Jezus je nadaljeval: "Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz Duha, je duh." (Jan 3,6.) Srce je po naravi hudobno; a kdo je "kdaj prišel čist iz nečistega? Niti eden!" (Job 14,4.) Noben človeški izum ne more najti zdravila za dušo, ki se je pregrešila. "Zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava; saj se tudi ne more. Zakaj iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine." (Rim 8,7; Mat 15,19.) Izvir v srcu mora biti očiščen, da bi bil tudi potok čist. Kdor si poskuša s svojimi dejanji v poslušnosti postavi pridobiti nebesa, poskuša nemogoče. Ni zanesljivosti za nikogar, ki ima zgolj na verskih predpisih utemeljeno vero, podobo pobožnosti. Krščansko življenje ni spreminjanje ali popravljanje starega življenja, ampak je sprememba narave. Človek mora umreti samemu sebi in grehu ter pričeti popolnoma novo življenje. Ta sprememba se doseže samo z učinkovitim delovanjem Svetega Duha.

Nikodem je bil še zmeden, zato je Jezus uporabil prispodobo vetra, da bi ponazoril svojo misel: "Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha." (Jan 3,8.)

Veter slišimo v drevesnih vejah, ker povzroča šelestenje listja in cvetja; a vendar je neviden in nihče ne ve, od kod prihaja in kam gre. Tako deluje tudi Sveti Duh na srce. Njegovega delovanja ne moremo razložiti drugače kakor z gibanjem vetra. Morda kdo ne more natančno opisati časa in kraja ter se ne more spomniti vseh danosti ob spreobrnjenju, vendar to še ni dokaz, da je nespreobrnjen. S sredstvi, nevidnimi kakor veter, Kristus stalno deluje na srce. Čisto počasi, mogoče nezavestno za prejemnika, se pojavijo vtisi, ki pritegnejo dušo h Kristusu. Te vtise sprejema z razmišljanjem o njem, z branjem Svetega pisma ali s poslušanjem pridigarjevih besed. Na lepem, po neposrednem vabilu Duha, se duša veselo izroči Jezusu. Mnogi to imenujejo nenadno spreobrnjenje, toda to je sad dolgega vabljenja Božjega Duha - dolgotrajen potrpežljiv potek./172/

Čeprav veter ni viden, se njegovo delovanje vendar vidi in čuti. Tako se bo tudi odkrilo delovanje Duha na dušo v vsakem dejanju človeka, ki je doživel njegovo odrešujočo moč. Ko Božji Duh zasede srce, se življenje spreminja. Človek opušča grešne misli, odpove se slabim dejanjem; ljubezen, ponižnost in mir zasedejo prostor jeze, zavisti in razprtij. Veselje pride na mesto žalosti in obraz odseva nebeško svetlobo. Nihče ne opazi roke, ki je odvzela breme, kakor ne more videti svetlobe, ki prihaja iz nebeških dvorov. Blagoslov se izliva, ko se duša z vero izroči Bogu. Tedaj moč, ki je človeško oko ne more videti, ustvarja novo bitje po Božji podobi.

Omejenemu razumu ni mogoče dojeti dela odrešitve. Njegova skrivnost presega človeško znanje; vendar ta, ki preide iz smrti v življenje, ve, da je to božanska resničnost. Začetek odrešitve lahko tukaj poznamo iz lastnih izkušenj, njeni sadovi pa segajo do večnosti.

Medtem ko je Jezus govoril, je nekaj žarkov resnice prodrlo v poglavarjev razum. Vpliv Svetega Duha, ki mehča in pokorava, je deloval na njegovo srce. Vendar še ni popolnoma dojel Zveličarjevih besed. Bolj ga je zanimal način novorojenja kakor pa potreba po njem. "Kako se more to zgoditi?" (Jan 3,9.) je dejal vprašujoče.

"Ti si Izraelov učitelj, in tega ne veš?" (Jan 3,10.) je vprašal Jezus. Človek, ki je imel dolžnost poučevati ljudstvo v veri, gotovo ne bi smel biti nevednež o tako pomembnih resnicah. Jezusove besede so Nikodema poučile, da mora skromneje misliti o sebi, namesto da je užaljen zaradi preprostih besed resnice na račun svojega duhovnega neznanja. Kristus je govoril s takim slovesnim dostojanstvom, s svojim glasom in pogledom pa izražal tako resno ljubezen, da mu Nikodem ni niti zameril, ko je uvidel svoje ponižujoče razmere.

Jezusova razlaga, da je njegova naloga vzpostaviti duhovno kraljestvo, ne pa meseno, je zmedla njegovega poslušalca. Ko je Jezus to opazil, je dodal: "Če vam pravim pozemeljske reči, in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom pravil nebeške?" (Jan 3,12.) Če Nikodem ni mogel dojeti Kristusovega nauka o delovanju Božje milosti na človeško srce, kako naj potem dojame naravo njegovega slavnega nebeškega kraljestva? Če ne dojame narave Kristusovega delovanja na zemlji, kako naj dojame njegovo delovanje v nebesih?

Judje, ki jih je Jezus nagnal iz templja, so se imeli za Abrahamove otroke, a so pobegnili pred Zveličarjevo navzočnostjo,/173/ ker niso mogli zdržati slave, ki se je razodela v njem. Tako so dokazali, da niso pripravljeni z Božjo milostjo sodelovati v svetih tempeljskih službah. Goreče so ohranjali videz svetosti, a zanemarili so svetost srca. Medtem ko so bili zagovorniki črke zapovedi, so neprestano prestopali njihovega duha. Njihova velika potreba je bila sprememba, ki jo je Kristus razložil Nikodemu - novo moralno rojstvo, očiščenje od greha ter obnovitev znanja in svetosti.

Nikakršnega opravičila ni bilo za Izraelovo slepoto glede obnovitvenega dela. S Svetim Duhom navdihnjeni Izaija je napisal: "In vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse naše pravičnosti so kakor umazana cunja." (Iz 64,6.) David je molil: "Čisto srce mi ustvari, o Bog, in trdnega duha ponovi v meni." (Ps 51,10.) Po Ezekijelu pa je bila dana obljuba: "In dam vam novo srce in novega duha denem v vas, in vzamem kamnito srce iz vašega telesa in dam vam meseno srce. In vdahnem v vas svojega duha in storim, da boste živeli po mojih postavah." (Ezek 36,26.27.)

Nikodem je z zamegljenim umom bral ta besedila, ampak šele sedaj je začel dojemati njihov pomen. Spoznal je, da najstrožja poslušnost zgolj črki postave in uporabljena samo v zunanjem življenju nikomur ne daje pravice stopiti v nebeško kraljestvo. Po človeški presoji bi bilo njegovo življenje pravično in pošteno, v Kristusovi navzočnosti pa je čutil, da je njegovo srce nečisto in življenje nesveto.

Kristus je pritegnil ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus je pritegnil Nikodema. Potem ko je slišal Zveličarjevo razlago o novorojenju, je želel, da bi se taka sprememba zgodila v njem. S katerimi sredstvi jo je mogoče doseči? Na to neizgovorjeno vprašanje je Jezus odgovoril: "Kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15.)

To pa je bilo za Nikodema znano področje. Simbol dvignjene kače mu je pojasnil Zveličarjevo poslanstvo. Ko so Izraelci umirali zaradi ugrizov strupenjač, je Bog naročil Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo dvigne sredi tabora. Potem je bilo objavljeno vsemu ljudstvu, da bo ostal živ vsak, ki bo pogledal na kačo. Ljudstvo je dobro vedelo, da kača nima v sebi moči za pomoč. To je bil simbol Kristusa. Kakor je bila napravljena podoba po vzorcu strupenjač,/174/ povišana zaradi njihovega ozdravljenja, tako je tudi Jezus moral biti njihov Odrešenik "v podobnosti grešnega mesa". (Rim 8,3.) Mnogi Izraelci so mislili, da jih daritve lahko rešijo grehov. Bog jih je želel poučiti, da daritve nimajo večje vrednosti od bronaste kače. Te bi morale njihove misli usmeriti k Zveličarju. Ničesar drugega niso mogli narediti zase, ne za zacelitev ran ne za odpuščanje grehov, razen samo pokazati svojo vero v Božji dar. Morali so le gledati, da bi živeli.

Od kač pičeni so smeli odlašati pri dviganju pogleda; lahko so se spraševali o učinkovitosti bronastega simbola kače; smeli so zahtevati znanstveno razlago. Toda nobeno pojasnilo ni bilo dano. Morali so sprejeti Božjo besedo, ki jim jo je dal Mojzes. Zavračanje je pomenilo smrt.

Boji in razpravljanje ne razsvetlijo duše. Moramo gledati in živeti. Nikodem je z vero sprejel ta nauk in si ga prisvojil. Začel je drugače preiskovati Sveto pismo, ne zaradi teoretičnih razprav, temveč da bi dobil življenje za svojo dušo. Začel je gledati nebeško kraljestvo, ko se je izročil vodstvu Svetega Duha.

Danes so tisoči potrebni spoznanja iste resnice, ki se je je Nikodem naučil iz dogodka povzdignjene kače. Zanašajo se na svojo poslušnost Božjim zapovedim, da bo njihovo priporočilo za njegovo naklonjenost. Ko pa so povabljeni, naj pogledajo v Jezusa in verujejo, da jih rešuje z milostjo, vzklikajo: "Kako se more to zgoditi?" (Jan 3,9.)

Kakor je bil Nikodem, moramo biti tudi mi pripravljeni stopiti v življenje enako kakor največji grešniki. Poleg Kristusa ni "pod nebom ljudem dano drugo ime, po katerem bi se mi mogli zveličati". (Dej 4,12.) Božjo milost sprejemamo z vero, ampak vera ni naš zveličar. Z njo se nič ne pridobi. Je zgolj roka, s katero se primemo za Kristusa in sprejemamo njegove zasluge, ki so zdravilo zoper greh. Niti spokoriti se ne moremo brez pomoči Božjega Duha. Sveto pismo pravi za Kristusa: "Tega je Bog s svojo desnico povišal za Kneza in Zveličarja, da dodeli Izraelu spokorjenje in odpuščanje grehov." (Dej 5,31.) Spokorjenje prihaja od Kristusa prav tako resnično kakor odpuščanje.

Kako se potem lahko zveličamo? "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov," (Jan 3,14.) da lahko pogleda vanj in živi vsak, ki ga je prevarala ali pičila kača. "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta."/175/ (Jan 1,29.) Luč s križa razodeva Božjo ljubezen. Njegova ljubezen nas privlači k njemu. Če se ji ne upiramo, nas bo privedla h križevemu podnožju v spokorjenju zaradi grehov, ki so križali Zveličarja. Tedaj Božji Duh po veri ustvarja v duši novo življenje. Misli in želje so poslušne Kristusovi volji. Srce in um sta na novo ustvarjena po njegovi podobi, ki deluje v nas, da bi si vse podvrgel. Potem se Božje zapovedi vpisujejo v naše misli in srce, da lahko s Kristusom rečemo: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.)

Jezus je v pogovoru z Nikodemom razložil načrt zveličanja in svoje poslanstvo za svet. V nobenem poznejšem pogovoru Jezus ni tako dovršeno korakoma opisal dela, katero se mora opraviti v srcih njih, ki bodo podedovali nebeško kraljestvo. Na samem začetku svoje službe je s to resnico seznanil člana Velikega zbora, čigar um je bil dovzeten in je bil znamenit učitelj ljudstva. Izraelski poglavarji pa niso pozdravili luči, zato je Nikodem skril resnico v srce, in v treh letih se od nje ni videlo mnogo sadu.

