Vsako dejanje Kristusove službe je imelo daljnosežni namen. Vsebovalo je več, kakor pa je samo delo pokazalo. Tako je bilo tudi v primeru z gobavcem. Medtem ko je Jezus stregel vsem, ki so prihajali k njemu, si je želel blagosloviti tudi nje, ki niso prihajali. Medtem ko je pritegoval cestninarje, pogane in Samarijane, si je želel doseči tudi duhovnike in učitelje, ki so se zaprli pred njim zaradi predsodkov in izročila. Nobenega sredstva, s katerim bi jih lahko dosegel, ni pustil neuporabljenega. Z gobavcem, ki ga je poslal k duhovnikom, jim je dal pričevanje, preračunano za razorožitev njihovih predsodkov.

Farizeji so trdili, da Kristusov nauk nasprotuje postavi, ki jo je Bog dal po Mojzesu, njegovo navodilo ozdravljenemu gobavcu, naj daruje daritev po postavi, pa je ovrglo to obtožbo. Bilo je zadostno pričevanje zanje, ki so bili pripravljeni, da bi se prepričali.

Jeruzalemski poglavarji so poslali vohune, da bi našli kak povod za obsodbo Kristusa na smrt. Odgovoril jim je z dokazi ljubezni do človeštva, s spoštovanjem postave in z močjo rešitve od greha in smrti. Tako jim je dal pričevanje. "Vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za mojo ljubezen." (Ps 109,5.) Ta, ki je na Gori blagrov postavil pravilo: "Ljubite svoje sovražnike," je z zgledom potrdil to načelo, ko ni vračal "hudega za hudo ali psovanja za psovanje", temveč je raje blagoslavljal. (Mat 5,44; 1 Pet 3,9.)

Isti duhovniki, ki so gobavega obsodili na izgnanstvo, so potrdili njegovo ozdravljenje. Njihova javno razglašena in zapisana odločitev je bila trajno pričevanje za Kristusa. Ko pa se je ozdravljenec znova vrnil v Izraelov zbor na podlagi osebnega potrdila duhovnikov,/265/ da na njem ni več niti sledu bolezni, je postal živa priča za svojega Dobrotnika. Z veseljem je daroval svojo daritev in poveličeval Jezusovo ime. Duhovniki so se prepričali o Zveličarjevi božanski moči. Ponujala se jim je priložnost spoznati resnico in uporabiti luč. Če jo odklonijo, jih bo za vselej zapustila. Mnogi so zavrgli luč; pa vendar ni bila dana zaman. Mnoga srca so bila ganjena, čeprav nekaj časa tega niso pokazala. Za časa Zveličarjevega življenja se je zdelo, da je njegovo poslanstvo imelo majhen odziv ljubezni pri duhovnikih in pismoukih, po njegovem vnebohodu pa je bila množica duhovnikov "pokorna veri". (Dej 6,7.)

Kristusovo očiščenje gobavca od strašne bolezni je ponazarjalo njegovo delo čiščenja duše od greha. Človek, ki je stopil pred Jezusa, je bil "ves gobav". (Luk 5,12.) Smrtni strup je zajel vse njegovo telo. Učenci so poskušali Učitelju preprečiti, da bi se gobavca dotaknil; kajti kdor bi se ga dotaknil, bi tudi sam postal nečist. Jezus pa s položitvijo roke nanj ni postal nečist. Njegov dotik je prenesel življenje dajajočo moč. Gobavec se je očistil. Tako je tudi z gobavostjo greha - je globoko ukoreninjena in smrtna ter je ni mogoče očistiti s človeško močjo. "Vsa glava je bolna in vse srce medlo. Od stopala do temena ni nič zdravega na njem: zgolj rane in proge in vedno novi tvori." (Iz 1,5.6.) Jezus pa se ni oskrunil, ko je prišel prebivat med ljudi. Njegova navzočnost ima za grešnika zdravilno moč. Kdor koli bo padel pred njegove noge in v veri prosil: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti," bo dobil odgovor: "Hočem, bodi očiščen." (Mat 8,2.3.)

Jezus v nekaterih primerih ozdravitve ni takoj podaril zaprošenega blagoslova. V primeru gobavosti pa je bila prošnja uslišana, brž ko je bila izgovorjena. Odgovor na prošnjo za pozemske dobrine utegne biti preložen ali pa nam Bog lahko da nekaj, česar nismo prosili, pri prošnji za rešitev od greha pa ne ravna tako. Njegova volja je, da nas očisti greha in nas naredi za svoje otroke ter usposobi živeti sveto življenje. Kristus "je dal samega sebe za naše grehe, da nas otme sedanjega hudega veka po volji našega Boga in Očeta. In to je trdno zaupanje, ki ga imamo do njega, da nas sliši, ako kaj prosimo po njegovi volji; in če vemo, da nas sliši, česar koli prosimo, vemo, da nam je izpolnjeno, česar smo ga prosili. Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (Gal 1,4; 1 Jan 5,14.15; 1,9.)/266/

Kristus je z ozdravitvijo hromega v Kafarnaumu ponovil nauk o isti resnici. Čudež je bil storjen, da bi se razodela njegova moč za odpuščanje grehov. Ozdravljenje hromega je pojasnilo nekatere druge dragocene resnice. Je vir upanja in ohrabritve, dlakocepskim farizejem pa je pomenilo nauk in opomin.

Prav tako kakor gobavec je tudi hromi izgubil sleherno upanje v ozdravitev. Njegova bolezen je bila posledica grešnega življenja, slaba vest pa je še bolj grenila njegovo trpljenje. Mnogo pred tem je prosil farizeje in zdravnike v upanju, da bo dobil kako olajšanje za svoje umsko in telesno trpljenje. Ti so mu hladno odgovarjali, da je njegov primer neozdravljiv, in ga prepustili Božji jezi. Farizeji so imeli težave za dokaz božanskega nezadovoljstva, in so se vedno izogibali bolnih in potrebnih. Navadno pa so bili ti, ki so se delali tako svete, mnogo bolj grešni od nesrečnežev, katere so obsojali.

Hromi je bil popolnoma nebogljen, in ker ni videl nikakršne možnosti za pomoč od koder koli, je obupal. Tedaj pa je slišal za Jezusova čudovita dela. Povedali so mu, da so ozdraveli tudi drugi, ki so bili grešni in nebogljeni kakor on, celo gobavci so se očistili. Prijatelji, ki so mu o tem pripovedovali, so ga prepričevali, da lahko tudi on ozdravi, če bi mu uspelo, da bi se približal Jezusu. Vendar je njegovo upanje splahnelo, ko se je spomnil vzroka bolezni. Bal se je, da ga mogoče čisti Zdravnik ne bo hotel trpeti v svoji navzočnosti.

Ta človek pa si je želel odpuščanja grehov veliko bolj kakor pa telesnega ozdravljenja. Če bi vsaj lahko videl Jezusa in dobil zagotovilo, da so mu grehi odpuščeni in je spravljen z nebesi, bi bil pripravljen živeti ali umreti, kakor je pač Božja volja. Smrtnikovo vpitje se je glasilo: "O, da bi lahko prišel pred njega!" Ni bilo časa, da bi ga izgubljali; njegovo shirano telo je že kazalo znamenja razpadanja. Rotil je svoje prijatelje, naj ga na postelji odnesejo k Jezusu, in ti so mu z veseljem ustregli. Ampak množica, ki se je zbrala ob hiši, v kateri je bil Zveličar, je bila tolikšna, da bolniku in prijateljem sploh ni bilo možno priti do njega, celo se niso mogli toliko približati, da bi slišali njegov glas.

Jezus je učil v Petrovi hiši. Po navadi so učenci sedeli tesno ob njem. "In sedeli so tam farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi in iz Jeruzalema." (Luk 5,17.) Ti so prišli vohunit, da bi našli kakšno obtožbo proti Jezusu. Poleg teh uradnih oseb se je tam zbrala tudi pisana družba vnetih, ponižnih, radovednih in nevernih./267/ Zastopani so bili razne narodnosti in vsi družbeni sloji. "In Gospodova moč je bila pričujoča, da bi jih ozdravljal." (Luk 5,17.) Duh življenja je počival nad zbranimi, vendar farizeji in pismouki niso čutili njegove navzočnosti. Niso čutili nikakršne potrebe, zato tudi niso mogli ozdraveti. "Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne." (Luk 1,53.)

Nosači hromega so se ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nosači hromega so se zaman poskušali preriniti skozi množico. Bolnik je gledal okrog sebe z neizrazljivo bojaznijo. Ali naj se odpove upanju, ko pa je tako blizu pomoč, na katero je tako dolgo čakal? Na njegov predlog so ga prijatelji odnesli na streho hiše in jo razkrili ter ga spustili pred Jezusove noge. Poučevanje je bilo prekinjeno. Zveličar je opazoval bolno obličje in videl proseče oči, ki so bile uprte vanj. Razumel je zadevo; privabil je k sebi tega duha, ki sta ga mučila zmedenost in dvom. Ko je bil hromi še doma, je Zveličar prepričal njegovo vest. Tedaj je obžaloval grehe in začel verovati v Jezusovo ozdravljajočo moč, in Zveličarjeva življenje dajajoča milost je najprej blagoslovila njegovo hrepeneče srce. Jezus je opazil preraščanje prvega žarka vere v trdno vero, da je On edini grešnikov pomočnik, ter videl, da se krepi vsakič, ko si prizadeva priti k njemu.

Tedaj je Zveličar spregovoril besede, ki so do trpinovih ušes prišle kakor glasba: "Zaupaj, sin, odpuščeni so tvoji grehi." (Mat 9,2.)

Breme brezupnosti je bilo sneto z bolnikove duše; mir odpuščanja počiva nad njegovim duhom in razsvetljuje njegov obraz. Njegove telesne bolečine ni več in vse bitje se je spremenilo. Nebogljeni hromec je ozdravel! Krivemu grešniku je odpuščeno!

S preprosto vero je sprejel Jezusove besede kot blagodejnost novega življenja. Ničesar več ni zahteval, temveč je ležal v blaženi tišini, presrečen je ostal brez besed. Nebeška svetloba je obsijala njegov obraz, navzoče opazovalce pa je prevzelo spoštovanje.

Rabini so nestrpno čakali, da bi videli, kako bo Kristus ravnal v tem primeru. Spominjali so se, da je ta človek pri njih iskal pomoči, pa so mu vzeli upanje in sočustvovanje. To pa jim še ni zadoščalo, zato so pristavili, da trpi Božje prekletstvo zaradi svojih grehov. Vse to je oživelo v njihovem umu, ko so videli bolnika pred seboj. Opazili so, s kakšnim zanimanjem vsi spremljajo prizor, in se zbali, da bodo izgubili vpliv nad ljudstvom./268/

Dostojanstveniki se niso pogovorili med seboj, temveč so opazovali drug drugega in na obrazu vsakega prebrali isto misel, da je potrebno zajeziti plimo čustev. Jezus je rekel, da so hromemu odpuščeni grehi. Farizeji so se prijeli za te besede kakor bogokletja in si predstavljali, da to lahko prikažejo kot greh, ki je vreden smrti. V svojem srcu so govorili: "Kaj ta tako govori? Boga preklinja! Kdo more odpuščati grehe, razen eden, Bog?" (Mar 2,7.)

Jezus je pogledal vanje, da so se umaknili in umolknili, in rekel: "Zakaj mislite hudobno v svojih srcih? Kaj je namreč lažje, reči: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in hodi? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast odpuščati na zemlji grehe (nato veli mrtvoudnemu): Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!" (Mat 9,4-6.)

Tedaj je človek, ki so ga na postelji prinesli k Jezusu, vstal pred njim na svoje noge z mladeniško gibčnostjo in močjo. Skozi žile mu je pričela teči oživljajoča kri. Na lepem je začel delati vsak organ njegovega telesa. Na obrazu se je namesto bledice bližajoče se smrti pokazala rdečica zdravja. "In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in Boga hvalijo, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli." (Mar 2,12.)

O, skrivnostna Kristusova ljubezen, ki si se ustavila za ozdravitev grešnih in nesrečnih! Božanstvo, ki sočustvuje z bolečinami trpečega človeštva in jih lajša! O, čudežna moč, ki pomaga človeškim otrokom! Kdo še lahko dvomi o sporočilu zveličanja? Kdo je lahko ravnodušen do milosti Odrešenika, ki je poln sočutja?

Za povrnitev zdravja razpadajočemu se telesu ni bila potrebna nič manjša moč od same moči stvarjenja. Isti glas, ki je zapovedal, naj oživi iz zemeljskega prahu narejeni človek,/269/ je povrnil življenje umirajočemu hromcu. Ista moč, ki je dala življenje telesu, je obnovila srce. On, ki je pri stvarjenju "rekel, in se je zgodilo", ter "je zapovedal, in stalo je trdno", (Ps 33,9.) je dal življenje tudi tej duši, ki je bila mrtva zaradi prestopkov in grehov. Ozdravljenje telesa je bilo dokaz moči, ki je obnovila srce. Kristus je zapovedal hromcu, naj vstane in odide. "Da pa boste vedeli," je rekel, "da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe." (Mar 2,10.)

Hromec je našel v Kristusu zdravje za dušo in telo. Duhovni ozdravitvi je sledila telesna obnova. Tega nauka ne smemo prezreti. Tudi danes tisoči trpe zaradi telesnih bolezni in kot mrtvoudni hrepenijo po sporočilu: "Sin, odpuščeni so ti grehi." (Mar 2,5.) Breme greha s svojim nemirom in neizpolnjenimi željami je vir njihovih bolezni. Ne morejo najti olajšanja, dokler ne pridejo k Zdravniku duš. Mir, ki ga lahko da le On, bo dal moč duši in zdravje telesu.

