Ko je Kristus rekel skušnjavcu: "Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust", (Mat 4,4.) je ponovil besede, ki jih je izgovoril več kakor štirinajst stoletij poprej Izraelu: "Spominjaj se vsega pota, po katerem te je vodil Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let po puščavi. ... In poniževal te je in te vodil v lakoto; in živil te je z mano, ki je nisi poznal ne ti ne tvoji očetje, da ti pokaže, da ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar izhaja iz Božjih ust." (5 Mojz 8,2.3.) Ko je v puščavi zmanjkalo hrane, je Bog poslal mano iz nebes; dajal jim jo je stalno in v zadostni količini. Ta preskrba bi jih morala poučiti, da jih On ne bo pozabil, dokler bodo zaupali vanj in hodili po njegovih poteh. Sedaj je Zveličar praktično izvajal nauk, ki ga je dal Izraelu. Po Božji besedi so Izraelci dobili pomoč, in po isti besedi jo je dobil tudi Jezus. Čakal je na Božji trenutek, ki mu bo prinesel olajšanje. V puščavi se je znašel zaradi poslušnosti Bogu, zato ni hotel priti do hrane z izpolnjevanjem Satanovih predlogov. Vpričo vsega vesolja je dokazal, da je manjša nesreča trpeti, pa naj se zgodi, kar koli že, kakor pa se kolikor koli oddaljiti od Božje volje.

"Ne bo živel človek ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust." (Mat 4,4.) Kristusov sledilec često pride v razmere, v katerih ne more hkrati služiti Bogu in nadaljevati svojih posvetnih koristi. Morda se tedaj zdi, da bo poslušnost kakšni jasni Božji zahtevi spravila človeka na boben. Satan ga bo poskušal prepričati, da mora žrtvovati katero od prepričanj svoje vesti. Vendar pa je Božja beseda edina stvar, s katero lahko računamo. "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse to vam bo pridano." (Mat 6,33.) Že za pozemsko življenje ni dobro, če odstopimo od volje nebeškega Očeta. Če sprejmemo moč njegove besede, ne bomo podlegli Satanovim predlogom, da bi dobili hrano ali si rešili življenje. Naše edino vprašanje bo: Kaj Bog ukazuje? Kaj nam obljublja? Ko bomo to vedeli, bomo ubogali ukaz in zaupali v obljubo.

V zadnjem velikem spopadu s Satanom bodo Bogu zvesti ljudje doživeli, da jim bo prikrajšana sleherna pozemska pomoč./121/ Ker ne bodo hoteli prestopati Božjih zapovedi, da bi bili poslušni pozemskim silam, jim bo prepovedano kupovati ali prodajati. Končno bo izdan ukaz, da jih pomorijo. (Glej Raz 13,11-17.) Toda poslušnim je dana obljuba: "Ta bo prebival v previsokih krajih, skalni branik bo njegov grad, njegov kruh se mu bo dajal, vode mu ne bodo usehnile." (Iz 33,16.) Božji otroci bodo živeli od te obljube. Ko bo svet prizadela lakota, bodo Božji otroci nasičeni. "Ne bodo osramočeni ob hudem času in v dnevih lakote bodo nasičeni." (Ps 37,19.) Ta čas je gledal pred seboj prerok Habakuk in njegove besede izražajo vero cerkve: "Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, in iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih; a jaz se bom vendar radoval v Gospodu, veselil se bom, da je Bog moje rešenje." (Hab 3,17.18.)

Od vseh naukov, ki se jih moramo naučiti iz prve velike skušnjave našega Gospoda, je največji nadzorovanje teka in poželenj. V vseh časih so imele skušnjave, ki se tičejo človeške mesene narave, največji uspeh pri popačevanju in ponižanju človeškega rodu. Satan si prizadeva z nezmernostjo uničiti umske in moralne moči, ki jih je Bog dal človeku kot najdragocenejši dar. Kajti tako postane človek nezmožen ceniti stvari večne vrednosti. Z zadovoljevanjem mesenih poželenj poskuša Satan iz človeške duše izbrisati vsako sled Božje podobe.

Neobrzdano popuščanje, ki povzroča bolezni in izrojenost, kakršno je obstajalo v času prvega Kristusovega prihoda, bo spet obstajalo v še hujši obliki pred njegovim drugim prihodom. Kristus je napovedal, da bo stanje na svetu tedaj takšno, kakršno je bilo pred potopom in v času Sodome in Gomore. Srčni naklepi bodo vedno samo hudobni. Danes živimo na samem robu tega hudega časa, zato bi si morali prisvojiti velik nauk iz Zveličarjevega posta. Samo po nepopisnih mukah, ki jih je pretrpel Kristus, lahko presodimo grešno neobrzdano popuščanje. Njegov zgled nam pravi, da lahko imamo upanje v večno življenje samo tedaj, če svoja poželenja in strasti podvržemo Božji volji.

Z lastno močjo se ne moremo upirati glasnim zahtevam svoje padle narave. Satan bo po njih pripeljal skušnjavo nad nas. Kristus je vedel, da se bo sovražnik približal vsakemu človeku, da bi izkoristil njegove prirojene slabosti in s svojimi pretvezami ulovil v past vse, katerih zaupanje ne počiva v Bogu. S tem ko je naš Gospod prehodil pot, po kateri moramo iti,/122/ nam je pripravil pot za zmago. Njegova volja ni, da bi se znašli v spopadu s Satanom v neugodnem položaju. Ne želi, da bi nas napadi kače prestrašili ali vzeli pogum. "Srčni bodite," je rekel, "jaz sem svet premagal." (Jan 16,33.)

Kdor se mora bojevati proti teku, naj gleda na Zveličarja v puščavi skušnjave. Naj ga opazuje, kako trpi na križu smrtne muke in kako je vzkliknil: "Žejen sem." (Jan 19,28.) On je zdržal vse, kar lahko kdaj doleti ljudi. Njegova zmaga je tudi naša.

Jezus se je opiral na modrost in moč svojega nebeškega Očeta. Rekel je: "Kajti Gospod Jahve mi pomaga, zato nisem bil osramočen; ... in vem, da ne pridem v sramoto. Glej, Gospod Jahve mi bo pomagal." (Iz 50,7.9.) Opozarjajoč na svoj lasten zgled pravi: "Kdo je med vami, ki se boji Gospoda, ki posluša glas njegovega hlapca? Kdor hodi po temi, komur ni svetlobe, upaj v Gospodovo ime in opiraj se na svojega Boga!" (Iz 50,10.)

Jezus je rekel: "Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar." (Jan 14,30.) V njem ni bilo nič, kar bi se odzivalo na Satanovo pretkanost. Jezus ni popustil grehu. Niti z eno mislijo se ni vdal skušnjavi. Tako je lahko tudi z nami. Človeško v Kristusu je bilo združeno z božanskim; v njem prebivajoči Sveti Duh ga je oborožil za boj. Prišel je zato, da bi postali "deležniki Božje narave". (2 Pet 1,4.) Vse dokler smo po veri povezani z njim, greh nad nami nima oblasti. Bog prijemlje našo roko vere in nas želi voditi, da bi imeli trdno oporo v Kristusovem božanstvu in bi si lahko razvili popoln značaj.

Kristus nam je pokazal, kako lahko to dosežemo. S čim je zmagal v spopadu s Satanom? Z Božjo besedo. Samo z njo se je lahko uprl skušnjavi. Rekel je. "Pisano je." (Mat 4,4.) Tudi nam je Bog "podaril dragocene in največje obljube, da postanemo po njih deležniki Božje narave, ko smo ubežali pogubi, ki jo na svetu povzroča poželenje." (2 Pet 1,4.) Vsaka obljuba v Božji besedi velja za nas. Živeli naj bi "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) Če nas napadejo skušnjave, ne glejmo na zunanje okoliščine ali na naše slabosti, temveč na moč besede, saj je vsa njena moč naša. "V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe. Po besedi tvojih ustnic sem se čuval poti siloviteža." (Ps 119,11; 17,4.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

13. Zmaga
Temeljno besedilo Mat 4,5-11; Mar 1,12.13; Luk 4,5-13.


"Tedaj ga vzame Hudič v sveto mesto in ga postavi na vrh templja in mu reče: Če si Božji Sin, spusti se dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zapovedal zate, in na rokah te bodo nosili, da se kje z nogo ne udariš ob kamen." (Mat 4,5.6.)

Satan je sedaj menil, da se je z Jezusom srečal na njegovih tleh. Pretkani sovražnik je sam izgovoril besede, ki so prišle iz Božjih ust. Še vedno se je pojavil kot angel svetlobe in očitno kazal, da pozna Svete spise in razume smisel napisanega. Kakor je Jezus poprej uporabil Božje besede, da bi utemeljil svojo vero, tako jih sedaj uporablja Satan, da bi podprl svojo prevaro. Trdi, da je hotel samo preizkusiti Jezusovo zvestobo, in sedaj hvali njegovo stanovitnost. Ker je Zveličar izpričal zaupanje v Boga, ga je Satan hotel pripraviti do tega, da ponovno dokaže svojo vero.

Toda drugo skušnjavo je takoj začel s sejanjem nezaupanja. "Če si Božji Sin." Kristus je bil skušan, da bi odgovoril na tisti "če", toda vzdržal se je, da bi podlegel najmanjšemu dvomu. Ni hotel ogrožati svojega življenja zato, da bi Satanu podal dokaze./124/

Skušnjavec je menil, da bo dobil prednost zaradi Kristusove človeške narave in ga nagovoril k domnevi. Čeprav nas Satan lahko napeljuje h grehu, vendar nikogar ne more prisiliti, da greši. Jezusu je rekel: "Spusti se dol," ker je natančno vedel, da ga on ne sme potisniti dol; Bog bi namreč ukrepal in ga rešil. Jezusa ni mogel prisiliti, da skoči dol. Kristus ne bi mogel biti premagan, dokler koli sam ne bi privolil v skušnjavo. Niti vse pozemske in peklenske sile ga niso mogle pripraviti do tega, da bi se v najmanjšem oddaljil od volje svojega nebeškega Očeta.

Skušnjavec tudi nas nikoli ne more prisiliti, da naredimo kaj slabega. Ne more upravljati z umi, če se sami ne izročijo njegovemu nadzoru. Preden lahko izvaja svojo moč nad nami, mora v to privoliti naša volja in naša vera opustiti zaupanje v Kristusa. Toda z vsako grešno željo mu dajemo oporo. Kadar koli ne dosežemo božanskega merila, odpremo skušnjavcu vrata, skozi katera lahko vstopi, da bi nas skušal in uničil. Vsak naš poraz ali neuspeh mu daje zaželeno priložnost za sramotenje Kristusa.

Ko je Satan navajal obljubo: "Svojim angelom bo zapovedal zate, in na rokah te bodo nosili," je izpustil besede, "da te varujejo na vseh tvojih poteh," (Ps 91,11.) - namreč na vseh poteh, ki jih je izbral Bog. Jezus pa ni hotel stopiti s poti poslušnosti. Dokazal je popolno zaupanje v svojega nebeškega Očeta, in zato se ni hotel sam spraviti v položaj, ki bi zahteval Očetovo ukrepanje, da bi ga obvaroval smrti. Ni hotel prisiliti Previdnosti, da bi mu priskočila na pomoč, saj s tem ne bi mogel dati ljudem zgleda zaupanja in pokornosti.

Jezus je Satanu odvrnil: "Zopet je pisano: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga." (Mat 4,7.) Te besede je nekoč izgovoril Mojzes Izraelcem, ko so v puščavi trpeli žejo in zahtevali, naj jim da vode, z vzkliki:/125/ "Ali je Gospod sredi nas ali ga ni?" (2 Mojz 17,7.) Bog je čudežno deloval zanje, vendar pa so dvomili o njem, ko so nastale težave, in so zahtevali dokaz, da je Gospod med njimi. V svoji neveri so ga hoteli preizkusiti. Satan je hotel pripraviti Kristusa, da bi naredil enako. Bog je že izpričal, da je Jezus njegov Sin. Zahtevati še en dokaz, da je Božji Sin, bi pomenilo preizkušati Božjo besedo, torej skušati njega samega. To velja tudi tedaj, če molimo za nekaj, česar Bog ni obljubil. To bi pričalo o nezaupanju; s tem bi Boga preizkušali ali ga skušali. Nikoli ne smemo Boga prositi nekaj samo zato, da bi preizkušali, ali bo izpolnil svojo besedo, ampak (ga prosimo) zato, ker jo bo izpolnil; ne zato, da bi preizkušali, ali nas ljubi, ampak zato, ker nas ljubi. "Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo." (Heb 11,6.)

Vera nima nikakršne zveze z domnevo. Samo kdor ima pravo vero, je varen pred domnevo. Domneva je Satanov ponaredek vere. Vera se oklepa Božjih obljub in obrodi sadove v poslušnosti. Tudi domneva se sklicuje na obljube, toda uporablja jih za opravičevanje prestopka, kakor dela Satan. Prava vera bi pripeljala naše prastarše k zaupanju v Boga in izpolnjevanju njegovih zapovedi. Domneva pa jih je zapeljala k prestopanju njegove zapovedi z vero, da bodo zaradi njegove velike ljubezni obvarovani pred posledicami greha. Vera ne zahteva pravice do nebeške naklonjenosti, ne da bi izpolnila pogoje, pod katerimi se daje milost. Pristna vera ima temelje v svetopisemskih obljubah in uredbah.

