", "njih mučenja dim vzhaja na vekov veke".
Moja gostitelja sta priznala, da so v Svetem pismu takšni izrazi, in bi bilo sicer potrebno precej časa, da bi raziskali njihov pomen, ampak bi se splačalo. Res smo čez tri dni imeli zanimivo proučevanje o tem. Vodil ga je pridigar L. W. Taylor. O tem bom poročal pozneje.

Ko sem tisti večer odšel spat, sem bil trdno prepričan, da je Cyrilov Bog resnično darovalec življenja, kateremu dolgujejo hvaležnost za svoj obstanek celo hudobni duhovi. To je dokazovalo tudi dejstvo, da sem lahko proučeval Božjo sveto Besedo, ne da bi me pri tem ovirali.

V četrtek zvečer po vrnitvi domov s proučevanja Svetega pisma sem dojel, da so hudobni duhovi obiskali moje stanovanje. Po prihodu domov v petek zvečer pa mi je bilo jasno, da mi želijo nekaj povedati.

jutri..
10. Odgovor mojega predstojnika

    


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

'V nebesih sem videl mrtvo sestro'   

Citiram:

Colton Burpo: 'V nebesih sem videl mrtvo sestro'

Ko je bil Colton Burpo star štiri leta se mu je razlil slepič.
Po operaciji je staršema, ki mu za umrlo sestro nista nikoli povedala, zatrjeval, da jo je videl v nebesih.
Zdaj sta starša o njegovih videnjih napisala knjigo

'Nebesa resnično obstajajo'.


Colton Burpo

Coltonova videnja so v knjigi opisali njegovi starši. (Foto: http://personalityspirituality.net/)

 

Starša Sonja in Todd Burpo. (Foto: http://personalityspirituality.net/)

Colton Burpo iz Nebraske je zaradi razlitja slepiča pri štirih letih moral prestati dve nujni operaciji, njegovo življenje pa je viselo na nitki. Zdravniki so sprva mislili, da gre za gripo in šele po vrnitvi z družinskega potovanja v Colorado so resno bolnega fantiča pripeljali v bolnišnico. Oče Todd in mama Sonja sta bila prepričana, da se zgodba ne bo dobro končala. Kljub temu je Colton povsem okreval in svoja starša povsem šokiral, ko jima je povedal, da je med operacijo odšel v nebesa in tam srečal svojo sestro. Kar pa je presenetljivo, je to, da Coltonu starša nista nikoli povedala, da je Sonja pred njegovim rojstvom splavila nerojenega otroka.



Todd in Colton po operaciji. (Foto: http://personalityspirituality.net/)





Pradedek Pop na sliki malo pred njegovo smrtjo. (Foto: http://personalityspirituality.net/)

 

„Zdela se mi je znana, začela me je objemati in rekla, da je vesela, da ima sedaj ob sebi nekoga iz svoje družine. Ampak ni imela imena, rekla je, da ji ga nikoli niso dali. A komaj čaka, da bosta prišla mama in oče, da bodo lahko skupaj.“ Starša, ki pravita, da je Colton ob teh pripovedovanjih smrtno resen, je presenetilo tudi to, da je Colton videl tudi svojega pradedka Popa, ki je umrl 30 let pred njegovim rojstvom. A ni ga prepoznal s fotografije, posnete tik pred njegovo smrtjo, temveč s tiste, na kateri je bil pradedek še mlad fant.

Sonja, učiteljica, je o sinovih pripovedih sprva dvomila, a lokalni pastor vztraja, da je Colton resnično bil v nebesih. Coltonovi spomini pa so iz leta v leto bolj živi. „Tam so ulice iz zlata in veliko barv. Tam so vse mavrične barve, to je kraj čudovitih odtenkov. Vrata so bila iz zlata, na njih pa so bili biseri. In nikoli se ne stemni, vedno je svetlo. Počutil sem se varnega.“

Todd in Sonja sta o sinovih videnjih napisla knjigo 'Nebesa resnično obstajajo' (Heaven is For real), ki je postala najbolj prodajana knjiga New York Timesa – prodali so namreč že več kot pol milijona izvodov.




(Foto: http://personalityspirituality.net/)

http://bibaleze.si/clanek/novice/colton-burpo-v-nebesih-sem -videl-mrtvo-sestro.html

Miran glede na tvoje versko prepričanje, mi  lahko malo pokomentiraš tale dogodek, kajti nedvomno je, da gre tukaj za dogodek, ki ga je doživel nek otrok protestantskih staršev !

Hvala

Lepo nedeljo želim vsem in obilo božjega blagoslova!


    Gospod naj ti da svoj blagoslov................

10. Odgovor mojega predstojnika
Svojemu predstojniku sem obljubil, da bom zvedel, zakaj Cyril posvečuje svetopisemsko soboto. Zato bom sedaj poročal o proučevanju teme o svetopisemski soboti. Vse druge teme, ki smo jih proučevali v četrtek in petek, bom preskočil, da se moje poročanje ne bi preveč razvleklo.
Takoj v začetku je Cyril rekel, da Sveto pismo opisuje svetopisemsko soboto kot sedmi dan tedna. "Četrta od Božjih zapovedi, ki jih je sam Bog objavil, nas opominja, naj se spominjamo sobotnega dne in ga posvečujemo. Vabilo, naj 'se spominjamo' sobotnega dne, je bilo dano verjetno zato, ker ljudje zaradi vsakdanjih prizadevnih poslov zelo lahko pozabijo tudi na nekatere pomembne stvari v življenju."
Potem smo odprli naša Sveta pisma in skupaj brali četrto zapoved: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ. Šest dni boš delal in opravljal ves svoj posel, ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, niti tujec, ki je v tvojih vratih. Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje, in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil."46
Presenetilo me je odkritje, da se je zapoved o posvečevanju od njega posvečenem dnevu zelo razlikovala od zapovedi v katoliškem katekizmu, ki sem ga uporabljal kot otrok. Takoj sem rekel gospodu in gospe Grosse: "To niso zapovedi, ki sem se jih kot otrok učil na pamet." Pogledal sem drugo vrsto istega poglavja in začel brati. "Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov zraven mene. Ne delaj si rezanih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih, zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, mogočni, goreči."
Pravzaprav sem prebral vseh deset zapovedi in ugotovil, da je v njih veliko več podrobnosti, kakor v besedilu zapovedi v katekizmih, ki sem jih poznal. "Težko mi je verovati, da so to resnično Božje zapovedi," sem zinil.
Cyril je pojasnil zelo obzirno, a vendar zelo resno, da gre v resnici za Božje zapovedi, ki jih je Bog po Mojzesu dal Judom. Potem je v obliki vprašanja izjavil nekaj, kar je na široko odprlo zadevo pred mojim umom. "Roger, ne bi rad zvenel kakor posebno pameten, vendar ali je možno, da so zapovedi, ki jih poznaš, od katerega drugega boga?"
Potem mi je zasvitalo, ko sem si v umu predstavljal tako imenovano sobo za češčenje bogov: padli kerub, demonski bog je v preteklosti spletkaril z Božjimi svetimi zapovedmi, da bi zapeljal človeško družino. Nato sem si zamislil prebivalce vsega sveta, ki jih je zapeljal mojster prevare.
Ko sem se vrnil k proučevanju svetopisemske sobote, me je presenetil velik poudarek, ki ga je Gospod pripisal sedmemu dnevu tedna, ki ga je treba posvečevati. "In dodelal je Bog sedmi dan svoje delo, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil Bog ustvaril in storil."47
Dejstvo, da je Bog Izraelcem štirideset let med potovanjem čez puščavo vsak dan razen sobote priskrbel hrano, mi je pokazalo, kako resno je Bog jemal ta dan in kako svet je bil. "Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, dežil vam bom kruh z neba: ljudstvo pa naj hodi in pobira vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje, da ga izkusim, ali bo po mojem zakonu živelo ali ne. In šesti dan naj pripravijo, kar so nabrali, in bo dvakrat toliko, po kolikor so nabrali vsak dan. Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega."48
Zanimivo mi je bilo, kako je Bog poskušal Izraelce seznaniti s svetostjo svoje sobote. Ko smo brali poročilo o izkušnjah z mano, se mi je zdelo celo smešno, da so se nekateri še vedno spraševali, ali je Bog resno mislil to, kar je rekel. "Zgodi se pa sedmi dan, da so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, a niso ničesar našli."49
Potem ko smo v zvezi s svetopisemsko soboto proučili Mojzesove in preroške knjige, smo prešli na Novo zavezo in odkrili, kakšen odnos do sobote so imeli Jezus in prvi učenci. Lukež poroča o Jezusu naslednje: "In pride v Nazaret, kjer je bil vzrejen; in gre po svoji navadi v sobotni dan v shodnico."50 Jezus je judovskemu ljudstvu pojasnil, da je On gospodar sobote.51
Gospodar sobote ni želel, da bi se svete zapovedi njegovega Očeta kdaj spremenile. V svoji pridigi na Gori blagrov ni rekel nič negotovega glede trdnega temelja, na katerih počivajo Božje svete zapovedi. "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi."52
Prebrali smo tudi svetopisemska poročila o sobotnem posvečevanju prvih učencev. Potem ko smo iz Svetega pisma prebrali že toliko o posvečevanju sobote kot spominu na stvarjenje, sem vprašal Cyrila, ali ve, kako je sploh prišlo do tega, da kristjani praznujejo prvi dan tedna, nedeljo, kot dan počitka.
Rekel je, da Rimskokatoliška cerkev trdi, da je na temelju od Boga dane oblasti v minulih stoletjih naredila to spremembo. "Cerkev brez ovinkarjenja daje na znanje ljudem, da je spremenila Božje zapovedi."
Naslednjo nedeljo sem odšel v mestno knjižnico v Montrealu in raziskoval v oddelku za religijo. V nekem katoliškem katekizmu iz leta 1930 sem našel naslednje pojasnilo glede zapovedi, ki je bila v njem označena kot tretja:
"Vprašanje: Kako se glasi tretja zapoved?
Odgovor: Tretja zapoved se glasi. Spominjaj se dneva počitka, da ga posvečuješ.
Vprašanje: Kateri je dan počitka?
Odgovor: Sobota je dan počitka.
Vprašanje: Zakaj praznujemo nedeljo namesto sobote?
Odgovor: Nedeljo namesto sobote praznujemo zato, ker je Katoliška cerkev prestavila svetost s sobote na nedeljo.
Vprašanje: Zakaj je Katoliška cerkev vpeljala praznovanje nedelje namesto sobote?
Odgovor: Cerkev je vpeljala nedeljo namesto sobote zato, ker je Kristus v nedeljo vstal od mrtvih in se je Sveti Duh v nedeljo izlil na apostole.
Vprašanje: S čigavim pooblastilom je Cerkev zamenjala soboto z nedeljo?
Odgovor: Cerkev je nadomestila soboto z nedeljo po zaslugi polnote božanske moči, ki jo je dobila od Jezusa.
Vprašanje: Kaj zapoveduje tretja zapoved?
Odgovor: Tretja zapoved nam ukazuje posvečevati nedeljo kot Gospodov dan."
Ker je to moje odkritje naredilo name globok vtis, sem se te odstavke naučil na pamet. V petdesetih letih sem si kupil en izvod tega katekizma in ga zelo cenim.
Medtem ko je bila moja prva naloga pojasniti mojemu judovskemu nadrejenemu, katerega verskega prepričanja je Cyril, je bila moja naslednja naloga zvedeti, kako in kje je prišlo do tega, da se kristjani tako zelo ukvarjajo z nedeljo. Naslednje mesece sem to raziskoval in sem prišel do presenetljivih odkritij.
Zaradi šefovega zanimanja za Cyrilovo soboto in zaradi svoje nanovo ustvarjene vedoželjnosti je nekdo skočil na noge zaradi te teme: demoni. Na večer naslednjo soboto, ko sem se vrnil domov, so poskušali vzpostaviti zvezo z menoj.
Tisti petek zvečer sta me zakonca Grosse po končanem proučevanju o soboti povabila, naj grem z njima naslednji dan k bogoslužju. Cyril mi je razložil, da bo krščen s potopitvijo in bo postal vernik Cerkve adventistov sedmega dne. Dogovorili smo se, da bom prišel k njima in bomo od njiju skupaj odšli v cerkev.

jutri sledi
11. Novo življenje



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mt 11, 25
Pridite k meni in se odpočijte








Lk 10,21–22
25 Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.