Jezus je prišel, "da razdene Hudičeva dela". (1 Jan 3,8.) V njem "je bilo življenje". (Jan 1,4.) On je rekel: "Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo." (Jan 10,10.) On je "oživljajoč duh". (1 Kor 15,45.) Še danes ima isto oblast, da daje življenje, kakor v času, ko je na zemlji ozdravljal bolne in dajal odpuščanje grešnikom. "Ti odpušča vse tvoje krivice, ... ozdravlja vse tvoje bolezni." (Ps 103,3.)

Ozdravitev hromca je delovala na ljudi, kakor da so se odprla nebesa in razodela vso slavo boljšega sveta. Ko je ozdravljeni šel skozi množico, hvaleč Boga na vsakem koraku, in veselo nesel svojo posteljo, ki se mu je zdela peresno lahka, so se mu ljudje s spoštljivimi obrazi umikali, da bi mu napravili prehod, med seboj pa so si šepetali: "Nezaslišane reči smo videli danes." (Luk 5,26.)

Osupli farizeji so obnemeli od začudenja in čutili, da so premagani. Videli so, da ne morejo v ljudstvu spodbuditi ljubosumne razdraženosti. Čudovito delo, storjeno človeku, ki so ga bili izročili Božji jezi, je na ljudeh zapustilo takšen vtis, da so rabine za nekaj časa pozabili. Učitelji so videli, da ima Kristus moč, ki so jo pripisovali le Bogu; plemenito dostojanstvo njegove drže pa se je očitno razlikovalo od njihovega nadutega vedenja. Ostali so zmedeni in osramočeni, ko so sicer spoznali, ne pa tudi priznali, navzočnost vzvišenega Bitja. Kolikor močnejši je bil dokaz, da ima Jezus na zemlji oblast odpuščati grehe,/270/ toliko bolj so zakrknili v neveri. Zapustili so Petrovo hišo, kjer so bili pravkar priče ozdravljenju hromca, in odšli napravljat nove načrte, da bi Božjega Sina pripravili k molku.

Najhujše in najbolj zastarele telesne bolezni je ozdravila Kristusova moč; bolezen duha pa je še bolj premagala nje, ki so zapirali oči pred svetlobo. Gobavost in mrtvoudnost nista bili tako strašni kakor pobožnjaštvo in nevera.

V hromčevi hiši je zavladalo veliko veselje, ko se je vrnil v družino in na rami z lahkoto prinesel posteljo, na kateri so ga malo prej previdno odnesli. Ljudje so se zbrali okrog njega s solzami veselja in si komaj upali verjeti svojim očem. Pred njimi je stal v popolni moči svoje možatosti. Njegove poprej mrtve roke so ga sedaj hitro ubogale. Njegovo poprej usahlo telo v svinčeni barvi je bilo sedaj sveže in rdeče. Hodil je zanesljivo in prosto. Veselje in upanje sta bili napisani na vsaki potezi njegovega obraza, sledove greha in trpljenja pa je zamenjal izraz čistosti in miru. Vesele pesmi hvaležnosti so se dvigale iz tega doma, in Bog je bil poveličan po svojem Sinu, ki je vrnil upanje malodušnemu in moč prizadetemu. Ta človek je bil pripravljen z vso družino izročiti svoje življenje Jezusu. Nikakršen dvom ni vznemirjal njihove vere, nikakršna nevera ni slabila njihove vdanosti njemu, ki je prinesel luč v njihov temačni dom.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

28. Matevž Levi
Temeljno besedilo Mat 9,9-17; Mar 2,14-22; Luk 5,27-39.


Od rimskih uslužbencev v Palestini ni bil nobeden bolj osovražen kakor cestninarji. Dejstvo, da jim je davke naložila tuja oblast, je dražilo Jude in jih je stalno spominjalo na to, da so izgubili svojo neodvisnost. Izterjevalci davkov pa niso bili samo orodje rimskih zatiralcev, temveč tudi izsiljevalci za lastno korist, da so bogateli na račun ljudstva. Jud, ki je sprejel to službo od Rimljanov, je veljal za izdajalca časti svojega naroda. Preziran je bil kot odpadnik in imeli so ga za najbolj podlega pripadnika družbe.

Matevž Levi je pripadal tej skupini. Po štirih učencih ob Genezaretu ga je Kristus poklical kot naslednjega v svojo službo. Farizeji so Matevža presojali samo po njegovem poklicu, Jezus pa je v njem videl srce, ki je bilo pripravljeno sprejeti resnico. Matevž je poslušal Zveličarjev nauk. Ko je Božji Duh v njem prebudil zavest o grešnosti, je hrepenel po tem, da bi poiskal pomoč pri Kristusu. Ker je bil navajen na nepristopnost rabinov, mu sploh ni prišlo na misel, da bi ga ta vzvišeni Učitelj opazil./272/

Nekega dne je sedel v mitniški lopi in videl prihajati Jezusa. Zelo presenečen je slišal njemu namenjene besede: "Pojdi za menoj." (Luk 5,27.)

Matevž "pustivši vse, vstane in odide za njim". (Luk 5,28.) Ni omahoval, ni spraševal, sploh ni razmišljal o tem, da naj bi donosno delo zamenjal za revščino in težave. Zadoščalo mu je biti pri Jezusu, poslušati njegove besede in se združiti z njim v njegovem delu.

Enako so ravnali že prej poklicani učenci. Ko je Jezus poklical Petra in njegove tovariše, naj gredo za njim, so brž zapustili čolne in mreže. Nekateri teh učencev so morali skrbeti za prijatelje, ki so bili odvisni od njih, toda niso omahovali, ko jih je Zveličar povabil, in nihče ni spraševal: "Od česa bom živel in zdrževal svojo družino?" Bili so poslušni vabilu. Ko jih je Jezus pozneje vprašal: "Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obuvala, ali vam je česa zmanjkalo?" so lahko odvrnili: "Ničesar." (Luk 22,35.)

Kakor Matevž v svoji blaginji sta bila tudi Peter in Andrej v svojem siromaštvu pred enako preizkušnjo - vsak se je odločil z enako predanostjo. V trenutku uspeha, ko so bile mreže polne rib, in je bila spodbuda za prejšnje življenje najmočnejša, je Jezus zahteval od učencev ob jezeru, naj vse to zapustijo za evangeljsko delo. Na enak način se preizkuša vsak človek, kaj je močnejše v njem: njegovo hrepenenje po posvetnih dobrinah ali po občestvu s Kristusom.

Načela so vedno zahtevna. V Božji službi nihče ne more biti uspešen, če vanjo ne prinese nerazdeljenega srca in nima vsega za izgubo poleg mnogo boljšega spoznanja Kristusa Jezusa. Kdor išče kakršne koli izgovore, ne more biti Jezusov učenec, kaj šele njegov sodelavec. Ljudje, ki cenijo veliko zveličanje, bodo v svojem življenju razodevali takšno samopožrtvovalnost, ki se je videla v Kristusovem življenju. Kamor koli bo šel pred njimi, bodo veselo šli za njim.

Poklicanje Matevža med Kristusove učence je izzvalo veliko ogorčenost. Če je verski učitelj sprejel med svoje sledilce kakšnega mitničarja, je bila to kršitev verskih, družbenih in ljudskih običajev. Farizeji so upali, da bodo lahko s spretnim izkoriščanjem predsodkov ljudstva usmerili tok njegovih čustev proti Jezusu.

Med cestninarji se je prebudilo veliko zanimanje. Njihova srca je pritegoval božanski Učitelj. Matevž je od veselja, da je med Jezusovimi učenci, želel na vsak način pripeljati k njemu svoje prejšnje tovariše./273/ Zato je priredil v svoji hiši pojedino in povabil sorodnike in prijatelje. Prišli pa niso samo cestninarji, ampak tudi mnogi drugi ljudje dvomljivega slovesa, ki so jih prezirali njihovi pretirano tankovestni sosedje.

Pojedina je bila prirejena v čast Jezusu, in On se ni obotavljal sprejeti naklonjenosti. Dobro pa se je zavedal, da bo to za farizeje žalitev in da ga bo pripeljalo v zagato pred ljudstvom. Toda nikakršno politično vprašanje ni moglo vplivati na to, kako se bo ravnal. Zanj zunanje razlike niso imele pomena. Njegovo srce je pritegovalo ljudi, ki so bili žejni vode življenja.

Jezus je kot častni gost sedel za mizo s cestninarji. Z naklonjenostjo in prijaznostjo je razodeval spoštovanje človeškega dostojanstva tako, da so hrepeneli postati vredni njegovega zaupanja. V njihova žejna srca so padale njegove besede z blagodejno in poživljajočo močjo. Pri teh iz družbe zavrženih so se prebudile nove spodbude in odprle možnosti za novo življenje.

Pri takšnih srečanjih, kakršno je bilo to, so Zveličarjevi nauki vplivali na mnoge ljudi, ki pa so se šele po njegovem vnebohodu/274/ opredelili zanj. Po izlivanju Svetega Duha, ko se je v enem dnevu spreobrnilo tri tisoč ljudi, so bili med njimi mnogi, ki so prvič slišali za resnico pri mizi cestninarjev. Nekateri od njih so postali poslanci evangelija. Jezusovo vedenje na gostiji je bilo za samega Matevža trajen nauk. Zaničevani cestninar je postal eden najbolj predanih evangelistov, ki je v svoji službi ravnal zvesto po zgledu svojega Učitelja.

Ko so rabini zvedeli, da se je Jezus udeležil Matevževe gostije, so izkoristili priložnost za obtožbo, in sicer so se namenili to storiti s pomočjo učencev. S tem ko so obujali svoje predsodke, so upali, da jih bodo odtujili njihovemu Učitelju. Njihov način ravnanja je bil obtoževati Kristusa pri učencih in učence pri Kristusu. Pri tem so usmerili svoje puščice na najbolj ranljiva mesta. Od nezadovoljstva v nebesih je Satan vedno uporabljal ta način; in vse, ki povzročajo neskladnost in odtujevanje, vodi njegov duh.

Zavistni rabini so vprašali: "Zakaj je vaš Učitelj z mitarji in grešniki?" (Mat 9,11.)

Jezus ni čakal, da bi njegovi učenci odgovorili na ta napad, temveč je odvrnil sam: "Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve.' Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike, da se spokore." (Mat 9,12.13; Luk 5,32.) Farizeji so se imeli za duhovno zdrave in zato torej ne potrebujejo zdravnika, za cestninarje in pogane pa so trdili, da bodo propadli zaradi svojih duševnih bolezni. Mar ni bila torej njegova naloga, da gre kot zdravnik ravno k slojem, ki so potrebovali njegovo pomoč?

Čeprav so imeli farizeji o sebi tako visoko mnenje, je bilo njihovo stanje v resnici veliko slabše kakor njih, katere so zaničevali. Cestninarji niso bili tako pobožnjakarski in samozadostni, zato so bili veliko bolj odprti za vpliv resnice. Jezus je rekel rabinom: "Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve." (Mat 9,13.) S tem jim je hotel pokazati, da trdijo, da znajo razlagati Božjo besedo, pa vendar so popolnoma nedovzetni za njenega duha.

Farizeji so bili za nekaj časa utišani, v svojem sovraštvu pa so postali še bolj odločni. Potem so poiskali učence Janeza Krstnika in jih poskušali naščuvati proti Zveličarju. Ti farizeji niso sprejeli Krstnikovega poslanstva. Z zaničevanjem so opozorili na njegovo zdržno življenje, skromne navade in preprosta oblačila ter ga razglasili za fanatika. Ker je bil javno oznanil njihovo hinavščino, so se upirali njegovim besedam in poskušali nahujskati ljudi proti njemu./275/ Božji Duh je deloval na srca teh zasmehovalcev in jih prepričeval o grehu, a vendar so zavrgli Božji nasvet in izjavili, da je Janeza obsedel hudobni duh.

Ko se je Jezus začel družiti z ljudstvom, jesti in piti pri njihovih mizah, so ga obdolžili, da je požeruh in pijanec. A ravno ti možje, ki so ga za to obtoževali, so bili tega sami krivi. Prav kakor je Bog napačno predstavljen in mu Satan pripisuje svoje lastnosti, delajo tudi hudobni ljudje z Gospodovimi poslanci.

Farizeji niso hoteli...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Farizeji niso hoteli dojeti, da je Jezus jedel s cestninarji in grešniki zato, da bi prinesel nebeško luč njim, ki sedijo v temi. Niso hoteli priznati, da je vsaka beseda, ki jo je izgovoril božanski Učitelj, kakor seme, ki vzklije in obrodi sad za poveličevanje Boga. Odločili so se, da luči ne bodo sprejeli. Čeprav so nasprotovali Krstnikovemu poslanstvu, so bili zdaj pripravljeni za prijateljstvo z njegovimi učenci; upali so namreč, da si bodo s tem zagotovili njihovo pomoč proti Jezusu. Govorili so, da Jezus izničuje njihova stara izročila, in poudarjali nasprotja med Krstnikovo resno pobožnostjo in Jezusovim vedenjem na gostijah s cestninarji in grešniki.

Prav tedaj so bili Janezovi učenci v veliki žalosti. To je bilo še prej, preden jih je Janez poslal k Jezusu s svojim sporočilom. Njihov ljubljeni učitelj je bil v ječi, zato so preživljali dneve v objokovanju. Jezus ničesar ni ukrenil, da bi Janeza osvobodil, temveč se je zdelo, da celo ruši ugled njegovega nauka. Če je bil Janez poslan od Boga, zakaj so potem Jezus in njegovi učenci ubrali tako drugačno pot?

