Sovraštvo proti evangeliju bo tako silovito, da bodo prezrte tudi najbolj nežne pozemske vezi. Kristusove učence bodo izdali v smrt njihovi družinski člani. "In vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena," je rekel Jezus. Vendar je dodal: "Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan." (Mar 13,13.) Velel jim je pa tudi, naj se ne izpostavljajo preganjanju po nepotrebnem. On je pogosto zapustil kako polje dela in odšel v drugo, da bi se izognil tistim, ki so mu stregli po življenju. Ko so ga zavrgli v Nazaretu in so ga njegovi meščani poskušali ubiti, je odšel v Kafarnaum, tam pa so se ljudje čudili "njegovemu nauku, ker je bila njegova beseda oblastna". (Luk 4,32.) Tako njegovi služabniki ne smejo izgubiti poguma zaradi preganjanja, temveč morajo poiskati prostor, kjer bi še vedno lahko delali za zveličanje ljudi.

Služabnik ni večji od svojega učitelja. Če so nebeškega Kneza imenovali Belzebub, bodo enako napačno predstavljali tudi njegove učence. Ampak Kristusovi sledilci morajo ob vsakršni nevarnosti javno priznati svoja načela. Prikrivanje morajo prezirati. Ne morejo ostati neodločni, dokler da se prepričajo, da lahko varno pričajo resnico. Postavljeni so za stražarje, da opominjajo ljudi na nevarnost. Od Kristusa sprejeta resnica se mora oznanjati vsem svobodno in odkrito. Jezus je rekel: "Kar vam pravim v temi, povejte na svetlem, in kar slišite na uho, razglasite s streh." (Mat 10,27.)/355/

Sam Jezus ni nikoli kupoval miru s popuščanjem. Njegovo srce je kipelo od ljubezni do vseh ljudi, toda nikoli ni bil popustljiv do njihovih grehov. Bil je njihov prevelik prijatelj, da bi molčal, če so hodili po poti, ki bo uničila njihove duše - duše, ki jih je odrešil s svojo krvjo. Trudil se je, da bi bil človek zvest sebi in svoji višji in večni blaginji. Kristusovi služabniki so poklicani na isto delo; varovati se morajo, da ne bi zaradi preprečevanja nesloge žrtvovali resnico. Morajo se poganjati za tem, "kar služi v mir", (Rim 14,19.) toda pravi mir se nikoli ne more zagotoviti s popuščanjem v načelih. Noben človek ne more ostati zvest načelom, ne da bi izzval nasprotovanje. Otroci neposlušnosti bodo nasprotovali duhovnemu krščanstvu. Jezus pa je ukazal učencem: "In ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti." (Mat 10,28.) Zvesti Bogu nimajo vzroka, da bi se bali človeške moči ali Satanovega sovraštva. V Kristusu jim je zagotovljeno večno življenje. Bati se morajo le tega, da se ne bi odpovedali resnici in tako izneverili zaupanje, s katerim jih je Bog počastil.

Satanovo delo je napolniti človeška srca z dvomom. On jih navaja na to, da gledajo na Boga kot na strogega sodnika. Zapelje jih, da naredijo greh in se potem imajo za preveč nevredne, da bi se lahko približali nebeškemu Očetu ali ganili njegovo sočutje. Gospod vse to razume. Jezus prepričuje svoje učence o Božjem sočutju do njihovih potreb in slabosti. Noben vzdih se ne more izviti iz prsi, nobena bolečina se ne more čutiti, nobena žalost ne more prebosti duše, ne da bi zadrhtelo Očetovo srce.

Sveto pismo nam ne opisuje Boga na njegovem vzvišenem in svetem prostoru nedejavnega ali v tišini in samoti, temveč obdanega z desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč svetih bitij, ki čakajo, da bi izvršili njegovo voljo. Po orodjih, ki jih mi ne moremo prepoznati, vzdržuje živo zvezo z vsakim delom svoje vladavine. Vendar je njegovo zanimanje in zanimanje vseh nebes usmerjeno na majhen madež sveta, na ljudi, za katere je dal svojega edinorojenega Sina. Bog se nagiblje s svojega prestola, da bi slišal klic zatiranih. Na vsako iskreno molitev odgovarja: "Tukaj sem." Dviga žalostne in prezrte. V vsaki naši žalosti je žalosten. V vsaki skušnjavi in preizkušnji je blizu angel iz njegove navzočnosti, da bi nas rešil.

Celo vrabec ne pade na tla brez Očetove vednosti. Satana njegovo sovraštvo do Boga napeljuje, da sovraži vse, za kar Zveličar skrbi. On koprni po uničenju Božjih del in uživa celo/356/ v uničevanju nemih stvarstev. Edino Božja zaščitna skrb ohranja ptice, da nas razveseljujejo s svojimi veselimi pesmimi. Pri tem ne pozabi niti na vrabce. "Ne bojte se torej, vi ste boljši od mnogo vrabcev." (Mat 10,31.)

Jezus je nadaljeval: Kakor vi mene priznavate pred ljudmi, tako bom tudi jaz priznal vas pred Bogom in svetimi angeli. Vi morate biti moje priče na svetu, prenosniki, po katerih bo mogla teči moja milost za ozdravljenje sveta. Tako bom vaš predstavnik v nebesih. Oče ne gleda vašega grešnega značaja, temveč vas vidi oblečene v mojo popolnost. Jaz sem vaš posrednik, po katerem bodo prišli nebeški blagoslovi na vas. Vsak, ki me priznava s tem, da ima delež v moji daritvi za izgubljene, bo priznan kot sodeležnik v slavi in veselju odrešenih.

Da bi ljudje priznali Kristusa, mora On živeti v njih. Nihče ne more prenašati drugim tega, česar ni prejel. Učenci lahko tekoče govorijo o nauku, lahko ponavljajo besede samega Kristusa, toda če nimajo Kristusu podobne krotkosti in ljubezni, ga ne priznavajo. Duh, ki je nasproten Kristusu, ga taji, četudi ga še toliko priznava z besedami. Ljudje se lahko odrečejo Kristusu s hudobnimi besedami in praznimi pogovori, z neresničnimi in neljubeznivimi besedami. Lahko ga zatajijo z opuščanjem življenjskih dolžnosti in s hrepenenjem po grešnih zadovoljstvih. Lahko ga zatajijo s prilagajanjem svetu, z nevljudnim vedenjem, z ljubeznijo do lastnih stališč, s samoopravičenjem, z negovanjem dvoma, z izzivanjem stisk in z življenjem v temi. Z vsem tem govorijo, da Kristus ne živi v njih. "Kdor koli pa me zataji pred ljudmi," je rekel Jezus, "zatajim tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih." (Mat 10,33.)

Zveličar je opomnil učence, naj ne upajo, da bo premagano sovraštvo sveta do evangelija in bo potem čez nekaj časa prenehalo njegovo nasprotovanje. Dejal je: "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mat 10, 34.) Ta spor pa ni sad evangelija, temveč ga povzroča nasprotovanje evangeliju. Od vseh preganjanj je najteže prenašati neslogo v domu, ločitev od najdražjih pozemskih prijateljev. Jezus pa pravi: "Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame nase svojega križa in ne gre za menoj, ni mene vreden." (Mat 10,37.38.)

Poslanstvo Kristusovih služabnikov je visoka čast in sveto zaupanje. On je rekel: "Kdor sprejme vas, sprejme mene, in kdor sprejme mene,/357/ sprejme tistega, ki me je poslal." (Mat 10,40.) Nobeno dejanje ljubeznivosti, ki jim je bilo storjeno v Jezusovem imenu, ne bo ostalo nepriznano in nenagrajeno. Z enakim nežnim priznanjem Jezus zajema najšibkejše in najnižje v Božji družini, ko pravi: "In če kdo napoji enega od teh malih," tiste, ki so še otroci v svoji veri in poznanju Kristusa, "samo s kupico studenčnice v ime učenca, resnično vam pravim, ne izgubi svojega plačila". (Mat 10,42.)

Tako je Zveličar sklenil poučevanje. V Kristusovem imenu je izbrana dvanajsterica odšla z njim vred "oznanit blagovestje ubogim, ... jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, izpuščat zatirance na svobodo in razglasit Gospodovo milostno leto". (Luk 4,18.19.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

38. poglavje:  "Pojdite ... in malo počijte"
Temeljno besedilo Mat 14,1.2.12.13; Mar 6,30-32; Luk 9,7-10.


Učenci so se vrnili z misijonske poti. "In snidejo se apostoli pri Jezusu in mu sporoče vse, kar so storili in kar so ljudi naučili. In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili." (Mar 6,30.31.)

Učenci so prišli k Jezusu in mu pripovedovali vse. Njihova pristna zveza z njim jih je ohrabrila, da so mu povedali svoje dobre in neprijetne izkušnje, svoje veselje nad vidnimi sadovi svojih prizadevanj in žalost zaradi neuspehov, napak in slabosti. Pri prvem delu so kot evangelisti delali napake, ker pa so Kristusu iskreno pripovedovali o svojih izkušnjah, je videl, da jih je še potrebno poučevati. Videl je tudi, da so se utrudili od dela in so potrebni počitka.

Ampak tam, kjer so bili tedaj, niso mogli imeti potrebne zasebnosti, "kajti bilo jih je veliko, ki so prihajali in odhajali, da še jesti niso utegnili". (Mar 6,31.) Ljudstvo se je gnetlo okoli Kristusa, hrepeneli so po ozdravitvi in želeli poslušati njegove besede. Mnogi so čutili, da jih On privlači; kajti zdelo se jim je, da je vir vseh blagoslovov. Mnogi teh, ki so se tedaj zbirali okrog Kristusa, da bi prejeli dragoceno blagodejnost zdravja, so ga sprejeli za svojega Zveličarja. Mnogi drugi, ki ga tedaj zaradi strahu pred farizeji niso priznali, so se spreobrnili ob spustu/359/ Svetega Duha in ga pred jeznimi duhovniki in poglavarji priznali za Božjega Sina.

Toda zdaj je Kristus hrepenel po samoti, da bi imel priložnost biti sam z učenci, ker jim je imel še veliko povedati. Pri delu so doživljali tudi spopade in naleteli na razna nasprotovanja. Doslej so se o vsem posvetovali s Kristusom, zdaj pa so bili nekaj časa sami in včasih v dvomu, kaj naj naredijo. Pri delu so si pridobili številne spodbude, kajti Kristus jih ni poslal brez svojega Duha, in so z vero vanj delali mnoge čudeže. Zdaj pa so čutili potrebo po uživanju Kruha življenja. Potrebno je bilo oditi na samoten kraj, kjer bi v občestvu z Jezusom dobili navodila za prihodnje delo.

"In jim reče: Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte." (Mar 6, 31.) Kristus je poln nežnosti in sočutja do vseh, ki so v njegovi službi. Učencem je želel pokazati, da Bog ne zahteva žrtve, temveč milost. Z vsem srcem so delali za ljudi, in to je izčrpavalo njihovo telesno in umsko moč. Njihova dolžnost je bila, da se spočijejo.

Učenci so videli uspeh v svojem delu, zato so bili v nevarnosti, da bi ga pripisali sebi, gojili duhovni ponos in tako popustili pred Satanovimi skušnjavami. Pred njimi je bilo veliko delo, zato so se morali najprej naučiti, da njihova moč ni v njih samih, temveč v Bogu. Kakor Mojzesu v Sinajski puščavi, kakor Davidu med judejskimi griči in Eliju pri potoku Keritu je bilo tudi učencem potrebno, da so se ločili od prizorov stalne dejavnosti in uživali občestvo s Kristusom, naravo in svojim srcem.