Jezus je vedel, v kakšno zemljo je posejal seme. Edinemu poslušalcu ponoči na samotnem griču izgovorjene besede niso bile izgubljene. Nikodem ni takoj javno priznal Kristusa, spremljal pa je njegovo življenje in premišljeval o njegovih naukih. Na zasedanjih Velikega zbora je večkrat preprečil načrte duhovnikov, ki so hoteli Kristusa umoriti. In ko je bil končno Jezus dvignjen na križ, se je Nikodem spomnil nauka z Oljske gore: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj,/176/ temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14.15.) Luč tega skrivnega pogovora je osvetlila golgotski križ, in Nikodem je videl v Jezusu Odrešenika sveta.

Po Gospodovem vnebohodu so se učenci razbežali zaradi preganjanja, Nikodem pa je pogumno stopil naprej. S svojim bogastvom je vzdrževal mlado cerkev, za katero so Judje mislili, da bo uničena ob Kristusovi smrti. On, ki je bil tako previden in omahljiv, se je v dnevih nevarnosti pokazal čvrst kakor skala; hrabril je vero učencev in dajal svoje bogastvo za širjenje evangelija. Tisti, ki so ga nekoč spoštovali, so ga sedaj zasmehovali in preganjali. Obubožal je v pozemskih dobrinah, a v veri, ki se je v njem rodila med nočnim pogovorom z Jezusom, ni omahoval.

Nikodem je Janezu povedal vsebino tega nočnega pogovora, Janez pa ga je zabeležil milijonom v pouk. Resnice, ki izhajajo iz njega, imajo danes isto pomembnost kakor v tisti slovesni noči na hribu pokritem s temo, ko je judovski učitelj prišel ponižnega Učitelja iz Galileje povprašat za pot življenja.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

18. "On mora rasti"
Temeljno besedilo Jan 3,22-36.


Krstnik je imel nekaj časa večji vpliv na ljudi kakor vladarji, duhovniki in knezi. Če bi se razglasil za Mesija in zanetil upor proti Rimu, bi duhovniki in ljudstvo trumoma stopili pod njegovo zastavo. Satan mu je bil pripravljen vsiliti vsako misel, ki spodbuja častihlepje svetovnih osvajalcev. Ker pa je bil Janez prepričan o svoji moči, je odločno zavrgel takšno mamljivo podkupovanje. Nanj usmerjeno pozornost je usmeril na Drugega.

Odtlej je opazoval, kako se val priljubljenosti med narodom odvrača od njega k Zveličarju. Množica okrog Janeza se je vsak dan manjšala. Ko je Jezus prišel iz Jeruzalema v področje okrog Jordana, se je zbralo veliko ljudi, da bi ga poslušali. Število njegovih sledilcev je vsak dan naraščalo. Mnogi so se prišli krstit. Ker pa sam Kristus ni krščeval, je svojim učencem dovolil opravljati ta obred. Tako je popolnoma potrdil poslanstvo svojega znanilca. Janezovi učenci pa so z ljubosumnostjo opazovali naraščanje Jezusove priljubljenosti. Bili so pripravljeni kritizirati njegovo delo, in ni jim bilo treba dolgo čakati na priložnost. Med njimi in Judi se je pojavilo vprašanje, ali lahko krst očisti človeka od greha; trdili so, da se Jezusov krst bistveno razlikuje od Janezovega. Kmalu zatem so začeli razpravo s Kristusovimi učenci o besedah, ki naj se izgovorijo pri krstu; končno pa še o njihovi pravici do krščevanja./178/

Janezovi učenci so prišli k njemu s pritožbami in mu rekli: "Rabi, ta ki je bil s teboj onkraj Jordana, ki si zanj ti pričal, glej, ta krščuje in vsi gredo k njemu." (Jan 3,26.) Po teh besedah je Satan skušal Janeza. Čeprav je bilo očitno, da je Janezovo poslanstvo opravljeno, bi še imel možnost ovirati Kristusovo delo. Če bi bil pokazal usmiljenje s samim seboj in izrazil razočaranje in skrb zaradi tega, da je sedaj odveč, bi sejal seme nesloge, spodbujal zavist in ljubosumnost in resno zaviral napredek evangelija.

Janez je imel po naravi običajne človeške napake in slabosti, dotik božanske ljubezni pa ga je spremenil. Živel je v ozračju, ki ni bilo omadeževano s sebičnostjo in častihlepjem - visoko nad kužnostjo ljubosumnosti. Ni se strinjal z nezadovoljnostjo učencev, temveč je pokazal, kako jasno je dojel svoj odnos do Mesija in kako radostno je z dobrodošlico pozdravil njega, kateremu je pripravil pot.

Rekel je: "Človek ne more ničesar vzeti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste mi priče, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, ali poslan sem pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj pa ženinov, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli ženinovega glasu." (Jan 3,27-29.) Janez se je predstavil kot prijatelj, ki je deloval kot sel med zaročencema in pripravil pot za poroko. Brž ko je bila nevesta pripeljana k ženinu, je bila njegova naloga opravljena. Potem se veseli sreče njih, katerih združenje je podprl. Prav tako je bil Janez poklican ljudstvo usmeriti k Jezusu, zato je bil vesel, da je bil priča uspešnega Zveličarjevega dela. Rekel je: "To moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,29.30.)

Janez je z vero gledal na Odrešenika, zato se je lahko povzpel do višine samoodpovedi. Ni si prizadeval ljudi navezati nase, temveč je hotel voditi njihove misli vse višje in višje, vse dokler ne bodo počivale na Božjem Jagnjetu. Sam je bil samo glas, vpitje v puščavi. Sedaj je veselo privolil v molk in pozabo, da bi vse oči gledale v Luč življenja.

Božji poslanci, ki zvesto opravljajo svoj poklic, ne zahtevajo časti zase. Samoljubje bo izginilo v ljubezni do Kristusa. Nikakršna tekmovalnost ne bo oškodovala dragocene evangeljske zadeve. Dojeli bodo svojo nalogo, da morajo kakor Janez Krstnik/179/ gledati "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.) Povišali bodo Jezusa in z njim bo dvignjeno človeštvo. "Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15.)

Svojega jaza osvobojena prerokova duša je bila prežeta z božansko svetlobo. Ko je podal pričevanje o Zveličarjevi slavi, so se njegove besede ujemale s Kristusovimi, ki jih je izgovoril v svojem pogovoru z Nikodemom. Janez je rekel: "Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi. Kdor je iz zemlje, je pozemski in govori zemske reči. Kdor je prišel iz nebes, ta je nad vsemi. Kajti ta, ki ga je poslal Bog, govori Božje besede: zakaj njemu Bog ne daje Duha na mero." (Jan 3,31.34.) Kristus je lahko rekel zase: "Ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal." (Jan 5,30.) O njem je rečeno: "Ljubil si pravico in sovražil krivico. Zato te je pomazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja bolj, nego tvoje sodeležnike." (Heb 1,9.) Oče njemu "ne daje Duha na mero". (Jan 3,34.)/180/

Tako je tudi s Kristusovimi....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako je tudi s Kristusovimi sledilci. Nebeško luč lahko sprejmemo samo, če smo se pripravljeni odreči svojemu jazu. Ne moremo spoznati Božjega značaja ali sprejeti Kristusa z vero, vse dokler ne "vodimo vsako misel v sužnost pokorščine do Kristusa". (2 Kor 10,5.) Kdor dela to, dobi Svetega Duha brez mere. V Kristusu "prebiva vsa polnost božanstva telesno. In v njem ste dopolnjeni." (Kol 2,9.10.)

Janezovi učenci so izjavili, da gredo vsi ljudje h Kristusu; Janez pa je videl jasneje, zato je rekel: "A njegovega pričevanja nihče ne sprejema." (Jan 3,32.) Malo ljudi je bilo pripravljenih sprejeti Jezusa za zveličarja od greha. "Kdor je sprejel njegovo pričevanje, je potrdil, da je Bog resničen. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje." (Jan 3,33.36.) Odveč je razprava o tem, ali Kristusov ali Janezov krst čisti od grehov. Kristusova milost podarja človeku življenje. Brez Kristusa je krst ničvredna oblika kakor vsaka druga verska služba. "Kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja." (Jan 3,36.)

O uspehu Kristusovega delovanja, ki ga je Krstnik sprejel s takim veseljem, so bile obveščene tudi oblasti v Jeruzalemu. Duhovniki in rabini so bili ljubosumni na Janezov vpliv, ko so videli, da je ljudstvo zapuščalo shodnice in odhajalo v puščavo: sedaj pa je bil tam Nekdo, ki je pritegoval množico še z večjo močjo. Ti Izraelski voditelji niso bili pripravljeni reči z Janezom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,30.) Trdno odločeni so se lotili narediti konec delovanju, ki je ljudi speljevalo od njih.

Jezus je vedel, da ne bodo varčevali s prizadevanji, s katerimi bi povzročili razdor med njegovimi in Janezovimi učenci. Vedel je, da se je že pripravljal vihar, ki bo odnesel enega največjih prerokov, kar jih je bilo kdaj poslanih na ta svet. Da bi se izognil kakršni koli priložnosti za napačno dojemanje ali razdore, je tiho prekinil svoje delo in se umaknil v Galilejo. Tudi mi moramo ostati zvesti resnici in ukreniti vse, da se izognemo vsemu, kar bi utegnilo povzročiti neslogo ali nesporazume. Kajti kadar koli se pojavi kaj takega, je izid tega izguba duš. Kadar koli nastanejo okoliščine, ki grozijo, da bodo povročile razdor, moramo ravnati po Jezusovem in Janezovem zgledu.

Janez je bil poklican za voditelja prenove. Zato so bili njegovi učenci v nevarnosti, da bi vso svojo pozornost namenili njemu, misleč, da je uspeh njegovega dela odvisen od njegovih prizadevanj, in bi zlahka izgubili spred oči dejstvo, da je bil pravzaprav orodje, po katerem je delal Bog. Toda Janezovo delo ni zadostovalo za ustanovitev krščanske cerkve./181/ Potem ko je opravil svoje poslanstvo, je moralo biti opravljeno drugo delo, ki pa ga njegovo pričevanje ni moglo doseči. Tega njegovi učenci niso doumeli. Ko so videli nastopati Kristusa, da bi nadaljeval to delo, so bili ljubosumni in nezadovoljni.

Še obstajajo enake nevarnosti. Bog pokliče človeka, da opravi neko delo; in ko ga je po svojih sposobnostih opravil, Gospod postavi druge, da bi ga nadaljevali in razširili. Ampak mnogi menijo kakor Janezovi učenci, da je uspeh odvisen od prvega delavca. Pozornost je usmerjena na človeško namesto na božansko. Prebudi se ljubosumnost, ki škoduje Božjemu delu. Tako pride nezasluženo spoštovan človek v skušnjavo, da goji samozaupanje. Ne dojema svoje odvisnosti od Boga. Ljudje so naučeni, naj se zanašajo na človekovo vodstvo. Tako padejo v zmoto in se oddaljijo od Boga.

Božje delo naj nikakor ne nosi človeške podobe ali napisa. Gospod od časa do časa postavi razna orodja, po katerih se lahko najbolje izpelje njegov namen. Srečni so ljudje, ki se želijo ponižati in reči z Janezom Krstnikom: "On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan 3,30.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

19. Pri Jakobovem studencu
Temeljno besedilo Jan 4,1-42.


Na poti v Galilejo je Jezus potoval skozi Samarijo. Opoldne je prišel v krasno Sihemsko dolino. Pri vhodu v dolino je bil Jakobov studenec. Utrujen od potovanja je sedel, da bi si odpočil, medtem ko so učenci šli kupovat hrano.