Če Satanu ne uspe v nas spodbuditi nezaupanja, mnogokrat doseže cilj s tem, da nas zapelje k domnevi. Če nas lahko pripravi do tega, da se po nepotrebnem izpostavimo skušnjavi, ve, da bo zmaga njegova. Bog bo obvaroval vse, ki hodijo po poti poslušnosti, kdor pa zavije z nje, se podaja na Satanovo področje. Tam pa bomo zanesljivo padli. Zveličar nam je ukazal: "Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo." (Mar 14,38.) Razmišljanje in molitev nas bosta obvarovala, da se ne bomo prostovoljno podali na pot nevarnosti; tako se bomo izognili mnogim porazom.

Vendar pa ne smemo izgubiti poguma, ko nas napade skušnjava. Mnogokrat začnemo dvomiti o vodstvu Božjega Duha, če pridemo v težavne okoliščine. Toda Duh je bil ta, ki je vodil Jezusa v puščavo, da bi ga Satan skušal. Če Bog dovoli, da pridejo na nas skušnjave, potem želi uresničiti kak načrt za našo blaginjo. Jezus ni zlorabil Božjih obljub s tem, da bi se prostovoljno izpostavil skušnjavi;/126/ niti se ni prepustil obupu, ko je bil izkušan. Tudi mi se ne smemo. "Zvest pa je Bog, ki vam ne da biti izkušanim nad vašo moč, temveč stori z izkušnjavo tudi izhod iz nje, da jo morete prenesti." (1 Kor 10,13.) On pravi: "Hvalne daritve prinašaj Bogu in Najvišjemu opravljaj svoje obljube. In kliči me v dan stiske, rešil te bom, in ti me boš častil." (Ps 50,14.15.)

Jezus je tudi iz druge skušnjave izšel zmagovalec, a sedaj je Satan pokazal svoj pravi značaj. Ni se pojavil kot strašna pošast s kremplji na nogah in netopirjevimi perutmi, temveč kot mogočni angel, kar je ostal kljub svojemu padcu. Sedaj je javno priznal, da je upornik in bog tega sveta.

Ko je Jezusa postavil ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko je Jezusa postavil na visoko goro, je uredil, da so se pred njim slikovito zvrstila vsa kraljestva sveta v vsej njihovi slavi. Sonce je sijalo na prostrana polja in obsevalo s templji in marmornatimi palačami okrašena mesta, rodovitne njive in polne vinograde. Sledovi greha so bili prikriti. Jezusove oči, ki so še malo prej opazovale opustošenje in pusta področja, so sedaj počivale na prizorih nepopisne lepote in napredka. K temu pa se je zaslišal še skušnjavčev glas: "Tebi dam vso to oblast in njih slavo, kajti meni je izročena, in dajem jo, komur koli hočem. Ti torej, če se pokloniš pred menoj, bo vse tvoje." (Luk 4,6.7.)

Kristusovo poslanstvo se je lahko uresničilo samo s trpljenjem. Pred njim je bilo življenje skrbi, žalosti, bojev in sramotna smrt. Moral je prenašati grehe vsega sveta in pretrpeti ločitev od ljubezni svojega Očeta. Sedaj se je bil skušnjavec pripravljen odpovedati vsej oblasti, ki si jo je prilastil. Kristus bi se lahko izognil strašni prihodnosti, če bi priznal Satanovo nadoblast. Ampak to bi bilo enako porazu v velikem boju. Satan je v nebesih grešil, ko se je poskušal povzdigniti nad Božjega Sina. Če bi sedaj zmagal, bi bila to zmaga upora.

Ko je Satan objavil Kristusu, da sta kraljestvo in slava sveta izročena njemu, in ju lahko da, komur hoče, je povedal samo delno resnico, zato da bi se približal svojemu cilju. Nekoč je svoje kraljestvo otel Adamu, toda Adam je bil Stvarnikov namestnik na svetu. Ni bil neodvisen vladar. Zemlja je Božja in On je vse izročil svojemu Sinu. Adam naj bi vladal pod Kristusovo oblastjo. Ko pa je izdal oblast v Satanove roke, je Kristus še vedno ostal zakoniti kralj. Tako je Gospod rekel kralju Nebukadnezarju: "Najvišji vlada v človeškem kraljestvu/129/ ter ga da, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim." (Dan 4,17.) Satan lahko izvaja svojo ugrabljeno oblast samo toliko, kolikor mu Bog dopušča.

Ko je skušnjavec ponudil Kristusu kraljestvo in slavo sveta, je predlagal, da bi Kristus izročil resnični vladarski položaj nad svetom in vladal podrejen Satanu. To je bilo prav tako kraljestvo, kakršnemu so se nadejali Judje. Želeli so si kraljestvo tega sveta. Če bi Kristus privolil in jim dal takšno kraljestvo, bi ga z veseljem sprejeli. Tako pa je počivalo na njem prekletstvo greha z vsem gorjem. Kristus je ukazal skušnjavcu: "Poberi se, Satan! Kajti pisano je: Moli Gospoda svojega Boga, in njemu samemu služi." (Mat 4,10.)

Ta, ki se je uprl v nebesih, je Kristusu ponudil kraljestvo tega sveta, da bi si kupil njegovo privolitev za načela zla. Kristus pa se ni dal podkupiti. Prišel je ustanovit kraljestvo pravičnosti in tega namena ni bil pripravljen opustiti. Satan se približuje ljudem z enakimi skušnjavami, in ima pri njih večji uspeh kakor pri Kristusu. Ljudem ponuja kraljestvo tega sveta pod pogojem, da priznajo njegovo nadoblast. Od njih zahteva, da prezirajo poštenost, zanemarjajo vest in popuščajo sebičnosti. Kristus pa jim ukazuje, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost. Ampak Satan se približuje ljudem in jim prišepetava: "Meni morate služiti, ne glede na to, kaj je resnica o večnem življenju. Meni morate služiti, če želite imeti uspeh na tem svetu. Jaz imam vašo blaginjo v svojih rokah. Jaz vam lahko dam bogastvo, zadovoljstvo, čast in srečo. Poslušajte moj nasvet. Ne dovolite, da vas obvladajo čudni pogledi na poštenost ali samoodpoved. Jaz vam bom utiral pot." Tako so množice zapeljane. Pripravljeni so služiti svojemu jazu, a s tem je zadovoljen tudi Satan. Medtem ko jih zapeljuje z upanjem na posvetno oblast, si pridobi oblast nad dušo. Ponuja jim nekaj, kar mu sploh ne pripada in kar mu bo kmalu odvzeto. Za povračilo pa ljudem s prevaro jemlje pravico do dediščine Božjih otrok.

Satan je dvomil, ali je Jezus Božji Sin. Po zadnji zavrnitvi je dobil dokaze, ki jim ni mogel oporekati. Božanstvo je prodrlo skozi trpečo človeško naravo. Satan se ni mogel upirati ukazu. Čeprav je kipel zaradi ponižanja in jeze, je bil primoran zapustiti navzočnost Odrešenika sveta. Kristusova zmaga je bila prav tako popolna, kakor je bil nekoč popoln Adamov poraz.

Tako se tudi mi lahko upremo skušnjavi in prisilimo Satana, da se umakne od nas. Jezus je izbojeval zmago s svojo vdanostjo in vero v Boga./130/ Po apostolu nam je rečeno: "Podložni torej bodite Bogu. Uprite pa se Hudiču in bežal bo od vas. Približajte se Bogu, in približa se vam." (Jak 4,7.8.) Sami se ne moremo osvoboditi skušnjavčeve sile. On je premagal človeštvo, in če poskušamo obstati z lastno močjo, bomo postali plen njegovih pasti. Toda "močan stolp je Gospodovo ime: tja priteče pravični in je na varnem". (Preg 18,10.) Satan trepeta in beži pred najslabotnejšim človekom, ki si poišče zavetje v tem mogočnem imenu.

Po sovražnikovem umiku je Jezus smrtno bled izčrpan padel na tla. Nebeški angeli so opazovali boj; videli so, kako je moral njihov ljubljeni Poveljnik zdržati to nepopisno trpljenje, da bi za nas utrl pot odrešitve. Zdržal je težji izpit, kakor ga bomo kdaj morali mi. Ko je Božji Sin ležal kakor mrtev, so pristopili angeli in mu stregli. Okrepili so ga s hrano ter potolažili s sporočilom ljubezni njegovega Očeta in z zagotovilom, da vsa nebesa proslavljajo njegovo zmago. Ko se je okrepčal, je njegovo srce sočustvovalo s človekom, zato je odšel dokončat svojo začeto nalogo, ne pa počivat, vse dokler sovražnik ne bo premagan in naš padli rod odrešen.

Nihče ne more resnično dojeti odrešitvene cene, vse dokler odrešenci ne bodo stali z Odrešenikom pred Božjim prestolom. Potem ko bodo veličastva večne domovine nenadoma dojemljiva našim čutilom, se bomo spomnili, da je Jezus vse to zapustil zaradi nas in ni samo postal izgnanec iz nebeških dvorov, temveč je za nas tudi tvegal nevarnost, da bo doživel neuspeh in večno izgubo. Potem bomo položili svoje krone pred njegove noge in zapeli pesem: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in modrost in krepkost in čast in slavo in blagoslov." (Raz 5,12.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

14. "Našli smo Mesija"
Temeljno besedilo Jan 1,19-51.


Janez Krstnik je oznanjal in krščeval pri Betaniji na drugi strani Jordana. Nedaleč od tega kraja je Bog nekoč ustavil rečni tok, da so ga prestopili Izraelci. V bližini tega kraja je bila tudi trdnjava Jeriho, ki so jo porušile nebeške vojske. Spomin na te dogodke je znova oživel in spodbudil živo zanimanje za Krstnikovo sporočilo. Ali bo Bog, ki je v preteklih stoletjih deloval tako čudovito, zopet razodel svojo moč za Izraelovo osvoboditev? Te misli so prežemale srce ljudstva, ki se je vsak dan zbiralo ob jordanskem obrežju.

Janezovo pridiganje je na ljudi naredilo tako globok vtis, da je izzvalo pozornost verskih oblasti. Rimljani so zaradi strahu pred vstajo na vsako javno zbiranje gledali z nezaupanjem, in vse, kar je kazalo na ljudsko vstajo, je zbujalo bojazen judovskih poglavarjev. Janez ni priznaval oblasti Velikega zbora, zato ga ni prosil dovoljenja za svoje delovanje./132/ Karal je tako poglavarje in ljudstvo kakor tudi farizeje in saduceje. Vendar pa je ljudstvo goreče hodilo za njim, in kakor je kazalo, je zanimanje za njegovo delo stalno naraščalo. Ni se podrejal Velikemu zboru, ki ga je kot javnega učitelja vendar imel pod svojo pristojnostjo.

Veliki zbor so sestavljali izvoljeni člani izmed duhovnikov, vrhovnih poglavarjev in narodnih učiteljev. Navadno mu je predsedoval veliki duhovnik. Vsi člani tega zbora so morali biti možje v precej zrelih letih, ampak ne stari; učeni možje, vendar ne podkovani samo v judovski veri in zgodovini, temveč tudi v splošnem znanju. Niso smeli imeti telesnih hib, morali so biti poročeni očetje, da bi bili bolj človeški in obzirni kakor drugi. Njihovo zbirališče je bil z jeruzalemskim templjem povezan prostor. V času judovske neodvisnosti je veljal Veliki zbor s svojo posvetno in versko oblastjo za najvišje ljudsko sodišče. Čeprav je bil sedaj podrejen rimskim upraviteljem, je vendar imel velik vpliv v meščanskih in verskih zadevah.

Veliki zbor ni mogel preložiti preiskovanja Janezovega dela. Nekateri so se spominjali razodetja, ki je bilo dano v templju Zahariju, in očetovega prerokovanja, ki ga je spregovoril otroku kot Mesijevemu znanilcu. V nemirih in spremembah zadnjih tridesetih let so bile te napovedi skorajda pozabljene. Sedaj pa so se jih zopet spomnili zaradi vznemirjenja, ki ga je povzročilo Janezovo delo.

Izrael že dolgo ni imel preroka, že dolgo niso bili priče taki prenovi, kakršna se je dogajala sedaj. Zahteva, da se priznajo grehi, je bila videti nova in spodbudna. Večina vodilnih mož si ni želela iti poslušat Janezovih vabil in obtožb, ker bi javno odkrile skrivnosti njihovega življenja. Vendar pa je bilo njegovo oznanjevanje neposredna napoved Mesija. Dobro je bilo znano, da je sedemdeset tednov iz Danijelovega prerokovanja, v katerih je bil zajet tudi Mesijev prihod, skoraj že minilo, in vsak je želel sodelovati v tej dobi narodne slave, ki so jo pričakovali. Navdušenje ljudstva je bilo tako veliko, da je bil Veliki zbor prisiljen Janezovo delovanje priznati ali pa ga zavreči. Njihova oblast nad ljudstvom se je že majala in pojavilo se je resno vprašanje, kako bi lahko ohranili svoj položaj. Z upanjem, da bo prišlo do odločitve, so poslali delegacijo duhovnikov in levitov, da bi se pogovorili z novim učiteljem.