Medtem ko so bili učenci na misijonskem potovanju, je Jezus obiskoval druga mesta in vasi ter oznanjal evangelij kraljestva. Nekako v tem času je zvedel za Krstnikovo smrt. Ta dogodek ga je živo spomnil na konec, h kateremu so bili usmerjeni njegovi koraki. Na njegovi stezi so se kopičile temne sence. Duhovniki in rabini so si z vsemi močmi prizadevali, da bi ga usmrtili, ogleduhi so ga spremljali na vsakem koraku, na vseh straneh so se množile zarote za njegovo uničenje. Sporočila o oznanjevanju apostolov po vsej Galileji so prispela tudi do Heroda in ga opozorila na Jezusa in njegovo delovanje. Rekel je: "Janez Krstnik je vstal od mrtvih." (Mar 6,14.) Izrazil je željo, da bi videl Jezusa. Stalno se je bal, da bi skrivoma izbruhnila revolucija in ga vrgla s prestola ter odpravila rimski jarem z judovskega naroda. Med ljudstvom je bil razširjen duh/360/ nezadovoljstva in upora. Očitno je bilo, da Kristus v Galileji ne bo mogel več dolgo javno delovati. Približevali so se prizori njegovega trpljenja, zato se je želel za nekaj časa umakniti pred zmedo množice.

Janezovi učenci so z žalostnim srcem vzeli iznakaženo telo in ga pokopali. Nato so prišli k Jezusu in mu vse povedali. Ti učenci so bili ljubosumni na Kristusa, ker se jim je zdelo, da odteguje ljudi od Janeza. Skupaj s farizeji so ga obsojali, ko je sedel s cestninarji na Matevževi gostiji. Dvomili so o njegovem božanskem poslanstvu, ker ni rešil Krstnika. Zdaj pa, ko je bil učitelj mrtev ter so v veliki bolečini hrepeneli po tolažbi in vodstvu v nadaljnjem delu, so prišli k Jezusu in zedinili svoje koristi z njegovimi. Tudi oni so potrebovali nekaj časa počitka za občestvo z Zveličarjem.

Blizu Betsajde na severnem delu jezera je bil osamljen predel, ki je bil lep v pomladanskem zelenju ter je dobrodošlo ponujal počitek Jezusu in učencem. S čolnom so se podali čez vodo do tega kraja. Tam bi bili daleč od prometnih poti, mestne naglice in nemira. Že sami naravni prizori so bili počitek, dobrodošla sprememba čutilom. Tam so lahko poslušali Kristusove besede brez jeznih medklicev, odgovorov in obtožb pismarjev in farizejev. Tam so lahko za kratek čas uživali dragoceno občestvo v druženju z Gospodom.

Počitek, ki so si ga privoščili Kristus in učenci, ni bil počitek zaradi ugajanja sebi. Čas, ki so ga preživeli na samem, ni bil namenjen iskanju zadovoljstva. Pogovarjali so se o Božjem delu in o možnosti za njegov učinkovit napredek. Učenci so bili s Kristusom in so ga lahko razumeli. Njim ni bilo potrebno govoriti v prilikah. Popravljal je njihove napake in jim pojasnjeval, kako naj se približajo ljudem. Popolneje jim je razodel dragocene zaklade božanske resnice. Bili so poživljeni z božansko močjo in navdihnjeni z upanjem in pogumom.

Čeprav je Jezus lahko..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čeprav je Jezus lahko delal čudeže, čeprav je učence pooblastil, da jih delajo, je vendar svoje izčrpane služabnike napotil, naj odidejo v naravo in se odpočijejo. Ko je govoril, da je žetev velika in žanjcev malo, učencem ni vsilil potrebe, da se nenehno trudijo, ampak jim je rekel: "Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev." (Mat 9, 38.)/361/ Bog je vsakemu človeku določil delo po njegovih sposobnostih (Ef 4,11-13.) in ne želi nekaterih preobremeniti z odgovornostmi, medtem ko drugi ne bi imeli nobenega bremena, niti duševnih naporov.

Kristusove sočutne besede so danes namenjene vsem delavcem prav tako zanesljivo, kakor so bile izgovorjene učencem. "Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte," (Mar 6,31.) govori njim, ki so izčrpani in utrujeni. Ni modro biti vedno pod pritiskom dela in vznemirjenja celo v službi duhovnim potrebam ljudi, ker se tako zanemarja osebna pobožnost, umske, duševne in telesne moči pa se preobremenjujejo. Od Kristusovih učencev se sicer zahteva samoodpoved in tudi žrtve; prav tako pa se mora skrbeti, da zaradi njihove pretirane gorečnosti Satan ne bi izkoristil slabosti človeštva in povzročil škodo Božjemu delu.

Po mnenju rabinov sta stalna naglica in zaposlenost pomenili vrhunec vere. Da bi pokazali svojo bolj vzvišeno pobožnost, so bili odvisni od nekih zunanjih opravil. Tako so svoje duše oddaljevali od Boga in si oblikovali samozadostnost. Iste nevarnosti še vedno obstajajo. Kadar koli se povečuje delavnost in ljudje dosežejo uspeh v kakem delu za Boga, obstaja nevarnost zaupanja v človeške načrte in metode. Tedaj obstaja nagnjenje, da manj molili in imeli manj vere. Tudi mi smo v nevarnosti kakor učenci, da izgubimo iz vida svojo odvisnost od Boga in poskušamo od svoje dejavnosti narediti zveličarja. Neprestano moramo gledati na Jezusa in dojeti, da je njegova moč ta, ki opravlja delo. Med resnim delom za zveličanje izgubljenih si moramo vzeti čas tudi za razmišljanje, molitev in proučevanje Božje besede. Samo delo, ki je opravljeno z mnogimi molitvami in je posvečeno s Kristusovo zaslugo, se bo končno izkazalo uspešno za dobro.

Nobeno drugo življenje ni bilo tako prežeto z delom in odgovornostjo, kakor je bilo Jezusovo; pa vendar, kolikokrat so ga našli pri molitvi! Kako stanovitno je bilo njegovo občestvo z Bogom! V njegovem pozemskem življenjepisu se stalno ponavljajo zapisi, kakršen je tale: "In zjutraj, ko je še tema bila, vstane in gre ven ter odide na samoten kraj in tam moli. Toda govorica o njem se je še tem bolj razglaševala, in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravljal njih bolezni. A on se je umikal v puščavo in je tam molil. Zgodi se pa tiste dni, da odide na goro molit, in vztraja vso noč v molitvi k Bogu." (Mar 1,35; Luk 5,15.16; 6,12.)

V življenju, ki je bilo v celoti posvečeno blaginji drugih,/362/ je Zveličar imel za nujno umakniti se s prometnih poti in izmed množice, ki ga je spremljala iz dneva v dan. Moral se je odvrniti od življenja neprekinjenega dela in stika s človeškimi potrebami, da bi si poiskal mir in neprekinjeno občestvo z Očetom. Kot eden izmed nas in kot sodeležnik naših potreb in slabosti je bil popolnoma odvisen od Boga, zato je na skrivnem molitvenem prostoru prosil za božansko moč, da bi lahko okrepljen opravljal dolžnost in preizkušnjo. V grešnem svetu je Jezus zdržal boje in duševno trpljenje. V občestvu z Bogom je lahko odložil breme žalosti, ki ga je težilo. Pri njem je našel tolažbo in radost.

Po Kristusu je vpitje človeškega rodu prodrlo do Očeta brezmejnega sočutja. Kot človek je pošiljal molitve k Božjemu prestolu, vse dokler se njegova človeška narava ni napolnila z nebeško močjo, ki mora spajati človeško z božanskim. Po stalni zvezi je prejemal življenje od Boga, da bi ga lahko dajal svetu. Njegova izkušnja mora postati tudi naša.

Ukazuje nam: "Pojdite sami na samoten kraj." Če poslušamo njegovo besedo, bomo postali močnejši in koristnejši. Učenci so poiskali Jezusa in mu povedali vse; On pa jih je spodbujal in poučeval. Ko bi si danes vzeli čas, da bi šli k Jezusu in mu povedali vse svoje potrebe, ne bi bili razočarani; znašel bi se ob naši desnici in nam pomagal. Potrebno nam je več preprostosti, več zaupanja in zanašanja na našega Zveličarja. On, čigar ime je "Mogočni Bog, Oče večnosti in Knez miru", On, o katerem je zapisano, da "pride vladarstvo na njegovo ramo", je Čudoviti svetovalec. (Iz 9,6.) Vabljeni smo, naj prosimo za modrost njega, "ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša". (Jak 1,5.)

Vsi, ki jih Bog vzgaja, morajo razodevati življenje, ki se ne ujema s svetom, njegovimi običaji in ravnanji; in vsak mora imeti osebno izkušnjo v pridobivanju znanja o Božji volji. Osebno moramo slišati, kako govori našemu srcu. Ko utihne vsak drug glas in ko v miru čakamo pred njim, potem tišina duše prepozna njegov glas. Ukazuje nam: "Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog." (Ps 46,10.) Samo pri njem se lahko najde pravi počitek. To je najuspešnejša priprava za vse, ki delajo za Boga. Sredi hiteče množice in prizadevanj močnega življenjskega delovanja bo duša, ki se je tako osvežila, obdana z ozračjem svetlobe in miru. Življenje bo širilo prijeten vonj in razodevalo božansko moč, ki bo ganila človeška srca.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

39. "Dajte jim vi jesti"
Temeljno besedilo Mat 14,13-21; Mar 6,32-44; Luk 9,10-17; Jan 6,1-13.


Kristus se je z učenci umaknil na osamljen prostor, ampak ta redek trenutek miru je bil kmalu skaljen. Učenci so menili, da so se umaknili tja, kjer jih nihče ne bo vznemirjal; toda brž ko je množica pogrešala božanskega Učitelja, je začela vpraševati, kje je. Nekateri med njimi so videli, v katero smer so se podali Kristus in učenci. Mnogi so jih šli iskat po kopnem, drugi pa so odpluli s čolni čez vodo. Ker pa se je bližala pasha, so se zbirali romarji od blizu in daleč na poti v Jeruzalem v skupinah, da bi videli Jezusa. Množice so se jim pridružile, da je število naraslo na pet tisoč mož, pri čemer niso računali žensk in otrok. Preden je Kristus stopil na obalo, ga je čakala velika množica. Vendar mu je uspelo, da se je neopazno umaknil od njih in nekaj časa preživel na samem z učenci.

Z vrha griča je opazoval gibanje množice in njegovo srce je bilo ganjeno od sočutja. Četudi so ga zmotili in ga oropali počitka, ni bil nepotrpežljiv. Ko je videl, kako se ljudstvo še dalje zbira, je čutil še večjo potrebo po izkazovanju pozornosti. "In se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja." (Mar 6,34.) Zapustil je svoje počivališče in poiskal primeren prostor, kjer bi jim lahko postregel. Duhovniki in poglavarji jim niso nič pomagali;/364/ od Kristusa pa je potekla zveličavna voda življenja, ko je ljudstvo poučeval o poti zveličanja.

Ljudstvo je poslušalo besede milosti, ki so tako svobodno tekle iz ust Božjega Sina. Slišali so prijazne besede, ki so bile tako preproste in jasne, da so bile kot gileadski balzam njihovi duši. Zdravljenje njegove božanske roke je vračalo zadovoljstvo in življenje umirajočim ter olajšanje in zdravje njim, ki so trpeli zaradi bolezni. Dan se jim je zdel, kakor da so nebesa prišla na Zemljo, zato se sploh niso zavedali, koliko časa že ničesar niso zaužili.

Pretežni del dneva je že minil. Sonce se je nagnilo k zahodu, ljudstvo pa še ni hotelo oditi. Jezus je delal ves dan brez hrane ali počitka. Bil je bled od utrujenosti in lakote. Učenci so ga prosili, naj preneha garati. On pa se ni mogel ločiti od množice, ki se je pomikala k njemu.

