Jezus je pokazal, kaj je bistvo pravičnosti, potem pa pokazal na Boga kot njen vir. Nato je naštel nekaj praktičnih dolžnosti. Pri dajanju miloščine, pri molitvi in postu ne smemo delati ničesar, kar bi pritegnilo pozornost ali spodbudilo ljudi k hvaljenju lastne osebnosti. Iskreno dajajmo za blaginjo trpečih revežev. Pri molitvi naj se duša pogovarja z Bogom. Ob postu ne hodimo s sklonjeno glavo in ne imejmo polno srce misli o sebi. Srce farizejev je pusta in nerodovitna zemlja, kjer ne more rasti nobeno seme božanskega življenja. Kdor se brez pridržka izroči Bogu, mu podarja najbolj sprejemljivo službo. Kajti zaradi druženja z njim ljudje postajajo njegovi sodelavci, ki v človeški podobi razodevajo njegov značaj.

S srčno iskrenostjo opravljena služba ima veliko plačilo. "In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti povrne." (Mat 6,4.6.18.) Značaj se izoblikuje z življenjem, ki ga živimo s Kristusovo milostjo. V duši se počasi obnavlja prvotna lepota. Podarjene so ji lastnosti Kristusovega značaja in iz nje sije božanska podoba. Obrazi ljudi, ki živijo in delajo z Bogom, izražajo nebeški mir. Obdani so z nebeškim ozračjem. Zanje se je Božje kraljestvo že začelo. Ti imajo Kristusovo veselje, veselje, da so vir blagoslovov za človeštvo. Učitelj jim je izkazal čast s tem, da jih je sprejel v svojo službo. Zaupal jim je opravljati delo v njegovem imenu.

"Nihče ne more dvema gospodoma služiti." (Mat 6,24.) Bogu ne moremo služiti z razdeljenim srcem. Svetopisemska vera ni samo en vpliv med mnogimi; njen vpliv mora biti najvišji, prežemati in nadzorovati vse druge. Ne sme biti podobna platnu, na katerem je le tu in tam nametana barva, temveč mora popolnoma izpolniti naše življenje, kakor je platno potopljeno v barvo, da se vsaka nitka neodstranljivo prepoji z njo.

"Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če je pa tvoje oko pokvarjeno, bo temno vse tvoje telo." (Mat 6,22.23.) Čistost in stanovitnost v namenu sta pogoja, ki ju moramo izpolniti, če želimo sprejeti luč od Boga. Kdor želi spoznati resnico, mora biti pripravljen sprejeti vse, kar razodeva. Z zmoto ne sme sklepati sporazumov./312/ Pokazati se omahljiv in napol zvest resnici pomeni izbrati temo zmot in Satanovo prevaro.

Posvetna načela ravnanja in nespremenljiva načela pravičnosti se ne morejo neopazno prelivati med seboj kakor mavrične barve. Večni Bog je med njimi potegnil razločno in široko črto. Podobnost Kristusu se razlikuje od Satanove kakor poldne od polnoči. Kristusovi sodelavci so le tisti, ki živijo njegovo življenje. Če se v srcu goji kak priljubljen greh in se v življenju zadržuje ena sama slaba navada, je lahko oskrunjeno vse bitje. Tako človek postane orodje krivičnosti.

Vsi, ki so si izbrali službo Bogu, morajo počivati v njegovi skrbi. Kristus je pokazal na ptice, ki letajo pod nebom, in na poljsko cvetje ter ukazal poslušalcem, naj razmišljajo o teh delih Božjega stvarjenja. Vprašal je: "Mar niste vi veliko več od njih?" (Mat 6,26.) Obseg božanske pozornosti, ki jo poklanja vsakemu delu, je v sorazmerju z njegovim položajem na lestvici obstoja. Previdnost bedi nad rjavimi vrabčki. Cvetice na polju in trava, ki pokriva zemljo kakor preproga, so deležne pozornosti in skrbi nebeškega Očeta. Vzvišeni Učitelj Umetnik je mislil na lilije in jih naredil tako lepe, da prekašajo Salomonovo slavo. Koliko bolj skrbi za človeka, ki je Božja podoba in slava. Rad bi videl, da bi njegovi otroci razodeli značaj, ki bo podoben njegovemu. Kakor sončni žarki dajejo cvetje z različnimi nežnimi odtenki, tako Bog vsadi v dušo lepoto svojega značaja.

Vsi, ki se odločijo za Kristusovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru ter imajo njegovo blaginjo za pretežnejšo od vsega drugega, so povezani z gornjim svetom in so deležni vseh blagoslovov, ki so potrebni za življenje. V knjigi Božje previdnosti, v knjigi življenja, ima vsak od nas svojo stran. Ta vsebuje vse podrobnosti našega življenjepisa; celo lasje na naši glavi so prešteti. Bog vedno misli na svoje otroke.

"Ne skrbite torej za jutri." (Mat 6,34.) Za Kristusom moramo hoditi vsak dan. Bog nam ne daje pomoči za jutri. Svojim otrokom ne daje naenkrat vseh za vso življenjsko pot potrebnih nasvetov, da jih ne bi zmedel. Pove jim le toliko, kolikor si lahko zapomnijo in izpeljejo. Moč in modrost, ki sta nam podarjeni, zadoščata za sedanje nujne potrebe. "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti" - za danes - "naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5.)/313/

"Ne sodite, da ne boste sojeni." (Mat 7,1.) Ne štejte se za boljše od drugih in se jim ne postavljajte za sodnike. Ker ne veste vzroka, ne morete presojati drugih. Ko jih obsojate, izrekate obsodbo samemu sebi; tako namreč kažete, da sodelujete s Satanom, ki je tožnik bratov. Gospod pravi: "Sami sebe izkušajte, ali ste v veri, sami sebe ogledujte." (2 Kor 13,5.) To je naše delo. "Ko bi pa sami sebe razsojali, ne bi bili sojeni." (1 Kor 11,31.)

Dobro drevo rodi dober sad. Če je sad neokusen in brez vrednosti, je drevo slabo. Tako tudi sad našega življenja priča o stanju našega srca in popolnosti značaja. Dobra dela nikoli ne morejo kupiti zveličanja, ampak so dokaz vere, ki deluje po ljubezni in čisti dušo. Čeprav naša večna nagrada ni sad naših zaslug, pa bo njena velikost vendar sorazmerna z delom, ki smo ga izvršili s Kristusovo milostjo.

Tako je Kristus podal načela svojega kraljestva in pokazal nanje kot na velika življenjska pravila. Za poudarek nauka je dodal ponazoritev. Rekel je, da ni dovolj, če smo samo poslušalci njegovih besed. S poslušnostjo jih morate narediti za temelj svojega značaja. "Jaz" je zgolj živi pesek. Če boste zidali na človeških teorijah in izumih, se bo vaša hiša podrla. Odnesli jo bodo vetrovi skušnjav in nevihte preizkušnje. Kljubovala pa bodo le ta načela, ki sem jih jaz dal. Sprejmite me; zidajte na mojih besedah.

"Vsak torej, kdor sliši te moje besede in jih spolnjuje, bo podoben modremu možu, ki je sezidal svojo hišo na skalo; in usula se je ploha in pridrle so reke in zapihali so vetrovi in se zagnali v tisto hišo, a ni padla; kajti postavljena je bila na skalo." (Mat 7,24.25.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

32. Rimski stotnik
Temeljno besedilo Mat 8,5-13; Luk 7,1-17.


Kristus je rekel kraljevemu uradniku, kateremu je ozdravil sina: "Če znamenj in čudežev ne vidite, ne boste verovali." (Jan 4,48.) Bil je žalosten, ker je njegov narod zahteval zunanja znamenja njegovega mesijanstva. Neprestano se je čudil njihovi neveri. Občudoval pa je vero rimskega stotnika, ki je prišel k njemu. Stotnik ni dvomil o Zveličarjevi moči. Celo ni zahteval, naj pride osebno in napravi čudež. Dejal je: "Reci le besedo, in moj hlapec ozdravi." (Mat 8,8.)

Stotnikov služabnik je bil paraliziran. Ležal je na smrtni postelji. Med rimskimi služabniki so bili sužnji, ki so jih kupovali in prodajali na trgih ter z njimi pogosto surovo in slabo ravnali; stotnik pa je zelo ljubil služabnika in si zelo želel, da bi ozdravel. Veroval je, da ga Jezus lahko ozdravi. Ni še videl Zveličarja, novice, ki jih je slišal o njem, pa so ga navdihnile z vero. Kljub zunanji pobožnosti Judov je bil Rimljan prepričan, da je njihova vera boljša od njegove. Porušil je že zid narodnostnih predsodkov in sovraštva, ki je ločeval zavojevalce in podjarmljeno ljudstvo. Spoštoval je bogoslužja in kazal vljudnost do Judov kot častilcev pravega Boga. V Kristusovem nauku, s katerim so ga seznanili, je našel tisto, kar je zadovoljilo potrebe njegove duše. Vse, kar je bilo v njem duhovnega, je odgovorilo na Zveličarjeve besede. Vendar se je čutil nevrednega, da bi sam šel k Jezusu, zato je poslal nekaj judovskih starešin prosit Jezusa, naj mu ozdravi služabnika. Mislil je, da poznajo vzvišenega Učitelja in bodo vedeli,/315/ kako se mu je treba približati, da bi si pridobili njegovo naklonjenost.

Ko je Jezus šel v Kafarnaum, je srečal odposlanstvo starešin, ki so mu povedali stotnikovo željo. Poudarjali so: "Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je sezidal sam." (Luk 7,4.5.)

Jezus se je takoj podal proti stotnikovemu domu; ker pa ga je množica obdajala z vseh strani, je lahko le počasi napredoval. Novica o njegovem prihodu je prišla prej, stotnik pa mu je zaradi pomanjkanja zaupanja vase poslal sporočilo: "Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da stopiš pod mojo streho." (Luk 7,6.) Zveličar pa je vseeno nadaljeval pot in stotnik se je naposled toliko opogumil, da je stopil k njemu in dopolnil svoje sporočilo: "Zato se tudi nisem sam vrednega štel, da bi prišel k tebi; temveč reci z besedo, in moj hlapec ozdravi. Kajti tudi jaz sem človek, pod oblast postavljen, in imam vojake pod seboj, pa velim temu: Pojdi! in gre, in drugemu: Pridi! in pride, in svojemu hlapcu: Stori to! in stori." (Luk 7,7.8.) Kakor sem jaz predstavnik rimske moči in moji vojaki mojo oblast priznajo za vrhovno, tako tudi ti predstavljaš moč neskončnega Boga, zato se vse ustvarjeno pokorava tvoji besedi. Ti lahko zapoveš bolezni, naj izgine, in te bo ubogala. Pokličeš lahko nebeške glasnike, pa bodo dali ozdravljajočo moč. Spregovori samo besedo, in moj hlapec bo zdrav.

"Ko pa Jezus to sliši, se mu začudi in, obrnivši se, reče množici, ki je šla za njim: Pravim vam, tudi v Izraelu še nisem našel tolike vere." (Luk 7,9.) Stotniku pa je rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi. In njegov hlapec je ozdravel tisto uro." (Mat 8,13.)

Judovski starešine, ki so stotnika priporočili Kristusu,/316/ so pokazali, kako daleč so od duha evangelija. Niso dojeli, da je naša velika potreba samo naslanjanje na Božjo milost. S svojo samopravičnostjo so hvalili stotnika zaradi naklonjenosti, ki jo je pokazal "našemu narodu". Ampak stotnik je o sebi govoril: "Nisem vreden." (Luk 7,6.) Kristusova milost je ganila njegovo srce. Spoznal je svojo nevrednost; vendar pa se ni bal prositi pomoči. Ni zaupal v svojo dobroto; zanj je bila njegova velika stiska edini vzrok. Njegova vera se je oprijela Kristusa z njegovim pravim značajem. Vanj ni veroval zgolj zaradi narejenih čudežev, temveč tudi kot v Prijatelja in Zveličarja človeštva.