    Gospod naj ti da svoj blagoslov................

Spoštovana Mira,

nekaj odgovorov za nazaj. Glede nebes.
Nebesa so resničen, stvaren prostor, nekje v obširnem vesolju, kjer je tudi "bivališče Stvarnika" in  njegovih angelov.
Bivališče sem napisal pod narekovaji zato, ker Bog nima bivališča, hiše, stanovanja, kot jih poznamo mi.
Bog Jehova, Jezus in Božji angeli so duhovna bitja, ki imajo poveličano, nesmrtno telo.
Kaj več bomo videli in vedeli, ko bomo ob drugem Jezusovem prihodu tudi sami deležni poveličanega telesa, mi živi, zvesti Jezusovi sledilci. Tudi mrtvi pravični, ki vstanejo iz gorbov, dobijo neumrljivo, povleičano telo, in bomo oboji vzet iz Jezusom za 1000 let v nebesa.  Torej bomo takrat lahko podal jasne odgovore glede "nebes".
Po 1000 letih bivanja v nebesih z Stvarnikom in z Jezusom in z vsemi Zveličanimi-deležnimi večnega življenja, Se bodo ta "nebesa"- imenovana v Svetem pismu Novi Jeruzalem" spustila na Zemljo in potem bo Bog Jehova na zemlji ustvaril Nov svet, zemljo brez greha, bolečine, žalosti,. Tudi smrti ne bo več in odrešeni bomo živeli večno.
Še prej preden pa se "nebesa" Novi Jeruzalem spusti na zemljo pride še do zadnje bitke med Satanom in Kristusom, med silami tema in zla in med Božjimi silami, v tej bitki bo Satan in nejgovi pomagači uničeni in novo, čisto, nesmrtno življenje se bo začelo na novi zemlji.
Toliko o tem.
Po pričevanju Svtega pisma so bili v nebesa vzeti do sedaj Enoh, Elija in Mojzes. Za druge pa Sveto Pismo paravi, da mrtvi , kot da spijo v grobovih in ničesar ne vedo, do dne ko se bo drugič pojavil Jezus in mrtve pravične poklical , v poveličanih telesih sledijo v nebesa.

Hvala tudi Miran ,da nas spominjate na naslednje:****
Mt 11, 25
Pridite k meni in se odpočijte

Lk 10,21–22
25 Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.
******

Malo nerodno je samo to, da to ni rekel papež, katerega slik oste pripela spodaj, ampak nas Jezus vabi, naj pridemo k njemu in se odpočijemo. Sicer pa je vsaka Božja oseba dobrodošla, če v njej najdemo mir, srečo, ljubezen in milost.
In ko ste zgoraj pripela tekst: Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje,.. in pridala sliko papeža,..zopet tu Jezus ni mislil papeža, ampak na nebeškega Očeta, Stvarnika Jehova...
Toliko da veste..

Gospod naj vam da svoj blagoslov

     

Miran


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

11. Novo življenje
Ko sem prišel v soboto zjutraj k zakoncema Grosse, sem tam našel nekaj njunih prijateljev, ki so ju želeli spremljati v cerkev. Potem ko sta me Cyril in Cynthia predstavila, smo se malo pogovarjali. Po svoji navadi sem potegnil iz žepa cigarete in jim jih ponudil; toda vsi so jih vljudno zavrnili.

Takrat sem pomislil, kaj pa če adventisti ne kadijo. Kmalu potem, ko smo se odpravili na pot, sem glede tega povprašal Cyrila. Povedal mi je, da adventisti načrtno živijo precej zdravo, vendar ne zato, da bi dosegli posebno Božjo naklonjenost, temveč da bi ostali zdravi. Zdravi ljudje imajo namreč več od življenja. Rekel mi je še, da se ena naslednjih svetopisemskih tem ukvarja z zdravim načinom življenja. V njej so omenjene prednosti, ki jih uživa človek, če ne kadi.

Takoj sem mu zagotovil, da tisti dan v navzočnosti vernikov ne bom kadil. Toda spraševal sem se, kako mi bo to uspelo.
Hkrati sem si dopovedoval, kakšno srečo sem imel, da mi mlada dva že na začetku nista povedala, da ne bi smel kaditi. Zaradi moje zasvojenosti bi prav gotovo zavrnil proučevanje z njima.

Nekoč pozneje sem se s Cyrilom pogovarjal o dejstvu, da je bil tobak v mojem življenju zelo pomemben. Povedal sem mu tudi, da bi se brez dvoma branil z njima proučevati Sveto pismo, če bi to vprašanje omenila že na začetku. Toda bila sta z dobro voljo pripravljena prenašati moje kajenje, da bi me najprej seznanila s Kristusom.

Takrat se še nisem zavedal, da me poskušata spraviti z Darovalcem življenja; vendar ju je vodil Božji Duh.
Ko sem jima tisto sobotno jutro zagotovil, da ne bom kadil v navzočnosti vernikov, sta bila tega vesela. Videla sta, da so njune molitve uslišane. Preden sta me povabila s seboj k bogoslužju, sta prosila Boga, naj na poseben način blagoslovi moje življenje. Prosila sta za dva čudeža.

Prvič, da bi dojel in cenil svetost svetopisemske sobote. Če se bo to zgodilo, potem me bosta prosila, naj grem z njima k bogoslužju. Če se bom odzval njunemu vabilu, bosta to imela za znamenje, da Bog uresničuje čudež zveličanja. A drugič, Boga sta prosila, da bi mi odvzel željo po tobaku.

Bog je na čudežen način uslišal njune molitve. Vse do sedmih zvečer sploh nisem pomislil na tobak. Potem pa je moje telo doživljalo dve uri muke, ki jih nisem čutil nikoli poprej. Iz tega sem sklepal, da nujno potrebujem Odrešenika, nekoga, ki bo v svoji ljubezni naredil čudež, da bi odpravil gospoda nikotina, ki se je vsidral v vsako vlakno mojega telesa.

Tisto sobotno jutro oktobra 1946 v Montrealu se je začel čudovit dan. Narava je izžarevala življenje, zrak je bil svež, svetli sončni žarki, ki so se prebijali skozi drevje, pa so dali zemlji čutiti ljubezen. Zdelo se je, da je bilo mesto tisti dan bolj veselo, in povsod okrog nas smo videli dokaze za to, da nad vsem bedi Bog ljubezni. Ker sem se spominjal nekih svetopisemskih besedil o soboti stvarjenja, je dobil ta dan zame nov pomen.

Jaz, spiritist, sem šel z ljudmi, ki posvečujejo soboto, v adventistično cerkev! Moji novi prijatelji se še niso zavedali, da sem počasi začel zapuščati vrste padlega Luciferja, njihovega nevarnega sovražnika, saj je minilo šele nekaj dni od mojega zadnjega stika s hudobnimi duhovi.

Ko smo se približali cerkvi, sem presenečen ugotovil, da gredo skoraj vsi ljudje na pločniku proti Božjemu domu. Nekateri so mi izrekli prisrčno dobrodošlico in mi dali tiskani spored. V preddverju cerkve sem zagledal stojalo z revijami in traktati. Vzel sem si majhno brošuro. Ko sem se znašel v bogoslužnem prostoru, me je prevzelo dejstvo, da je toliko ljudi prišlo v to cerkev.

Ko smo sedli, sem začel brati brošuro, medtem ko se je slišala tiha glasba. Majhna brošura je vsebovala mnogo podrobnih podatkov o organizaciji in raznovrstnih dejavnostih adventistične cerkve.
Sobotna šola, ki je bila podobna nedeljski, se je začela s prisrčnim pozdravom, imela pa je za vsako starostno skupino poseben spored. Del sporeda pred proučevanjem naukov se mi je zdel zelo zanimiv in poučen, predvsem za koga, ki pride prvič v adventistično cerkev. Tam sem videl ljudi, katerim je bilo pomembno biti v blagoslov soljudem.

Verniki so namenili okoli štirideset minut proučevanju svetopisemskih naukov. Pridigar L. W. Taylor je vodil poseben razred za obiskovalce. Nauki so obravnavali Kristusovo življenje. Glavna misel pa je bila, da se je Jezus v svojem pozemskem življenju ravnal po temeljnih načelih Božje besede. To naj bi bil zgled za nas. Pridigar Taylor je izrekel misel, ki je do danes nisem pozabil. "Če bomo sledili zgledu našega Gospoda, bomo dobili mir, zadovoljstvo in modrost, česar nam svet ne more niti dati niti vzeti."
Ugodnejšega trenutka za njegovo izjavo verjetno ne bi moglo biti. Svetopisemska proučevanja zadnjih nekaj dni, ki so dosegla vrhunec s proučevanjem o svetopisemski soboti, so v meni prebudila željo, da izročim svoje življenje Kristusu in začnem posvečevati soboto, sedmi dan tedna.

Zanimivo bogoslužje, ki se je začelo ob 11. uri, se je končalo z obredom krsta. Eden od kandidatov za krst je bil moj prijatelj Cyril. Ko je po krstu prišel nazaj na svoj prostor, sem mu rekel, da bom, če Bog da, prihodnjo soboto zopet v cerkvi. Prosil sem tudi, ali bi lahko ob priložnosti govoril s pridigarjem Taylorjem.
Pri izhodu iz cerkve je Cyril vprašal pridigarja, ali bi popoldne imel nekaj časa za nas. Rekel mu je, da bom dan preživel pri njih doma. Pridigar Taylor je na prijazen način predlagal, da bi prišel k nam, namesto da bi nas povabil v svojo pisarno.

Zakoncema Grosse sem rekel, da sem jima zelo zelo hvaležen za njuno pomoč. Takrat še nista mogla natančno razumeti, kakšne blagoslove sta vnesla v moje življenje. Božji Duh ju je uporabil za svoje orodje, da bi me pripeljala v duhovno oazo. Tam je lahko Kristus, ki je ustvaril vso jesensko lepoto, katero sem opazoval v raznobarvnih listih tistega čudovitega oktobrskega dne, tudi mene ustvaril na novo.
Približno ob 14.30 tistega popoldneva je prišel pridigar Taylor. Po običajnem uvodnem pogovoru o splošnih stvareh smo prešli na duhovna vprašanja. Omenil sem, da smo prejšnji teden proučevali Sveto pismo. Vprašal je, kako daleč smo prišli in katere teme smo proučevali.

