Ellen G. White: Hrepenenje vekov

22. Janezovo ujetništvo in smrt
Temeljno besedilo Mat 11,1-11; 14,1-11; Mar 6,17-28; Luk 7,19-28.


Janez Krstnik je bil prvi, ki je oznanjal Kristusovo kraljestvo, in tudi prvi, ki je trpel zanj. Po svobodi v puščavi in veliki množici, ki je napeto poslušala njegove besede, so ga sedaj obdajali zidovi zaporniške celice. Bil je jetnik v trdnjavi Heroda Antipa. Janez je preživel velik del svoje službe na področju vzhodno od Jordana, ki je bilo pod Antipovo upravo. Sam Herod je poslušal Krstnikove pridige. Razuzdani kralj je trepetal zaradi vabila k spokorjenju. "Zakaj Herod se je bal Janeza, vedoč, da je pravičen in svet mož, ... in marsikaj je storil, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal." (Mar 6,20.) Janez je zvesto ravnal z njim in ga grajal zaradi njegove nezakonite zveze s Herodiado, ženo njegovega brata. Nekaj časa je Herod nebogljeno poskušal raztrgati verige poželenja, ki so ga vezale; toda Herodiada ga je še bolj zapletla v svojo mrežo, nad Krstnikom pa se je maščevala tako, da je Heroda nagovorila, da je Janeza vrgel v ječo.

Janezovo življenje je bilo prežeto z marljivim delom, zato sta ga hudo težila temačnost in brezdelje zaporniškega življenja. Ko je mineval teden za tednom brez kakršne koli spremembe, sta ga prevzela obup in dvom. Njegovi učenci niso pozabili nanj. Smeli so priti v ječo in mu poročati o Jezusovih delih. Pripovedovali so mu, kako se ljudstvo zbira okrog njega, in se spraševali,/214/ zakaj ta novi učitelj, če je resnično Mesija, ne ukrene ničesar za Janezovo izpustitev. Kako lahko dopusti, da je njegov zvesti glasnik ob svobodo in morda celo ob življenje?

Ta vprašanja niso ostala brez posledice. Janeza so spodbudila k dvomom, ki se sicer nikoli ne bi pojavili. Satan se je veselil, ko je poslušal te besede učencev in videl, kako globoko so ranile dušo Gospodovega poslanca. O, kolikokrat se ti, ki se imajo za prijatelje dobrega človeka in hrepenijo po tem, da bi mu izpričali svojo zvestobo, izkažejo kot najbolj nevarni sovražniki! Kako pogosto njihove besede povzročajo potrtost in jemljejo voljo, namesto da bi krepile njegovo vero!

Kakor Zveličarjevi učenci tako tudi Janez Krstnik ni dojel narave Kristusovega kraljestva. Pričakoval je, da bo Jezus zasedel Davidov prestol. Ko pa je čas mineval, a Zveličar ni zahteval nobene kraljevske oblasti, je Janez postal zmeden in vznemirjen. Ljudstvu je oznanjal, da se mora Izaijevo prerokovanje uresničiti, da bi se pripravila pot Gospodu. (Iz 40, 3.) Gore in hribi naj se znižajo, krivine naj se poravnajo in grbava področja naj bodo ravnina. Hotel je, da bi se ponižale višine človeškega ponosa in moči. Kazal je na Mesija kot tistega, ki ima velnico v svoji roki, da bo temeljito očistil svoje gumno ter pospravil pšenico v žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem. Kakor prerok Elija, v čigar duhu in moči je prišel k Izraelu, je pričakoval, da se bo Gospod razodel kot Bog, ki odgovarja z ognjem.

Krstnik je opravljal svoje poslanstvo kot mož, ki je neustrašno grajal krivico pred visokimi in nizkimi sloji. Odkrito si je upal grajati kralja Heroda zaradi greha. Lastnemu življenju ni prizanašal, če je šlo za uresničenje njemu določene naloge. In sedaj je v ječi čakal na Leva iz Judovega rodu, ki naj bi potlačil zatiralčevo ošabnost in osvobodil siromašne in stokajoče. Kazalo je, da se je Jezus zadovoljil s tem, da je okrog sebe zbiral učence, ljudi zdravil in poučeval. Jedel je pri mizi cestninarjev, medtem ko je rimski jarem vsak dan huje težil Izraela, kralj Herod in njegova podla ljubica pa sta izvrševala svojo voljo, da se je k nebu dvigalo vpitje siromašnih in trpečih./215/

Za preroka iz puščave je vse to bila skrivnost, ki je presegala njegovo moč dojemanja. Bile so ure, v katerih so Satanova prišepetavanja mučila njegovega duha in se je nad njim zgrinjala senca strašne bojazni. Mar se tako dolgo pričakovani Osvoboditelj še sploh ni pojavil? Kaj je potem pomenilo sporočilo, ki ga je bil poklican nositi? Janeza je grenko razočaral sad njegovega poslanstva. Pričakoval je, da bo Božje sporočilo učinkovalo enako, kakor javno branje postave v Josijevem in Ezrovem času (2 Let 34; Neh 8 in 9) ter bo prišlo do globokega spokorjenja in spreobrnitve h Gospodu. Vse življenje je posvetil uspehu poslanstva. Ali je bilo to zaman?

Janez je bil zaskrbljen, ko je videl, da so njegovi učenci iz ljubezni do njega razodevali nevero do Jezusa. Ali je bilo njegovo delo zanje nerodovitno? Nemara je nezvesto opravljal svoje poslanstvo, in je bil zato izločen iz nadaljnjega dela? Ali ne bi Jezus sedaj strmoglavil moči tlačiteljev in rešil svojega glasnika, če je obljubljeni Osvoboditelj nastopil in se je Janez izkazal zvestega svojemu poklicu?

Krstnik pa se ni odpovedal veri v Kristusa. Spomin na glas iz nebes in spust goloba na Jezusovo neomadeževano čistost, na moč Svetega Duha, ki je počivala na Janezu, ko je prišel v Zveličarjevo bližino, in pričevanje preroških spisov - vse to je pričalo, da je Jezus iz Nazareta Obljubljeni.

Janez ni hotel s prijatelji govoriti o svojih dvomih in skrbeh, temveč se je odločil poslati sporočilo Jezusu in ga povprašati o tem. To je zaupal dvema izmed svojih učencev. Upal je namreč, da bo njun pogovor z Zveličarjem potrdil njuno vero in prinesel gotovost njunim bratom. A tudi sam je hrepenel po kakšni njemu namenjeni besedi iz Kristusovih ust.

Učenca sta prišla k Jezusu s sporočilom: "Si li ti tisti, ki ima priti, ali naj čakamo drugega?" (Mat 11,3.)

Malo časa je minilo od tedaj, ko je Krstnik pokazal na Jezusa in oznanil: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta! On, ki gre za menoj, ki mu jaz nisem vreden odvezati jermena na njegovem obuvalu." (Jan 1,29.27.) Sedaj pa vprašuje: "Si li ti tisti, ki ima priti?" Za človeško naravo je bilo to nenavadno grenko in razočarljivo. Če sam Janez, zvesti pripravljalec poti, ni mogel pravilno dojeti Kristusovega poslanstva, kako bi se potem to lahko pričakovalo od sebične množice?

Zveličar ni takoj odgovoril na vprašanje učencev. Medtem ko sta začudena razmišljala o njegovem molku, so k njemu prihajali bolni in trpeči, da bi jih ozdravil. Slepi so tipaje šli skozi množico;/216/ bolni iz vseh slojev so se prerivali v Jezusovo bližino, nekateri s svojo močjo, druge pa so nosili prijatelji. Glas mogočnega Zdravnika je dospel do gluhega ušesa. Ena beseda, dotik z njegovo roko je odprl oslepele oči, da so ugledale dnevno svetlobo, prizore narave, obraze svojih prijateljev in obličje svojega Osvoboditelja. Jezus je grajal bolezen in izganjal mrzlico. Njegov glas je prišel v ušesa umirajočih, in ti so vstali zdravi in močni. Obsedeni so poslušali njegovo besedo, obsedenost jih je zapustila, in so ga častili. Medtem ko je zdravil njihove bolezni, je poučeval ljudstvo. Ubogi kmetje in delavci, ki so se jih rabini izogibali kot nečistih, so se zgnetli okrog njega, On pa jim je govoril besede večnega življenja.

Tako je minil dan, in Janezova ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tako je minil dan, in Janezova učenca sta vse to videla in slišala. Končno ju je Jezus poklical k sebi in jima naročil, naj gresta in Janezu poročata, kar sta doživela. Pristavil je še: "Blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša." (Mat 11,6; Luk 7,23.) Dokaz o njegovem božanstvu se je videl v prilagajanju potrebam trpečega človeštva. Njegova slava se je razodevala v njegovi blagohotnosti do našega nizkega položaja.

Učenca sta prenesla sporočilo, in to je zadoščalo. Janez se je spomnil prerokbe o Mesiju: "Duh Gospoda Jahveja je nad mano, zato ker me je Gospod pomazilil, da naj oznanjam blagovestje krotkim; poslal me je obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom in zaprtim, da se jim odpira ječa; da oklicujem Gospodovo milostno leto." (Iz 61,1.2.) Kristusova dejanja niso samo oznanjala, da je On Mesija, temveč so tudi pokazala, kako mora biti ustanovljeno njegovo kraljestvo. Janezu je bila razodeta ista resnica kakor nekoč Eliju v puščavi, ko je "močan veter podiral gore in razbijal skale pred Gospodom; a Gospoda ni bilo v vetru. Za vetrom pa pride potres, a Gospoda ni v potresu. In za potresom ogenj, a Gospoda ni v ognju." (1 Kralj 19,11.12.) Toda po ognju je Gospod govoril preroku s tihim, milim glasom. Prav tako naj bi Jezus opravil svoje delo; ne z rožljanjem orožja in s strmoglavljenjem prestolov in kraljestev; temveč človeškim srcem naj bi govoril z življenjem milosti in samopožrtvovalnosti./217/

Načelo Krstnikovega življenja samoodpovedi je bilo tudi načelo Mesijevega kraljestva. Janez je dobro vedel, kako tuje je bilo to načelom in upanjem vodilnih Izraelovih mož. To, kar je imel on za prepričljiv dokaz Kristusovega božanstva, zanje ni bil nikakršen dokaz. Pričakovali so Mesija, kakršen ni bil obljubljen. Janez je razumel, da lahko Zveličarjevo poslanstvo pri njih izzove samo sovraštvo in obsodbo. On kot pripravljalec njegove poti mora piti iz keliha, ki ga bo Kristus moral izprazniti do dna.

Zveličarjeve besede: "Blagor mu, kdor se nad menoj ne pohujša," (Mat 11,6; Luk 7,23.) so bile za Janeza blaga graja. Vendar niso bile zaman. Ker je sedaj jasneje razumel naravo Kristusovega poslanstva, se je izročil Bogu, pripravljen živeti ali umreti, kar bo pač najbolj koristno njegovemu ljubljenemu delu.

Potem ko sta odposlanca odšla, je Jezus govoril ljudstvu o Janezu. Zveličarjevo srce se je z globokim čustvom obrnilo na zvesto pričo, ki je bila zakopana v Herodovi ječi. Ni hotel, da bi ljudje sklepali, da je Bog pozabil nanj ali da je njegova vera izginila na dan preizkušnje. Vprašal jih je: "Kaj ste šli v puščavo gledat? Trst, ki ga veter maje?" (Luk 7,24.)

Ob Jordanu rastoče visoko trsje se je ob vsaki sapi majalo sem in tja, zato je bilo dobra prispodoba za rabine, ki so se postavili za kritike in sodnike Krstnikovega poslanstva. Ob vsakem vetru priljubljenega mnenja so se majali zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Po eni strani se niso hoteli ponižati in sprejeti Krstnikovega sporočila, ki je preiskovalo njihova srca, po drugi pa si zaradi strahu pred ljudstvom niso upali javno nasprotovati njegovemu delovanju. Božji poslanec pa ni bil strahopetec. Ob Kristusu zbrana množica je bila priča Janezovega dela. Slišali so, kako neustrašno je grajal greh. Enako odkrito je govoril samopravičnim farizejem, duhovniškim saducejem, kralju Herodu in njegovemu dvoru, knezom, vojakom, cestninarjem in kmetom. Ni bil podoben zibajočemu se trsu, ki ga maje veter človeške hvale ali predsodkov. Tudi v ječi je ostal isti v svoji zvestobi do Boga in svoji gorečnosti za pravičnost, kakor je bil pri oznanjevanju Božjega sporočila v puščavi. V svoji zvestobi načelom je bil trden kakor skala.

Jezus je nadaljeval: "Ali kaj ste šli, da vidite? Človeka oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so po kraljevih dvorih." (Mat 11,8.) Janez je bil poklican grajati grehe in nasilna dejanja svojega časa. Njegovo skromno oblačilo kakor tudi življenje polno odpovedi/218/ se je ujemalo z značajem njegovega poslanstva. Bogata oblačila in razkošno življenje ne ustrezata Božjemu služabniku, temveč njim, ki živijo v "kraljevih dvorih", vladarjem tega sveta, ki imajo moč in bogastvo. Jezus je želel opozoriti na razliko med Janezovimi oblačili ter tistimi, ki so jih nosili duhovniki in vladarji. Ti dostojanstveniki so se ogrinjali v krasna oblačila in nosili dragocene okraske. Ljubili so razkošje in upali, da bodo s tem zaslepili ljudstvo in tako izsilili večje spoštovanje. Bolj jim je šlo za to, da bi jih občudovali ljudje, kakor pa da bi dosegli čisto srce, ki je Bogu po volji. S tem pa so razodevali, da njihova zvestoba ni pripadala Bogu, temveč kraljestvu tega sveta.