Tako lahko vsak grešnik pride h Kristusu. "Nas je rešil ne iz del v pravičnosti, ki smo jih mi storili, ampak po svojem usmiljenju." (Tit 3,5.) Kadar vam Satan pravi, da ste grešniki in nimate pravice upati na Božji blagoslov, mu odgovorite, da je Kristus prišel na svet rešit grešnike. Nimamo ničesar, kar bi nas lahko priporočilo Bogu, toda opravičilo, na katero se lahko vedno sklicujemo, je naše nebogljeno stanje, zaradi katerega nam je nujna njegova odrešeniška moč. Kadar koli se odpovemo zanašanju nase, lahko pogledamo na golgotski križ in rečemo:


"Praznih rok sem pred teboj,
tu stojim, kjer križ je tvoj."
Jude so od otroštva poučevali o Mesijevem delu. Poznali so navdihnjene izjave očakov in prerokov, pa tudi simbolično službo daritev. Vendar so prezirali luč. Na Jezusu niso opazili ničesar, kar so si želeli. A stotnik, ki je bil rojen v mnogoboštvu, vzgojen v malikovalstvu cesarskega Rima, izurjen za vojaka, na videz prikrajšan za duhovno življenje zaradi vzgoje in razmer, še bolj pa sta ga odbijala judovsko pobožnjaštvo in prezir, ki so ga gojili njegovi rojaki do izraelskega ljudstva - ta mož je zaznal resnico, za katero so bili Abrahamovi otroci slepi. Ni čakal, da bi videl, ali bodo Judje sprejeli njega, ki je trdil, da je njihov Mesija. "Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet" (Jan 1,9.) in je obsijala tudi njega, in on je, čeprav od daleč, odkril slavo Božjega Sina.

Za Jezusa je bilo resno delo to, kar naj bi evangelij opravil med pogani. Z veseljem je vnaprej gledal zbiranje ljudi iz vseh narodov v njegovo kraljestvo. Z veliko žalostjo je prikazal Judom posledice njihove zavrnitve njegove milosti:/317/ "Pravim vam pa, da jih pride mnogo od vzhoda in zahoda, in sedeli bodo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, a sinovi kraljestva bodo vrženi v zunanjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat 8,11.12.) Ah, koliko jih je, ki si danes pripravljajo enako usodno razočaranje! Medtem ko ljudje sredi poganske teme sprejemajo njegovo milost, pa kaže, da na mnoge v krščanskih deželah sije luč zgolj zato, da bi bila prezrta.

Na vzpetini nad prostrano čudovito Jezreelsko ravnino, oddaljeni od Kafarnauma nekaj več kakor 30 kilometrov, je ležala vas Nain, in tja se je napotil Jezus. Z njim je potovala velika množica učencev in drugih ljudi. Med potovanjem je prihajalo ljudstvo. Želelo je slišati njegove besede ljubezni in sočutja. Ljudje so prinašali bolnike, da bi jih ozdravil. Neprestano so upali, da se bo ta, ki ima tako čudežno moč, razglasil za Izraelovega kralja. Množica se je prerivala, medtem ko je hodila za njim, in veselo spremstvo, ki je veliko pričakovalo, je šlo za Jezusom po skalnati poti proti vratom planinske vasi.

Med približevanjem ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med približevanjem so opazili pogrebni sprevod, ki je šel iz mesta. Sprevod je z žalostnimi koraki počasi šel na pokopališče. V odprti krsti, ki so jo nesli pred sprevodom, je bil mrlič; narekavice so polnile zrak z žalnim vpitjem. Kazalo je, da se je vse mesto zbralo, da bi izkazalo spoštovanje umrlemu in izreklo sožalje žalostnim sorodnikom.

Ta prizor je zbudil globoko sočutje. Mrlič je bil edini sin matere, ki je bila vdova. Osamljena žena je spremljala h grobu svojo edino oporo in tolažbo na zemlji. "In ko jo Gospod ugleda, se mu zasmili." (Luk 7,13.) Medtem ko se je pomikala zaslepljena od solza, ni opazila njegove navzočnosti. Približal se ji je in nežno dejal: "Ne jokaj!" Jezus je bil pripravljen spremeniti bolečino te žene v veselje, ni pa se mogel vzdržati, da ji prej ne bi izrekel nežnega sočutja.

Pristopil je in se dotaknil nosil. Niti dotik z mrličem ga ni mogel oskruniti. Pogrebci so obstali in žalno vpitje je prenehalo. Dve skupini sta se zgrnili okrog krste z upanjem, čeprav je kazalo, da ga ni. Tu je bil On, ki je premagal bolezen in hudobne duhove. Ali bo tudi smrt pokorna njegovi moči?

Z jasnim oblastnim glasom je izgovoril besede: "Mladenič, pravim ti: Vstani!" (Luk 7,14.) Ta glas je prodrl v ušesa mrtvega. Mladenič je odprl oči. Jezus ga je prijel za roko in vzdignil. Njegov pogled se je ustavil na njej, ki je ob njem jokala. Mati in sin sta se združila v dolg, prisrčen in vesel objem./318/ Osupla množica je molče opazovala. "Obide pa jih groza vse." (Luk 7,16.) Nekaj časa so stali v strahu in spoštovanju, kakor da so v sami Božji navzočnosti. Potem so Boga hvalili ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo." (Luk 7,16.) Pogrebni sprevod se je vrnil v Nain kot zmagoslaven sprevod. "In razglasi se ta beseda o njem po vsej Judeji in po vseh sosednjih krajih." (Luk 7,17.)

Ta, ki je stal poleg žalostne matere pri vratih Naina, bedi z vsakim žalostnim ob mrtvaškem odru. Prizadene ga naša bolečina. Njegovo srce, ki je ljubilo in bilo polno usmiljenja, je srce, katerega nežnost se ne spreminja. Njegova beseda, ki je obudila mrtve k življenju, ima tudi danes isto moč, kakor nekoč, ko je bila izrečena mladeniču iz Naina. On je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.) Ta oblast se v dolgem minevanju let ni zmanjšala, niti se ni izčrpala z neprekinjenim delovanjem njegove bogate milosti. On je vedno živi Zveličar vsem, ki verujejo vanj./319/

Jezus je z vrnitvijo sina materi spremenil njeno bolečino v veselje; mladeniču pa je bilo vrnjeno le pozemsko življenje, zato je bil zopet izpostavljen bolečinam, trpljenju, nevarnostim in nazadnje se je moral zopet podrediti sili smrti. Ampak Jezus tolaži našo žalost zaradi umrlih s sporočilom brezkončnega upanja: "Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, in ključe imam od smrti in smrtne države. Ker so torej otročiči deležni mesa in krvi, se je tudi On tega podobno udeležil, da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je Hudiča, in osvobodil tiste, ki so bili v strahu smrti vse življenje v sponah sužnosti." (Raz 1,18; Heb 2,14.15.)

Satan ne more mrtvih zadržati v svojem objemu, ko jim Božji Sin ukaže, naj živijo. Prav tako ne more zadržati v duhovni smrti človeka, ki z vero sprejme mogočno Kristusovo besedo. Gospod pravi vsem mrtvim v grehu: "Zbudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih." (Ef 5,14.) Ta beseda je večno življenje. Božja beseda, ki je dala življenje prvemu človeku, še daje življenje. Kakor je Kristusova beseda: "Mladenič, pravim ti: Vstani!" (Luk 7,14.) vrnila življenje mladeniču iz Naina, tako beseda: "Vstani od mrtvih," (Ef 5,14.) daje življenje človeku, ki ga sprejme. Bog nas je "rešil iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo Sina svoje ljubezni". (Kol 1,13.) V njegovi besedi se nam daruje vse. Če jo sprejmemo, smo osvobojeni.

"Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa od mrtvih, prebiva v vas, On, ki je obudil Kristusa Jezusa od mrtvih, oživi tudi vaša smrtna telesa zaradi svojega Duha, ki prebiva v vas. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (Rim 8, 11; 1 Tes 4,16.17.) To je beseda tolažbe, s katero nas Jezus vabi, naj se tolažimo med seboj


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

33. "Kdo so moji bratje?"
Temeljno besedilo Mat 12,22-50; Mar 3,20-35.


Jožefovi sinovi niso bili niti malo naklonjeni Jezusu v njegovem delu. Poročila, ki so prihajala do njih o njegovem življenju in dejanjih, so jih spravljala v osuplost in grozo. Slišali so, da po cele noči moli, da ga podnevi obdaja velika množica ljudi in si ne vzame niti toliko časa, da bi jedel. Njegovi prijatelji so menili, da se preveč izčrpava z neprestanim delom. Nikakor niso mogli razumeti njegovega stališča do farizejev, nekateri pa so se celo bali, da se mu je zmešalo.

Njegovi bratje so slišali vse to, pa tudi farizejsko obtožbo, da s Satanovo močjo izganja hudiče. Težko so prenašali očitke, ker so se posredno tikali tudi njih zaradi sorodstva z Jezusom. Vedeli so, koliko trušča so povzročile njegove besede in dejanja. Niso bili samo vznemirjeni zaradi njegovih drznih trditev, temveč tudi jezni, ker je javno razkrinkal pismarje in farizeje. Odločili so se, da ga morajo prepričati ali prisiliti, da bo prenehal tako delati. Marijo so nagovorili, naj se jim pridruži, ker so menili, da ga bodo laže pregovorili zaradi njegove ljubezni do nje, da bo razumnejši.

Tik pred tem je Jezus drugič naredil čudež, ko je ozdravil slepega in nemega obsedenca. Farizeji so ponovili obtožbo: "S poglavarjem hudičev izganja zle duhove." (Mat 9,34.) Kristus jim je jasno rekel, da se ločujejo od vira blagoslovov,/321/ če dela Svetega Duha pripisujejo Satanu. Tisti, ki so govorili proti Jezusu, ker niso poznali njegovega božanskega značaja, lahko dobijo odpuščanje, saj jih Sveti Duh lahko pripelje do tega, da bi uvideli svojo zmoto in se spokorili. Kakršen koli bi bil njihov greh, bo njihovo krivdo sprala Kristusova kri, če se bodo spokorili in verovali. Kdor pa zavrača delovanje Svetega Duha, se spravlja v tak položaj, kjer ga spokorjenje in vera ne moreta več doseči. Bog po Svetem Duhu vpliva na srce. Če pa ljudje hote zavržejo Duha in izjavijo, da je On od Satana, prekinjajo zvezo, po kateri Bog lahko ima stik z njimi. Ko je Duh za vedno zavržen, potem ni ničesar več, kar bi Bog še mogel narediti za človeka.

Farizeji, ki jih je Jezus tako opomnil, niso niti sami verjeli tega, za kar so ga obdolžili. Med temi dostojanstveniki ni bilo nikogar, ki ne bi čutil privlačnosti do Zveličarja. V svojem srcu so slišali glas Svetega Duha, ki jim ga je razglašal za Izraelovega Maziljenca in jih spodbujal, naj se priznajo za njegove učence. V luči njegove navzočnosti so dojeli svojo neposvečenost in hrepeneli po pravičnosti, ki je sami niso mogli uresničiti. Poprej so ga že zavrgli, zato bi bilo preveč poniževalno, da bi ga sprejeli kot Mesija. Ker pa so s svojimi nogami že stopili na stezo nevere, so bili preveč ponosni, da bi priznali zmoto. Da bi se izognili priznanju resnice, so poskušali z obupno silovitostjo spodbiti Zveličarjev nauk. Dokaz njegove moči in milosti jih je spravljal v obup. Zveličarju niso mogli preprečiti delati čudežev, niti niso mogli utišati njegovega poučevanja. Vendar so naredili vse, kar so mogli, da bi ga lažno predstavili in popačili njegove besede. Kljub temu jih je spremljal prepričevalni Božji Duh, zato so morali postaviti mnoge zapreke, da bi se mogli upreti njegovi moči. Najmočnejša gonilna moč, ki lahko gane človeško srce, se je bojevala z njimi, vendar se ji niso hoteli pokoriti.