Judje in Samarijani so bili zagrizeni sovražniki, zato so se izogibali vseh medsebojnih stikov, kolikor je le bilo mogoče. Rabini so dovoljevali trgovino s Samarijani, če je bilo neizogibno nujno, vsak drug družabni stik z njimi pa so obsojali. Jud si pri Samarijanu ni ničesar sposodil, niti ni sprejel od njega kakega znamenja pozornosti, čeprav bi šlo le za grižljaj kruha ali kozarec vode. Učenci so pri kupovanju hrane ravnali v skladnosti z navadami svojega naroda. Česa več kakor to pa niso delali. Kristusovi učenci niso niti pomislili, da bi od Samarijanov zahtevali kakšno uslugo, niti jim niso poskušali kako pomagati.

Jezus je sedel ob studencu ves obnemogel od lakote in žeje. Potovanje od ranega jutra je bilo dolgo, sedaj pa ga je žgalo opoldansko sonce. Njegovo žejo je samo še povečala misel na hladno in svežo vodo, ki je bila tako blizu, a do nje vseeno ni mogel priti. Ni imel ne vrvi ne vedra, studenec pa je bil globok. Usoda človeškega rodu je bila tudi njegova usoda, zato je moral čakati, da bo kdo prišel zajemat vodo.

Neka žena iz Samarije se je približala in, kakor da ga ne bi opazila, z vedrom zajela vodo. Ko se je obrnila, da bi odšla, jo je Jezus zaprosil, naj mu da piti. Take usluge ne odkloni noben vzhodnjak. Na Vzhodu vodo imenujejo Božji dar. Postreči žejnemu potniku se je štelo za tako sveto dolžnost,/183/ da so Arabci iz puščave zavili s svoje poti, da bi to naredili. Sovraštvo med Judi in Samarijani je ženi prepovedovalo, da bi Jezusu ponudila vodo. Zveličar pa je iskal ključ za to srce in s prefinjenim razumevanjem, ki izvira iz božanske ljubezni, zaprosil za uslugo, namesto da bi jo ponudil. Ponujena usluga bi utegnila biti zavrnjena; zaupanje pa zbudi zaupanje. Kralj neba je stopil k tej zavrženi duši in prosil za uslugo iz njene roke. On, ki je ustvaril ocean in ima oblast nad vodami velikih globin ter odpira izvire in rečna korita na svetu, je počival pri Jakobovem studencu in bil odvisen od ustrežljivosti tujke celo za dar požirka vode.

Žena je opazila, da je Jud. Zaradi presenečenja mu je pozabila izpolniti prošnjo, temveč je poskušala ugotoviti njen vzrok. "Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti?" (Jan 4,9.)

Jezus je odgovoril: "Ko bi poznala Božji dar in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode." (Jan 4,10.) Čudiš se, ker sem te prosil za tako navadno uslugo, kakršna je požirek vode iz studenca ob najinih nogah. Ko bi ti prosila mene, bi ti dal piti vodo večnega življenja.

Žena ni dojela Kristusovih besed, čutila pa je njihov resen pomen. Njeno lahkotno in šaljivo vedenje se je spremenilo. Ker je menila, da je Jezus govoril o studencu ob njiju, je rekla: "Gospod, saj še zajeti nimaš s čim in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji od našega očeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak, in je sam iz njega pil?" (Jan 4,11.12.) Pred seboj je videla žejnega popotnika, utrujenega in prašnega. V mislih ga je primerjala s častitim očakom Jakobom. Gojila je naravni občutek in mislila, da se noben studenec ne more primerjati s tem, ki so ga izkopali očetje. Gledala je nazaj na pradede in naprej na prihod Mesija, pred njo pa je stalo Upanje njenih dedov, sam Mesija, pa ga ni spoznala. Koliko žejnih živi danes blizu studenca žive vode, vendar hodijo nekam daleč iskat studence življenja! "Ne reci v svojem srcu: Kdo pojde gor v nebo? (To je, da Kristusa dol pripelje.) Niti: Kdo pojde dol v brezno? (To je, da Kristusa gor pripelje iz mrtvih.) ... Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu. ... Ker če pripoznaš s svojimi usti Jezusa za Gospoda in veruješ v svojem srcu, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan." (Rim 10,6-9.)/184/

Jezus ni takoj odgovoril na vprašanje o sebi. S svečano resnobo je rekel: "Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 4,13.14.)

Kdor si želi pogasiti žejo na studencih tega sveta, bo po pitju spet žejen. Ljudje so nezadovoljni vsepovsod. Hrepenijo po čem, kar bo zadovoljilo potrebe njihove duše. To željo pa lahko izpolni samo Eden. Potreba tega sveta, "Dragocenosti vseh narodov", (Hag 2,7.) je Kristus. Božja milost, ki jo lahko da samo On, je kakor živa voda, čisti, osvežuje in krepi dušo.

Jezus ni podprl zamisli, da bi človeku zadostoval samo požirek vode življenja. Kdor je občutil Kristusovo ljubezen, si bo želel neprestano piti od nje, in ne bo hrepenel po ničemer drugem. Ne bo ga mikalo bogastvo, čast in posvetno uživanje. Neprestani vzdih njegovega srca se glasi: Še več tebe! On, ki duši odkriva njene potrebe, čaka samo na priložnost, da bi potešil njeno lakoto in pogasil njeno žejo. Vse, kar človek lahko da, in sleherno zaupanje se izneveri. Zbiralniki se bodo izpraznili, mlake se bodo izsušile, naš Odrešenik pa je neusahljiv vir. Iz njega lahko vedno pijemo, zaloge pa bodo vedno sveže. Kdor prebiva v Kristusu, ima v sebi vir blagoslova, "studenec vode, ki teče v večno življenje". Pri tem studencu lahko črpa zadostno moč in milost za vse svoje potrebe.

Ko je Jezus govoril o vodi življenja, ga je žena opazovala z veliko pozornostjo. Izzval je njeno zanimanje in v njej prebudil željo, da bi sprejela dar, o katerem je govoril. Dojela je, da voda, o kateri je govoril, ni iz Jakobovega studenca; saj jo je neprestano pila, pa vseeno ostala žejna. Rekla mu je: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in da ne bom hodila semkaj zajemat." (Jan 4,15.)

Jezus je naglo spremenil pogovor. Preden bo ta duša mogla sprejeti dar, ki ji ga želi dati, mora priznati svoj greh in svojega Zveličarja. Rekel ji je: "Pojdi, pokliči svojega moža in pridi sem." (Jan 4,16.) Ona je odgovorila: "Nimam moža." (Jan 4,17.) Upala je, da bo s tem naredila konec spraševanju v tej smeri. Zveličar pa je nadaljeval: "Prav si povedala: Nimam moža. Zakaj imela si pet mož, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si po pravici povedala." (Jan 4,17.18.)

Poslušalka je zadrhtela. Skrivnostna roka je obračala strani njene življenjske zgodovine in prinesla na plano tisto, za kar je mislila, da bo za vselej ostalo skrito./187/ Kdo je ta, ki lahko bere skrivnosti njenega življenja? Tedaj je pomislila na večnost, na prihodnjo sodbo, ki bo odkrila vse, kar je sedaj skrito. V tej luči se je prebudila njena vest.

Ničesar ni mogla..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ničesar ni mogla zanikati; vendar pa se je poskušala izogniti spominu na neprijetno temo. Z velikim spoštovanjem je rekla: "Gospod, vidim, da si prerok." (Jan 4,19.) Da bi pomirila slabo vest, se je lotila verskih točk. Če je ta človek prerok, ji bo gotovo lahko pojasnil zadeve, o katerih se je toliko časa razpravljalo.

Jezus ji je potrpežljivo dovolil voditi pogovor v želeni smeri. Pri tem pa je čakal na priložnost, da bi prinesel resnico domov v njeno srce. "Naši očetje so na tej gori molili," je rekla, "vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer se mora moliti." (Jan 4,20.) Na obzorju so se videli obrisi gore Garizim. Od razdejanega templja na njej je ostal le oltar. Judje in Samarijani so se prepirali o kraju bogoslužja. Del samarijanskih prednikov je nekoč pripadal izraelskemu narodu, zaradi njihovega greha pa je Gospod dovolil, da jih je premagal poganski narod. Skozi več rodov so se mešali s pogani, zato se je njihova vera postopoma pokvarila. Res so trdili, da jim maliki služijo samo za to, da jih spominjajo na živega Boga, Vladarja vesolja; vendar je ljudstvo šlo tako daleč, da je po Božje častilo rezane podobe.

Ko so v Ezrovem času obnavljali jeruzalemski tempelj, so Samarijani želeli sodelovati pri zidanju. To jim ni bilo dovoljeno, in zato je med narodoma nastalo veliko sovraštvo. Samarijani so zgradili svoj tempelj na gori Garizim. Tam so opravljali bogoslužja po Mojzesovi obredni postavi, čeprav se niso popolnoma odpovedali malikovalstvu. Kmalu so jih doletele velike nesreče, sovražniki so jim razdejali tempelj. Kazalo je, da so pod prekletstvom. Kljub temu pa so se držali svojih izročil in oblike svojega bogoslužja. Niso hoteli priznati niti jeruzalemskega templja kot Božjega svetišča niti judovske vere za vrednejšo od svoje.

Jezus je ženi odgovoril: "Žena, verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne veste; mi molimo, kar vemo: zakaj zveličanje pride od Judov." (Jan 4,21.22.) Jezus je pokazal, da je prost vseh judovskih predsodkov glede Samarijanov. Sedaj je poskušal odstraniti/188/ Samarijankine predsodke do Judov. Po navedbi dejstva, da je samarijanska vera pokvarjena z malikovanjem, je izjavil, da je velika resnica odrešenja zaupana Judom in da mora izmed njih priti Mesija. V Svetih spisih so imeli jasno razodet Božji značaj in načela njegove vladavine. Jezus se prišteva med Jude, katerim se je Bog dal spoznati.

Poslušalkine misli je hotel dvigniti nad pogovor o zunanjih oblikah in obredih ter nad sporna vprašanja. Dejal je: "Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici." (Jan 4,23.24.)

Tukaj je podana ista resnica, ki jo je Jezus oznanil Nikodemu, rekoč: "Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva." (Jan 3,3.) Ljudje ne dosežejo občestva z nebesi med iskanjem kake svete gore ali templja. Vera se ne sme omejiti na gole zunanje oblike in obrede. K Bogu vodi edino tista vera, ki prihaja od njega. Da bi mu pravilno služili, moramo biti rojeni od božanskega Duha. To bo očistilo srce in obnovilo um ter nam omogočilo, da ga bolje spoznamo in bolj ljubimo. Podarilo nam bo prostovoljno poslušnost vsem njegovim zahtevam. To je pravo bogoslužje. To je sad delovanja Svetega Duha. Ta oblikuje vsako iskreno molitev, in taka je sprejemljiva pred Bogom. Kadar koli duša hrepeni po Bogu, se pokaže delovanje Duha, in takemu človeku se razodene Bog. On išče take častilce. Čaka jih, da bi jih sprejel in naredil za svoje sinove in hčere.

Jezusove besede so med pogovorom ženo silno ganile. Nikdar še ni slišala takih trditev od kakega duhovnika svojega ljudstva ali od Juda. Ko se je pred njo odkrila njena preteklost, se je zavedla svoje velike potrebe. Občutila je žejo duše, ki je nikdar ni mogla pogasiti voda iz siharskega izvira. Nič, s čimer se je doslej seznanila, ni zbudilo pri njej tako vzvišene potrebe. Jezus jo je prepričal, da lahko bere skrivnosti njenega življenja. Vendar je čutila, da je njen sočutni in ljubeči prijatelj. Čeprav je čistost njegove navzočnosti obsodila njen greh, vendar ni izgovoril niti besedice obsodbe, temveč ji je govoril o milosti, ki lahko obnovi dušo./189/ Začela je biti prepričana o njegovem značaju. V njenem duhu se je pojavilo vprašanje: Ali ni mogoče ta tako dolgo pričakovani Mesija? Rekla je: "Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; kadar On pride, nam vse oznani." (Jan 4,25.) Jezus ji odvrne: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (Jan 4,26.)