Janezovi učenci niso jasno razumeli Kristusovega delovanja. Menili so, da le morajo biti neki temelji za obtožbe farizejev. Tudi sami so izpolnjevali mnoge predpise rabinov in celo upali, da bodo opravičeni z izpolnjevanjem zapovedi. Post je veljal pri Judih za zaslužno dejanje; najstrožji med njimi so se postili dvakrat na teden. Janezovi učenci so se postili skupaj s farizeji, ko so prišli k Jezusu z vprašanjem: "Zakaj se mi in farizeji tolikokrat postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?" (Mat 9,14; Mar 2,18.)

Jezus jim je odgovoril zelo nežno. Ni poskušal popraviti njihovega napačnega stališča do posta, ampak jih je hotel pravilno poučiti o svojem poslanstvu. Uporabil je enako prispodobo kakor sam Krstnik, ko je pričal o Jezusu. Janez je rekel: "Kdor ima nevesto, je ženin; ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli/276/ ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno." (Jan 3,29.) Janezovi učenci so se seveda spomnili teh besed svojega učitelja, ko je Jezus uporabil to isto prispodobo in jim odgovoril: "Ali se morejo svatje postiti, kadar je ženin z njimi? " (Mar 2,19.)

Nebeški Knez je bil med svojim ljudstvom. Svetu je bil podarjen največji Božji dar. Blagor ubogim, kajti Kristus je prišel, da bi jih naredil za dediče svojega kraljestva. Blagor bogatim, kajti učil jih je, kako si lahko zagotovijo večno bogastvo. Blagor preprostim, ker jih bo zmodril za zveličanje. Blagor učenim, kajti Jezus jim je hotel razodeti globlje skrivnosti, kakor so jih kdaj dojeli. Resnice, ki so bile skrite od začetka sveta, naj bi postale ljudem razumljive po Zveličarjevem poslanstvu.

Janez Krstnik se je veselil, ker je videl Zveličarja. Kakšen vzrok za veselje so imeli učenci, da so lahko hodili in se pogovarjali z Veličastvom nebes! Kako naj bi potem žalovali in se postili. Morali so odpreti svoja srca, da prejmejo svetlobo njegove slave, da bi jo lahko razširili na vse, ki so sedeli v temi in smrtni senci.

Kristusove besede so pričarale čudovito podobo, toda nad njo je ležala temna senca, ki so jo lahko zaznale samo njegove oči. Rekel je: "Pridejo pa dnevi, ko se jim odvzame ženin; in tedaj se bodo postili." (Mat 9, 15.) Ko bodo učenci videli svojega Gospoda izdanega in križanega, bodo žalovali in se postili. V svojih zadnjih besedah, ki jim jih je izgovoril v zgornji izbi, je rečeno: "Malo, in ne boste me videli, in zopet malo, in boste me videli. Resnično, resnično vam pravim, da boste jokali vi in plakali, a svet se bo radoval; vi pa boste žalostni, ali vaša žalost se spremeni v radost." (Jan 16,19.20.)

Po njegovem prihodu iz groba se bo njihova žalost spremenila v veselje. Po svojem vnebohodu bo kot oseba odsoten, po Tolažniku pa bo vedno z njimi, in zato naj ne tratijo časa v žalovanju. A prav to je hotel Satan. Želel je, da bi na svet naredili vtis, kako so bili prevarani in razočarani. Vendar naj bi v veri gledali v nebeško svetišče, kjer Jezus opravlja zanje svojo službo. Svetemu Duhu, njegovemu namestniku, naj bi odprli svoje srce in se veselili luči njegove navzočnosti. Kljub vsemu bodo prišli nanje dnevi skušnjav in preizkušenj, ko bo nastal boj z vladarji tega sveta in vodji kraljestva teme. Tedaj, ko Kristus ne bo več osebno pri njih/277/ in ne bodo mogli prepoznati Tolažnika, se bodo vsekakor nujno morali postiti.

Farizeji so si prizadevali povišati sami sebe s strogim spolnjevanjem oblik, medtem pa so bila njihova srca polna zavisti in prepirljivosti. V Svetem pismu piše: "Glejte, postite se, da bi se pravdali in prepirali in da bi tepli s krivično pestjo. Ne postite se dandanašnji, da bi se slišal vaš glas na višavi. Ali je tak post, kakršnega volim; dan, ko človek muči svojo dušo? Pripogibati kot bičje svojo glavo in postlati si ležišče z raševnikom in pepelom: ali boš to imenoval post in dan po volji Gospodu?" (Iz 58,4.5.)

Pravi post ni samo zunanja služba. Sveto pismo pravi za post, ki je Bogu po volji: "Da razrešite spone krivičnosti, da snamete sužnji jarem ter oprostite tlačene in razbijete sleherni jarem! Podeli lačnemu iz svojega srca in nasiti potrto dušo!" (Iz 58,6.10.) Tukaj sta opisana pravi duh in značaj Kristusovega dela. Celotno njegovo življenje je bilo prostovoljno darovanje za zveličanje sveta. Ko se je postil v puščavi skušnjave ali jedel s cestninarji na Matevževi pojedini, je dajal svoje življenje za rešitev izgubljenih. Pravi duh predanosti se ne kaže v nekoristnem žalovanju, v telesnem poniževanju in v številnih daritvah, ampak v izročitvi samega sebe za prostovoljno službo Bogu in bližnjim.

Jezus je nadaljeval svoj odgovor Janezovim učencem s priliko: "Nihče ne utrga zaplate od nove obleke in je ne prišije na staro obleko, sicer skazi tudi novo, in stari se ne prilega zaplata od nove." (Luk 5,36.) Sporočilo Janeza Krstnika ni smelo biti poživljeno z izročili in praznoverjem. Poskus, da se spoji farizejska prevzetnost z Janezovim posvečenjem, bi samo še poglobil prepad med njimi.

Načela Kristusovega nauka ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Načela Kristusovega nauka se niso mogla uskladiti s farizejskimi oblikami. Kristus naj ne bi zadelal razpoke, ki je nastala z Janezovim naukom, ampak naj bi še bolj izrazil razliko med starim in novim. To dejstvo je Jezus ponazoril z naslednjimi besedami: "Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer predere novo vino mehove in vino se razlije in mehovi se pokaze." (Luk 5,37.) Usnjeni mehovi, ki so jih uporabljali kot posode za novo vino, so se čez nekaj časa izsušili in postali krhki, zato jih ni bilo možno uporabiti znova za isti namen. S tem znanim primerom je Jezus primerjal stanje judovskih voditeljev. Duhovniki, pismouki in poglavarji/278/ so vztrajali na stari poti obredov in izročil. Njihova srca so postala trda kakor izsušeni vinski mehovi, s katerimi jih je primerjal. Ker so se zadovoljili z vero, ki je temeljila na postavi, je bilo nemogoče, da bi postali posode žive nebeške resnice. Menili so, da njihova lastna pravičnost popolnoma zadostuje, zato niso želeli, da bi se njihovi veri dodala kakršna koli nova prvina. Božje dobre volje za ljudi niso sprejemali kot nekaj ločenega od njih samih. Povezovali so jo s svojimi zaslugami na temelju svojih dobrih del. Vera, ki deluje po ljubezni in čisti dušo, ni imela prostora v religiji farizejev, ki je bila sestavljena iz obredov in človeških prepovedi. Zato je bilo zaman vsako prizadevanje za združitev Jezusovih naukov z ustaljeno vero. Živa Božja resnica bi kakor novo vino raztrgala stare, razpadajoče mehove farizejskih izročil.

Farizeji so se imeli za preveč modre, da bi se jih moglo poučiti, za preveč pravične, da bi se šteli potrebne zveličanja, za preveč spoštovane, da bi potrebovali spoštovanje, ki prihaja od Kristusa. Zveličar se je odvrnil od njih, da bi poiskal druge, ki bodo sprejeli nebeško sporočilo. V neizobraženih ribičih, v cestninarju na trgu, v ženski iz Samarije in v preprostem ljudstvu, ki ga je poslušalo z veseljem, je našel nove posode za novo vino. Orodja v službi evangelija so tisti ljudje, ki z veseljem sprejmejo od Boga poslano luč. Ti so njegovi poslanci, ki naj svetu oznanijo spoznanje resnice. Če Kristusovi verniki po njegovi milosti postanejo nove posode, jih bo napolnil z novim vinom.

Čeprav je bilo Kristusovo oznanjevanje primerjano z novim vinom, vendar ni bilo novi nauk, temveč samo razodetje tega, kar je bilo oznanjevano že od začetka. Toda za farizeje je Božja resnica izgubila svoj prvotni pomen in lepoto. Zato je bil Kristusov nauk zanje skoraj v vsakem pogledu nov. Niso ga niti prepoznali niti upoštevali.

Jezus je opozoril na moč lažnih naukov, ki lahko uniči spoštovanje in hrepenenje po resnici. Rekel je: "In kdor je pil starino, noče precej novega, ker pravi: staro je boljše." (Luk 5,39.) Vsa resnica, ki je bila dana svetu po očakih in prerokih, je zablestela v Kristusovih besedah v novi lepoti. Vendar pa pismarji in farizeji niso hrepeneli po dragocenem novem vinu. Preden se niso izpraznili starih izročil, navad in običajev, za Kristusove nauke ni bilo prostora niti v njihovih srcih niti v njihovem umu. Oklepali so se mrtvih oblik in se odvrnili od žive resnice in Božje moči./279/

Zaradi tega so propadli Judje, a tudi mnogi ljudje današnjega časa bodo propadli zaradi tega. Tisoči delajo enako napako kakor farizeji, ki jih je Jezus okaral na Matevževi pojedini. Mnogi zavrnejo resnico, ki prihaja od Očeta luči, namesto da bi se odrekli kakšni priljubljeni navadi ali strmoglavili malika svojega mnenja. Zaupajo vase, opirajo se na lastno razumnost in se ne zavedajo svojega duhovnega siromaštva. Na silo hočejo biti zveličani na način, h kateremu bi lahko prispevali s pomembnim dejanjem. Ko ugotovijo, da ne morejo imeti deleža pri zveličavnem delu, potem ponujeno zveličanje zavrnejo.

Na izpolnjevanju zapovedi sloneča vera nikoli ne more voditi ljudi h Kristusu, ker je brez ljubezni in brez Kristusa. Post in molitev v duhu samoopravičenja sta gnusoba v Božjih očeh. Slovesna bogoslužna zborovanja, potek verskih obredov, zunanja ponižnost in izsiljene daritve pričajo o tem, da se ima ta, ki vse to opravlja, za pravičnega in upravičenega do nebes; ampak vse to je prevara. Z lastnimi deli si nikoli ne moremo kupiti zveličanja.

Danes je še prav tako, kakor je bilo v Kristusovem času. Farizeji ne poznajo svoje duhovne revščine. Njim je namenjeno naslednje sporočilo: "Ker praviš: Bogat sem in obogatel sem in ničesar ne potrebujem, in ne veš, da si revež in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag, ti svetujem, da kupiš od mene zlata, očiščenega v ognju, da obogatiš, in bela oblačila, da se oblečeš in da se ne pokaže sramota tvoje nagote." (Raz 3,17.18.) Vera in ljubezen sta v ognju očiščeno zlato. Za mnoge pa je zlato izgubilo svoj blesk in bogata zakladnica je izgubljena. Zanje je Kristusova pravičnost nenošena obleka in nedotaknjen izvir. Njim je rečeno: "Toda imam zoper tebe, da si opustil svojo prvo ljubezen. Spominjaj se torej, odkod si padel, in spokori se in delaj prva dela; ako pa ne, ti pridem in premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta, če se ne spokoriš." (Raz 2,4.5.)

"Božje daritve so potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne zametaš." (Ps 51,17.) Preden je lahko kdo Jezusov vernik v pravem smislu, se mora izprazniti svojega jaza. Ko se odpovemo jazu, Gospod lahko naredi novo stvarstvo. Novi mehovi lahko vsebujejo novo vino. Kristusova ljubezen prežame vernika z novim življenjem. V vsakem, ki gleda na Začetnika in Dovrševalca naše vere, se bo razodel Kristusov značaj./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

29. Sobota
Sobota je bila posvečena pri stvarjenju. Ker je bila postavljena zaradi človeka, ima svoj začetek v času, "ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7.) Mir je preveval svet; kajti zemlja je bila v skladnosti z nebesi. "Tedaj je pogledal Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Mojz 1,31.) Potem je počival, veseleč se svojega dokončanega dela.

Ker je počival v soboto, je blagoslovil "sedmi dan in ga posvetil". (1 Mojz 2,3.) Izločil ga je za sveti namen. Dal ga je Adamu kot dan počitka. Bil je spominski dan stvarjenja, in zato znamenje Božje moči in ljubezni. Sveto pismo pravi: "Spomin je napravil svojim čudežem. Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati." (Ps 111,4; Rim 1,20.)

Vse je ustvaril Božji Sin. "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu. Vse je po njej postalo, in brez nje ni nič postalo, kar je postalo." (Jan 1,1.3.) In ker je sobota spominski dan stvarjenja, je znamenje Kristusove ljubezni in moči.