Bog ni tisti, ki zaslepljuje oči ali zakrkne srce. Pošilja luč, da bi popravil njihove zmote in popeljal ljudi po zanesljivih poteh. Šele z zavračanjem te luči oči oslepijo in srce zakrkne. Pogosto je ta potek postopen in skoraj neopazen. Luč doseže človeka po Božji besedi, po njegovih služabnikih ali z neposrednim delovanjem njegovega Duha. Toda če se en sam žarek te svetlobe prezre, nastane delna ohromelost duhovnih čutil, zaradi česar se naslednje razodetje luči razpozna mnogo bolj nejasno. Tako se tema veča, vse dokler v duši ne nastane noč. Tako se je dogajalo/322/ z judovskimi voditelji. Bili so prepričani, da božanska moč spremlja Kristusa. Da pa bi se mogli upreti resnici, so delovanje Svetega Duha pripisali Satanu. S tem dejanjem so svojevoljno izbrali prevaro. Podredili so se Satanu in so bili od tega trenutka pod njegovo močjo.

Tesno povezan s Kristusovim svarilom pred grehom proti Svetemu Duhu je tudi opomin proti praznim in zlobnim besedam. Besede kažejo to, kar je v srcu. "Kajti usta govore, česar je srce prepolno." (Mat 12,34.) Ampak besede ne izražajo samo značaja, temveč imajo moč vpliva nanj. Ljudje so pod vplivom svojih besed. Pogosto zaradi trenutnega vzgiba, ki ga povzroči Satan, pokažejo ljubosumnost in zlobne sume, s čimer izražajo to, česar v resnici ne verjamejo. Besede pa vplivajo na misli. Ker so prevarani s svojimi besedami, začnejo verjeti, da je to res, kar so izgovorili zaradi Satanove spodbude. Ker so že izrazili neko mnenje ali odločitev, so pogosto preveč ponosni, da bi jo preklicali. Zato poskušajo dokazati, da imajo prav, vse dokler končno celo sami verjamejo to. Nevarno je izgovoriti besede, ki zbujajo dvom, nevarno je dvomiti o Božji luči in jo kritizirati. Navada nepremišljenega in podcenjevalnega kritiziranja vpliva na značaj tako, da razvija nespoštljivost in nevero. Mnogi so zaradi popuščanja tej navadi šli tako daleč, ne da bi se zavedali nevarnosti, da so bili pripravljeni kritizirati delovanje Svetega Duha in ga zavreči. Jezus je rekel: "Pravim vam pa, da bodo ljudje za vsako prazno besedo, katero koli reko, dajali odgovor v dan sodbe. Kajti po svojih besedah boš opravičen in po svojih besedah boš obsojen." (Mat 12,36.37.)

Potem je dodal svarilo tistim, ki so bili navdušeni nad njegovimi besedami in so ga radi poslušali, vendar se niso izročili Svetemu Duhu, da bi prebival v njih. Duše ne pogublja samo upiranje Svetemu Duhu, temveč tudi malomarnost. "Kadar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja; in ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom na svoj dom, odkoder sem izšel. In ko pride tja, ga najde pometenega in olepšanega. Tedaj odide in vzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanj in tu prebivajo." (Luk 11,24-26.)

V Kristusovem času je..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V Kristusovem času je bilo veliko ljudi, kakor jih je tudi danes, v katerih je bila na videz za nekaj časa strta Satanova moč. Z Božjo milostjo so bili osvobojeni hudih duhov, ki so vladali nad dušo./323/ Veselili so se Božje ljubezni. Toda podobno poslušalcem s kamnitim zemljiščem iz prilike niso ostali v njegovi ljubezni. Niso se vsak dan izročali Bogu, da bi Kristus mogel prebivati v njihovem srcu. Ko se je hudobni duh vrnil s "sedem drugih duhov hujših od sebe", je nad njim popolnoma zagospodarila sila zla.

Ko se človek izroči Kristusu, nova moč zagospodari novemu srcu. Nastane sprememba, ki je človek nikoli ne more izvršiti sam. To je nadnaravno delo, ki vnaša nekaj nadnaravnega v človekovo naravo. Duša, ki se izroči Kristusu, postane njegova trdnjava, ki jo ima v uporniškem svetu in si prizadeva, da ne bi bila v njem priznana nobena druga oblast poleg njegove. Človek, ki se tako drži nebeških pomočnikov, je nepremagljiva trdnjava za Satanove napade. Vendar če se ne podredimo Kristusovi oblasti, bo z nami zagospodaril hudobni. Vsak od nas se mora podrediti ali eni ali drugi moči teh dveh sil, ki se bojujeta za premoč na svetu. Ni nam potrebno svojevoljno izbrati službe kraljestva teme, da bi prišli pod njegovo oblast. Dovolj je samo opustiti zvezo s kraljestvom luči. Če ne sodelujemo z nebeškimi pomočniki, bo Satan zavzel srce in ga naredil za svoje prebivališče. Edina obramba proti zlu je Kristus, ki prebiva v srcu po veri v njegovo pravičnost. Vse dokler ne postanemo življenjsko povezani z Bogom, se nikoli ne bomo mogli upreti oskrunjajočemu vplivu samoljubja, samozadovoljstva in zapeljevanja v greh. Lahko zapustimo mnoge slabe navade, lahko tudi za nekaj časa pretrgamo zvezo s Satanom, toda brez življenjske zveze z Bogom, ki se uresničuje s podrejanjem njemu iz trenutka v trenutek, bomo premagani. Brez osebnega poznanstva in stalnega občestva s Kristusom smo prepuščeni na milost in nemilost sovražniku, in končno bomo uresničevali njegove naloge.

"In poslednje tega človeka postane hujše od prvega. Tako bo tudi temu hudobnemu rodu," (Mat 12,45.) pravi Jezus. Ni bolj zakrknjenih ljudi od teh, ki so se upirali vabilu milosti in kljubovali Duhu milosti. Najpogostejši greh proti Svetemu Duhu je uporno podcenjevanje nebeškega povabila k spokorjenju. Vsak korak pri zavračanju Kristusa je korak bliže k zavračanju zveličanja in korak bliže h grehu proti Svetemu Duhu.

Ker je judovsko ljudstvo zavrglo Kristusa, je naredilo neodpustljivi greh. Tudi mi lahko naredimo isto napako z odbijanjem vabila milosti./324/ Kneza življenja žalimo in ga sramotimo pred Satanovo zbornico in pred vesoljem, če nočemo poslušati njegovih pooblaščenih poslancev in namesto njih poslušamo Satanove posrednike, ki nas želijo ločiti od Kristusa. Dokler koli kdo tako ravna, ne more dobiti upanja ali odpuščanja, na koncu pa bo izgubil vsako željo po spravi z Bogom.

Medtem ko je Jezus še poučeval ljudstvo, so mu učenci sporočili, da ga zunaj čakajo bratje in mati ter ga želijo videti. Ker je vedel, kaj je v njihovih srcih, "odgovori in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? In iztegnivši svojo roko na svoje učence, reče: Glej, moja mati in moji bratje! Kajti kdor koli izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati." (Mat 12,48-50.)

Vsi, ki so z vero sprejeli Kristusa, so bili združeni z njim s tesnejšo zvezo, kakor je človeško sorodstvo. Postali so eno z njim, kakor je bil On z Očetom. Njegova mati je bila s svojo vero in z uresničevanjem njegovih besed bližje in bolj zveličavno povezana z njim, kakor pa po svoji rodbinski zvezi. Njegovi bratje ne bi imeli nobene koristi zaradi svoje zveze z njim, vse dokler ga ne bi sprejeli za osebnega Zveličarja.

Kako veliko podporo bi imel Kristus od svojih pozemskih sorodnikov, če bi bili verovali vanj kot v tistega, ki je prišel iz nebes, in če bi bili sodelovali z njim pri izvrševanju Božjih del! Njihova nevera je zasenčevala Jezusovo pozemsko življenje. Pomenila je del grenkega keliha, ki ga je spil za nas./325/

Božji Sin je globoko čutil sovraštvo, ki je bilo razvneto v človeških srcih proti evangeliju. Zanj je bilo to najbolj boleče v njegovem domu zato, ker je bilo njegovo srce polno ljubeznivosti in ljubezni ter je cenil nežno pozornost v družinskih odnosih. Njegovi bratje so si želeli, da bi odobril njihove zamisli, čeprav se to sploh ni ujemalo z njegovim božanskim poslanstvom. Nanj so gledali kot na tistega, ki mu je potreben njihov nasvet. Presojali so ga po svojem človeškem gledišču in menili, da bi se izognil neslogi in sporom, ki so jih povzročale njegove besede, če bi govoril samo to, kar bi bilo sprejemljivo pismarjem in farizejem. Imeli so ga za nerazumnega, ko je trdil, da ima božansko veljavo, in si je upal stopiti pred verske učitelje kot tisti, ki graja njihove grehe. Vedeli so, da farizeji iščejo priložnost, da bi ga obtožili, in čutili, da jim je dal dovolj vzrokov za to.

Zaradi svojih slabih meril ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zaradi svojih slabih meril niso mogli razumeti poslanstva, ki ga je prišel izpolnit. Zato tudi niso mogli sočustvovati z njim v njegovih preizkušnjah. S svojimi grobimi in prezirljivimi besedami so pokazali, da njegovega značaja ne zaznavajo pravilno in ne vidijo zedinjenja božanske narave s človeško. Mnogokrat so ga videli žalostnega, toda namesto da bi ga potolažili, so s svojim duhom in besedami samo še zadajali rane njegovemu srcu. Njegovi občutljivi naravi so povzročali muke. Njegove spodbude so napačno razumeli in njegovega dela niso priznavali.

Njegovi bratje so pogosto poudarjali farizejsko filozofijo, ki je bila nezanimiva in zastarela. Upali so si misliti, da lahko učijo njega, ki je razumel celotno resnico in poznal vse skrivnosti. Prosto so obsojali, česar niso razumeli. Njihovi očitki so ga prizadeli do dna in njegova duša je bila zaskrbljena in zelo nesrečna. Javno so izpovedovali vero v Boga in menili, da branijo Boga, medtem ko je bil Bog med njimi učlovečen, pa ga niso prepoznali.

Vse to je povzročilo, da je bila Jezusova pot trnova. Nerazumevanje v lastnem domu ga je žalostilo tako, da je bilo zanj olajšanje, ko se je umaknil iz njega. Bil pa je dom, ki ga je rad obiskoval - dom Lazarja, Marije in Marte; tam je v ozračju vere in ljubezni njegov duh našel počitek. Vendar pa na svetu ni bilo nikogar, ki bi dojel njegovo božansko poslanstvo ali poznal breme, ki ga je prenašal za človeški rod. Mnogokrat se je okrepčal samo v samoti in pogovoru s svojim nebeškim Očetom./326/

Ti, ki so poklicani trpeti za Kristusa ter morajo prenašati nerazumevanje in sumničenje celo v lastnem domu, lahko najdejo tolažbo v tem, da je Jezus prenašal enako. On sočustvuje z njimi. Vabi jih, naj v njem najdejo občestvo in podporo tam, kjer jo je našel sam, namreč v občestvu z Očetom.

Ti, ki sprejmejo Kristusa za osebnega zveličarja, niso zapuščeni kot sirote, da sami prenašajo življenjske skušnjave. Sprejema jih kot člane nebeške družine; vabi jih, naj njegovega Očeta imenujejo za svojega. So njegovi "mali", ljubi Božjemu srcu, povezani z njim z najnežnejšimi in najtrajnejšimi vezmi. Do njih goji brezmejno nežnost, ki toliko presega vse, kar sta oče in mati čutila do nas v naši nebogljenosti, kolikor je božansko višje nad človeškim.