Jezus je dalje dejal: "Ali zakaj ste šli tja? Da vidite preroka? Da, pravim vam, in več nego preroka. Ta je, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega angela pred tvojim obličjem, ki pripravi tvojo pot pred teboj. Resnično vam pravim: Ni vstal izmed tistih, ki so rojeni od žen, večji od Janeza Krstnika." (Mat 11,9-11.) Ko je angel duhovniku Zahariju napovedal Janezovo rojstvo, je rekel: "Kajti velik bo pred Gospodom." (Luk 1,15.) Kaj pa je velikost po nebeški presoji? Ne to, kar ima svet za velikost; ne bogastvo ali položaj ali plemeniti rod ali umska nadarjenost sama po sebi. Če je umska velikost brez višjih vrednot vredna spoštovanja, potem moramo izkazati priznanje Satanu, s čigar umsko močjo se ne more kosati noben človek. Čim večji dar uporabljamo za ugajanje samemu sebi, v toliko večje prekletstvo se izpridi. Bog ceni moralne vrednote. Ljubezen in čistost sta čednosti, ki ju najbolj ceni. V Gospodovih očeh je bil Janez velik, ko pred odposlanci Velikega zbora, ljudstvom in svojimi učenci ni zahteval nobene časti zase, ampak je vse usmerjal k Jezusu kot Obljubljenemu. Njegovo nesebično veselje v službi za Kristusa predstavlja najvišjo obliko plemenitosti, ki jo lahko razodeva človek.

Poslušalci njegovega pričevanja za Jezusa so po njegovi smrti pričali zanj takole: "Janez res ni storil nobenega čudeža, ali kar koli je Janez povedal za tega, je bilo vse resnično." (Jan 10,41.) Ni mu bilo dano, da bi kakor Elija priklical ogenj z neba ali obujal mrtve/219/ ali da bi kakor Mojzes v Božjem imenu spretno vihtel mogočno palico. Bil je poslan napovedat Zveličarjev prihod in povabit ljudstvo, da se pripravi zanj. Poslanstvo je opravil tako zvesto, da je ljudstvo ob spominu na to, kar jih je učil o Jezusu, potrdilo: "Kar koli je Janez povedal za tega, je bilo vse resnično." Tako bi moral pričati za Kristusa vsak Učiteljev učenec.

Kot Mesijev glasnik je bil Janez več kakor prerok. Preroki so opazovali Kristusov prihod samo od daleč; Janezu pa je bilo dano, da ga je videl, slišal nebeško pričevanje Jezusovega mesijanstva in ga Izraelu predstavil kot poslanega od Boga. Vendar pa je Jezus rekel: "Kdor je pa najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega." (Mat 11,11.)

Prerok Janez je bil vezni člen med obema uredbama. Kot Božji predstavnik je nastopil in pokazal odnos postave in prerokov do krščanske ureditve. Bil je manjša luč, za katero naj bi prišla večja. Janezov razum je bil razsvetljen s Svetim Duhom tako, da je lahko razsvetljeval svoje ljudstvo; toda nobena druga luč ni in ne bo nikoli svetila na padle ljudi tako jasno kakor ta, ki je izhajala iz Jezusovih naukov in zgleda. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila dojeta nejasno zaradi daritev, ki so bile samo senca. Celo sam Janez ni popolnoma dojel prihodnjega nesmrtnega življenja po Zveličarju.

Ne glede na veselje,..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ne glede na veselje, ki ga je Janez našel v svojem poslanstvu, je živel življenje bolečine. Njegov glas se je redko slišal kje drugod kakor v puščavi. Delil je usodo osamljenih. Ni mu bilo dano, da bi videl sadove svojega dela. Ni mu bilo dovoljeno biti s Kristusom in postati priča razodevanj božanske moči, ki so spremljala večjo luč. Ni mogel videti, kako so slepi zopet dobili vid, kako so bili bolni ozdravljeni in mrtvi prebujeni v življenje. Ni gledal luči, ki je ižzarevala iz vsake Kristusove besede in s slavo osvetljevala preroške obljube. Najmanjši učenec, ki je videl Kristusova mogočna dejanja in slišal njegove besede, je imel glede na to prednost pred Janezom Krstnikom; in zato je Jezus rekel, da je večji od njega.

Po velikih množicah, ki so poslušale Janezove pridige, je bil njegov sloves razširjen po vsej deželi. Vsi so se zelo zanimali za razplet njegovega ujetništva. Njegovo neoporečno življenje in ugodno javno mnenje sta spodbujala domnevo, da se proti njemu ne bo ukrepalo nasilno.

Herod je imel Janeza za Božjega preroka in ga je odločno nameraval osvoboditi./220/ Svoj namen pa je prelagal, ker se je bal Herodiade.

Herodiada je vedela, da z neposrednimi ukrepi nikoli ne bo dosegla Herodove privolitve za Janezovo smrt, zato se je odločila doseči svoj cilj z zvijačo. Za vladarjev rojstni dan naj bi se priredilo na dvoru praznovanje za državne uradnike in dvorjane, kjer se bo razkošno jedlo in popivalo. Zato Herod ne bo tako oprezen, in tako bi ga lahko podredila svoji volji.

Ko je prišel veliki dan in je Herod s svojim plemstvom jedel in pil, je Herodiada poslala v slovesno dvorano svojo hči, da bi za zabavo plesala pred gosti. Saloma je bila v prvi stopnji razcveta svoje ženskosti in njena bujna lepota je osvojila čutnost plemenitih veseljakov. Ni bilo v navadi, da se na takih slovesnostih pojavijo tudi dvorne dame, zato so Herodu polaskali s pokloni, ko je ta hči izraelskih duhovnikov in knezov plesala za zabavo njegovih gostov.

Kralj je bil omamljen od vina. Prevzela ga je strast, razum je bil vržen s prestola. Videl je samo slavnostno dvorano z uživajočimi gosti, bogato obloženo mizo, iskreče se vino, lesketajoče se luči in mlado dekle, ki je plesalo pred njim. V trenutku nepremišljenosti je hotel narediti nekaj, kar bi ga povišalo pred velikimi ljudmi svojega kraljestva. S prisego je obljubil dati Herodiadini hčeri, kar koli bi zaprosila, pa četudi polovico kraljestva.

Saloma je odhitela k materi, da bi ji ta svetovala, za kaj naj prosi. Odgovor je bil pripravljen - glavo Janeza Krstnika. Saloma ni poznala maščevalne žeje v materinem srcu, zato se je zgrozila in ni hotela izgovoriti te prošnje; toda zmagala je Herodiadina odločnost. Dekle se je vrnilo z grozno prošnjo: "Hočem, da mi daš pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika." (Mar 6,25.)

Herod je bil presenečen in osupel. Razuzdano veselje je izginilo in čez prizorišče veseljakov je legla moreča tišina. Pri pomisli, da bi Janeza umoril, je Heroda zagrabila groza. Ampak zastavil je svojo besedo in ni hotel, da bi bil videti omahljiv ali kakor da je ravnal prenagljeno. Zaprisego je izgovoril v čast svojih gostov. Če bi bil samo eden od njih izgovoril eno besedo proti uresničenju njegove obljube, bi bil preroku zelo rad prizanesel. Dal jim je možnost govoriti v ujetnikovo korist. Pripotovali so od daleč, da bi poslušali Janezove pridige. Poznali so ga kot moža brez krivde in kot Božjega služabnika. Čeprav so bili zaradi dekletove prošnje ogorčeni,/221/ so vendar bili preveč pijani, da bi ugovarjali. Ni se slišal noben glas, da bi rešil življenje nebeškega poslanca. Ti ljudje so bili na visokih zaupnih položajih v narodu, in na njih je počivala velika odgovornost; vendar pa so se vdali veseljačenju in popivanju, vse dokler njihova čutila niso bila zamegljena. Lahkomiselni prizori glasbe in plesa so zmedli njihove glave in uspavali njihovo vest. S svojim molkom so izgovorili smrtno obsodbo nad Božjim prerokom in s tem potešili maščevalnost razvratne ženske.

Herod je zaman čakal, da bi bil osvobojen prisege. Potem je z odporom izdal ukaz za prerokovo usmrtitev. Kmalu zatem so prinesli Janezovo glavo pred kralja in njegove goste. Za vedno so se zaprla usta, ki so Heroda zvesto opominjala pred nadaljevanjem grešnega življenja. Nikoli več se ne bo slišalo, kako ta glas kliče ljudi k spokornjenju. Veseljačenje ene noči je stalo življenje enega največjih prerokov.

Kolikokrat je bilo žrtvovano življenje nedolžnih zaradi nezmernosti njih, ki naj bi bili pravzaprav varuhi pravice! Kdor prinaša opojno pijačo svojim ustom, si s tem naloži odgovornost za vso krivdo, ki jo povzroči pod omamno silo opojnih pijač. Zaradi omrtvičenih čutov ne more trezno presojati in razlikovati med pravilnim in napačnim. Satanu omogoči, da po njem zatira in uničuje nedolžne. "Vino je zasmehovalec, opojna pijača razgrajalec, in kdor koli se opoteka po njej, si ne izbistri uma." (Preg 20, 1.) Potem lahko rečemo: "Tako je odvrnjena pravica, ... in kdor se ogiblje hudega, je drugim v plen." (Iz 59,14.15.) Ljudje, ki imajo v rokah sojenje življenja soljudi, morajo biti spoznani za krive hudodelstva, če se vdajo nezmernosti. Kdor koli uporablja zakon, naj se sam ravna po njem. Imeti mora popoln nadzor nad seboj in si ohraniti telesne, duhovne in moralne moči, da bi vedno lahko uporabljal umsko moč in visoki čut za pravičnost.

Glavo Janeza Krstnika so prinesli Herodiadi, ki jo je sprejela z vražjim zadovoljstvom. Slavila je zmago v svojem maščevanju in se vdala zmotnemu upanju, da se Herodova vest ne bo več vznemirjala. Njen greh pa ji ni prinesel veselja. Njeno ime je postalo razvpito in zaničevano, medtem ko je Heroda slaba vest mučila bolj kakor poprej prerokova svarila. Vpliv Janezovih naukov nikakor ni umolknil; ostal je ohranjen vsakemu rodu do konca časa./222/

Herodu je bil njegov greh stalno pred očmi. Stalno se je poskušal osvoboditi obtožb svoje slabe vesti. Njegovo zaupanje do Janeza je ostalo neomajno. Kadar se je spominjal njegovega življenja samoodpovedi, njegovih resnih in rotečih vabil ter njegove zdrave presoje v nasvetih, in ko je mislil na to, kako je prišlo do njegove smrti, ni mogel najti pokoja. Pri svojih državniških poslih ali kadar so ga častili ljudje, je kazal nasmejan obraz in dostojanstveno držo, pod tem pa se je skrivalo zaskrbljeno srce, ki ga je stalno težil strah, da je obremenjen s prekletstvom.

Na Heroda so naredile ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Na Heroda so naredile globok vtis Janezove besede, da pred Bogom ne ostane nič skrito. Po njegovem prepričanju je bil Bog povsod navzoč. Torej je bil tudi priča veseljačenja v slavnostni dvorani, slišal je ukaz za Janezovo obglavljenje in videl Herodiadino veselje kakor tudi sramotenje odsekane glave moža, ki jo je svaril. Mnogo tega, kar je Herod slišal iz prerokovih ust, je sedaj govorilo veliko jasneje njegovi vesti kakor pri njegovi pridigi v puščavi.

Ko je slišal za Kristusova dela, ga je zelo zaskrbelo, kajti menil je, da je Bog obudil Janeza od mrtvih in ga odposlal še z večjo močjo obsojat greh. Živel je v stalnem strahu, da se bo Janez maščeval za svojo smrt, tako da bo preklel njega in njegov dom. Herod je žel, kar je Bog rekel, da bo posledica greha - "trepetajoče srce, medle oči in onemoglo dušo. In tvoje življenje bo kakor na niti viseče tebi pred očmi, in v trepetu boš ponoči in podnevi, in ne boš si v svesti svojega življenja. Zjutraj porečeš: O da bi bil že večer! in zvečer porečeš: O da bi bilo že jutro! zaradi strahu svojega srca, v katerem boš trepetal, in zaradi tega, kar boš moral gledati s svojimi očmi." (5 Mojz 28,65-67.) Grešnika tožijo njegove misli, ampak nič ni bolj mučnega od žela nemirne vesti, ki mu ne da miru ne podnevi ne ponoči.