Ko sem naštel nekaj tem, sem omenil, da smo skupaj proučili že dvajset svetopisemskih tem. Tega se spominjam, kakor da bi bilo včeraj. Pridigar Taylor je bil presenečen, potem pa je vprašal, ali me je dobro razumel.
Zagotovil sem mu, da je dobro slišal. Nato je rekel: "Ali mi lahko poveste, zakaj ste toliko proučevali?"
Ne spominjam se več dobro, kateri vzrok sem mu navedel; ampak dobro vem, kako presenečen sem bil zaradi njegovega začudenja, da smo v tako kratkem času proučili skupaj toliko svetopisemskih tem. Menil sem, da bi vsak, ki se sreča s svetopisemsko resnico tako, kakor sem se jaz, Sveto pismo proučeval s takšnim navdušenjem.

Preden sem tisti večer odšel domov, sta mi Grossova pojasnila pridigarjevo začudenost. Namreč pred nekaj časa so nekateri verniki izrazili željo, da bi se radi naučili, kako naj svoje versko prepričanje povedo drugače verujočim. Pridigarja so vprašali, ali bi bil pripravljen imeti z njimi tečaj o tem. Svetoval jim je, da naj ne pretiravajo z obsegom in časom proučevanja, ko proučujejo z ljudmi, ki se dotlej niso veliko ukvarjali z verskimi zadevami. Rekel jim je, da bi bilo idealno proučiti eno do dve svetopisemski temi na teden, ker bi tako ljudje imeli čas dojeti in ceniti to, kar so proučevali. Pridigar je imel prav, ko je priporočal to zadržano in skrbno ravnanje. Toda moj primer je bil izjema, zato je Božji Duh poskrbel, da sta Grossova naredila to, kar je bilo zame najboljše.
Pridigarju sem omenil, da je moj obisk cerkvi to dopoldne naredil name globok vtis. Potem sem ga vprašal, zakaj druge protestantske cerkve ne posvečujejo svetopisemske sobote, ko jo je Bog vendar dal kot sredstvo za pridobitev posebnega blagoslova, blagoslova, ki ga nima noben drug dan v tednu.

V odgovoru je najprej poudaril, da se ima Cerkev adventistov sedmega dne za vnaprej napovedano gibanje. Kakor je Bog poklical Janeza Krstnika, da je povedal ljudem svojega časa, ki so izgubili iz vida mesijanska prerokovanja, da je Zveličar sveta med njimi, tako je poklical tudi Adventistično cerkev, da bo v našem času glas vpijočega v "puščavi".
Kar pa zadeva dejstvo, da mnoge protestantske cerkve ne posvečujejo sobote, kaže na to, da Bog ljudem ne vsiljuje svoje volje, je pojasnil pridigar. Želi, da mu vsi služijo iz ljubezni in ga častijo zato, ker so se naučili ceniti njegov božanski značaj in njegovo ustvarjalno vsemogočnost. Bog se ne veseli prisiljene vdanosti, zato daje vsem svobodo izbire, ali bodo posvečevali Božji dan počitka ali ne.
V nadaljnjem pogovoru sem se vse bolj zavedal, da ne smem zamolčati svoje izkušnje s češčenjem hudobnih duhov, kajti moje veliko zanimanje za verska vprašanja je pridigarju Taylorju govorilo, da je za tem neki močan razlog. Ni mi bilo lahko govoriti o moji zvezi s hudobnimi duhovi, toda imel sem vtis, da mi bo pridigar lahko dal dragocene nasvete ravno sedaj, ko sem se odločil, da se bom osvobodil te hudobne sile.

Potem ko sem mu povedal o svojih spiritističnih dejavnostih, je usmeril mojo pozornost na Vir vsega življenja in vse moči, Jezusa Kristusa. Opozoril me je na naslednje svetopisemsko besedilo: "V njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospostva in vsake oblasti."53 Potem je navedel še druga svetopisemska besedila, ki govore, da je Zveličar močnejši od Luciferja in hudobnih duhov.

Spoznanje, da se imajo vse sile, padli angel Satan in njegovi sodelavci, za svoj obstoj zahvaliti Kristusu, me je ohrabrilo in mi pomagalo v spopadu s hudobnimi duhovi že tisto noč.

Iskal sem neko priložnost, da zaprosim pridigarja, naj mi pojasni nekatere svetopisemske izraze, ki jih uporabljajo ljudje, ki oznanjajo človekovo neumrljivost. Na to mi ni bilo treba dolgo čakati. Ko me je vprašal, ali imam še kakšna vprašanja, sem omenil nekaj odkritij, do katerih sem se dokopal pretekli teden iz Božje besede. Rekel sem mu, da sem iz proučevanj dojel, da je celoten človek umrljiv, kar pa je v popolnem nasprotju s človeškim verovanjem, da človekova neumrljiva duša po smrti dobi plačilo ali kazen. Sveto pismo pa pravi, da ima edino Bog neumrljivost. Brali smo mnoga svetopisemska besedila, ki so poudarila dejstvo, da bo Bog zveličanim ob vstajenju pravičnih podaril neumrljivost. Ker brezbožni nimajo neumrljivosti, bodo prenehali obstajati, ko bo nad njimi izvršena njim odmerjena kazen. Čeprav Božja beseda jasno pove, da bodo brezbožni popolnoma pogubljeni, pa kaže, kakor da neka svetopisemska besedila dokazujejo ravno nasprotno.

"Kot otrok sem se moral veliko učiti na pamet iz katoliškega katekizma," sem še rekel. "Pri tem sem naletel na izraze, ki navidezno podpirajo predstavo o večnem kaznovanju brezbožnih. Spominjam se izrazov, kakršni so 'večni ogenj', 'večna kazen', in 'dim njih mučenja vzhaja na vekov veke'. Zelo vam bom hvaležen, če bi mi lahko pojasnili to, kar se mi zdi protislovno."
Pridigar Taylor je pojasnil, da mnogi ljudje napačno razumejo besedo kazen. Pravijo, da pomeni kazen zavestno trpljenje, in da ni več kazen, če čutila ne čutijo muk. Če pa mislimo na bolj humano kazen, odkrivamo, da jo presojamo po izgubi, torej po čem, kar nam je odvzeto ali za kar smo prikrajšani, in ne le po zadanih mukah.

Razložil je še: "Zakaj se ima smrtna kazen za najhujšo kazen? Ne zato, ker je bolečina hujša; kajti obstajajo načini mučenja, kot na primer bičanje, ki povzroča hujše bolečine kakor obglavljenje ali obešanje. Ampak za najhujšo kazen jo imamo zato, ker se njeno delovanje razteza na najdaljši možen čas trajanja. Žrtev oropa vseh odnosov in blagoslovov življenja, življenje pa presojamo po dolžini trajanja, ki bi se ga človek lahko veselil. Prav to pa je primer s smrtjo, iz katere ni več osvobojenja oziroma vstajenja. Druga smrt prikrajša grešnika za vsa čudovita in neskončna leta večnosti. In prav tako, kakor bo življenje odrešenih večno, tako bo tudi izguba ali kazen brezbožnih večna."
"Vaše razumno obravnavanje te teme mi ustreza in ne bi vam rad odvzel preveč časa, vendar pa bi vam bil hvaležen, če bi mi to zadevo še malo bolj pojasnili."
Nadaljeval je: "V Svetem pismu pomeni izraz večen v zvezi z izrazi ogenj ali kazen preprosto posledice ognja ali kazni. Beseda nima nobene zveze s časovnim trajanjem sežiganja ali kaznovanja."

Na svojem stolu sem sedel zelo napet in vznemirjen pričakoval, da mi bo pridigar razbil še kakšen strah iz otroštva.
"Kaj pa je?" je nenadoma vprašal Taylor.
"Nič, čisto nič. Samo malo sem spremenil svoj položaj sedenja. Prosim, nadaljujte."
"Dal vam bom tri kratke primere," je nadaljeval pridigar. "V Heb 5,9 beremo o večnem zveličanju, to pomeni, o zveličanju z večnim učinkovanjem - ne gre za rešitev, ki stalno poteka, pa ni nikoli opravljena.
V Heb 6,2 je beseda o večni sodbi. Zopet ne gre za sodbo, ki se večno opravlja, ampak za sodbo, ki ima večne posledice, ko je enkrat opravljena nad vsemi ljudmi, in se ne more preklicati.
Nazadnje pa beremo v Heb 9,12 o večni rešitvi. Ne gre za rešitev, v kateri bomo stalno na poti do večne rešitve, a je nikoli ne bomo dosegli, ampak je to rešitev, ki nas bo za vso večnost osvobodila sile greha in smrti."
Rekel je še, da ko Sveto pismo govori o večnem ognju, misli na ogenj, katerega posledice bodo večne, trajne.

"Sveto pismo pravi da mesti Sodoma in Gomora trpita 'kazen večnega ognja'.54 Apostol Peter pravi, da je Bog 'mesti Sodomo in Gomoro obsodil v razpad ter ju upepelil, s čimer ju je za zgled postavil tistim, ki bodo brezbožno živeli'."55
Bil sem navdušen nad tem, kako Sveto pismo razlaga samo sebe. Še nikoli poprej nisem slišal koga govoriti o tej temi tako tekoče in z veljavo. Pridigar Taylor je utemeljil vsako svojo besedo z zanesljivimi svetopisemskimi navedki. Ni dal niti najmanjšega povoda za dvom o Božji ljubezni in dobroti do ljudi, ki jih je ustvaril po svoji podobi.

Toda globoko v meni je bil še vedno zasidran neki izraz, ki sem ga kot otrok dobil pri verouku. Za trenutek sem omahoval, ali naj zastavim to vprašanje. Menil sem, da verjetno za to ni nobenega pojasnila. Potem pa sem pomislil, da če ima pridigar odgovor na to vprašanje, bo v mojih mislih za vedno utrdil dejstvo, da je Gospod v pravem smislu besede Bog ljubezni.
"Gospod Taylor, kaj pomeni, če v Svetem pismu piše: 'Njih mučenja dim vzhaja na vekov veke.'"56 Udobno sem se naslonil v svojem naslanjaču in napeto pričakoval njegov odgovor.
Razložil mi je, da Sveto pismo uporablja besede 'na vekov veke' za stvari, ki trajajo dolgo ali nedoločen čas. Sveto pismo uporablja, na primer, izraz 'večen', ko govori o judovskem duhovništvu, o Mojzesovih odredbah, o posesti Kanaanske dežele, o gričih in gorah, o zemlji in času službe nekega sužnja.

Oba izraza pomenita trajanje ali dolgotrajnost časa, pri čemer določa dolžino časa sama narava predmetov, na katere se ta izraza nanašata. Če se nanašata na stvari, za katere iz drugih svetopisemskih besedil vemo, da nimajo konca, potem pomenita večen obstoj. Če pa je izraz uporabljen za nekaj, kar je minljivo in kar preneha, potem je ta pomen temu primerno omejen."