V predpisih, ki so bili dani Izraelu, je lep, slikovit prikaz Kristusovega odnosa do svojega ljudstva. Ko je bil Hebrejec zaradi siromaštva prisiljen zapustiti svojo dediščino in se prodati za sužnja, je dolžnost odkupa njega in njegove dediščine pripadala najbližjemu sorodniku. (Glej: 3 Mojz 25, 25.47-49; Ruta 2,20.) Tako tudi odkupljenje nas in naše zaradi greha izgubljene dediščine pripada njemu, ki nam je "najbližji sorodnik". Da bi nas odrešil, je postal naš sorodnik. Gospod Zveličar nam je bližji od očeta in matere, brata, prijatelja in ljubljenega bitja. On pravi: "Ne boj se, kajti odkupil sem te, poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj. Zato, ker si drag v mojih očeh in čislan in ker te ljubim, hočem dati ljudi zate in narode za tvoje življenje." (Iz 43,1.4.)

Kristus ljubi nebeška bitja, ki obdajajo njegov prestol; toda kako bi lahko pojasnili veliko ljubezen, s katero ljubi nas? Ne moremo je razumeti, toda po izkušnjah lahko vemo, da je resnična. S kakšno nežnostjo bomo ravnali z njimi, ki so bratje in sestre našega Gospoda, če vzdržujemo svojo sorodniško zvezo z njim! Mar ne bomo hitro priznali zahteve našega božanskega sorodstva? Mar ne bomo kot posvojenci v Božji družini spoštovali svojega Očeta in svojih sorodnikov?/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

34. Vabilo
Temeljno besedilo Mat 11,28-30.


"Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim." (Mat 11,28.)

Te tolažilne besede je Jezus izgovoril množici, ki ga je spremljala. Zveličar je rekel, da lahko ljudje samo po njem dobijo spoznanje o Bogu. O učencih je govoril kot o njih, ki so dobili spoznanje o nebeških stvareh. Nikogar ni pustil, da bi se počutil odrinjenega od njegove skrbi in ljubezni. Vsi, ki so utrujeni in obremenjeni, lahko pridejo k njemu.

Pismarji in verski učitelji so čutili kljub natančnim izpolnjevanjem verskih obredov pomanjkljivost, katere obredi spokorjenja nikoli niso mogli zadovoljiti. Cestninarji in grešniki so se lahko pretvarjali, da jih zadovoljuje čutno in pozemsko, v njihovih srcih pa sta bila nezaupanje in strah. Jezus je opazoval žalostne in nje, katerih srce je bilo obremenjeno, nje, ki so izgubili upanje in poskušali s pozemskimi radostmi utišati hrepenečo dušo, in vabil vse, naj v njem najdejo počitek.

Nežno je vabil ljudi, ki so garali: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen, in najdete pokoj svojim dušam." (Mat 11,29.)

Te besede govori Kristus vsakemu človeškemu bitju. Vsi ljudje so obremenjeni in utrujeni, bodisi da to vedo ali ne. Vse tiščijo bremena, ki jih lahko odvzame samo Kristus. Najtežje breme, ki ga nosimo, je breme greha. Če bi bili prepuščeni sami nositi to breme,/328/ bi nas to strlo. Toda Brezgrešni nas je zamenjal. "Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,6.) On je prenašal breme naše krivde. Odvzel bo breme z naših utrujenih ramen. Omogočil nam bo počitek. Prevzel bo tudi breme naših skrbi in žalosti. Vabi nas, naj vse svoje skrbi zvrnemo nanj, ker nas nosi v svojem srcu.

Starejši Brat človeškega rodu je ob večnem prestolu. Opazuje vsakega človeka, ki se obrača k njemu kot svojemu Zveličarju. Iz lastne izkušnje pozna slabosti človeškega rodu, kakšne so naše potrebe in kje smo še posebej izkušani, ker je bil v vsem izkušan kakor mi, pa vendar ni grešil. Bedi nad teboj, trepetajoči Božji otrok. Ali si v skušnjavi? On te bo osvobodil. Si nemočen? On te bo okrepil. Si nevednež? On te bo poučil. Si ranjen? On te bo ozdravil. Gospod "prešteva število zvezd", pa vendar "ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njih rane". (Ps 147,4.3.) "Pridite k meni," se glasi njegovo vabilo. Ne glede na to, kakšne so tvoje bojazni in skušnjave, povej svoje težave Gospodu. Tvoj duh bo okrepljen, da bo zdržal. Našel bo izhod, da se osvobodiš ponižanj in težav. Čim bolj se zavedaš svoje slabosti in nemoči, tem močnejši boš postal v njegovi moči. Čim težje je tvoje breme, toliko bolj blažen bo počitek, če ga boš zvrnil na Nosilca bremen. Počitek, ki ga ponuja, je odvisen od jasno določenih pogojev. Izpolni jih lahko vsak. Jasno nam pove, kako lahko najdemo njegov počitek.

"Vzemite moj jarem nase," pravi Jezus. Jarem je orodje službe. Živina se vpreže v jarem, da bi delala. Jarem je nujen, da bi lahko delala uspešno. S to slikovito prispodobo nas Kristus uči, da smo povabljeni v službo, dokler živimo. Nase moramo vzeti njegov jarem, da bi lahko postali njegovi sodelavci.

Jarem, ki nas obvezuje za službo, so Božje zapovedi. Veliki zakon ljubezni, razodet v Edenu, objavljen na Sinaju in v Novi zavezi napisan v srce, je to, kar povezuje delavca z Božjo voljo. Če bi bili prepuščeni slediti svojim nagnjenjem in iti tja, kamor nas vodi naša volja, bi padli v Satanove vrste in si osvojili njegove lastnosti. Zato nas Bog povezuje s svojo voljo, ki je vzvišena, plemenita in nas dviga. Želi, da potrpežljivo in modro prevzamemo dolžnosti službe. Tudi sam Kristus je v človeški naravi prenašal jarem službe. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu. Zakaj stopil sem iz nebes,/329/ ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal." (Ps 40,8; Jan. 6,38.) Ljubezen do Boga, gorečnost za njegovo slavo in ljubezen do padlega človeškega rodu so pripeljali Jezusa na svet trpet in umret. To je bila vodilna moč v njegovem življenju. Vabi nas, da se tudi mi ravnamo po tem načelu.

Mnogo jih je, katerih srca zdihujejo pod bremenom skrbi zato, ker želijo doseči pozemsko življenjsko raven. Izbrali so si njegovo službo, sprejeli njegove težave in prevzeli njegove navade. S tem je njihov značaj pokvarjen in življenje onemoglo. Da bi zadovoljili slavoljubnosti in posvetnim željam, ranijo svojo vest in se dodatno obremenijo s slabo vestjo. Stalna skrb izčrpava življenjske moči. Gospod želi, da odvržejo ta suženjski jarem. Vabi jih, naj sprejmejo njegov jarem in pravi: "Kajti moj jarem je sladek in moje breme je lahko." (Mat 11,30.) Vabi jih, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in obljublja, da jim bo dodal vse, kar je potrebno za to življenje. Skrb je slepa in ne more razločiti prihodnosti, Jezus pa na začetku vidi konec. V vsaki težavi ima pripravljeno svojo pot, da nam prinese olajšanje. Naš nebeški Oče ima tisoče načinov, da skrbi za nas, o katerih ne vemo ničesar. Ti, ki sprejmejo načelo, da jim je služba in poveličanje Boga na prvem mestu, bodo dojeli, da težave izginjajo in pred njihovimi nogami leži poravnana steza.

"Učite se od mene," pravi Jezus, "ker sem krotek in iz srca ponižen, in najdete pokoj svojim dušam." (Mat 11,29.) Stopiti moramo v Kristusovo šolo, da se od njega naučimo ponižnosti in krotkosti. Odrešenje je potek, v katerem se duša vzgaja za nebesa. Ta vzgoja zajema spoznanje Kristusa. Pomeni ločitev od misli, navad in poslov pridobljenih v šoli kneza teme. Srce se mora osvoboditi vsega, kar nasprotuje zvestobi Bogu.

V Kristusovem srcu, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V Kristusovem srcu, v katerem je vladala popolna skladnost z Bogom, je bil popoln mir. Nikoli se ni prevzel zaradi hvale, niti postal malodušen zaradi očitkov in razočaranj. Sredi največjega nasprotovanja in najkrutejšega ravnanja je bil vedno pogumen. Ampak mnogi, ki izjavljajo, da so njegovi sledilci, imajo v srcu strah in nemir, ker se bojijo zaupati Bogu. Ne izročijo se mu popolnoma, ker se bojijo posledic take izročitve. Vse dokler se ne podredijo Bogu, ne morejo najti miru.

Samoljubje prinaša nemir. Če smo rojeni odzgoraj, bo v nas isti duh, ki je bil v Jezusu, duh,/330/ ki ga je pripravil, da se je ponižal, da bi lahko bili mi zveličani. Tedaj ne bomo zahtevali najvišjih položajev. Hrepeneli bomo po tem, da bomo sedeli pri Jezusovih nogah in se učili od njega. Razumeli bomo, da vrednost našega dela ni zunanji blišč in posvetni hrup, niti to, da smo marljivi in goreči v lastni moči. Vrednost našega dela se lahko ocenjuje z vrednostjo Svetega Duha, ki smo ga prejeli. Zaupanje v Boga prinaša svetejše lastnosti umu tako, da lahko v potrpežljivosti obvarujemo svojo dušo.

Jarem se daje volom, da bi jim pomagal vleči breme in jim ga olajšal. Tako je tudi s Kristusovim jarmom. Ko se naša volja podredi Božji in uporabljamo njegove darove v blagoslov drugim, bomo ugotovili, da je življenjsko breme lahko. Ta, ki hodi po poti Božjih zapovedi, hodi v družbi s Kristusom, in srce mu počiva v njegovi ljubezni. Ko je Mojzes prosil: "Pokaži mi svojo pot, da te spoznam," mu je Gospod odgovoril: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." (2 Mojz 33,13.14.) Po prerokih nam je poslano sporočilo: "Tako pravi Gospod: Stopite na pota in glejte ter poprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj svojim dušam." (Jer 6,16.) Drugod pa pravi Gospod: "O da bi pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka in tvoja pravičnost kakor morsko valovje." (Iz 48,18.)

Ti, ki držijo Kristusa za besedo ter izročijo svoje srce njegovi zaščiti in svoje življenje njegovemu vodstvu, bodo našli mir in počitek. Nič na svetu jih ne more ražzalostiti, ko jih Jezus razveseli s svojo navzočnostjo. V popolni spravi najdejo popoln počitek. Gospod pravi: "Njemu, ki je stanoviten v misli, hraniš večni mir, ker upa vate." (Iz 26,3.) Lahko, da so naša življenja videti zapletena, toda če se zaupamo modremu in velikemu Mojstru, bo izdelal vzorec življenja in značaja za svojo slavo. Ta značaj, ki izraža slavo - Kristusov značaj - bo sprejet v Božji raj. Obnovljeno človeštvo bo hodilo z njim v belih oblačilih, ker je tega vredno.

Ker po Jezusu stopamo v počitek, se nebesa začenjajo tukaj. Odzivamo se na njegovo vabilo: "Pridite ... in učite se od mene;" s tem se v nas začenja večno življenje. Nebesa so stalno približevanje Bogu po Kristusu. Čim dalje živimo v blaženosti nebes, vse bolj in bolj se nam razodeva slava; in čim bolj poznamo Boga, tem večja bo naša sreča. Dokler hodimo z Jezusom v tem življenju, smo lahko prežeti z njegovo ljubeznijo in zadovoljni z njegovo navzočnostjo. Vse,/331/ kar lahko človeška narava prenese, lahko prejmemo tukaj. Toda kaj je to v primerjavi s slavo, ki nas čaka? "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči." (Raz 7,15-17.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

35. "Umolkni, pomiri se!"
Temeljno besedilo Mat 8,23-34; Mar 4,35. do 5,20; Luk 8,22-39.