Za mnoge je usoda Janeza Krstnika globoka skrivnost. Sprašujejo se, zakaj neki je moral hirati v ječi in umreti. V uganko te mračne previdnosti ne more prodreti človeški pogled, niti ne more omajati našega zaupanja v Boga, če mislimo na to, da je bil Janez samo sodeležnik Kristusovega trpljenja. Vsi njegovi sledilci bodo nosili krono žrtve. Sebični ljudje jih bodo gotovo napačno razumeli, in postali bodo tarča Satanovih silovitih napadov. Njegovo kraljestvo ima za cilj uničiti načelo samopožrtvovalnosti, in boril se bo proti njemu, kjer koli se bo pojavilo./223/

Janezovo otroštvo, mladost in zrelostna doba so se odlikovali po stanovitnosti in moralni moči. Ko se je v puščavi zaslišal njegov glas: "Pripravite pot Gospodu, poravnajte njegove steze," (Mat 3,3.) se je Satan zbal za obstoj svojega kraljestva. Nizkotnost greha se je razodela tako močno, da so ljudje drhteli. Strta je bila Satanova sila nad mnogimi ljudmi, ki so bili dotlej pod njegovim nadzorom. Neutrudno si je prizadeval odvrniti Krstnika od njegovega življenja brezpogojne izročitve Bogu, toda ni mu uspelo. A tudi Jezusa ni mogel premagati. Skušanje Jezusa v puščavi je bilo Satanov poraz. Zato je bila njegova jeza tako velika, in odločil se je Kristusa prizadeti z umoritvijo Janeza. Njemu, ki ga ni mogel zapeljati v greh, je hotel povzročiti trpljenje.

Jezus ni ukrenil ničesar za rešitev svojega služabnika. Vedel je, da bo Janez zdržal preizkušnjo. Zveličar bi bil rad odšel k njemu, da bi s svojo navzočnostjo razsvetlil temačnost ječe. Toda ni se smel podati v roke sovražnikov in s tem ogroziti svoje poslanstvo. Z veseljem bi osvobodil svojega zvestega služabnika. Ampak zaradi tisočev, ki bodo v prihodnjih letih morali prestajati ječo in smrt, je moral Janez izpiti kelih mučeništva. Ko bodo Jezusovi sledilci navidezno zapuščeni od Boga in ljudi propadali v osamljenih celicah ali umirali od meča, mučenja ali na grmadi, bodo njihova srca okrepljena ob pomisli, da je Janez Krstnik, o čigar zvestobi je pričal sam Kristus, doživel podobno usodo!

Satanu je bilo dovoljeno skrajšati pozemsko življenje Božjega poslanca. A življenja, ki "je skrito s Kristusom v Bogu", (Kol 3,3.) uničevalec ni mogel doseči. Veselil se je, da je Kristusu prizadejal bolečino. Ampak Janeza ni mogel premagati. Smrt ga je samo obvarovala pred silo nadaljnjih skušnjav. V tem spopadu je Satan odkril svoj pravi značaj. Pred pričujočim vesoljem je razodel svoje sovraštvo do Boga in človeka.

Čeprav se ni zgodilo nič čudežnega za Janezovo osvoboditev, vendar ni bil pozabljen. Stalno so bili pri njem nebeški angeli in mu razgrinjali prerokovanja o Kristusu in dragocene obljube Pisma. To mu je bilo v oporo, a to bo opora tudi Božjemu ljudstvu v prihodnosti. Janezu Krstniku in vsem, ki so prišli za njim, je bilo dano zagotovilo: "Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.)

Bog nikoli ne vodi svojih otrok drugače, kakor bi si vodstvo izbrali sami, ko bi že od začetka lahko videli konec in razpoznali slavni namen,/224/ ki so ga smeli izpolniti kot Božji sodelavci. Niti Enoh, ki je bil prenesen v nebesa, niti Elija, ki se je tja odpeljal v ognjenem vozu, nista bila večja ali bolj spoštovana od Janeza Krstnika, ki je osamljen umrl v ječi. "Ker vam je iz milosti dano za Kristusa, da ne samo verujete vanj, ampak tudi zanj trpite." (Filip 1,29.) Od vseh darov, ki jih nebesa lahko podarijo ljudem, dar občestva s Kristusom v trpljenju pomeni največje zaupanje in najvišjo čast./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

23. "Božje kraljestvo se je približalo"
"Ko so pa Janeza izročili Herodu, pride Jezus v Galilejo, oznanjujoč Božji evangelij in govoreč: Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Spokorite se in verujte v evangelij!" (Mar 1,14.15.)

Mesijev prihod je bil najprej oznanjen v Judeji. Rojstvo njegovega znanilca je bilo napovedano Zahariju, ko je opravljal svojo službo pri oltarju v jeruzalemskem templju. Na betlehemskih gričih so angeli oznanili Jezusovo rojstvo, v Jeruzalem pa so ga prišli poiskat modri. V templju sta Simeon in Ana pričala o njegovem božanstvu. "Vsa Judejska dežela in vsi Jeruzalemci" (Mar 1,5.) so slišali oznanjevanje Janeza Krstnika, odposlanci Velikega zbora pa so z množico vred poslušali njegovo pričevanje o Jezusu. V Judeji si je Kristus pridobil prve učence. Tam je preživel precejšen del svoje začetne službe. Blesk njegovega božanstva pri čiščenju templja, njegovi čudeži ozdravljenja in nauki Božje resnice iz njegovih ust - vse to je pričalo, da je Sin Večnega, kakor je po ozdravljenju v Betezdi izjavil pred Velikim zborom.

Če bi bili izraelski voditelji sprejeli Kristusa, bi jih počastil s tem, da bi kot njegovi poslanci svetu odnesli evangelij. Njim je bila dana prva priložnost postati glasniki Božjega kraljestva in milosti./231/ Toda Izrael ni prepoznal časa, v katerem je bil obiskan. Zavist in nezaupanje judovskih voditeljev sta dozorela v odprto sovraštvo, in srce ljudstva se je odvrnilo od Jezusa.

Veliki zbor je zavrgel Kristusovo sporočilo in se trdno odločil, da ga umori. Zato je Jezus zapustil Jeruzalem, duhovnike, tempelj, verske voditelje, ljudi, ki so bili poučeni o zakonu, se obrnil k drugi skupini, da bi oznanil svoje sporočilo in zbral take, ki naj bi odnesli evangelij vsem narodom.

Kakor so cerkvene oblasti v Kristusovem času zavrgle Luč in Življenje ljudi, tako ga je zavrgel vsak naslednji rod. Zgodovina Kristusovega umika iz Judeje se je vedno znova ponavljala. Ko so reformatorji oznanjali Božjo besedo, se niso nameravali ločiti od že ustanovljene cerkve; toda verski voditelji niso trpeli luči. Zato so bili njeni nosilci prisiljeni poiskati druge skupine ljudi, ki so hrepeneli po resnici. V naših dneh bo njihov duh reformatorjev vodil malo ljudi, ki se priznajo za njihove sledilce. Samo malo jih posluša Božji glas in so pripravljeni sprejeti resnico, ne glede na to, kakor koli jim je že predstavljena. Mnogokrat so ljudje, ki res hodijo po stopinjah reformatorjev, prisiljeni ločiti se od svojih ljubljenih cerkev, da bi lahko oznanjevali jasne nauke Božje besede. Mnogokrat so ljudje, ki iščejo luč, prisiljeni zaradi istega nauka zapustiti cerkev svojih očetov, da bi mogli živeli poslušni.

Galilejce so jeruzalemski rabini zaničevali kot grobe in neizobražene, za Zveličarja pa so bili ugodnejše delovno področje. Bili so namreč bolj iskreni in pošteni ter manj pod oblastjo skrajništva. Njihov um je bil bolj dovzeten za resnico. Jezus ni šel v Galilejo, ker bi si želel odmaknjenosti ali samote. Takrat je bila dežela gosto naseljena; v njej je bilo več pripadnikov drugih narodov in precej več prebivalcev kakor v Judeji.

Ko je Jezus hodil, učeč in ozdravljajoč po Galileji, se je okrog njega zbrala velika množica ljudi iz mest in vasi. Mnogi so prišli celo iz Judeje in sosednjih pokrajin. Pogosto je bil prisiljen, da se je skril pred ljudstvom. Navdušenje je tako zelo naraslo, da so bili potrebni previdnostni ukrepi, kajti sicer bi se pri rimskih oblasteh utegnil pojaviti strah pred vstajo. Še nikoli poprej svet ni imel takšnega obdobja. Nebesa so se spustila dol k ljudem. Lačne in žejne duše, ki so čakale na Izraelovo rešitev, so se sedaj gostile z milostjo usmiljenega Zveličarja./232/

Jedro Kristusovega oznanjevanja se je glasilo: "Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Spokorite se in verujte v evangelij!" (Mar 1,14.15.) Evangeljsko sporočilo, ki ga je oznanjal sam Zveličar, je s tem temeljilo na prerokovanjih. Čas, ki je bil po njegovih besedah dopolnjen, je zajemal časovno obdobje, ki ga je angel Gabrijel oznanil Danijelu: "Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili najsvetejše." (Dan 9,24.) En dan v prerokovanju pomeni eno leto. (4 Mojz 14,34; Ezek 4,6.) Sedemdeset tednov ali štiristo devetdeset dni je torej štiristo devetdeset let. Začetna točka za to časovno obdobje je dana: "Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov," (Dan 9,25.) torej skupaj devetinšestdeset tednov ali štiristo triinosemdeset let. Povelje za obnovitev in pozidavo Jeruzalema je izdal perzijski kralj Artakserks Longiman (Ezra 6,14; 7,1.9.) in je začel veljati jeseni leta 457 pred Kristusom. Štiristo triinosemdeset let sega od tega trenutka do leta 27 po Kristusu. Po prerokovanju naj bi to časovno obdobje segalo do Mesija, Maziljenca. Leta 27 po Kristusu je bil Jezus pri krstu pomaziljen s Svetim Duhom in je kmalu zatem začel delovati. Odtlej se je oznanjalo sporočilo: "Čas je dopolnjen."

Angel je nadaljeval: "In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden (sedem let)." (Dan 9,27.) Sedem let po tem, ko je Zveličar začel opravljati svoje delo, naj bi se evangelij podajal zlasti Judom: tri leta in pol ga je oznanjal sam Kristus, pozneje pa apostoli. "Sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev." (Dan 9,27.) Spomladi leta 31 je bil Kristus darovan kot pravo daritveno jagnje na Golgoti. Pregrinjalo v svetišču se je pretrgalo, da bi nakazalo, da sta prenehala svetost in pomen darovanja daritev. Prišel je čas, da se prenehajo opravljati daritve na zemlji.

Ta en teden - sedem let - ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ta en teden - sedem let - se je končal leta 34 po Kristusu. Takrat so Judje s kamnanjem Štefana dokončno zapečatili svoje zavračanje evangelija. Učenci pa so bili zaradi preganjanja razkropljeni, "in so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4.) Kmalu potem se je spreobrnil preganjalec Savel in postal apostol poganov Pavel./233/

Čas za Kristusov prihod, njegovo pomaziljenje s Svetim Duhom, njegovo smrt in podajanje evangelija poganom je bil natančno določen. Za Jude je bila prednost razumeti ta prerokovanja in prepoznati njihovo izpolnitev v Jezusovem poslanstvu. Kristus je učencem poudaril pomembnost proučevanja prerokovanj. Sklical se je na Danijelovo prerokovanje o njihovem času z besedami: "Kdor bere, naj razume." (Mat 24,15.) Po svojem vstajenju je razlagal svojima učencema, "kar je v vseh pismih pisano o njem". (Luk 24,27.) Po vseh prerokih je govoril sam Zveličar. "Kristusov Duh ... je bil v njih in je naprej pričal za Kristusova trpljenja in veliko jim sledečo slavo." (1 Pet 1,11.)

Angel Gabrijel, ki je po svojem položaju prvi za Božjim Sinom, je Danijelu prinesel božansko sporočilo. Kristus je poslal "svojega angela" Gabrijela, da bi ljubljenemu Janezu razodel prihodnost. Blagoslov je izrečen zanj, "kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano". (Raz 1,3.)

"Kajti Gospod Jahve ne stori ničesar, da bi ne razodel svoje skrivnosti svojim služabnikom, prerokom. Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj." (Am 3,7; 5 Mojz 29, 29.) Bog nam je dal te reči. Njegov blagoslov je obljubljen vsakomur, ki s spoštovanjem in molitvijo proučuje preroške spise.

Kakor je sporočilo o Kristusovem prvem prihodu napovedalo kraljestvo njegove milosti, tako napoveduje sporočilo o njegovem drugem prihodu kraljestvo njegove slave. Drugo sporočilo temelji na preroški besedi prav tako kakor prvo. Kar je angel napovedal Danijelu o zadnjih dneh, se mora razumeti v času konca. V tem času "bodo mnogi to preiskovali in spoznanje se pomnoži. A brezbožni bodo brezbožno delali; nobeden brezbožni pa ne bo umel, ali razumni bodo umeli." (Dan 12,4.10.) Sam Zveličar je napovedal znamenja svojega prihoda: "Kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu Božje kraljestvo. Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka. Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,31.34.36.)/234/

Dosegli smo obdobje, ki je bilo napovedano v teh besedilih. Prišel je čas konca, prikazni prerokov so odpečatene, in njihovi resni opomini opozarjajo na to, da je blizu prihod našega Gospoda v slavi.