Končno so učenci stopili k njemu in ga priganjali, naj razpusti ljudi zaradi njihove blaginje. Mnogi so prišli od daleč in od jutra ničesar niso jedli. Lahko bi si kupili hrano v bližnjih mestih in vaseh. Jezus pa jim je rekel: "Dajte jim vi jesti!" (Mar 6,37.) Potem pa se je obrnil k Filipu in ga vprašal: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) To je rekel, da bi izkušal vero učencev. Filip je pogledal čez morje glav in pomislil, da je nemogoče priskrbeti toliko hrane, da bi zadovoljili potrebe tolikšne množice. Odgovoril je: "Za dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega." (Jan 6,7.) Jezus je potem vprašal, koliko hrane bi se utegnilo najti med množico. "Deček je tu," je rekel Andrej, "ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, ali kaj je to med toliko?" (Jan 6,9.) Jezus je ukazal, naj mu jih prinesejo. Potem je naročil učencem, naj posedejo ljudi v travo v skupinah po petdeset ali sto, in zagotovijo red, da bi lahko bili vsi priče tega, kar bo napravil. Ko so ukaz izvršili, Jezus vzame hrano in "pogleda v nebo in blagoslovi ter prelomi in da hlebe učencem, učenci pa ljudstvu. In jedli so vsi in se nasitili, in pobrali so ostale kosce, polnih dvanajst košev." (Mat 14,19.20.)

On, ki je s svojim naukom ljudem kazal pot miru in sreče, je enako skrbel za njihove pozemske kakor tudi duhovne potrebe. Ljudstvo je bilo utrujeno in slabo. Tam so bile matere z dojenčki v naročju in otroci, ki so se jih držali za krilo. Mnogi so stali več ur. Kristusove besede so prebudile tako živo zanimanje,/365/ da niso niti za trenutek pomislili, da bi sedli. Množica je bila tolikšna, da je pretila nevarnost, da bi drug drugega pohodili. Jezus je želel omogočiti, da bi se odpočili, zato jim je ukazal, naj sedejo. Tam je rasla bujna trava, da je bilo prijetno počivati.

Kristus ni nikdar napravil čudeža, razen da je zadovoljil pristne potrebe. Vsak njegov čudež je bil take narave, da je poučeval ljudstvo o drevesu življenja, katerega listje je za ozdravljenje narodov. Preprosta hrana,/366/ ki so jo učenci razdelili, vsebuje celo zakladnico naukov. Priskrbljena hrana je bila preprosta; ribe in ječmenovi kruhi so bili vsakdanja hrana ribičev ob Genezareškem jezeru. Kristus bi lahko postregel z bogato pojedino, ampak hrana, ki bi bila pripravljena samo zaradi zadovoljitve teka, ne bi vsebovala nikakršnega nauka za blaginjo teh ljudi. Kristus pa jim je hotel z naukom pokazati, da so se za človeka pripravljeni naravni Božji darovi spridili. Na razkošnih pojedinah, ki so imele edini cilj zadovoljevanje pokvarjenega teka, ljudje nikoli niso uživali tako, kakor ob počitku in preprosti hrani, ki jo je Jezus postregel tako daleč od človeške naselbine.

Če bi imeli današnji ljudje preproste navade in živeli v skladnosti z naravnimi zakoni kakor Adam in Eva v začetku, bi bilo obilo zaloge za potrebe človeške družine. Potem bi bilo manj nedejanskih potreb in več priložnosti za delo po Božjem načinu. Sebičnost in popuščanje nenaravnemu okusu pa sta prinesli na svet greh in bedo, da je na eni strani obilica, na drugi pa pomanjkanje.

Jezus ni poskušal privabiti ljudi z zadovoljevanjem njihovih želja po razkošju. Tej množici, utrujeni in lačni po dolgem in razburljivem dnevu, je preprosta hrana pomenila potrdilo, da nima samo velike moči, temveč tudi nežno skrbi zanje v tem, kar potrebujejo za vsakdanje življenje. Zveličar svojim sledilcem ni obljubil razkošnosti sveta; njihovi obroki bodo preprosti, celo pomanjkljivi; pogosto bodo živeli v siromaštvu; vendar jim njegova beseda zagotavlja, da bodo vedno imeli tisto, kar jim je potrebno za življenje, saj jim je obljubil nekaj, kar je vredno mnogo več od vseh pozemskih dobrot - trajno tolažbo svoje navzočnosti.

Z nahranitvijo pet tisoč mož je Jezus odgrnil zagrinjalo s sveta narave in nam razkril moč, ki stalno deluje v našo korist. Bog vsak dan dela čudež, ko ustvarja pozemsko žetev. Z naravnimi sredstvi opravlja isto delo, ki ga je napravil za nahranitev množice. Človek obdeluje zemljo in seje seme, življenje od Boga pa napravi, da seme vzklije. Božji dež, zrak in sonce napravijo, da zemlja požene "najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu". (Mar 4,28.) Bog je, ki vsak dan hrani milijone bitij s pozemsko žetvijo. Ljudje so poklicani k sodelovanju z Bogom, ko skrbijo za žito in pripravljajo kruh, zato so izgubili spred oči božansko delovanje. Ne dajo Bogu slave,/367/ ki pripada njegovemu svetemu imenu. Kar je sad njegove moči, se pripisuje naravnim vzrokom ali človeškim orodjem. Namesto Boga je poveličan človek, Božji milostni darovi pa se uporabljajo za sebične namene in postajajo prekletstvo namesto blagoslov. Bog želi vse to spremeniti. Želi, da bi se naša otopela čustva prebudila, da bi spoznali njegovo milostno dobroto in ga poveličevali zaradi delovanja njegove moči. Želi, da bi ga spoznali v njegovih darovih, da bi nam bili zares v blagoslov, kakor je nameraval. Kristusovi čudeži so bili narejeni, da bi se uresničil ta cilj.

Ko se je ljudstvo nasitilo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko se je ljudstvo nasitilo, je ostalo še mnogo hrane. Ampak On, ki razpolaga z vsemi sredstvi neskončne moči, je ukazal: "Zberite ostale kosce, da nič ne propade." (Jan 6,12.) Te besede pomenijo več kakor zgolj devanje kruha v košare. V tem je bil dvojni nauk. Z ničimer se ne sme razmetavati. Ne smemo dovoliti, da bi se nam izmaknila ena sama prednost. Ne smemo opustiti ničesar, kar bi lahko koristilo ljudem. Moramo pobrati vse, kar lahko ublaži pomanjkanje lačnih na svetu. Enako je potrebno skrbeti tudi za duhovne reči. Medtem ko so se košare polnile z ostanki, so navzoči pomislili na prijatelje, ki so bili doma. Zaželeli so si, da bi bili tudi ti deležni kruha, ki ga je blagoslovil Kristus. Vsebina košar je bila razdeljena željni množici, da jo je odnesla v bližnje kraje. Tisti, ki so sodelovali na tej pojedini, so morali drugim prinesti kruh, ki je prišel iz nebes, da bi potešil lakoto duše. Morali so ponavljati, česar so se naučili o čudovitih Božjih stvareh. Nič se ni smelo izgubiti. Nobena beseda, ki se tiče večnega zveličanja, ni smela pasti prazna na zemljo.

Čudež s kruhi nas uči nauka o naši odvisnosti od Boga. Ko je Kristus nasitil pet tisoč mož, ni imel na razpolago potrebne hrane. Niti ni imel na voljo nikakršnih sredstev. Bil je v divjini obdan s pet tisoč mož, pri čemer niso šteli žensk in otrok. Te silne množice ni povabil, naj gre za njim. Vsi so prišli brez vabila ali ukaza; Jezus pa je vedel, da so lačni in utrujeni, ker so dolgo poslušali njegove nauke; bil je eno z njimi in z njimi vred potreben hrane. Bili so daleč od doma in nočilo se je že. Mnogi med njimi niso imeli sredstev, da bi si kupili hrano. On, ki se je zaradi njih postil štirideset dni v puščavi, ni hotel dovoliti, da bi se lačni vrnili domov. Božja previdnost je pripeljala Jezusa na ta prostor; odvisen je bil od nebeškega Očeta za sredstva, s katerimi naj bi se zadovoljila ta potreba./368/

Kadar se znajdemo na težavnih krajih, moramo zaupati v Boga. Pokazati moramo modrost in razsodnost pri vsem, česar se lotimo v življenju, da se ne bi znašli v preizkušnji zaradi nepremišljenega ravnanja. Ne smemo si nakopati težav z opuščanjem sredstev, ki nam jih je Bog zagotovil, ali z zlorabo sposobnosti, ki nam jih je dal. Kristusovi poslanci se morajo izrecno ravnati po njegovih navodilih. Delo je Božje, in če želimo biti drugim v blagoslov, moramo delati po njegovih načrtih. Našega jaza ne smemo postaviti v središče; naš jaz ne sme sprejeti nikakršne časti. Če postavljamo načrte po naših lastnih zamislih, nas bo Gospod prepustil našim lastnim napakam. Če pa zaidemo težavo, ker smo se ravnali po njegovih navodilih, nas bo rešil. Ne smemo se prepustiti malodušnosti, temveč v vsaki nuji prositi pomoč od njega, ki ima oblast nad neizčrpnimi viri. Pogosto nas bodo obdajale hude razmere, in tedaj se moramo s popolnim zaupanjem nasloniti na Boga. Obvaroval bo vsakega človeka, ki je zašel v težave, ker si je prizadeval držati Gospodove poti.

Kristus nam je ukazal po preroku: "Da deliš lačnemu svoj kruh ... nasitiš potrto dušo; ko vidiš nagega, da ga pokriješ ... izgnane siromake pripelješ domov." (Iz 58,7-10.) Naročil nam je: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju." (Mar 16,15.) Toda kako pogosto nam srce opeša in vera oslabi, ko vidimo, kako velike so potrebe, in kako malo sredstev je v naših rokah. Kakor Andrej, ko je gledal v petero ječmenovih hlebcev in dve ribi, tudi mi vzdihnemo: "Ali kaj je to med toliko?" (Jan 6,9.) Pogosto se obotavljamo, ker nismo pripravljeni dati vsega, kar imamo, ker se bojimo uporabiti in porabiti za druge. Toda Jezus nam je ukazal: "Dajte jim vi jesti." (Mar 6,37.) Njegov ukaz je obljuba; za njim stoji ista moč, ki je nasitila množico ob jezeru.

Kristusovo dejanje zadovoljevanja začasnih potreb lačne množice vsebuje globoko duhovno sporočilo za vse njegove delavce. Oče je izročil Kristusu, Kristus je dal učencem, učenci so delili množici, ljudje pa so si delili med seboj. Tako bodo vsi, ki so v zvezi s Kristusom, prejeli od njega kruh življenja, nebeško hrano, in jo razdelili drugim.

Jezus je popolnoma zaupal v Boga, ko je vzel malo količino kruha, in čeprav ta količina ne bi zadoščala niti za same učence, jih ni povabil, naj jedo, temveč jim je začel deliti in ukazal, naj hrano postrežejo ljudem. Hrana se je v njegovih rokah množila, in roke učencev, stegnjene h Kristusu, Kruhu življenja,/369/ se niso izpraznile. Malo živeža je zadoščalo za vse. Ko so bile potrebe ljudi oskrbljene, so pobrali ostale kosce, in tedaj je lahko tudi Kristus s svojimi učenci jedel to dragoceno iz nebes priskrbljeno hrano.

Učenci so bili kot vzdrževalci zveze med Kristusom in ljudstvom. V tem leži velika ohrabritev za vse današnje njegove učence. Kristus je glavno središče, vir vse moči. Od njega morajo njegovi učenci prejeti svoje zaloge. Najbolj bistroumni in najbolj duhovni lahko dajo le toliko, kolikor so prejeli. Sami od sebe ne morejo dati ničesar, kar bi zadovoljilo potrebe duše. Drugim lahko damo le tisto, kar smo sami dobili od Kristusa; sprejemamo pa lahko le tedaj, če dajemo tudi drugim; kolikor dajemo, toliko tudi prejemamo; čim več dajemo, tem več bomo prejeli. Tako lahko vedno verujemo, zaupamo, sprejemamo in dajemo.