Tisti dan v Jezusovem življenju je bil poln dogodkov. Ob Genezareškem jezeru je povedal prve prilike. S svojimi znanimi ponazoritvami je ljudstvu znova razložil naravo svojega kraljestva in način njegove vzpostavitve. Svoje delo je primerjal s sejalčevim delom, razvoj svojega kraljestva z rastjo gorčičnega semena in z delovanjem kvasa v merici moke. Veliko zadnje ločevanje pravičnih od grešnikov je opisal v priliki o pšenici in ljuljki in v priliki o ribiški mreži. Neprimerljivo dragocenost resnice, ki jo je oznanjal, je prikazal s skritim zakladom in dragocenim biserom, s priliko o gostitelju pa je poučil učence, kako naj delajo kot njegovi predstavniki.

Ves dan je poučeval in zdravil, ko pa je prišel večer, se je množica še prerivala okrog njega. Iz dneva v dan jim je pridigal, zase pa je komaj našel čas, da je jedel in se spočil. Hudobno kritiziranje in napačno predstavljanje, s čimer so ga farizeji neprestano preganjali, sta storila njegovo delo še težje in bolj mučno. Na koncu tega dne je bil tako izčrpan, da je sklenil poiskati počivališče na osamljenem kraju na drugi strani jezera.

Vzhodna obala Genezareta ni bila naseljena, ker so le tu in tam ob obali stala mesta; a vendar je bil ta del obale videti pust/333/ ob primerjavi z zahodno obalo. Bolj pogansko kakor pa judovsko prebivalstvo je vzdrževalo slabe zveze z Galilejo. Ta kraj je nudil Jezusu samoto, ki jo je iskal, in On je ukazal učencem, naj ga spremljajo tja.

Ko je Jezus razpustil množico, "so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil", (Mar 4,36.) in hitro odpluli. Vendar jim ni uspelo, da bi odpotovali sami. Ob obali so bili še drugi ribiški čolni, in ljudje so jih brž zasedli in odpluli, ker so še želeli videti in slišati Jezusa.

Zveličar se je končno znebil pritiska množice; premagan od utrujenosti in lačen je legel na dno čolna in brž zaspal. Večer je bil blag in prijeten in tišina je legla nad jezero. Na lepem pa se je nebo stemnilo, čez planinske verige je zapihal veter ob vzhodni obali in na jezeru je nastal strašen vihar.

Sonce je zašlo in noč je pokrila razburkano jezero. Razpenjeni valovi, ki jih je šibal silni vihar, so pričeli zalivati čoln z učenci in grozili, da ga bodo pogoltnili. Drzni ribiči so preživeli svoje življenje na jezeru in varno vodili svoje barke skozi mnogo neviht, tokrat pa jim moč in spretnost nista nič pomagali. Bili so brez moči v objemu te divje nevihte in njihovo upanje se je razblinilo, ko se je čoln začel polniti z vodo.

Med prizadevanjem, da bi se rešili, so pozabili, da je Jezus v čolnu. Končno so ugotovili, da je njihov trud zaman in da je smrt neizbežna. Šele tedaj so se spomnili njega, ki jim je naročil, naj se odpeljejo čez jezero. Njihovo edino upanje je bil Jezus. V svoji nebogljenosti in obupu so zavpili: "Učitelj, Učitelj!" Toda gosta tema ga je skrivala pred njihovimi očmi. Glasovi so se izgubili v bučanju viharja in niso dobili odgovora. Zajela sta jih dvom in strah. Mar jih je Jezus pozabil? Ali On, ki je premagal bolezen, zle duhove, pa celo smrt, sedaj ne more pomagati učencem? Ali je bil brezbrižen v njihovi stiski?

Znova so klicali, a odgovarjala jim je le razburkana voda z bučanjem. Čoln se je že potapljal. Še trenutek, in jih bodo pogoltnili lačni valovi.

Nenadoma je blisk razsvetlil temo, in videli so, da Jezus spi in ga hrup ne moti. Začudeni in polni obupa so zaklicali: "Učitelj, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?" (Mar 4,38.) Kako le more tako mirno počivati, ko so v nevarnosti in se borijo s smrtjo?/334/

Njihov vzklik je Jezusa prebudil. Pri svetlobi bliska so na njegovem obrazu opazili nebeški mir; njegov pogled je izražal neskončno nežno ljubezen, ki pozablja nase. Njihova srca so se obrnila k njemu s prošnjo: "Gospod, otmi nas, pogibljemo!" (Mat 8,25.)

Človek nikoli ni izustil takega vzklika, in ostal brez odgovora. Učenci so zgrabili vesla, da bi storili še zadnje napore. Jezus je vstal. Stal je med učenci, medtem ko je vihar besnel in so se valovi zaganjali vanje, bliski pa so mu obsevali postavo. Dvignil je roko, ki je tako pogosto opravljala dela usmiljenja, in ukazal razburkani vodi: "Umolkni, pomiri se!" (Mar 4,39.)

Burja je utihnila. Silni valovi so se umirili. Oblaki so se razpodili in zvezde so zasijale. Čoln je drsel po mirnem jezeru. Tedaj se je Jezus obrnil k učencem in jih žalosten vprašal: "Kaj ste tako plašni? Ali še nimate vere?" (Mar 4,40.)

Med učenci je zavladala tišina. Niti Peter ni poskušal izraziti globokega spoštovanja, ki ga je čutil v srcu. Čolni, ki so izpluli, da bi spremljali Jezusa, so preživeli isto nevarnost z učenci vred. Strah in obup sta premagala vse, ki so bili v njih; Jezusov ukaz pa je prinesel mir tudi v to zmedo. Moč viharja je približala čolne in vsi v njih so bili priče čudežu. V tišini, ki je nastala, je vsak pozabil na svoj strah. Ljudje so si šepetali med seboj: "Kdo neki je ta, da so mu tudi vetrovi in morje pokorni?" (Mat 8,27.)/335/

Jezus je bil popolnoma miren, ko se je zbudil, da bi se srečal z viharjem. Njegove besede in njegov pogled niso izražali sledi strahu, ker ga ni bilo v njegovem srcu. Vendar pa ni počival, ker je imel vsemogočno moč. Ni počival v miru kot Gospodar zemlje, morja in neba. Tej moči se je odpovedal, rekoč: "Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati." (Jan 5,30.) Zaupal je v Očetovo moč. Jezus je počival v veri, in sicer v veri v Božjo ljubezen in skrb, moč besed, ki je pomirila vihar, pa je bila Božja.

Kakor je Jezus počival z vero v Očetovo skrb, tako se moramo tudi mi zaupati Zveličarjevi skrbi. Če bi učenci zaupali vanj, bi ohranili mir. Njihova bojazen ob nevarnosti je pokazala njihovo nevero. Zaradi svojih osebnih naporov, da bi se rešili, so pozabili na Jezusa, in šele ko so se v obupu samoodvisnosti obrnili nanj, jim je lahko pomagal.

Kolikokrat imamo tudi mi enako izkušnjo kakor učenci! Ko pridivja vihar skušnjav, ko švigajo bliski in nam pretijo valovi, se sami borimo proti viharju in pozabljamo, da je On tisti, ki nam lahko pomaga. Zaupamo v lastno moč vse dotlej, dokler ne izgubimo upanja in skoraj propademo. Tedaj se šele spomnimo Jezusa, in če ga pokličemo, naj nas reši, naš vzklik ni zaman. Čeprav nas z žalostjo kara zaradi nevere in zaupanja v samega sebe, nam bo vedno pripravljen dati potrebno pomoč. Niti na kopnem niti na vodi se nimamo česa bati, če je Zveličar v našem srcu. Živa vera v Odrešenika bo pomirila morje življenja in nas osvobodila nevarnosti na tak način, ki bo po njegovi presoji najboljši.

Čudež pomiritve viharja ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čudež pomiritve viharja daje še en duhovni nauk. Izkušnja vsakega človeka priča, da držijo svetopisemske besede: "Brezbožni pa so kakor razdraženo morje: mirovati ne more. ... Ni ga miru, pravi moj Bog, brezbožnim." (Iz 57,20.21.) Greh je uničil naš mir. Dokler se jaz ne podredi, ne moremo najti miru. Nobena človeška moč ne more brzdati strasti, ki gospodarijo srcu. Tukaj smo nebogljeni kakor učenci pri pomiritvi razdivjane burje. On, ki je ukazal, naj umolknejo divji galilejski valovi, je izgovoril besedo miru vsakomur. Kdor se obrne na Jezusa in zavpije: "Gospod, otmi nas!" bo otet, ne glede na razdivjanost viharja. Njegova milost, ki spravlja človeka z Bogom, pomirja boj človeških strasti, in srce ima mir v njegovi ljubezni. "Spremenil je vihar v tišino, in utihnili so jim valovi. Tedaj se razvesele, da so se pomirili valovi,/336/ in tako jih je peljal v zaželeno pristanišče. Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. In delo pravičnosti bo mir in obrodek pravičnosti pokoj in varnost vekomaj. (Ps 107,29.30; Rim 5,1; Iz 32,17.)

Zgodaj zjutraj, ko se je svetloba vzhajajočega sonca dotikala jezera in zemlje, kakor da jima pošilja s svojimi prvimi žarki blagoslov miru, je Zveličar s svojim spremstvom priplul na obalo. Toda komaj so stopili nanjo, se je pred njimi pokazal prizor, ki je bil strašnejši od viharja. Dva obsedenca, ki sta se skrivala med grobovi, sta pribežala iz svojih skrivališč, jih napadla in hotela raztrgati. Ostanki verig, ki sta jih potrgala pred begom iz zapora, so še viseli z njih. Njuni telesi sta bili v ranah, poškodbe od ostrega kamenja pa so krvavele. Skozi njune razmršene dolge lase so se svetile oči. Zli duhovi, ki so ju obsedli, so jima odvzeli sleherno podobnost s človekom, zato sta bila bolj podobna divjim zverem kakor ljudem.

Učenci in njihovi tovariši so zgroženi zbežali. A brž ko so videli, da Jezusa ni med njimi, so se vrnili, da bi ga poiskali. Stal je tam, kjer so ga pustili. On, ki je pomiril vihar in že prej trdno stal nasproti Satanu in ga premagal, ni bežal pred hudobnimi duhovi. Ko sta se mu približevala človeka, ki sta škripala z zobmi in imela penasta usta, je Jezus iztegnil roko, ki je pomirila valove, zato se mu nista mogla približati. Stala sta pred njim, drhtela od besa, ampak bila sta brez moči.

Jezus je z oblastjo zapovedal nečistim duhovom, da ju morajo zapustiti. Njegove besede so prodrle v pomračeni um nesrečnežev./337/ Medlo sta dojela, da je pred njima On, ki ju lahko reši hudobnih duhov, ki so ju mučili. Padla sta pred Zveličarjeve noge, da bi ga častila; toda brž ko sta odprla usta, da bi prosila milosti, so iz njiju spregovorili hudobni duhovi, da sta jezno kričala: "Kaj imaš z nami, Jezus, Božji Sin? Si li sem prišel, da bi nas pred časom mučil?" (Mat 8,29.)

Jezus je vprašal: "Kako ti je ime?" Dobil je odgovor: "Legijon mi je ime, ker nas je mnogo." (Mar 5,9.) Po teh nesrečnežih so ga zli duhovi prosili, naj jih ne izganja iz tega kraja. Nedaleč vstran na podnožju gore se je pasla velika čreda svinj. Hudobni duhovi so prosili Jezusa, naj jim dovoli oditi v svinje, in On jim je dovolil. Nenadoma je živali obšel nerazložljiv strah. V besnosti so se neustavljivo zakadile s strme obale in strmoglavile v jezero ter utonile.