Judje so napačno razlagali in uporabili Božjo besedo, zato niso prepoznali časa svojega obiskanja. Leta, v katerih so jim služili Kristus in njegovi apostoli - zadnja dragocena leta milosti za izvoljeni narod - so preživeli v kovanju zarote za uničenje Gospodovih poslancev. Posvetno častihlepje jih je tako prevzelo, da je zaman prišla do njih ponudba duhovnega kraljestva. Tako tudi danes kraljestvo tega sveta ljudem toliko zaposluje misli, da ne opazijo hitrega izpolnjevanja prerokovanj in znamenj o skorajšnjem prihodu Božjega kraljestva.

"Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči, ne od teme." (1 Tes 5,4.5.) Čeprav nam ni dano vedeti, ob kateri uri se bo vrnil naš Gospod, vendar pa lahko vemo, da je blizu. "Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in trezni bodimo!" (1 Tes 5,6.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

24. "Ali ni to tesarjev sin?"
Temeljno besedilo Luk 4,16-30.


Čez svetle dni Kristusove službe v Galileji pada senca. Prebivalci Nazareta so ga zavrgli. "Ali ni ta tesarjev sin?" so govorili. (Mat 13,55.)

V svojem otroštvu in mladosti je Jezus sodeloval pri bogoslužju med verniki v nazareški shodnici. Po nastopu svoje službe ni bil več z njimi, vendar so kljub temu vedeli, kaj se je zgodilo z njim. Ko se je spet pojavil med njimi, so njihovo zanimanje in pričakovanja narasla do vrhunca. Tukaj so bile znane podobe in obrazi ljudi, ki so ga poznali od otroštva. Tam so živeli njegova mati, bratje in sestre, in oči vseh so bile uprte vanj, ko je v soboto stopil v shodnico in sedel med zbrane molivce.

Pri rednih bogoslužjih je starešina prebral odstavek iz prerokov in opomnil ljudi, naj še naprej upajo v prihod njega, ki bo ustanovil slavno kraljestvo in odpravil sleherno zatiranje. Poslušalce je poskušal ohrabriti s tem, da je ponovil dokaze o bližini Mesijevega prihoda. Opisal je slavo njegovega prihoda in še posebej poudaril misli, da bo prišel na čelu vojske osvobodit Izraela.

Kadar pa je bil v shodnici rabin, se je pričakovalo, da bo imel pridigo, iz preroških spisov pa je lahko bral kateri koli Izraelec. Tisto soboto so Jezusa zaprosili za sodelovanje pri bogoslužju. "In vstane, da bere. In dajo mu knjigo preroka Izaija." (Luk 4,16.17.) Besedilo, ki ga je prebral, je po splošnem mnenju spadalo med tiste, ki so se nanašala na Mesija:/236/


"Duh Gospoda Jahveja je nad mano,
zato ker me je Gospod pomazilil,
da naj oznanjam blagovestje krotkim;
poslal me je obvezat potrte v srcu,
oznanjat svobodo jetnikom
in zaprtim, da se jim odpira ječa;
da oklicujem milostno Gospodovo leto.
In zapre knjigo in jo odda strežaju, ... in oči vseh v shodnici se upirajo vanj. ... In vsi mu pričajo in se čudijo besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust." (Iz 61,1.2; Luk 4,20.22.)
Jezus je stal pred ljudstvom kot živi razlagalec prerokovanj, ki se nanašajo nanj. Za razlago prebranega besedila je govoril o Mesiju kot takem, ki bo pomagal zatiranim, osvobodil ujetnike, ozdravljal bolne, vračal slepim vid in svetu razodel luč resnice. Njegov vplivni način in čudovita vsebina njegovih besed sta prežela poslušalce z močjo, ki je niso čutili nikoli prej. Plima božanskega delovanja je podrla sleherno oviro; videli so Nevidnega kakor Mojzes. Ker je njihova srca ganil Sveti Duh, so odgovorili s prisrčnim Amen in hvalnicami Gospodu.

Ko pa je Jezus izjavil: "Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih," (Luk 4,21.) so bili na lepem spodbujeni razmišljati o sebi in o trditvah njega, ki jim je spregovoril. Nje, Izraelce, Abrahamove potomce, je prikazal, kakor da živijo v sužnosti. Ogovorjeni so bili kakor ujetniki, ki morajo biti osvobojeni sile zla; kakor da živijo v temi in potrebujejo luč resnice. Prizadet je bil njihov ponos in v njih so se prebudile bojazni. Jezusove besede so nakazovale, da je njegovo delo popolnoma drugačno od tega, kar si želijo. Preveč natančno bi se lahko raziskala njihova dela. Čeprav so bili dosledni pri opravljanju obredov, so se izogibali pogledu teh bistrih in prodornih oči.

Kdo je ta Jezus? so spraševali. Ta, ki si je lastil pravico do Mesijeve slave, je bil tesarjev sin in je opravljal svoj poklic skupaj s svojim očetom Jožefom. Videli so, kako naporno je delal, hodeč navzgor in navzdol po gričih, poznali so njegove brate in sestre ter njegovo življenje in delo. Opazovali so njegov razvoj iz otroka v mladeniča in dalje v zrelega moža. Čeprav je njegovo življenje ostalo neomadeževano, vendar niso verovali, da je Obljubljeni./237/

Kakšno nasprotje med njegovim naukom o novem kraljestvu in naukih, ki so jih slišali od svojih starešin! Jezus ni rekel ničesar o kakšni osvoboditvi od Rimljanov. Slišali so o njegovih čudežih in upali, da bo izkoristil svojo moč v njihovo korist; toda niso videli nobenega namiga za to.

Ko so odprli vrata dvomu, so njihova srca še močneje zakrknila, čeprav so se za trenutek omehčala. Satan se je odločil preprečiti, da bi se tistega dne odprle slepe oči ali da bi bili osvobojeni ljudje, ki so bili vklenjeni v sužnosti. Z vsemi silami si jih je prizadeval okrepiti v neveri. Res jih je pretreslo prepričanje, da jim je govoril njihov Odrešenik, vendar se jim ni zdelo pomembno znamenje, ki jim je bilo že dano.

Sedaj pa je Jezus razkril njihove skrivne misli in s tem dokazal svoje božanstvo. "In reče jim: Gotovo mi porečete ta pregovor: Zdravnik, ozdravi se sam! Kar koli smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tu v svoji domovini. Reče pa: Resnično vam pravim, da noben prerok ni prijeten v svoji domovini. Ali v resnici vam pravim, da je bilo veliko vdov v dneh Elija v Izraelu, ko je bilo nebo zaprto tri leta in šest mesecev, da je nastala velika lakota po vsej zemlji, a k nobeni od njih ni bil poslan Elija, razen v Sidonsko Sarepto k ovdoveli ženi. In veliko gobavcev je bilo za preroka Elizeja v Izraelu, a nobeden od njih ni bil očiščen razen Naamana Sirca." (Luk 4,23-27.)

S sklicevanjem na dogodke iz življenja prerokov se je približal vprašanjem svojih poslušalcev. Od Boga za posebno delo poklicanim služabnikom ni bilo dovoljeno narediti kaj za trdosrčni in neverni narod. Kdor pa je imel dovzetno srce in bil pripravljen verovati, je po prerokih dobil dokaze njegove božanske moči. V Elijevih dneh so Izraelci zapustili Boga. Oklepali so se svojih grehov in zavrgli po Gospodovih poslancih dana svarila Duha. Tako so sami zapustili pot, po kateri bi do njih lahko pritekali Božji blagoslovi. Gospod je šel mimo izraelskih hiš in našel zavetje za svojega služabnika v poganski deželi pri ženski, ki ni pripadala izvoljenemu ljudstvu. Toda ta ženska je bila spoznana za vredno, ker se je ravnala po prejeti luči, in je bilo njeno srce odprto za večjo luč, ki ji jo je Bog poslal po svojem preroku./238/

Zaradi istega vzroka so gobavci Elizejevega časa ostali neozdravljeni. Toda Naaman, poganski plemenitaš, je bil zvest temu, kar je imel za prav, in je občutil veliko potrebo po pomoči. Bil je pripravljen sprejeti darove Božje milosti. Ni bil samo ozdravljen gobavosti, temveč tudi blagoslovljen s spoznanjem pravega Boga.

Naš odnos do Boga ni odvisen od tega, koliko luči imamo, temveč od tega, kaj naredimo iz tega, kar smo prejeli. Zato so pogani, ki si prizadevajo delati prav po svoji najboljši možnosti in razumevanju, bolj priljubljeni Bogu kakor pa ljudje, ki so dobili veliko luč in trdijo, da služijo Bogu, a se ne ravnajo po njej, in s svojim vsakdanjim življenjem pobijajo to, kar izpovedujejo.

Jezus je s svojimi besedami v shodnici zadel svoje poslušalce v korenino njihove samopravičnosti, ko jim je vtisnil v zavest grenko resnico, da so se odvrnili od Boga in zapravili pravico biti Božji narod. Vsaka beseda je rezala kakor nož, ko jim je bilo jasno podano njihovo stanje. Sedaj so zasmehovali vero, s katero jih je Jezus v začetku navdihnil. Niso hoteli priznati, da bi bil ta, ki izhaja iz revščine in iz nižjih slojev, kaj drugega kakor navaden človek.

Njihova nevera je obrodila sovraštvo. Satan jih je imel v svoji oblasti, zato so polni besa povzdignili glas proti Zveličarju. Odvrnili so se od njega,/239/ čigar poslanstvo je bilo zdraviti in obnavljati; odslej so razodevali lastnosti uničevalca.

Ko je Jezus omenil poganom obljubljene blagoslove, je to tako zelo razvnelo narodnostni ponos njegovih poslušalcev, da so se njegove besede izgubile med vpitjem množice. Ti ljudje so se zelo ponašali s tem, da so izpolnjevali zapovedi; ampak sedaj, ko so bili prizadeti njihovi predsodki, so bili pripravljeni tudi na umor. Zborovanje je bilo nenadoma prekinjeno. Jezusa so prijeli in odvlekli iz shodnice in iz mesta. Kaže, da so vsi nestrpno želeli, da bi ga uničili. Gnali so ga na rob prepada in ga nameravali strmoglaviti vanj. Po zraku je odmevalo preklinjanje in vpitje. Nekateri so hoteli zalučati kamenje vanj, ko je nenadoma izginil izmed njih. Nebeški poslanci, ki so bili v shodnici ob njem, so bili ob njem tudi tukaj med besnečo množico. Zavarovali so ga pred njegovimi sovražniki in ga odpeljali na varno.

Enako so angeli...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Enako so angeli zaščitili tudi Lota in ga varno odpeljali iz Sodome. Tako so zaščitili tudi Elizeja v majhnem gorskem kraju. Čeprav je po okoliških hribih kar mrgolelo konj in voz sirijskega kralja in velike množice njegovih oboroženih mož, je Elizej videl okoliška pobočja polna Božjih čet - konj in ognjenih voz okoli Gospodovega služabnika.

V vseh časih so bili angeli blizu zvestih Kristusovih sledilcev. Mogočna zaveza zla je zastavljena proti vsem zmagovalcem. Kristus pa bi rad, da gledamo na nevidno, na nebeške čete, utaborjene okrog vseh, ki ljubijo Boga, da bi jih rešili. Nikoli ne bomo zvedeli, pred katerimi vidnimi ali nevidnimi nevarnostmi smo bili obvarovani po posredovanju angelov vse dotlej, ko bomo v luči večnega življenja spoznali Božjo previdnost. Potem se bomo zavedali, da se je celotna nebeška družina zanimala za pozemsko družino, in da so bili od Božjega prestola poslani sli, ki so dan za dnem spremljali naše korake.

Ko je Jezus v shodnici bral iz Izaijeve prerokbe, ni prebral zadnjega dela opisa Mesijevega dela. Po besedah "da oklicujem Gospodovo milostno leto" je izpustil besedilo "in dan maščevanja našega Boga". (Iz 61,2.) Ta izjava je prav tako resnična kakor prvi del prerokbe, in Jezus s svojim molkom nikakor ni zanikal resnice. Njegovi poslušalci pa so se tako radi zadrževali pri zadnji izjavi in hrepeneli, da se uresniči. Oznanjali so Božje sodbe nad pogani,/240/ ne da bi dojeli, da je bila njihova krivda veliko večja od drugih. Sami so bolj nujno potrebovali milost, ki so jo odrekali poganom. Tisti dan, ko je Jezus stal v shodnici med njimi, je bila zanje priložnost, da bi se odzvali nebeškemu vabilu. Ta, "ki se veseli milosti", (Miha 7,18.) bi jih rad obvaroval pred uničenjem, po katerem so vpili njihovi grehi.

Ni jih mogel zapustiti, ne da bi jih še enkrat povabil k spokorjenju. Proti koncu svojega delovanja v Galileji je znova obiskal kraj svojega otroštva. Odkar so ga tedaj zavrnili, se je po vsej deželi govorilo o njegovem oznanjevanju in čudežih. Sedaj ni mogel nihče oporekati, da ima več kakor človeško moč. Nazarečani so vedeli, da hodi okrog, dela dobro in ozdravlja vse, ki jih je obvladal Satan. Naokrog so bila cela naselja, v katerih se v nobeni hiši ni slišalo stokanje bolnikov; šel je namreč skoznje in ozdravil vse bolezni. Milost, ki se je razodevala v vsakem dejanju njegovega življenja, je pričala za njegovo božansko pomaziljenje.