Zbrana množica je poslušala njegove besede, ko so se približali poslanci. Ošabni rabini so prišli kot navidezno imenitni veljaki,/133/ da bi naredili velik vtis na ljudstvo in izzvali prerokovo popustljivost. S kretnjami spoštovanja, ki so mejile že na strah, jih je množica spustila mimo. Sedaj so stali veliki možje v svojih veličastnih oblačilih, ponosni na svoj položaj in dostojanstvo, pred prerokom iz puščave.

"Kdo si ti?" so hoteli vedeti.

Janez, ki je uganil njihove misli, jim je odgovoril: "Jaz nisem Kristus."

"Kaj si torej? Ali si Elija?"

"Nisem."

"Ali si prerok?"

"Ne."

"Kdo si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?"

"Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Poravnajte Gospodov pot, kakor je povedal prerok Izaija." (Jan 1,22.23.)

Besedilo, na katero se je Janez sklical, je bilo čudovito Izaijevo prerokovanje: "Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog./134/ Govorite na srce Jeruzalemu in kličite mu, da je dopolnjena njegova vojna služba, da je poravnana njegova krivica. ... Glas vpijočega v puščavi: Pripravljajte pot Gospodu, ravnajte v pustinji cesto našemu Bogu. Vsaka dolina naj se dvigne in vsako goro in vsak grič znižajte, in kar je krivega, naj se poravna, in hribasto bodi ravnina! In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo, kajti Gospodova usta so govorila." (Iz 40,1-5.)

Kadar je v starih časih kralj potoval skozi odročne predele kraljestva, je bila pred njegovo kočijo poslana skupina mož, da poravna neravno pot, da bi kralj lahko potoval varno in neovirano. To prispodobo je uporabil prerok, da bi ponazoril delovanje evangelija. "Vsaka dolina naj se dvigne in vsako goro in vsak grič znižajte." (Iz 40,4.) Če se Božji Duh s svojo čudovito močjo dotakne duše in jo prebudi, se človeški napuh poniža. Posvetna zadovoljstva, položaj in človeška čast postajajo brezvredni. "Vsaka visokost, ki se vzdiguje zoper Božje spoznanje", se zavrže, in vsaka misel se zasužnji v "pokorščini do Kristusa". (2 Kor 10,5.) Tedaj sta ponižnost in nesebična ljubezen, ki sta sicer pri ljudeh malo cenjeni, povišani kot edina vrednost. To je delo evangelija, katerega del je bilo Janezovo sporočilo.

Pismarji so poizvedovali dalje: "Zakaj torej krščuješ, če nisi Kristus, ne Elija ne prerok?" (Jan 1,25.) Beseda "prerok" se je nanašala na Mojzesa. Judje so se nagibali k verovanju, da bo Mojzes vstal od mrtvih in bo vzet v nebesa. Niso vedeli, da je že zdavnaj vstal od mrtvih. Ko je Krstnik začel svojo službo, so mnogi menili, da je od mrtvih vstali Mojzes, ker je kazalo, da temeljito pozna prerokovanja in Izraelovo zgodovino.

Menili so tudi, da se bo pred Mesijevim prihodom prikazal Elija osebno. To pričakovanje je Janez zanikal, toda njegove besede so imele veliko globlji pomen. Jezus je pozneje rekel, misleč na Janeza: "In če hočete sprejeti to: on je Elija, ki ima priti." (Mat 11,14.) Janez je prišel v Elijevi moči in duhu opravit delo, kakršno je opravil Elija. Če bi ga bili Judje sprejeli, bi ga opravil tudi zanje. Toda niso sprejeli njegovega sporočila, kajti zanje ni bil Elija. Tako zanje ni mogel opraviti poslanstva, ki ga je prišel izpolnit./135/

Mnogi od zbranih ob Jordanu so bili navzoči pri Jezusovem krstu; ampak tam dano znamenje so dojeli samo nekateri. V minulih mesecih Krstnikove službe mnogi niso hoteli sprejeti vabila k spokorjenju. Zaradi tega je njihovo srce zakrknilo in njihov um potemnel. Ko so nebesa ob Jezusovem krstu pričala zanj, tega niso zaznali. Oči, ki se nikoli niso s popolnim zaupanjem zazrle v nevidnega, niso videle razodetja Božje slave. Ušesa, ki nikoli niso poslušala njegovega glasu, niso slišala besed pričevanja. Tako je tudi danes. Mnogokrat se je na zborovanjih ljudi razodela navzočnost Kristusa in angelov, vendar pa mnogi ne vedo tega. Ne opazijo ničesar nenavadnega. Toda nekaterim je razodeta Zveličarjeva navzočnost. Mir in veselje oživljata njihova srca. So potolaženi, ohrabreni in blagoslovljeni.

Odposlanci iz Jeruzalema....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Odposlanci iz Jeruzalema so Janeza še naprej spraševali: "Zakaj torej krščuješ?" Ko so čakali na odgovor, je njegov pogled nenadoma prešinil množico, njegove so oči zažarele, njegov obraz se je zasvetil, a njegovo celotno bitje je bilo globoko ganjeno. Z iztegnjenimi rokami je vzkliknil: "Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate, On, ki gre za menoj, ki mu jaz nisem vreden odvezati jermena na njegovem obuvalu." (Jan 1,26.27.)

Sporočilo, ki so ga morali prenesti Velikemu zboru, je bilo jasno in nedvosmiselno. Janezove besede se niso mogle nanašati na nikogar drugega kakor na že dolgo Obljubljenega. Mesija je bil med njimi! Poglavarji in duhovniki so se osupli ozirali okrog sebe in upali, da bodo zagledali njega, o katerem je govoril Janez. Vendar ga v veliki množici niso mogli opaziti.

Ko je pri Jezusovem krstu Janez pokazal nanj kot na Božje Jagnje, je nova svetloba razsvetlila Mesijevo delo. Prerokove misli so bile usmerjene na Izaijeve besede: "Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol." (Iz 53,7.) V naslednjih tednih je Janez z novo pozornostjo proučeval prerokovanja in nauke o daritvah. Sicer ni jasno razlikoval dveh oblik Kristusovega delovanja - enkrat kot trpeča daritev, a drugič kot zmagoslaven kralj - toda dojel je,/136/ da ima njegov prihod globlji pomen, kakor pa so mu ga pripisovali duhovniki in ljudstvo. Ko je zagledal Jezusa med množico po njegovi vrnitvi iz puščave, je z zaupanjem pričakoval, da bo ljudstvu dal kakšno znamenje o svojem pravem značaju. Skoraj nestrpen je čakal na to, da bo slišal, kako bo Zveličar oznanil svoje poslanstvo, toda ni rekel ničesar in ni naredil nikakršnega znamenja. Jezus ni odgovoril na Krstnikovo oznanilo. Pomešal se je med Janezove učence in ni podal nobenega zunanjega znamenja svojega posebnega dela ter ni ukrenil ničesar, da bi opozoril nase.

Naslednji dan je Janez videl prihajati Jezusa. Z lučjo Božje slave, ki je počivala na njem, je prerok iztegnil roke in vzkliknil: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta! Ta je, ki sem rekel o njem: Za menoj prihaja mož, ki je bil tu pred menoj; kajti bil je prej nego jaz. In jaz ga nisem poznal; ali da se razodene Izraelu, zato sem prišel krščevat z vodo. ... Videl sem Duha, da prihaja kakor golob z neba, in je ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: Na kogar boš videl, da pride Duh in ostane na njem, ta je, ki krščuje s Svetim Duhom. In jaz sem ga videl in izpričal, da je ta Božji Sin." (Jan 1,29-34.)

Ali je to Kristus? S svetim spoštovanjem in začudenjem je ljudstvo opazovalo njega, ki je bil pravkar razglašen za Božjega Sina. Janezove besede so naredile nanje globok vtis. Govoril jim je v Božjem imenu. Iz dneva v dan so ga poslušali, ko je grajal njihove grehe, in vsak dan se je krepilo njihovo prepričanje, da je bil poslan iz nebes. Toda kdo je ta, ki naj bi bil večji od Janeza Krstnika? Na njegovi obleki in vedenju ni bilo nič, kar bi označevalo njegov napovedan položaj. Videti je bil kot navaden človek, oblečen v preprosto oblačilo siromašnih.

Med množico so bili nekateri, ki so pri Kristusovem krstu videli božansko slavo in slišali Božji glas. Ampak od takrat se je Zveličarjev videz močno spremenil. Pri krstu je bil njegov obraz spremenjen zaradi nebeške svetlobe, sedaj pa je bil bled, izčrpan in shujšan; prepoznal ga je samo prerok Janez.

Toda ko ga je ljudstvo pogledalo, je videlo obraz, v katerem je bilo božansko usmiljenje združeno z zavestno močjo. Iz vsakega pogleda, iz vsake poteze zunanjosti se je razodevala ponižnost in brezmejna ljubezen. Kazalo je, da je obdan z ozračjem duhovnega vpliva./137/ Medtem ko je bilo njegovo vedenje blago in nevsiljivo, pa so ljudje dobili vtis, da je v njem skrita neka moč, ki pa ni mogla ostati čisto nevidna. Ali je bil to Obljubljeni, na katerega je Izrael čakal že tako dolgo?

Jezus je prišel v siromaštvu in ponižanju, da bi lahko bil naš zgled in Odrešenik. Kako bi lahko učil o ponižnosti, če bi se bil pojavil v kraljevskem sijaju? Kako bi lahko podajal tako prodorne resnice kakor v pridigi na Gori blagrov? Kje bi ostalo upanje skromnih v življenju, če bi bil Jezus prišel prebivat med ljudi kakor kralj?

Množica pa si nikakor ni mogla zamisliti, da je ta, ki ga je Janez imenoval, povezan z njihovimi visokimi pričakovanji. Zato so bili mnogi razočarani in zelo zmedeni.

Besede, ki bi jih bili duhovniki in rabini tako radi slišali, da bo Jezus sedaj znova vzpostavil izraelsko kraljestvo, so ostale neizgovorjene. Na takega kralja so čakali in se ozirali po njem. Takšnega kralja bi bili radi sprejeli. Toda tega, ki je želel ustanoviti kraljestvo pravičnosti in miru v njihovih srcih, niso želeli sprejeti.

Janez, v čigar bližini sta stala dva učenca, je naslednji dan videl Jezusa znova med ljudstvom. Prerokov pogled se je zopet razjasnil zaradi slave Nevidnega. Vzkliknil je: "Glej, Božje Jagnje!" Te besede so prevzele srca učencev. Nista jih popolnoma razumela. Kaj neki pomeni ime, ki mu ga je dal Janez - "Božje Jagnje"? Janez ga ni pojasnil.

Učenca sta zapustila Janeza in šla iskat Jezusa. Eden teh je bil Andrej, Simonov brat; drugi je bil evangelist Janez. Postala sta prva Kristusova učenca. Spodbujena z neustavljivo silo sta mu sledila in želela z njim govoriti, vendar pa sta bila polna globokega spoštovanja in tiha, prevzeta od posebnega pomena misli: "Ali je ta Mesija?"

Jezus je vedel, da učenca gresta za njim. Bila sta prva sadova njegovega delovanja, zato se je srce božanskega Učitelja veselilo, ker ju je ganila njegova milost. Vendar pa se je ozrl in vprašal: "Kaj iščeta?" (Jan 1,38.) Hotel jima je dati možnost, da se vrneta ali izrazita svojo željo.

Učenca pa sta se zavedala samo enega: Njegova navzočnost je prežemala njune misli. Zato sta vzkliknila: "Rabi, ... kje stanuješ?" (Jan 1,38.) V kratkem pogovoru na poti nista mogla dobiti tega, po čemer sta hrepenela. Želela sta biti z Jezusom na samem, sedeti pri njegovih nogah in poslušati njegove besede./138/

Jezus jima je rekel: "Pridita in poglejta! Gresta torej in vidita, kje stanuje, in ostaneta pri njem tisti dan." (Jan 1,39.)

Če bi imela Andrej in Janez takšnega duha nevere kakor duhovniki in poglavarji, potem ne bi sedela kot učenca pri Jezusovih nogah. Približala bi se mu kot kritika, da bi sodila njegove besede. Tako mnogi zapirajo vrata pred najdragocenejšimi priložnostmi. Ta prva Kristusova učenca pa sta ravnala drugače. Odzvala sta se na vabilo Svetega Duha v pridigi Janeza Krstnika. Sedaj pa sta prepoznala tudi glas nebeškega Učitelja. Za njiju so bile Jezusove besede polne svežine, resnice in lepote. Božansko razsvetljenje je razsvetlilo nauke starozakonskih spisov. Mnogotere plati resnice so se pojavile v popolnoma novi luči.

Skrušenost, vera in ljubezen ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Skrušenost, vera in ljubezen usposobijo dušo, da sprejme nebeško modrost. Vera, ki deluje po ljubezni, je ključ spoznanja. Vsak, kdor ljubi, "spoznava Boga". (1 Jan 4,7.)

Učenec Janez je bil mož resnih in globokih čustev, goreč in vendar premišljen. Začel je prepoznavati Kristusovo slavo - ne posvetno razkošje in moč, v kar so ga učili zaupati, ampak "slavo kakor Edinorojenega od Očeta, polno milosti in resnice". (Jan 1,14.) Popolnoma je bil prevzet od misli na to čudovito spoznanje.