Delo izoblikovanja Kristusovega ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Delo izoblikovanja Kristusovega kraljestva bo napredovalo, čeprav se bo zdelo, da se počasi premika, in bodo težave pričale proti napredku. Delo je Božje in priskrbel bo sredstva ter poslal na pomoč resne in goreče učence, katerih roke bodo prav tako napolnjene s hrano za sestradano množico. Bog ni brezskrben do teh, ki delajo v ljubezni, da bi podali besedo življenja ljudem, ki gredo v pogubo, ter se vračajo in stegujejo roke po hrani za druge lačne ljudi.

Pri našem delu za Boga smo v nevarnosti, da se preveč zanašamo na tisto, kar lahko človek napravi s svojimi darovi in s svojo sposobnostjo. Tako pozabljamo na vzvišenega Mojstra. Zelo pogosto se delavec za Kristusa ne zaveda svoje osebne odgovornosti. Je v nevarnosti, da svoje breme preloži na organizacijo, namesto da bi se zaupal njemu, ki je vir vse moči. V Božjem delu je velika zmota, da zaupamo v človeško modrost ali v število. Uspeh dela, opravljenega za Kristusa, ni odvisen toliko od števila ali nadarjenosti, kolikor od čistosti namena in prave, preproste, iskrene in odvisne vere. Osebno odgovornost moramo nositi, osebno dolžnost moramo izpolniti, osebne cilje moramo doseči v korist ljudi, ki ne poznajo Kristusa. Namesto da svoje breme preložite na koga, za kogar sodite, da je sposobnejši, raje delajte po svojih sposobnostih.

Ko vam pride na pamet vprašanje: "Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?" (Jan 6,5.) ne odgovarjajte z nevero. Ko so učenci slišali Zveličarjeve besede: "Dajte jim vi jesti!" (Luk 9,13.) so v njihovih mislih nastale razne težave. Vprašali so se,/370/ ali naj gredo v sosednje vasi kupovat hrano. Ravno tako je tudi danes, ko svetu zmanjka kruha življenja, se Gospodovi otroci vprašajo: Ali bodo pripeljali koga od daleč, da bo nasitil ljudi? Kaj pa pravi Kristus? "Naredite, da se ljudje posade," (Jan 6,10.) in tam jih je nasitil. Ko vas obdajajo ljudje, ki so potrebni pomoči, vedite, da je zraven tudi Kristus. Povežite se z njim. Prinesite mu svoje ječmenove hlebe.

Sredstva, ki jih imamo na voljo, se nam lahko zdijo nezadostna za delo. Če pa bomo šli naprej v veri in verovali v Božjo moč, ki zadošča za vse, se nam bodo odprli obilni viri. Če je to Božje delo, potem bo On poskrbel za sredstva, ki so potrebna, da se delo dokonča. Nagradil bo iskreno in preprosto zaupanje vanj. Tisto malo, kar bomo pametno in varčno uporabili v službi Gospodarja nebes, se bo povečalo med samo delitvijo. Mala količina hrane, ki jo je Kristus držal v svojih rokah, ni pošla, dokler lačna množica ni bila sita. Če pristopimo k Viru vse moči z odprtimi rokami vere, da bi prejeli, bomo podprti v našem delu celo v najbolj neprimernih razmerah in bomo lahko tudi drugim dali kruh življenja.


Gospod pravi: "Dajajte, in vam bo dano. Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel; in kdor seje bogato, bo tudi bogato žel. ... Bog pa more čez vas razliti obilo vsake milosti, da imate v vsem vsekdar vso obilost in ste bogati za vsako dobro delo, kakor je pisano:
Razsipal je, dal je ubogim,
njegova pravičnost ostane na vek.
Ta pa, ki daje seme sejalcu in kruh za jed, vam dodeli in razmnoži vašo setev ter da, da bodo rasli sadovi vaše pravičnosti, da obogatite v vsem za vsako radodarnost, ki napravlja po nas zahvalo Bogu." (Luk 6,38; 2 Kor 9,6-11.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

SENCE PADAJO  
                                                                                                                                                                                        40. Noč na jezeru
Temeljno besedilo Mat 14,22-33; Mar 6,45-52; Jan 6,14-21.


V somraku pomladnega večera je ljudstvo sedelo na planoti, obrasli s travo, in jedlo hrano, ki jo je priskrbel Kristus. Besede, ki so jih ta dan slišali, so se jim zdele kakor Božji glas. Samo božanska moč je lahko napravila čudežna ozdravljenja, katerim so bili priče. Čudež s hlebi pa je napravil velik vtis na vsakega v tej silni množici. Vsem je bil koristen. V Mojzesovem času je Bog hranil Izraelce v puščavi z mano; kdo pa je ta, ki jih je danes nahranil, če ne tisti, kogar je napovedal Mojzes? Nobena človeška moč ne bi mogla iz petih hlebov in dveh majhnih rib napraviti hrane v taki količini, da bi se z njo nahranilo tisoče lačnih. Med njimi so se slišale besede: "Ta je res prerok, ki ima priti na svet." (Jan 6,14.)

To prepričanje se je ves dan utrjevalo. Vrhunsko delo pa je jamčilo, da je med njimi dolgo pričakovani Osvoboditelj. Upanje ljudstva je vedno bolj raslo. Ta človek bo iz Judeje napravil pozemski raj, v katerem bosta tekla mleko in med. On lahko zadovolji vsako željo. Zmožen je zlomiti moč osovraženih Rimljanov. Zmore osvoboditi Judejo in Jeruzalem. Lahko ozdravi vojake, ki bodo ranjeni v bitki. Nasiti lahko cele armade, premaga narode in zagotovi Izraelu dolgo želeno nadoblast./377/

V svojem navdušenju je bilo ljudstvo pripravljeno, da bi ga takoj kronalo za kralja. Opazilo pa je tudi, da z ničimer ne poskuša nase pritegniti pozornosti ali si zagotoviti časti. V tem se je popolnoma razlikoval od duhovnikov in knezov, zato se je ljudstvo balo, da ne bo nikdar zahteval svoje pravice do Davidovega prestola. Med seboj so se posvetovali in sklenili, da ga bodo s silo prijeli in razglasili za kralja nad Izraelom. Učenci so se strinjali z množico in potrdili, da je njihov Učitelj zakoniti dedič Davidovega prestola. Rekli so, da se Kristus iz skromnosti brani sprejeti takšno čast. Naj ljudstvo poviša svojega Osvoboditelja. Domišljavi duhovniki in poglavarji bodo končno prisiljeni počastiti njega, ki je prišel opremljen z Božjo oblastjo.

Z velikim navdušenjem so se pripravljali, da bi izpeljali svoj namen; Jezus pa je videl, kaj se pripravlja, in razumel nekaj, česar oni niso mogli razumeti - kakšne bi bile posledice takega gibanja. Duhovniki in poglavarji mu že sedaj strežejo po življenju. Obtoževali so ga, da jim odtujuje ljudstvo. Poskus, da bi ga postavili na prestol, bo zahteval nasilje in vstajo, zaradi tega pa bo ovirano delovanje duhovnega kraljestva. Gibanje mora biti ustavljeno brez odlašanja. Jezus je poklical učence in jim ukazal, naj vzamejo čoln in se takoj vrnejo v Kafarnaum ter ga pustijo, da sam razpusti ljudstvo.

Še nikdar se kakšen Kristusov ukaz ni zdel tako neizvedljiv. Učenci so že dolgo upali na tako ljudsko gibanje, ki bo Jezusa posadilo na prestol; zato sedaj niso mogli prenesti misli, da je bilo vse to navdušenje zaman. Množica, ki se je zbrala, da bi obhajala pasho, je željno pričakovala, da bi videla novega preroka. Njegovim sledilcem se je dozdevalo, da je to zlata priložnost, da njihov ljubljeni Učitelj zavzame izraelski prestol. Zaradi blišča nove možnosti za uresničitev hrepenenja jim je bilo hudo oditi in pustiti Jezusa samega na pusti obali. Nasprotovali so temu načrtu, Jezus pa jim je spregovoril z oblastjo, kakršne do tedaj še ni pokazal do njih. Ko so videli, da je vse nasprotovanje zaman, so se tiho napotili k jezeru.

Jezus je tedaj ukazal ljudstvu, naj se razide; njegovo stališče je bilo tako odločno, da se mu ni nihče upal upirati. Besede hvale in poviševanja v njihovih ustih so zamrle. Zadržal jih je ravno v trenutku, ko so se mu približali, da bi ga prijeli; veselje, ki je odsevalo z njihovih obrazov, je izginilo. Med njimi so bili ljudje močnega uma in trdne odločnosti, Jezusova kraljevska zunanjost in njegovi mirno izdani ukazi pa so pomirili hrup in preprečili njihove načrte. V njem so videli/378/ nadnaravno moč in so se podredili brez ugovora.

Ko je ostal sam, je odšel "na goro molit". (Mar 6,46.) Več ur se je pogovarjal z Bogom. Ni molil zase, temveč za ljudi. Molil je za moč, da bi ljudem razkril božanski značaj svojega poslanstva, da ne bi Satan preslepil njihovega razumevanja in pokvaril njihovo razsojo. Zveličar je vedel, da se dnevi njegove osebne službe na zemlji bližajo koncu in da bo malo število onih, ki ga bodo sprejeli kot svojega Odrešenika. S tesnobo v srcu je molil za svoje učence. Ti bodo hudo preizkušani. Upanje, ki so ga dolgo gojili in je temeljilo na zmotah ljudstva, se bo zrušilo na najbolj boleč in ponižujoč način. Namesto da bi ga videli povišanega na Davidovem prestolu, bodo priče njegovemu križanju. To je njegovo pravo kronanje. Tega niso razločili, in kot posledica bodo nadnje prišle skušnjave, katere bodo težko spoznali kot takšne. Njihova vera bo oslabela, če jim Sveti Duh ne bo razsvetlil razuma in razširil dojemanja. Jezusu je bilo hudo, ko je videl, da se njihovo dojemanje o njegovem kraljestvu tako zelo omejuje le na posvetno pomembnost in čast. Težko breme je težilo njegovo srce in z grenko bolečino in solzami je izlil svojo ponižno prošnjo.

Učenci se niso takoj odpeljali od obale, kakor jim je Jezus zapovedal. Nekaj časa so čakali, ker so upali, da se jim bo pridružil./379/ Ko pa so videli, da se je popolnoma stemnilo, so stopili v čoln in se peljali "na drugo stran jezera, proti Kafarnaumu". (Jan 6,17.) Z nezadovoljnim srcem so zapustili Jezusa in se jezili nanj bolj kakor kdaj prej, odkar so ga priznali za svojega Gospoda. Godrnjali so, ker jim ni bilo dovoljeno, da bi ga razglasili za kralja. Šteli so se za krive, ker so se tako zlahka vdali njegovemu ukazu. Mislili so, da bi jim mogoče uspelo doseči cilj, če bi bili vztrajnejši.

Nevera je zasedla njihov um in srce. Častihlepnost jih je zaslepila. Vedeli so, koliko farizeji sovražijo Jezusa, zato so ga vroče želeli videti v časti, kakršno si je po njihovem mnenju zaslužil. Biti skupaj z Učiteljem, ki lahko izvršuje mogočne čudeže, hkrati pa veljati za prevarante, to je bila preizkušnja, ki je niso mogli prenesti. Mar jih bodo vedno šteli za pristaše lažnega preroka? Mar nikdar Kristus ne bo vzpostavil svoje kraljevske oblasti? Zakaj ne bi On, ki ima tako moč, razodel svojega pravega značaja in jim tako olajšal življenje? Zakaj ni rešil Janeza Krstnika nasilne smrti? Učenci so razmišljali tako, vse dokler niso nase spravili velike duhovne teme. Spraševali so se, ali je Jezus res goljuf, kakor so trdili farizeji.