Med tem časom pa se je na nesrečnežih zgodila čudežna sprememba. Luč je razsvetlila njun um. Njune uči so se zasvetile z razumnostjo. Njuna obraza, ki sta bila tako dolgo popačena s Satanovo podobo, sta dobila blag izraz, okrvavljene roke pa so bile mirne. Z veselim glasom sta hvalila Boga za svojo rešitev.

Svinjski pastirji so s strme skale videli vse, kar se je zgodilo, in pohiteli sporočit novico gospodarjem in vsemu ljudstvu. Strah in groza sta obšla prebivalce, da so prihiteli Jezusu naproti. Obsedenca sta bila trepet vsega kraja. Nihče si ni upal iti mimo kraja, kjer sta se zadrževala, ker sta z demonsko pobesnelostjo napadala mimoidoče. Sedaj sta oblečena in zdrave pameti sedela pri Jezusovih nogah ter poslušala njegove besede in slavila ime njega, ki ju je ozdravil. Ljudje pa, ki so vse to opazovali, se niso veselili. Izguba svinj jim je bila pomembnejša od osvoboditve Satanovih ujetnikov.

Za lastnike svinj je izguba, ki jim jo je Jezus pustil pretrpeti, pomenila milost. Ker so bili prezaposleni s pozemskimi stvarmi, niso mnogo skrbeli za velike vrednosti duhovnega življenja. Jezus je želel razbiti urok sebične ravnodušnosti, da bi lahko sprejeli njegovo milost./338/ Toda žalost in prizadetost, ki ju je pri njih povzročila ta materialna izguba, sta jim zaslepila oči za Zveličarjevo milost.

Takšen pojav nadnaravne moči je prebudil vraževernost ljudstva in povzročil njihov strah. Navzočnost tega Tujca jim utegne povzročiti še več nesreč. Slutili so denarni propad, zato so sklenili, da se ga rešijo. Ljudje, ki so se z Jezusom pripeljali čez jezero, so pripovedovali vse, kar se je zgodilo v pretekli noči, o nevarnosti v viharju in kako sta se jezero in veter pomirila. Njihove besede so ostale brez učinka. Ljudstvo se je v strahu zbralo okrog Jezusa in ga rotilo, naj jih zapusti. Privolil je in takoj stopil v čoln, da bi se odpeljal na drugo obalo.

Prebivalci geraške dežele so imeli živi dokaz o Kristusovi moči in milosti. Videli so človeka, ki se jima je povrnil razum. Vendar so toliko trepetali nad svojo pozemsko koristjo, da so kakor z nepovabljenim gostom ravnali z njim, ki je pred njimi premagal kneza teme, in odstranili Božji dar izpred svojih vrat. Mi se ne moremo obrniti od Kristusove osebnosti, kakor so naredili Gerazeni; ampak še vedno jih je mnogo, ki ne želijo poslušati njegovih besed, ker bi poslušnost zajela odpoved kaki pozemski koristi. Mnogi zaradi bojazni, da bi njegova navzočnost povzročila denarno izgubo, zavračajo njegovo milost in od sebe odganjajo njegovega Duha.

Ozdravljena obsedenca pa sta ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ozdravljena obsedenca sta bila prva misijonarja, ki ju je Jezus poslal oznanjat evangelij na področju Deseteromestja. Imela sta prednost, da sta le nekaj trenutkov poslušala Kristusov nauk. Nobena pridiga z njegovih ust ni prišla do njunih ušes. Nista mogla poučevati ljudstva kakor učenci, ki so vse dneve živeli s Kristusom. Ampak v svoji osebnosti sta nosila dokaz, da je Jezus Mesija. Lahko sta pripovedovala, kar sta vedela, kar sta videla, slišala in občutila o Kristusovi moči. To je tisto, kar lahko naredi vsako srce, ki se ga je dotaknila Božja milost. Ljubljeni apostol Janez je napisal: "Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli na svoje oči, kar smo gledali in so tipale naše roke, o Besedi življenja, ... kar smo videli in slišali, oznanjamo vam." (1 Jan 1,1-3.) Kot Kristusove priče moramo povedati, kar vemo, kar smo sami videli, slišali in občutili. Če korakoma hodimo za Jezusom, bomo imeli kaj otipljivega povedati o tem, kako nas je vodil. Povemo lahko, kako smo preizkusili njegovo obljubo in ugotovili, da je resnična. Pričamo lahko o tem, kar vemo o Kristusovi milosti. To je pričevanje, na katero nas vabi Gospod, svet pa gre brez njega v pogubo.

Čeprav Gerazeni niso sprejeli Jezusa, jih ni prepustil temi, ki so si jo izbrali. Ko so ga rotili, naj odide od njih, niso slišali njegovih besed. Niso vedeli, kaj so zavrgli. Zato je znova poslal luč po njih, po katerih je ne bodo odklonili.

Satan je z uničenjem svinj načrtoval odvrniti ljudstvo od Zveličarja in preprečiti oznanjevanje evangelija v tem predelu. A prav ta dogodek je vznemiril to področje bolj kakor vse drugo in usmeril pozornost na Kristusa. Čeprav je Zveličar osebno odšel, sta njegova ozdravljenca ostala kot priči njegove moči. Bivša posrednika kneza teme sta postala prenosnika luči, glasnika Božjega Sina. Ljudje so obstrmeli, ko so poslušali čudovite novice. V vsem predelu so se vrata odpirala za evangelij. Po Jezusovi vrnitvi v Deseteromestje se je ljudstvo zbralo okrog njega,/340/ in tri dni so poslušali sporočilo o zveličanju ne samo prebivalci enega mesta, temveč tisoči iz vse okolice. Tudi moč hudobnih duhov je bila podvržena Zveličarju in delovanje zla se je obrnilo na dobro.

Srečanje z obsedencema iz geraške dežele je imelo nauk, ki je bil namenjen učencem. Pokazalo je vso globino ponižanja, kamor je Satan želel pahniti vse človeštvo, in Kristusovo poslanstvo za osvoboditev ljudi te moči. Nesrečneža, ki sta stanovala po grobiščih, pod oblastjo hudobnih duhov, sužnja neobrzdanih strasti in nesramnih poželenj, predstavljata to, kar bi postalo človeštvo, če bi bilo prepuščeno Satanovi oblasti. Satan neprenehoma vpliva na ljudi, da bi jim omrtvil čutila, usmerja um na zlo in spodbuja nasilje in hudodelstvo. Slabi telo, pomračuje um in ponižuje dušo. Vsakič, ko ljudje zavržejo Zveličarjevo vabilo, se podrejajo Satanu. Danes to delajo množice na vsakem področju življenja, doma, na delovnem mestu in celo v cerkvi. Zaradi tega sta se nasilje in hudodelstvo razširila po svetu in moralna tema kot smrtni pajčolan pokriva vsa človeška naselja. Satan s spretnimi skušnjavami vleče ljudi v vedno večje zlo, dokler kot posledica ne nastopijo pregrehe in poguba. Edina varna zaščita pred njegovo močjo je v Jezusovi navzočnosti. Satan je bil pred ljudmi in angeli razkrinkan kot človekov sovražnik in morilec, Kristus pa kot človekov prijatelj in osvoboditelj. Njegov Duh razvija v človeku vse, kar plemeniti značaj in povišuje naravo. V telesu, duši in duhu izoblikuje človeka v slavo Bogu. "Kajti Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in samostrahovanja." (2 Tim 1,7.) Vabi nas, "da dosežemo slavo" - značaj - "našega Gospoda Jezusa Kristusa"; vabi nas, da bomo "enaki podobi njegovega Sina". (2 Tes 2,14; Rim 8,29.)

Ljudi, ki so tako globoko padli, da so postali Satanovo orodje, Kristusova moč tudi danes spreminja v glasnike pravičnosti, Božji Sin pa jih pošilja pripovedovat, "kako velike reči jim je Gospod storil in kako se jih je usmilil." (Mar 5,19.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

36. Dotik vere
Temeljno besedilo Mat 9,18-26; Mar 5,21-43; Luk 8,40-56


Jezus je po vrnitvi iz geraške dežele na zahodni obali našel zbrano množico, ki ga je čakala in veselo pozdravila. Nekaj časa je na obali učil in ozdravljal, potem pa se je podal v hišo Matevža Levija in se na pojedini srečal s cestninarji. Tam ga je našel načelnik shodnice Jair.

Ta judovski starešina je prišel k Jezusu zaradi velike bolečine, padel pred njegove noge in rekel: "Hčerka umira; pridi, položi nanjo roke, da ozdravi in živi." (Mar 5,23.)

Jezus je takoj odšel s tem poglavarjem na njegov dom. Čeprav so učenci videli veliko število njegovih milostnih del, so bili presenečeni z njegovim odgovorom na prošnjo tega ošabnega rabina, a vendar so spremljali Učitelja, ljudstvo pa jim je sledilo željno in v pričakovanju.

Poglavarjeva hiša ni bila daleč, Jezus pa je s svojim spremstvom hodil počasi, ker ga je množica pritiskala z vseh strani. Zaskrbljeni oče je bil nestrpen zaradi zavlačevanja; Jezus, ki se mu je ljudstvo smililo, pa se je ustavljal, da bi komu olajšal trpljenje.

Še med potjo si je neki poslanec utrl pot skozi množico do Jaira in mu povedal, da je njegova hči umrla in naj neha utrujati Učitelja. Glasnikove besede je slišal tudi Jezus./342/ Rekel je: "Ne boj se, le veruj, in oteta bo." (Luk 8,50.)

Jair se je stisnil bliže k Zveličarju in skupaj sta hitela k načelnikovemu domu. Najete narekovalke in piskači na frule so že napolnjevali zrak z žalostnim vpitjem. Jezusovega duha je motila navzočnost množice in hrup. Poskušal jih je pomiriti, rekoč: "Kaj hrumite in jokate? Deklica ni umrla, marveč spi." (Mar 5,39.) Te Tujčeve besede so jih razjezile. Posmehovali so se mu, ker so videli otroka v smrtnem objemu. Jezus je zahteval, da se vsi odstranijo, s seboj pa je vzel dekličinega očeta in mater in tri učence, Petra, Jakoba in Janeza, in skupaj so stopili v sobo umrle.

Jezus se je približal postelji, prijel deklico za roko in mehko dejal v znanem jeziku njenega doma: "Deklica, pravim ti vstani!" (Mar 5, 41.)

Nenadoma se je negibno dekličino telo streslo. Čutiti je bilo življenjski utrip. Usta so se odprla v nasmeh. Oči so se na stežaj odprle, kakor da bi se zbudila iz spanja, in deklica je začudeno pogledala na vse, ki so stali okrog nje. Vstala je, njeni starši pa so jo s solzami veselja čvrsto objeli.

Na poti k načelnikovi hiši je Jezus med množico srečal ubogo žensko, ki jo je bolezen dvanajst let mučila in ji oteževala življenje. Vse svoje premoženje je porabila za zdravnike in zdravila, na koncu pa je bila samo razglašena za neozdravljivo. Upanje se ji je znova rodilo, ko je slišala o ozdravitvah, ki jih je opravil Kristus. Bila je prepričana, da bo ozdravela, če se ji posreči priti k njemu. Vsa slabotna in v trpljenju je prišla na obalo, kjer je poučeval. Zaman se je poskušala preriniti skozi množico. Znova mu je sledila iz hiše Matevža Levija, vendar se mu še vedno ni mogla približati. Ko pa je že obupala, se ji je On približal, ko si je utiral pot skozi množico.

Nastopila je zlata priložnost. Bila je v navzočnosti vzvišenega Zdravnika! Sredi vrveža ga ni mogla ogovoriti, niti ujeti kaj več od bežnega prehoda njegove postave. Boječ se, da se ji ne bi izmuznila edina priložnost za ozdravljenje, se je prerinila naprej in sama pri sebi rekla: "Če se dotaknem le njegove obleke, ozdravim." (Mar 5,28.) Ko je šel mimo, je segla naprej in uspelo ji je, da se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku je čutila, da je ozdravela. V tem dotiku je bila zbrana vsa vera njenega življenja, in nenadoma sta njeno bolečino in slabost zamenjala moč in popolno zdravje./343/

S hvaležnim srcem se je poskušala izmuzniti iz množice, Jezus pa se je na lepem ustavil in z njim vse ljudstvo. Obrnil se je, pogledal naokrog in razločno vprašal, da se je njegov glas lahko slišal kljub vrvežu: "Kdo je, ki se me je dotaknil?" (Luk 8,45.) Ljudstvo je osuplo pogledalo v odgovor na to vprašanje. Ker so ga potiskali z vseh strani in semintja grobo pritisnili nanj, je bilo vprašanje čudno.