Pravkar povedano je ponazoril s svetopisemskimi navedki. V 2 Mz 21,2-6 piše, da je moral Hebrejec kupljenega sužnja osvoboditi v sedmem letu. Če pa suženj ni hotel zapustiti svojega gospodarja, je moral naznaniti to svojo odločitev s posebnim obredom. Gospodar je pripeljal svojega sužnja pred mestne ali vaške sodnike. Vpričo njih se je postavil k vratom ali podbojem, kjer mu je gospodar prebodel uho s šilom. Potem mu je hlapec oziroma suženj služil "za vselej". V tem primeru je pomenil izraz "za vselej" časovno obdobje en dan ali več let, odvisno od tega, kako dolgo je človek živel.
Potem je pridigar Taylor navedel Ps 21,1-4. Tam lahko najdemo še eno zanimivo uporabo pridevnika "večno". Kralj David je bil Bogu hvaležen, ker mu je mnogokrat obvaroval življenje. Zato je vzkliknil: "Gospod, tvoje moči se veseli kralj, in tvoje rešitve kako se silno raduje. ... Življenja te je prosil, ti si mu ga dal, dolgost dni na vedno večne čase." David je živel precej dolgo, in tako pomenijo besede "na vedno večne čase" v tem primeru dolga leta.
Ko mi je zatem gospod Taylor dal nekoliko primerov, v katerih se pridevnik "večen" nanaša na minljive stvari, je navedel primere, kjer ista beseda pomeni večen obstoj. V Dan 2 prerok razlaga Nebukadnezarjeve sanje o veliki podobi: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano. ... Vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke."57 Dan 7 pojasnjuje: "Toda svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti."58

Prav tako kot Sveto pismo jasno pove, da bo Kristusovo kraljestvo, ko bo vzpostavljeno, večno kraljestvo in bodo pravični obstajali večno, torej ne bodo preminili, nas Sveto pismo uči tudi, da bodo brezbožni prenehali obstajati po drugi smrti v ognjenem jezeru.59

To proučevanje mi je razgnalo goro mraka in zmot. Domnevne skrivnosti, ki so mučile moje katoliške starše, ko so poskušali uskladiti značaj Boga ljubezni z naukom o večnih mukah, so se raztopile kakor led pod tropskim soncem. Prepričal sem se, da v Božji besedi ni protislovja.
Ob sedmih sem začutil veliko željo po cigareti. Začudil sem se, ko sem se zavedel, da ves dan nisem kadil, celo pomislil nisem na kajenje. Menil sem, da je to zato, ker sem bil ves dan zelo zaseden z verskimi izkušnjami. Tako sem odkril, da lahko preženem tobak iz svojih misli in pljuč, če se ukvarjam z dobrim.
Pogovor o duhovnih temah smo še nadaljevali. Še sem zastavljal vprašanja, ki so me že dolgo mučila. Dejstvo, da je imel pridigar za vsa svetopisemski odgovor, je naredilo name globok vtis.

Ampak omenjena težava je nenadoma postajala vse večja. Strašno sem hrepenel po cigareti. Slina v mojih ustih je postala tako gosta, da skoraj nisem mogel več govoriti, a tudi nos me je bolel, kakor da sem prehlajen. Čez nekaj časa pa sem postal nemiren in se stalno presedal. Nazadnje me je začela boleti še glava, kar se mi je dogajalo zelo redko. Bolečina se je razširila do tilnika.

Na mojo zahtevo je pastor z nami obravnaval verska vprašanja vse do devetih zvečer. Takoj ko je odšel, sem si prižgal cigareto in nepretrgoma kadil skoraj eno uro. Na moje veliko začudenje so izginile vse prej omenjene težave, in spet sem se počutil dobro.
Preden sem tisti večer odšel domov, sta zakonca Grosse še proučevala z menoj o bolj zdravem načinu življenja. Pri tem sta omenila tudi tobak. Dojel sem, da sem suženj navade, ki uničuje moje zdravje. Takoj sem se odločil, da bom prenehal kaditi. Zavedal sem se, da bo hud boj osvoboditi se svoje zasvojenosti - razen če bo Gospodar sobote, ki mi je tega dne za toliko ur odvzel željo po cigareti, pripravljen, da me za stalno osvobodi tobaka.

Svojim prijateljem sem se zahvalil in odšel domov. V tramvaju sem razmišljal o dogodkih tega dne, posebno še o izkušnji s tobakom. Dojel sem, da imam več kakor samo enega mogočnega sovražnika. Hkrati pa sem naredil načrt, za katerega sem bil prepričan, da bo odpravil moje težave s tobakom.
Pridigar Taylor je poudaril odrešilno moč na Golgoti prelite Kristusove krvi. Povedal mi je, jaz pa sem dojel, da lahko padlega angela in njegove pomočnike premagamo samo s to močjo, o kateri je pisano: "In oni so ga premagali zavoljo Jagnjetove krvi."60

Tisti večer sem prišel domov okrog 23.30. Na vratih je bil pritrjen listek. Prijatelj Roland me je prosil, naj ga pokličem ne glede na to, kako pozno bo. To bo moralo malo počakati, sem pomislil. Ko sem stopil v stanovanje, sem opazil, da hudobni duhovi niso mirovali. Skoraj nič ni bilo na svojem prostoru. Ker pa sem se že navadil imeti opravke z nenavadnostmi, me to ni vznemirilo.
Najprej sem vzel tri škatle cigaret, ki sem jih imel v omari, in jih položil na mizo. Potem sem odprl Sveto pismo in bral Mt 27,24-54 o križanju. Potem sem položil odprto Sveto pismo na cigarete, pokleknil ob mizi in se začel pogovarjati z Jezusom, svojim mogočnim Velikim duhovnikom o svojih problemih. Zahvalil sem se mu, da je blagoslovil moje življenje, čeprav sem bil njegov odkrit sovražnik in preklinjal njegovo ime. Priznal sem svoje grehe in zlobo svojega srca.

Pridigar Taylor me je opozoril na dejstvo, da Jezus Kristus v nebeškem svetišču zastopa nje, ki so v težavah, in da se posebno dobro razume na brezupne primere. Ker sem se zavedal, da sem brezupen primer, s katerim se mora ukvarjati, sem se oprijel upanja, ki je izhajalo iz Taylorjevih besed. Bojeval sem se proti sovražnikom, ki so bili zame preveč pametni in mogočni.
Zahvalil sem se Bogu za njegovo ohrabritev in priznal, da mi je jasno, da je moč njegove ljubezni zadržala hudobne duhove. In zato mu želim izročiti svoje življenje ter mu služiti tako, kakor bo On imel za najboljše. Hotel sem se tudi veseliti v Gospodu s posvečevanjem njegove sobote. Potem sem pokazal na cigarete in rekel: "Gospod Jezus, prosim, osvobodi me tega mogočnega sovražnika. Odvzemi mu silo tako, kakor si ta dan že pokazal svojo moč. Odvzemi mi to nezasitno željo."

Nekaj časa sem se še pogovarjal z Gospodom in se mu zahvalil, da me je poslušal in tudi za blagoslove v mojem življenju. Potem sem vstal, odnesel cigarete v stranišče, odprl vsako škatlo, zmečkal cigarete in jih odplaknil. Od tega trenutka se nisem dotaknil nobene cigarete več, in odtlej tudi nikoli nisem imel želje po njih. Jezus je na čudežen način naredil čudež svoje ljubezni.

jutri
12. Težave s hudobnimi duhovi



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

12. Težave s hudobnimi duhovi

Ko sem tisto noč vzel v roke neko knjigo, da bi bral, je nenadoma bilo konec miru. Listek, na katerem je pisalo, naj pokličem Rolanda, je začel letati po zraku. Potem se je s tako silo zaletel v mojo odprto knjigo, da mi je padla iz rok. Na delu je bil hudobni duh. Moja prva misel je bila, da ga pokaram, toda odločil sem se, da se z njim ne bom spustil v noben pogovor, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Listek sem zaprl med strani knjige in bral dalje. Kmalu za tem mi je neka sila iztrgala knjigo iz rok in jo zagnala ob zid na drugi strani sobe.

Odločil sem se poklicati svojega prijatelja, toda ne zaradi delovanja duhov, ampak zato, ker sem prijatelja cenil. Telefon je bil na hodniku, toda v tem primeru nisem hotel telefonirati od tam. Odšel sem v bližnjo restavracijo v naši ulici. V telefonski kabini sem pogledal na uro. Bila je ena po polnoči. Po dvakratnem zvonjenju je Roland dvignil slušalko in rekel:
"Halo! Si ti Morneau?"
"Da, jaz sem."
Roland me je nadrl: "Morneau, ti vratolomnež - kaj le govorim? Nisem mislil tako. Hotel sem ti reči: Igraš se s svojim življenjem. Kaj se ti je zmešalo?"
"Kaže, da si zelo vznemirjen," sem mu odgovoril. "Kakšno težavo imaš?"
"Moja težava? Jaz nimam nobene. Ti si ta, ki je v velikih težavah, kaže pa, da si tako brezskrben, kakor da nimaš nobene. Morneau, vedno sem občudoval tvojo drznost, toda sedaj si šel predaleč - veliko predaleč. Obrnil si se proti duhovom, ki so ti koristili, a sedaj te bodo uničili. Čudim se, da si sploh še živ. Človek, v skrbeh sem zate. Ker mi leži tvoj blagor na srcu, sem celo noč presedel pri telefonu in čakal na tvoj klic. Mar mi nimaš ničesar povedati?"
"Seveda ti imam kaj povedati, toda za to nimam možnosti, ker ne pridem do besede."
Takoj je nadaljeval: "Morneau, ti se sploh ne zavedaš, v kakšnih težavah si. Že v sredo zvečer si bil v veliki nevarnosti zaradi svojega odnosa do duhov. To mi je povedal satanistični svečenik. Toda sedaj je prepozno, res je prepozno."
"Roland," sem ga prekinil. "Če se boš pomiril, se bova veliko laže sporazumela. Povej, kaj je bilo v sredo zvečer?" Čez nekaj trenutkov se je zbral.

"Ko sem zadnjo sredo prišel v našo molilnico, so me takoj odpeljali v pisarno velikega svečenika. Vprašal me je, ali sem te prejšnji teden videl. Njegov izraz na obrazu je razodeval, da se je zgodilo nekaj strašnega. Vprašal sem ga, ali si mrtev, ali si morda imel nesrečo. Rekel mi je, da si v veliko strašnejšem stanju. V torek ponoči, v sveti polnočni uri, se mu je prikazal svetovalec iz sveta duhov in mu povedal, da se družiš z ljudmi, ki posvečujejo soboto in proučujejo Sveto pismo - torej ravno z ljudmi, ki jih učitelj zelo sovraži. Svečenik mi je naročil, naj te poiščem in te opozorim na nevarnost, v kateri tičiš, pa te nikakor nisem mogel najti."
"Vse je pod nadzorom," sem mu rekel, "in nisem v nikakršni veliki nevarnosti."
"To misliš ti," je rekel zelo glasno. "Nocoj ob 18.30 me je poklical veliki svečenik in mi sporočil, da si bil po poročilu duhov s tistimi sobotarji pri bogoslužju, a to je učitelja razjezilo. Kaj imaš reči na to?"
"Da, zelo sem se ukvarjal s Svetim pismom in bil v cerkvi, ki posvečuje soboto. Popolnoma vseeno mi je, kako se padli angel počuti zaradi mene. Če bi rad kaj bolj podrobnega vedel o mojih dejavnostih prejšnji teden, pridi jutri zjutraj k meni."

Po vrnitvi domov sem molil in legel. Po dvajsetih minutah so se prižgale luči. Ugasnil sem jih. Takoj so se spet prižgale. Odločil sem se, da bom spal pri luči. Čez nekaj minut se je vse začelo premikati s svojega mesta. Ena slika je odlebdela od ene stene do druge in obvisela tam, namizna luč pa je visela v zraku, ne da bi se videlo, kaj ali kdo jo drži. Ko sem opazoval te dejavnosti, mi je postalo jasno, da so moje molitve pripomogle k omejitvi delovanja duhov. Niso mogli z menoj govoriti, kar bi zelo radi, kakor je vse kazalo. V Jezusovem imenu sem jim ukazal, naj takoj odidejo. Luč in slike so padle na tla. Luč sem pobral in poravnal poškodovani senčnik, razbito steklo slik pa sem pustil na tleh, da bi ga pometel zjutraj. Jezusu sem se zahvalil za pomoč in spet legel.