Ta dan so bili učenci priče Kristusovih čudovitih del. Dozdevalo se jim je, da so nebesa prišla na zemljo. Spomin na veličastni in slavni dan bi jih moral napolniti z vero in upanjem. Če bi se med seboj z vsem srcem pogovarjali o doživljajih, ne bi prišli v skušnjavo. Razočaranje je prevzelo njihove misli. Kristusove besede: "Zberite ostale kosce, da nič ne propade," (Jan 6,12.) so bile zanemarjene. To so bile ure obilega blagoslova za učence, pa so jih vse pozabili. Bili so sredi razburkane vode. Njihove misli so bile togotne in nerazsodne. Gospod pa je dovolil, da jih je doletelo še nekaj, kar jim bo pretreslo dušo in zaposlilo misli. Bog mnogokrat tako ravna z ljudmi, ki si sami povzročajo bremena in težave. Učencem ni bilo potrebno, da bi si sami ustvarjali težave. Nevarnost pa se je naglo bližala.

Neopazno se je približevala...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Neopazno se je približevala velika burja, oni pa niso bili pripravljeni nanjo. Bila je nepričakovano nasprotje popolnemu vremenu, ki je trajalo ves dan. Zato so se prestrašili, ko jih je zajela nevihta. Pozabili so na svoje nezadovoljstvo, na svojo nevero in nepotrpežljivost. Vsak se je lotil dela, da bi obvaroval čoln pred potopitvijo. Od Betsajde do kraja, kjer so bili prepričani, da bodo našli Jezusa, je razdalja kratka; v navadnem vremenu je vožnja trajala le nekaj ur. Sedaj pa jih je veter zanašal vedno dlje/380/ od kraja, kamor so hoteli priti. Do četrte nočne straže so se mučili z veslanjem. Tedaj so izčrpani ljudje spoznali, da so izgubljeni. V viharju in temi jih je jezero naučilo, da so sami nemočni, in zahrepeneli so, da bi bil njihov Učitelj med njimi.

Jezus jih ni pozabil. Njihov Čuvaj na obali je videl, kako se ti preplašeni ljudje bojujejo z viharjem. Niti za trenutek jih ni izgubil spred oči. Z največjo pozornostjo je spremljal od burje premetavani čoln z dragocenim tovorom, saj so bili ti možje izvoljeni, da postanejo luč svetu. Kakor mati nežno bedi nad svojim otrokom, tako je sočutni Učitelj bedel nad učenci. Brž ko so svoja srca spet imeli v oblasti in obrzdali svojo nečimrno častihlepnost, brž ko so ponižno zaprosili za pomoč, so jo dobili.

V trenutku, ko so mislili, da so izgubljeni, so v žarku svetlobe zagledali skrivnostno bitje, da se jim bliža po vodi. Niso vedeli, da je to Jezus. Njega, ki jim je prišel pomagat, so imeli za sovražnika. Prevzel jih je strah. Roke, ki so držale vesla z mišicami, čvrstimi kakor železo, so sedaj popustile. Čoln je bil prepuščen volji valov. Vse oči so bile uprte v človeško prikazen, ki je hodila po razpenjenih valovih razburkanega jezera.

Mislili so, da je prikazen znanilec njihove pogube, in so začeli v strahu vpiti. Jezus je šel dalje, kakor da je hotel iti mimo. Učenci pa so ga spoznali in roteče poklicali na pomoč. Njihov ljubljeni Učitelj se je obrnil in njegov glas jim je pregnal strah: "Bodite srčni! Jaz sem, ne bojte se!" (Mat 14,27.) Brž ko so dojeli to čudežno dejstvo, je bil Peter skoraj ves iz sebe od veselja. Kakor da komaj more verjeti, je zaklical: "Gospod, če si ti, ukaži mi, naj pridem k tebi po vodi." Jezus pa ga je povabil: "Pridi!" (Mat 14,28.29.)

Dokler je Peter gledal v Jezusa, je zanesljivo hodil. Ko pa se je s samozadovoljstvom ozrl na tovariše, ki so ostali v čolnu, je izgubil spred oči Zveličarja. Veter je bil močan. Med njim in njegovim Učiteljem so se valili veliki valovi; zato se je prestrašil. Za trenutek je izgubil Kristusa spred oči, in njegova vera se je zamajala. Začel je toniti. Ko pa je videl, da mu preti smrt v valovih, je dvignil oči nad razburkano jezero, pogledal na Jezusa in zavpil: "Gospod, otmi me!" (Mat 14,30.) Jezus ga je takoj prijel za iztegnjene roke, rekoč: "Malovernež, čemu si dvomil?" (Mat 14,31.)

Učitelj je držal Petra za roko in skupaj sta stopila v čoln. Ampak sedaj je bil Peter ukročen in miren, ni več imel razloga, da bi se postavljal pred svojimi tovariši. Malo je manjkalo,/381/ da bi svojo nevero in samopoviševanje plačal z življenjem. Brž ko je umaknil pogled z Jezusa, se je opotekel, in valovi bi ga kmalu pokrili.

Kako često smo tudi mi podobni Petru, ko pridejo težave! Namesto da bi oči uprli v Zveličarja, gledamo v valove; naše noge se spotaknejo in razburkane vode nas poplavijo. Jezus ni povabil Petra, naj pride k njemu zato, da bi utonil. Tudi nas ne vabi, naj gremo za njim, nato pa bi nas zapustil. "Ne boj se," pravi, "kajti odkupil sem te, poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj! Ko pojdeš skozi vode, bom pri tebi, in preko rek, te ne poplavijo; ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne zapali. Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, Izraelov Svetnik, tvoj Rešitelj." (Iz 43,1-3.)

Jezus je bral značaj učencev. Vedel je, kakšnim hudim preizkušnjam bo izpostavljena njihova vera. Kar se je zgodilo na jezeru, bi moralo Petru odkriti njegovo osebno slabost in mu pokazati, da bo varen le, če bo stalno odvisen od božanske moči. Zaradi viharja skušnjav bo lahko šel varno naprej le, če se ne bo zanašal nase, temveč se bo popolnoma naslanjal na Zveličarja. V tem, kar je Peter zase mislil, da je močan, je bil slab; in dokler koli ni dojel svoje slabosti, ni mogel dojeti svoje potrebe po odvisnosti od Kristusa. Če bi sprejel nauk, ki mu ga je Jezus želel dati z izkušnjo na jezeru, ne bi padel pozneje v času velike preizkušnje, ki ga je doletela.

Bog dan za dnem poučuje svoje otroke. Z vsakdanjimi življenjskimi razmerami jih pripravlja, da bodo odigrali svoje dejanje na širšem odru, ki jim ga je določila njegova previdnost. Od stališča v vsakdanjih preizkusih sta odvisna zmaga ali poraz v času velikih življenjskih stisk.

Skušnjave bodo premagale ljudi, ki se ne zavedajo stalne odvisnosti od Boga. Lahko se nam zdi, da so naši koraki zanesljivi in da nas nič ne more omajati. Z gotovostjo lahko rečemo: Vem, v kaj verujem; nič ne bo moglo omajati moje vere v Boga in Božjo besedo. Vendar Satan skuša izkoristiti podedovane ali pridobljene napake našega značaja in zaslepiti naše oči, da ne vidimo svojih potreb in pomanjkljivosti. Samo če se zavedamo svojih slabosti in stanovitno gledamo v Jezusa, bomo hodili varno.

Brž ko se je Jezus usedel v čolnu, je veter prenehal, "in precej je bila ladja pri kraju, kamor so se peljali". (Jan 6,21.) Po noči groze je nastala svetla zarja. Učenci in ljudje na palubi so s hvaležnim srcem padli pred Jezusove noge in rekli: "Resnično si Božji Sin!" (Mat 14,33.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

41. Prelomnica v Galileji
Temeljno besedilo Jan 6,22-71.


Ko je Kristus preprečil ljudstvu, da bi ga razglasilo za kralja, je vedel, da je dosegel prelomnico v svoji zgodovini. Množica, ki ga je hotela danes povzdigniti na prestol, se bo jutri odvrnila od njega. Razočaranje njihove sebične častihlepnosti bo spremenilo njihovo ljubezen v sovraštvo, njihovo poveličevanje pa v preklinjanje. Čeprav je to vedel, ni ukrenil ničesar, da bi preprečil krizo. Od vsega začetka ni dajal sledilcem nobenega upanja v pozemske nagrade. Nekomu, ki je prišel, da bi postal njegov učenec, je rekel: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil svojo glavo." (Mat 8,20.) Če bi ljudje lahko imeli hkrati svet in Kristusa, bi mu množica ponudila svojo vdanost; toda takšne službe ni mogel sprejeti. Mnoge, ki so bili povezani z njim, je pritegnilo upanje v posvetno kraljestvo. Ti ljudje ne smejo ostati zaslepljeni. Niso razumeli globokega duhovnega nauka iz čudeža s kruhi. Mora jim ga pojasniti. To novo razodetje bo povzročilo še bolj neposredno preizkušnjo.

Za čudež s kruhi se je razvedelo daleč naokoli, in že zelo zgodaj naslednje jutro se je ljudstvo zbiralo v Betsajdi, da bi videlo Jezusa. Prihajali so v velikem številu po kopnem in morju. Ti, ki so ga bili prejšnji večer zapustili, so se vrnili, ker so upali, da ga bodo še našli tam, kajti ni bilo čolna, s katerim bi se lahko prepeljal na drugo stran. Toda njihovo iskanje je bilo neuspešno, in mnogi so ga šli iskat v Kafarnaum./383/

Medtem pa je Jezus po samo enodnevni odsotnosti prišel v Genezaret. Brž ko se je razvedelo, da se je izkrcal, ljudje "obletajo vso tisto okolico in začno na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da biva". (Mar 6,55.)

Čez nekaj časa je odšel v shodnico, tam pa so ga našli ti, ki so prišli iz Betsajde. Od učencev so zvedeli, kako je prišel čez jezero. Učenci so začudeni množici natančno popisali razburkano jezero, svoje večurno neuspešno veslanje proti vetru, Jezusov prihod po vodi, svoj strah zaradi tega, njegove prepričljive besede, Petrovo pustolovščino in njen izid, nenadno pomiritev viharja in izkrcanje iz čolna. Toda mnogi so se še vedno nezadovoljni s tem zbirali okrog Jezusa in ga spraševali: "Rabi, kdaj si prišel sem?" (Jan 6,25.) Upali so, da bodo iz njegovih ust slišali še bolj izčrpen opis tega čudeža.

Jezus pa ni zadovoljil njihove radovednosti. Žalosten je rekel: "Iščete me ne zato, ker ste videli čudeže, temveč ker ste jedli od hlebov in ste se nasitili." (Jan 6,26.) Niso ga iskali iz kakih plemenitih spodbud. Ker so se najedli kruha, so upali, da bodo zaradi zveze z njim deležni še drugih pozemskih koristi. Zveličar jim je ukazal: "Trudite se ne za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane/384/ v večno življenje." Ne iščite samo materialnih koristi. Naj ne bo glavno delo skrb za sedanje življenje, ampak iščite duhovno hrano, tisto modrost, ki bo ostala za večno življenje. To vam lahko da samo "Sin človekov; zakaj njega je potrdil Oče, Bog". (Jan 6,27.)