Ko so Nazarečani poslušali njegove besede, jih je zopet spodbudil božanski Duh. Toda niti sedaj niso hoteli priznati, da je ta mož, ki je odrasel med njimi, drugačen ali večji od njih. Še vedno jih je razjedal grenak spomin na njegovo sklicevanje, da je Obljubljeni, ko jim je hkrati zanikal prostor v Izraelu. Jasno jim je namreč povedal, da so manj vredni Božje milosti kakor kakšen pogan ali poganka. Zato ga niso mogli sprejeti kot Božjega Kristusa, četudi so se spraševali: "Odkod temu ta modrost in take moči?" (Mat 13,54.) Zaradi njihove nevere Zveličar med njimi ni mogel narediti mnogo čudežev. Samo nekoliko src se je odprlo njegovim blagoslovom. Nerad je odšel od tam, da se nikoli več ne vrne.

Nazarečane je vodila nevera, ki so jo prej gojili. Prav tako pa je imela oblast nad Velikim zborom in narodom. Ko so duhovniki in ljudstvo prvič zavrnili razodevanje moči Svetega Duha, je napočil začetek konca. Da bi dokazali, da je bil njihov prvi odpor upravičen, so odtlej vedno dlakocepsko kritizirali Kristusove besede. Njihovo zavračanje Duha je doseglo vrhunec na golgotskem križu, v razdejanju Jeruzalema in v razkropitvi naroda na vse štiri strani sveta.

Kako zelo je Kristus želel,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kako zelo je Kristus želel, da bi pred Izraelci razgrnil dragocene zaklade resnice! Toda duhovno so bili tako zaslepljeni,/241/ da jim ni bilo mogoče odkriti resnic njegovega kraljestva. Oklepali so se svoje veroizpovedi in nekoristnih obredov, medtem ko je nebeška resnica čakala, da bo sprejeta. Svoj denar so izdajali za pleve in suhe olupke, medtem ko jim je bil na voljo kruh življenja. Zakaj niso vzeli v roke Božje besede in je marljivo raziskovali, da bi spoznali, ali so v zmoti? V starozakonskih spisih je bila jasno opisana vsaka podrobnost Kristusove službe, in vedno znova je navajal preroške besede z izjavo: "Danes se je izpolnilo to pismo v vaših ušesih." (Luk 4,21.) Če bi bili iskreno raziskovali Pisma in z Božjo besedo preverjali svoje teorije, potem Jezusu ne bi bilo treba jokati zaradi njihove nespokorjenosti. Ne bi mu bilo treba reči: "Glej, zapušča se vam vaš dom pust." (Luk 13,35.) Lahko bi spoznali dokaze njegovega mesijanstva in bi se lahko izognili nesreči, ki je njihovo ponosno mesto spremenila v ruševine. Ampak um Judov je postal utesnjen zaradi njihovega nerazumnega pobožnjaštva. Kristusovi nauki so razkrili pomanjkljivosti njihovega značaja in zahtevali spokorjenje. Če bi bili poslušali njegove nauke, bi bili morali spremeniti svoje vsakdanje navade in opustiti upanja, ki so jih gojili. Da bi jih nebesa spoštovala, bi se morali odpovedati spoštovanju ljudi. Zaradi poslušnosti besedam tega novega učitelja bi nasprotovali mnenjem velikih mislecev in učiteljev tistega časa.

V Kristusovem času je bila resnica nepriljubljena, a tako je tudi danes. Nepriljubljena je od tedaj, odkar je Satan prvič navdal ljudi z odporom do nje s tem, da jim je podajal laž, ki je vodila k samopoviševanju. Mar še danes ne naletimo na teorije in nauke, ki niso utemeljeni na Božji besedi? Ljudje se jih oklepajo tako trdno, kakor so se nekoč Judje svojih izročil.

Judovski voditelji so bili polni duhovne ošabnosti. Njihovo prizadevanje za lastno čast se je razodevalo celo pri njihovi službi v svetišču. V shodnici so si lastili najvišja mesta. Želeli so, da se jih na ulicah pozdravlja, in prijalo jim je, če so slišali svoj naziv iz ust drugih ljudi. Ker je prava pobožnost izginjala, so postajali vse bolj ljubosumni na svoja izročila in obrede.

Njihovo razumevanje je bilo pomračeno zaradi sebičnih predsodkov, zato moči prepričljivih Kristusovih besed niso mogli uskladiti z njegovim ponižnim življenjem. Niso mogli dojeti dejstva, da se pristna velikost lahko odpove zunanjemu razkazovanju. Siromaštva tega Človeka nikakor niso mogli povezati z njegovo trditvijo, da je Mesija. Spraševali so: Zakaj je tako skromen, če je res to, za kar se izdaja? Kaj bo iz njihovega naroda, če je res zadovoljen brez oborožene sile?/241/ Kako bi lahko moč in blišč, ki so ju tako dolgo pričakovali, pripravila narode, da bi bili podložni judovskemu mestu? Mar jih niso duhovniki učili, da naj bi Izrael vladal nad vsem svetom? Mar je mogoče, da bi bili veliki verski učitelji v zmoti?

Toda ni le pomanjkanje zunanjega blišča v Jezusovem življenju pripravilo Judov, da so ga zavrgli. Bil je tudi poosebljenje čistosti, sami pa so bili nečisti. Živel je med ljudmi kot zgled brezhibne neoporečnosti. Njegovo brezmadežno življenje je razsvetlilo njihova srca z lučjo. Njegova odkritosrčnost je razodevala njihovo neodkritosrčnost. Razodevala je votlost njihove lažne pobožnosti in jim odkrivala gnusno naravo krivice. Takšna luč je bila nezaželena.

Ko bi bil Kristus usmeril njihovo pozornost na farizeje in hvalil njihovo učenost in pobožnost, bi ga bili z veseljem pozdravili. Ko pa je govoril o nebeškem kraljestvu kot o podelitvi milosti za vse človeštvo, jim je prikazal podobo vere, ki je niso hoteli trpeti. Njihov osebni zgled in njihovi nauki niso mogli narediti, da bi bila njihova služba Bogu po volji. Ko so videli, kako si je Jezus prizadeval ravno za ljudi, katere so sovražili in jih zavrgli, je to v njihovih ošabnih srcih spodbudilo najhujše strasti. Ne glede na njihovo ponosno pričakovanje, da bo Izrael kot "lev, ki je iz Judovega rodu", (Raz 5,5.) povišan kot vzvišenost nad vse narode, bi laže zdržali razočaranje svojih častihlepnih upov, kakor pa grajo svojih grehov iz Kristusovih ust in očitek, ki so ga čutili na sebi že zaradi same njegove čistosti.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

25. Vabilo ob jezeru
Temeljno besedilo Mat 4,18-22; Mar 1,16-20; Luk 5,1-11.


Nad Genezareškim jezerom se je danilo. Učenci, utrujeni od brezuspešnega nočnega garanja, so bili še v ribiških čolnih na jezeru. Jezus je prišel na obalo preživet kak trenutek miru. Zgodaj zjutraj je upal, da si bo nekoliko spočil od množic, ki so ga spremljale iz dneva v dan. Ljudje pa so se tudi tu pričeli zbirati okrog njega. Njihovo število je hitro naraščalo, da so ga pritiskali od vseh strani. V tem času so učenci prišli na kopno. Da bi se Jezus izognil pritisku množice, je stopil v Petrov čoln in ga zaprosil, naj odrine nekoliko od obale. Tako so ga lahko vsi bolje videli in slišali, tedaj je iz čolna začel učiti množico na obali.

Kakšen prizor je bil to za razmišljanje angelom; njihov slavni poveljnik je sedel v ribiškem čolnu, se zibal semtertja na nemirnih valovih in oznanjal dobra sporočila o zveličanju množici, ki ga je poslušala in pritiskala k robu! On, ki so ga spoštovala nebesa, je pod vedrim nebom oznanjal navadnim ljudem vzvišene resnice o svojem kraljestvu. Vendar ni mogel imeti ustreznejšega prostora za svoje delo./244/ Jezero, planine, prostrana polja, sončna luč, ki se je razlivala po zemlji, vse mu je pomenilo snov za ponazarjanje naukov in njihovo vtisnjenje v misli poslušalcev. Noben Kristusov nauk ni ostal brez sadu. Sleherno sporočilo z njegovih ust je seglo do koga kot beseda večnega življenja.

Množica ob obali se je večala vsak trenutek. Starci so se naslanjali na palice, močni kmetovalci z bližnjih gričev, ribiči z garanja na jezeru, trgovci in rabini, bogati in učeni, ljudje vseh starosti, s seboj so vodili bolne in trpeče - vsi so se prerivali, da bi slišali besede božanskega Učitelja. Prizore, kakršen je ta, so preroki videli vnaprej in zapisali:


"Zebulonova zemlja in Neftalimova zemlja,
na poti k morju, za Jordanom, poganska Galileja,
narod, ki je sedel v temi,
je videl veliko svetlobo,
in ki so sedeli v deželi in senci smrti,
jim je zasvetila luč." (Mat 4,15.16.)
Med množicami na obali Genezareta je imel Jezus v mislih v svoji pridigi tudi druge poslušalce. Gledajoč v prihodnje čase, je videl tudi zveste sledilce v zaporih in sodnih dvoranah, v skušnjavah, osamljenosti in trpljenju. Pred njim je bil odprt vsak prizor veselja, boja in težave. Z besedami, ki jih je izgovoril zbranim, je spregovoril tudi drugim ljudem, in te besede so prišle do njih kot sporočilo upanja v skušnjavi, tolažbe v žalosti in nebeške luči v temi. Ta glas, ki je govoril iz ribiškega čolna v Genezareškem jezeru, se bo s posredništvom Svetega Duha slišal tudi, da oznanja mir človeškim srcem do konca časa.

Ko je Jezus končal pridigo, se je obrnil k Petru in mu dejal, naj odrine na odprto morje in vrže mrežo. Peter pa je bil malodušen. Vso noč ni ničesar ulovil. V času samotnih ur je razmišljal o usodi Janeza Krstnika, ki je ždel sam v ječi. Razmišljal je o prihodnosti, ki je bila pred Jezusom in njegovimi sledilci, o neuspehu njegovega dela v Judeji, o hudobnosti duhovnikov in rabinov. Niti v svojem poklicu ni imel uspeha; in medtem ko je opazoval prazne mreže, se mu je prihodnost zdela tako temna, da mu je jemala ves pogum. "Učitelj," je rekel, "vso noč smo se trudili in ničesar nismo ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo." (Luk 5,5.)/245/

Samo noč je primerna za lov z mrežami v bistri jezerski vodi. Vreči mrežo podnevi po neuspešnem nočnem lovu je bilo videti brezupno; ampak Jezus je to zapovedal, in ljubezen do Učitelja je spodbudila učence, da so ubogali. Simon in njegov brat sta skupaj vrgla mrežo. Ko pa sta jo poskusila izvleči, se jima je trgala zaradi množine rib. Morala sta poklicati na pomoč Jakoba in Janeza. Po opravljenem lovu sta bila oba čolna tako polna, da jima je pretila nevarnost potopitve.

Peter pa zdaj ni več mislil na čolna ali na njun tovor. Ta čudež mu je bolj ko kateri drugi, kateremu je bil priča, pomenil dokaz božanske moči. V Jezusu je videl tega, ki ima naravo v svoji oblasti. Božanska navzočnost je razodela njegovo nesvetost. Ljubezen do Učitelja, sramota zaradi nevere, hvaležnost zaradi Kristusove blagohotnosti, in bolj kot vse spoznanje o svoji nečistosti vpričo neskončne čistosti so ga popolnoma premagali. Medtem ko so drugi prebirali ulov, je Peter padel pred Zveličarjeve noge in vzkliknil: "Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!" (Luk 5,8.)

Šlo je za enako navzočnost božanske svetosti, zaradi katere je prerok Danijel padel kakor mrtev pred Božjim angelom. Rekel je: "Barva v licu se mi je spremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel." (Dan 10, 8.) Tudi Izaija je vzkliknil, ko je videl Gospodovo slavo: "Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnami in bivam sredi ljudstva nečistih usten; zakaj moje oči so videle Kralja, Gospoda nad vojskami." (Iz 6, 5.) Človeštvo je bilo s svojo slabostjo in grehom postavljeno v nasprotje s popolnostjo božanstva, zato se je čutil popolnoma nepopoln in nesvet. Enako je bilo pri vseh, ki jim je bilo dano spoznati Božjo velikost in veličastvo.

Peter je vzkliknil: "Pojdi od mene, ker sem človek grešnik, Gospod!" (Luk 5,8.) ampak se je vendar trdno držal Kristusovih nog, ker je čutil, da se ne sme ločiti od njega. Zveličar mu je odgovoril: "Ne boj se, odslej boš ljudi lovil." (Luk 5,10.) Šele potem, ko je Izaija videl Božjo svetost in priznal svojo nevrednost, mu je bilo zaupano božansko sporočilo. Ravno tako je bil tudi Peter poklican, naj dela za Kristusa, ko se je odpovedal samemu sebi in občutil svojo odvisnost od božanske moči.