Ko je žena slišala te besede, se je v njenem srcu rodila vera. Sprejela je to veselo novico iz ust božanskega Učitelja.

Žena je bila dovzetnega uma. Pripravljena je bila sprejeti najplemenitejše razodetje; zanimala se je za Svete spise, in Sveti Duh je pripravil njen razum, da bo lahko sprejela več luči. Proučevala je starozakonsko obljubo: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte." (5 Mojz 18,15.) Zelo si je želela razumeti to prerokovanje. Svetloba je že zasvetila v njenem umu. Živa voda, duhovno življenje, ki ga Kristus daje vsaki žejni duši, je že pričela izvirati v njenem srcu. Gospodov Duh je deloval nanjo.

Kristus te trditve ne bi mogel povedati samopravičnim Judom tako jasno, kakor jo je tej ženski. Med pogovorom z njimi je bil veliko bolj zadržan. Za kar so bili Judje prikrajšani in kar je bilo pozneje učencem naročeno ohraniti kot skrivnost, je bilo razodeto njej. Jezus je vedel, da bo Samarijanka koristno uporabila to znanje, ko bo pripeljala druge, da se udeležijo njegove milosti.

Učenci so bili ob vrnitvi presenečeni, ko so videli, da se Učitelj pogovarja z žensko. Ni spil tako želenega osvežilnega požirka in se ni ustavil, da bi pojedel, kar so mu prinesli. Po ženinem odhodu so ga zaprosili, naj je. Našli so ga mirnega, zatopljenega v globoko razmišljanje. Obraz mu je žarel od svetlobe, zato so se bali zmotiti njegovo občestvo z nebesi. Vedeli pa so, da je slab in utrujen, zato so se čutili dolžne, da ga spomnijo na telesne potrebe. Jezus je spoznal njihovo ljubečo skrb zanj, zato jim je rekel: "Jaz imam jed, da jo jem, za katero vi ne veste." (Jan 4,32.)

Učenci so se vprašali, kdo neki bi mogel Jezusu prinesti hrano? Jezus pa jim je pojasnil: "Moja jed je, da izpolnjujem voljo njega, ki me je poslal, in dopolnim njegovo delo." (Jan 4,34.) Jezus se je veselil, da mu je s svojimi besedami uspelo prebuditi vest te žene. Videl jo je, kako pije vodo življenja,/190/ in to je potešilo njegovo žejo in lakoto. Opravljanje poslanstva, zaradi katerega je zapustil nebesa, je krepilo Zveličarja pri njegovem delu in ga dvigalo nad človeške potrebe. Pomagati duši lačni in žejni resnice mu je bilo večje veselje, kakor da bi sam jedel ali pil. To je bila zanj tolažba in osvežitev. Življenje njegove duše je bilo delati dobra dela.

Odrešenik je žejen našega poznanstva z njim. Lačen je sočutja in ljubezni njih, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Z neizpovedljivo željo hrepeni, da bi prišli k njemu in bi imeli življenje. Kakor mati pričakuje nasmeh, s katerim njen otrok pokaže, da jo pozna, in se s tem odkriva prvo prebujanje razuma, tako Kristus pričakuje znamenje hvaležne ljubezni, ki dokazuje, da se je v duši začelo duhovno življenje.

Med poslušanjem Kristusovih...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med poslušanjem Kristusovih besed je ženo napolnjevalo veselje. Čudovito razodetje jo je skoraj premagalo. Pustila je vedro in se vrnila v mesto še drugim povedat, kar je slišala. Jezus je vedel, čemu je odšla. Puščeno vedro je nezmotljivo govorilo o učinku njegovih besed. Zaradi iskrene želje svoje duše, da bi dobila vodo življenja, je pozabila na namen svojega prihoda k vodnjaku in celo Zveličarjevo žejo, ki jo je želela pogasiti. S srcem, ki je kipelo od veselja, je hitela drugim razodet dragoceno luč, ki jo je prejela.

"Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kaj sem storila," je rekla ljudem v mestu. "Ali ni ta Kristus?" (Jan 4,29.) Njene besede so ganile njihova srca. Na njenem obrazu je bilo videti nov izraz. Vsa njena zunanjost se je spremenila. V njih se je pojavila želja, da bi videli Jezusa. "In gredo iz mesta in pridejo k njemu." (Jan 4,30.)

Jezus je še vedno sedel pri vodnjaku. Opazoval je žitna polja, ki so se razprostirala pred njim, njihovo nežno zelenje pa je božala zlata sončna luč. Ta prizor je pokazal učencem in ga uporabil za simbol: "Ne pravite li vi, da je še štiri mesece, pa pride žetev? Glejte, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev." (Jan 4,35.) Ko je to rekel, je opazoval skupine ljudi, ki so se bližali vodnjaku. Štiri mesece je še bilo do žetve, tu pa je zrela žetev čakala žanjce.

"Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj radujeta,/191/ kdor seje in kdor žanje. Kajti v tem je pregovor resničen: Drugi je, ki seje, in drugi, ki žanje!" (Jan 4,36.37.) Tukaj je Kristus poudaril sveto službo, ki jo Bogu dolgujejo vsi, ki so sprejeli evangelij. Poklicani so za njegova živa orodja. Od njih pričakuje osebno službo. Naj sejemo ali žanjemo, delamo za Boga. Eden seje seme; drugi zbira snopje; a sejalec in žanjec prejemata plačilo. Oba se veselita nagrade za svoj trud.

Jezus je dejal učencem: "Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste prišli v njihovo delo." (Jan 4,38.) Zveličar je tukaj vnaprej videl veliko žetev na petdesetnico. Učenci tega niso smeli šteti za dosežek svojih naporov. Prišli so v delo drugih. Od Adamovega pada dalje je Kristus zaupal seme besede izvoljenim služabnikom, da bi ga posejali v človeška srca. Nevidno orodje, vsemogočna moč je delala tiho, a učinkovito, da bi dosegla žetev. Rosa, dež in sončna svetloba Božje milosti so dani, da svežijo in hranijo seme resnice. Kristus ga mora zaliti s svojo krvjo. Njegovi učenci so imeli prednost biti Božji sodelavci. Bili so sodelavci Kristusa in svetih ljudi od starodavnosti. Ob izlitju Svetega Duha na petdesetnico se jih je spreobrnilo na tisoče v enem dnevu. To je bil sad Kristusovega sejanja, žetve njegovega dela.

Besede, ki jih je Jezus izgovoril ženi pri vodnjaku, so bile dobro seme, in žetev je zelo hitro prispela. Samarijani so prišli, poslušali Jezusa in sprejeli vero vanj. Obstopili so ga pri vodnjaku in ga zasipali z raznimi vprašanji. Poželjivo so sprejemali njegova pojasnila o tem, kar jim dotlej ni bilo jasno. Med poslušanjem so se počasi otresli zmedenosti. Bili so podobni ljudstvu, ki je živelo v temi, pa so se podali za nenadnim žarkom svetlobe, dokler se niso znašli v svetlobi dneva. Ampak ta kratek pogovor jim ni zadostoval. Hoteli so zvedeti še več in povabiti svoje prijatelje, da bi še ti slišali tega čudovitega Učitelja. Povabili so ga v svoje mesto in ga zaprosili, naj ostane pri njih. V Samariji je ostal dva dni, in veliko več ljudi je začelo verovati vanj.

Farizeji so prezirali Kristusovo preprostost. Omalovaževali so njegove čudeže in zahtevali znamenje, da je Božji Sin. Samarijani pa niso zahtevali znamenj, in Jezus ni med njimi naredil nobenega čudeža, razen da je odkril življenjsko skrivnost Samarijanke ob vodnjaku. Vseeno pa so ga mnogi sprejeli; v svojem novem veselju so rekli ženi:/192/ "Sedaj ne verujemo več zavoljo tvojega govorjenja, kajti sami smo slišali in vemo, da je ta resnično Zveličar sveta, Kristus." (Jan 4,42.)

Samarijani so verovali, da mora priti Mesija kot Odrešenik ne samo Judov, temveč vsega sveta. Sveti Duh ga je po Mojzesu napovedal kot preroka, od Boga poslanega. Po Jakobu je bilo oznanjeno, da se mu bodo pokoravali vsi narodi, po Abrahamu pa, da bo v blagoslov vsem rodovinam na svetu. Samarijani so na teh besedilih temeljili svojo vero v Mesija. Ker pa so Judje napačno razlagali poznejše preroke tako, da so Kristusovemu prvemu prihodu pripisovali slavo drugega, je spodbudilo Samarijane, da so zavrgli vse Svete spise razen tistih, ki so bili dani po Mojzesu. Ko pa je Zveličar ovrgel napačno razlago, so mnogi sprejeli poznejša prerokovanja in besede samega Kristusa o Božjem kraljestvu.

Jezus je pričel rušiti zid, ki je delil Jude od poganov, in oznanjati zveličanje vsem ljudem. Čeprav je bil Jud, se je neobremenjeno družil s Samarijani, pri tem pa ni upošteval farizejskih navad v svojem narodu. Kljub njihovim predsodkom je sprejel gostoljubnost preziranega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel z njimi pri njihovi mizi, užival hrano, ki so jo pripravljale in stregle njihove roke, poučeval je po njihovih ulicah in z veliko ljubeznijo in dobroto ravnal z njimi.

V jeruzalemskem templju je nizek zid ločeval tempeljsko preddverje od drugih delov svete stavbe. Na njem so bili napisi v raznih jezikih z opozorilom, da to mejo smejo prestopiti edino Judje. Če bi si kateri pogan upal stopiti v notranjost templja in ga s tem oskruniti, je moral ta prestopek plačati s svojim življenjem. Toda Jezus, ki je bil ustanovitelj templja in službe v njem, je pritegoval k sebi pogane z vezmi človeškega sočutja, njegovo Božje usmiljenje pa jim je prineslo zveličanje, ki so ga Judje zavrgli.

Jezusovo bivanje v Samariji ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezusovo bivanje v Samariji je bilo načrtovano kot blagoslov za njegove učence, ki so bili še pod vplivom judovskega pobožnjaštva. Čutili so, da vdanost svojemu narodu zahteva, da gojijo sovraštvo do Samarijanov. Čudili so se Jezusovemu vedenju. Niso se mogli upreti ravnanju po njegovem zgledu, in ta dva dni v Samariji je vdanost njemu krotila njihove predsodke; v srcu pa se s tem še niso sprijaznili. Počasi so se učili, da morata njihovo podcenjevanje/193/ in sovraštvo odstopiti prostor usmiljenju in sočutju. Po Gospodovem vnebohodu pa so se jim ti nauki vrnili v novem pomenu. Po izlivanju Svetega Duha so se spomnili Zveličarjevega stališča, njegovih besed, spoštovanja in nežnosti v ravnanju s temi podcenjevanimi tujci. Peter je odšel oznanjat v Samarijo in se pri tem ravnal z enakim duhom. Ko so Janeza povabili v Efez in Smirno, se je spomnil izkušenj pri Sihemu in bil hvaležen božanskemu Učitelju, ki jim je pomagal z osebnim zgledom, ko je vnaprej videl težave, s katerimi se morajo srečati.

Zveličar še danes nadaljuje isto delo, kakor ga je takrat, ko je Samarijanki ponudil vodo življenja. Utegne se zgoditi, da tisti, ki se imenujejo njegovi učenci, prezirajo zavržene in se jim izogibljejo; vendar pa nikakršne okoliščine v zvezi z rojstvom in narodnostjo, nikakršne življenjske razmere ne morejo odvrniti njegove ljubezni od človeških otrok. Vsaki še tako grešni duši Jezus pravi: Če prosiš od mene, ti bom dal živo vodo.