Za trenutek se je prebudila pozornost poslušalcev. Vzkliknili so: "Kaj naj storimo, da delamo Božja dela?" (Jan 6,28.) Naredili so veliko napornega dela, da bi se priporočili Bogu. Bili so pripravljeni poslušati vsako novo pravilo, s katerim bi si zagotovili večjo zaslugo. Njihovo vprašanje je pomenilo: Kaj moramo delati, da bi si zaslužili nebesa? Kakšno ceno moramo plačati, da bi dosegli prihodnje življenje?

"Jezus jim odgovori in reče: To je Božje delo, da verujete v tega, ki ga je On poslal." (Jan 6,29.) Cena za nebesa je Jezus. Pot v nebesa je vera v "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)

Toda ljudstvo se ni odločilo sprejeti te trditve božanske resnice. Jezus je opravljal prav to delo, ki ga je napovedalo prerokovanje za Mesija; niso pa videli, kako so si njihova sebična upanja predstavljala njegovo nalogo. Kristus je res enkrat nahranil množico z ječmenovimi kruhi; toda v Mojzesovem času se je izraelski narod sitil z mano v puščavi štirideset let, zato so od Mesija pričakovali še večje blagoslove. V nezadovoljnih srcih so se spraševali, mar Jezus ne more dati zdravja, moči in bogastva vsemu ljudstvu, ga osvoboditi njegovih tlačiteljev in ga povišati do oblasti in časti, če že lahko dela tako velike čudeže, katerim so bili priče? Dejstvo, da je sam trdil, da je poslan od Boga, ni pa hotel biti Izraelov kralj, je bila skrivnost, ki je niso mogli dojeti. To njegovo odklanjanje so si razlagali napačno. Mnogi so sklepali, da si ne upa zahtevati svoje pravice zato, ker sam dvomi o božanskem značaju svojega poslanstva. S tem so odprli svoja srca neveri, in seme, ki ga je posejal Satan, je obrodilo svojevrsten sad: napačno razumevanje in odpadništvo.

Neki rabin ga je posmehljivo vprašal: "Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in ti verovali? Kaj delaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (Jan 6,30.31.)

Judje so spoštovali Mojzesa kot dajalca mane, slavo so pripisovali orodju, izgubljali pa so izpred oči njega, ki je opravil to delo. Njihovi očetje so godrnjali zoper Mojzesa in dvomili o njegovi božanski nalogi ter jo zanikali. Sedaj so pa v istem duhu/385/ njihovi potomci zavrgli njega, ki jim je prinesel sporočilo od Boga. Tedaj jim je Jezus rekel: "Resnično, resnično vam pravim: Ni vam dal Mojzes kruha iz nebes." (Jan 6,32.) Darovalec mane je stal med njimi. Sam Kristus je bil ta, ki je vodil Jude skozi puščavo in jih vsak dan hranil s kruhom iz nebes. Ta hrana je bila simbol pravega nebeškega kruha. Duh, ki daje življenje in izvira iz neskončne Božje polnote, je prava mana. Jezus je rekel: "Božji kruh namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu." (Jan 6,33.)

Ker so še vedno mislili, da govori o pozemski hrani, so nekateri njegovi poslušalci vzkliknili: "Gospod, daj nam vsekdar tega kruha." Jezus pa jim je odvrnil: "Jaz sem kruh življenja." (Jan 6,34.35.)

Slikoviti izraz, ki ga je uporabil Kristus, je bil Judom znan. S Svetim Duhom navdihnjeni Mojzes je rekel: "Ne živi človek ob samem kruhu, temveč ob vsem, kar prihaja iz Božjih ust." (5 Mojz 8,3.) Prerok Jeremija pa je napisal: "Ko so prišle tvoje besede, sem jih sprejel, in bila mi je tvoja beseda v veselje in radost mojega srca." (Jer 15,16.) Sami rabini so imeli pregovor o tem, da uživanje kruha pomeni v duhovnem pomenu proučevati zapovedi in opravljati dobra dela; mnogokrat se je govorilo, da bo ob Mesijevem prihodu nahranjen ves Izrael. Nauk prerokov je pojasnil globoki duhovni nauk o čudežu s kruhi. Ta nauk je Kristus poskušal pojasniti poslušalcem v shodnici. Če bi bili razumeli Svete spise, bi razumeli tudi njegove besede, ko je rekel: "Jaz sem kruh življenja." (Jan 6,35.) Samo en dan poprej je s kruhom, ki ga je dal On, nasitil lačno in iznemoglo množico. Kakor so od tega kruha dobili telesno moč in poživitev, tako bi od Kristusa lahko dobili duhovno moč za večno življenje. Dejal je: "Kdor prihaja k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikdar žejen." Potem je pristavil: "(Vi) ste me videli, in vendar ne verujete." (Jan 6,35.36.)

Kristusa so videli po pričanju Svetega Duha, po razodetju Boga njihovim dušam. Živi dokazi njegove moči so dan za dnem stali pred njimi, pa so vendar zahtevali še drugo znamenje. Ko bi jim tudi bilo dano, bi ostali enako neverni kakor prej. Če jih ni prepričalo to, kar so videli in slišali, jim ne bi pomagalo, če bi jim pokazal še več čudežnih del. Nevera bo vedno našla opravičenje za dvom in bo z razlogi ovrgla najmočnejši dokaz.

Kristus je ponovno....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus je ponovno trkal na njihova odrevenela srca. "In tega,/386/ ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37.) On je rekel, da bodo vsi, ki ga sprejmejo z vero, imeli večno življenje. Nihče se ne bo izgubil. Nobene potrebe ni, da bi farizeji in saduceji razpravljali o prihodnjem življenju. Ljudem ni več potrebno v brezupni bolečini objokovati svojih umrlih. "Kajti to je volja mojega Očeta, da ima večno življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, in jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 6,40.)

Ampak ljudski voditelji so bili užaljeni. Zato so govorili: "Ali ni ta Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater poznamo? Kako da sedaj pravi: Iz nebes sem prišel?" (Jan 6,42.) Poskušali so zbuditi predsodek s tem, da so zasmehljivo omenili Jezusov skromni vir. S podcenjevanjem so govorili o njegovem življenju galilejskega delavca ter o njegovi siromašni in skromni družini. Govorili so, da trditve tega neizobraženega tesarja niso vredne njihove pozornosti. Zaradi njegovega skrivnostnega rojstva so namigovali, da je dvomljivega vira, in govorili o človeških okoliščinah njegovega rojstva kot o madežu njegovega življenja.

Jezus ni poskušal pojasniti skrivnosti svojega rojstva. Ni jim odgovoril na vprašanje o prihodu iz nebes, kakor tudi ne na vprašanje o prihodu čez jezero. Ni usmerjal pozornosti na čudeže, ki so označevali njegovo življenje. Prostovoljno je postal neugleden človek in sprejel nase podobo hlapca. Toda njegove besede in dejanja so razodevale njegov značaj. Vsi, katerih srca so bila odprta za božansko razsvetljenje, so v njem prepoznali "Edinorojenega od Očeta", ki je poln "milosti in resnice". (Jan 1,14.)

Predsodki farizejev so bili veliko globlji, kakor so razodevala njihova vprašanja; imeli so svojo korenino v popačenosti njihovih src. Vsaka Jezusova beseda in dejanje je spodbujalo v njih nasprotovanje, kajti duh, ki so ga gojili, ni našel v njem nobenega odmeva.

"Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal, in jaz ga obudim poslednji dan. Pisano je v prerokih: In vsi bodo učeni od Boga. Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni." (Jan 6,44.45.) H Kristusu ne bo prišel nihče razen teh, ki jih vleče Očetova ljubezen. Toda Bog privlači vsa srca k sebi, zato h Kristusu ne bodo hoteli priti samo ti, ki se upirajo tej njegovi privlačni moči.

V besedah "vsi bodo učeni od Boga," se je Jezus sklical na Izaijevo prerokovanje: "In vsi tvoji otroci bodo Gospodovi učenci in obilen mir bo tvojim otrokom." (Iz 54,13.) Ta del Svetih spisov/387/ so si Judje lastili. Bahali so se, da je Bog njihov učitelj. Jezus pa je pokazal, kako nekoristna je ta trditev, ko je rekel: "Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni." (Jan 6,45.) Očeta lahko spoznamo samo po Kristusu. Človeška narava ne more prenesti prizora njegove slave. Ti, ki so slišali za Boga, ko so poslušali glas njegovega Sina, bodo tudi v Jezusu iz Nazareta prepoznali njega, ki po naravi in razodetju predstavlja Očeta.

"Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje, ima večno življenje." (Jan 6,47.) Po ljubljenem Janezu, ki je poslušal te besede, je Sveti Duh oznanil cerkvam: "In to je pričevanje, da nam je Bog dal večno življenje, in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje." (1 Jan 5, 11.12.) Jezus pa je rekel: "Jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 6,44.) Kristus je postal z nami eno telo, da bi mi lahko postali z njim en duh. Po moči te edinosti bomo vstali iz groba - ne samo kot dokaz Kristusove moči, ampak zato, ker je z vero njegovo življenje postalo naše. Kdor spozna pravi Kristusov značaj in ga sprejme v srce, ima večno življenje. Kristus prebiva v nas po Duhu, in Božji Duh, z vero sprejet v srce, je začetek večnega življenja.

Ljudstvo je Kristusa spomnilo na mano, ki so jo njihovi očetje jedli v puščavi, kakor da je bilo dajanje te hrane večji čudež od tega, ki ga je naredil Jezus. On pa jim je povedal, kako neznaten je bil ta dar v primerjavi z blagoslovi, ki jih je prišel delit. Mana je lahko ohranila samo pozemsko življenje; ni preprečevala približevanja smrti, niti ni zagotavljala nesmrtnosti. Kruh iz nebes pa naj bi hranil dušo in ji pomagal k večnemu življenju. Zveličar je rekel: "Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor je od njega. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj." (Jan 6,48-51.) Temu slikovitemu opisu je Kristus tedaj dodal še drugega. Samo s smrtjo lahko podari življenje ljudem, zato je z naslednjimi besedami opozoril na svojo smrt kot sredstvo zveličanja. Dejal je: "Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta." (Jan 6,51.)

Judje so se pripravljali na praznovanje pashe v Jeruzalemu v spomin na noč Izraelove osvoboditve, ko je angel uničevalec hudo prizadel egiptovske domove. Bog je želel,/388/ da v pashalnem jagnjetu vidijo Božje Jagnje in po tem simbolu sprejmejo njega, ki je dal sebe za življenje sveta. Judje pa so šli tako daleč, da so imeli simbol za najpomembnejši, medtem ko je njegov pomen ostal nezapažen. Niso prepoznali Gospodovega telesa. Ista resnica, ki je bila slikovito prikazana v pashalnem obredu, je bila izrečena s Kristusovimi besedami. Vendar še vedno ni bila prepoznana.

Sedaj so rabini jezno....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sedaj so rabini jezno zavpili: "Kako nam more ta dati svoje meso jesti?" (Jan 6,52.) Pretvarjali so se, da razumejo njegove besede v istem dobesednem smislu kakor Nikodem, ko je vprašal: "Kako se more človek roditi, ko je star?" (Jan 3,4.) Nekoliko so dojeli pomen Jezusovih besed, ampak tega niso želeli priznati. Upali so, da bodo z napačno razlago njegovih besed med ljudstvom spodbudili predsodke proti njemu.

Kristus pa ni ublažil svojega nazornega opisovanja. Resnico je ponovil s še krepkejšimi besedami: "Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan. Kajti moje meso je prava jed in moja kri je prava pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem." (Jan 6,53-56.)