Dotlej se noben od učencev ni združil z Jezusom kot sodelavec. Bili so priče mnogih njegovih čudežev in poslušali njegovo poučevanje, vendar niso popolnoma opustili dotedanjega poklica./246/ Ko pa je bil Janez Krstnik zaprt, so doživeli grenko razočaranje. Če se je Janezovo poslanstvo končalo tako, so imeli malo upanja za svojega Učitelja, proti kateremu so se združili vsi verski voditelji. V teh razmerah je bilo zanje olajšanje, če so se za kratek čas vrnili k ribarjenju. Sedaj pa jih je Jezus povabil, naj opustijo svoje prejšnje življenje in svoje koristi združijo z njegovimi. Peter je sprejel vabilo. Jezus je po prihodu na obalo povabil naslednje tri učence: "Pojdite za menoj, in naredim vas za lovce ljudi." Takoj so pustili vse in šli za njim.

Preden jih je Jezus povabil,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preden jih je Jezus povabil, naj zapustijo svoje mreže in ribiške čolne, jim je zagotovil, da bo Bog poskrbel za njihove potrebe. Uporaba Petrovega čolna za evangeljsko delo je bila bogato poplačana. On, ki je "bogat za vse, ki ga kličejo", je rekel: "Dajajte, in vam bo dano. Dobro in potlačeno in potreseno in zvrhano mero bodo dali v vaše naročje." (Rim 10,12; Luk 6,38.) S takšno mero je nagradil tudi službo učencev. Vsaka žrtev, ki je bila storjena v službi zanj, bo nagrajena "preobilo" bolj na podlagi presilnega bogastva njegove milosti. (Ef 3,20; 2,7.)

V tej žalostni noči, ki so jo učenci preživeli na jezeru ločeni od Kristusa, jih je težko obremenjevala nevera in utrujenost zaradi neuspešnega garanja. Njegova navzočnost pa je poživila njihovo vero in jim prinesla veselje in uspeh. Tako je tudi z nami; brez Kristusa je naše delo brezplodno, zato zlahka postanemo malodušni in godrnjamo. Če pa je On blizu in delamo po njegovem navodilu, se veselimo dokazov njegove moči. Satanovo delo je spraviti dušo v malodušnost; a Kristusovo delo je, da jo navdihne z vero in upanjem.

Še globlji nauk, ki bi se ga morali učenci naučiti pri tem čudežu, je namenjen tudi nam - in sicer, On, čigar beseda je privabila morske ribe, lahko vpliva tudi na človeška srca in jih pritegne z vezmi svoje ljubezni, in tako svoje služabnike napravi za lovce ljudi.

Ti galilejski ribiči so bili skromni in nešolani ljudje; ampak Kristus, luč sveta, je imel bogate možnosti, da bi jih usposobil za vlogo, za katero jih je izbral. Zveličar ni preziral izobrazbe; če namreč umsko kulturo vodi Božja ljubezen in je posvečena njegovi službi, pomeni blagoslov. Modrim svojega časa pa se je izognil zato, ker so bili polni samopoviševanja, da niso mogli sočustvovati s trpečim človeštvom in postati sodelavci moža iz Nazareta. Zaradi njihovega pobožnjaštva jim je bilo pod čast, da bi jih Kristus učil./249/ Gospod Jezus išče sodelovanje teh, ki bodo postali odprti prenosniki njegove milosti. Prvo, česar se mora naučiti vsak, ki želi postati Božji sodelavec, je nauk o nezaupanju vase; ti bodo pripravljeni dobiti Kristusov značaj. Tega ni mogoče doseči s šolanjem v najvišjih šolah. Ta je sad modrosti, ki jo je možno dobiti samo pri božanskem Učitelju.

Jezus je izbral neuke ribiče, ker niso bili šolani v izročilu in napačnih navadah svojega časa. Bili pa so naravno nadarjeni, ponižni in željni uka - ljudje, ki jih je lahko vzgojil za svoje delo. V vsakdanjem življenju je mnogo ljudi, ki potrpežljivo opravljajo enolična in težavna opravila, a se ne zavedajo, da imajo takšne moči, ki bi jih izenačile z najbolj cenjenimi ljudmi na svetu, če bi jih uporabili. Potreben je dotik spretne roke, da bi prebudil te uspavane sposobnosti. Take ljudi je Jezus poklical za svoje sodelavce in jim dal prednost druženja z njim. Veliki ljudje tega sveta nikoli niso imeli takega učitelja. Ko so učenci izšli iz Zveličarjevega šolanja, niso bili več nevedneži in neizobraženi. Postali so mu podobni v umu in značaju; ljudje so spoznali, da so bili z Jezusom.

Najbolj vzvišeno vzgojno delo ni le prenašanje znanja, temveč tudi dajanje oživljajoče moči, ki se dobiva z dotikom uma z umom, duše z dušo. Samo življenje rodi življenje. Kako velika prednost je bila za učence, da so bili tri leta vsak dan v stiku s tem božanskim življenjem, iz katerega izvirajo vse spodbude, ki dajejo življenje in prinašajo blagoslov svetu! Janez, ljubljeni učenec, se je bolj kakor vsi njegovi tovariši izpostavil vplivu tega čudovitega življenja. Rekel je: "In življenje se je razodelo, in videli smo in pričamo in oznanjamo vam večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je razodelo nam. In od njegove polnosti smo mi vsi prejeli, in to milost za milost." (1 Jan 1,2; Jan 1,16.)

V apostolih našega Gospoda ni bilo nič takega, kar bi jim prineslo slavo. Očitno je bilo, da uspeh njihovega dela pripada edino Bogu. Življenje teh ljudi, izoblikovani značaj in mogočno delo, ki ga je Bog opravil po njih, priča o tem, kar bo naredil za vse poučljive in poslušne.

Kdor Kristusa najbolj ljubi, bo napravil največ dobrega. Ni meje koristnemu delovanju tistega,/250/ ki s samoodpovedjo omogoča Svetemu Duhu delovati v njegovem srcu in živi popolnoma Bogu posvečeno življenje. Če se ljudje brez usmiljenja do samega sebe ali obotavljanja podredijo potrebni disciplini, jih bo Bog poučeval iz ure v uro in iz dneva v dan. Hrepeni po tem, da bi pokazal svojo milost. Če bo njegovo ljudstvo pripravljeno odstraniti ovire, bo v obilnih potokih izlil svoje vode zveličanja po človeških strugah. Če bi se preproste ljudi spodbudilo, naj napravijo vse dobro, kar morejo, če zavirajoče roke ne bi bile uporabljene za zadušitev njihove vneme, potem bi bilo sto delavcev za Kristusa tam, kjer je zdaj samo eden.

Bog vzame ljudi, kakršni so, in jih vzgaja za svojo službo, če se mu izročijo. Ko duša sprejme Božjega Duha, On oživlja vse njene sposobnosti. Bogu posvečeni um se pod vodstvom Svetega Duha skladno razvija in usposablja za dojemanje in izpolnjevanje Božjih zahtev. Slab in omahljiv značaj postane trden in stanoviten. Neprestana izročitev vzpostavlja med Kristusom in učenci tako tesno zvezo, da mu kristjan postaja podoben v duhu in značaju. Po zvezi s Kristusom se mu bo razširilo in jasnilo obzorje. Njegovo razumevanje bo prodornejše in njegovo razsojanje bolj uravnovešeno. Kdor koprni po službi Kristusu, ga Sonce pravičnosti tako spodbudi s svojo oživljajočo močjo, da bo obrodil obilne sadove na slavo Bogu.

Ljudje največje izobrazbe v umetnosti in znanosti so se naučili dragocenih naukov iz življenja preprostih kristjanov, ki jih je svet imel za neuke. Ti neznani učenci pa so dosegli svojo vzgojo v šoli, ki je višja od vseh drugih. Sedeli so ob nogah njega, ki je govoril tako, kakor še nikoli nihče ni.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

26. V Kafarnaumu
Jezus je v premoru med potovanji prebival v Kafarnaumu, zato je bil znan kot "njegovo mesto". Razprostiral se je na obali Genezareškega jezera in blizu meja prekrasne Genezareške ravnine, če ne že kar na njih.

Lega jezera pod ravnijo morske gladine je ravnini, ki ga je obdajala, omogočala prijetno južno podnebje. Tam so v Kristusovem času uspevale palme in oljke, saj so sadovnjake in vinograde, zelene njive in cvetje razkošnih barv namakali živi studenci, ki so bruhali iz skalovja. Ob jezerskem obrežju in po hribih, ki so ga obdajali v bližini, so bile postavljene vasi in mesta. Jezero je bilo prekrito z ribiškimi čolni. Na vseh straneh je bilo videti vrvež delavnega in razgibanega življenja.

Sam Kafarnaum je bil zelo ustrezno središče Zveličarjevega dela. Stal je ob glavni cesti iz Damaska v Jeruzalem in Egipt ter proti Sredozemskemu morju, zato je pomenil veliko prometnico. Skozenj so potovali potniki iz raznih dežel in se v njem ustavljali, da bi si odpočili od svojih potovanj iz kraja v kraj. Tam je Jezus srečeval ljudi vseh narodov in družbenih slojev, bogate in imenitne, pa tudi revne in preproste. Ti pa so njegove nauke prenesli v druge kraje in v mnogo domov./252/ Tako so bili ljudje spodbujeni k proučevanju prerokovanj, pozornost je bila usmerjena na Zveličarja in svetu je bilo razodeto njegovo poslanstvo.

Čeprav je Veliki zbor nasprotoval Jezusu, je ljudstvo hrepeneče pričakovalo razvoj njegovega poslanstva. Vsa nebesa so bila na nogah zaradi zanimanja. Angeli so pripravljali pot za njegovo službo tako, da so vplivali na človeška srca in jih pritegovali k Zveličarju.

Priča Kristusove moči v Kafarnaumu je bil sin kraljevega uradnika, katerega je bil ozdravil. Dvorni uslužbenec in njegov dom sta veselo pričala o svoji veri. Ko se je zvedelo, da je Učitelj osebno med njimi, je po mestu završalo. Množica se je zbrala okrog njega. V soboto je ljudstvo napolnilo shodnico, da so se mnogi morali vrniti, ker niso mogli vstopiti.

Zveličarjevi poslušalci so se čudili "njegovemu nauku, ker je bila njegova beseda oblastna. Zakaj učil jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor njih pismarji." (Luk 4,32; Mat 7,29.) Pismarji in starešine so poučevali hladno in togo kakor na pamet naučeno lekcijo. Božja beseda zanje ni imela nikakršne življenjske moči. Njene nauke so nadomestili s svojimi zamislimi in izročili. V običajnem bogoslužnem sporedu so izjavljali, da razlagajo Postavo, vendar nikakršno Božje navdihnjenje ni spodbujalo ne srca njih samih ne srca njihovih poslušalcev.

Jezus ni imel ničesar skupnega z različnimi razpravnimi temami med Judi. Njegovo delo je bilo podajati resnico. Njegove besede so silno razsvetljevale nauke očakov in prerokov, Sveti spisi pa so se ljudem zdeli kot novo razodetje. Njegovi poslušalci se nikoli prej niso zavedali tako globokega pomena Božje besede.

Jezus je srečal ljudi na njihovih tleh kot ta, ki pozna njihove težave. Resnico je olepšal tako, da jo je podajal najbolj naravnost in najpreprosteje. Njegov jezik je bil čist, dostojanstven in jasen kakor tekoči potok. Njegov glas se je zdel kakor glasba zanje, ki so poslušali enolične glasove pismoukov. A čeprav je bil njegov nauk tako preprost, je govoril, kakor kdor ima oblast. Ta značilnost je postavila njegov nauk nasproti naukom vseh drugih. Pismouki so govorili z dvomom in neodločnostjo, kakor da je Sveto pismo možno razlagati tako, da pomeni zdaj to, drugič pa prav nasprotno. Poslušalci so bili vsak dan bolj zbegani. Jezus pa je razlagal Pisma v skladnosti z njihovo nezmotljivo veljavo. O čemer koli je govoril, je povedal s takšno močjo, da njegovim besedam ni bilo mogoče ugovarjati./253/

Nastopal je resno, ne pa tudi silovito. Govoril je kakor kdo, ki mora doseči zastavljeni cilj. Predočeval je resničnosti večnega sveta. V vsaki temi je razodeval Boga. Jezus je poskušal razbiti zaslepljenost, ki je držala ljudi zaposlene s posvetnimi rečmi. Stvari tega življenja je postavil na pravi prostor, da so podrejene večni blaginji; vendar ni podcenjeval njihove pomembnosti. Učil je, da so nebesa in zemlja povezana med seboj, poznanje Božje resnice pa pripravlja ljudi za boljše opravljanje dolžnosti vsakdanjega življenja. Govoril je kakor kdo, ki je zelo domač z nebesi in se zaveda svoje zveze z Bogom, vendar je priznal svoje občestvo z vsakim članom človeške družine.

Sporočila milosti je prilagodil različnim potrebam poslušalcev. Znal je "o pravem času izreči besedo trudnemu"; (Iz 50,4.) z njegovih ust je namreč tekla milost, da bi lahko ljudem najprivlačneje prenesla zaklade resnice. Taktično je nastopal z umi, ki so bili polni predsodkov, in jih je presenetil s slikovitimi prikazi, ki so pritegnili njihovo pozornost. Z domišljijo je dosegel srca. Ponazoritve je jemal iz vsakdanjega življenja, imele pa so občudovanja vreden globok smisel kljub svoji preprostosti. Ptice v zraku, lilije na polju, seme, pastir in ovce so bili pojmi, s katerimi je Kristus prikazal nesmrtne resnice; kadar koli so njegovi poslušalci pozneje imeli priložnost videti te stvari v naravi, so se spomnili njegovih besed. Kristusove ponazoritve so neprestano ponavljale njegova sporočila.