Andrej je želel podeliti veselje, ki je prežemalo njegovo srce. Poiskal je svojega brata Simona in mu povedal: "Našli smo Mesija." (Jan 1,41.) Simon ni čakal drugega vabila. Tudi on je poslušal pridigo Janeza Krstnika in je pohitel k Zveličarju. Kristus ga je pogledal, spoznal njegov značaj in življenjepis. Njegova nagla narava, njegovo ljubeče in sočutno srce, njegova častihlepnost in samozaupanje, njegov padec, njegovo spokorjenje, njegovo delo in mučeniška smrt - vse to je bral Zveličar in dejal: "Ti si Simon, Jonov sin; ti se boš imenoval Kefa (kar se tolmači Peter," dobesedno po grškem Kamen). (Jan 1,42.)

"Drugi dan pa je hotel Jezus oditi v Galilejo; in najde Filipa in mu reče: Pojdi za menoj!" (Jan 1,43.) Filip je ubogal ukaz in takoj postal Kristusov delavec.

Filip je poklical Natanaela. Ta je bil med množico, ko je Krstnik Jezusa imenoval Božje Jagnje. Ko je Natanael zagledal Jezusa, je bil razočaran. Ali ta mož, ki je imel na sebi sledi težaškega dela in revščine, utegne biti Mesija? Vendar pa se Natanael ni mogel odločiti, da bi zavrgel Jezusa; Janezovo sporočilo je prineslo v njegovo srce čvrsto odločitev./139/

Ko ga je Filip iskal, se je pravkar umaknil v neki tihi gaj, kjer je razmišljal o Janezovem sporočilu in prerokovanjih o Mesiju. V molitvi je prosil za razodetje, ali je ta, ki ga je Janez oznanjal, osvoboditelj, in Sveti Duh je počival na njem in mu zagotavljal, da je Bog obiskal svoje ljudstvo in dvignil zanj rog zveličanja. Filip je vedel, da njegov prijatelj preiskuje prerokovanja. Našel je Natanaelovo skrivališče prav tedaj, ko je molil pod smokvijo. Pogosto sta skupaj molila na tem osamljenem pod listjem skritem prostoru.

Sporočilo: "Našli smo ga, ki je pisal o njem Mojzes v zakonu in preroki," (Jan 1,45.) se je Natanaelu zdelo kot neposreden odgovor na njegovo molitev. Filipova vera je bila še slabotna. Z rahlim dvomom je dodal svojemu sporočilu: "Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina." (Jan 1,45.) V Natanaelovem srcu se je znova prebudil predsodek, zato je vzkliknil: "More li iz Nazareta priti kaj dobrega?" (Jan 1,46.)

Filip pa se ni spuščal v nobeno razpravo. Odvrnil je: "Pridi in poglej!" (Jan 1,46.) Jezus je videl, da Natanael prihaja k njemu, tedaj je rekel zanj: "Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače." (Jan 1,47.) Natanael je presenečen vzkliknil: "Odkod me poznaš? Jezus odgovori in mu reče: Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvijo, sem te videl." (Jan 1,48.)

To je zadoščalo. Božji Duh, ki je Natanaelu pričal v njegovi osamljeni molitvi pod smokvijo, mu je sedaj govoril po Jezusovih besedah. Natanael je prišel h Kristusu, čeprav še ne popolnoma brez predsodkov in dvomov, a vendar z iskreno željo po resnici, in sedaj je bila njegova želja potešena. Njegova vera je celo presegla vero njega, kateri ga je pripeljal k Jezusu. Gospodu je odgovoril: "Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj." (Jan 1,49.)

Če bi bil Natanael zaupal vodstvu rabinov, nikoli ne bi našel Jezusa. Njegov učenec je postal iz lastne izkušnje in prepričanja./140/ Tako še danes mnoge zadržujejo predsodki, da bi sprejeli dobro. Kako povsem drugačni bi bili sadovi, če bi prišli in videli.

Nihče ne bo dosegel zveličavnega spoznanja resnice, če se bo zaupal vodstvu človeške veljave. Kakor Natanael moramo sami preiskovati Božjo besedo in prositi za razsvetljenje Svetega Duha. On, ki je videl Natanaela pod smokvijo, bo videl tudi nas, ko bomo molili na skrivnem. Angeli iz sveta luči so blizu njim, ki ponižno hrepenijo po Božjem vodstvu.

S poklicanjem Janeza, Andreja, Simona, Filipa in Natanaela se je začela ustanavljati krščanska cerkev. Janez Krstnik je napotil dva svojih učencev h Kristusu. Eden od njiju, Andrej, je našel svojega brata in ga pripeljal k Zveličarju. Potem je bil poklican Filip, a ta je poiskal Natanaela. Ti primeri bi nas morali poučiti o pomembnosti osebnega prizadevanja za naše sorodnike, prijatelje in sosede. Veliko jih je, ki vse življenje trdijo, da poznajo Kristusa, vendar se še niso nikoli osebno potrudili za to, da bi k Zveličarju pripeljali vsaj enega človeka. Vse delo prepuščajo pridigarju. Ta je res lahko usposobljen za svoje delo, toda ne more narediti tega, za kar je Bog postavil vernike svoje cerkve.

Mnogo jih je, ki potrebujejo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Mnogo jih je, ki potrebujejo službo ljubečih krščanskih src. Marsikdo je propadel, lahko pa bi bil rešen, če bi se njegovi sosedje, čisto navadni ljudje, osebno potrudili zanj. Mnogi čakajo celo na to, da se osebno obrnemo nanje. Posebno v družini, v soseščini in v mestu, kjer živimo, je za nas kot Kristusove misijonarje veliko dela. Če smo kristjani, potem nam bo tako delo v veselje. Takoj ko se kdo spreobrne, se v njem rodi želja, da bi še drugim povedal, kako dragocenega prijatelja je našel v Jezusu. Zveličavna in posvečujoča resnica se ne da zapreti v srce.

Vsi Bogu posvečeni bodo prenosniki luči. Bog jih naredi za orodja, da drugim prinesejo bogastvo njegove milosti. Njegova obljuba se glasi: "In storim nje in kar je okoli mojega hriba v blagoslov in dam, da bo dež prihajal ob svojem času, dež blagoslova bo." (Ezek 34,26.)

Filip je rekel Natanaelu: "Pridi in poglej!" (Jan 1,46.) Od njega ni zahteval, da sprejme tuje pričevanje, ampak da sam opazuje Kristusa. Po Jezusovem odhodu v nebesa so njegovi sledilci njegovi odposlanci med ljudmi; a eden najučinkovitejših načinov za pridobivanje ljudi zanj/141/ je s svojim zgledom v vsakdanjem življenju razodevati njegov značaj. Naš vpliv na druge ni toliko odvisen od tega, kar rečemo, kakor od tega, kar smo. Ljudje lahko pobijajo in zavržejo našo logiko, lahko se upirajo našim vabilom, toda življenje nesebične ljubezni je dokaz, ki mu ne morejo oporekati. Dosledno življenje, katerega značilnost je Kristusova krotkost, ima moč v tem svetu.

Kristusov nauk je bil izraz globoko vtkanega prepričanja in izkušenj, in ti, ki se učijo od njega, bodo učitelji po nebeškem vzoru. Božja beseda, ki jo oznanja človek, kateri je sam posvečen po njej, ima življenjsko moč, ki poslušalce priteguje in jih prepriča, da je živa resničnost. Če je kdo resnico sprejel z ljubeznijo, bo to razodeval s prepričljivostjo svojega vedenja in z zvokom svojega govora. Oznanja to, kar je sam slišal in videl ter otipal o besedi življenja, da bi še drugi lahko imeli občestvo z njim po spoznanju Kristusa. Njegovo pričevanje je resnica za dovzetno srce in posvečuje značaj, ker prihaja z ustnic, ki se jih je dotaknilo živo oglje z oltarja.

Kdor poskuša drugim prinesti luč, bo sam blagoslovljen. "Dež blagoslova bo. Kdor napaja, tudi sam bo napojen." (Ezek 34,26; Preg 11,25.) Bog bi lahko svoj cilj rešitve grešnikov dosegel brez naše pomoči; ampak da bi si lahko razvili Kristusu podoben značaj, moramo sodelovati v njegovem delu. Da bi imeli delež v njegovi radosti - radosti videti ljudi rešene po njegovi daritvi - moramo imeti delež v njegovem delu za njihovo odrešitev.

Prvi tako vdan, resen in iskren izraz Natanaelove vere je zvenel kakor glasba v Jezusovih ušesih. On je odgovoril in mu rekel: "Ker sem ti dejal, da sem te videl pod smokvijo, veruješ? Večje reči boš videl nego to." (Jan 1,50.) Zveličar se je veselil svojega dela, da bo oznanjal vesele novice krotkim, obvezoval strta srca in objavljal svobodo Satanovim jetnikom. Ko je razmišljal o dragocenih blagoslovih, ki jih je prinesel ljudem, je pristavil: "Resnično, resnično vam pravim: Videli boste odprta nebesa in Božje angele stopati gor in dol do Sina človekovega." (Jan 1,51.)

Kristus je s tem pravzaprav rekel: Ob jordanskem obrežju so se odprla nebesa in Sveti Duh je prišel name v podobi goloba. Ta prizor je potrdil, da sem Božji Sin. Če verujete, da sem to, bo vaša vera oživela. Videli boste, da so nebesa odprta in da se nikoli več ne bodo zaprla. Jaz sem jih odprl za vas./142/ Božji angeli stopajo gor in odnašajo Očetu molitve trpečih in zatiranih, in stopajo dol, da bi prinesli človeškim otrokom blagoslov in upanje, pogum, pomoč in življenje.

Božji angeli se stalno gibljejo med zemljo in nebesi. Kristusovi čudeži za bolne in trpeče so bili narejeni z Božjo močjo po službi angelov. Vsak blagoslov prispe od Boga k nam po Kristusu s službo nebeških poslancev. S tem ko je vzel nase človeško naravo, je zedinil svoje koristi s koristmi padlih Adamovih otrok, s svojo božansko naravo pa se je oklepal Božjega prestola. Tako je Kristus postal posrednik zveze Boga z ljudmi in ljudi z Bogom./143/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

15. Na svatbi
(Temeljno besedilo Jan 2,1-11.


Jezus ni začel svoje službe s kakim pomembnim dejanjem pred Velikim zborom v Jeruzalemu. Svojo moč je razodel na družinski slovesnosti v galilejski vasici in tako povečal veselje na svatbi. S tem je pokazal svojo naklonjenost do ljudi in svojo željo, da bi jih osrečil. V puščavi skušnjav je sam pil iz keliha trpljenja, ljudem pa je ponudil kelih blagoslova, ko je s svojo navzočnostjo posvetil odnose človeškega življenja.

Z Jordana se je Jezus vrnil v Galilejo. V Kani, malem kraju blizu Nazareta, so imeli svatbo. Mladoporočenca sta bila sorodnika Jožefa in Marije. Jezus je vedel za to družinsko slovesnost, zato je odpotoval v Kano in bil z učenci povabljen, naj se je udeleži.

Znova je srečal svojo mater, od katere se je pred kratkim poslovil. Marija je slišala za dogodek na Jordanu ob njegovem krstu. Novice, ki so prispele do Nazareta, so obudile v njej spomin na prizore, ki jih je toliko let hranila v svojem srcu. Z drugimi Izraelci vred je bila globoko vznemirjena ob delovanju Janeza Krstnika. Dobro se je spominjala prerokovanja, ki je bilo objavljeno ob njegovem rojstvu. Njegova zveza z Jezusom je spet prebudila njeno upanje./144/ Ker pa je zvedela za Jezusov skrivnostni odhod v puščavo, so jo obšle žalostne slutnje.

Od dne, ko je Marija slišala angelovo oznanjenje doma v Nazaretu, je hranila vse, kar je potrjevalo, da je Jezus Mesija. Njegovo ljubko in nesebično življenje jo je prepričevalo, da ni nihče drug kakor Božji poslanec. Nadnjo pa so prišli dvomi in razočaranja; tudi ona je hrepenela po času, ko se bo razodela njegova slava. Smrt ji je vzela Jožefa, ki je z njo vred dobro poznal skrivnost o Jezusovem rojstvu. Nikogar več ni imela, ki bi mu lahko zaupala svoje upe in bojazni. Pretekla dva meseca sta bila za njo zelo žalostna. Ločena je bila od Jezusa, čigar sočutje ji je bilo edina tolažba; razmišljala je o Simeonovih besedah: "Tvojo dušo pa bo presunil meč." (Luk 2,35.) Spominjala se je tistih treh dni bolečine, ko je mislila, da je za vedno izgubila Jezusa, in je s strahom v srcu čakala, da bi se vrnil.

Na poročni slovesnosti je spet srečala še vedno enako nežnega in poslušnega sina. Vendar pa ni bil enak. Njegov obraz je bil spremenjen. Nosil je sledove prestanega boja v puščavi; novi izraz dostojanstva in moči je dokazoval njegovo nebeško poslanstvo. Z njim je bila skupina mladeničev, katerih oči so ga spremljale s spoštovanjem in kateri so ga imenovali Učitelj. Ti spremljevalci so Mariji pripovedovali, kaj so videli in slišali ob njegovem krstu in drugod. Končali so z besedami: "Našli smo ga, ki je pisal o njem Mojzes v zakonu in preroki." (Jan 1,45.)