Jesti Kristusovo meso in piti njegovo kri pomeni sprejeti ga za osebnega zveličarja, verujoč, da On odpušča naše grehe in da smo v njem popolni. Postali bomo sodeležniki njegove narave, če bomo opazovali njegovo ljubezen, prebivali v njej in pili od nje. Kar je hrana za telo, mora biti Kristus za dušo. Hrana nam ne more koristiti, če je ne jemo in ne postane del našega bitja. Tako tudi Kristus nima nobene vrednosti za nas, če ga ne spoznamo kot osebnega Zveličarja. Teoretično znanje nam ne bo nič pomagalo. Z njim se moramo hraniti, ga sprejeti v srce tako, da njegovo življenje postane naše. Vsrkati moramo njegovo ljubezen in milost.

Toda niti vsi ti slikoviti prikazi niso mogli zadosti opisati prednosti vernikove povezanosti s Kristusom. Jezus je povedal: "Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zaradi mene." (Jan 6,57.) Kakor je Božji Sin živel z vero v Očeta, tako moramo živeti tudi mi z vero v Kristusa. Jezus se je tako popolnoma podredil Božji volji, da se je sam Oče razodel v njegovem življenju. Čeprav je bil izkušan v vsem kakor mi, je stal pred svetom neomadeževan od zla, ki ga je obdajalo. Tudi mi moramo zmagati tako, kakor je Kristus.

Ali si Kristusov sledilec? Tedaj je vse, kar je zapisano o duhovnem življenju, napisano zate, in se lahko doseže/389/ s tvojim zedinjenjem z Jezusom. Ali je tvoja gorečnost opešala? Ali se je tvoja prva ljubezen ohladila? Znova sprejmi ponujeno Kristusovo ljubezen. Jej njegovo meso in pij njegovo kri, pa boš postal eno z Očetom in Sinom.

Neverujoči Judje niso hoteli videti ničesar drugega, razen najbolj dobesednega pomena Zveličarjevih besed. Po obredni postavi jim je bilo prepovedano okusiti kri, zato so sedaj Kristusove besede imeli za svetoskrunstvo in so medsebojno razpravljali o njih. Celo med učenci so mnogi rekli: "Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?" (Jan 6,60.)

Zveličar jim je odgovoril: "To vam je v spotiko? Kaj pa, ko boste videli Sina človekovega, da gre gor, kjer je bil poprej? Duh je to, kar oživlja, meso ne pomaga nič; besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje." (Jan 6,61-63.)

Kristusovo življenje, ki daje življenje svetu, je v njegovi besedi. Jezus je z njo zdravil bolezni in izganjal hudobne duhove; z njo je pomiril jezero in obujal mrtve; ljudstvo pa je pričalo, da je njegova beseda imela moč. Govoril je Božjo besedo, kakor je govoril po vseh prerokih in učiteljih v Starem zakonu. Vse Sveto pismo je razodevanje Kristusa, in Zveličar je želel usmeriti vero učencev na to besedo. Ko se bo njegova vidna navzočnost umaknila, mora biti beseda vir njihove moči. Kakor njihov Učitelj bodo tudi oni morali živeti "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.)

Kakor se naše telesno življenje vzdržuje s hrano, tako se tudi naše duhovno življenje ohranja z Božjo besedo. Vsak človek mora osebno prejemati življenje iz Božje besede. Kakor moramo sami jesti, da bi dobili hranljive sestavine, tako moramo tudi besedo sprejeti zase. Ne bi je smeli sprejemati samo posredno od tujega uma. Pozorno moramo proučevati Sveto pismo in prositi Boga za pomoč Svetega Duha, da bi lahko razumeli njegovo besedo. Morali bi prebrati eno svetopisemsko vrsto in se z vsem umom ukvarjati z njo, da bi odkrili misel, ki jo je Bog v njej dal za nas. O tej misli moramo razmišljati, vse dokler da postane naša last in doumemo, kaj "govori Gospod".

Jezus v svojih obljubah in opominih misli name. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se jaz, če verujem vanj, ne bi pogubil, temveč imel večno življenje. Izkušnje v zvezi z Božjo besedo morajo biti moje izkušnje. Molitev in obljube, pravila in opomini so moji. "S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni; kolikor pa sedaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega/390/ sebe zame." (Gal 2,20.) Ko vera tako sprejme in osvoji načela resnice, bo postala del bitja in življenjska gonilna sila. V dušo sprejeta Božja beseda oblikuje misli in sodeluje pri izoblikovanju značaja.

Stalno gledanje z očmi vere v Jezusa nas bo okrepilo. Bog bo dal najdragocenejša razodetja svojemu lačnemu in žejnemu ljudstvu. Ugotovilo bo, da je Kristus osebni zveličar. Ko se bo hranilo z njegovo besedo, bo odkrilo, da je ta duh in življenje. Beseda uničuje podedovano pozemsko naravo in podarja novo življenje v Kristusu Jezusu. Sveti Duh prihaja k človeku kot Tolažnik. Po spreminjajoči moči njegove milosti se Božja podoba znova ustvarja v učencu, in tako postaja novo stvarstvo. Ljubezen zasede prostor sovraštva in srce povzema podobnost z Bogom. To v resnici pomeni živeti "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) To pomeni jesti Kruh, ki prihaja iz nebes.

Kristus je izrekel sveto in večno resnico o odnosu med seboj in svojimi sledilci. Poznal je značaj njih, ki so trdili, da so njegovi učenci, in njegove besede so preizkusile njihovo vero. Izjavil je, da morajo verovati in delati po njegovem nauku. Vsi, ki so ga sprejeli, bodo sodeležniki njegove narave in v skladnosti z njegovim značajem. To je pomenilo odpovedati se svojim priljubljenim težnjam. Zahtevalo je popolno podrejanje Jezusu. Poklicani so, da bi postali samopožrtvovalni, krotki in ponižni v srcu. Hoditi morajo po ozki stezi, po kateri je hodil tudi Človek z Golgote, če želijo imeti delež v daru življenja in nebeški slavi.

Preizkušnja je bila...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preizkušnja je bila prevelika. Navdušenje njih, ki so ga hoteli na silo zgrabiti in postaviti za kralja, se je ohladilo. Izjavili so, da jim je ta razlaga v shodnici odprla oči. Sedaj niso več zapeljani. V njihovih umih so bile njegove besede odkrito priznanje, da ni Mesija in da ne bodo imeli nobene pozemske nagrade zaradi zveze z njim. Njegova čudodelna moč je bila zanje dobrodošla; želeli so se rešiti bolezni in trpljenja, niso pa bili naklonjeni njegovemu samopožrtvovalnemu življenju. Ni jim bilo mar za skrivnostno duhovno kraljestvo, o katerem je govoril. Neiskreni in sebični, ki so ga iskali, ga niso več želeli. Če ne bo vložil svoje moči in vpliva za osvoboditev od Rimljanov, ne želijo imeti z njim ničesar več.

Jezus jim je odkrito rekel: "Toda so med vami nekateri, ki ne verujejo," in dodal: "Zato sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni,/391/ če mu ni dano od mojega Očeta." (Jan 6,64.65.) Želel je, da razumejo, da jih ne bo mogel pritegniti k sebi, če njihova srca ne bodo odprta za Svetega Duha. "Telesni človek ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14.) Z vero lahko človek opazuje Jezusovo slavo. Ta slava je skrita, vse dokler se po Svetem Duhu vera ne razplamti v duši.

Zaradi javne graje njihove nevere so se ti učenci še bolj oddaljili od Jezusa. Bili so zelo nezadovoljni. Želeli so prizadeti Zveličarja in zadovoljiti maščevalnost farizejev, zato so mu obrnili hrbet in ga s prezirom zapustili. Odločili so se, in sicer za podobo brez duha, lupino brez jedra. Nikoli pozneje niso spremenili odločitve, saj niso več hodili za Jezusom.

"On ima velnico v svoji roki in očedi svoje gumno in spravi svojo pšenico v žitnico." (Mat 3,12.) To je bil eden izmed časov čiščenja. Z besedo resnice so bile pleve ločene od pšenice. Mnogi so se odvrnili od Jezusa, ker so bili preveč ošabni in prepričani o svoji pravičnosti, da bi sprejeli grajo, in preveč so ljubili svet, da bi sprejeli življenje ponižnosti. Mnogi še vedno delajo tako. Danes se ljudje preizkušajo, kakor so se preizkušali učenci v kafarnaumski shodnici. Ko se resnica prepričljivo pojasni srcu, dojamejo, da se njihova življenja ne ujemajo z Božjo voljo. Uvidijo potrebo po celoviti spremembi v sebi, toda ne želijo opraviti tega dela, ki je polno samoodpovedi. Zato so jezni, če se odkrijejo njihovi grehi. Odhajajo užaljeni, kakor so tudi učenci zapustili Jezusa godrnjaje: "Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati." (Jan 6,60.)

Njihovim ušesom bi bili prijetni hvala in laskanje, resnica pa ni dobrodošla, ne morejo je poslušati. Dokler so množice hodile za njim in bile nasičene ter so se slišali zmagoslavni vzkliki, so ljudje zelo glasno izražali hvalo. Ko pa je raziskava Božjega Duha odkrila njihov greh in zahtevala, da ga zapustijo, so obrnili hrbet resnici in niso več hodili za Jezusom.

Ker so se ti nezadovoljni učenci odvrnili od Kristusa, je nad njimi zavladal drug duh. Ničesar privlačnega niso mogli videti na njem, ki se jim je prej zdel tako zanimiv. Poiskali so njegove sovražnike, ker so se ujemali z njihovim duhom in dejanji. Napačno so razlagali njegove besede, potvarjali njegove izjave in napačno prikazovali njegove spodbude. Svoje vedenje so branili z zbiranjem vsake podrobnosti,/392/ ki bi se lahko uporabila proti njemu; zaradi teh lažnih poročil je bila spodbujena takšna ogorčenost, da je bilo v nevarnosti njegovo življenje.

Naglo se je razširila novica, da Jezus iz Nazareta po svojem lastnem priznanju ni Mesija. Tako so se čustva ljudstva v Galileji obrnila proti njemu, kakor se je leto poprej zgodilo v Judeji. O Izrael! Zavrgli so Zveličarja zato, ker so hrepeneli po osvajalcu, ki bi jim dal pozemsko moč. Želeli so si minljivo jed, ne pa take, ki vzdrži v večno življenje.

Jezus je s koprnečim srcem...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je s koprnečim srcem videl, kako učenci zapuščajo njega, ki je Življenje in Luč ljudem. Z nepopisno žalostjo, ga je prežemala zavest, da ne cenijo njegovega sočutja, mu ne vračajo ljubezni, prezirajo njegovo milost in zavračajo njegovo zveličanje. Takšen razvoj dogodkov, kakršen je bil ta, ga je naredil za moža bolečin, ki pozna žalost.

Jezus ni poskušal preprečiti odhoda njim, ki so ga zapuščali, temveč se je obrnil k dvanajsterim in jih vprašal: "Ali hočete tudi vi oditi?" (Jan 6,67.)

Peter mu je odgovoril z vprašanjem: "Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti." In še dodal: "In mi smo verovali in vemo, da si ti Božji Svetnik." (Jan 6,68.69.)

"H komu pojdemo?" Učitelji v Izraelu so sužnjevali formalizmu. Farizeji in saduceji so se stalno prepirali. Zapustiti Jezusa bi pomenilo pasti med zagovornike obredov in ceremonij ter slavoljubne ljudi, ki hrepenijo po lastni slavi. Učenci so našli več miru in veselja, odkar so sprejeli Kristusa, kakor pa so ju imeli vse svoje prejšnje življenje. Kako bi se lahko vrnili mednje, ki so prezirali in preganjali Prijatelja grešnikov? Dolgo so pričakovali Mesija; zdaj je prišel, zato se ne morejo odvrniti od njega k tem, ki so zahtevali njegovo življenje in jih preganjali zato, ker so postali njegovi sledilci.