Kristus nikoli ni laskal ljudem. Nikoli ni govoril o tem, kar bi utegnilo spodbuditi njihove predstave in domišljijo, niti jih ni hvalil zaradi njihovih bistroumnih izumov; veliki misleci pa so brez predsodkov sprejeli njegov nauk in ugotovili, da preizkuša njihovo modrost. Občudovali so duhovno resnico, ki je bila izražena z najbolj preprostim jezikom. Najbolj izobraženi so bili očarani nad njegovimi besedami, neizobraženim pa so bile vedno koristne. Imel je sporočilo za neuke; celo pogane je prepričal, da ima sporočilo zanje.

Njegovo nežno sočutje se je čutilo z ozdravljajočim dotikom utrujenih in žalostnih src. Celo sredi neobrzdanih jeznih sovražnikov je bil obdan z ozračjem miru. Lepota njegove zunanjosti, ljubkost njegovega značaja, predvsem pa s pogledom in barvo glasu izražena ljubezen so pritegovale k njemu vse, ki se niso zakrknili v neveri. Brez sladkega in sočutnega duha, ki je žarel iz vsakega pogleda in besed, ne bi mogel pritegniti tolikšne množice. Trpini, ki so prišli k njemu, so čutili,/254/ da je povezal svojo blaginjo z njihovo kot zvesti in nežni prijatelj, zato so želeli zvedeti več o resnicah, o katerih je učil. Nebesa so se približala. Želeli so živeti v njegovi navzočnosti, da bi bila vedno z njimi tolažba njegove ljubezni.

Jezus je zelo pozorno opazoval spremembo v izrazu lic svojih poslušalcev. Veselili so ga obrazi, ki so kazali zanimanje in zadovoljnost. Zveličar je bil srečen, ko so puščice resnice prodrle v dušo in zlomile ovire sebičnosti ter spodbudile k spokorjenju in končno k hvaležnosti. Njegov obraz se je razsvetlil z veseljem, ko je z očmi preletel čez množico poslušalcev in spoznal obraze, ki jih je videl že prej. V njih je videl bodoče državljane svojega kraljestva. Kadar pa je jasno povedana resnica omenila katerega ljubosumno negovanega malika, je opazil spremembo na obrazu, saj je hladen in neprivlačen pogled govoril, da resnica ni dobrodošla. Ko je videl, da ljudje zavračajo sporočilo miru, je bilo njegovo srce globoko ranjeno.

V shodnici je Jezus govoril o kraljestvu, ki ga je prišel ustanovit, in o svojem poslanstvu za osvoboditev Satanovih sužnjev. Nenadoma ga je prekinil krik groze. Neki blaznež se je dvignil izmed ljudi in zavpil: "Ah, kaj imaš z nami, Jezus iz Nazareta? Prišel si, da nas pogubiš? Poznam te, kdo si: Božji svetnik." (Luk 4,34.)

Nastala sta ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nastala sta zmeda in preplah. Ljudstvo ni bilo več pozorno na Kristusa in ni poslušalo njegovih besed. Tak cilj si je zastavil Satan, ko je poslal svojo žrtev v shodnico. Jezus pa je pokaral hudobnega duha, rekoč: "Umolkni in idi iz njega! In trešči ga zli duh na sredo in odide iz njega, in mu ni nič škodoval." (Luk 4,35.)

Satan je pomračil um tega nesrečnega trpina, toda v Zveličarjevi navzočnosti je žarek svetlobe predrl temo. V njem se je rodila želja po osvoboditvi iz Satanove oblasti; hudobni duh pa se je upiral Kristusovi moči. Ko je ta človek poskusil poklicati Jezusa na pomoč, je hudobni duh položil svoje besede v njegova usta, zato je vzkliknil v strahu duševne muke. Obsedenec se je deloma zavedal, da je v navzočnosti njega, kateri ga more rešiti, vendar ga je druga volja zadržala, ko je poskušal doseči to mogočno roko, in se je moral drugače izraziti. Vnel se je strašen boj med Satanovo močjo in njegovo željo po svobodi./255/

Zmagovalec nad Satanom v puščavi skušnjave se je znova soočil s sovražnikom. Hudobni duh je uporabil vso moč, da bi zadržal oblast nad svojo žrtvijo. Izgubiti tla bi pomenilo prepustiti zmago Jezusu. Kazalo je, da bo mučeni nesrečnež ob življenje v boju s sovražnikom, kateri ga je uničil v obdobju njegove zrelosti. Zveličar pa je spregovoril z oblastjo in osvobodil sužnja. Bivši obsedenec je stal pred začudeno množico srečen, ker je postal svoboden gospodar nad samim seboj. Celo sam hudobni duh je pričal za Zveličarjevo božansko moč.

Človek je hvalil Boga za osvoboditev. Oči, ki so prej žarele z ognjem blaznosti, so sedaj odsevale razum in prelivale solze hvaležnosti. Ljudje so od osuplosti ostrmeli. Ko so ponovno lahko spregovorili, so vzklikali med seboj: "Kaj je to? Kakšen nov nauk! Z oblastjo ukazuje tudi nečistim duhovom, pa so mu pokorni?" (Mar 1,27.)

Skrivni vzrok trpljenja, ki je iz tega človeka naredil pojavo, strašno za prijatelje in breme njemu samemu, je tičal v njegovem življenju. Tako je bil zaslepljen z grešnimi užitki, da je mislil napraviti iz življenja velikansko zabavo. Niti sanjalo se mu ni, da bo postal strah za svet in sramota za družino. Menil je, da lahko zapravlja čas z nedolžnimi neumnostmi. Ko pa je začel drseti navzdol, se ni mogel več ustaviti. Plemenite lastnosti njegove narave sta pokvarili nezmernost in lahkomiselnost, Satan pa je popolnoma zagospodaril nad njim.

Obžalovanje je nastopilo prepozno. Ko je bil pripravljen žrtvovati vse bogastvo in zadovoljstvo, da bi dobil nazaj izgubljeno človeško dostojanstvo, je bil že nebogljeni plen zla. Stopil je na sovražnikova tla in Satan je zagospodaril nad vsemi njegovimi sposobnostmi. Skušnjavec ga je zapeljal z očarljivimi ponudbami; ko pa je bil nesrečnež v njegovi oblasti, se je sovražnik pokazal neusmiljeno surov in strašen s hudimi napadi. Tako se bo zgodilo vsem, ki popuščajo zlu; kar se začne kakor zanosno zadovoljstvo, se pozneje konča kot tema obupa in blaznost uničenega človeka.

Isti hudobni duh, ki je skušal Kristusa v puščavi in imel pod oblastjo kafarnaumskega duševnega bolnika, je gospodaril tudi nevernim Judom. Vendar si je pri njih nadel podobo pobožnosti, ker jih je želel prevarati v področju njihovih spodbud, da so zavrgli Zveličarja. Njihove razmere so bile bolj brezupne kakor pri tem obsedencu, niso namreč čutili potrebe po Kristusu, in zato jih je trdno držala Satanova moč./256/

Obdobje, ko je Kristus opravljal svojo osebno službo med ljudmi, je bil čas, ko so bile najbolj dejavne moči kraljestva teme. Satan in njegovi angeli so si dolga stoletja prizadevali zagospodariti nad telesom in dušo ljudi, da bi jih pahnili v greh in trpljenje; potem pa so dolžili Boga za vso to bedo. Jezus je ljudem razodel Božji značaj. Lomil je Satanovo moč in osvobajal njegove sužnje. Novo življenje in nebeška ljubezen in moč so delovali na človeška srca; zato se je dvignil knez zla v boj za oblast nad svojim kraljestvom. Satan je zbral vse svoje moči in je na vsakem koraku nasprotoval Kristusovemu delu.

Tako bo tudi v velikem končnem spopadu velikega boja med pravičnostjo in grehom. Medtem ko novo življenje, luč in moč od zgoraj prihajata na Kristusove učence, (drugačno) novo življenje izvira tudi od spodaj in daje moč Satanovim posrednikom. Napetost vlada nad vsemi pozemskimi prvinami. Preoblečeni knez zla deluje z zvijačo, ki si jo je spopolnil v dolgih stoletjih boja. Nastopi oblečen v angela svetlobe, in množice poslušajo "nauke hudobnih duhov". (1 Tim 4,1.)

V Kristusovem času se Izraelovi vodje in učitelji niso mogli upreti Satanovemu delu. Zanemarili so edino sredstvo, s katerim bi se lahko uprli hudobnim duhovom. Kristus je premagal hudobnega z Božjo besedo. Tako imenovani Izraelovi vodje so bili razlagalci Božje besede, a so jo proučevali le zato, da bi podprli svoja izročila in vsilili svoje človeške običaje. S svojim razlaganjem so storili, da je postala izraz mnenja, ki jih Bog nikoli ni dal. Njihovo skrivnostno razlaganje je zapletlo, kar je bil On povedal preprosto. Razpravljali so o nepomembnih tehničnih zadevah, v bistvu pa so pobijali najbolj temeljne resnice. Tako se je sejala nevera. Božja beseda je bila oropana svoje moči, hudobni duhovi pa so izvajali svojo voljo./257/

Zgodovina se ponavlja. Mnogi današnji verski voditelji z odprtim Svetim pismom pred seboj pravijo, da spoštujejo njegova načela, v resnici pa uničujejo vero vanj kot Božjo besedo. Ukvarjajo se z razčlenitvijo besede in postavljajo svoja mnenja nad njegove najjasnejše nauke. Božja beseda v njihovih rokah izgublja obnavljajočo moč. Zaradi tega razsaja nevera in se krivičnost nezadržno širi.

S tem ko je Satan spodkopal vero v Sveto pismo, je usmeril ljudi na druge vire luči in moči. Tako se neopazno vriva. Kdor se obrača od jasnih svetopisemskih naukov in prepričljive moči Božjega Svetega Duha, vabi nase nadzor hudobnih duhov. Kriticizem in premišljeno razlaganje Svetega pisma sta odprla pot spiritizmu in teozofiji - posodobljenim oblikam starega poganstva - da bi dosegla podporo celo v cerkvah, ki trdijo, da pripadajo Gospodu Jezusu Kristusu.

Hkrati z oznanjevanjem evangelija delajo tudi orodja, ki so zgolj sredstva za širjenje laži. Mnogi ljudje iz radovednosti začno sodelovati z njimi, in ko vidijo dokaze o delovanju nadčloveške moči, so vse bolj omamljeni, dokler jim ne začne gospodariti volja, ki je močnejša od njihove. Ne morejo se rešiti njene skrivnostne moči.

Obramba duše je strta. Nikakršnega jezu nima proti grehu. Po zavrnitvi omejitev Božje besede in njegovega Duha nihče ne ve, do katerih globin ponižanja lahko potone. Skrivni greh ali strast, ki ga je premagala, ga lahko ima za tako nebogljenega sužnja, kakršen je bil obsedenec v Kafarnaumu. Vendar njegovo stanje ni bilo brez upanja.

Sredstvo za zmago..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sredstvo za zmago nad hudobnim je isto, s katerim je Kristus zmagal - moč besede. Bog ne upravlja z našim umom brez naše privolitve; če želimo spoznati in izpolnjevati njegovo voljo, imamo pravico do obljub: "In spoznate resnico, in resnica vas osvobodi. Če hoče kdo njegovo voljo spolnjevati, razpozna, ali je ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim." (Jan 8,32; 7,17.) Z vero v te obljube se lahko vsakdo reši iz pasti zmot in izpod oblasti greha.

Vsakdo si prosto izbira moč, ki bo vladala nad njim. Nihče ni tako nizko padel, nihče ni tako ničvreden, da ne bi mogel najti osvoboditve v Kristusu. Obsedenec je namesto molitve lahko izgovarjal le Satanove besede, a vendar je bil slišan neizrečeni srčni klic. Noben klic duše v težavah ne ostane brez odgovora, četudi ni izražen z besedami. Kdor privoli stopiti v zavezni odnos z nebeškim Bogom, ne bo prepuščen Satanovi moči ali slabostim svoje narave./258/ Zveličar ga vabi: "Naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!" (Iz 27,5.) Duhovi teme se bodo borili, da bi zadržali dušo, ki je bila pod njihovo oblastjo, nebeški angeli pa se bodo borili zanjo z močjo, ki bo prevladala. Gospod pravi: "Ali se more velikanu vzeti plen? ... Res, tako pravi Gospod: Tudi velikanovi ujetniki se mu vzamejo in plen siloviteža se otme; kajti jaz se bom boril zoper tiste, ki se s teboj bore, in tvoje otroke rešim jaz."(Iz 49,24.25.)

Ko je bil zbor v shodnici še pod vtisom spoštovanja, se je Jezus umaknil malo počivat v Petrov dom. Ampak tudi nanj je padla senca. Petrova tašča je bila bolna, imela je "hudo mrzlico". (Luk 4, 38.) Jezus je zapretil bolezni, in bolnica je vstala ter stregla potrebam Učitelja in učencev.