Potem ko so se gostje zbrali, je kazalo, da so bili mnogi zasedeni z zelo zanimivim predmetom. Družbo je prežemalo zadržano vznemirjenje. V skupinah so se tiho, a živahno pogovarjali, začudeno pa so se ozirali na Marijinega Sina. Ko je Marija slišala pričevanje učencev o Jezusu, se je razveselila, ker njeni najskrivnejši upi niso bili zaman. Bila pa bi vendar več kakor človeško bitje, če se s tem svetim veseljem ne bi bil malo pomešal tudi naravni ponos nežne matere. Videč mnoge poglede, ki so se obračali k Jezusu, si je želela, da bi privolil tej družbi dokazati, da je zares Spoštovani od Boga. Upala je, da se mu utegne ponuditi priložnost narediti pred njimi kakšen čudež.

Svatba je po navadi tistega časa trajala več dni. Pokazalo se je, da je ob tej priložnosti pred koncem svečanosti zmanjkalo vina. Ta ugotovitev je povzročila zmedo in žalost. Bilo je nenavadno, če na svečanosti ni bilo vina,/145/ ker je to pomenilo pomanjkanje gostoljubnosti. Marija je kot sorodnica mladoporočencev pomagala pripraviti gostovanje; zato je spregovorila Jezusu: "Vina nimajo." S tem mu je hotela namigniti, da bi lahko poskrbel za njihove potrebe. Jezus pa ji je odgovoril: "Kaj imaš z menoj, žena? Moja ura še ni prišla." (Jan 2,3.4.)

Odgovor, ki se nam zdi malo grob, ni izražal niti hladnokrvnosti niti nevljudnosti. Zveličarjev ogovor matere se je popolnoma ujemal z vzhodnjaškimi navadami. Uporabljali so ga za ljudi, katerim so hoteli izkazati spoštovanje. Vsa dela Kristusovega pozemskega življenja so bila v skladnosti s predpisom, ki ga je sam dal: "Spoštuj svojega očeta in svojo mater." (2 Mojz 20,12.) Na križu, ko je izpolnjeval zadnjo dolžnost nežnosti do matere, je Jezus rekel isto besedo, ko jo je priporočil skrbi svojega ljubljenega učenca. Na poročni slovesnosti in pozneje na križu je ljubezen, izražena z glasom, pogledom in vedenjem, zvesto razlagala njegove besede.

Med obiskom templja v svojem otroštvu, ko se je skrivnost njegovega življenjskega dela odprla pred njegovimi očmi, je Kristus rekel materi: "Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta?" (Luk 2, 49.)/146/ Te besede so zvesto opisale celotno njegovo življenje in službo. Vse je bilo podrejeno njegovemu delu, velikemu delu odrešenja, ki ga je moral izpolniti s svojim prihodom na svet. Sedaj je ponovil nauk. Pretila je nevarnost, da bi si Marija zaradi svojega sorodstva z Jezusom lastila posebno pravico nad njim in ga nekoliko vodila pri delu. Trideset let je bil zanjo ljubezniv in poslušen sin in njegova ljubezen se ni spremenila, sedaj pa je moral misliti na Očetovo delo. Nobena pozemska vez ga ni smela odvrniti od njegove službe kot Sina Najvišjega in Zveličarja sveta ali vplivati na njegovo vedenje. Potrebna mu je bila popolna svoboda, da bi lahko izpolnil Božjo voljo. To je nauk tudi za nas. Božje zahteve so višje od človeškega sorodstva. Nikakršna pozemska privlačnost nas ne sme odvrniti s poti, na katero nas je poklical, naj hodimo po njej.

Edino upanje odrešenja za...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Edino upanje odrešenja za padlo človeštvo je v Kristusu. Marija sama je lahko našla rešitev le v Božjem Jagnjetu. V sebi ni imela nikakršne zasluge. Njena povezava z Jezusom je ni postavljala v drugačen duhovni odnos do njega, kot je bil odnos drugih ljudi. Ravno to kažejo Zveličarjeve besede. Delal je razliko med svojo zvezo z njo kot Sin človekov in kot Božji Sin. Družinska vez, ki ju je povezovala, je ni izenačevala z njim.

Besede: "Moja ura še ni prišla," (Jan 2,4.) kažejo na dejstvo, da so se vsa dela Kristusovega pozemskega življenja odigravala po načrtu, ki je bil pripravljen od večnosti. Preden je prišel na svet, mu je bil razodet popoln načrt v vseh podrobnostih. Medtem ko je živel med ljudmi, ga je korakoma vodila Očetova volja. Ob določeni uri se je takoj lotil dela. Z enako poslušnostjo je čakal, da je prišel ta čas.

Jezus je rekel Mariji, da njegova ura še ni prišla, da bi ji odgovoril na neizrečeno misel v zvezi s pričakovanjem, ki ga je gojila z ljudstvom vred. Upala je, da se bo razodel kot Mesija in zasedel Izraelov prestol. Vendar ura še ni prišla. Jezus je sprejel usodo človeškega rodu kot "mož bolečin in izkušen v trpljenju", (Iz 53,3.) in ne kot kralj.

Čeprav Marija ni pravilno pojmovala Kristusovega poslanstva, je brezpogojno zaupala vanj. Jezus je odgovoril na to vero. Prvi čudež je naredil zato, da bi izkazal čast Marijinemu zaupanju in okrepil vero učencev. Učence bodo doletele mnoge in močne skušnjave, da bi jih spravile ob vero. Prerokovanja so jim brez dvoma jasno razodela,/147/ da je Jezus Mesija. Pričakovali so, da ga bodo verski voditelji sprejeli z večjim zaupanjem od njihovega. Ljudstvu so oznanjali Kristusova čudovita dela in svoje zaupanje v njegovo poslanstvo, vendar so bili osupli in grenko razočarani zaradi nevere, globoko zakoreninjenih predsodkov in sovraštva, ki so jih do Jezusa kazali duhovniki in rabini. Zveličarjevi prvi čudeži so okrepili učence, da so se uprli temu nasprotovanju.

Jezusove besede niso zmedle Marije, zato je dejala strežnikom pri mizah: "Kar koli vam poreče, storite." (Jan 2,5.) Tako je naredila, kar je mogla, da bi pripravila pot Kristusovemu delu.

Pri vhodnih vratih je stalo šest velikih kamnitih vrčev, in Jezus je zapovedal služabnikom, naj vanje nalijejo vodo. Tako so tudi storili. Ker so takoj potrebovali vino, jim je rekel: "Zajmite zdaj in nesite starešini." (Jan 2,8.) Iz vrčev je poteklo vino namesto vode, ki so jo nalili vanje. Ne starešina ne gostje niso vedeli, da je zmanjkalo vina. Ko so poskusili vino, ki so ga prinesli služabniki, je starešina ugotovil, da še nikoli ni pil tako dobrega in da se opazno razlikuje od tistega, ki ga je pil v začetku svatbe. Poklical je ženina in rekel: "Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše: a ti si dobro vino prihranil do sedaj." (Jan 2,10.)

Kakor ljudje najprej ponudijo najboljše vino, potem pa slabše, tako dela tudi svet s svojimi darovi. Kar ponuja, lahko ugaja očem in preslepi čutila, vendar se izkaže kot nezadovoljivo. Vino se spremeni v grenkobo, veselje pa v žalost. Kar se je začelo s pesmijo in veseljem, se konča z utrujenostjo in slabostjo. Jezusovi darovi pa so vedno sveži in novi. Gostija, ki jo pripravlja za človeka, nikoli ne ostane brez zadovoljnosti in veselja. Vsak nov dar povečuje prejemnikovo sposobnost, da ceni Gospodove blagoslove in uživa v njih. Daje milost k milosti. Vir blagoslovov ne bo usahnil. Če ostanete v njem, vam današnje sprejemanje bogatega daru zagotavlja, da ga boste jutri prejeli še bogatejšega. Natanaelu izgovorjene Jezusove besede izražajo zakon o Božjem ravnanju z otroki vere. Sprejemajočemu srcu izjavlja z vsakim novim razodetjem svoje ljubezni: "Večje reči boš videl nego to." (Jan 1,50.)

Kristusov dar na svatbi je bil simbol. Voda je predstavljala krst v njegovo smrt; vino pa prelitje njegove krvi za grehe sveta./148/ Vodo, s katero so bili napolnjeni vrči, je prinesla človeška roka, toda samo Kristusova beseda ji je lahko dala življenjsko moč. Tako je tudi z obredi, ki kažejo na Zveličarjevo smrt. Samo po Kristusovi moči, ki deluje z vero, uspešno sitijo dušo.

Kristusova beseda je zagotovila to, kar je bilo potrebno za svatbo. Tako je v obilici zagotovljena tudi njegova milost, katera briše vse človeške krivičnosti ter obnavlja in krepi dušo.

Na prvi svečanosti, ki se je je Jezus udeležil z učenci, jim je ponudil kelih, ki je predstavljal njegovo delo za njihovo zveličanje. Pri zadnji večerji jim ga je znova ponudil in s tem vzpostavil obred, ki naj bi še dalje kazal na njegovo smrt do njegovega prihoda. (1 Kor 11,26.) Žalost učencev zaradi ločitve z Gospodom je zmanjšala obljuba ponovnega združenja, ko je rekel: "Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mat 26,29.)

Vino, katero je Kristus dal na svatbi, pa tudi tisto, ki ga je pozneje dal učencem kot simbol svoje krvi, je bilo čisti grozdni sok. Na tako vino je mislil prerok Izaija, ko je govoril "o grozdu", za katerega pravi: "Ne pogubi ga, ker je blagoslov v njem." (Iz 65,8.)

Kristus je bil ta, ki je v Starem zakonu opomnil Izraela: "Vino je zasmehovalec, opojna pijača razgrajalec, in kdor koli se opoteka po njej, si ne izbistri uma." (Preg 20,1.) On ni poskrbel za takšno vrsto pijače. Satan skuša ljudi s popuščanjem, ki zamegli razum in otopi duhovno opažanje, Kristus pa nas uči, da moramo nižjo naravo držati v pokorščini. Vse njegovo življenje je bilo zgled samoodpovedi. Pretrpel je najtežje preizkušnje, ki jih človeška narava lahko zdrži, da bi strl moč teka. Kristus je bil ta, ki je ukazal, da Janez Krstnik ne sme piti vina ali močne pijače. On je bil ta, ki je enako zdržnost naročil tudi Manoahovi ženi. Izrekel je prekletstvo nad človekom, ki bi dal steklenico na usta bližnjemu. Kristus ni nasprotoval lastnemu nauku. Neprevrelo vino, ki ga je priskrbel gostom na svatbi, je bilo zdrav in osvežilen napitek. Njegovo delovanje naj bi uskladilo okus z zdravim tekom.

Ko so gosti na svatbi opazili kakovost vina, so začeli vpraševati. To pa je spodbudilo služabnike, da so opisali čudež./149/ Družba je bila nekaj časa preveč presenečena, da bi pomislila nanj, ki je naredil to čudovito delo. Ko so ga končno začeli iskati, so ugotovili, da je že odšel tako tiho, da tega niti njegovi učenci niso opazili.

Družba je zato svojo pozornost izkazala učencem. Ti so prvič dobili priložnost izpovedati svojo vero v Jezusa. Pripovedovali so, kar so videli in slišali ob Jordanu, to pa je v mnogih srcih razvnelo upanje, da je Bog postavil osvoboditelja svojemu narodu. Novica o čudežu se je razvedela po vsej okolici in prispela do Jeruzalema. Duhovniki in starešine so z novim zanimanjem preiskovali prerokovanja, ki so kazala na Kristusov prihod. Porodila se je vroča želja po večjem spoznanju o poslanstvu tega novega učitelja, ki je tako nevsiljivo nastopil med ljudstvom.

Kristusova služba je bila v očitnem nasprotju s službo judovskih starešin. Njihovo spoštovanje izročila in zunanji videz pobožnosti sta uničila sleherno dejansko svobodo mišljenja in delovanja. Živeli so v stalnem strahu oskrunitve. Da bi se izognili dotika z "nečistim", so se držali na razdalji ne samo od poganov, temveč tudi od večine izmed lastnega naroda. Niso jim želeli biti koristni in niso hoteli doseči njihovega prijateljstva. Zaradi njihovega neprestanega ukvarjanja s tem je njihov um zakrnel, njihovo življenjsko obzorje pa se je zožilo. Njihov zgled je spodbujal samoljubnost in nestrpnost med vsemi narodnimi sloji.

Jezus je začel...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je začel delo obnove tako, da je pristno sočustvoval s človeštvom. Med izkazovanjem najvišjega spoštovanja Božjim zapovedim je grajal hinavsko pobožnost farizejev in poskušal ljudi rešiti nesmiselnih pravil, s katerimi so bili zvezani. Želel je podreti ločilne pregrade, ki so ločevale družbene sloje, da bi lahko ljudi zbral kot otroke ene družine. Njegova udeležba na svatbi je bila premišljeni korak k uresničenju tega cilja.

Bog je poslal Janeza Krstnika prebivat v puščavo, da bi bil obvarovan pred vplivi duhovnikov in rabinov ter se pripravil za posebno poslanstvo. Toda njegovo puščavniško in osamljeno življenje ni bilo zgled za ljudi. Sam Janez ni spodbujal poslušalcev, naj zapuste svoje dosedanje dolžnosti. Ukazal jim je, naj z zvestobo Bogu pokažejo dokaze spokorjenja tam, kamor jih je postavil.