Sobota usmerja naše misli na naravo in nas povezuje s Stvarnikom. V ptičjem petju, šelestenju dreves in glasbi morja lahko slišimo glas njega,/281/ ki je govoril z Adamom v raju "ob hladilnem vetriču dneva". (1 Mojz 3,8.) Ko zaznavamo v naravi Božjo moč, najdemo tolažbo, kajti Beseda, ki je ustvarila vse, daje življenje duši. On, "ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, On je, ki je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju". (2 Kor 4,6.) Zato je psalmist pel:


"Kajti razveseljuješ me, Gospod, s svojim delom,
glasno bom prepeval o dejanjih tvojih rok.
Kako velika so tvoja dela, Gospod,
silno globoke so tvoje misli." (Ps 92,4.5.)
Sveti Duh izjavlja po Izaiju: "Komu torej hočete primerjati mogočnega Boga? In kako podobo hočete postaviti poleg njega? ... Ali ne veste? Ali ne čujete? Ali se vam ne oznanja od začetka? Ali ne umejete ustanovitve zemlje? On je, ki stoluje nad okrožjem zemlje, in njeni prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebesa kakor tenčico in jih razpenja kakor šotor v prebivanje. ... Komu me torej hočete pripodobiti, da bi mu bil enak? pravi Sveti. Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi njegove presilne moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša. Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, Izrael: Skrita je moja pot pred Gospodom in moja pravda gre mimo mojega Boga? Ali ne veš in nisi li slišal? Gospod je večni Bog, Stvarnik krajev zemlje; On ne opeša in se ne utrudi. ... Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu/282/ podeljuje obilo moči. Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem tvoj Bog; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. Ozrite se v mene in rešeni boste, vsi kraji zemlje, zakaj jaz sem mogočni Bog in drug nobeden." (Iz 40,18-29; 41,10; 45,22.) To je v naravi zapisano sporočilo, ki naj ga sobota ohrani v spominu. Gospod je ukazal Izraelu posvečevati soboto, rekoč: "Moje sobote posvečujte, da bodo v znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog." (Ezek 20,20.)

Sobota je bila uvrščena v postavo, ki je bila dana na Sinaju; toda ni bila takrat prvič objavljena kot dan počitka. Izraelski narod je to vedel že pred prihodom pod Sinaj. Sobota se je posvečevala že na poti do tja. Ko so nekateri ta posvečeni dan oskrunili, jih je Gospod grajal: "Doklej se pa boste upirali, da spoštujete moje ukaze in moja povelja?" (2 Mojz 16,28.)

Sobota ni bila dana samo za Izraela, temveč za ves svet. Že v raju jo je Bog objavil človeku; in enako kakor drugi predpisi v zapovedih je tudi njena veljava neminljiva. O zapovedih, h katerim spada tudi četrta, je Kristus izjavil: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave." (Mat 5,18.) Vse dokler bodo obstajala nebesa in zemlja, bo sobota vedno znamenje Stvarnikove moči. In ko se bo na zemlji spet razcvetel raj, bodo Božji sveti dan počitka posvečevali vsi, ki bodo živeli pod soncem. "Od sobote do sobote" bodo prebivalci poveličane nove zemlje "prihajali molit pred mene, pravi Gospod." (Iz 66,23.)

Judje se z nobeno drugo njim zaupano ustanovo niso toliko razlikovali od okoliških narodov kakor ravno s soboto. Bog je želel, da jih posvečevanje tega dne označuje za njegove častilce. Sobota naj bi bila zunanje znamenje njihove ločitve od malikovalstva kakor tudi zveze s pravim Bogom. Da pa bi ljudje lahko posvečevali soboto, morajo tudi sami biti sveti. Po veri morajo postati sodeležniki Kristusove pravičnosti. Ko je bila Izraelcem dana zapoved: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ," jim je Gospod tudi rekel: "Sveti možje mi bodite." (2 Mojz 20,8; 22,31.) Samo tako je lahko sobota zaznamovala Izraelce kot častilce Boga.

Ko so Judje zapustili Boga in se sami prikrajšali za Kristusovo pravičnost, je sobota zanje izgubila svoj pomen. Satan se je poskušal povišati in ljudi speljati od Kristusa. Zato si je prizadeval spremeniti soboto, ker je ta znamenje Kristusove moči./283/ Judovski voditelji so se ravnali po Satanovi volji s tem, ko so obdali soboto z obremenjujočimi zahtevami. V Kristusovih dneh je bila sobota tako popačena, da je bila bolj podobna značaju sebičnih in samovoljnih ljudi, kakor pa da bi odsevala značaj ljubečega nebeškega Očeta. Rabini so predstavljali Boga v bistvu kot bitje, ki je dalo zapovedi, katerih ljudje ne morejo izpolnjevati. Spodbujali so ljudstvo, da gleda na Boga kot na tirana, in misli, da posvečevanje sobote, kakršno zahteva Bog, naredi ljudi trdosrčne in krute. Kristusova naloga je bila odpraviti to napačno predstavo. Čeprav so ga rabini spremljali z neusmiljenim sovraštvom, si niti najmanj ni prizadeval ustrezati njihovim zahtevam, marveč je soboto posvečeval v skladnosti z Božjo postavo.

Ko so se Zveličar in učenci neko soboto vračali s kraja bogoslužja, so šli skozi zrelo žitno polje. Jezus je podaljšal svoje delo do poznih ur, in ko so sedaj šli skozi polje, so učenci utrgali nekoliko žitnih klasov, jih meli v dlaneh in jedli zrna. To ne bi noben drug dan vzbudilo nobene pripombe; bilo je namreč dovoljeno, gredoč skozi žitno polje, sadovnjak ali vinograd, utrgati toliko sadežev, kolikor jih je kdo mogel spotoma pojesti. (Glej 5 Mojz 23,24.25.) Toda če si to naredil v soboto, se je štelo za oskrunjanje sobote. Ne samo da so trganje klasja imeli za neko vrsto žetve, temveč je tudi trenje v dlaneh veljalo za nekakšno mlatenje. To je bil po mnenju rabinov dvakratni prestopek.

Vohuni so se takoj pritožili Jezusu in rekli: "Glej, tvoji učenci delajo, kar se v soboto ne sme delati." (Mat 12,2.)

Ko so nekoč samega Jezusa ob kopeli v Betezdi obtožili skrunjenja sobote, se je zagovarjal z dokazovanjem, da je Božji Sin in da deluje v skladnosti z Očetom. Sedaj pa, ko so bili napadeni njegovi učenci,/284/ je opozoril tožnike na primere iz Starega zakona, na dejanja, ki so jih v soboto opravili ljudje, ki so bili v Božji službi.

Judovski učitelji so se hvalili, da poznajo Svete spise, Zveličar pa jim je v odgovoru očital, da jih ne poznajo. Rekel jim je: "Niste li brali, kaj je storil David, ko je bil lačen on in kateri so bili z njim: kako je šel v Božjo hišo in so jedli predložene kruhe, katerih ni smel jesti ne on, ne tisti, ki so bili z njim, razen samo duhovniki? Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote. Ali niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju skrunijo soboto, in so brez greha? Pravim vam pa, da je tu večji nego tempelj. Kajti Sin človekov je gospodar sobote." (Mat 12,3.4; Mar 2,27; Mat 12,5.6.8.)

Če je bilo Davidu dovoljeno...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Če je bilo Davidu dovoljeno jesti od kruhov v templju, ki so bili določeni za sveti namen, da bi potešil lakoto, potem tudi ni bilo narobe, če so učenci v svetih sobotnih urah trgali klasje in jedli zrna, da bi si potešili lakoto. Poleg tega so imeli duhovniki v templju ob sobotah več dela kakor druge dni; enako delo za posvetne zadeve bi bilo greh; toda duhovniki so opravljali delo v Božji službi. Opravljali so tiste obrede, ki so kazali na Kristusovo odrešeniško moč, in tako je bilo njihovo delo v skladnosti s ciljem sobote. Sedaj pa je prišel sam Kristus, in učenci, ki so opravljali njegovo naročilo, so bili zaposleni v Božji službi; vse, kar je bilo nujno za uresničenje tega naročila, so lahko opravljali tudi v soboto.

Kristus je hotel pokazati učencem in nasprotnikom, da ima služba Bogu prednost pred vsem drugim. Božje delo na tem svetu je človekovo odrešenje, zato je tudi to, kar se mora opraviti v soboto za izvršitev tega dela, v skladnosti s sobotno zapovedjo. Ta nauk je Jezus poudaril še s tem, da se je imenoval "Gospodar sobote", ki je vzvišen nad vsemi vprašanji in tudi nad vsakim zakonom. Večni Sodnik je oprostil učence krivde s tem, ko se je sklical na zapoved, za katero so bili obdolženi, da jo prestopajo.

Jezus ni dovolil, da bi to minilo samo z očitanjem sovražnikom. Pojasnil jim je, da so v svoji slepoti napačno razumeli smisel sobote. Rekel je: "Ko bi pa vedeli, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve,' ne bi obsojali nedolžnih." (Mat 12,7.) Številni brezsrčni obredi niso mogli nadomestiti/285/ pomanjkanja iskrene poštenosti in nežne ljubezni, ki vedno odlikujeta pravega častilca Boga.

Kristus je znova poudaril resnico, da so daritve same po sebi brezvredne. So samo sredstvo, a ne cilj. Njihova naloga je bila voditi ljudi k Zveličarju in jih s tem pripeljati v skladnost z Bogom. Bog ceni službo iz ljubezni. Če ni ljubezni, so zanj vse daritve in obredi žalitev. Prav tako je tudi s soboto. Ta je bila določena za to, da vzpostavi občestvo človeštva z Bogom; ko pa je bil njihov um zaposlen z utrudljivimi obredi, je bil Božji namen s soboto prekrižan. Njeno zgolj zunanje posvečevanje je bilo posmehovanje.

Neko drugo soboto je Jezus pri vstopu v shodnico zagledal moža, ki je imel suho roko. Farizeji so ga opazovali; želeli so videti, kaj bo naredil. Zveličar je dobro vedel, da so gledali nanj kot na prestopnika zapovedi, če je ob sobotah zdravil. Vendar ni omahoval zrušiti pregrad človeških zahtev, ki so ograjevale soboto. Trpečemu možu je Jezus rekel, naj stopi na sredo, in potem vprašal: "Ali se sme v soboto storiti dobro ali hudo, življenje oteti ali pogubiti?" (Mar 3,4.) Pri Judih je veljalo pravilo, da kdor ne naredi dobrega dela, ko ima priložnost za to, naredi s tem hudo delo; ne rešiti ogroženega življenja je pomenilo ubiti ga. Tako se je Jezus srečal z rabini na njihovih tleh. "Oni pa molčijo. In jih z jezo pogleda naokrog, pomilujoč zakrknjenost njih srca, in veli človeku: Iztegni svojo roko! In iztegne, in njegova roka je bila zdrava." (Mar 3,4.5.)

Ko so Jezusa vprašali: "Ali se sme v soboto zdraviti?" je odgovoril: "Kateri človek je med vami, ki ima eno ovco, in če mu ta pade v soboto v jamo, da je ne zgrabi in ne izvleče? In koliko boljši je človek od ovce! Zatorej se sme v soboto dobro delati." (Mat 12,10-12.)

Vohuni si vpričo množice niso upali Kristusu odgovoriti, ker so se bali, da si bodo nakopali težave. Vedeli so, da je govoril resnico. Raje bi pustili človeka trpeti, kakor pa da bi prestopili svoja izročila. So pa osvobodili žival, da bi lastniku prihranili izgubo, ki bi jo trpel, če bi jo pustili. S tem so nemi živali izkazovali večjo skrb kakor človeku, ki je bil vendar ustvarjen po Božji podobi. To jasno ponazarja delovanje vseh lažnih ver. Te pa izvirajo iz človekove želje, da se povzdigne nad Boga, končujejo pa se s tem,/286/ da človeka ponižajo pod žival. Vsaka vera, ki se upira Božji oblasti, prevara človeka za Božjo slavo, kakršno je imel pri stvarjenju in v kakršno naj bi ga Kristus vrnil. Vsaka lažna vera uči svoje pripadnike, da so ravnodušni do človeških potreb, do trpljenja in pravic. Evangelij pa visoko vrednoti človeštvo, ki je odkupljeno s Kristusovo krvjo, in nas uči nežno upoštevati človekove želje in trpljenje. Gospod pravi, da je "mož dražji od prečistega zlata in človek od ofirskega zlata". (Iz 13,12.)

Ko je Jezus vprašal farizeje, ali je pravilno v soboto delati dobro ali hudo, življenje rešiti ali ga pogubiti, jih je postavil pred njihove lastne hudobne namene. Z ogorčenim sovraštvom so mu stregli po življenju, medtem ko je On želel reševati življenje in osrečiti množice. Ali je bilo boljše v soboto ubijati, kar so nameravali oni, ali pa zdraviti bolne, kar je delal Jezus? Kaj je bilo bolj pravično: ljubiti vse ljudi in to dokazati z deli usmiljenja ali pa v Božjem svetem dnevu gojiti v srcu misli o uboju?

Z ozdravitvijo suhe roke je Jezus obsodil judovske običaje, četrto zapoved pa je pustil tam, kamor jo je nekoč postavil Bog. "Zatorej se sme v soboto dobro delati," je rekel. (Mat 12,12.) S tem ko je odpravil nesmiselne judovske omejitve, je izkazal čast soboti, medtem ko so Jezusovi tožniki onečaščali Božji sveti dan.

Mnogi, ki zagovarjajo mnenje, da je Kristus odpravil zapovedi, učijo, da je prestopil soboto in celo opravičil učence, ko so ravnali enako. Taki preroki v resnici zavzemajo enako stališče kakor dlakocepski Judje. Tako nasprotujejo temu, kar je Kristus pričal o sebi, ko je rekel: "Kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni". (Jan 15,10.) Niti Zveličar niti njegovi učenci niso kršili sobotne zapovedi. Kristus je bil živi predstavnik zapovedi. V svojem življenju ni prestopil niti enega samega njihovega svetega predpisa. Opazoval je ljudstvo kot priče tistih, ki so iskali priložnost, da bi ga obsodili, in brez ugovora jih je lahko vprašal: "Kdo izmed vas me more dolžiti greha?" (Jan 8,46.)