Misel, da so se mogočni hudobni duhovi
odstranili, ko sem poklical Jezusovo ime, me je prežela z velikim zadovoljstvom. To soočanje je utrdilo tudi moje prepričanje, ki sem ga izrazil prijatelju, da je res vse pod nadzorom.
Nekako čez eno uro pa so se duhovi spet vrnili. Spet sem jih prisilil v Jezusovem imenu, da so zapustili mojo sobo. Brez omahovanja so odšli, jaz pa sem poskušal malo zaspati.

Na moje začudenje so se okrog štirih zjutraj znova začeli ti nadležni pojavi. Sedel sem v postelji in iskal pojasnilo, zakaj je Gospod duhovom dovolil, da so se vrnili.
Sklepal sem, da bi morda bilo dobro slišati od samih duhov, kaj mislijo o tem, da sem Jezusa sprejel za svojega Gospoda in zveličarja.
(Pozneje sem dojel, kako nevarno je bilo govoriti z duhovi.)
"Torej, vi hočete govoriti z mano," sem dejal, "potem pa govorite."
"Zakaj se izogibaš govoriti z nami?" je vprašal neki duh z glasom, ki je, kakor se mi je zdelo, lebdel po sobi.
"Našel sem boljšega Učitelja."
"Zakaj si nas zapustil, čeprav smo ti pripravili ogromno bogastvo?"
"Toliko let ste me varali, da vas sploh več ne maram."
"Dobro smo ravnali s teboj, odkar si se povezal z ljudmi, ki poznajo pravi vir bogastva in moči," je rekel glas, ki je zvenel oblastno in kakor bi hotel ukazovati spoštovanje.
Spoznal sem, da se pogovarjam z enim glavnih svetovalcev iz sveta duhov. Zdelo se mi je, da je celo zrak nabit z energijo, in njegova navzočnost je naredila silen vtis. Ker sem dojel, da s to močjo ne bom opravil, sem tiho molil: "Gospod Jezus, prosim, pomagaj mi!" Potem sem se spomnil nekega svetopisemskega besedila, na katero me je prejšnji dan opozoril pridigar Taylor. "V svojo last je prišel in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime."

61 Takoj sem čutil, da me bo Bog zmagoslavno vodil skozi to zelo tvegano srečanje. Prežel me je globok mir.
V nadaljnjem pogovoru sem imel vtis, kakor da je hudobni duh pred nekakšno krizo. Čutil sem, da so ga oblivali valovi obupa, ko se je zavedel, da se zaman trudi, da bi me potegnil na svojo stran.
"Dobro me poslušaj," je rekel duh, "povedal ti bom resnico. Učitelj ima zate pripravljeno ogromno bogastvo, če se boš nehal družiti z ljudmi, ki jih sovraži, in prenehal posvečevati soboto, ki jo zaničuje."
"Duh, verjamem, da govoriš resnico, toda jaz si ne želim tvojega bogastva. Ne zadostuje mi! Dobil sem boljšo ponudbo kot plačilo za mojo vdanost - vse zlato, ki si ga lahko zaželim in k temu še neskončno življenje, da bi se lahko veselil tega bogastva. Odločil sem se izročiti svoje srce Kristusu."
"Tega imena ne omenjaj nikoli več," je rekel duh jezno. "Moram govoriti s teboj, toda tega imena nikakor ne omenjaj več. Sem glavni svetovalec. S sodelavci v svetu duhov smo pripravili pot, da bi te učitelj lahko obsul z bogastvom. Georgu smo priskrbeli slavo in čast, ki ju sedaj uživa. Prav tako smo uredili tudi vajino srečanje, da bi spoznal, kakšne čudovite načrte imamo za tvoje življenje. Nujno te prosim: Ne zamudi priložnosti."

"Duh," sem odgovoril, "pred desetimi dnevi bi še nasedel tvoji prevari, toda danes ne. Sedaj sem bivši častilec hudobnih duhov in sem se iz tega nekaj naučil. Sedaj je Jezus moj Učitelj in z njegovo pomočjo bom postal eden teh, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, in se priključil njim, ki posvečujejo soboto in jih ti sovražiš. Kar pa se tiče tebe in tvojih prijateljev v svetu duhov, niste nič drugega kakor prevaranti. Ponujate mi zlato, če se odpovem večnemu življenju. Kar izbijte si to iz glave. Lahko čakam do Gospodovega prihoda. Potem bom imel vse zlato, ki ga bom potreboval na novi zemlji."
Nekako dve minuti se je slišalo samo tiktakanje moje budilke. Očitno svetovalec iz sveta duhov ni računal s tem, da bom reagiral tako.

Potreboval je čas, da si izmisli nov načrt napada.
"Torej," je rekel končno, "zavračaš učiteljevo bogastvo in čast, zato bo usoda tvojega življenja siromaštvo. Seveda, če ti bo sploh uspelo še nekaj časa ostati živ. Od tega dne naprej boš namreč povsod pod senco smrti."
Potem sem zaslišal takšen krohot kakor še nikoli v svojem življenju. Zdelo se je, kakor da se veseli krutosti. Takoj sem pomislil, da se je tako režal Neron, ko so levi trgali kristjane kot žrtve v rimski areni. Spreletela me je groza, toda bil sem prepričan, da me ščiti Bog.

"Duh," sem mu odgovoril, "povem ti, da sem se priporočil zaščiti Kristusa z Golgote, in pripravljen sem živeti v senci smrti, vse dokler bo On z menoj. Sedaj ti ukazujem v njegovem imenu, da odideš."
Ko je odhajal, so se odprla vrata proti zadnjemu balkonu in tresnila s takšno silo v sobno steno, da se je kljuka zarila v mavčni zid.

jutri sledi
13. Smrtna grožnja
        


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

HumanaSlovenija je napisal/a:

In ko ste zgoraj pripela tekst: Slavim te Oče, Gospod neba in zemlje,.. in pridala sliko papeža,..zopet tu Jezus ni mislil papeža, ampak na nebeškega Očeta, Stvarnika Jehova...
Toliko da veste..

Gospod naj vam da svoj blagoslov

     

Miran

No tole  Miran - vidim -

Citiram:

Mt 11, 25
Pridite k meni in se odpočijte








Lk 10,21–22
25 Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.


    Gospod naj ti da svoj blagoslov................

da si me narobe razumel.

V Mt 11, 25-30 nam Jezus vsem govori takole:
Pridite k meni in se odpočijte
25 Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. 26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. 27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. 28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. 29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; 30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«  

Na sliki je sveti oče Janez Pavel II., ko je bil že težko bolan in je zato (domnevam) prav gotovo težko prenašal vsa bremena, ki mu jih nalaga papežka služba.
Moj navedek iz SP je bil namenjen njemu ( da govori Jezus njemu, kot govori tudi vsakemu izmed nas, kadar smo utrujeni od križev življenja, bolezni, trpljenja...) in - ne, da to govori on sveti oče Janez Pavel II nam, kot si ti razumel.
Mislim, da so me katoliki razumeli.

V nadaljevanju, kljub vsemu neznosnemu trpljenju, sveti oče Janez Pavel II. slavi Nebeškega Očeta - se mu priporoča in izroča - priporoča in izroča nebeškemu Očetu tudi vse nas in ves svet ter vdano s svojim življenjem udejanja Jezusove besede:

»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.
26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.
27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.
28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.
29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;
30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
 
Najbrž ti to težko razumeš, ker adventisti ne verujete in zato ne poznate smisla trpljenja ne razumete v čem je smisel nositi križ in zato na marsikaj gledate s človeškimi očmi in ne poglobljeno, kot gledajo in z veseljem, brez godrnjanja prenašajo vse stiske in razna trpljenja življenja  sveti. In zato tudi ne razumete zakaj imamo v katoliški cerkvi svetnike ipd.... ampak to ni moja pogruntavščina, to nam govori Sveto pismo. Sva že govorila o Jakobovem pismu , kajne, da je vera brez del mrtva.

Če bereš 2 pismo Timoteju 3,15-17 ti moje besede potrjuje in sicer:
2 Tim 3,15-17
15 Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev.
16 Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti,
17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.

In sveti oče Janez Pavel II. je bil sveti človek, čeprav mu adventisti niste nikoli in najbrž še sedaj ne - ne priznate tega, čeprav mu to priznava ves svet. Gotovo ste videli in slišali ob njegovi smrti, ko je množica ljudi vzklikala "Santo subito",  "Santo subito",  "Santo subito"...... in ne enkrat.
Gotovo ste videli naklonjenost mladih, njihove goreče  molitve, solze..... , ko so noč in dan čakali na trgu Svetega Petra v Vatikanu.....
Da ne omenjam udeležbe na njegovem pogrebu, kakršnega mogoče ni doživel še noben zemljan - pravim mogoče, da me ne bi spet držal za besedo. To so bili znaki božje navzočnosti, da Bog tudi preko ljudi pokaže "nejevernim Tomažem"......
Drugič pa ti bom odgovorila na prvi del tvojega posta.

Lep dan želim in naj nas vse spremlja obilo božjega blagoslova.

13. Smrtna grožnja

V nedeljo zjutraj sem se prebudil, da bi začel živeti novo življenje, novi način življenja. Namesto da bi segel po škatli cigaret na nočni omarici - kar je bila moja trdno ukoreninjena razvada - sem dojel, da ne čutim nobene potrebe po cigaretah.

Ob misli, da imam v Jezusu Kristusu mogočnega novega prijatelja, me je zajel val sreče. Spomnil sem se, kako zelo me je Božji Duh blagoslovil in podpiral pred nekaj urami, ko sem se spopadel s hudobnimi duhovi.
Ker sem se zavedel svoje človeške slabosti, sem prosil Gospoda, naj me okrepi za prihodnji spopad. V preteklosti me je vpliv drugih pripravil do napačnih odločitev. Mnogokrat sem poslušal nasvete prijatelja Rolanda, in tako me je postopoma vpeljal v češčenje hudobnih duhov.

Nekaj naslednjih minut sem tiho molil. Slišal sem namreč, da hudobni duhovi ne morejo zvedeti za vsebino tihe molitve, hotel pa sem biti korak pred svojimi sovražniki. V veliko zadoščenje mi je bilo, da sem jih pustil v nevednosti. Čutil sem se počaščenega, da se lahko kot nevredno človeško bitje pogovarjam z najmogočnejšim Bitjem vesolja in da tega ne morejo slišati hudobni duhovi. Gospodu sem rekel, da ne vem, kako naj prijatelju Rolandu povem resnico o večnih stvarnostih. Morda me ne bo niti pripravljen poslušati, ker ne želi užaliti hudobnih duhov. Predvsem sem se spraševal, kako naj se uprem prihodnjim pritiskom.

Za trenutek sem nehal razmišljati o tem, prav takrat pa sem se spomnil besedila iz Jn 1,11.12: "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime." Nato sem bil prepričan, da me bo Božji Duh zmagoslavno vodil skozi vse spopade.
Na nočni omarici je ležalo Sveto pismo. Vzel sem ga in začel listati po njem. Potem sem ga čisto naključno odprl. Na teh obeh odprtih straneh Svetega pisma je bila opisana moč, ki naj bi dobesedno rešila moje življenje.
Kmalu zatem sem se odločil vstati. Vzel sem v roke Sveto pismo in začel brati tam, kjer je bilo odprto, namreč Iz 37.