Novica o Kristusovih delih se je hitro razširila po vsem Kafarnaumu. Ker so se ljudje bali rabinov, si niso upali priti k njemu, da bi jih ozdravil, dokler ni minila sobota; ampak brž ko je sonce izginilo z obzorja, je nastal velik nemir. Iz domov, prodajaln, tržnic so se meščani stekali proti skromni hiši, kjer si je bil Jezus poiskal zavetje. Bolnike so prinašali na nosilih, nekateri pa so si pomagali z berglami ali pa so se opirali na prijatelje in se tako slabotno pomikali v Zveličarjevo navzočnost.

Več ur so prihajali in odhajali, ker nihče ni vedel, ali bo Zdravnik jutri še med njimi. Kafarnaum ni bil še nikdar priča takemu dnevu. Veseli glasovi zmage in vzkliki osvoboditve so polnili zrak. Zveličar se je veselil radosti, ki jo je povzročil. Ko je videl trpljenje prihajajočih, je bilo njegovo srce ganjeno od sočutja, zato se je veselil v svoji moči, da jim je lahko vrnil zdravje in srečo.

Jezus ni nehal delati, dokler ni ozdravil zadnjega bolnika. Šele pozno ponoči je množica odšla in na Simonovo hišo se je spustil mir. Tedaj je Jezus po dolgem in napornem dnevu našel počitek. Medtem pa ko je mesto še spalo, Zveličar "vstane in gre ven in odide na samoten kraj in tam moli". (Mar 1,35.)

Tako so minevali dnevi Jezusovega pozemskega življenja. Pogosto je odpuščal svoje učence in jim omogočal, da so obiskali svoj dom in se spočili; on pa se je blago upiral vsem njihovim naporom, da bi ga odvrnili od dela. Ves dan je naporno delal,/259/ učil neuke, zdravil bolne, vračal vid slepim, hranil množice; zvečer in rano zjutraj je odhajal v svetišče gora k pogovoru z Očetom. Pogosto je vse noči preživel v molitvi in razmišljanju, ob svitu po se je vrnil med ljudi k svojemu delu.

Peter in njegovi tovariši so zgodaj zjutraj Jezusa obvestili, da ga prebivalci Kafarnauma že iščejo. Učenci so bili bridko razočarani, ko so videli, kako je bil Kristus doslej sprejet. Jeruzalemski poglavarji so ga hoteli ubiti; celo njegovi someščani so mu hoteli vzeti življenje; Kafarnaum pa ga je z veselim navdušenjem sprejel, in upanje učencev je spet oživelo. Mogoče se bodo med temi svobodoljubnimi Galilejci našli zagovorniki novega kraljestva. Zato so bili presenečeni, ko so slišali Kristusove besede: "Tudi drugim mestom moram oznanjevati evangelij o Božjem kraljestvu, ker zato sem poslan." (Luk 4,43.)

Sredi razburjenja, ki je zavladalo v Kafarnaumu, je pretila nevarnost, da bi se izgubil spred oči cilj njegovega poslanstva. Jezus ni bil zadovoljen s tem, da je opozoril nase samo kot na čudodelca in zdravnika telesnih bolezni. Želel si jih je pritegniti k sebi kot Zveličarju. Ljudje so bili nagnjeni k verovanju, da je prišel kot kralj vzpostavljat pozemsko kraljestvo; On pa je hotel odvrniti njihov pogled od vsega pozemskega na duhovno. Sam pozemski uspeh bi pomenil oviro za njegovo delo.

Občudovanje brezbrižne množice je obremenjevalo njegovega duha. V njegovem življenju se niti najmanj ni pokazalo prizadevanje zase. Sinu človekovemu so bile tuje časti, ki jih svet izkazuje položaju, bogastvu ali nadarjenosti. Jezus ni uporabljal nobenega sredstva, s katerim so si ljudje pridobivali vdanost ali spoštovanje. Mnogo stoletij pred njegovim rojstvom je bilo o njem prerokovano:/260/ "Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo čul po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji." (Iz 42,2-4.)

Farizeji so se trudili, da bi se izkazali s strogim izpolnjevanjem obredov in z razkazovanjem lastne pobožnosti in z dobrimi deli. Vnetost za vero so dokazovali s tem, da so iz nje naredili temo za razpravo. Nasprotujoče si ločine so med seboj ostro in dolgo razpravljale in nič nenavadno ni bilo na ulici slišati srdite glasove boja učenih razlagalcev Postave.

Jezusovo življenje je bilo popolnoma drugačno ob primerjavi z vsem tem. V tem življenju nikoli ni bilo videti žolčne razprave, razkazujočega bogoslužja in nikakršnega dela, s katerim bi se pridobivalo odobravanje. Kristus je bil skrit v Bogu in Bog se je razodel v značaju svojega Sina. Jezus je hotel, da bi se ljudje ukvarjali s tem razodetjem in mu izkazovali čast.

Sonce pravičnosti ni naenkrat zasijalo v svojem polnem sijaju, da ne bi s svojo slavo zasenčilo čutil. O Kristusu je napisano: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3.) Dan se nad zemljo poraja tiho in nežno, preganja sence in prebuja svet v življenje. Tako je vzšlo tudi "Sonce pravičnosti in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi". (Mal 4,2.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

27. "Če hočeš, me moreš očistiti"
Temeljno besedilo Mat 8,2-4; 9,1-8.32-34; Mar 1,40 do 2,12; Luk 5,12-28.

Od vseh na Vzhodu znanih bolezni je bila gobavost najstrašnejša. Njena neozdravljivost, nalezljivost in njene strašne posledice so izzvale strah tudi pri najpogumnejših. Med Judi so jo šteli za obsodbo greha, zato je imenovana "udarec", "Božji prst". Globoko zakoreninjena, neuničljiva in smrtonosna se je štela za simbol greha. Obredna postava je gobavca razglasila za nečistega. Odstranjen je bil iz človeških bivališč, kakor da je mrtev. Česar koli se je dotaknil, je bilo nečisto. Zrak je bil okužen z njegovim dihom. Za kogar se je sumilo, da je zbolel, se je moral pokazati duhovnikom, ki so njegov primer raziskali in razsodili. Če so ga razglasili za gobavca, so ga ločili iz družine, odstranili iz Izraelovega zbora in obsodili na druženje samo z njimi, ki so bili podobno prizadeti. Postava je bila neizprosna v svojih zahtevah. Niti kralji in vladarji niso bili izjema. Če je vladar zbolel za to strašno boleznijo, je moral izročiti žezlo in zapustiti družbo.

Gobavec je moral prenašati prekletstvo svoje bolezni daleč od prijateljev in sorodnikov. Primoran je bil oznanjati svojo nesrečo, raztrgati oblačila in razglašati preplah, s čimer je opomnil vse, naj zbeže iz njegove nalezljive navzočnosti. Vpitje: "Nečist! Nečist!" ki se je slišalo z jokavim glasom z osamljenih prostorov, kamor so ga pregnali, je bilo opozorilo, ki se je poslušalo s strahom in studom.

V kraju Kristusove službe je bilo mnogo takih nesrečnežev. Ko so slišali novice o njegovem delu, se je v njih zbudil žarek upanja. Ampak od časa preroka Elizeja ni bilo znano kaj takega,/262/ da bi bil očiščen kdo, v komer je bolezen že napredovala. Zato si niso upali pričakovati od Jezusa, da bi naredil zanje nekaj, česar še nikoli ni storil za nikogar. Vendar je bil eden, v čigar srcu se je prebudila vera. Ni pa vedel, kako naj pride do Jezusa. Kako lahko stopi pred Zdravnika brez stika s svojimi bližnjimi? Spraševal se je, ali bo Kristus hotel ozdraviti njega. Ali se bo hotel pripogniti in opaziti človeka, za kogar se je verovalo, da ga je udarila Božja kazen? Ali ga ne bo preklel in mu zapovedal, naj odide iz nastanjenih krajev, kakor so napravili farizeji in celo zdravniki? Razmišljal je o vsem, kar je slišal o Jezusu. Nikogar še ni zavrnil, kdor ga je prosil za pomoč. Nesrečnež je sklenil poiskati Zveličarja. Ker se je moral izogibati mest, ga bo morda srečal ob kaki stranski gorski stezi ali ob oznanjanju v naravi. Težave so bile videti nepremostljive, vendar je bilo to njegovo edino upanje.

Gobavec se je podal proti Zveličarju. Jezus je poučeval okrog sebe zbrano množico na obali jezera. Čeprav je stal daleč stran, je ujel nekaj besed iz Zveličarjevih ust. Videl ga je polagati roke na bolnike. Videl je, kako hromi, slepi, mrtvoudni in mnogi umirajoči zaradi različnih bolezni nenadoma vstajajo popolnoma zdravi in hvalijo Boga za svojo odrešitev. Vera v njegovem srcu se je okrepila. Vse bolj se je približeval zbrani množici. Zapovedane omejitve, varnost ljudi in strah, s katerim so ga vsi opazovali - na vse je pozabil. Mislil je le na blaženo upanje v ozdravitev.

Njegov videz je bil grozen. Bolezen se je zelo razvila in strašno je bilo gledati njegovo razpadlo telo. Ko so ga ljudje opazili, so se v strahu umikali. Želeli so se izogniti dotiku z njim, zato je nastalo prerivanje. Nekateri so mu hoteli preprečiti, da bi se približal Jezusu, toda zaman. Gobavec ni nikogar ne videl ne slišal. Ni opazil njihovih izrazov, da se jim gnusi. Videl je samo Božjega Sina. Slišal je glas, ki je umirajočim vračal življenje. Prebil se je do Jezusa, padel pred njim na kolena in vzkliknil: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!" (Mat 8,2.)

Jezus je položil roko nanj in rekel: "Hočem, bodi očiščen." (Mat 8,3.)

Na gobavcu se je takoj zgodila sprememba. Njegovo meso je ozdravelo, živci so postali občutljivi, mišice pa čvrste. Groba luskasta koža, značilna za gobavost, je izginila, namesto nje pa je dobil mehko in rdečo kožo, kakršno ima zdrav otrok./263/

Jezus je ukazal ozdravljencu, naj ne razglaša storjenega dejanja, temveč naj se takoj z daritvijo pokaže v templju. Takšna daritev pa je mogla biti sprejeta šele potem, ko so duhovniki pregledali človeka in ga razglasili, da je prost gobavosti. Čeprav so to tako neradi opravili, se niso smeli izogniti pregledu in se odločiti o primeru.

Svetopisemske besede kažejo, s kakšno odločnostjo je Kristus ukazal človeku, da mora nujno molčati in hitro ukrepati. "In ostro mu zapretivši, ga precej odpošlje in mu veli: Glej, da nikomur nič ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je ukazal Mojzes, njim v pričevanje." (Mar 1,43.44.) Če bi duhovniki vedeli, kako je gobavec ozdravel, bi jih sovraštvo do Kristusa utegnilo zapeljati, da bi izrekli nepošteno odločitev. Zato je Jezus želel, naj se človek pokaže v templju preden pride tja en sam glas o čudežu. Tako bi bila zagotovljena pravična odločitev in ozdravljenec bi se smel vrniti k svoji družini in prijateljem.

Obstajale so še druge reči, ki jih je poznal Kristus, ko je ozdravljencu ukazal molčati. Zveličar je vedel, da so si njegovi sovražniki stalno prizadevali omejevati njegovo delo in odvrniti ljudstvo od njega. Vedel je, da bi razglasitev gobavčeve ozdravitve po okolici spodbudila še druge trpine zaradi te strašne bolezni in bi se začeli zbirati ob njem ter bi se dvignil glas, da se bodo ljudje okužili, če se jih dotaknejo. Mnogi gobavci daru zdravja ne bi uporabili za blagoslov sebi in drugim. Zbiranje gobavcev bi ponudilo priložnost za obtožbo, da prestopa omejitve obredne postave. Tako bi bilo onemogočeno njegovo delo oznanjevanja evangelija.

Dogodek je opravičil Kristusove slutnje. Množica ljudi je bila priča gobavčevi ozdravitvi in željno pričakovala sklep duhovnikov. Ko se je človek vrnil k svojim prijateljem, je nastalo veliko vznemirjenje./264/ Kljub Jezusovemu opozorilu si človek sploh ni prizadeval zatajiti dejstva o svoji ozdravitvi. Četudi bi ga sicer bilo težko skriti, je o njem govoril povsod. Sodil je, da mu je Jezus zgolj iz skromnosti naročil molčati, zato je hodil naokrog in oznanjal moč tega vzvišenega Zdravnika. Ni dojel, da vsako tako oznanilo samo še stopnjuje odločitev duhovnikov in poglavarjev, da uničijo Jezusa. Ozdravljenec je občutil, da je blagor zdravja zelo dragocen. Veselil se je zaradi svoje popolne moči, vrnitve v družino in družbo ter čutil, da se ni mogoče vzdržati izkazovanja slave Zdravniku, ki ga je ozdravil. Razglasitev tega dogodka pa je izzvala omejevanje Zveličarjevega dela. Ljudje so se namreč ob njem zbirali v prevelikem številu, to pa ga je prisililo, da za nekaj časa preneha delati.

Vsako dejanje Kristusove...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!