Jezus je obsojal popuščanje samemu sebi v vseh oblikah, čeprav je bil po naravi družaben. Sprejemal je gostoljubnost vseh slojev,/150/ obiskoval domove bogatih in revnih, šolanih in neukih, ker je želel dvigniti njihove misli z vsakdanjega na duhovno in neminljivo. Ni odobraval razuzdanega življenja in na njegovo vedenje ni padala niti ena senca posvetne lahkoumnosti, pa vendar je užival zadovoljnost ob prizorih nedolžnega veselja in s svojo udeležbo je odobraval družabna srečanja. Judovska svatba je bila pomemben dogodek in njeno veselje ni povzročilo nezadovoljnosti Božjemu Sinu. S svojo navzočnostjo na svatbi je Jezus izkazal čast zakonu kot božanski ustanovi.

V Starem, pa tudi v Novem zakonu, predstavlja zakonska zveza nežno in sveto občestvo, ki obstaja med Kristusom in njegovim ljudstvom. Veselje poročne slovesnosti je spominjalo Jezusa na veselje tistega dne, ko bo pripeljal svojo nevesto v Očetov dom in bodo odrešeni sedeli z Odrešenikom pri večerji Jagnjetove svatbe. On pravi: "Kakor se ženin veseli neveste, tako se veseli tebe tvoj Bog. Ne bodo te več imenovali: Zapuščena, ... ampak te bodo imenovali Moja radost. ... Zakaj Gospod ima veselje s teboj. Veseli se te presilno, molči v svoji ljubezni, raduje se nad teboj z glasnim petjem." (Iz 62,5.4; Zef 3,17.) Janez je po dobljeni prikazni o nebeških dogodkih zapisal: "In slišal sem kakor glas velike množice in kakor glas mnogih voda in kakor glas močnih gromov, govorečih: Aleluja! Ker zakraljeval je Gospod, naš Bog, Vsegamogočni. Veselimo se in radujmo in dajajmo slavo njemu; ker prišlo je Jagnjetovo ženitvovanje, in njegova nevesta se je pripravila. Blagor jim, kateri so poklicani k večerji Jagnjetovega ženitvovanja." (Raz 19,6.7.9.)

Jezus je v vsaki osebi videl človeka, ki ga je treba povabiti v njegovo kraljestvo. Dosegel je njihova srca tako, da je hodil med njimi kot ta, ki jim želi blaginjo. Iskal jih je po mestnih ulicah, zasebnih domovih, v čolnih, shodnici, na bregu jezera in na poročni svečanosti. Srečeval jih je pri vsakdanjih dolžnostih in pokazal zanimanje za njihove posvetne dejavnosti. Podajal jim je navodila v domovih in družine ob njihovih ognjiščih izpostavil vplivu svoje božanske navzočnosti. Njegovo močno osebno sočutje mu je pomagalo pridobiti srce. Pogosto se je umaknil v planine k molitvi na samem, kar ga je pripravilo za delo med ljudmi v dejavnem življenju. Od tam se je vrnil pomagat bolnim, poučevat neuke in zlomit verige Satanovih jetnikov./151/

Jezus je vzgajal učence z osebnim stikom in druženjem. Sedeč med njimi ob vznožju planin, včasih ob morju in hodeč z njimi po poti, jih je poučeval in jim razodeval skrivnosti Božjega kraljestva. Ni jim pridigal, kakor danes počno ljudje. Kjer koli so bila srca pripravljena za sprejem Božjega sporočila, je razodeval resnice o poti zveličanja. Ni ukazoval učencem, naj narede to ali ono, temveč je rekel: "Pojdi za menoj." Na potovanje po deželi in skozi mesta jih je vzel s seboj, da bi lahko videli, kako poučuje ljudi. Njihove koristi je povezal s svojimi, ti pa so se mu pridružili pri delu.

Po Kristusovem zgledu povezovanja samega sebe s koristmi človeštva bi se morali ravnati vsi, ki oznanjajo njegovo besedo in so sprejeli evangelij njegove milosti. Nam se ni potrebno odpovedati stikom z družbo. Ni se nam potrebno oddaljiti od drugih. Da bi dosegli vse sloje, se jim moramo približati tam, kjer so. Redko nas bodo poiskali sami. Božanska resnica ne gane src samo s prižnice. Obstaja drugo delovno področje, morda je skromnejše, ampak zelo rodovitno. Najdemo pa ga tako v domovih preprostih kakor tudi v hišah imenitnih ljudi, za gostoljubno mizo in pri srečanjih za nedolžni družabni užitek.

Kot Kristusovi učenci se ne smemo mešati s svetom zgolj iz ljubezni do zadovoljstva, da bi se združili z njimi v nesmiselnostih. Takšna druženja lahko samo škodijo. Nikdar ne smemo odobravati greha s svojimi besedami ali dejanji, s svojim molkom ali navzočnostjo. Kamor koli gremo, nosimo v sebi Jezusa, da bi drugim razodeli dragocenosti našega Zveličarja. Vsi tisti, ki želijo ohraniti svojo vero za kamnitimi zidovi, izgubljajo dragocene priložnosti, da bi delali dobro. Z družabnimi odnosi prihaja krščanstvo v stik s svetom. Kdor koli je prejel božansko luč, je dolžan osvetliti pot nepoznavalcem Luči življenja.

Vsi moramo postati Jezusove priče. S Kristusovo milostjo posvečeno moč družbe je potrebno koristno uporabiti za pridobivanje ljudi za Zveličarja. Dovolimo svetu videti, da nismo sebično zasedeni z osebnimi koristmi, temveč si želimo tudi z drugimi deliti blagoslove in prednosti. Naj vidijo, da zaradi vere nismo nesočutni in strogi. Kateri koli izpovedujejo, da so našli Kristusa, naj delajo za blaginjo ljudi, kakor je delal On.

Svetu nikoli ne smemo ponuditi lažnega vtisa, da so kristjani čemerni in nesrečni ljudje. Če so naše oči oprte v Jezusa,/152/ bomo videli sočutnega Odrešenika, in luč njegovega obličja nas bo razsvetlila. Kjer koli vlada njegov Duh, tam prebiva mir. Tam bo tudi veselje, saj obstaja blago in sveto zaupanje v Boga.

Kristus je zadovoljen s svojimi sledilci, če kažejo, da so sodeležniki Božje narave, čeprav so zgolj ljudje. Niso kipi, temveč živi moški in ženske. Njihova z roso božanske milosti osvežena srca se odpirajo in nagibajo k Soncu pravičnosti. Luč, ki jih obseva, sije na druge z deli, da se bleščijo od Kristusove ljubezni.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

16. V svojem templju
Temeljno besedilo Jan 2,12-22.


"Potem je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem." (Jan 2,12.13.)

Na tej poti se je Jezus pridružil neki največji skupini, ki je potovala v glavno mesto. On še ni javno razglasil svojega poslanstva, zato se je neopazno pomešal z množico. V teh priložnostih so se mnogokrat pogovarjali o prihodu Mesija, na katerega je opozarjala Janezova služba. Z razvnetim navdušenjem so govorili o upanju na ponovno narodno velikost. Jezus je vedel, da se to upanje ne bo uresničilo, ker je bilo utemeljeno na napačnem razlaganju Svetih spisov. Z globoko resnostjo je razlagal prerokovanja in poskušal ljudi spodbuditi h globljemu proučevanju Božje besede.

Judovski poglavarji so učili ljudstvo, da bo v Jeruzalemu dobilo navodila, kako je potrebno služiti Bogu. Tam se je v pashalnem tednu zbiralo mnogo ljudi iz vseh krajev Palestine, pa celo iz najbolj oddaljenih dežel. Preddverje templja je bilo napolnjeno s pisano množico. Mnogi niso mogli pripeljati živali za daritve,/154/ ki jih je bilo potrebno darovati kot simbol vzvišene Daritve. Zanje so poskrbeli tako, da so lahko kupili živali v zunanjem dvorišču svetišča. Tu so se zbirali ljudje vseh slojev, da bi si priskrbeli darove. Prav tako so tam menjali tuji denar za tempeljski.

Vsak Jud je moral letno plačati pol sekla kot "odkupnino za svoje življenje". (2 Mojz 30,12-16.) Tako zbrani denar so uporabljali za vzdrževanje templja. Poleg tega so bile velike vsote priložene kot prostovoljni dar in oddane v tempeljsko zakladnico. Zato so morali ves tuji denar zamenjati za tako imenovani tempeljski sekel, ki je bil sprejet za službo v svetišču. Menjava denarja je ponujala priložnost za goljufanje in odiranje, tako da je to preraslo v sramotno trgovanje, ki je bilo vir dohodka za duhovnike.

Trgovci so zahtevali pretirane cene za živali, ki so jih prodajali, svoj dobiček pa so delili z duhovniki in starešinami, da so se vsi bogatili na škodo ljudstva. Vernike so učili, da Božji blagoslov ne bo počival na njihovih otrocih in zemlji, če ne bodo darovali daritev. Tako so lahko zahtevali za živali visoko ceno; zakaj ljudje, ki so prišli od daleč, se niso hoteli vrniti domov brez opravljene službe, zaradi česar so tudi prišli.

Med pasho so darovali mnogo daritev, zato je bila prodaja velika. Nastali trušč je bil bolj podoben živinskemu sejmu kakor pa svetemu Božjemu templju. Slišali so pogajanje kupcev in prodajalcev, mukanje goved, blejanje ovac, gruljenje golobov pomešano z žvenketanjem denarja in jeznim prepiranjem. Zmešnjava je bila tako velika, da je vznemirjala vernike, Najvišjemu namenjene besede pa so se izgubljale v hrupu, ki je preglasil tempelj. Judje so se ponašali s svojo pobožnostjo. Veselili so se templja in vsako besedo zoper njega so imeli za bogokletje; posebno strogi so bili pri izvrševanju obredov v njem, ampak ljubezen do denarja je premagovala njihovo obzirnost. Niti malo se niso zavedali, kako daleč so odtavali od prvotnega cilja službe, ki jo je vzpostavil sam Bog.

Ko je Gospod stopil na goro Sinaj, je bil ta prostor posvečen z njegovo navzočnostjo. Mojzesu je bilo ukazano goro ograditi in jo posvetiti, in Gospodovo besedo so slišali v opominu:/155/ "Varujte se stopiti na goro ali dotakniti se njenega kraja; kdor koli se gore dotakne, mora umreti. Ne bo se ga dotaknila nobena roka, ampak kamnali ga bodo ali ustrelili, bodi žival, bodi človek, živ ne sme ostati." (2 Mojz 19,12.13.) Tako je bil podan nauk, da je svet vsak prostor, kjer se Bog razodene. Področje okoli templja je bilo sveto. Ljubezen do dobička pa je vse to izrinila z obzorja.

Duhovniki in starešine so bili postavljeni za Božje predstavnike pred ljudstvom; ti bi morali popraviti zlorabo tempeljskega dvorišča./156/ Ljudstvu bi morali dati dober zgled poštenosti in sočutja. Namesto iskanja svojih koristi bi morali proučevati razmere in potrebe vernikov ter biti pripravljeni pomagati njim, ki niso imeli sredstev, da bi kupili živali za daritev. Toda tega niso storili. Lakomnost je zakrknila njihova srca.

Na to praznovanje je prihajalo mnogo nesrečnih, revnih in žalostnih. Med njimi so bili slepi, hromi, gluhi. Nekatere so nosili na nosilih. Nekateri so bili tako siromašni, da niso mogli kupiti niti najskromnejše daritve za Gospoda, in prerevni, da bi si mogli kupiti hrane za potešitev lakote. Duhovniki so jih s svojimi izjavami le žalostili. Hvalili so se s svojo pobožnostjo; imenovali so se čuvaji naroda; ampak v njih ni bilo sočutja ali usmiljenja. Reveži, bolni in umirajoči so jih zaman prosili za pomoč. Njihovo trpljenje ni v srcih duhovnikov zbudilo nikakršnega sočutja.

Jezus je ob vstopu v tempelj zaznal vse dogajanje. Videl je nepoštena dejanja. Opazil je bedo revežev, ki so mislili, da ne morejo dobiti odpuščanja grehov brez prelitja krvi darovane živali. Videl je zunanje tempeljsko dvorišče spremenjeno v prostor nesvete trgovine. Sveti ograjeni prostor so spremenili v prostrano menjalnico.

Kristus je videl, da je potrebno nekaj narediti. Ljudstvu so bili vsiljeni mnogi obredi, ne da bi bilo poučeno o njihovem pomenu. Verniki so darovali daritve, niso pa vedeli, da predstavljajo popolno Daritev. Sedaj je stal tu On, kogar so simbolizirale, pa ga niso spoznali in počastili. Poznal je njihov simbolični pomen in videl, kako so bile sedaj popačene in napačno dojete. Duhovno opravljanje bogoslužja je skoraj popolnoma izginilo. Nikakršna vez ni več povezovala duhovnikov in starešin z Bogom. Kristusova naloga je bila vzpostaviti popolnoma drugačno bogoslužje.

