Paradižnik ima pri vrtičkarjih prav posebno mesto. Kako tudi ne, ko pa gre za dokaj delikatno reč, s katero se lahko proslavijo le izkušeni motikarji. Seveda se zgodi tudi kakšna začetniška sreča, in torej tudi kak neumen kmet pobira debel paradižnik, kljub vsemu pa je v naših (malce prehladnih krajih) vendarle tako, da gojenje te rastlinice zahteva nekaj več nege in izkušenosti. Zelo je priljubljen v krajih, v katerih nimamo povsem idealnih klimatskih razmer za njegovo pridelavo. Gre namreč za nadvse aromatičen, okusen in uporaben sadež, ki smo ga z veseljem posvojili tudi v deželah, ki ne dišijo ravno po Srednji ali Južni Ameriki, od koder naj bi izviral. Tudi zato je potrebna posebna merica potrpežljivosti, predvsem pa poznavanje malih vrtičkarskih trikov, s katerimi si pomagamo pri njegovem gojenju. Pa poglejmo, kakšne so modrosti, ki jih velevajo stari vrtičkarski mački.
Sončenje ves ljubi dan
Paradižnik ima – nič zelo nenavadnega – rad sončno lego in srednje težka, dobro odcedna tla. Treba mu je najti predvsem takšno parcelo, kjer bo lahko po mili volji vse dneve vegetiral na soncu in nabiral rdečo barvo. Seveda bi kakšna kumara ob tem utegnila pripomniti, da toliko sonca v teh časih pač ni zdravo in naj se vendar pogleda, saj da je že ves rdeč, a vendar potrebuje prav to. Obilo sonca, čim manj dežja na liste in topla tla.
Sosedi so pomembni
Tako kot preostale rastline tudi ta ne prenaša dobro vseh zelenjavnih sosedov, je pa res, da se z nekaterimi še kako dobro razume. Bazilika je že itak njegova najboljša prijateljica v loncu ali na krožniku, njuno sobivanje pa mu menda sila dobro dene tudi na vrtu. Med sadike paradižnika ali v gredico poleg njegove je dobro vreči tudi kakšno seme peteršilja, posejati solato, zeleno ali vzgojiti česen in fižol.
Vlaga
Napak bi bilo domnevati, da paradižnik ne potrebuje vlage, ker je pač rad na soncu. Nak. Pomanjkanje vode in zalivanja v sušnih mesecih pri njem povzroča odpadanje cvetov in s tem manjši pridelek. Pri ohranjanju vlažnosti si lahko pomagamo s prekrivanjem tal z organskimi materiali, kot so na primer slama, lubje, suhi ostanki trave in podobno. No, da bo mera polna, ta rdeči sadež ni navdušen niti nad preveč vlage, posebno če je ta v obliki deževja, ki ga po možnosti spremljajo še nižje temperature. Je namreč precej dovzeten za plesen, kar še enkrat potrjuje velik pomen, ki ga imajo pri tem tudi njegovi zelenjavni sosedi – biti morajo iz vrst, ki za plesen niso dovzetne.
Iz grdih račkov rastejo labodi
Ko kupujete sadike za svoj vrt, je pomembno, da ne padete le na njihovo velikost ali košatost. Pri slednjih je namreč ključnega pomena to, da imajo dobro razvit in razvejen koreninski sistem. Takšne sadike – ne glede na to, da po listih sodeč morda delujejo bolj jalovo – se bodo precej hitreje in uspešneje prijele, saj imajo močne in razvejene korenine, ki so v začetni fazi rasti nadvse pomembne, da se v poznejših fazah lahko razvije košata in zdrava rastlina. Iz grdih račkov z velikimi koreninskimi stopali bodo po vsej sreči verjetno zrasli najlepši labodki z debelimi in sočnimi paradižniki! Sadimo jih tako, da steblo sadike kar pošteno zagrebemo v zemljo, lahko celo malce postrani (pod kotom), da je pod zemljo še večji del stebla, kar omogoča, da se potem iz njega razvijejo korenine in pripomorejo k večjemu pridelku.
Vedno lačen
Da se lahko paradižnik (v veselje gojitelja) na koncu razvije v približek novoletne jelke, ovešene z rdečimi in svetlečimi se kroglami, seveda ne more živeti le od zraka in vode. Pravzaprav bi lahko rekli, da je v primerjavi z drugo zelenjavo na vrtu kar precej požrešen in razmeroma hitro izčrpa mineralne zaloge prsti. Rešitev je v rednem gnojenju prsti pa tudi kolobarjenju. Različne vrste rastlin namreč različno vplivajo na mineralno ravnotežje v prsti, tako da se je o specifikah priporočljivo podučiti in nato dolgoročno ustrezno menjavati njihovo domovanje na posameznih gredicah v vrtu.
No, kot da zahtevnost paradižnika glede dušika in fosforja ni dovolj, pa občasno ta rastlina zahteva tudi pedikuro. Da se njegova energija preusmeri v plodove, je treba redno odstranjevati stranske poganjke v zalistniku. Iz teh stranskih poganjkov namreč rastejo nova stebla, ki delajo gnečo in jemljejo svetlobo nastajajočim plodovom, hkrati pa jim pobirajo dobršen del hranil.
(Slovenske novice)
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