Tam je bila beseda o kralju Ezekiju, ki je dobil zelo vznemirljivo pismo od Senaheriba, tirana, ki je vdrl v njegovo deželo in je veliko mislil o sebi. Način, kako je Gospod uredil to stanje, mi je vlil dodatno zaupanje, da naj me ne skrbi za prihodnje dogodke. Seveda sem razmišljal o tem, toda ni mi bilo treba biti zaskrbljen.
Roland je prišel ob dogovorjenem času. Ko sem ga zagledal, sem mu rekel: "Videti si zelo izčrpan, ali si bolan?"

"Morneau, mene in Georga si prestrašil na smrt. Preprosto ne moreva verjeti, da bi lahko bil tako neprijazen in nehvaležen za to, kar je George storil za najino korist, in da bi mu bil pripravljen obrniti hrbet ter učitelja užaliti s tem, da nočeš sprejeti bogastva, ki ga je pripravil zate."
"Kdaj si zvedel o tem?"
"Danes zjutraj ob pol šestih. George me je poklical potem, ko mu je glavni svetovalec iz sveta duhov poročal o tvoji neumni odločitvi. Prosil me je, naj te spametujem, sicer te bo to stalo glavo."
"Lahko si mislim, da sem zelo vznemiril tistega glavnega svetovalca s svojim ukazom, naj odide."
"Kaj, praviš, da si nagnal enega glavnih svetovalcev? Ne razumem te."
"Dobro si razumel. Nekako ob štirih zjutraj sem imel pogovor z enim glavnih svetovalcev, ko pa je postal predrzen, sem prosil Božjega Duha, naj ga vrže ven. Pustil je svojo sled na zidu, ko je tresnil vrata obenj." Pokazal sem mu vdolbino, ki jo je na zidu zapustila kljuka.
"Ti, ti Roger Morneau, si imel pogovor z enim glavnih svetovalcev iz sveta duhov? Ali veš, da nekateri naši člani že leta častijo duhove in jih kličejo, pa še niso imeli prednosti govoriti z enim glavnih svetovalcev? Ti pa imaš šele kratek čas opravke z duhovi, in ti je izkazana tako velika čast! To priča, kako zelo te učitelj ceni."

Njegov obraz je žarel od navdušenja, ko je vzkliknil: "Pred nama je sijajna prihodnost. Pusti vso to zadevo s krščanstvom, pa pridi, greva k velikemu svečeniku. Ta bo znova pridobil zate naklonjenost duhov, pa bo spet vse v redu. Svečenik te namreč razume - ne jezi se nate, ker si se zanimal za vero. Pravzaprav te ima rad in te razume. Pravi, da si po naravi pustolovec. Razume, da je zate povsem naravno, da želiš poiskati neko boljšo pot.
Edino, kar ima pri vsem tem za slabo, je to, da če se že zanimaš za vero, zakaj se nisi zanimal za katero drugo cerkev, ampak ravno za te sobotnike.

Človek, pa ti sploh ne razumeš, kako si razkačil duhove! Toda imam zagotovilo velikega svečenika, da bo vse v redu, če greš sedaj z menoj v njegov urad, kjer naju že pričakuje. No, stari tovariš, ali greš?"
Ko je iz žepa potegnil škatlo cigaret in mi eno ponudil, sem jo odklonil, rekoč, da več ne kadim. Roland je presenečen pripomnil: "Morneau, ti si postal čisto drug človek. To sem opazil takoj, ko sem vstopil. Da ti povem resnico, v tvoji navzočnosti se ne počutim dobro. Kar bom rekel sedaj, se ti bo morda zdelo nesmiselno ali neumno toda imam občutek, da tukaj nisem na pravem mestu, in si želim, da bi bil kje drugje."
Ko je govoril to, sem dojel, da je Kristus v mojem življenju uresničil besede apostola Janeza: "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime."62 Imel sem občutek, da me obseva čudovito veličastvo Gospoda Jezusa in me obdaja nevidno ozračje moči in veličastva, ki ga je moj prijatelj čutil, in je zato tako ravnal.

"To, kar čutiš v moji navzočnosti, izhaja iz dejstva, da je Duh, ki je pri meni, močnejši, kakor duh, ki je pri tebi. Kar pa se tiče tvoje izjave o moji spremembi, imaš prav. Nikoli več ne bom tisti Roger Morneau, ki si ga poznal poprej. V enem samem kratkem tednu sem dobil spoznanje, ki mi je dražje od vsega zlata in srebra tega sveta. In ravno zato ne morem sprejeti bogastva, ki mi ga ponujajo duhovi. Če bi naredil to, bi oškodoval samega sebe.
Prosim, ne razumi me napačno. Zavedam se, da je ponudba duhov velikodušna, toda manjka ji najpomembnejše, kar bi moralo spadati zraven: življenje. Življenje v takšnem obsegu, da bi se splačalo imeti tisto bogastvo.
Meni pa je bilo ponujeno nekaj veliko boljšega. Vse zlato, ki bi si ga poželel, a k temu še življenje brez konca."

Potem sem mu začel opisovati veličastnost večne stvarnosti. Čeprav še tega nisem mogel utemeljiti s svetopisemskimi navedki, kakor zakonca Grosse, je Božji Duh storil, da me je moj prijatelj začudeno poslušal okoli tričetrt ure.
Govoril sem o točkah, ki so se mi zdele pomembne. Ko sem za hip utihnil, ker sem pričakoval kakršen koli odziv, je rekel samo: "Sedaj razumem." Toda nikakor me ni kaj vprašal ali pripomnil kaj drugega, zato sem nadaljeval.
Končno je rekel: "Vidim, da nimaš namena iti z menoj k velikemu svečeniku. Toda morava iti. Moraš se vrniti v resničnost. Vse te čudovite reči, o katerih si govoril, niso niti zate niti zame, zato jih pozabi. Prvič, na boljše življenje ne bom šele čakal, ampak ga hočem sedaj.
Morneau, kar pa se tiče tebe, nimaš nobene izbire. Morda misliš, da jo imaš, toda nimaš je. To si samo domišljaš.

Morneau, vedi, da nisi sam svoj gospodar. Želim ti, da bi bil, toda nisi. Duhovi te imajo popolnoma v oblasti, in čim prej boš to priznal, tem boljše bo zate."
Bil je zelo vznemirjen, in vse je kazalo na usoden izbruh. Začel je hoditi po sobi sem in tja in zvijal roke. "Dobil sem zelo težko nalogo. Kar ti bom povedal sedaj, bi raje povedal kakemu sovražniku, kakor pa dolgoletnemu prijatelju."
Močno se je znojil, čeprav v sobi sploh ni bilo toplo. "Morneau, tvoji dnevi so šteti - a prav tako tistega mladega zakonskega para, ki je odgovoren za to, da si zapustil učitelja. Vendar pa ti lahko rečem, da lahko izničiš uničevalni načrt duhov, če boš takoj sedaj šel z menoj k velikemu svečeniku. On bo zopet pridobil njihovo naklonjenost do tebe, in vse bo zopet v redu, in nikomur se ne bo nič zgodilo."
Za trenutek je umolknil, da bi si z robčkom obrisal pot s čela, potem pa je nadaljeval: "Veliki svečenik želi, da si predvsem zapomniš eno: Nihče še nikoli ni živ zapustil našega tajnega društva. Duhovi so naju pripeljali tja, zato jima morava biti podrejena, ne pa oni nama. Naj ti to pojasnim: Doslej sva mislila, da je bilo najino srečanje z Georgeom in njegovo povabilo v tisto restavracijo naključno. Toda to ne drži. Eno noč poprej se mu je med sveto uro javil neki duh in mu ukazal, naj gre z ženo na tisto spiritistično seanso. Rekel mu je, da bo tam srečal naju, in da sva služila v trgovski mornarici itd. Natančno mu je razložil, kaj naj nama reče in kaj mora narediti. Duhovi so poskrbeli tudi za to, da se je takrat njegova žena tako vneto zapletla v pogovor s spiritističnim medijem, da je možu rekla, naj gre sam domov, in da bodo njo pripeljali domov pozneje Belangerjevi.

Torej, prijatelj, greva! Čas se izteka!"
Z roko je držal kljuko na vratih in čakal, da grem. Zaprosil sem ga, naj se za nekaj minut usede, da bi mu pojasnil, zakaj ne bom šel k velikemu svečeniku. Zavrnil je, rekoč, da ne more več prenašati ozračja v tej sobi, da mu neka nadnaravna, njemu tuja sila onemogoča, da bi sedel in se sprostil.
Rekel sem mu, da navzočnost Svetega Duha pomaga meni, ker sem tisto jutro prosil za pomoč. Prijatelja sem rotil, naj se loči od hudobnih duhov in se poveže z višjo Božjo močjo. Zagotovil sem mu, da lahko naredi ta prestop brez nevarnosti. Potem sem se čutil prisiljen iti še korak dlje - po Rolandu sem povabil celotno skupino častilcev hudobnih duhov, naj mi sledijo. Ponovil sem, da lahko jamčim, da se jim ne bo nič zgodilo.
"Radi imate spoštovanje in ugled," sem rekel. "Povem vam, kaj bom naredil. Poklical bom pridigarja in mu naročil, da vam za prihodnjo soboto rezervira v cerkvi sedeže. In to izbrane sedeže, čisto spredaj v sredini. Rezerviral bom sto sedežev, da bom gotov, da bo vsak dobil dober sedež."

"To si lahko prihraniš," mi je odgovoril. "Zadovoljen sem tam, kjer sem sedaj."
Spet si je moral obrisati znoj, ki mu je tekel po obrazu. "A vem, da tudi drugi mislijo tako."
"Hotel sem samo vsem vam ponuditi blagoslove večnega življenja, ne da bi koga izpustil." Potem sem spremenil temo in začel zopet pogovor o njegovi zahtevi.
"Praviš, da so moji dnevi šteti, prav tako pa tudi dnevi mojih prijateljev. Praviš, da nameravajo hudobni duhovi to obsodbo uresničiti. Toda moram povedati nekaj tebi in vsem, ki imajo kakšne slabe namene proti meni in mojim prijateljem.
Kakor sem že nocoj povedal svetovalcu iz sveta duhov, sem svoja prijatelja in sebe zaupal zaščiti Darovalca življenja, Kristusu z Golgote. In pripravljen sem hoditi v senci smrti, vse dokler me bo spremljal Kristus z navzočnostjo svojega Duha."

Moj zelo prestrašeni prijatelj ni mogel skoraj eno minuto nič spregovoriti. Njegov obraz je postal bled, njegov pogled srep. Mislil sem, da bo omedlel.
"Je vse v redu?"
Ni mi odgovoril.
"Roland, ali je kaj narobe?" Še vedno nobenega odgovora. Tiho sem molil: "Prosim, Gospod Jezus, pomagaj!"
Stresel je z glavo in končno rekel: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a zdi se mi, da sem za hip omedlel. Morneau, vem, da je Duh, ki te spremlja, velik in mogočen. Tega mi ne omenjaj več, ker mi vliva strah."
Ko je kazalo, da je spet prišel čisto k sebi, sem ga prosil, naj moje sporočilo prenese velikemu svečeniku.
"Morneau, glede zahteve se še nisem povsem izjasnil. Grožnja nad tvojim življenjem presega to, kar ti lahko naredijo duhovi. Vodilni odbor je prepričan, da lahko zaradi tvojega odpada iz naših vrst pridejo tajni podatki v javnost, to pa bi lahko škodovalo učiteljevi zadevi. Bil je govor o tem, da se naroči tvoj umor. Eden od članov je bil pripravljen ponuditi 10.000 dolarjev za tvoj umor. Menili smo, da njegov predlog ni dober, zato smo ga zavrnili.
Vendar pa smo nekaj sklenili. Če nas bo kakšen duh obvestil, da si s komer koli zunaj našega kroga govoril o dejavnosti našega tajnega društva, potem so te trije prostovoljci pripravljeni ustreliti ob ustrezni priložnosti. Vodilni odbor je menil, da je to boljši način. Potem bi vsa zadeva ostala med nami v našem društvu, in ne bi bilo nevarnosti, da pridemo v težave z državnimi zakoni.