Kristus je s prodornim pogledom s tempeljskega praga spoznal vse, kar je bilo pred njim. Njegovo preroško oko se je zazrlo v prihodnost, ampak ne samo leta, temveč stoletja in tisočletja. Videl je, kako bodo duhovniki in poglavarji jemali pravice nesrečnežem in prepovedali oznanjati evangelij revežem. Videl je, kako bodo Božjo ljubezen skrivali pred grešniki in trgovali z njegovo milostjo. Med opazovanjem tega prizora je njegov obraz izražal ogorčenje, oblast in moč. Pozornost vseh se je obrnila nanj. Na njegovem obličju so se ustavile oči vseh,/157/ ki so se ukvarjali z nesveto trgovino. Niso mogli umakniti svojega pogleda. Čutili so, da ta Človek bere njihove misli in odkriva njihove skrivne spodbude. Nekateri so si poskušali pokriti obraz, kakor da so na njem napisana njihova slaba dejanja, da jih ne bi prebrale preiskujoče oči.

Nered je utihnil. ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nered je utihnil. Prenehal je žvenket denarja in umolknil je glas pogajalcev. Tišina je postala moreča. Navzoče je obšel strah in spoštovanje. Zdelo se jim je, da stoje pred Božjo sodbo in morajo odgovarjati za svoja dejanja. Med gledanjem v Kristusa so opazili, da se je božanstvo zabliskalo skozi človeškost. Veličastvo nebes je stalo kot Sodnik na sodni dan - sicer ne odeto v slavo, ki ga bo spremljala tisti dan, pač pa z enako močjo, da lahko bere dušo. Njegov pogled je preletel množico in se ustavil na vsakem posamezniku. Njegova postava z vladarskim dostojanstvom se je dvigala nad njimi, obličje pa je obsevala božanska svetloba. Govoril je in jasni odmevajoči glas - isti glas, ki je na Sinaju razglasil zapovedi, ki jih sedaj prestopajo duhovniki in starešine - je odmeval pod oboki templja: "Odnesite to odtod; ne delajte iz hiše mojega Očeta trgovske hiše." (Jan 2,16.)

Počasnih korakov se je spuščal pa stopnicah, mahal z bičem iz vrvi, katere je bil pobral, ko je vstopil, in ukazal trgovcem, naj zapuste tempeljsko območje. Z vnetostjo in strogostjo, kakršne nikoli prej ni pokazal, je menjalcem denarja prevračal mize. Denar je žvenketaje padal po marmornatih tleh. Nihče si ga ni upal vprašati po oblasti. Nihče se ni upal ustaviti, da bi pobral krivično pridobljeni dobiček. Jezus jih ni tepel z bičem, a vendar so se jim te preproste vrvi v njegovih rokah zdele kakor ognjeni meč. Uslužbenci templja, lakomni duhovniki, preprodajalci in trgovci z ovcami in voli so planili, njihova edina misel je bila pobegniti pred obsodbo njegove navzočnosti.

Preplah je zajel množico, ki je čutila, da jo je obsenčilo njegovo božanstvo. S pobledelih usten stotin so bruhnili kriki groze in strahu. Celo učenci so vztrepetali. Bili so globoko vznemirjeni zaradi Jezusovih besed in ravnanja, ki se je toliko razlikovalo od njegovega siceršnjega vedenja. Spomnili so se besed, ki so o njem napisane: "Gorečnost za tvojo hišo me razjeda." (Ps 69,9; Jan 2,17.) Kmalu se je bučna množica s svojim blagom znašla daleč od Gospodovega templja. Preddverje je bilo očiščeno nečiste trgovine, globoka in svečana tišina je zamenjala zmešnjavo./158/ Gospodova navzočnost, ki je nekoč posvetila goro, je sedaj posvetila tempelj, postavljen njemu v čast.

Jezus je z očiščenjem templja napovedal svoje poslanstvo kot Mesija in pričel opravljati svoje delo. Ta tempelj, sezidan za prebivališče Božje navzočnosti, bi moral biti za pouk Izraelu in vsemu svetu. Od večnih časov je Bog načrtoval, da bi sleherno ustvarjeno bitje, od bleščečih in svetih serafinov pa do človeka, postalo tempelj, v katerem bo prebival Stvarnik. Zaradi greha je človek prenehal biti Božji tempelj. Pomračeno in oskrunjeno človeško srce ni več razodevalo Božje slave. Z učlovečenjem Božjega Sina pa se je izpolnil nebeški cilj. Bog prebiva v človeštvu in po odrešilni milosti je človekovo srce spet postalo njegov tempelj. Božji namen je bil, da bi jeruzalemski tempelj stalno pričal o tem, kaj je po vzvišeni usodi namenjeno vsakemu človeku. Judje niso dojemali pomena te zgradbe, s katero so se tako ponašali. Niso se hoteli izročiti za sveti tempelj Božjega Duha. S posvetno trgovino oskrunjeno preddverje jeruzalemskega templja je bilo več kakor prava podoba templja srca, ki je bilo umazano z nizkotnimi strastmi in nesvetimi mislimi. Jezus je z očiščenjem templja od kupcev in prodajalcev naznanil svoje poslanstvo očiščenja srca od umazanije greha - posvetnih želja, mesenih strasti in slabih navad, ki kvarijo dušo: "Glej, jaz pošiljam svojega poslanca, da pripravi pot pred menoj. In naglo pride v svoj tempelj Gospod, ki ga iščete, in angel zaveze, ki ga želite. Glej, prihaja, pravi Gospod nad vojskami. Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo bo obstal, kadar se On prikaže? Kajti On bo kakor ogenj topilca in kakor lug belilca. In sedel bo kakor topilec, ko čisti srebro, in čistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kakor zlato in srebro, da bodo prinašali Gospodu daritve v pravičnosti." (Mal 3,1-3.)

"Ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo pokvari Božji tempelj, tega pogubi Bog; zakaj Božji tempelj je svet, kateri ste vi." (1 Kor 3,16.17.) Nihče se sam ne more očistiti hudobije, ki je napolnila njegovo srce. Samo Kristus lahko očisti tempelj duše. Vendar ne želi stopiti s silo. On ne stopa v srce, kakor je nekoč stopil v stari tempelj, pač pa pravi: "Glej, pri vratih stojim in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20.) Ne želi priti le za en dan, ker pravi: "Prebival bom v njih in med njimi bom hodil,/161/ in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ti se nas vnovič usmiliš, pogaziš naše krivice; ti vržeš v globočino morja vse naše grehe." (2 Kor 6,16; Miha 7,19.) Njegova navzočnost bo očistila in posvetila dušo, da bo lahko sveti tempelj Gospodu, "Božje bivališče v Duhu". (Ef 2,22.)

Duhovniki in starešine so premagani od strahu pobegnili iz templja pred preiskujočim pogledom bralca srca. Med begom so srečevali ljudi, ki so šli v tempelj in jim ukazali, da se vrnejo, ter jim povedali, kar so videli in slišali. Kristus je gledal bežeče ljudi, do katerih je čutil nežno sočutje zaradi njihovega strahu in nevednosti o pravem bogoslužju. V tem prizoru je gledal simbol razkropitve vsega judovskega ljudstva zaradi njihove hudobije in zakrknjenosti.

A zakaj so duhovniki pobegnili iz templja? Zakaj niso zagovarjali svojega početja? Oditi jim je ukazal nekakšen tesarjev sin, revni Galilejec, brez pozemskega položaja ali moči. Zakaj se mu niso uprli? Zakaj so pustili svoj krivično doseženi zaslužek in pobegnili na ukaz njega, čigar videz je bil tako skromen?

Kristus je spregovoril s kraljevsko močjo, v njegovem nastopu in tonu glasu je bilo nekaj, čemur se ni mogla upreti nobena sila. Po besedah ukaza so dojeli kakor še nikdar poprej, da so hinavci in roparji. Ko se je po človeški naravi razodelo božanstvo, na Kristusovem obrazu niso brali le ogorčenja, temveč so razumeli tudi pomen njegovih besed. Počutili so se, kakor da stoje pred prestolom večnega Sodnika, ki nad njimi razglaša obsodbo za sedanjost in večnost. Za hip so bili prepričani, da je Kristus prerok, in mnogi so verjeli, da je Mesija. Sveti Duh jih je spomnil na izjave prerokov o Kristusu. Ali se bodo podredili tem prepričanjem?

Niso se želeli spokoriti. Vedeli so, da se je prebudila Kristusova ljubezen do revežev. Vedeli so, da so bili krivi kot izsiljevalci v poslovanju z ljudstvom. Sovražili so Kristusa, ker je razpoznal njihove misli. Njegova javna graja je užalila njihov ponos in zavidali so mu, ker je njegov vpliv pri ljudstvu vedno bolj rastel. Sklenili so, da ga bodo vprašali o moči, da jih je nagnal ven in kdo mu je dal to moč.

Počasi in premišljeno, toda s sovraštvom v srcu, so se vrnili v tempelj. Ampak kako se je vse spremenilo po njihovem odhodu!/162/ Med begom iz templja so tam pustili reveže. Ti so sedaj gledali v Jezusa, čigar obraz je izražal ljubezen in sočutje. S solzami v očeh je spregovoril tem preplašenim dušam, zbranim okrog njega: "Ne bojte se. Odrešil vas bom in vi me boste častili. Kajti zato sem prišel na svet."

Ljudje so se prerivali okrog Kristusa z ganljivimi prošnjami: Učitelj, blagoslovi me! Njegovo uho je slišalo vsak vzdih. S sočutjem, ki presega materino nežno usmiljenje, se je sklanjal k malim trpinom. Vsakomur je izkazal pozornost. Vsakogar je ozdravil, ne glede na bolezen, ki jo je imel. Usta nemih so se odpirala k hvali; slepi so opazovali obraz svojega Zdravnika; srca trpečih so se napolnila z veseljem.

Kakšno odkritje so bili...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kakšno odkritje so bili za duhovnike in tempeljske uslužbence glasovi, ki so jih slišali, ko so opazovali to veliko dejanje. Ljudje so pripovedovali o bolečinah, ki so jih pretrpeli, o svojih neizpolnjenih upih, o mučnih dnevih in neprespanih nočeh. Ko je kazalo, da bo ugasnil še zadnji žarek upanja, jih je Kristus ozdravil. "Moje breme je bilo tako težko," je povedal eden izmed njih, "a našel sem pomočnika. On je Božji Kristus, in jaz bom svoje življenje posvetil njegovi službi." Starši so govorili otrokom: "On vam je rešil življenje; pojte mu hvalo in slavo." Glasovi otrok in mladine, očetov in mater, prijateljev in opazovalcev so se združili v zbor hvale in slave. Srca so se napolnila z upanjem in veseljem. Njihov um se je umiril. Njihova duša in telo sta bila ozdravljena in po vrnitvi domov so povsod ljudem pripovedovali o neprimerljivi Jezusovi ljubezni.

Ti, ki so doživeli takšno ozdravljenje, se ob Kristusovem križanju niso pridružili drhali, ki je kričala: "Križaj ga, križaj ga!" Sočustvovali so z Jezusom; kajti občutili so njegovo mogočno sočutje in čudovito moč. Vedeli so, da je On njihov zveličar, ker jim je podaril telesno in duševno zdravje. Poslušali so oznanjevanje apostolov, in Božja beseda, ki je prišla v njihova srca, jim je podarila tudi razumevanje. Postali so prenosniki Božje milosti in orodje njegovega zveličanja.

Množica, ki je bila pobegnila iz tempeljskega preddverja, se je čez nekaj časa počasi vrnila. Delno so se opomogli od strahu, ki jih je prevzel, toda na obrazih se jim je še poznala neodločnost in bojazen. Z občudovanjem so opazovali Jezusova dejanja in bili prepričani, da so se na njem izpolnila prerokovanja o Mesiju. Greh skrunitve templja je ležal predvsem na duhovnikih./163/ Z njihovo ureditvijo je bilo dvorišče spremenjeno v tržnico. V primerjavi z njimi je bilo ljudstvo nedolžno. Nanj je Jezusova veljava zapustila vtis, vpliv duhovnikov in poglavarjev pa je bil mnogo večji. Ti so Kristusovo poslanstvo imeli za novotarijo in so mu kratili pravico do vmešavanja v to, kar je dovolila cerkvena oblast. Užaljeni so bili zaradi prekinitve trgovanja in se delali gluhe za prepričevanje Svetega Duha.

Duhovniki in poglavarji bi morali prej kakor drugi v Jezusu prepoznati Gospodovega Maziljenca. V svojih rokah so imeli svete zvitke, ki so opisovali njegovo poslanstvo, in so vedeli, da je bilo čiščenje templja izraz moči, ki je višja od človeške. Čeprav so sovražili Jezusa, se niso mogli znebiti misli, da On res utegne biti prerok, ki ga je Bog poslal obnovit tempeljsko svetost. S spoštovanjem, ki je izviralo iz tega strahu, so stopili k njemu in ga vprašali: "Kakšno znamenje nam pokažeš, ker delaš to?" (Jan 2,18.)

Jezus jim je pokazal znamenje. V luči, ki je zasvetila v njihovih srcih, in dejanjih, ki jih je naredil pred njimi, a to naj bi delal Mesija, jim je podal prepričljive dokaze o svojem značaju. Ko pa so sedaj zahtevali znamenje, jim je odgovoril s prispodobo, s čimer je pokazal, da bere njihovo hudobno nakano in vidi, kam jih bo to pripeljalo. "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.)

