Prvi kruh so spekli že pred 8000 leti in ga kot žrtveni dar dajali v dar bogovom. V rimskem času je postal važno živilo. Pred našim štetjem so imeli samo v Rimu 250 javnih pekarn. Poraba kruha je rasla celo do 300 kg letno na prebivalca. Manj ga je bilo, kadar žito ni obrodilo. Ko smo iz Amerike dobili krompir, se je poraba zmanjšala. Danes ga v razvitem svetu pojedo le okrog 80 kg letno na prebivalca.
V razvitih delih sveta že dolgo ne primanjkuje kruha. Malo žita se zmelje v moko in speče v kruh, večji del je namenjen krmi živine, da bi lahko ljudje namesto kruha trikrat na dan jedli meso. Čeprav so ljudje vedno bolj pametni in jim računanje ne dela težave, pa se le redko kdo zamisli ob tem, da bi iz 8 kg žita dobili najmanj 10 kg kruha, če ga damo kot krmo živini pa dobimo samo 1 kg mesa. Tudi če ne upoštevamo tega, da gre veliko denarja za vzdrževanje živine, že preprost račun pokaže, kako negospodarno ravnamo.
Kruhu nekateri celo pripisujejo krivdo za preveliko število debelih ljudi in od tu izhajajo številne civilizacijske bolezni. Vendar za to ni kriv polnozrnat kruh, ampak tisti iz prečiščene snežno bele moke, ki mu ponekod dodajo tudi mleko, sladkor, maščobe in kdo ve kaj še. Tako dobi želodec v sebe gosta, ki vsakokrat kaj vzame, pušča pa salo, ki se ga telo le težko znebi. Iz zaloge pobere encime in vse drugo, kar je potrebno za presnovo. Ne bo minilo dolgo in želodec se bo spet oglasil in zahteval hrano.
Za skoraj vsa žita velja, da vsebujejo vse, kar je potrebno za popolno presnovo. S sodobnim mletjem in presejanjem pa mu odvzamemo kalček (ki je najpomembnejši del zrna) in ovojnico (ki zelo dobro pomaga pri premikanju hrane skozi telo).
Vsi želimo biti zdravi, tudi na jesen življenja. Da bi to bili, ne jejmo belega kruha, ampak samo polnozrnatega iz pšenične moke, lahko pa tudi iz različnih mok, vendar naj v testu prevladuje pšenična. Kdor le ima možnost, naj si sam zmelje žito ali pa kupi moko v bližnjem mlinu in si doma speče kruh. Vsemogoči dodatki, razen soli in kvasa, so kruhu prej v škodo kakor v korist. Kruh naj se peče na temperaturi do 180 stopinj in naj skorja ne bo preveč zapečena. Prežgane beljakovine v skorji ali kje drugod, so neprebavljive in če se te žlindre veliko nabere, je lahko bolezen zelo blizu. Ne jejmo sveže pečenega kruha, odloži naj se vsaj pol dneva. Če ga primerno shranimo, lahko tudi v hladilniku, bo uporaben cel teden.
Avtor članka: Ivan Maršič
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
... ko jih potrebujem, jih kakšno uro pustim zunaj, in so tako sveže in okusne, kot bi bile šele tisti dan spečene 
. Tudi skorja je še vedno lepo hrustljava in dišeča 
.