Zveličar ni prišel odstavit besed ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zveličar ni prišel odstavit besed očakov in prerokov, saj je sam govoril po teh predstavnikih. Vse resnice Božje besede so prišle od njega. Toda vsi ti neprecenljivi dragulji so bili dani v napačne okvire. Njihova dragocena luč se je uporabljala v službi zmote. Bog je želel, da se vzamejo iz okvira zmot/287/ in dajo v ogrodje resnice. To delo pa je lahko opravila samo Božja roka. S svojo povezavo z zablodo je resnica služila Božjemu in človeškemu sovražniku. Kristus je prišel zato, da bi jo zopet postavil tja, kjer bi poveličala Boga in človeštvu omogočila zveličanje.

Jezus je rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka, a ne človek zaradi sobote." (Mar 2,27.) Ustanove, ki jih je vzpostavil Bog, so za blagor človeštva. "Vse je namreč zavoljo vas. Bodisi Pavel ali Apolo ali Kefa, bodisi svet ali življenje ali smrt, bodisi sedanje ali bodoče: vse je vaše, vi pa ste Kristusovi, a Kristus Božji." (2 Kor. 4,15; 1 Kor 3,22.23.) Zakon desetih zapovedi, katerih del je tudi sobota, je dal Bog za blagor ljudi. Mojzes je dejal: "In Gospod nam je zapovedal, da izpolnjujmo vse te postave, da se bojmo Gospoda, svojega Boga, nam v dobro vse dni, da bi nas ohranil v življenju." (5 Mojz 6,24.) Izraelu je bilo po psalmistu poslano sporočilo: "Služite Gospodu z veseljem, pridite pred njegovo obličje z radostnim petjem! Spoznajte, da je Gospod Bog, On nas je ustvaril, ne pa mi sebe; njegovo ljudstvo smo in ovce njegove paše. Stopite v njegova vrata s hvalno daritvijo, s poveličevanjem v njegove veže." (Ps 100,2-4.) A za vsakogar, "kdor koli hrani soboto, da bi je ne oskrunil", Gospod pravi: "Nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši." (Iz 56,6.7.)

"Kajti Sin človekov je gospodar sobote." (Mat 12,8.) Te besede so polne navodil in tolažbe. Ker je bila sobota ustvarjena zaradi človeka, je Gospodov dan. Pripada Kristusu, kajti vse je narejeno po njem. Brez njega "ni nič postalo, kar je postalo". (Jan 1,3.) Ker je vse ustvaril, je vzpostavil tudi soboto. On je izločil ta dan kot spomin na delo stvarjenja. In tako usmerja sobota nanj kot na Stvarnika in na Posvečevalca. V soboti je tudi pojasnilo, da je ta, ki je ustvaril vse stvari v nebesih in na zemlji in v katerem so združene vse stvari, glava cerkve, in da smo po njegovi moči spravljeni z Bogom. Bog je rekel za Izraela: "Pa tudi svoje sobote sem jim dal, naj bodo znamenje med menoj in njimi, da bi spoznali, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem" - jih naredim svete. (Ezek 20,12.) Torej je sobota znamenje Kristusove moči, ki nas posvečuje, in je dana vsem, ki jih Kristus posvečuje. Kot znamenje posvečujoče moči je sobota dana vsem, ki po Kristusu postajajo del Božjega Izraela./288/

Gospod pravi: "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, sveti častitljiv Gospodov dan, ... tedaj se boš razveseljeval v Gospodu." (Iz 58,13.14.) Vsem, ki sprejmejo soboto kot znamenje ustvarjalne in zveličavne Kristusove moči, bo sobota naslada, in ker bodo v njej videli Kristusa, se bodo veselili v njem. Sobota jih usmerja na dela stvarjenja kot dokaz njegove mogočne odrešitvene moči. Medtem ko sobota spominja na izgubljeni mir v raju, govori o znova pridobljenem miru po Zveličarju. Vsaka stvar v naravi ponavlja vabilo: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

30. Izbor dvanajsterih
Temeljno besedilo Mar 3,13-19; Luk 6,12-16.


"In stopi na goro in pokliče k sebi, katere je sam hotel; in pridejo k njemu. In postavi jih dvanajst, da bodo z njim in da jih pošlje oznanjevat." (Mar 3,13.14.)

Na obronku gore v zavetju dreves nedaleč od Genezareškega jezera je bila dvanajsterica povabljena v apostolsko službo; tam je bila povedana pridiga na Gori blagrov. Polja in griči so bili Jezusovi priljubljeni bivalni prostori in pomembni del svojih naukov je povedal pod vedrim nebom rajši kakor v templju ali shodnicah. Nobena shodnica ne bi mogla sprejeti množice, ki je šla za njim; vendar to ni bil edini razlog, zaradi katerega si je izbral poučevanje v poljih in gajih. Jezus je ljubil prizore iz narave. Vsak miren kotiček je zanj pomenil svetišče.

Prvi prebivalci na zemlji so si prostor pod drevesi v Raju izvolili za svoje svetišče. Tam je Kristus imel zvezo z očetom človeštva. Naši prastarši so po izgonu iz Raja še dalje imeli bogoslužja po poljih in gajih, in tam jih je Kristus seznanjal z evangelijem svoje milosti. Kristus je bil tisti, ki se je pogovarjal z Abrahamom pri Mamrejevih hrastih;/290/ z Izakom, ki je odšel pred večerom molit na polje; z Jakobom na podnožju griča ob Betelu; z Mojzesom sredi Madianskega gorovja in z dečkom Davidom, ko je pasel svoje črede. Kristus je dal navodilo izraelskemu narodu, da je 1500 let vsako leto zapustil svoje domove za en teden in prebival v senčnicah, narejenih iz zelenih vej "žlahtnih dreves in palmovih mladik in vej z listnatih dreves in vrbja od potoka". (3 Mojz 23,40.)

Zaradi vzgoje učencev se je Jezus odločil umakniti iz mestnega vrveža v tišino polj in gričev, ker se je to bolj ujemalo z nauki o samoodpovedi, o katerih jih je želel poučiti. Med svojo službo je rad zbral ljudi okrog sebe pod modrim nebom na kakšnem s travo poraslem obronku ali na obali jezera. Tam je lahko obdan z deli svojega stvarjenja usmeril misli poslušalcev z umetnega na naravno. V rasti in razvoju narave so bila razodeta načela njegovega kraljestva. Ljudje so se z opazovanjem Božjih gričev in čudovitih del njegovih rok lahko naučili dragocenih naukov o božanski resnici. Kristusov nauk se jim je ponavljal v vseh stvareh narave. Tako je z vsemi, ki odhajajo v polja s Kristusom v srcu. Počutili se bodo obdani s svetim vplivom. Podrobnosti v naravi prenašajo ponazoritve našega Gospoda in ponavljajo njegove nasvete. Zveza z Bogom v naravi dviguje um in daje počitek srcu.

Prišel je čas, ko je bilo potrebno narediti prvi korak pri organiziranju cerkve, ki naj bi bila po Kristusovem odhodu njegov predstavnik na zemlji. Niso imeli na voljo dragocenega svetišča, temveč je Zveličar odpeljal učence na svoje priljubljeno počivališče, zato so bile svete izkušnje tistega dne v njihovem umu za vselej povezane z lepoto hribov, dolin in jezera.

Jezus je povabil učence, da bi jih poslal kot svoje priče objavit svetu, kar so od njega videli in slišali. Nobeno človeško bitje še nikoli ni bilo poklicano za tako pomembno službo, od katere je bila višja le še Kristusova. Postati so morali Božji sodelavci v reševanju sveta. Kakor je v Starem zakonu dvanajst očakov predstavljalo Izraela, tako naj bi dvanajst apostolov predstavljalo evangeljsko cerkev.

Zveličar je poznal značaj izbranih ljudi; pred njim so bile odgrnjene vse njihove slabosti in napake;/291/ poznal je nevarnosti, ki jih bodo morali preživeti, in odgovornosti, ki jim bodo naložene; zato je bilo njegovo srce polno nežne ljubezni do teh izvoljencev. Vso noč je ostal sam na gori ob Genezareškem jezeru in molil zanje, oni pa so spali pod goro. Ob prvem svitu jih je poklical k sebi, ker jim je imel povedati nekaj pomembnega.

Ti učenci so že nekaj časa delali z Jezusom. Janez in Jakob, Andrej in Peter, kot tudi Filip, Natanael in Matej so bili z njim tesneje povezani od drugih in so bili priče večjemu številu njegovih čudežev. Peter, Jakob in Janez so bili še v tesnejši zvezi z njim. Bili so neprestano ob njem in imeli priliko videti njegove čudeže in poslušati njegove besede. Janez je bil z njim najbolj domač, tako je bilo zanj značilno, da je učenec, ki ga je Jezus ljubil. Zveličar je ljubil vse, Janezov duh pa je bil najbolj dovzeten. Bil je najmlajši med učenci, zato je z otroškim zaupanjem odprl svoje srce Jezusu. Tako je postal deležen večje Kristusove naklonjenosti in po njem so bili Božjemu ljudstvu objavljeni najgloblji Zveličarjevi nauki.

Na čelu ene izmed skupin, v katere so bili razdeljeni učenci, je Filipovo ime. Bil je prvi učenec, ki mu je Jezus jasno ukazal: "Pojdi za menoj!" (Jan 1,43.) Filip je bil iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. Poslušal je nauk Janeza Krstnika in slišal, ko je Janez razglasil Kristusa za Božje Jagnje. Iskreno je iskal resnico, bil pa je počasnega srca za verovanje. Čeprav se je tudi sam pridružil Kristusu, vendar ni bil popolnoma prepričan o Jezusovem božanstvu, kar se je pokazalo, ko ga je oznanil Natanaelu. Glas iz nebes je razglasil Jezusa za Božjega Sina, Filip pa ga je imel za "Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina". (Jan 1,45.) Filipovo pomanjkanje vere se je ponovno pokazalo,/292/ ko je bilo treba nasititi pet tisoč mož. Jezus jih je zaradi preizkušnje vprašal: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) Filipov odgovor je razodel njegovo nevero: "Za dvesto denarjev jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega." (Jan 6,7.) Jezus je bil žalosten. Čeprav je Filip videl njegova dela in občutil njegovo moč, vendar ni imel vere. Ko so Grki spraševali pri Filipu za Jezusa, ni izkoristil priložnosti, da bi jih predstavil Zveličarju, temveč se je obrnil k Andreju. V zadnjih urah pred križanjem so Filipove besede znova jemale vero. Ko je Tomaž rekel Jezusu: "Gospod, ne vemo, kam greš, in kako moremo vedeti pot?" je Zveličar odvrnil: "Jaz sem pot in resnica in življenje. ... Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta." Filipov odgovor pa je pokazal nevero: "Gospod, pokaži nam Očeta, in dosti je nam." (Jan 14,5-8.) Učenec, ki je tri leta živel z Jezusom, je bil tako počasnega srca in slab v veri.

Srečno nasprotje s Filipovo nevero je bilo Natanaelovo otroško zaupanje. Bil je mož silovito resne narave, čigar vera je slonela na nevidni resničnosti. A vendar je bil Filip učenec v Kristusovi šoli, in božanski Učitelj je potrpežljivo prenašal njegovo nevero in počasno razumevanje. Po izlitju Svetega Duha na učence je Filip postal učitelj Božjega reda. Vedel je, o čem govori, in poučeval je z zanesljivostjo, ki je prepričevala poslušalce.

Medtem ko je Jezus pripravljal učence za posvečenje, si je neki nepovabljen človek prizadeval, naj ga sprejme mednje. To je bil Juda Iškarijot, ki se je tudi imel za Kristusovega sledilca. Zahteval je prostor med ožjim krogom učencev. Rekel je zelo resno in na videz iskreno: "Učitelj, hočem za tabo hoditi, kamor koli pojdeš." (Mat 8,19.) Jezus ga ni ne odklonil ne dobrodošlo pozdravil, temveč mu je odgovoril z resnim glasom: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima,/293/ kamor bi naslonil svojo glavo." (Mat 8,20.) Juda je veroval, da je Jezus Mesija; s pridružitvijo apostolom je računal, da si bo zagotovil visok položaj v novem kraljestvu. To upanje je Jezus želel pokopati s svojimi besedami o siromaštvu.

Učenci so si želeli, da bi bil Juda med njimi. Imel je videz, ki je vlival spoštovanje, bil je bistroumen, učinkovit in nadarjen mož, zato so ga priporočali Jezusu kot človeka, ki bi mu pomenil veliko pomoč pri delu. Bili so zelo presenečeni, ko ga je Jezus hladno sprejel.

Učenci so bili...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Učenci so bili razočarani, ker Jezus ni poskušal sodelovati z Izraelovimi voditelji. Zdelo se jim je napačno, da ni zahteval podpore za svoje delo pri teh vplivnih ljudeh. Če bi bil odklonil Juda, bi se začeli spraševati o modrosti svojega Učitelja. Poznejša Judova zgodovina jim je pokazala, kako nevarno je dovoliti posvetni presoji, da pomaga odločiti, ali je kdo sposoben za Božje delo. Sodelovati s takimi ljudmi, kakor so si jih želeli apostoli, bi pomenilo izdati delo v roke njegovih najhujših sovražnikov.