Načrt smo predložili nekemu svetovalcu iz sveta duhov, in ta ga je v celoti sprejel. K temu pa je prostovoljce oborožil z darom jasnovidnosti, da bodo vedno vedeli, kje si. Menil sem, da ne bo treba, da bi ti to povedal, tvoje upiranje, da se podrediš željam velikega svečenika, pa mi na žalost ne dopušča druge izbire."
"Povej svečeniku, da sem drzen, toda ne neumen," sem odgovoril. "Nič mi ne koristi, da bi komur koli pripovedoval kaj o tem tajnem društvu. Glede tega lahko držim jezik za zobmi. Toda da bi zaupal besedi lažnivega duha, samo da bi preživel, tega ne bom naredil.
Povej svečeniku, da sem v osebi Jezusa Kristusa našel novega Prijatelja. On je vsemogočen in vreden spoštovanja, in to tako, da hudobni duhovi trepetajo pred njim, če se le omeni njegovo ime. In če se v njegovem veličastnem imenu izreče ukaz, pobegnejo celo svetovalci iz sveta duhov, čemur sem bil to noč sam priča."
Ne vem, ali se to, kar sem čutil, lahko imenuje pravična jeza, toda Rolandova grožnja me je spodbudila k odločitvi, da mu za vse dni njegovega življenja vtisnem v zavest, da je Bog mogočen in pravičen. "Kaže, da svečenik pozna Sveto pismo. Naj prebere Kol 2,9.10. Tam piše črno na belem, kar sem rekel o Gospodu slave".
Hitro sem svetopisemski navedek napisal na kos papirja, da ga prijatelj ne bi pozabil. "Ko pa bo že imel Sveto pismo v roki, želim, da ne pozabi še na nekaj," sem dodal.
"Pred stoletji si je neki mogočni kralj podjarmil velike narode in mnogo ljudi. Nekega dne pa je sramotil napačno osebo. Napadel je nekoga, ki je imel Boga za osebnega prijatelja. Posledica tega je bila, da je izgubil 185.000 vojakov. Samo nekaj Senaheribovih častnikov je preživelo, da bi videli posledice kraljevega bahanja. Ko pa se je vrnil v Ninive, sta mu dva sinova zabodla meč v hrbet.63

Roland, povej svečeniku, naj dobro premisli, preden bo odstranil Rogerja Morneaua, da ne bi bili ti, ki hočejo moriti, sami umorjeni.
Sedaj bom jaz določal pravila te igre uničevanja, in to s popolno podporo mojega novega Prijatelja, ki mi je davi pokazal, kako namerava rešiti moj problem."
Rolandove oči so se vse bolj širile in vso svojo pozornost je namenil meni. Ko sem se podal k mizi, na kateri je ležalo Sveto pismo odprto na Iz 37, sem ga prosil, naj pride bliže in si nekaj ogleda. Rdeče sem podčrtal vrste 14-20 in 33-38, ker sem se jih hotel naučiti na pamet.
Pokazal sem mu napisano to, kar sem povedal malo prej, in mu pojasnil, kako me je Sveti Duh blagoslovil tisto jutro v mojem razmišljanju. Spodbudil me je, da sem odprl Sveto pismo, da bi dojel, kako z lahkoto lahko Bog reši moje težave. Potem sem mu prebral nekaj vrst.
"Že vidim, kako bi se lahko zgodilo kaj takega," je odgovoril Roland vidno zaskrbljen.
"Da, odgovornost pa leži na velikem svečeniku. Povej mu, da tistega dne, ko bodo on in njegovi sledilci resno razmišljali o tem, da bi umorili Morneaua, lahko Darovalec življenja umori vse častilce hudobnih duhov tako, da bo ostal samo svečenik, da bi uredil njihov pogreb. To bi se lahko zgodilo med nekim njihovim sestankom, ko častijo lažne bogove. Potem bi v dvorani nenadoma nastala grobna tišina."
Sedaj se je Roland usedel in si prižgal cigareto. Začel je tako drhteti, da ni mogel dati cigarete v pepelnik, ampak sem jaz moral to narediti namesto njega.
"Morneau, moram oditi. Bojim se, da se bo to, kar si pravkar povedal, zgodilo, če bo o tem zvedel samo svečenik. Poklical bom Georga takoj, ko bom odšel. Povedal mu bom, da je življenje vseh nas v nevarnosti, če ne bomo ustavili teh treh prostovoljnih rabljev pri uresničitvi njihovega načrta. Če pa bo to sporočilo prišlo do vseh članov, preden bo svečenik imel priložnost, da mi ukaže molčati o tem, potem obstaja še možnost za nas. Morda bo potem dovolj močan pritisk nanj, da odstopi od poskusa umora, in se ti zagotovi dolgo življenje."

Ko sem mu zadnjič podal roko, mi je rekel, da bi se morala izogibati srečanja, ker se ne bi rad zameril duhovom. Če pa se bova kje srečala, je boljše, da se namerno prezreva. Rekel sem mu, da je to njegova stvar, če si to želi.
Tako se je končalo moje napeto potovanje v nadnaravni svet in tako sem izgubil tesnega prijatelja. Toda blagoslovi te ločitve so bili številni. Dejstvo, da živim še danes, je dokaz Božje dobrote in ljubezni ter moči Jezusa Kristusa za reševanje ljudi.
Rolanda nisem srečal nikoli več, toda nekoč sem ga videl od blizu, ko je v ulici St. Catherine prišel iz neke trgovine. Na glavi je imel bel klobuk in očitno svileno obleko, ko je stopil v svoj napačno parkirani avto. Bil je lepega videza, toda nisem mu zavidal.
Ko sem tistega lepega junijskega dne šel po ulici do tramvajske postaje, je bilo moje veselje v Gospodu veliko. Medtem ko sem bil v mislih v nebeškem svetišču, sem se pogovarjal z njim in čutil, da resnično doživljam življenje v vsej njegovi polnosti.

Čeprav sem se odvrnil od duhov in vsega, kar so ponujali, so znova poskušali priti z menoj v stik. Nekaj mesecev je vsako noč pri meni trkalo. Neki večer je prišel Cyril, da bi bil priča temu. Ko je slišal duhove, je vzkliknil: "Pojdiva ven. Kako lahko ostajaš tu? Zakaj se ne preseliš?"
Duhovom nisem hotel narediti usluge, da bi mislili, da se jih bojim. Mislil sem, da če bom začel bežati pred njimi, bom moral morda to počenjati vedno. Zato sem zaupal Gospodu Jezusu, da mi bo dal pomoč in zaščito, ki sem jo, ne glede na to, kje sem, tako zelo potreboval.

jutri
14. Lahko se samo zahvalim




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

14. Lahko se samo zahvalim

Ko sem tisto prvo soboto odhajal iz adventistične cerkve, sem prosil Gospoda, naj mi omogoči, da bi čez en teden spet lahko bil tam. Naslednjo soboto pa sem se tam zopet Bogu zahvalil iz vsega srca, da je v teh minulih dneh deloval zame. Pravzaprav je bil ves ta dan eno samo veselje v Gospodu in naštevanje doživetih blagoslovov.

Iz izkušnje sem dojel, kako koristno je spominjati se doživetih blagoslovov. Na zapoved o posvečevanju sobote gledam kot na navodilo, ki je dano zato, da človeku omogoči ubežati stalnemu pritisku vsakdanjih zahtev. Tako sem dobil čas za razmišljanje o prejetih blagoslovih, da sem se lahko približal Bogu in se telesno in duhovno osvežil.

Po mojem spopadanju s hudobnimi duhovi in po tem, ko se je moje življenje zopet uredilo, sem se posvetil nalogi, da v cerkvenih in posvetnih zgodovinskih knjigah raziščem, kako je prišlo do tega, da je začela krščanska cerkev praznovati nedeljo, prenehala posvečevati svetopisemsko soboto in sprejela nauk o neumrljivosti duše in večnih mukah. Skoraj pet mesecev sem preživel večino prostega časa v montrealski mestni knjižnici. Z velikim zanimanjem sem bral knjige Rimskokatoliške cerkve v luči svetopisemskih prerokovanj. Proučeval sem življenje določenih svetnikov, ki veljajo za stebre zgodnje Rimskokatoliške cerkve in preverjal, kolikšen je bil njihov vpliv na krščanstvo. Zgodovina papežev je dobila zame nov pomen. Posebno me je osupnil Origen iz Aleksandrije, eden prvih grških cerkvenih očetov, ki je živel od leta 185 do 254 po Kristusu, in ki mu je uspelo povezati filozofijo vodilnih šol neoplatonistov s krščanskim naukom. Ta čas raziskovanja in proučevanja me je še bolj utrdil v svetopisemski veri.

Neko krasno soboto v aprilu leta 1947 sem doživel čudovito izkušnjo, da sem po krstu s potopitvijo postal vernik Cerkve adventistov sedmega dne. Isti dan sem srečal neko mlado žensko Hildo Mousseau.
Ko smo tisti večer odhajali z bogoslužja, je pastor Taylor rekel, da lahko vzame s seboj te, ki gredo na vzhodno stran, do parkirišča, kjer pušča svoj avto čez noč. Štirje smo sprejeli njegov predlog. Ko smo se pripeljali do parkirišča, smo se podali peš do tramvajske postaje.

Spotoma sva se s Hildo spoznala malo pobliže. Potem sva še nekolikokrat šla skupaj do tramvajske postaje. Ni trajalo dolgo, da sva spoznala, da imava skupna zanimanja, nagnjenja in naklonjenosti. Čez nekaj časa je tako nastalo pravo prijateljstvo.
Nekega dne sem pomislil, da bi jo bilo dobro vprašati, ali bi hotela postati moja žena. V tistih časih za mladeniča ni bilo ravno lahko zasnubiti dekle. Vse se je moralo zgoditi o pravem času in na pravem mestu. Potem ko sem celoten potek nekajkrat premislil, sem se odločil za neki določen nedeljski večer.

To pomembno vprašanje se mora zastaviti v sproščenem ozračju. Zdelo se mi je, da bo najboljši trenutek za to, ko bova čakala na nočnega čuvaja, ki naj bi Hildi odprl vrata. Hilda je namreč takrat delala kot medicinska sestra v montrealskem počitniškem domu in je stanovala v domu za medicinske sestre. Za vse sestre, ki so tam stanovale, je veljalo hišno pravilo, da se morajo do 23.00 vrniti v dom.
Čim bliže je bil ta čas, tem krajši je bil čas čakanja. Vedno se je moralo zvoniti dva do trikrat, da je prišel vratar. Včasih se je moralo nanj čakati tudi do deset minut, odvisno od tega, kje je bil takrat v stavbi. Torej sem menil, da bi bil ob 22.30 najprimernejši čas za to usodno vprašanje.