Te njegove besede so imele dvojni pomen. Ni govoril samo o razdejanju judovskega templja in bogoslužja, temveč tudi o svoji smrti - o razdejanju templja svojega telesa. Judje so že kovali to zaroto. Ko so se duhovniki in poglavarji vrnili v tempelj, so predlagali uboj Jezusa, s čimer bi se znebili njega, ki jim dela težave. Ko pa jim je predstavil njihov načrt, ga niso razumeli. Menili so, da se njegove besede nanašajo samo na jeruzalemski tempelj, zato so ogorčeno vzkliknili: "Šestinštirideset let so zidali to svetišče, in ti ga postaviš v treh dneh." (Jan 2,20.) Čutili so, da je Jezus opravičil njihovo nevero, to pa je utrdilo njihovo odločitev, da ga zavržejo.

Kristusu ni šlo za to, da bi njegove besede razumeli neverni Judje, pa niti učenci ne v tem času. Vedel je, da jih bodo njegovi sovražniki napačno razložili in jih uporabili proti njemu. Pri sojenju jih bodo podali kot obtožbo, na Golgoti pa jih bodo izgovorili zato, da bi ga ranili. Če pa bi jih že sedaj razložil učencem, bi to pomenilo seznaniti jih s svojim trpljenjem/164/ in jim prizadeti bolečino, ki je zdaj še ne bi mogli zdržati. A tudi razlaga bi prezgodaj razodela, do česa bodo Jude pripeljali njihovi predsodki in nevera. Že so stopili na pot, po kateri bodo vztrajno hodili, dokler ne bo odpeljan kakor jagnje v zakol.

Te besede je Kristus spregovoril zaradi njih, ki bodo sprejeli vero vanj. Vedel je, da se bodo ponovile. Ker pa so bile izgovorjene o prazniku pashe, bodo prišle do ušes tisočev, ki jih bodo raznesli po vseh delih sveta. Po njegovem vstajenju od mrtvih bo razložen njihov pomen. Mnogim bodo postale prepričljiv dokaz njegovega božanstva.

Niti Jezusovi učenci...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Niti Jezusovi učenci zaradi svoje duhovne teme pogosto niso razumeli njegovih naukov. Prihodnji dogodki pa so jim pojasnili mnogo teh naukov. Ko ni več hodil z njimi, so te besede podpirale njihovo srce.

Na jeruzalemski tempelj nanašajoče se Zveličarjeve besede: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim," (Jan 2,19.) so imele globlji smisel, kakor pa so poslušalci slutili. Kristus je bil temelj in življenje templja. Njegove službe so bile podoba daritve Božjega Sina. Duhovništvo je bilo vzpostavljeno, da bi kazalo Kristusov posredniški značaj in delo. Ves načrt daritvenih služb je bil vnaprejšnja podoba Zveličarjeve smrti za odrešitev sveta. Te daritve ne bodo imele več nikakršnega pomena po izpolnitvi velikega dogodka, na katerega so dolga stoletja kazale.

Ker je bil ves obredni sistem simbolika za Kristusa, brez njega ne bi imel nikakršne vrednosti. Ko so Judje zapečatili svojo zavrnitev Kristusa z njegovo izročitvijo v smrt, so zavrgli vse, zaradi česar je tempelj s svojimi službami vred sploh kaj pomenil. Izginila je njegova svetost. Obsojen je bil na uničenje. Od tistega dne so daritve in službe v zvezi z njimi postale nepomembne. Podobno kakor Kajnova daritev niso izražale vere v Zveličarja. Z izročitvijo Kristusa v smrt so Judje pravzaprav podrli svoj tempelj. Ob Kristusovem križanju se je notranje zagrinjalo v svetišču raztrgalo od vrha do tal na dva dela in tako označilo, da je darovana vzvišena končna daritev in je ves daritveni sistem za vselej končan.

"V treh dneh ga postavim." Kazalo je, da bodo sile teme zmagale ob Zveličarjevi smrti, zato so veselo ukale zaradi svoje zmage. Jezus pa je iz najetega Jožefovega groba prišel kot zmagovalec. "In je razorožil poglavarstva in oblasti in jih postavil očitno na ogled in slavil zmago nad njimi v njem." (Kol 2,15.) S svojo smrtjo in vstajenjem/165/ je postal "oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek". (Heb 8,2.) Ljudje so postavili judovski shodni šotor, sezidali so tudi judovski tempelj, toda svetišča v nebesih, ki je bilo vzorec za izdelavo svetišča na svetu, ni postavil noben pozemski gradbenik. "Glej, mož, Odraslek mu je ime, vzraste iz svojega kraja in zidal bo Gospodov tempelj. In On sezida Gospodov tempelj in On bo nosil veličastvo ter sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu." (Zah 6,12.13.)

Služba darovanja daritev je kazala na Kristusa, vendar je prenehala, ko so se človeške oči ozrle v pravo daritev za grehe sveta. Pozemsko duhovništvo je prenehalo, vendar mi gledamo v Jezusa, novozaveznega duhovnika, in na kri "pokropljenja, ki govori boljše kakor Abelova. Pot do svetišča ni še odkrita, dokler stoji prvi šotor. ... Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šotor, ki ni z roko narejen ... po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev." (Heb 12,24; 9,8.11.12.)

"Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje." (Heb 7,25.) Čeprav se je služba morala prenesti iz pozemskega templja v nebeškega; čeprav sta svetišče in naš veliki duhovnik nevidna za človeške oči, učenci vendar ne bodo pretrpeli nikakršne izgube. Ne bodo doživeli nikakršne prekinitve svojega občestva in se jim ne bo zmanjšala moč zaradi Zveličarjeve nenavzočnosti. Medtem ko Jezus opravlja službo v nebeškem svetišču, služi tudi v cerkvi na svetu po njegovem Duhu. Zakrit je pred našimi očmi, toda njegova ob slovesu dana obljuba se uresničuje: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.) Čeprav svojo moč prenaša na svoje služabnike, je v njegovi cerkvi še vedno njegova navzočnost, ki daje moč.

"Ker imamo torej tako vzvišenega velikega duhovnika ... Jezusa, Božjega Sina, držimo se svoje veroizpovedi! Kajti nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel z nami čutiti naših slabosti, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha. Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,14-16.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

17. Nikodem
Temeljno besedilo Jan 3,1-17.


Nikodem je zasedal pomembni zaupni položaj med judovskim narodom. Bil je visoko šolan, izredno nadarjen in ugleden član ljudskega svèta. Z drugimi vred je bil ganjen zaradi Jezusovega nauka. Čeprav je bil bogat, učen in spoštovan, mu je bil preprosti Nazarečan nenavadno privlačen. Nauki iz Zveličarjevih ust so nanj naredili globok vtis, zato je želel kaj več zvedeti o teh čudovitih resnicah.

Kristusova oblast, ki jo je pokazal pri čiščenju templja, je pri duhovnikih in voditeljih izzvala odločno sovraštvo. Bali so se moči tega tujca. Niso hoteli prenašati tolikega poguma neznatnega Galilejca. Odločili so se napraviti konec njegovemu delovanju. Vendar se niso vsi strinjali s tem namenom. Nekateri so se bali nasprotovati njemu, ki ga je tako očitno vodil Božji Duh. Spomnili so se, da so bili preroki ubiti zato, ker so grajali grehe izraelskih voditeljev. Vedeli so, da so bili Izraelci v suženjstvu pri poganskih narodih samo zato, ker so zavračali Božje opomine. Bali so se, da bodo duhovniki in voditelji z zaroto proti Jezusu šli po poti svojih očetov in povzročili ljudstvu nove nesreče. Tako je čutil tudi Nikodem./167/ Ob posvetovanju, ko so v Velikem zboru razpravljali o tem, kaj je potrebno ukreniti proti Jezusu, je Nikodem zagovarjal previdnost in zmernost. Poudaril je, da utegne biti nevarno zavreči opomine, če je Jezus resnično dobil oblast od Boga. Duhovniki niso upali prezreti tega nasveta in nekaj časa niso odkrito ničesar ukrepali proti Zveličarju.

Odkar je Nikodem poslušal Jezusa, je pozorno proučeval prerokovanja o Mesiju. Čim več je proučeval, tem trdneje je bil prepričan, da je Jezus zares tisti, ki mora priti. Kakor mnogi Izraelci je bil tudi on zelo žalosten zaradi skrunitve templja. Bil je priča dogodku, ko je Jezus izgnal iz tempeljskega preddverja kupce in prodajalce; opazil je čudovito izražanje Božje moči; videl je Zveličarjevo sprejemanje revnih in zdravljenje bolnih; zaznal je njihove vesele poglede in slišal njihovo hvalo; zato ni mogel več dvomiti, da je Jezus iz Nazareta Božji poslanec.

Vroče si je želel pogovora z Jezusom, a si ga ni upal poiskati javno. Za judovskega poglavarja je bilo ponižanje izkazati naklonjenost do tako malo znanega učitelja. Če bo Veliki zbor zvedel za ta obisk, ga bodo vsi prezirali in grajali. Odločil se je za skrivni pogovor in to ravnanje opravičeval, da se utegnejo še drugi ravnati po njegovem zgledu, če bi bil z njim javno. Ko je natanko poizvedel za Zveličarjevo osamljeno počivališče na Oljski gori, je počakal, da je mesto utonilo v spanje, nato pa ga je šel iskat.

V Kristusovi navzočnosti je Nikodem čutil čuden strah, katerega je hotel prikriti z umirjeno in dostojanstveno držo. "Rabi," je rekel, "vemo, da si od Boga prišel kot Učitelj; zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če Bog ni z njim." (Jan 3,2.) Govoril je o Kristusovem posebnem učiteljskem daru in njegovi čudoviti moči, s katero dela čudeže, ter upal, da bo tako pripravil pot za pogovor. S temi besedami je hotel pokazati in zbuditi zaupanje, v bistvu pa je z njimi izrazil nevero. Jezusa ni pripoznal za Mesija, temveč zgolj kot od Boga poslanega Učitelja.

Jezus pa je namesto sprejema tega pozdrava uprl oči v sogovornika, kakor da bi bral njegovo dušo. V svoji brezmejni modrosti je gledal pred seboj iskalca resnice. Vedel je, čemu ga je Nikodem obiskal. Zato je želel utrditi prepričanje, ki je že našlo prostor v poslušalčevih mislih, in se takoj lotil jedra pogovora ter mu rekel slovesno, vendar ljubeznivo: "Resnično, resnično ti pravim: če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jan 3,3.)/168/

Nikodem je prišel h Gospodu razpravljat, Jezus pa mu je preprosto pokazal temelje načel resnice. Dejal mu je: Nikodem, ni ti toliko potrebno teoretično znanje, pač pa duhovna prenova; ni ti potrebno potešiti radovednosti, temveč moraš imeti novo srce; preden boš sposoben presojati nebeške reči, moraš prejeti novo življenje od zgoraj. Dokler ne boš doživel te spremembe, ki dela vse novo, zaman kar koli razpravljava o moji oblasti ali mojem poslanstvu.

Nikodem je poslušal Janeza Krstnika, ko je pridigal o spokorjenju in spreobrnjenju ter kazal ljudem na krščevalca s Svetim Duhom. Tudi sam je menil, da Judom primanjkuje duhovnosti in jih pretežno vodita pobožnjaštvo in poželenje po posvetni slavi. Upal je, da se bodo razmere zboljšale z Mesijevim prihodom. Vendar ga sporočilo Janeza Krstnika, ki je ljudi spodbujalo k preiskovanju srca, ni prepričalo o njegovem grehu. Bil je strogi farizej in se je ponašal s svojimi dobrimi dejanji. Daleč naokrog so ga spoštovali zaradi radodarnosti in velikodušnega podpiranja tempeljske službe, zato se je čutil prepričan, da si je pridobil Božjo naklonjenost. Vznemirila ga je misel o kraljestvu, ki je tako čisto, da ga ne more podedovati takšen, kakršen je sedaj.

Prispodoba o novorojenju, ki jo je uporabil Jezus, Nikodemu ni bila popolnoma neznana. Pogosto so spreobrnjence izmed poganov, ki so se spreobračali v judovsko vero, primerjali z novorojenimi otroki. Moral je torej dojeti, da Kristusovih besed ni potrebno razumeti dobesedno. Ker pa je bil rojeni Izraelec, je sodil, da mu je zagotovljen prostor v Božjem kraljestvu. Menil je, da mu ni potrebna nikakršna sprememba. Zato so ga presenetile Zveličarjeve besede. Motilo ga je, ker so bile uporabljene neposredno zanj. Farizejska ošabnost se je borila proti iskreni želji iskalca resnice. Čudil se je, ker Kristus pri pogovoru ni upošteval njegovega položaja poglavarja v Izraelu.

V svojem začudenju je Kristusu nekoliko posmehljivo odgovoril; "Kako se more človek roditi, ko je star?" (Jan 3,4.) Dokazal je, kakor mnogi drugi, ko se ostra resnica dotakne njihove vesti, da meseni človek ne more sprejemati, kar je Božjega Duha. Nič v njem se ne odziva duhovnim stvarem, kajti duhovne stvari je treba duhovno dojemati.

Zveličar pa na dokaz ni odgovoril z dokazi. S svečanim, tihim dostojanstvom je dvignil roko in še z večjo gotovostjo ponovil isto resnico:/171/ "Resnično, resnično, ti pravim: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jan 3,5.) Nikodem je vedel, da je Kristus govoril o krstu z vodo in obnovitvi srca z Božjim Duhom. Zato je bil prepričan, da sedi v navzočnosti njega, ki ga je napovedal Janez Krstnik.

Jezus je nadaljeval..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!