Ko se je Juda pridružil učencem, ni bil neobčutljiv za lepoto Kristusovega značaja. Čutil je vpliv božanske moči, ki je duše privabljala k Zveličarju. On, ki ni prišel prelomit nalomljenega trsta in pogasit tlečega stenja, ni hotel odkloniti te duše, dokler bo vsaj še malo hrepenela po luči. Zveličar je bral Judovo srce; poznal globino krivičnosti, v katero bo padel, če ga ne bo rešila Božja milost. Ko ga je sprejel, ga je postavil tja, kjer je lahko vsak dan imel stik z izvirom njegove nesebične ljubezni. Tudi Juda bi lahko postal državljan nebeškega kraljestva, če bi hotel odpreti svoje srce Kristusu, da bi Božja milost iz njega izgnala hudobnega duha sebičnosti.

Bog jemlje ljudi takšne, kakršni so, torej z vsemi človeškimi značajskimi potezami, in jih usposablja za svojo službo, če se mu želijo podrediti in se učiti od njega. Ne izbira jih zaradi njihove popolnosti, temveč kljub njihovi nepopolnosti; s spoznanjem in izvajanjem resnice so lahko s Kristusovo milostjo spremenjeni v njegovo podobo.

Juda je imel enake možnosti kakor drugi učenci. Poslušal je iste dragocene nauke. Poslušnost resnici,/294/ ki jo je zahteval Kristus, pa se ni ujemala z Judovimi željami in nameni, zato se ni hotel odpovedati svojim zamislim, da bi prejel nebeško modrost.

Kako nežno je Zveličar ravnal s svojim bodočim izdajalcem! Jezus se je v svojem nauku precej ukvarjal z načeli dobrodelnosti, ki je udrihala po koreninah pohlepnosti. Vpričo Juda je žigosal ogabni značaj lakomnosti, in ta učenec je večkrat razumel, da je bil opisan njegov značaj in izpostavljen njegov greh, vendar ni hotel priznati in opustiti svoje krivičnosti. Zadostoval je samemu sebi in je dalje ravnal nepošteno, namesto da bi se uprl skušnjavi. Kristus je stal pred njim kot živi zgled, kakršen bi moral postati on, če bi uporabil Božje posredovanje in pomoč; ampak Juda je ostajal gluh za vse te nauke.

Jezus ga nikoli ni strogo pokaral zaradi njegove lakomnosti. Tudi ko mu je dokazal, da bere njegove misli kakor odprto knjigo, je z božansko potrpežljivostjo prenašal tega človeka v zmoti. Ponujal mu je najbolj vzvišene spodbude, da bi delal, kar je prav, zato Juda ni imel opravičila, ko je zavrgel nebeško svetlobo.

Namesto da bi hodil v luči, je obdržal svoje hibe. Gojil je hudobne želje, maščevalne strasti, temačne in čemerne misli. Končno je Satan popolnoma zagospodaril nad njim. Juda je postal predstavnik Kristusovega sovražnika.

Ko se je Juda pridružil Jezusu, je imel nekaj dragocenih značajskih lastnosti, s katerimi bi lahko postal blagoslov za cerkev. Če bi bil pripravljen nositi Kristusov jarem, bi utegnil postati eden najuglednejših apostolov. Toda on je zakrknil svoje srce, kadar koli je bil opozorjen na svoje hibe, ošabnost in upor pa sta spodbujala njegovo sebično slavoljubnost. Tako se je onesposobil za delo, ki mu ga je zaupal Bog.

Vsi učenci so imeli resne pomanjkljivosti, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vsi učenci so imeli resne pomanjkljivosti, ko jih je Jezus poklical v službo. Sam Janez, ki je bil v najtesnejši zvezi s Ponižnim in Krotkim, ni bil ponižne in popustljive narave. On in njegov brat sta bila imenovana "sinova groma". (Mar 3,17.) Ko sta bila z Jezusom, je vsako pomanjkanje obzirnosti do njega izzvalo v njiju jezo in napadalnost. Nagla jeza, maščevalnost, kritizerstvo, vse to je bilo v ljubljenem učencu. Bil je ošaben, želel si je biti prvi v Božjem kraljestvu. Ampak iz dneva v dan je opazoval Jezusovo nežnost in potrpežljivost, ki je bila čisto nasprotje njegovemu nasilniškemu duhu. Odprl je srce božanskemu vplivu,/295/ in postal ne samo poslušalec, temveč tudi delavec Zveličarjevih besed. Njegov "jaz" je bil skrit v Kristusu. Naučil se je nositi njegov jarem in prenašati njegovo breme.

Jezus je svoje učence karal, opozarjal in opominjal; vendar ga Janez in njegovi bratje niso zapustili; izbrali so si Jezusa ne glede na graje. Zveličar se ni umaknil od njih zaradi njihovih slabosti in napak. Do konca so ostali z njim v njegovih preizkušnjah in se učili naukov iz njegovega življenja. Z opazovanjem Kristusa so spreminjali svoj značaj.

Apostoli so se zelo razlikovali po svojih navadah in nagnjenjih. Med njimi je bil cestninar Matevž Levi; Simon s priimkom Gorečnik, odločni sovražnik rimske oblasti; velikodušni in nagli Peter; sebični in skopi Juda; Tomaž, ki je imel dobro srce, bil pa je boječ in plašen; Filip, počasnega srca in nagnjen k dvomu; slavoljubna in prostodušna Zebedejeva sinova, in njihovi bratje. Vsi ti so se zbrali, vsak je imel svoje napake in bodisi podedovana ali pridobljena nagnjenja k slabemu, toda v Kristusu in z njim so morali živeti v Božji družini ter se učiti postati eno v veri, nauku in duhu. Doživeti so morali svoje preizkušnje, žalosti, različnosti mišljenja; a dokler koli je Kristus prebival v njihovih srcih, ni mogel nastati prepir. Njegova ljubezen jih je spodbudila, da so se ljubili med seboj; Učiteljevi nauki so dosegli, da so uskladili vse razlike, in pripeljali apostole do sloge, edinosti, dokler niso postali enih misli in presojanja. Kristus je postal vzvišeno središče, zato so se približevali drug drugemu prav tako, kolikor bolj so se približali središču.

Po končanem poučevanju učencev je Jezus zbral okrog sebe malo skupino, pokleknil mednje, položil roke na njihove glave ter jih z izgovorjeno molitvijo posvetil za svoje sveto delo. Tako so bili Gospodovi učenci posvečeni za službo evangelija.

Kristus za svoje predstavnike med ljudmi ni izbral angelov, ki niso nikoli padli, temveč ljudi z enakimi strastmi kakor ti, katere si prizadevajo rešiti. Kristus je nase vzel človeškost, da bi se lahko približal človeštvu. Božanskost je potrebovala človeškost; kajti oboje - božansko in človeško - je bilo potrebno, da bi prineslo zveličanje svetu. Božanskost je potrebovala človeškost, da bi človeškost lahko postala prenosnik zveze med Bogom in človekom. Tako je tudi s Kristusovimi služabniki in glasniki. Človeku je potrebna moč zunaj njega in nad njim, da bi obnovila v njem Božjo podobo in ga usposobila za opravljanje Božjega dela;/296/ zaradi tega pa človeško sodelovanje ne postane nepomembno. Če se človeštvo zanaša na božansko moč in Kristus po veri prebiva v srcu, potem človekova moč zaradi sodelovanja z božansko postane uporabna za dobro.

Ta, ki je poklical galilejske ribiče, še vabi ljudi v svojo službo. Svojo moč želi pokazati po nas prav tako, kakor jo je razodel po prvih učencih. Četudi smo še tako grešni in nepopolni, nam Gospod ponuja možnost sodelovanja s seboj, vajenstvo pri Kristusu. Vabi nas, naj se podvržemo božanskemu poučevanju, da bi združeni s Kristusom lahko opravili Božje delo.

"Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7.) Zaradi tega je oznanjevanje evangelija zaupano grešnim ljudem, in ne angelom. To kaže, da je Božja moč ta, ki deluje po slabostih človeške narave; to nas spodbuja k veri, da moč, ki je pomagala drugim, kateri so imeli enake slabosti kakor mi, lahko pomaga tudi nam. Kdor je sam "obdan s slabostjo", "more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi". (Heb 5,2.) Ker so bili sami ogroženi, poznajo nevarnosti in težave poti, zato so povabljeni pomagati vsem, ki se znajdejo v podobnih nevarnostih. Nekateri ljudje so žalostni zaradi dvoma, obremenjeni zaradi slabosti, slabi v veri in še niso sposobni prijeti Nevidnega, ampak prijatelj, ki ga lahko vidijo, pride k njim namesto Kristusa, in lahko postane člen, ki bo povezal njihovo šibko vero s Kristusom.

Mi moramo biti delavci skupaj z nebeškimi angeli pri objavljanju Jezusa svetu. Ti nestrpno čakajo na naše sodelovanje; ker človek mora postati prenosnik zveze s človekom. Ko se s posvečenjem vsega srca izročimo Kristusu, se angeli veselijo, da lahko po naših besedah razodenejo Božjo ljubezen.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

31. Pridiga na Gori blagrov
Temeljno besedilo Mat 5 do 7


Kristus je redko kdaj zbiral učence na samem, da bi sprejemali njegove besede. Za svoje poslušalce ni izbral samo poznavalce poti življenja. Njegov načrt je bil doseči množice, ki so živele v neznanju in zmoti. Svoj nauk o resnici je oznanjal tam, kjer je lahko vplival na popačeno dojemanje. On sam je bil resnica; vedno je bil pripravljen pomagati, njegove iztegnjene roke so bile pripravljene blagoslavljati, z opomini, prošnjami in spodbujanjem pa je vedno poskušal dvigniti vsakogar, ki je prišel k njemu.

Pridiga na gori je bila povedana množici, čeprav je bila namenjena zlasti učencem. Po posvečenju apostolov je Jezus odšel z njimi k obali jezera. Tam se je začelo že zgodaj zjutraj zbirati ljudstvo. Poleg siceršnjih obiskovalcev iz galilejskih mest so bili tam še ljudje iz Judeje, in celo iz Jeruzalema; nadalje iz Bereje, Deseteromestja, Idumeje, kraja na jugu Judeje, Tira in Sidona, feničanskih mest ob Sredozemskem morju. "Ko so slišali, kakšne reči dela, so prišli k njemu, ... da bi se ga dotaknili, kateri koli so imeli nadloge. Iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse." (Mar 3, 8.10; Luk 6,19.)

Obala je bila preozka, zato ni bilo stojišča, kjer bi lahko njegov glas dosegel vse, ki so ga hoteli slišati. Zato jih je popeljal k vznožju gore. Ko je dosegel planoto, kjer je bil primeren prostor za zbiranje množice, se je usedel na travo, učenci in ljudstvo pa so ga posnemali./298/

Učenci so vedno sedeli ob samem Jezusu. Ljudje so se neprestano prerivali okrog njega, učencem pa je bilo jasno, da si ne smejo dovoliti, da bi jih izrinili iz njegove bližine. Usedli so se tesno poleg njega, da jim ne bi ušla niti ena beseda njegovega pouka. Bili so pozorni poslušalci, željni razumevanja resnice, ki naj bi jo oznanili vsem deželam in rodovom.

Ker so slutili, da bodo slišali nekaj nenavadnega, so se primikali k Učitelju. Verovali so, da bo kraljestvo kmalu vzpostavljeno, dogodki tega jutra pa so jih prepričali, da se bo v zvezi z njim oznanil kak razglas. Tudi množica je bila polna pričakovanja, njihovi živahni obrazi so dokazovali globoko zanimanje. Medtem ko je ljudstvo sedelo na zelenem obronku griča in pričakovalo besede božanskega Učitelja, so njihovo srce napolnjevale misli o prihodnji slavi. Tam so bili pismouki in farizeji, ki so hrepeneli za dnem, ko bodo lahko zavladali nad osovraženimi Rimljani in se dokopali do bogastva in sijaja velikega svetovnega kraljestva. Revni kmetje in ribiči so upali, da bodo slišali zagotovilo, da bodo njihove borne koče, pičla hrana, s težaškim delom napolnjeno življenje in strah pred revščino zamenjani z razkošnimi palačami in lahkotnimi dnevi. Upali so, da bo njihovo grobo oblačilo, ki jim je podnevi služilo za ogrinjalo, ponoči pa za odejo, Kristus zamenjal z bogatimi in dragocenimi oblekami njihovih zavojevalcev. Vsa srca so se prebujala s ponosnim upanjem, da bo Izrael kmalu počaščen pred narodi kot Gospodov izvoljenec in Jeruzalem povišan v prestolnico vesoljnega kraljestva.

Kristus je razočaral njihove upe glede pozemske velikosti. S pridigo na Gori blagrov je hotel odstraniti to, kar je zgradila napačna vzgoja, in svojim poslušalcem dati pravi pojem o svojem kraljestvu in značaju. Zmot ljudstva ni napadel naravnost. Videl je bedo sveta, ki jo je povzročil greh, vendar ni podal žive podobe njihove nesreče. Poučeval jih je o nečem mnogo boljšem od tega, kar so poznali. Ne da bi se bojeval proti njihovim predstavam o Božjem kraljestvu, jim je govoril o pogojih vstopa vanj in dovolil, naj vsak sam sklepa o njegovi naravi. Resnice, ki jih je učil, niso za nas nič manj pomembne, kakor so bile za ljudstvo, ki je tedaj hodilo za njim. Nam je ravno tako potrebno spoznati temeljna načela Božjega kraljestva, kakor je bilo njim.