Peter, ki je bil pripravljen spregovoriti, je dejal: "Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?" (Mar 5,31.) Jezus pa je odvrnil: "Nekdo se me je dotaknil, zakaj čutil sem, da je izšla moč od mene." (Luk 8,46.) Zveličar je znal razlikovati dotik vere od naključnega dotika neprevidne množice. Takšno zaupanje ne more ostati neopaženo. Tej ponižni ženski je želel spregovoriti tolažilne besede, ki ji bodo pomenile vir veselja - besede, ki bodo blagoslov njegovim sledilcem do konca časa.

Jezus je gledal po ženski in si prizadeval zvedeti, kdo se ga je dotaknil. Ko je ženska videla, da se ne more več skriti, je trepetaje stopila naprej/344/ in se vrgla pred njegove noge. S solzami hvaležnosti mu je opisala svoje trpljenje in kako je ozdravela. Jezus ji je blago rekel: "Hči, tvoja vera te je rešila; pojdi v miru!" (Luk 8,48.) Ni hotel potrditi praznovernega mnenja, da je ozdravljenje le dejanje samega dotika njegovih oblačil. Ozdravljena ni bila od samega dotika z njim, temveč zaradi vere, s katero se je oprijela njegove božanske moči.

Začudena množica, ki se je prerivala okoli Kristusa, ni mogla spoznati toka življenjske moči. Ko pa je bolnica stegnila roko, da bi se ga dotaknila, in je verovala, da bo ozdravela, je čutila moč ozdravljenja. Tako je tudi v duhovnih rečeh. Površno razpravljanje o veri, molitev, če duša ni lačna in nima žive vere, nič ne velja. Tako imenovana vera v Kristusa, ki ga priznava samo kot Zveličarja sveta, nikdar ne more duši prinesti ozdravljenja. Vera, ki zveličuje, ni samo priznavanje resnice z razumom. Kdor želi imeti popolno znanje, ne more prejeti blagoslova od Boga, dokler ne veruje. Ni dovolj verovati o Kristusu, temveč je treba verovati v njega. Edina vera, ki nam lahko koristi, je tista, ki ga sprejema za osebnega zveličarja in si prisvaja njegove zasluge. Mnogi menijo, da je vera samo mišljenje. Zveličavna vera je sporazum, s katerim tisti, ki sprejmejo Kristusa, sami stopajo v zavezni odnos z Bogom. Prava vera je življenje. Živa vera pomeni naraščanje življenjske moči, popolno zaupanje, po katerem duša postane zmagoslavna moč.

Jezus je želel, da bi ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je želel, da bi ozdravljena žena priznala blagoslov, ki ga je prejela. Ni nam potrebno kradoma prejemati ali se na skrivaj veseliti darov, ki nam jih je dal evangelij. Zato nas Gospod vabi, da bi priznali njegovo dobroto: "Vi ste mi priče, govori Gospod, da sem jaz mogočni Bog." (Iz 43,12.)

Naše priznanje njegove zvestobe je nebeško izvoljeno sredstvo za razodevanje Kristusa svetu. Spoznati moramo njegovo milost tako, kakor so jo razglašali sveti ljudje v preteklosti; toda najbolj učinkovito je pričevanje osebne izkušnje. Božje priče smo, če v sebi kažemo božansko delujočo moč. Vsak posameznik ima življenje, ki se razlikuje od vseh drugih, in bistveno drugačno izkušnjo od njihove. Bog želi, da se naša hvala dviga k njemu zaznamovana z našo posamičnostjo. Takšna dragocena oznanjanja v poveličevanje slave njegove milosti, ki jih podpira krščansko življenje, imajo nepremagljivo moč, ki deluje za zveličanje ljudi./347/

Ko je deset gobavcev prišlo k Jezusu, da bi jih ozdravil, jim je ukazal, naj gredo in se pokažejo duhovniku. Že na poti so ozdraveli, a samo eden se je vrnil, da bi mu izkazal slavo. Drugi so nadaljevali svojo pot in pozabili nanj, ki jih je ozdravil. Koliko ljudi še vedno ravna prav tako! Gospod neprestano dela za blaginjo človeštva. Vedno podeljuje darove. Dviga bolne iz postelje onemoglosti. Rešuje ljudi pred zanje nevidnimi nevarnostmi, pošilja nebeške angele, da jih obvarujejo nesreč, "pogube, ki lazi v temi", in "kuge, ki razsaja opoldne". (Ps 91,6.) Ampak to njihovega srca ne gane. Dal je vse nebeško bogastvo, da bi jih odrešil, a so vendar ravnodušni do njegove velike ljubezni. S svojo nehvaležnostjo zapirajo svoje srce pred Božjo milostjo. Kakor vres v puščavi ne čutijo, ko pride blaginja, in njihove duše prebivajo v puščavski suhoti.

Za našo osebno blaginjo je, če se sveže spominjamo vsakega Božjega daru. Tako se naša vera krepi in postaja sposobnejša, da več zahteva in več sprejema. Za nas pomeni večjo ohrabritev najmanjši blagoslov, ki smo ga sami doživeli, kakor vsa poročila, ki jih lahko preberemo o veri in izkušnjah drugih. Duša, ki se odziva na Božjo milost, je podobna zalivanemu vrtu. Njeno zdravje bo kmalu vzcvetelo, njena luč bo zasvetila v temi, na njej bo vidna Gospodova slava. Tedaj se spomnimo Gospodove velike naklonjenosti in ljubezni in bogastva njegove nežne milosti. Kakor nekoč izraelsko ljudstvo postavimo tudi mi svoje kamenje pričevanja in napišimo nanje dragoceno zgodovino o tem, kar je Bog napravil za nas. In ko premišljujemo o njegovem ravnanju z nami v našem potovanju skozi ta svet, recimo s srcem, ki ga je omehčala hvaležnost: "Kaj naj povrnem Gospodu za vse njegove dobrote meni? Kelih obilega zveličanja primem in klical bom Gospodovo ime; svoje obljube izpolnim Gospodu, da, izpolnim jih vpričo vsega njegovega ljudstva." (Ps 116,12-14.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

37. Prvi evangelisti
Temeljno besedilo Mat 10; Mar 6,7-11; Luk 9,1-6.


Apostoli so bili člani Jezusove družine in so ga spremljali, ko je peš potoval po Galileji. Z njim so delili napore in težave, ki so jih doletele. Poslušali so njegove razlage, potovali in se pogovarjali z Božjim Sinom. Iz njegovih vsakdanjih naukov so se naučili, kako naj delajo za dvig človeštva. Medtem ko je Jezus stregel nepregledni množici, ki se je zbirala okrog njega, so mu bili učenci na razpolago, ker so želeli izvršiti njegove ukaze in olajšati njegovo delo. Pomagali so pri razvrščanju ljudstva, pri vodenju bolnikov k Zveličarju in pri omogočanju udobnosti za vse. Pozorno so iskali poslušalce, ki so se zanimali, in jim razlagali Pisma ter na različne načine delali za njihovo duhovno korist. Česar so se naučili od Jezusa, so prenašali na druge in si vsak dan nabirali bogate izkušnje. Potrebovali pa so tudi izkušnjo v samostojnem delu. Potrebovali so veliko naukov, potrpežljivosti in nežnosti. Sedaj dokler je bil Zveličar še osebno z njimi in jih je še lahko opozarjal na napake ter jim svetoval in jih popravljal, jih je razposlal kot svoje predstavnike.

Dokler so bili učenci z njim, so jih pogosto zbegali duhovniški in farizejski nauki. Vendar so s temi težavami prihajali k Jezusu. On jim je v nasprotju z izročilom podal resnice iz Pisma. Na ta način jim je utrjeval zaupanje v Božjo besedo in jih precej osvobodil strahu pred rabini in sužnjevanjem izročilom./349/ Pri poučevanju učencev je bil zgled Zveličarjevega življenja učinkovitejši od katerega koli golega doktrinalnega pouka. Ko so odšli od njega, so se spominjali vsakega pogleda, načina govora in vsake besede. Ko so prihajali v spor s sovražniki evangelija, so pogosto ponavljali njegove besede. Zelo so se veselili, ko so videli svoj vpliv na ljudstvo.

Ko je Jezus poklical dvanajsterico k sebi, jim je ukazal, naj gredo po dva in dva v mesta in vasi. Nobeden ni bil poslan sam, temveč se je brat pridružil bratu in prijatelj prijatelju. Tako so si lahko pomagali in hrabrili drug drugega, se posvetovali in molili skupaj, da bi moč enega dopolnjevala slabosti drugega. Enako je Jezus pozneje poslal tudi sedemdeseterico. Zveličarjev načrt je bil, da se evangeljski poslanci združijo na ta način. V našem času bi bilo evangeljsko delo mnogo bolj uspešno, če bi se bil dosledneje uresničeval ta zgled.

Sporočilo učencev je bilo isto kakor sporočilo Janeza Krstnika in samega Kristusa: "Približalo se je nebeško kraljestvo." Niso smeli razpravljati z ljudstvom o tem, ali je Jezus iz Nazareta Mesija; ampak so morali v njegovem imenu izvrševati enaka dela usmiljenja, kakor jih je On. Ukazal jim je: "Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobavce očiščajte, zle duhove izganjajte. Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte." (Mat 10,8.)

Jezus je v svojem delu posvetil več časa zdravljenju bolnih kakor pridiganju. Njegovi čudeži so pričali o resničnosti njegovih besed, da ni prišel pogubljat, temveč reševat. Njegova pravičnost je šla pred njim, Gospodova slava pa je bila njegova zadnja straža. Kamor koli se je podal, so šla pred njim sporočila o njegovi milosti. Kjer koli je potoval, so se tisti, katerim je izkazal svoje sočutje, veselili v zdravju in preizkušali svojo pridobljeno moč. Množica se je zbirala okrog njih, da bi iz njihovih ust slišala o dejanjih, ki jih je naredil Gospod. Njegov glas je bil prvi zvok, ki so ga mnogi sploh kdaj slišali, njegovo ime prva beseda, ki so jo sploh kdaj izgovorili, njegov obraz pa prvi, ki so ga nasploh zagledali. Zakaj naj ne bi ljubili Jezusa in mu peli hvalnice? Ko je potoval skozi kraje in mesta, je bil kakor oživljajoč tok, ki je delil življenje in širil veselje, kamor koli je prišel.

Tudi Kristusovi sledilci morajo delati kakor On. Moramo nasititi lačne, obleči gole in potolažiti nesrečne in žalostne. Pomagati moramo potrtim in navdihniti z upanjem obupance. Tedaj se bo tudi na nas uresničila obljuba: "Pred teboj pojde tvoja pravičnost, Gospodova slava bo tvoja zadnja straža." (Iz 58,8.) Kristusova ljubezen, pokazana v nesebični službi, bo dejavnejša pri spreminjanju grešnika kakor meč ali sodna dvorana./350/ To dvoje je nujno pri ustrahovanju prestopnikov, toda z ljubeznijo napolnjeni misijonar lahko naredi več kakor to. Zaradi karanja srce pogosto postane še bolj trdo, pod vplivom Kristusove ljubezni pa se bo omehčalo. Misijonar naj ne odstranja samo telesnih bolezni, temveč mora tudi popeljati grešnika k vzvišenemu Zdravniku, ki lahko očisti dušo gobavosti greha. Bog je določil, da morajo bolni, nesrečni in obsedeni s hudim duhom slišati njegov glas po njegovih služabnikih. Po svojih človeških posrednikih želi biti Tolažnik, kakršnega svet ne pozna.

