Poleti leta 1936 je pastir v Montani, ZDA, hudo zbolel, medtem ko je pazil svojo čredo ovac. Nemudoma so ga spravili v bolnišnico St. Clare v mestu Fort Benton. Neznan ovčar je pastirju sledil vso pot do mesta, nato pa se ulegel pred vrati bolnišnice in tam čakal. Nuni, ki je vodila kuhinjo bolnišnice, se je pes smilil in ga je zato hranila. Tako je ostalo nekaj dni, vse dokler ni pastir v bolnišnici bolezni dokončno podlegel.
Družina pastirja je živela na vzhodu države in je zahtevala, da se truplo za pokop pošlje k njim. Krsto s truplom so zato na lokalni železniški postaji naložili na vlak. Med nalaganjem se je od nikoder vzel skrivnostni ovčar in pazljivo opazoval dogajanje. Sprevodniki so kasneje povedali, da ko so se vrata vagona zaprla, je pes začel glasno cviliti. Ko je vlak počasi speljal s postaje, mu je nesrečni ovčar sledil in še kar nekaj časa tekel ob tirih. Ker mu je vlak ušel, se je vrnil nazaj na postajo in s tem se je začelo njegovo pet in pol let trajajoče čakanje, ki ga je prekinila šele njegova smrt. Neznanega ovčarja so poimenovali Shep.
Dan za dnem je Shep sedel na postaji in pazljivo opazoval vsakega od štirih vlakov, ki so vsakodnevno prispeli. Opazoval je prav vsakega potnika, ki je izstopil in čakal na svojega gospodarja. Sprva so ga včasih kot potepuškega psa še preganjali, a to ga ni ustavilo in prav vsak dan se je vračal, tako poleti kot pozimi. Glas o njem se je nato raznesel in ljudje od blizu in daleč so prihajali v mesto da bi ga videli, se z njim fotografirali, spoprijateljili ali ga celo posvojili. A Shep-u ni bilo do pozornosti drugih ljudi, zato je ponavadi hitro, čim je pregledal vse, ki so izstopili iz vlaka, odšel in se vrnil šele ob prihodu naslednjega.Za njegovo hrano in zatočišče pa so vsakodnevno skrbeli zaposleni na železniški postaji. A Shep si je želel le, da bi se njegov gospodar vrnil.
Shep je bil precej v letih, že ko je prvič prišel na postajo v Fort Bentonu. Tudi dolge noči, ki jih je preživljal v okolici postaje, so terjale svoj davek. Zaradi tega je ostareli, naglušni Shep, ki se je že težko premikal, spregledal prihajajoči vlak na enega mrzlih zimskih juter. Zagledal ga je šele, ko je bil vlak tik nad njim in ko se je poskušal izmakniti, mu je spodrsnilo na poledenelih tirih. S tem se je končalo dolgoletno Shep-ovo brezsmiselno čakanje.
Shep-a so pokopali na griču nedaleč stran od železniške postaje, kjer ima še danes dober pregled nad potniki, ki odhajajo in prihajajo. Tam stoji tudi njegov spomenik, ki simbolizira njegovo zvestobo in večno čakanje.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!