Kristusove prve besede, ki jih je spregovoril ljudstvu na gori, so bile besede blagoslova. Dejal je, da so srečni tisti, ki sprevidijo svojo duhovno revščino/299/ in čutijo potrebo po odrešenju. Evangelij je treba oznanjati ubogim. Ne razodeva se duhovno prevzetnim, ki trdijo, da so bogati in jim nič ne manjka, temveč njim, ki so ponižni in potrti. Za greh je odprt samo en vir, in sicer izvir za uboge v duhu.

Naduto srce si prizadeva zaslužiti odrešenje, ampak temelj naše pravice do nebes in primernosti zanj je edino Kristusova pravičnost. Gospod ničesar ne more napraviti za obnovitev človeka, dokler se sam, prepričan o svoji slabosti in prost sleherne misli o samozadostnosti, ne odpove svoji pravičnosti in podredi Božjemu vodstvu. Tedaj lahko dobi dar, ki mu ga je Bog pripravljen podariti. Nič ni prikrajšano človeku, ki čuti potrebo. Ima prost pristop k njemu, ki ima vsega obilo. "Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih." (Iz 57,15.)

"Blagor jim, ki žalujejo, ker oni bodo potolaženi." (Mat 5,4.) Kristus s temi besedami ne uči, da ima žalost sama po sebi moč odstraniti krivdo greha. Ne odobrava namišljene ali lažne ponižnosti. Ne govori o žalosti, ki vsebuje malodušnost ali tarnanje. Čeprav smo žalostni zaradi grehov, se vseeno moramo veseliti dragocene prednosti, da smo Božji otroci.

Pogostokrat smo žalostni, ker nam naša zla dejanja prinašajo neprijetne posledice; to pa ni pravo spokorjenje. Iskrena žalost zaradi greha je sad delovanja Svetega Duha. Duh odkriva nehvaležnost srca, ki je preziralo in žalostilo Zveličarja, in On nas pripelje potrte h križevemu podnožju. Z vsakim grehom Jezusu prizadevamo nove rane. Ob pogledu nanj, ki smo ga prebodli, bomo žalostni zaradi grehov, ki so mu povzročili trpljenje. Taka žalost nas pripelje do tega, da opustimo greh.

Ljudje tega sveta bodo imeli tako žalost za slabost, vendar pa je to moč, ki spokornika spaja z Neskončnim z nezlomljivimi sponami. Dokazuje, da Božji angeli vračajo človeku milost, ki jo je izgubil zaradi trdega srca in prestopkov. Spokornikove solze so deževne kaplje, ki padajo pred sončnim sijajem svetosti. Ta žalost oznanja veselje, ki bo za človeka vir življenja. "Samo spoznaj svojo krivico, da si odpadla od Gospoda, svojega Boga. Ne bom vas več jezno gledal, kajti dobrotljiv sem. Poskrbim za žalujoče na Sionu/300/ in jim dam diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupanega duha." (Jer 3,13.12; Iz 61,3.)

Za žalostne v nesreči in bolečini obstaja tolažba. Grenkoba žalosti in ponižanja je boljša od popuščanja grehu. Bog nam s stiskami razodeva pomanjkljivosti našega značaja, da bi z njegovo milostjo premagali svoje slabosti. Strani našega življenja, ki bi ostale neznane, se odpro pred nami in nenadoma pride preizkušnja, ne glede na naše sprejemanje Božjega karanja in nasveta. Ko pride na nas preizkušnja, se ne smemo jeziti in žalostiti. Ni se nam potrebno upirati in poskušati zbežati iz Kristusovih rok. Ponižati moramo dušo pred Bogom. Gospodove poti se zdijo nejasne njemu, ki želi doumeti podrobnosti v luči, ki mu ugaja. Naši človeški naravi so videti temačne in žalostne. Vendar pa so Božje poti polne milosti in njihov konec je zveličanje. Elija ni vedel, kaj dela, ko je v puščavi rekel, da je sit življenja, in prosil za smrt. Gospod ga v svoji milosti ni prijel za besedo. Elija je vendar moral dokončati še veliko delo; po opravljenem delu pa mu ni bilo potrebno umreti malodušen in osamljen v puščavi. Ni ga čakalo ležanje v zemeljskem prahu, temveč odhod v slavi s sprevodom nebeških ognjenih voz pred prestol na višavah.

Božja beseda žalostnim..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Božja beseda žalostnim se glasi: "Njegove poti vidim, ali ozdravim ga; in vodil ga bom in dajal tolažbe njemu in njegovim žalujočim. Spremenim njih žalost v veselje ter jih potolažim in razveselim po njih žalosti." (Iz 57,18; Jer 31,13.)

"Blagor krotkim." (Mat 5,5.) Težave, na katere naletimo, se lahko precej ublažijo s krotkostjo, ki je skrita v Kristusu. Če imamo ponižnost našega Učitelja, se bomo dvignili nad preziranje, očitanje in neprijetnosti, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, in to ne bo več žalostilo našega duha. Premagovanje samega sebe je najboljše znamenje kristjanove plemenitosti. Komur surovost ali trpinčenje jemljejo mir in trdnega duha, krati Bogu pravico, da bi po njem razodel popolnost svojega značaja. Srčna ponižnost je moč, ki daje zmago Kristusovim sledilcem; je znamenje njihove zveze z nebeškimi dvori.

"Kajti vzvišen je Gospod, vendar gleda na nizkega." (Ps 138,6.) Bog nežno gleda na vse, ki kažejo blagega in ponižnega Kristusovega duha. Svet jih morda gleda s prezirom, v njegovih očeh pa imajo visoko vrednost. Dovoljenja za vstop v nebesa ne bodo prejeli le modri, veliki, dobrotniki,/301/ ne le vneti delavci, polni gorečnosti in nenehne dejavnosti. Ne; na stežaj odprt vstop bodo imeli ubogi v duhu, ki hrepenijo po Kristusovem prebivanju v njih, so ponižnega srca in si najbolj vroče želijo spolniti Božjo voljo. Ti bodo v številu njih, ki so si oprali in ubelili oblačila v Jagnjetovi krvi. "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi." (Raz 7,15.)

"Blagor lačnim in žejnim pravičnosti." (Mat 5,6.) Občutek nevrednosti povzroči, da srce čuti lakoto in žejo po pravičnosti, a to hrepenenje ne bo razočarano. Kdor daje v svojem srcu prostor Jezusu, bo spoznal njegovo ljubezen. Vsi, ki želijo nositi podobo Božjega značaja, bodo potešili svoje hrepenenje. Sveti Duh nikdar ne pušča brez pomoči njega, ki gleda na Jezusa. Jemlje od Kristusovih reči in daje njemu. Če je oko stalno uprto v Kristusa, delo Svetega Duha ne bo prenehalo, dokler se človek ne bo spremenil v njegovo podobo. Čista prvina ljubezni ga bo napolnila in usposobila za višje dosežke, da si bo pridobil znanje o nebeških rečeh, tako da ne bo prikrajšan za polnoto. "Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, ker oni bodo nasičeni." (Mat 5,6.)

Usmiljeni bodo dosegli usmiljenje in kdor je čistega srca, bo videl Boga. Vsaka nečista misel oskrunja človeka, slabi moralno počutje in ovira delo Svetega Duha. Zamegljuje duhovni vid, da ljudje ne morejo gledati Boga. Gospod more odpustiti in odpušča spokorjenemu grešniku; vendar tudi po odpuščanju ostanejo brazgotine na duši. Kdor želi jasno razločiti duhovno resnico, se mora skrbno ogibati vsaki nečisti besedi ali misli.

Kristusove besede pa zajemajo več kakor le svobodo od čutne nečistosti in obrednega oskrunjenja, česar so se Judje tako strogo izogibali. Sebičnost nas ovira, da ne moremo gledati Boga. Sebični duh Boga presoja kakor sebe. Dokler tega ne odvržemo, ne moremo razumeti njega, ki je ljubezen. Le nesebično srce, ponižni in zvesti duh bo videl Boga kot bitje, ki je "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici". (2 Mojz 34,6.)

"Blagor miroljubnim." (Mat 5,9.) Resnica rodi Kristusov mir. Ta mir je v skladnosti z Bogom. Svet je v sovraštvu z Božjimi zapovedmi;/302/ grešniki so v sovraštvu s svojim Stvarnikom; sad tega pa je, da so sovražniki drug drugemu. Psalmist pravi: "Velik mir imajo, kateri ljubijo tvoj zakon, in ni jim spotike." (Ps 119,165.) Ljudje ne morejo ustvariti miru. Človeški načrti za očiščenje in povišanje posameznikov in družbe ne bodo obrodili miru, ker ne dosežejo srca. Kristusova milost je edina moč, ki lahko vzpostavi in stalno ohranja pravi mir. Ko se Kristusov Duh vseli v srce, ižzene iz njega zla nagnjenja, ki povzročajo prepire in razprtije. "Namesto grmovja zrastejo ciprese, namesto koprive vstane mirta. Veselila se bosta puščava in samotni kraj in radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža." (Iz 55,13; 35,1.)

Množica je občudovala ta nauk, ki se je tako razlikoval od pravil in zgleda farizejev. Ljudje so dosegli prepričanje, da je sreča imeti bogastvo tega sveta, da sta zaželeni slava in čast od ljudi. Prijetno je bilo imenovati se rabin, biti znan zaradi svoje modrosti in pobožnosti, javno se hvaliti s svojimi dobrimi lastnostmi. To so šteli za krono sreče. Pred to množico pa je Jezus izjavil, da je pozemski dobiček in čast vsa nagrada, ki jo lahko dobijo taki ljudje. Govoril je z gotovostjo, in prepričevalna moč je spremljala njegove besede. Ljudstvo je utihnilo in občutek bojazni je zavel nad njim. Dvomljivo so gledali drug drugega. Kdo se bo rešil, če ta človek govori resnico? V tem trenutku so bili mnogi prepričani, da je znameniti Učitelj pod vplivom Božjega duha in da govori božanske misli.

Ko je Jezus pojasnil, v čem je prava sreča in kako se pride do nje, je jasneje opomnil učence na dolžnost, da so od Boga izvoljeni učitelji za vodenje drugih na pot pravičnosti in večnega življenja. Vedel je, da bodo često doživeli razočaranja in malodušnost, naleteli na ostro nasprotovanje ter jih bodo mnogi žalili in zavrnili njihovo pričevanje. Dobro je vedel, da bodo ti ljudje, ki so ga tako pozorno poslušali, pri izvrševanju svoje službe morali pretrpeti obrekovanje, trpljenje, ječo in smrt. Zato je nadaljeval:

"Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas zaradi mene sramote in preganjajo in vse hudo zoper vas govore, pa lažejo. Radujte se in veselite,/305/ ker veliko je vaše plačilo v nebesih. Kajti tako so preganjali preroke, ki so bili pred vami." (Mat 5,10-12.)

Svet ljubi greh in sovraži pravičnost, in od tod je izviralo njegovo sovraštvo do Jezusa. Vsi, ki zavržejo njegovo brezmejno ljubezen, bodo krščanstvo šteli za vznemirjajoč dejavnik. Kristusova luč razganja temo, ki pokriva njihove grehe in ustvarja potrebo po obnovi. Pokorni vplivu Svetega Duha začnejo boj s samim seboj, po drugi strani pa se trdno oklepajoči svojega greha borijo proti resnici in njenim predstavnikom.

Sad tega je razdor, in Kristusovi sledilci so obtoženi kot taki sejalci nemira med ljudmi. Prijateljstvo z Bogom pa jim prinese sovraštvo s svetom. Nosijo Kristusovo sramoto. Hodijo po stezi, ki so jo utrli najplemenitejši Zemljani. Preganjanje morajo sprejeti z veseljem, ne pa z žalostjo. Vsaka huda preizkušnja je Božje sredstvo za njihovo prečiščevanje. Vsaka jih usposablja za sodelovanje z njim. Vsak spopad ima svoj prostor v velikem boju za pravičnost in bo povečal veselje njihove končne zmage. Če se tega zavedajo, bodo sleherno preizkušnjo vere in potrpežljivosti sprejeli z veseljem, namesto da bi se je bali in se ji izognili. Božji služabniki morajo izpolniti vsako dolžnost, ne oziraje se na strah ali naklonjenost ljudi, pri tem pa si morajo želeti, da bi izpolnili svojo obveznost do sveta, in se hrepeneče ozirati po Božjem odobravanju.

"Vi ste sol zemlje...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Vi ste sol zemlje," (Mat 5,13.) je rekel Jezus. Ne umikajte se svetu, da bi se izognili težavam. Prebivati morate med ljudmi, da bi bil okus božanske ljubezni kot sol, ki bo obvarovala svet pred pokvarjenostjo.

Srca, ki so pod vplivom Svetega Duha, so prenosniki, po katerih teče Božji blagoslov. Če bi bili ti, ki služijo Bogu, odstranjeni s sveta in bi se njegov Duh umaknil izmed ljudi, bi bil svet prepuščen pustošenju in uničenju kot sadu Satanove vladavine. Četudi grešniki tega ne vedo, se za blagoslove življenja na tem svetu imajo zahvaliti navzočnosti Božjega ljudstva, ki ga prezirajo in zatirajo. Če pa se kristjani tako samo imenujejo, potem so sol, ki je izgubila svoj okus. V svetu nimajo nikakršnega vpliva na dobro. Če napačno predstavljajo Boga, so hujši od nevernikov.