Evangeljsko vabilo se ne sme omejiti samo na izvoljene in oznanjati samo njim, ki nam bodo, kakor si mislimo, naredili čast, če ga sprejmejo. Sporočilo je treba ponuditi vsem. Kjer koli so srca odprta za sprejem resnice, jih je Kristus pripravljen poučevati. Razodeva jim Očeta in službo, ki je sprejemljiva za bralca srca. Za takšne ne uporablja prilik. Takim pravi kakor nekoč ženski ob vodnjaku: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (Jan 4, 26.)

Ko je Jezus počival pri Jakobovem studencu, je prišel iz Judeje, kjer je njegovo delovanje imelo malo uspeha. Duhovniki in učitelji so Kristusa zavrgli; in celo ljudem, ki so trdili, da so njegovi učenci, ni uspelo dojeti njegovega božanskega značaja. Počutil se je slaboten in utrujen, a vendar ni opustil priložnosti, da je govoril ženi, ki je bila tujka, ločena od Izraela in je živela v očitnem grehu.

Zveličar ni čakal, da bi se zbrala množica. Mnogokrat je pričel govoriti malemu številu oseb, ki so se zbrale okrog njega; potem pa so se mimoidoči drug za drugim ustavljali, da bi poslušali Božje besede po Učitelju, ki ga je Bog poslal. Kdor dela za Kristusa, mora enako vneto govoriti malemu ali velikemu številu poslušalcev. Mogoče sporočilo posluša samo ena oseba, ampak kdo more reči, do kod bo segel njen vpliv? Celo učencem se je zdelo brez pomena, da Zveličar posveča/194/ čas Samarijanki. On pa je z njo razpravljal resneje in zgovorneje kakor s kralji, svetovalci ali velikimi duhovniki. Nauki, ki jih je dal njej, se ponavljajo v najbolj oddaljenih krajih zemlje.

Brž ko je Samarijanka našla Zveličarja, je pripeljala k njemu druge. Pokazala je, da je bolj prežeta z misijonskim duhom kakor učenci. Ti v Samariji niso videli ničesar, kar bi kazalo, da je to obetavno polje. Njihove oči so bile uprte na veliko delo, ki se mora opraviti v prihodnosti. Niso opazili, da je prav okrog njih žetev, ki jo je treba zbrati. Žena, ki so jo prezirali, je pripeljala prebivalstvo vsega kraja, da je poslušalo Zveličarja. Luč je takoj oznanila rojakom.

Ta žena kaže, kako deluje praktična vera v Kristusa. Vsak pravi učenec se za Božje kraljestvo rodi kot misijonar. Kdor pije živo vodo, tudi sam postane vir življenja. Prejemnik postane dajalec. Kristusova milost v duši je kakor studenec v puščavi, ki izvira v osveževanje vsega in zbujanje želje v vseh, ki se bližajo smrti, da bi pili vodo življenja.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

20. Brez znamenj in čudežev
Temeljno besedilo Jan 4,43-45.


Galilejci, ki so se vračali s pashe, so prinesli sporočilo o Jezusovih čudovitih dejanjih. Sodba, ki so jo nad njim izrekli visoki dostojanstveniki v Jeruzalemu, mu je odprla pot v Galilejo. Mnogi so se žalostili zaradi zlorab templja, pohlepnosti in drznosti duhovnikov. Upali so, da bo ta Mož, ki je poglavarje pognal v beg, morda pričakovani Osvoboditelj. Sedaj so slišali za sporočila, za katera je kazalo, da potrjujejo njihova najsvetlejša pričakovanja. Razširila se je novica, da se je prerok razglasil za Mesija.

Nazarečani pa niso verovali vanj. Zato je Jezus obiskal Nazaret na poti v Kano. Zveličar je učencem povedal, da prerok nima časti v svoji deželi. Ljudje presojajo značaj glede na to, kolikor ga lahko razumejo. Tesnosrčni in posvetni ljudje so Kristusa presojali po njegovem skromnem rojstvu, skromni obleki in vsakdanjem napornem delu. Niso mogli presoditi čistosti tega duha, na katerem ni bilo niti madeža greha.

Novice o Kristusovi vrnitvi v Kano so se naglo razširile po Galileji in vsem bolnim in trpečim prinesle upanje. V Kafarnaumu je nanje postal pozoren judovski plemič, ki je bil kraljev uradnik./196/ Njegov sin je bolehal za neozdravljivo boleznijo. Zdravniki so ga pustili umirati; ko pa je oče slišal za Jezusa, je sklenil, da ga bo prosil za pomoč. Otrok je bil zelo izčrpan, zato so se bali, da ne bo dočakal očetove vrnitve; plemič pa je vseeno mislil, da mora osebno razložiti primer. Upal je, da bodo očetove prošnje ganile vzvišenega Zdravnika.

Po prihodu v Kano je našel Jezusa obdanega z veliko množico. S strahom v srcu se je prerinil do Zveličarja. Njegova vera se je omajala, ko je pred seboj zagledal človeka, oblečenega v preprosto obleko, pokritega s prahom in utrujenega od potovanja. Pričel je dvomiti o tem, da bi ta Oseba lahko napravila, za kar je prišel prosit. A vendar se je pogovoril z Jezusom, ko je dobil priložnost, in mu povedal, čemu je prišel, ter ga zaprosil, naj gre z njim v njegov dom./197/ Jezus pa je že vedel za njegovo žalost. Zveličar je videl uradnikovo bolečino, preden je zapustil svoj dom.

Vedel pa je tudi, da je oče v svojih mislih postavil pogoje za svojo vero v Jezusa. Če ne bo uslišal njegove prošnje, ga ne bo sprejel za Mesija. Čakal je v mučni negotovosti, Jezus pa mu je spregovoril: "Če znamenj in čudežev ne vidite, ne boste verovali." (Jan 4,48.)

Poleg vseh dokazov, da Jezus je Kristus, se je prosilec odločil, da postavi izpolnitev svoje prošnje za pogoj vere vanj. Zveličar je ob to čvrsto nevero postavil preprosto vero Samarijanov, ki niso zahtevali nikakršnega čudeža ali znamenja. Njegova beseda, večno navzoči dokaz njegovega božanstva, je imela prepričljivo moč, ki je dosegla njihova srca. Kristusa je bolelo, da bo njegovo ljudstvo, komur so bili zaupani sveti izreki, preslišalo Božji glas, ki jim govori po njegovem Sinu.

Uradnik je vendarle imel nekoliko vere, saj je prišel prosit to, kar se mu je zdelo najdragocenejše med vsemi blagoslovi. Jezus pa je imel zanj večji dar. Ni želel samo ozdraviti njegovega otroka, temveč tudi njega in njegov dom narediti za sodelavce v blagoslovih zveličanja in prižgati luč v Kafarnaumu, ki naj bi kmalu postal polje njegovega dela. Uradnik pa je moral doumeti svojo potrebo prej, preden si bo zaželel Kristusove milosti. Ta dvorjan je bil predstavnik mnogih med svojim narodom. Ti so se namreč zanimali za Jezusa iz sebičnih nagibov. Upali so, da bodo po njegovi moči dobili posebno korist, in svojo vero povezali s dodelitvijo začasne pomoči, niso pa poznali svoje duhovne bolezni in niso spoznali potrebe po Božji milosti.

Uradniku izgovorjene Zveličarjeve besede so kakor svetlobni blisk razgalile njegovo srce. Razumel je, da je prišel k Jezusu zaradi sebičnih spodbud. Njegova omahljiva vera se mu je odkrila v pravi luči. V strašni bolečini je doumel, da bi njegov dvom lahko zahteval življenje njegovega otroka. Videl je, da stoji pred tistim, ki lahko bere človeške misli in mu je vse mogoče. V duševnem trpljenju ponižne prošnje je zavpil: "Gospod, pojdi dol, preden umrje moj otrok!" (Jan 4,49.) Njegova vera se je trdno oklenila Kristusa, kakor je nekoč naredil Jakob, ko je med bojem z Angelom vzkliknil: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Mojz 32, 26.)

Zmagal je kakor Jakob. Zveličar ne more zapustiti človeka, ki se ga je oklenil s prošnjo za svoje velike potrebe. "Pojdi," je rekel, "tvoj sin je živ." (Jan 4,50.) Uradnik je zapustil Zveličarja z mirom in radostjo,/198/ kakršne do takrat ni poznal. Ni le veroval, da je sin zdrav, temveč je s trdnim zaupanjem veroval v Kristusa kot Odrešenika.

V istem času so tisti...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V istem času so tisti, ki so bedeli pri umirajočem otroku v njegovem domu v Kafarnaumu, opazili nenadno in skrivnostno spremembo. Senca smrti je zginila z bolnikovega obraza. Mrzličnost je zamenjalo nežno rdečilo vračajočega se zdravja. Ugasli pogled je spet oživel, oslabelo in shujšano telo je spet dobilo moč. Na otroku ni bilo več opaziti znamenj bolezni. Njegovo vročično telo je spet postalo sproščeno in vlažno, zato je mirno zaspal. Mrzlica ga je zapustila sredi dnevne vročine. Družina je osupnila in nastalo je veliko veselje.

Kana ni bila daleč od Kafarnauma, zato bi se oče lahko vrnil domov po pogovoru z Jezusom še isti večer; vendar se mu ni mudilo nazaj. Šele drugo jutro se je vrnil v Kafarnaum. Kakšna vrnitev je bila to! Z veliko bolečino v srcu je odšel iskat Jezusa. Sončna svetloba se mu je zdela okrutna, ptičje petje pa kakor posmehovanje. Kako drugačni so bili zdaj njegovi občutki! Vsa narava je dobila novi videz. Vse je gledal z drugimi očmi. Med potovanjem v tihih jutranjih urah se mu je dozdevalo, da vsa narava z njim vred hvali Boga. Ko je bil še daleč od doma, so mu prišli naproti služabniki, da bi mu skrajšali žalost, kakršna ga po njihovem prepričanju najbrž teži. Ni bil presenečen zaradi njihovega sporočila, pač pa ga je zelo zanimalo, a česar ti niso mogli razumeti, in sicer ob kateri uri je otroku odleglo. Odgovorili so mu: "Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica." (Jan 4,52.) Isti trenutek, ko se je očetova vera oklenila obljube: "Tvoj sin je živ," (Jan 4,50.) se je božanska ljubezen dotaknila umirajočega otroka./199/

Oče je pohitel pozdravit sina. Privil si ga je na prsi, kakor da ga je dobil nazaj od mrtvih, in se ni nehal zahvaljevati Bogu za to čudovito ozdravljenje.

Sedaj je želel bolje spoznati Kristusa. Ko je pozneje poslušal njegov nauk, so on in vsi njegovi domači postali učenci. Njihova nesreča je bila blagoslovljena s spreobrnitvijo vse družine. Poročilo o čudežu se je razširilo. Tako je bila pripravljena pot za Kristusovo osebno službo v Kafarnaumu, in v njem je bilo storjenih mnogo mogočnih dejanj.

Blagoslovitelj kafarnaumskega kraljevega uradnika si enako želi danes blagosloviti nas. Ampak podobno užaloščenemu očetu tudi mi pogosto iščemo Jezusa, ker si želimo kakšne pozemske dobrine, in šele po uslišani zahtevi začne naše zaupanje počivati v njegovi ljubezni. Zveličar si želi, da bi nam podelil večji blagoslov, kakor ga prosimo; odgovor na naše prošnje pa prelaga zato, da bi nam pokazal hudobnost našega srca in veliko potrebo po njegovi milosti. Želi si, da bi zavrgli sebičnost, saj nas bo to spodbudilo k temu, da ga začnemo iskati. S priznavanjem svoje slabotnosti in velike potrebe se moramo popolnoma zaupati njegovi ljubezni.

