Roke spadajo k telesu, ne k delu.

Napišimo nekaj nežnih not o ljubezni, da dvignemo za goro više strop sveta.

Uho oblasti je občutljivejše od človeškega, ker oblast ne tehta s
srčnimi utežmi in ne meri s čustvenimi metri.

Živimo le po kosih. Ne kot polna bitja. Le kot srce. Kot razum. Kot
jezik. Kakor rana.

Kaj je ranilo skalo, da joče že tisoč let slap?

Struga skoz valove gleda sonce. Človek svoj cilj skoz vrvež sveta.

Doline so planine, ki so strmoglavile.

Ne zemlja, le mi se lomimo in ne naš čas, naš duh kopni.

Jok in smeh sta dvojčka in ju žene ne ločijo

Smrt bi morala biti val, ki opdlakuje brez sledov, ne pa križ, ki ga
mrtvi živim nalože.

Človeštvo ni krona vesolja.

Sanje so skoki od tal.

Ničesar nimam, le noge, ki me poneso k valovom, in valove, ki me
poneso med utopljence okrog kot ptica.

Vaša stran, ki jo napišete o jeseni, vam mora dati prav toliko
veselja, kot sprehod skozi odpadajoče listje.