"Vi ste luč svetu." (Mat 5,14.) Judje so si samo za svoj narod prilastili pravico do zveličanja; Kristus pa jim je pokazal,/306/ da je zveličanje kot sončna svetloba. Pripada vsemu svetu. Svetopisemska vera se ne more zapreti med knjižne platnice ali cerkvene zidove. Ne smemo je uporabljati le občasno v svojo korist, nato pa skrbno dati na stran. Posvečevati mora vsakdanje življenje, se razodevati v vseh opravilih in družbenih odnosih.

Pravi značaj ni nekaj, kar si človek lahko na zunaj izoblikuje in si nadene; sije iz notranjosti. Če želimo druge voditi na pot pravičnosti, potem morajo biti njena načela varno spravljena v naših srcih. S samim izpovedovanjem vere se lahko podaja le njena teorija, a naša resnična pobožnost oznanja besedo resnice. Dosledno življenje, sveti pogovor, neomahljivo poštenje, učinkoviti in plemeniti duh, zgled pobožnosti - to so sredstva za prenos luči svetu.

Jezus se ni zadrževal na določilih postave, vendar poslušalcev ni zapustil v prepričanju, da je prišel zavreč njene zahteve. Vedel je, da so ga vohuni pripravljeni prijeti za vsako besedo, ki bi jo lahko popačili in uporabili za svoj cilj. Poznal je predsodke, ki so obstajali v mislih mnogih poslušalcev, zato ni govoril ničesar, kar bi omajalo njihovo zaupanje v vero in ustanove, ki so jih dobili po Mojzesu. Sam Kristus osebno jim je dal moralni in obredni zakon. Ni prišel uničit zaupanja v lastna navodila. V skladnosti s spoštovanjem postave in prerokov je poskušal podreti zid zahtev izročila, s katerim so bili obdani Judje. Medtem ko je zavrgel njihovo napačno razlago postave, je skrbno opozarjal učence, naj ne zavržejo življenjskih resnic, ki so bile zaupane Judom.

Farizeji so se hvalili s svojo poslušnostjo zapovedim; a vendar so tako malo poznali njihova načela v vsakdanjem življenju, da so jim Zveličarjeve besede zvenele kot krivoverstvo. Ko je odstranil nesmiselnost, pod katerimi je bila zasuta resnica, so mislili, da je odstranil tudi samo resnico. Šepetali so med seboj, da Jezus prezira postavo. Jezus je bral njihove misli in jim odgovoril:

"Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mat 5,17.) S temi besedami je Jezus ovrgel obtožbe farizejev. Njegovo poslanstvo za svet je bilo ubraniti svete zahteve zapovedi, za katere so ga obtoževali, da jih krši./307/ Ko bi se Božje zapovedi lahko spremenile ali ukinile, potem Kristusu ne bi bilo potrebno trpeti zaradi naših prestopkov. On je prišel pojasnit odnos med zapovedmi in človekom ter ponazorit njihova pravila s svojim poslušnim življenjem.

Bog je dal svoja sveta navodila, ker ljubi človeštvo. Razodel nam je načela pravičnosti, da bi nas obvaroval pred posledicami prestopanja. Zapovedi so izraz Božje misli. Če jih sprejmemo v Kristusu, postanejo naša misel. Dvigajo nas nad moč naravnih želj in nagnjenj, nad skušnjave, ki nas vodijo v greh. Bog želi, da bi bili srečni, dal nam je navodila zapovedi zato, da bi se veselili v poslušnosti njim. Ko so ob Jezusovem rojstvu angeli peli: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji," (Luk 2,14.) so objavljali načela zapovedi, ki jih je prišel poveličat in postavit v čast.

Bog je z razglasitvijo zapovedi s Sinaja ljudem razodel svetost svojega značaja, da bi v nasprotju z njimi jasneje videli svojo osebno grešnost. Zapovedi so jim bile dane, da bi jih prepričale o grehu in jim pokazale, da potrebujejo Zveličarja. To bi tudi opravile, če bi njihova načela delovala na srce s Svetim Duhom. To delo se mora še vedno opravljati. Načela zapovedi so bila razložena v Kristusovem življenju; medtem ko Sveti Duh deluje na srce in Kristusova luč ljudem pokaže, da potrebujejo Kristusovo očiščujočo kri in njegovo opravičujočo pravičnost, so zapovedi še vedno sredstvo, ki nas vodi h Kristusu, da bi bili opravičeni z vero. "Gospodova postava je popolna, oživlja dušo." (Ps 19,7.)

Jezus je povedal: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,18.) Sonce, ki sije na nebu, in trdna Zemlja, na kateri prebivate, sta Božji priči, da so Božje zapovedi nespremenljive in večne. Pa tudi, če bi oba izginila, bi božanska načela ostala. "Laže je pa nebu in zemlji preiti kakor pa eni pičici iz postave izginiti." (Luk 16,17.) Ustroj simbolov, ki so kazali na Jezusa kot Božje Jagnje, je moral biti ukinjen ob njegovi smrti; ampak načela desetih zapovedi so nespremenljiva z Božjim prestolom vred.

Ker je Gospodova postava popolna, je zlo sleherno odstopanje od nje. Kristus obsoja nje,/308/ ki prestopajo Božje zapovedi in tudi druge učijo delati tako. Zveličarjevo življenje poslušnosti je izpolnjevalo vse zahteve zapovedi; dokazalo je, da je človeška narava zmožna živeti po zapovedih, in dokazal, da poslušnost razvija popoln značaj. Vsi, ki so tako poslušni, kakor je bil On, z njim vred oznanjajo, da je zapoved "sveta in pravična in dobra". (Rim 7,12.) Po drugi strani pa vsi prestopniki Božjih zapovedi zagovarjajo Satanovo trditev, da so zapovedi nepravične in se ni mogoče ravnati po njih. Tako podpirajo prevare velikega nasprotnika in sramotijo Boga. So otroci zlega, ki se je prvi uprl Božjim zapovedim. Ko bi jim bilo dovoljeno stopiti v nebesa, bi to pomenilo znova zanesti klice nesloge in vstaje v vesolje ter ogroziti njegovo blaginjo. Noben človek, ki prostovoljno zanemarja katero načelo zapovedi, ne bo prišel v nebeško kraljestvo.

Učitelji postave so šteli svojo pravičnost za nebeški potni list; Jezus pa je povedal, da je nezadostna in neveljavna. Farizejska pravičnost je sestojala iz zunanjih obredov in teoretičnega poznanja resnice. Rabini so trdili, da so sveti zaradi osebnih naporov za izpolnjevanje postave; njihova dela pa so ločila pravičnost od vere. Po eni strani so bili do podrobnosti dosledni pri spoštovanju obredov, po drugi strani pa so bili nemoralni in popačeni. S svojo tako imenovano pravičnostjo nikoli ne bi mogli stopiti v nebeško kraljestvo.

Največje slepilo človeškega uma v Kristusovem času je bilo mnenje, da je pravičnost že samo priznavanje resnice. Človeške izkušnje so pokazale, da teoretično poznavanje resnice ne more rešiti človeka. Ne prinaša sadov pravičnosti. Ljubosumna pozornost do tako imenovane teološke resnice je pogosto združena s sovraštvom do prave resnice, ki se razodeva v življenju. Najtemnejša poglavja zgodovine so tista, ki opisujejo spomine na hudodelstva, ki so jih povzročili verski skrajneži. Farizeji so se imenovali Abrahamovi otroci in se hvalili, ker so imeli Božje prerokbe; to pa jih vseeno ni obvarovalo pred sebičnostjo, zlobo, dobičkaželjnostjo in najpodlejšo hinavščino. Imeli so se za najpobožnejše ljudi na svetu, ampak njihova tako imenovana pravovernost jih je pripeljala do tega, da so križali Gospoda slave.

Še vedno obstaja enaka ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Še vedno obstaja enaka nevarnost. Mnogi so prepričani, da so kristjani preprosto zato, ker so sprejeli nekaj temeljnih teoloških načel. Ampak resnice niso vtkali v vsakdanje življenje. Ne verujejo vanjo in je niso vzljubili, zato niso dobili moči in milosti,/309/ ki je sad posvečenja z resnico. Ljudje lahko trdijo, da verujejo v resnico; toda če jih to ne napravlja iskrene, ljubeznive, potrpežljive, pobožne, potem je to prekletstvo zanje, ki jo imajo; zaradi njihovega vpliva pa je tudi prekletstvo za svet.

Pravičnost, ki jo je oznanjal Kristus, je usklajevanje srca in življenja z razodeto Božjo voljo. Grešniki lahko postanejo pravični le po veri v Boga in po vzdrževanju žive zveze z njim. Le tako prava pobožnost dviga misli in plemeniti življenje. Potem se zunanje verske oblike ujemajo z notranjo kristjanovo čistostjo. Tedaj tudi obredi, ki so sestavni deli bogoslužja, prenehajo biti nepomembni obredi, kakor so bili pri hinavskih farizejih.

Jezus je govoril o posamezni Božji zapovedi in razložil globino in širino njenih zahtev. Niti za najmanjšo črko ni zmanjšal njene moči, temveč je pojasnil daljnosežnost njenih načel in pokazal usodno napako Judov zaradi zgolj zunanje poslušnosti. Povedal je, da že slaba misel in poželjiv pogled pomeni prestopanje Božjih zapovedi. Kdor privoli v najmanjšo krivičnost, prestopa zapovedi in ponižuje svojo moralno naravo. Umor se najprej rodi v mislih. Kdor v svojem srcu da prostor sovraštvu, stopa na pot ubijanja in njegovi darovi se Bogu gnusijo.

Judje so gojili duha maščevanja. Iz sovraštva do Rimljanov so izgovarjali hude javne obtožbe in razveseljevali hudobca s kazanjem njegovih lastnosti. Tako so se vadili za strašna dejanja, v katera jih je vodil. V verskem življenju farizejev ni bilo nič, zaradi česar bi se pobožnost zdela poganom privlačna. Jezus jim je ukazal, naj se ne varajo z mislijo, da v srcu smejo nastopiti proti zatiralcem in gojiti želje po maščevanju zaradi njihovih prekrškov.

Drži, da je možno opravičiti jezo tudi pri Kristusovih sledilcih. Kadar vidijo, da je Bog osramočen in se ne spoštuje njegova služba ter so nedolžni zatirani, dušo prevzame pravična jeza. Takšna jeza, ki je sad tankovestnih moralnih načel, ni greh. Ampak kdor ob kakršnem koli izzivanju meni, da sme prosto popustiti jezi ali sovraštvu, odpira srce Satanu. Grenkobo in sovraštvo moramo pregnati iz sebe, če želimo biti v skladnosti z nebesi.

Zveličar je šel še dalje. Dejal je: "Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, pa pojdi,/310/ spravi se poprej s svojim bratom in potem pridi in daruj svoj dar." (Mat 5,23.24.) Mnogi vneto sodelujejo pri bogoslužju, čeprav so med njimi in njihovimi brati nesrečna nesoglasja, ki bi jih lahko zgladili. Bog zahteva, naj napravijo vse, kar morejo, za obnovitev skladnosti. Dokler tega ne naredijo, Bog ne more sprejeti njihove službe. Kristjanova dolžnost v tem je jasno pokazana.

Bog izliva svoje blagoslove na vse. "Kajti On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim. On je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem." (Mat 5,45; Luk 6,35.) Ukazuje nam, naj bomo njemu podobni: "Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 5,44.45.) To so načela postave, ki so izvir življenja.

Božji ideal za njegove otroke je višji od najbolj vzvišene človeške misli: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mat 5,48.) Ta ukaz vsebuje tudi obljubo. Načrt odrešitve obsega našo popolno osvoboditev od Satanove moči. Kristus iskrenega spokorjenca vedno ločuje od greha. Prišel je uničit Hudičeva dela in poskrbel, da bo Sveti Duh dan vsakemu spokorjencu, da bi ga varoval pred nadaljnjim grehom.

Skušnjavčevo sredstvo ne more biti izgovor za slabo dejanje. Satan se veseli, ko sliši nje, ki se imenujejo kristjani, da poskušajo opravičiti popačenosti svojega značaja. Ravno to opravičevanje vodi v greh. Za greh ni opravičila. Posvečen značaj in Kristusu podobno življenje sta dostopna vsakemu Božjemu otroku, ki se spokori in veruje.

Ideal krščanskega značaja je podobnost Kristusu. Kakor je bil Sin človekov popoln v svojem življenju, tako morajo biti popolni tudi njegovi sledilci v svojem. Jezus je bil v vsem podoben bratom. Postal je meso, kakršno smo mi. Postal je lačen, žejen in utrujen. Življenje si je ohranjal s hrano in se osveževal s spanjem. Delil je usodo izgubljenega človeka; a vendar je bil brezmadežni Božji Sin. Bil je Bog v mesu. Njegov značaj mora postati naš. Gospod pravi o vanj verujočih: "Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bom njih Bog in oni bodo moje ljudstvo." (2 Kor 6, 16.)

Kristus je lestev, ki jo je videl Jakob, katere spodnji konec je bil na zemlji, vrh pa je segal do nebeških vrat, do praga slave. Če bi lestvi manjkal le en klin in zato ne bi segla do zemlje, bi bili mi izgubljeni. Jezus pa se nam je približal tam, kjer smo bili. On je vzel našo naravo in zmagal,/311/ da bi tudi mi zmagali po njegovi naravi. Poslan "v podobnosti grešnega mesa", (Rim 8,3.) je živel življenje brez greha. Sedaj se s svojim božanstvom drži nebeškega prestola, s svojo človeško naravo pa se dotika nas. Naroča nam, naj z vero vanj dosežemo slavo Božjega značaja. Zato moramo biti popolni, kakor je popoln naš nebeški Oče.

Jezus je pokazal, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!