Kraljevi uradnik je želel videti izpolnitev svoje prošnje, preden je veroval; moral pa je najprej sprejeti Jezusovo besedo, da je njegova prošnja uslišana in mu je blagoslov darovan. Tega nauka se moramo naučiti tudi mi. Ne verujmo zato, ker vidimo ali občutimo, da nas Bog sliši. Zaupati moramo v njegove obljube. Ko z vero pridemo k Bogu, vsaka naša prošnja pride v njegovo srce. Ob prošnji za blagoslov moramo verovati, da ga prejemamo, in se zahvaliti zanj, ko smo ga dobili. Tedaj se lotimo svojih dolžnosti s prepričanjem, da bomo blagoslov dobili, ko ga bomo najbolj potrebni. Če se naučimo tako delati, bomo vedeli, da bodo naše molitve uslišane. Bog bo naredil za nas "preobilo več" "po bogastvu svoje slave" in "po delovanju njegove silne moči". (Ef 3,20.16; 1,19.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

21. Betezda in Veliki zbor


"V Jeruzalemu je pa pri ovčjih vratih kopel, ki se hebrejsko imenuje Betezda, in ima pet lop. V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanje vode." (Jan 5,2.3.)

Ob določenem času se je voda v teh toplicah vzvalovila, na splošno pa se je domnevalo, da je to sad nadnaravne sile, in da tisti, ki po vzvalovanju vode prvi stopi vanjo, ozdravi od kakršne koli bolezni. Na stotine bolnikov je prihajalo na ta kraj. Ko se je voda vzvalovila, je nastalo tako prerivanje, da je množica pohodila slabotnejše moške, ženske in otroke. Mnogi se vodi sploh niso mogli približati. Drugi, ki jim je uspelo, so umrli ob samem robu. Okrog te vode so postavili lope, da so bili bolniki zaščiteni pred dnevno vročino in nočnim mrazom. Marsikdo je ostal čez noč v teh lopah in se je dan za dnem priplazil do roba kopališča, zaman upajoč v ozdravitev.

Jezus je bil zopet v Jeruzalemu. Očitno je bilo, da razmišlja in moli, ko je po mestu hodil sam, in tako je prišel do kopališča. Videl je nesrečne trpine, kako so čakali na to, kar so imeli za edino možnost ozdravitve. Zaželel si je uporabiti svojo ozdravljajočo moč in ozdraviti vse bolnike. Ampak bila je sobota. Množica je odšla v tempelj k bogoslužju;/201/ zato je vedel, da bi taka ozdravitev močno vznemirila predsodke Judov in prezgodaj ustavila njegovo delovanje.

Toda Zveličar je zagledal prizor skrajne bede. Tam je ležal mož, ki je bil že osemintrideset let nebogljen invalid. Njegova bolezen je bila v glavnem posledica njegovih grehov in nanjo so gledali kot na Božjo kazen. Bolnik je preživel dolga leta trpljenja sam, brez prijateljev in z občutkom, da je izključen iz Božje milosti. V času, ko so pričakovali vzvalovanje vode, so ga prinesli do lop ljudje, ki so se usmilili njegove nebogljenosti. Ampak v usodnem trenutku ni imel nikogar, ki bi mu pomagal v vodo. Sicer je videl valovanje vode, toda nikoli ni mogel priti dalje kakor do roba kopališča. Krepkejši od njega so se pred njim potopili v vodo. Ni se mogel uspešno kosati s sebično, prerivajočo se množico. Njegova vztrajna prizadevanja k temu edinemu cilju, skrb in nenehno razočaranje so izčrpavali še ostanek njegove moči.

Bolnik je ležal na ležišču in občasno dvignil glavo, da bi opazoval bazen, ko se je nadenj nagnil prijazen sočuten obraz, njegovo pozornost pa so pritegnile besede: "Hočeš li ozdraveti?" (Jan 5,6.) Upanje je napolnilo njegovo srce. Čutil je, da bo lahko na neki način dobil pomoč. Toda radost ohrabritve je hitro splahnela. Spomnil se je, kolikokrat je poskušal doseči bazen, in da ima zelo malo upanja, da bo še živ do vnovičnega vzvalovanja vode. Utrujen se je obrnil in rekel: "Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drug pred menoj." (Jan 5,7.)

Jezus od tega trpina ni zahteval, da pokaže vero vanj, temveč mu je preprosto rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi." (Jan 5,8.) Teh besed se je oklenila vera tega moža./202/ Vsak živec in vsaka mišica je vztrepetala v novem življenju in zdravilno gibanje je zajelo njegove hrome ude. Brez pomišljanja se je odločil poslušati Kristusovo navodilo, in vse njegove mišice so ubogale njegovo voljo. Skočil je na noge in ugotovil, da je postal čil mož.

Jezus mu nikakor ni zagotovil božanske pomoči. Mož bi lahko dalje dvomil in izgubil edino priložnost za ozdravitev. Ampak veroval je Kristusovim besedam, se ravnal po njih in dobil moč.

Z isto vero smo lahko tudi mi duhovno ozdravljeni. Greh nas je ločil od življenja v Bogu. Naše duše so ohromele. Sami ne moremo živeti svetega življenja prav tako, kakor bolni mož ni mogel hoditi. Mnogi se zavedajo svoje nebogljenosti in hrepenijo po takem duhovnem življenju, ki jih bo pripeljalo v skladnost z Bogom, a zaman se trudijo, da bi to dosegli. V obupu vzkliknejo: "Jaz nesrečni človek! Kdo me otme iz telesa te smrti?" (Rim 7,24.) Naj taki obupani ljudje, ki se bojujejo, pogledajo navzgor. Zveličar se nagiba nad nje, ki jih je odkupil s svojo krvjo, in jih sprašuje z nepopisno nežnostjo in usmiljenjem: "Hočeš li ozdraveti?" (Jan 5,6.) Vabi vas, da vstanete zdravi in spokojni. Ne čakajte, da boste občutili, da ste ozdraveli. Zaupajte njegovi besedi, pa se bo uresničila. Izročite svojo voljo Kristusu. Odločite se, da mu boste služili, pa boste z delovanjem po njegovi besedi dobili moč. Če je katera koli slaba navada in velika strast zaradi dolgega popuščanja zvezala dušo in telo, jo Kristus lahko razveže. Duši, ki je "mrtva po prestopkih", želi podariti življenje. (Ef 2,1.) Želi osvoboditi jetnika, ki je zvezan zaradi svojih slabosti, nesreče in verig greha.

Po svoji ozdravitvi se je hromec sklonil, da bi vzel svojo posteljo, ki je bila le rogoznica, in odejo. Čutil je globoko veselje, da se je lahko zopet vzravnal, in se ozrl po Osvoboditelju. Ampak Jezus se je izgubil v množici. Mož se je bal, da ga ne bo prepoznal, če ga bo zopet videl. Ko je hitel od tam s trdnimi in svobodnimi koraki, slavil Boga in se veselil svoje nove moči, je srečal več farizejev ter jim nemudoma pripovedoval o ozdravitvi. Presenetila ga je hladnost, s katero so ga poslušali.

Čemerni so ga prekinili z vprašanjem, zakaj v soboto nosi svoje ležišče. Strogo so ga spomnili na to, da ni dovoljeno po postavi nositi bremena v Gospodov dan. Od samega veselja je mož pozabil, da je bila sobota. Vendar pa se ni čutil krivega, saj je vendar samo poslušal ukaz moža, ki je imel takšno moč od Boga./203/ Pogumno je odgovoril: "Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi." (Jan 5,11.) Vprašali so ga, kdo je to naredil, a jim ni mogel odgovoriti. Ti poglavarji so vedeli, da je bil samo Eden sposoben narediti tak čudež. Ampak hoteli so dobiti jasen dokaz, da je bil Jezus, da bi ga lahko obtožili kot prestopnika sobote. Po njihovem mnenju ni prestopil postave samo s tem, da je bolnega moža ozdravil v soboto, temveč je zagrešil tudi bogokletje z naročilom, naj odnese ležišče.

Judje so tako popačili postavo, da so iz nje naredili suženjski jarem. Njihove nesmiselne zahteve so drugim narodom postale splošno znane. Zlasti sobota je bila zaradi vsakovrstnih nesmiselnih predpisov tako omejena, da jim ni bila več v veselje kot sveti častitljiv Gospodov dan. Pismarji in farizeji so naredili iz njenega posvečevanja neznosno breme. Judu ni bilo dovoljeno v soboto zakuriti ognja ali samo prižgati sveče. Zato pa so si morali najeti pogane za številne storitve, ker so jim jih predpisi prepovedovali, da bi jih delali sami. Niso premislili, da je ta, ki druge zaposli z nedovoljenim delom, prav toliko kriv, kakor če bi ga bil opravil sam. Menili so, da je zveličanje omejeno samo na Jude, zato se že tako brezupno stanje vseh drugih ne more z ničimer poslabšati. Toda Bog ni dal nobenih zapovedi, po katerih se ne bi mogli ravnati vsi. Njegove zapovedi ne dovoljujejo nobenih nerazumnih in sebičnih omejevanj.

V templju je Jezus znova srečal ozdravljenega, ki je prišel darovat daritev hvaležnosti in daritev za greh, ker mu je bila izkazana velika milost. Ko ga je Jezus našel med molilci, se mu je dal prepoznati z opominjajočimi besedami: "Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi." (Jan 5,14.)

Ozdravljeni mož je bil presrečen, ko je našel Osvoboditelja. Ker ni ničesar vedel o sovraštvu do Jezusa, je povedal farizejem, ki so ga vprašali, da je to tisti, kateri ga je ozdravil. "In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto." (Jan 5,16.)

Jezusa so odpeljali pred..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezusa so odpeljali pred Veliki zbor, da bi se tam zagovarjal zaradi obtožbe kršenja sobote. Če bi bili Judje takrat neodvisen narod, bi takšna obtožba zadostovala, da ga obsodijo na smrt. Njihova podrejenost Rimljanom pa je to preprečevala. Judje niso imeli pravice izreči smrtne kazni,/204/ proti Kristusu podane obtožbe pa ne bi imele nobenega pomena pred rimskim sodiščem. Ampak farizeji so upali, da bodo našli druge vzroke. Kljub njihovim prizadevanjem, da bi ovirali Kristusovo delo, je celo v Jeruzalemu dosegel večji vpliv na ljudstvo kakor oni. Številne ljudi, ki niso bili zadovoljni z dolgimi govori rabinov, je pritegnil njegov nauk. Kar je povedal, so zlahka razumeli in je ogrelo ter potolažilo njihova srca. Boga jim ni opisoval kot maščevalnega sodnika, temveč kot usmiljenega Očeta, in jim je razodel Božjo podobo tako, kakor se je lahko videla v njem samem. Njegove besede so delovale kot mazilo za ranjenega duha. Z besedami in deli usmiljenja je strl morečo silo starih izročil in človeških zapovedi ter predstavil Božjo ljubezen v njeni neizčrpni polnoti.