Bil je lep junijski dan. Po načrtu sva preživela skupaj prijetno nedeljsko popoldne in večer ter dan sklenila z vožnjo v odprtem tramvaju skozi mesto. Po vsaki postaji, ko je tramvaj začel voziti hitreje, je veter dvignil Hildine svetle lase čez njene rame, njene oči pa so se svetlikale, odsevajoč luči številnih neonskih reklam. In čim bolj sem gledal njene oči, tem bolj sem bil prepričan, da bi se morala imenovati Hilda Geraldina Morneau.

Nekako ob 22.30 sva tisti večer prišla pred vhod v dom za medicinske sestre, in kakor že mnogokrat poprej, je Hilda pozvonila in se s hrbtom naslonila na vrata, ker je računala z običajnim časom čakanja. Tedaj sem jo vprašal, ali bi se hotela poročiti z menoj. Komaj sem izgovoril te besede, je že prišel nočni čuvaj. Odklenil je vrata in stopil nekoliko korakov nazaj, prekrižal roke in strmel vame, kakor da bi mi hotel reči, da me izziva, naj vpričo njega Hildo poljubim za lahko noč.
Hildo pa je presenetilo tako moje vprašanje kakor tudi nenaden prihod sicer počasnega nočnega čuvaja. Da naj bi se poročila z menoj? Rekla je, da je o tem že razmišljala in pričakovala, da ji bom kmalu zastavil to vprašanje. Zagotovil sem ji, da trenutno ne pričakujem ničesar drugega kakor kratko da, o vsem drugem pa se bova pogovorila v času, ki bo ustreznejši zanjo. Komaj sem ji to povedal, je nočni čuvaj ostro zaklical: "Gospodična, vstopite, ali pa želite morda ostati zunaj? Imam še drugo delo, in če nočete vstopiti, vas bom pustil zunaj."
V naglici mi je rekla da, me bežno poljubila in skoraj v solzah stekla v stavbo. Hildo je čuvaj odpravil z besedami: "Vas bom, dekleta, že naučil, da morate takoj vstopiti, ko odprem vrata."
Toda ona mu je odgovorila: "Ne dogaja se vsak večer, da mladenič vpraša dekle, ali bi se hotela z njim poročiti."

Nočni čuvaj je bil presenečen. "Žal mi je," je rekel. "Zakaj mi niste rekli, da gre za nekaj pomembnega. Pustil bi vam malo več časa."
Hilda se je pri priči odločila, da se bo odselila. Njena mati je imela stanovanje v ulici Queen Mary in odločila se je, da bo živela z njo, ne glede na to, kako daleč bo imela do podjetja.
Domov sem se podal s čudnim občutkom, ker sem se tako uračunal s časom.
Hilda je ob prvi priložnosti poklicala mamo, da bi jo seznanila s svojimi načrti. "Mama, imam ti povedati nekaj čudovitega."
"Za kaj pa gre?"
"Poročila se bom."
"Kaj si znorela? Saj imaš šele enaindvajset let. S kom pa bi se poročila?"
"Poročila se bom z Rogerjem, z mladeničem iz cerkve, s katerim sem se družila. Pa saj ga poznaš, že nekolikokrat si ga videla."
"Dobro, toda poznata se šele kratek čas. Ali ni to prehitro?" Hilda mi je pripovedovala, da je potem začela jokati. Toda mama ji je na koncu pogovora rekla, naj ne joče in da se bosta o tem pogovorili, ko bosta prišli skupaj.

Ko sem naslednji večer poklical Hildo, mi je povedala o materinem pogledu na temo. Predložil sem, da bi jo oba obiskala naslednjo nedeljo, ko jo bom zaprosil tudi za Hildino roko. Z njo bova spregovorila o pomembni zadevi ter uredila stvari tako, da bodo zadovoljive.
Odkril sem, da njena mati razume najine namere. Za poroko sva določila večer 20. septembra.
Poletju je hitro sledila jesen in jo je s svojo lepoto, toploto in čarom še prekašala. Na poročni dan, bila je sobota, sem vstal zgodaj in ugotovil, kako je vsa narava polna življenja. Ko smo po bogoslužju prišli iz cerkve, je bilo zunaj 25 oC. Lahen vetrič je vrtel nekaj porumenelih listov.

Najina prijatelja Ruth in Arthur Cheeseman sta tisti večer dala svoje stanovanje na voljo za poroko. Želela sva si tiho družbo z nekoliko dobrimi prijatelji. Poročil naju je pridigar L. W. Taylor.
Gospa Cheeseman, gospa Maousseau in še nekatere so dom čudovito okrasile za poročno slavje. Ko sva z nevesto ponovila najino obljubo za pridigarjem, sem stal vzravnano in ponosno. Ampak ne zato, da bi naredil vtis na navzoče prijatelje, temveč zaradi številnih nevidnih bitij, ki so vse to opazovali: Angeli, ki so prišli iz Božje navzočnosti, da bi se veselili z nami, in hudobni duhovi, ki jih je, tako sem prepričan, poslal njihov brezsrčni vodja, ki pa so le gledali, kako izničena so bila njihova prizadevanja, ko sem po milosti Gospoda Jezusa zapustil njihove vrste.

Poleg tega sem imel na sebi svojo najboljšo obleko - zašil mi jo je krojač in kupil sem jo z denarjem, ki sem ga je nekoč zaslužil s stavami na konje, pri čemer so mi pomagali demoni.

jutri sledi
Sklepna beseda
          


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sklepna beseda

Sedemintrideset let je minilo, odkar sem bil vpleten v nadnaravni svet demonov. Sedaj sem star in na pragu sedmega desetletja svojega življenja.

Dejstvo, da sem še živ, verujem, da gre pripisati zaščiti dajalca življenja, Kristusu Gospodu slave. Da sem se pri enaindvajsetih letih odločil za Kristusa, ko so mi duhovi nudili bogastvo, slavo in moč, je bila moja najmodrejša odločitev. Odločil sem se kakor apostol Pavel imeti trden odnos s Kristusom, da bi se znašel "v njem, ne imajoč svoje pravičnosti ... ampak tiste, ki je po veri v Kristusa, iz Boga pravičnosti, na podlagi vere, da spoznam njega in moč njegovega vstajenja" - vse to je v moje življenje vneslo obilo miru, zadovoljstvo in veselje v Gospodu, ki ga ne more kupiti noben denar.

Kakor sem povedal v prejšnji knjigi "Nadaljnji osupljivi odgovori na molitev" (More Incredible Answers to Prayer), bi me brez Kristusove moči ljubezni rak ugonobil leta 1989. Bog pa se je izkazal za blagoslov na slavne načine, v čemer mi je pomagala molitev. Božji Duh je preobrazil življenja, ozdravil na videz nemogoče razmere in priskrbel rešitev in zmago brezupnim. Naj vam podam samo en primer.

Neka prijateljica je meni in Hildi pisala ter naju prosila, naj moliva za njenega moža, ki mu bodo z operacijo odstranili ledvico. Ker je bil mož star in je šest mesecev pred tem doživel kap, so se zdravniki bali, da bi morda med operacijo umrl. Vendar niso mogli dovoliti, da bi za rakom obolela ledvica ostala v telesu.

Kakor tolikokrat prej je tudi sedaj Božji Duh ohranil mojo vero v moč Kristusovega vstajenja. Prosil sem svojega Gospoda, da če bo v slavo Božje Trojice, naj, prosim, prebudi moč Duha življenja v njem in prežame prijateljevo telo ter izžene prvine smrti, ki so uničevale njegovo ledvico.

Ko se je možakar prebudil dan pred operacijo, se je počutil tako dobro, da se je na glas spraševal, ali jo resnično potrebuje. Po nekoliko resnih preiskavah, so zdravniki na njegovo veliko presenečenje odkrili, da ledvica ne kaže znamenj obolelosti. Veliki tumor, ki se je je držal, je izginil. Naslednji dan so ga odpustili iz bolnišnice.

Biti deležen uslišanja takih molitev je veliko vrednejše od vsega, kar so mi nudili demoni.

Vse, kar lahko rečem, je:

 "Slava Bogu na višavah!"

       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Spoštovani moji,

videli ste skozi to pripoved, kako močne so sile zla, kako nebogljeni in majhni smo brez Božje zaščite pred njimi, mi ljudje. Satan ima tisoč in eno past, v katero nas hoče uloviti.

Če se ne ujamemo v njegovo past pohlepa, nas zagrabi past hudobije, zavisti, past slave, moči denarja, moči ugleda, samopoviševanja,...

Zato prosimo v molitvi za moč Svetega Duha, po katerem nas bo Bog Jehova vodil ,opozarjal, usmerjal k Zveličanju, Odrešenju in k večnemu življenju.
Hvala ti dragi Jezus za moč in vodstvo Svetega Duha. Hvala ti dragi Stvarnik za sina Jezusa, katerega si daroval, žrtvoval za nas, da bi mi lahko živeli, živeli večno. Hvala ti za to dragi nebeški Oče v Jezusovem imenu, amen.
Rad vas imam!

vaš Miran Šic

P.S.: V nadaljevanju sledi objavljanje čudovitih Božjih Resnic iz knjige Pot h Kristusu

spremljali jo boste lahko na strani Skupine Duhovna misel,
http://www.facebook.com/?tid=10150139576318489&sk=messages#!/group.php?gid=134294366580814

kakor tudi na straneh Foruma na tej povezavi

http://mevki55.mojforum.si/mevki55-about3198.html&sid=e3aeb4f3164ba5aa3ed41f94827714d2
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Spoštovani,

Kdor želi mu pošljem celotno Knjigo Potovanje v nadnaravni svet tudi na vaš e-mail.

Je zelo zanimiva izkušnja, kako močno delujejo sile zla na človeka.... Je v Word Formatu in ne zaseda veliko prostora-ca.700 kb...manj kot 1 MB


Kdor želi prejeti celotno knjigo, naj mi pošlje na FaceBook zasebno sporočilo z svojim e-mail naslovom in kratek tekst:

pošljite prosim Knjigo Potovanje v nadnaravni svet. Hvala.

Lahko mi isti tekst pošljete tudi na e-mail: miran.sic@gmail.com in pošljem vam omenjeno knjigo.

Lep in blagoslovljen sobotni dan še naprej.
Rad vas imam.
Vaš

Miran Šic
miran.sic@gmail.com
avtor in urednik skupine Duhovna misel

http://www.facebook.com/profile.php?id=1194065863#!/group.php?gid=134294366580814&ref=ts

http://mevki55.mojforum.si/mevki55-about3198.html&sid=e3aeb4f3164ba5aa3ed41f94827714d2


           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tule pa pišeš stvari, ki jasno kažejo, da si zgolj provokator, brez tiste prave Kristusove ljubezni. Žal sem dobil tak občutek. A veš, da Kristus ni obsodil niti žene, ki so jo zasačili  pri prešustvovanju, niti drugih grešnikov, ti pa obsojaš celo sveto Cerkev, iz katere izhajaš sam. Pred 500 leti še niti luteranstva ni bilo, kaj šele vas. Kar pa se satana tiče, ki ga tako rad omenjaš, pa tole. Ali ni satan pristopil k Jezusu in citiral Sveto pismo? Ne vem, če razumeš na kaj namigujem. Tvoji čalnki v tej rubriki in še marsikje drugje kažejo na to.  Ti veliko bolj zagovarkjaš dogme svoje cerkve kot katoliki svoje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

Spoštovani moji bralci,

tu je še video o tej Knjigi

http://www.youtube.com/watch?v=m0VROPwqv98&feature=player_embedded

Putovanje u natprirodno - Rože Morno (ceo intervju)

lep pozdrav

 Miran


                 




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!