Učenci naj bi na svojem prvem misijonskem potovanju šli samo k "izgubljenim ovcam Izraelove hiše". (Mat 10,6.) Če bi tedaj oznanjali evangelij poganom in Samarijanom, bi izgubili vpliv med Judi. Z izzivanjem farizejskih predsodkov bi se zapletli v spore, ki bi jim vzeli pogum na začetku dela. Celo apostoli so v začetku težko razumeli, da je potrebno evangelij odnesti vsem narodom. Vse dokler sami niso mogli razumeti te resnice, niso bili pripravljeni delati za pogane. Če bi Judje hoteli sprejeti evangelij, bi jih Gospod naredil za svoje poslance med pogani. Zato so morali prvi slišati sporočilo.

Na celotnem polju Kristusovega dela so živeli ljudje, ki so se zavedli svoje potrebe in bili lačni in žejni resnice. Prišel je čas, da se tem hrepenečim srcem pošlje sporočilo o njegovi ljubezni. Učenci so morali iti k vsem takim kot njegovi predstavniki. Verniki so bili na ta način spodbujeni gledati nanje kot na učitelje, ki jih je imenoval Bog. Tako ne bodo ostali brez učitelja, ko bo Zveličar vzet od njih.

Učenci naj bi se na svojem prvem potovanju podali samo v kraje, kjer je Jezus že hodil pred njimi in si pridobil prijatelje. Njihova priprava za pot je morala biti najpreprostejša. Nič ni smelo odvrniti njihovega uma od vzvišenega dela ali na kateri koli način povzročiti nasprotovanje in zapreti vrata nadaljnjemu delu. Ni bilo primerno, da bi se oblekli kakor verski učitelji ali tako, da bi se razlikovali od skromnih kmetovalcev. Ni bilo načrtovano, da bi hodili v shodnice in vabili ljudi na javna bogoslužja; prizadevati so si morali za delo od hiše do hiše. Niso smeli izgubljati časa za nepotrebno pozdravljanje ali hoditi iz hiše v hišo zaradi razvedrila. Povsod pa so morali sprejeti gostoljubnost tistih, ki so bili vredni in so jih prisrčno sprejeli, kakor da bi sprejeli samega Kristusa. V domove naj stopijo s čudovitim pozdravom: "Mir tej hiši!" (Luk 10,5.) Ta dom bi bil blagoslovljen z njihovimi molitvami,/351/ hvalnicami in z odpiranjem Svetih spisov v družinskem krogu.

Ti učenci so morali biti glasniki resnice, da bi pripravili pot za prihod svojega Učitelja. Sporočilo, ki so ga morali oznanjati, je bila beseda večnega življenja. Usoda ljudi pa je bila odvisna od sprejema ali zavračanja tega sporočila. Da bi z njeno resnostjo naredili vtis na ljudi, je Jezus ukazal svojim učencem: "In če vas kdo ne sprejme in tudi ne posluša vaših besed, odidite iz tiste hiše ali tistega mesta in otresite prah s svojih nog. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomski in Gomorski zemlji v dan sodbe nego tistemu mestu." (Mat 10,14.15.)

Sedaj je Zveličarjevo oko...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sedaj je Zveličarjevo oko prodiralo v prihodnost. Gledalo je širna polja, na katerih bodo morali učenci po njegovi smrti pričati zanj. Njegov preroški pogled je zajel doživetje njegovih služabnikov skozi vse čase, vse dokler ne bo vdrugič prišel. Svoje sledilce je opozarjal na boje, s katerimi se bodo morali spoprijeti. Razodel jim je naravo in načrt boja in odkrito naštel nevarnosti, s katerimi se bodo srečevali, ter samoodpoved, ki jo bodo potrebovali. Želel je, da izračunajo ceno, da jih sovražnik ne bi presenetil. Njihovo vojskovanje ne bo "zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12.) Bojevati se bodo morali z nadnaravnimi močmi, toda na razpolago jim bo tudi nadnaravna pomoč. Vsa nebeška duhovna bitja so v tej vojski. Višji od angelov so v teh vrstah. Sveti Duh, ki je zastopnik Poveljnika Gospodove vojske, bo prišel vodit boj. Lahko imamo veliko slabosti, naši grehi in napake so lahko hude, ampak Božja milost pripada vsem, ki prosijo zanjo s ponižnim srcem. Moč Vsemogočnega je predvidena za tiste, ki zaupajo v Boga./352/

Jezus je rekel: "Glejte, jaz vas pošiljam kakor ovce med volkove: bodite torej previdni kakor kače in preprosti kakor golobje." (Mat 10,16.) Sam Kristus ni nikoli zadrževal nobene besede resnice, temveč jo je vedno ljubeznivo izgovoril. V svojem vedenju z ljudmi je kazal prefinjeno razumevanje ter skrbno in ljubeznivo pozornost. Nikoli ni bil grob, nikoli ni brez potrebe izgovoril ostre besede, nikoli ni zadajal nepotrebne bolečine občutljivi duši. Ni obsojal človeške slabosti. Neustrašno je obsojal hinavščino, nevero in krivičnost, vendar je bilo v njegovem glasu čutiti solze, ko je izgovarjal svoje ostre graje. Jokal je nad Jeruzalemom, mestom, ki ga je ljubil, ker ni hotel sprejeti njega - pot, resnico in življenje. Ti so zavrgli njega, Zveličarja, ki jih je opazoval z nežnim sočutjem in tako veliko žalostjo, da mu je strla srce. Vsakdo je bil dragocen v njegovih očeh. Čeprav je bil vedno božansko dostojanstven, je izkazoval najnežnejšo pozornost vsakemu članu Božje družine. V vseh ljudeh je videl padla bitja, ki naj bi jih odrešil s svojim poslanstvom.

Kristusovi služabniki ne smejo delati po ukazih lastnega srca. Potrebni so tesnega občestva z Bogom, da se zaradi izzivov njihov jaz ne bi povišal in bi izgovorili ploho neprimernih besed, ki ne bi bile kakor rosa ali tihi dež, ki osvežuje uvele rastline. To je tisto, kar si Satan želi, da bi delali, tak je namreč njegov način delovanja. Zmaj je ta, ki se jezi; Satanov duh se razodeva v jezi in obtoževanju. Božji služabniki pa morajo biti predstavniki Boga. Njegova želja je, da bi ravnali samo v skladnosti z nebesi, po resnici, ki ima njegovo podobo in podpis. Moč, s katero morajo premagati zlo, je Kristusova. Njegova slava je njihova moč. Svoj pogled morajo usmeriti na njegovo ljubkost. Tedaj bodo lahko oznanjali evangelij z božansko obzirnostjo in blagostjo. Duh, ki ostane blag, tudi ko je izzvan, bo mnogo bolj prepričevalno govoril v prid resnici kakor kateri koli še tako močan dokaz.

Tisti, ki so se spopadli s sovražnikom resnice, se morajo srečati ne samo z ljudmi, temveč tudi s Satanom in njegovimi predstavniki. Spomnijo naj se Zveličarjevih besed: "Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove." (Luk 10,3.) Naj počivajo v Božji ljubezni, in njihov duh bo ostal miren tudi tedaj, ko jih bodo osebno sramotili. Gospod jih bo oblekel z vsem Božjim orožjem. Njegov Sveti Duh bo vplival na razum in srce, tako da njihov glas ne bo podoben tuljenju volkov./353/

Nadalje je Jezus poučil učence, rekoč: "Varujte se pa ljudi." (Mat 10, 17.) Niso smeli popolnoma zaupati tistim, kateri jim dajejo nasvete, a ne poznajo Boga, to bi namreč zagotovilo prednost Satanovim predstavnikom. Človeški izumi pogosto delujejo v nasprotju z Božjimi načrti. Tisti, ki zidajo Božji tempelj, morajo zidati po vzorcu, ki je bil pokazan na gori - po Božji podobi. Bog je osramočen, evangelij pa izdan, kadar njegovi služabniki zaupajo nasvetom ljudi, ki jih ne vodi Sveti Duh. Posvetna modrost je neumnost pred Bogom. Tisti, ki se zanašajo nanjo, bodo zanesljivo naredili spodrsljaj.

"Zakaj izročali vas bodo sodiščem. ... Popeljejo vas pa tudi pred vladarje in kralje zaradi mene, njim in narodom v pričevanje." (Mat 10,17. 18.) Preganjanje bo razširilo luč. Kristusovi služabniki bodo odpeljani pred velike ljudi tega sveta, kateri sicer ne bi nikoli slišali za evangelij. Tem ljudem je bila resnica napačno predstavljena. Poslušali so namreč lažne obtožbe zoper vero Kristusovih učencev. Pogosto je pričanje tistih, ki so pripeljani na sodišče zaradi svoje vere, edini način za spoznanje pravega značaja evangelija. Med zasliševanjem se zahteva od obtoženih, da odgovarjajo, njihovi sodniki pa morajo poslušati dano pričevanje. Božja milost bo podarjena njegovim služabnikom, da bodo pripravljeni na ta nepričakovani položaj. Jezus pravi: "Kajti dano vam bo tisto uro, kaj naj govorite. Niste namreč vi, ki govorite, ampak Duh vašega Očeta je, ki govori v vas." (Mat 10,19.20.) Ko bo Božji Duh razsvetlil um njegovih služabnikov, bo resnica podana v njeni božanski moči in dragocenosti. Tisti, ki bodo zavrgli resnico, bodo vstali proti učencem, jih obtoževali in jih tlačili. Ampak kljub izgubi in trpljenju ter celo smrti morajo Gospodovi otroci razodevati krotkost svojega božanskega Vzornika. Na ta način se bo videla razlika med Satanovimi pomočniki in Kristusovimi predstavniki. Zveličar bo poveličan pred vladarji in narodom.

Učenci niso bili obdarjeni z mučeniškim pogumom in stanovitnostjo, vse dokler jim taka milost ni bila potrebna. Tedaj se je izpolnila Zveličarjeva obljuba. Ko sta Peter in Janez pričala pred Velikim zborom, so se zbrani začudili in spoznali, "da sta hodila z Jezusom". (Dej 4,13.) O Štefanu je zapisano, da so vsi, ki so sedeli v Velikem zboru, videli "njegovo obličje kakor obličje angela". Ljudje "se niso mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril". (Dej 6,15.10.) Ko Pavel piše o svojem sojenju na cesarskem sodišču, pravi: "O mojem prvem zagovarjanju mi ni bilo nikogar na strani,/354/ ampak vsi so me zapustili. ... Gospod pa mi je bil na pomoč in me je okrepil, da se po meni slavno dovrši oznanjevanje in ga čujejo vsi pogani; in otet sem bil levu iz žrela." (2 Tim 4,16.17.)

Kristusovim služabnikom ni bilo treba pripravljati posebnih sestavljenih govorov, ki jih bodo imeli, ko jih bodo odpeljali na sodišče. Njihova priprava se je morala opravljati, ko so dan za dnem zbirali dragocene resnice Božje besede in si krepili vero z molitvijo. Ko so bili pripeljani pred sodišče, jih je Sveti Duh spomnil vseh resnic, ki so jih potrebovali.

Vsakdanje resno hrepenenje po spoznanju Boga in Jezusa Kristusa, ki ga je poslal, bo dalo duši moč in sposobnost. Znanje, ki so ga dosegli z marljivim preiskovanjem Pisma, se bo zabliskalo po spominu o pravem času. Kdor pa se ne mara spoznati s Kristusovimi besedami in v težavi nikoli ni izkusil moči njegove milosti, ne more pričakovati, da ga bo Sveti Duh spomnil na te besede. Vsak dan moramo služiti Bogu z nerazdeljeno vdanostjo in nato zaupati vanj.

Sovraštvo proti evangeliju bo..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!