V enem najstarejših prerokovanj o Kristusu je zapisano: "Ne vzame se žezlo od Jude, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bo pokorščina narodov." (1 Mojz 49,10.) Ljudje so se zbirali okrog Kristusa. Z naklonjenim srcem so raje sprejeli nauk o ljubezni in dobrotljivosti, kakor pa stroge obrede, ki so jih zahtevali duhovniki. Če se duhovniki in rabini ne bi uprli, bi njegov nauk povzročil takšno prenovo, kakršne svet še nikoli ni doživel. Ampak da bi ti voditelji obdržali svojo moč, so se trdno odločili uničiti Jezusov vpliv. To naj bi Veliki zbor dosegel z javno obsodbo njegovega nauka, ker je ljudstvo še vedno zelo spoštovalo svoje verske voditelje. Kdor koli si je upal obsoditi zahtevo rabinov ali si olajšati bremena, ki so jih naložili ljudstvu, so ga obtožili ne samo za bogokletje, marveč tudi za izdajo. Rabini so upali, da bodo tako vzbudili sum zoper Kristusa. Podtikali so mu, da poskuša odpraviti ustaljene običaje in s tem med ljudstvo posejati neslogo, s čimer bi pripravil pot, da bi jih Rimljani popolnoma podjarmili.

Toda načrti, ki so jih rabini poskušali tako vneto uresničiti, ne izvirajo iz Velikega zbora, temveč iz nekega drugega. Potem ko je Satan zaman poskušal Kristusa premagati v puščavi, je združil vse svoje moči, da bi ga oviral v njegovi službi in, če je le mogoče, uničil njegovo delo. Trdno se je odločil z zvijačo doseči to, česar ni mogel uresničiti neposredno z osebnimi prizadevanji. Po spopadu v puščavi se je najprej umaknil in se posvetoval s svojimi zavezniki angeli in zrelo pretehtal, kako bi lahko še naprej zaslepljeval um judovskega naroda tako,/205/ da ne bi prepoznal svojega Odrešenika. Za to je hotel uporabljati ljudi iz verskega sveta, katere je navdihnil s svojim lastnim sovraštvom do zagovornika resnice. Hotel jih je zapeljati, da bi zavrgli Kristusa in bi mu kar se da bolj zagrenili življenje v upanju, da bo izgubil pogum za svoje poslanstvo. Izraelski voditelji so postali Satanova orodja v boju proti Zveličarju.

Jezus je prišel, da bi "poveličal postavo in jo postavil v čast". (Iz 42, 21.) Njene časti naj ne bi znižal, ampak jo povišal. Sveto pismo pravi: "Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji." (Iz 42,4.) Prišel je osvobodit soboto tistih težkih predpisov, zaradi katerih je postala prekletstvo namesto blagoslov.

Zaradi tega vzroka je Jezus zavestno v soboto naredil čudež ozdravitve v Betezdi. Bolnika bi bil prav tako lahko ozdravil kateri drugi dan v tednu ali pa bi to naredil, ne da bi mu naročil, naj odnese posteljo. Ampak to mu ne bi omogočilo priložnosti, ki si jo je želel. Moder namen je bil temelj vsakega Kristusovega dejanja v njegovem pozemskem življenju. Vse, kar je delal, je bilo že samo po sebi pomembno in poučno. Med trpečimi ob kopališču v Betezdi je izbral najhuje prizadetega, da bi na njem izpričal svojo ozdravljajočo moč. Možu je ukazal, naj odnese svoje ležišče skozi mesto, da bi se zvedelo o velikem opravljenem delu. S tem naj bi se sprožilo vprašanje, kaj je dovoljeno delati ob sobotah, in to naj bi mu dalo priložnost javno ožigosati judovske omejitve glede Gospodovega dneva in razveljaviti njihova izročila.

Jezus jim je pojasnil, da je ozdravitev bolnika v skladnosti s sobotno zapovedjo. Ujema se tudi s službo Božjih angelov, ki stalno potujejo med nebesi in zemljo in pomagajo trpečemu človeštvu. Rekel je: "Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam." (Jan 5,17.) Vsi dnevi pripadajo Bogu, v katerih je potrebno uresničiti njegov načrt za človeštvo. Če Judje pravilno tolmačijo zapovedi, potem greši Jahve, ki s svojim delovanjem poživlja in ohranja vsako živo bitje, odkar je bil položil temelje zemlji. Potem bi moral ta, ki je izjavil, da je njegovo stvarstvo zelo dobro in je ustanovil soboto kot spomin na opravljeno delo, dokončati svoje delovanje in ustaviti nenehno kroženje vesolja.

Ali naj bi Bog prepovedal soncu opravljati svojo nalogo v soboto in ga oviral, da bi njegovi poživljajoči žarki ogrevali zemljo in hranili rastlinstvo? Ali naj bi se nebesna telesa na ta sveti dan ustavila na svoji poti?/206/ Ali naj ukaže potokom, naj ne dajejo vode njivam in gozdovom, in naj morja prekinejo nenehno menjavo plime in oseke? Ali morata pšenica in koruza prenehati rasti in naj zoreče grozdje preloži barvanje svojega sadu? Ali drevje in cvetje ob sobotah ne sme poganjati popkov in cvetov?

Ko bi bilo tako, bi ljudem zmanjkalo zemeljskih sadov in blagoslovov, zaradi katerih je zaželeno živeti. Narava mora nadaljevati svoj nespremenljivi tok. Ko bi Bog samo za trenutek odtegnil svojo roko, bi človek omedlel in umrl. Tudi človek ne sme biti v tem dnevu nedelaven. Morajo se zadovoljiti življenjske potrebe, bolniki morajo biti oskrbljeni in najnujnejše potrebe se morajo potešiti. Kdor zanemari v soboto pomagati trpečim, ne bo ostal nedolžen. Božji sveti dan počitka je bil ustvarjen za človeka, a dejanja usmiljenja so v popolni skladnosti z njegovim ciljem. Bog ne želi, da bi njegova stvarstva trpela bolečine eno samo uro, ki bi se lahko ublažile v soboto ali kateri drug dan.

Ljudje v soboto celo več pričakujejo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ljudje v soboto celo več pričakujejo od Boga kakor druge dneve. Njegovo ljudstvo preneha opravljati na ta dan vsa vsakdanja opravila in preživi čas v razmišljanju in bogoslužju. Boga prosi za več uslug kakor druge dni. Želi si več njegove pozornosti. Prosi za posebne blagoslove. Bog ne čaka, da sobota mine, preden uresniči te prošnje. V nebesih delo nikoli ne preneha, a tudi človek ne sme počivati od dobrodelnosti. Sobota ni zamišljena kot čas nekoristnega brezdelja. Zapoved sicer prepoveduje vsa posvetna dela na dan Gospodovega počitka. Delo pridobivanja sredstev za preživljanje mora prenehati. Nobeno delo za posvetni užitek ali dobiček ni zakonsko upravičeno na ta dan. Toda kakor je Bog dokončal svoje ustvarjalno delo in v soboto počival ter ta dan blagoslovil, tako naj tudi človek preneha opravljati dnevna opravila in uporabi te ure za zdravilni počitek, bogoslužje in sveta dela. Kristusovo delo ozdravitve bolnika se je popolnoma ujemalo z zapovedjo. Izkazalo je soboti čast.

Jezus si je lastil enake pravice kakor Bog s tem, ko je opravljal dejanja enake svetosti in narave kakor nebeški Oče. Ampak farizeji so postajali vse bolj razjarjeni. Po njihovem mnenju ni prestopil samo zapovedi, ampak se je izenačil z Bogom s tem, ker je "Boga imenoval svojega Očeta". (Jan 5,18.)

Celoten judovski narod je Boga imenoval za svojega Očeta. Če bi bil Kristus svoj odnos z Bogom opisal na podoben način, potem se ne bi tako vznemirili. Obtožili pa so ga za preklinjanje Boga/207/ in s tem pokazali, da so ga zelo dobro razumeli kot takega, ki to zahteva v najbolj vzvišenem smislu.

Kristusovi nasprotniki niso mogli z ničimer ugovarjati resnicam, ki jim jih je drugo za drugo vtisnil v njihovo vest. Lahko so navedli samo svoje navade in izročila. Toda v primerjavi z dokazi, ki jih je Jezus črpal iz Božje besede in nespremenljivega poteka narave, je bilo to šibko in medlo. Če bi bili rabini čutili kakršno koli željo po prejemu luči, bi spoznali, da je Jezus govoril resnico. Namesto tega so se izmikali točkam, ki so bile glede sobote za Jezusa pomembne, in so poskušali podžigati sovraštvo proti njemu zato, ker je trdil, da je enak Bogu. Bes poglavarjev ni poznal nobenih mej. Če se duhovniki in rabini ne bi bili bali ljudstva, bi Jezusa takoj umorili. Ljudstvo pa mu je bilo zelo naklonjeno. Mnogi so v njem videli prijatelja, ki je ozdravil njihove bolezni in jih tolažil v njihovih žalostih. Zato so tudi zagovarjali njegovo ozdravitev bolnika ob kopeli v Betezdi. Zaradi tega so morali voditelji za nekaj časa obrzdati svojo jezo.

Jezus je zavrnil obtožbo bogokletja. Pojasnil je: Moje pooblastilo za delo, za katero me obtožujete, temelji na tem, da sem Božji Sin, eno z njim po naravi, volji in nameri. V vseh njegovih delih stvarjenja in previdnosti sodelujem z Bogom. "Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče." (Jan 5,19.) Duhovniki in rabini so Božjega Sina poklicali na zagovor ravno zaradi dela, zavoljo katerega je bil poslan na svet. Zaradi svojih grehov so se ločili od Boga in v svoji ošabnosti delali neodvisno od njega. Menili so, da so sami po sebi sposobni za vse in niso videli nobene potrebe, da bi višja modrost vodila njihova dela. Božji Sin pa je bil podložen Očetovi volji in odvisen od njegove moči. Kristus se je tako popolnoma odpovedal sebi, da sam zase ni ničesar načrtoval. Sprejel je načrte, ki jih je Bog določil zanj in mu jih je Oče razodeval iz dneva v dan. Prav tako naj bi se tudi mi zanašali na Boga, in potem bo naše življenje preprosto uresničevanje njegove volje.

Ko se je Mojzes pripravljal postaviti svetišče kot prebivališče za Boga, je dobil navodila, da naj naredi vse po vzorcu, ki mu je bil pokazan na gori. Mojzes je z veliko gorečnostjo izpolnil Božje naročilo. Poklicani so bili najbolj nadarjeni in spretni možje za opravljanje njegovih navodil. Vsak zvonček, vsako granatno jabolko, vsaka resa, vsak rob, vsaka zavesa ali katera koli posoda v svetišču je morala biti narejena natančno po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Bog ga je poklical na goro in mu razkril nebeške reči. Gospod ga je ogrnil s svojo slavo, da bi tako lahko videl vzorec,/208/ po katerem so potem bili narejeni vsi predmeti. Tako je razodel Izraelu, v katerem si je hotel narediti svoje prebivališče, veličasten ideal svojega značaja. Vzorec jim je pokazal na gori, ko je dal zapovedi na Sinaju in je šel mimo Mojzesa in klical: "Gospod, Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh." (2 Mojz 34,6.7.)

Izrael pa si je izbral svojo lastno pot in ni gradil po vzorcu. Kristus pa, pravi tempelj, v katerem je resnično prebival Bog, je oblikoval vsako podrobnost svojega pozemskega življenja v skladnosti z Božjim idealom. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.) Tako naj bi bil tudi naš značaj oblikovan za "Božje bivališče v Duhu". (Ef 2,22.) Mi moramo narediti vse "po zgledu, pokazanem na gori", (Heb 8,5.) in v skladnosti z Jezusom, ki nam je zapustil zgled, da hodimo po njegovih sledovih.

Kristusove besede učijo, da naj se čutimo neločljivo povezani z nebeškim Očetom. Kdor koli smo že, smo odvisni od Boga, ki usodo vseh drži v svojih rokah. Določil nam je delo in nas zanj usposobil s sposobnostmi in darovi. Če voljo podredimo Bogu in zaupamo njegovi moči in modrosti, bomo vodeni po varnih stezah tako, da bomo lahko izpolnili nam določeni del njegovega vzvišenega načrta. Kdor pa se zanaša na lastno modrost in moč, se sam loči od Boga. Namesto da deluje v skladnosti s Kristusom, uresničuje namene sovražnika Boga in človeka.

Zveličar je nadaljeval: "Kar koli namreč dela On (Oče), to tudi Sin dela prav tako. Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče." (Jan 5,19.21.) Saduceji so menili, da ni vstajenja mesa; Jezus pa jim je zagotovil, da je obujanje mrtvih eno največjih del njegovega Očeta in da ima tudi sam moč opravljati to delo. "Pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Božjega Sina, in kateri zaslišijo, bodo živeli." (Jan 5,25.) Farizeji so verovali v vstajenje mrtvih. Kristus jim je razložil, da je moč, ki podarja mrtvim življenje, prav sedaj med njimi in da bodo videli njeno delovanje. To je ista moč vstajenja, ki podarja življenje človeku, mrtvemu "po prestopkih in grehih". (Ef 2,1.) Ta duh življenja v Jezusu Kristusu, "moč njegovega vstajenja", (Filip 3,10.)/209/ osvobaja človeka "postave greha in smrti". (Rim 8,2.) Vladavina zla je strmoglavljena in po veri je človek obvarovan pred grehom. Kdor odpre svoje srce Kristusovemu Duhu, bo deležnik tiste silne moči, ki bo izpeljala njegovo telo iz groba.

Ponižni Nazarečan je potrdil svojo pravo velikost. Dvignil se je nad vse človeško, odložil podobo greha in sramote in stal vidno pred očmi vseh, Slavljenec angelov, Božji Sin, eno s Stvarnikom vesolja. Njegovi poslušalci so bili očarani. Nihče še ni govoril takih besed kakor On ali nastopil s takšnim kraljevskim dostojanstvom. Kar je rekel, je bilo razumljivo in jasno ter je popolnoma pojasnilo njegovo poslanstvo in dolžnost sveta. "Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temveč vso sodbo je izročil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časte Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal. Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. In dal mu je oblast tudi soditi, ker je Sin človečji." (Jan 5, 22.23.26.27.)

Duhovniki in poglavarji so...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Duhovniki in poglavarji so se postavili za sodnike, da bi obsodili Kristusovo delo, On pa je izjavil, da je sam tako njihov sodnik kakor tudi sodnik vsega sveta. Svet je bil izročen Kristusu in po njem je prišel na padlo človeštvo vsak Božji blagoslov. Bil je Odrešenik tako pred učlovečenjem kakor tudi po njem. Brž ko se je pojavil greh, se je pojavil tudi Zveličar. Vsakomur je dal svetlobo in življenje, in vsak bo sojen po količini dane svetlobe. On, ki je podaril to svetlobo in vsakega človeka prisrčno rotil in si ga prizadeval izpeljati iz greha v svetost, je hkrati tudi njegov odvetnik in sodnik. Od nastanka velikega spopada v nebesih je Satan s prevaro ohranjal svoje delo; Kristus pa si je prizadeval razkriti Satanove načrte in streti njegovo oblast. Postavil se je proti goljufu in je skozi vse veke deloval za to, da bi otel ujetnike greha iz njegovega dosega, a prav ta bo tudi izrekel sodbo vsakemu razumnemu bitju.

Bog mu je dal "oblast tudi soditi, ker je Sin človečji". (Jan 5,27.) Do skrajnosti je izkusil zapeljevanja in skušnjave, zato razume človeške slabosti in grehe. Zaradi nas se je uprl Satanovim skušnjavam in bo pravično in nežno ravnal z ljudmi, za katerih rešitev je prelil svojo lastno kri. Zaradi vsega tega je Sin človekov določen, da bo sodil.

Ampak Kristusovo poslanstvo ni bilo, da sodi, temveč zveliča. "Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil,/210/ marveč da se svet zveliča po njem." (Jan 3,17.) Pred Velikim zborom je Jezus izjavil: "Kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temveč je že prešel iz smrti v življenje." (Jan 5,24.)

Kristus je poslušalce povabil, naj se ne čudijo, in pred njimi še natančneje razodel skrivnost prihodnosti: "Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, njegov glas in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe." (Jan 5,28.29.)

Na to zagotovilo večnega življenja je Izrael tako dolgo čakal in upal, da ga bo dobil ob Mesijevem prihodu. Sedaj jih je obsijala edina luč, ki lahko razsvetli grobno temo. Toda svojevoljnost je slepa. Jezus je prekršil rabinska izročila in ni upošteval njihove oblasti, zato pa niso hoteli verovati.

Čas, kraj, priložnost in globoki občutki, ki so prežemali zbrane, vse to skupaj je povzročilo, da so Jezusove besede pred Velikim zborom naredile še večji vtis. Najvišji verski narodni dostojanstveniki so stregli po življenju njemu, ki se je sam označil kot ta, ki želi Izraela obnoviti. Gospodar sobote je bil postavljen pred pozemsko sodišče, da bi se zagovarjal zaradi obtožbe, da je prestopil sobotno zapoved. Medtem ko je pogumno razlagal svoje poslanstvo, so ga njegovi sodniki opazovali z osuplostjo in besom; ampak njegovih besed niso mogli ovreči. Niso ga mogli obsoditi. Duhovnikom in rabinom je oporekal pravico, da ga zaslišujejo ali ovirajo njegovo delo. Za to niso imeli nobenega pooblastila. Njihove trditve so izvirale iz ošabnosti in domišljavosti. Ni hotel priznati krivde, za katero so ga obtoževali, ali dovoliti, da bi ga zasliševali.

Namesto da bi se Jezus opravičeval za dela, ki so mu jih naprtili, ali pojasnjeval svoje ravnanje, se je uprl poglavarjem, in obtoženec je postal tožnik. Grajal jih je zaradi njihove trdosrčnosti in nepoznavanja Svetih spisov in trdil, da so zavrgli Božjo besedo, če so zavrgli njega, ki ga je poslal Bog. "Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame." (Jan 5,39.)

Vsaka stran zgodovinskih, poučnih in preroških knjig Starega zakona je obsijana s slavo Božjega Sina. Kolikor koli je bil sistem judovstva božanska ustanova, toliko je bil strnjeno prerokovanje blagovesti. O Kristusu "pričajo vsi preroki". (Dej 10,43.) Od Adamu dane obljube, mimo/211/ očakov in dajanja zapovedi je veličastna nebeška luč razjasnila Odrešenikove stopinje. Vidci so gledali betlehemsko zvezdo, Šilo (poslanec miru), ki naj bi prišel, medtem ko so se prihodnji dogodki skrivnostno odvijali pred njihovimi očmi. Kristusova smrt je bila prikazana v vsaki daritvi. Z vsakim dimom kadilne daritve se je dvigovala njegova pravičnost. Z vsako trobento se je v milostnem letu naznanjalo njegovo ime. (3 Mojz 25,12. 13.) Njegova slava je prebivala v spoštovanje vzbujajoči skrivnosti najsvetejšega.

Judje so imeli Svete spise....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Judje so imeli Svete spise in domnevali, da bodo dobili večno življenje zaradi samega poznavanja Božje besede. Toda Jezus je rekel: "In njegove besede nimate, da bi prebivala v vas." (Jan 5,38.) S tem ko so Kristusa zavrgli v njegovi besedi, so ga zavrgli tudi kot osebnost. "A nočete priti k meni," je rekel, "da bi imeli življenje." (Jan 5,40.)

Judovski poglavarji so proučevali preroške nauke o Mesijevem kraljestvu, ampak ne z iskrenim namenom, da bi spoznali resnico, temveč da bi našli dokaze, ki bi podprli njihova častihlepna upanja. Ko je Kristus prišel na način, ki ni ustrezal njihovim pričakovanjem, ga niso hoteli sprejeti. Da pa bi opravičili sebe, so poskušali dokazati, da je slepar. Ko pa so se podali na to pot, Satanu ni bilo težko okrepiti njihovega nasprotovanja Kristusu. Ravno besede, ki naj bi jih sprejeli kot dokaz njegovega božanstva, so razlagali proti njemu. Tako so Božjo resnico spremenili v laž, in kolikor bolj neposredno jim je Zveličar govoril s svojimi deli usmiljenja, toliko odločneje so nasprotovali tej luči.

Jezus je rekel: "Slave od ljudi ne sprejemam." (Jan 5,41.) Ni si želel niti vpliva niti odobritve Velikega zbora. Njihova privolitev ne bi bila zanj nobena čast. Imel je nebeško čast in pooblastilo. Če bi hotel, bi prišli angeli in ga častili, in bi Oče znova potrdil njegovo božanstvo. Toda zaradi njih samih in zaradi naroda, katerega voditelji so bili, je želel, da bi spoznali njegov pravi značaj in prejeli blagoslove, ki jim jih je prinesel.

"Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta, in me ne sprejemate; če kdo drug pride v svojem imenu, njega sprejmete." (Jan 5,43.) Jezus je prišel z Božjo oblastjo, nosil je njegovo podobo, izpolnjeval je njegovo besedo in iskal njegovo slavo. Vendar pa ga Izraelovi vladarji niso sprejeli. Toda če bi prišli drugi in bi razkazovali Kristusov značaj, v resnici pa ravnali po svoji lastni volji in zahtevali čast zase, te bi sprejeli. A Zakaj? Ker ta, ki zahteva čast zase, podžiga željo po samopoviševanju pri drugih. Takim vabilom bi se Judje lahko odzvali./212/ Lahko bi sprejeli lažnega učitelja, ker bi odobraval njihova mnenja in izročila in tako laskal njihovemu ponosu. Toda Kristusov nauk se ni ujemal z njihovimi zamislimi. Ta je bil duhoven in je zahteval žrtvovanje samega sebe, in ga zaradi tega ne bi sprejeli. Niso poznali Boga, in ko jim je govoril po Kristusu, je bil to zanje tujčev glas.

Mar se to v našem času ne ponavlja? Mar niso srca mnogih vodilnih mož, celo verskih voditeljev zakrknjena za Svetega Duha, in se tako sami onesposobijo, da bi prepoznali Božji glas? Mar ne zametujejo Božje besede zaradi svojih izročil?

"Ko bi namreč verovali Mojzesu," je rekel Jezus, "bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni. Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?" (Jan 5,46.47.) Kristus je Izraelcem govoril po Mojzesu. Ko bi bili pazili na božanski glas, ki je govoril po njihovem velikem voditelju, bi ga znova prepoznali v Kristusovih naukih. Ko bi bili verovali Mojzesu, bi verovali tudi njemu, o komer je Mojzes pisal.

Jezus je vedel za odločitev duhovnikov in rabinov, da mu bodo vzeli življenje. Vendar jim je popolnoma jasno razložil svojo edinost z Bogom in svoj odnos do sveta. Dojeli so, da je bilo njihovo nasprotovanje proti njemu neopravičljivo; vendar pa njihov morilski srd ni popuščal. Prevzel jih je strah, ko so bili priče njegove veličastne moči, ki je spremljala njegovo delovanje; ampak ne glede na to so se uprli njegovemu vabilu in se zaprli v temo.

Nikakor jim ni uspelo spodkopati Jezusovega ugleda ali odvrniti od njega spoštovanje in pozornost ljudi, kajti mnogi so bili prepričani o njegovih besedah. Celo same voditelje je hudo pekla vest, ko jih je prepričal o njihovi krivdi. Toda zaradi tega so reagirali še ostreje. Odločili so se ga umoriti. Po vsej deželi so razposlali sle, ki naj bi ljudi svarili pred Jezusom kot sleparjem. Razposlali so tudi vohune, da bi ga nadzorovali in jim poročali, kaj govori in dela. Dragoceni Zveličar je odslej čisto jasno stal v križevi senci./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!