"H komu pojdemo?" Nikakor od Kristusovega učenja, njegovih naukov o ljubezni in usmiljenju v temo nevere, v pokvarjenost sveta. Medtem ko so mnogi, ki so bili priče njegovih čudežnih del, zapustili Zveličarja, je Peter izrazil vero učencev: "Ti si Božji Svetnik." Sama pomisel, da bi izgubili to sidro svojih duš, jih je prežemala s strahom in bolečino. Ostati brez Zveličarja bi jim pomenilo enako, kakor da bi jih na slepo srečo gnalo temno in nevihtno morje.

Mnoge Jezusove besede in dela so bile videti skrivnostna omejenim umom, toda vsaka beseda in dejanje sta imela določeni namen v delu za naše odrešenje; vse je bilo načrtovano, da doseže svoj cilj./393/ Ko bi lahko razumeli njegove cilje, bi se nam vse pokazalo pomembno in v skladnosti z njegovim poslanstvom.

Čeprav sedaj ne moremo razumeti Božjih del in poti, lahko razpoznamo njegovo veliko ljubezen, ki je v temelju vseh njegovih ravnanj z ljudmi. Ta, ki živi blizu Jezusa, bo imel razvito razumevanje o skrivnosti pobožnosti. Prepoznal bo milost, ki deli graje, preiskuje značaj in razodeva srčne namere.

Ko je Jezus govoril o preizkusni resnici, ki je povzročila, da se je precej njegovih učencev odvrnilo od njega, je vedel, kakšen bo sad njegovih besed. Ampak moral je izpolniti namen milosti. Vnaprej je videl, da bo v času preizkušnje vsak njegovih ljubljenih učencev hudo preizkušen. Zanje bodo najhujše preizkušnje njegove smrtne muke v Getsemaniju, izdaja in križanje. Če ne bi bilo poprejšnje preizkušnje, bi se bili mnogi, ki jih priganjajo samo sebične spodbude, povezali z njimi. Ko bo njihov Gospod obsojen na sodišču; ko bodo množice, ki so ga pozdravljale kot svojega kralja, sikale nanj in ga sramotile; ko bo zasmehujoča množica vpila: "Križaj ga!" ker bo razočaral njihova posvetna hotenja, bodo ti sebični ljudje odpovedali zvestobo Jezusu in povzročili učencem grenko in hudo bolečino ter jo združili z njihovo žalostjo in razočaranjem zaradi uničenja njihovih najbolj ljubih upov. V tem temnem času bi zgled njih, ki so odšli od njega, lahko potegnil za sabo tudi druge. Jezus pa je spodbudil to prelomnico, da bi lahko s svojo osebno navzočnostjo še krepil vero pravih sledilcev.

Kot sočutni Odrešenik je docela poznal usodo, ki ga je čakala, zato je nežno poravnaval stezo učencem, jih pripravljal za njihovo najhujšo preizkušnjo in krepil za končni preizkus!/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

42. Izročilo
Temeljno besedilo Mat 15,1-20; Mar 7,1-23.


Pismarji in farizeji so pričakovali, da bodo med praznovanjem pashe v Jeruzalemu videli Jezusa in mu pripravili past. Jezus pa je poznal njihove namene, zato ni prišel na zborovanje. "Tedaj pridejo k Jezusu iz Jeruzalema pismarji in farizeji." (Mat 15,1.) Ker torej On ni odšel k njim, so oni prišli k njemu. Kratek čas je kazalo, da bodo Galilejci sprejeli Jezusa kot Mesija in bo v tem področju strta moč duhovščine. Poslanstvo dvanajsterice, ki je kazalo, da se bo Kristusovo delo razvilo, je spravljalo učence še bolj neposredno v spopad z rabini, zato je znova povzročilo ljubosumnost voditeljev v Jeruzalemu. Vohuni, ki so bili v začetku njegove službe poslani v Kafarnaum in so mu poskušali pripisati krivdo zaradi prestopanja sobote, so bili zmedeni. Rabini pa so se vendar odločili uresničiti svoj namen. Sedaj so poslali druge poslance opazovat njegovo gibanje in najti kakšno obtožbo proti njemu.

Kakor že poprej je bil vzrok za njegovo obtožbo nespoštovanje predpisov izročil, s katerimi so obremenili Božje zapovedi. Ti so bili dani naravnost zato, da bi zaščitili izpolnjevanje zapovedi, imeli pa so jih za bolj svete od samih zapovedi. Kadar so namreč prišli v nasprotje z na Sinaju danimi zapovedmi, so dajali prednost rabinskim predpisom.

Med njimi so najbolj goreče upoštevali predpis o obrednem čiščenju. Zanemarjanje določenih obredov pred jedjo/395/ so imeli za strašen greh, ki bo kaznovan na tem in onem svetu, zato so tudi uničenje prestopnika imeli za čednost.

Predpisov o očiščenju je bilo brez števila. Človekova življenjska doba bi komaj zadostovala, da bi se seznanil z njimi. Življenje njih, ki so resno poskušali upoštevati rabinske zahteve, je bil dolg boj proti obredni nečistosti in neskončna vrsta umivanj in čiščenj. Medtem ko so bili ljudje zasedeni z nepomembnimi podrobnostmi in pravili, ki jih Bog ni zahteval, je bila njihova pozornost obrnjena od velikih načel njegovih zapovedi.

Kristus in učenci niso spoštovali teh obrednih umivanj, vohuni pa so imeli to za temeljno obtožbo proti njim. Vendar Kristusa niso napadli naravnost, temveč so prišli k njemu in kritizirali učence. Vpričo množice so ga vprašali: "Zakaj prestopajo tvoji učenci izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo kruh." (Mat 15,2.)

Kadar koli pride sporočilo resnice s posebno močjo do ljudi, Satan spodbuja svoje pomočnike, da začnejo razpravljati o nepomembnih vprašanjih. Tako poskuša odvrniti pozornost od resničnih težav. Kadar koli se začne kakšno dobro delo, so dlakocepci pripravljeni razpravljati o obliki in tehničnih vprašanjih, da bi speljali misli od žive resničnosti. Kadar kaže, da Bog na posebni način deluje za svoje ljudstvo, naj si ne dovoljuje, da bi se vpletlo v razprave, ki bodo samo uničile ljudi. Vprašanja, ki imajo za nas največji pomen, se glasijo: Ali verujem v Božjega Sina z zveličavno vero? Ali je moje življenje v skladnosti z Božjimi zapovedmi? "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja. In po tem vemo, da smo ga spoznali, ako držimo njegove zapovedi." (Jan 3,36; 1 Jan 2,3.)

Jezus ni poskušal braniti sebe ali učencev. Ni se oziral na obtožbe, ki so bile naperjene proti njemu, temveč je še naprej razgaljal duha, ki je spodbudil te pristaše človeških obredov. Dal jim je primer njihovega vsakdanjega ravnanja tega, kar so naredili neposredno pred svojim prihodom k njemu. "Zakaj prestopate tudi vi Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: Spoštuj svojega očeta in mater, in: Kdor kolne očeta ali mater, naj umre. Vi pa pravite: Če kdo reče očetu ali materi: V daritev bodi, s čimer bi ti jaz pomagal, ni več zavezan spoštovati svojega očeta ali svoje matere." (Mat 15,3-6.) Peto zapoved so ukinili,/396/ kakor da je nepomembna, zelo natančno pa so izpolnjevali izročila starešin. Učili so, da je posvetiti svoje imetje templju svetejša dolžnost kakor skrb za starše; da je celo bogoskrunstvo, če bi kaj od tako posvečenega dali očetu ali materi, pa če je potreba še tako velika. Za potomca, ki je zanemarjal svojo dolžnost, je bilo dovolj, da je nad svojo lastnino izrekel besedo "korban" in jo tako posvetil Bogu, potem pa jo je lahko vse življenje uporabljal zase, v tempeljsko službo pa je bila prenesena šele po njegovi smrti. Na ta način je imel stalno svobodo, da v življenju in tudi po smrti ne spoštuje svojih staršev in jih vara pod pretvezo lažne predanosti Bogu.

Jezus ni nikoli ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus ni nikoli niti z besedami niti z dejanji zmanjševal človekove obveznosti glede dajanja darov in prispevkov Bogu. Kristus je bil ta, ki je dal vsa navodila postave glede desetine in darov. Ko je bil na svetu, je pohvalil siromašno žensko, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela. Toda duhovniki in rabini so od navidezne gorečnosti za Boga naredili izgovor, s katerim so prikrivali lastno željo po samopoviševanju. Zavajali so ljudstvo. Naložili so mu težka bremena, ki jih Bog ni zahteval. Celo Kristusovi učenci niso bili povsem osvobojeni jarma, ki jim je bil naložen s podedovanimi predsodki in z oblastjo rabinov. S tem ko je Jezus razkril pravega duha rabinov, je hotel osvoboditi iz sužnosti izročilom vse, ki so si res želeli služiti Bogu.

Obrnil se je k podlim ogleduhom in jim rekel: "Hinavci, dobro je o vas prerokoval Izaija, govoreč: To ljudstvo me časti s svojimi ustnicami, njih srce pa je daleč od mene. Ali zastonj me časte, učeč nauke, zapovedi človeške." (Mat 15,7-9.) Te Kristusove besede so bile obtožba proti celotnemu farizejskemu sistemu. Izjavil je, da rabini s postavljanjem svojih zahtev nad božanske predpise povzdigujejo sebe nad Boga.

Poslanci iz Jeruzalema so bili polni besa. Kristusa niso mogli obtožiti kot prestopnika postave s Sinaja, ker je govoril kot njegov zagovornik proti njihovim izročilom. Veliki predpisi postave, ki jih je podajal, so bili v očitnem nasprotju z malenkostnimi pravili, ki so si jih izmislili ljudje.

Jezus je pojasnil množici, potem pa še popolneje učencem, da oskrumba ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj. Čistost in nečistost se tičeta duše. Človeka oskrunjajo slabo dejanje, slaba beseda, slaba misel, vsako prestopanje Božjega zakona, ne pa zanemarjanje zunanjih predpisov, ki jih je postavil človek./397/

Učenci so opazili bes vohljačev, ko je bil razgaljen njihov lažni nauk. Videli so jezne poglede in slišali polglasne besede nezadovoljstva in maščevalnosti. Ker so pozabili, kolikokrat je Kristus dokazal, da bere srca kakor odprto knjigo, so mu pripovedovali o vplivu njegovih besed. Ker so upali, da bo pomiril razburjene uslužbence, so mu rekli: "Veš li, da so se farizeji, ko so slišali to besedo, spotikali?" (Mat 15,12.)

On je odgovoril: "Vsaka rastlina, katere ni zasadil moj nebeški Oče, se bo izruvala." (Mat 15,13.) Navade in izročila, ki so jih rabini tako visoko cenili, so bile od tega sveta, in ne iz nebes. Ne glede na to, kako velik ugled so uživali med ljudstvom, niso mogli zdržati Božje preizkušnje. Vsako človeško pravilo, ki je zamenjalo Božje zapovedi, se bo izkazalo kot brezvredno ob dnevu, ko bo Bog privedel "vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem". (Prop 12,14.)

Nadomeščanje Božjih zapovedi s človeškimi predpisi se še ni nehalo. Celo med kristjani so pravila in običaji, ki nimajo boljšega temelja od izročil prednikov. Taki predpisi, ki temeljijo samo na človeški oblasti, so odrinili te, ki jih je dal Bog. Ljudje se trdno oklepajo svojih izročil in spoštujejo svoje običaje ter sovražijo nje, kateri jih želijo opozoriti na njihovo zmoto. Danes, ko nam je naročeno, naj usmerimo pozornost na Božje zapovedi in Jezusovo vero, vidimo enako sovraštvo kakor v Kristusovem času. O ostanku Božjega ljudstva je zapisano: "In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega potomstva, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa." (Raz 12,17.)

"Vsaka rastlina, katere ni zasadil moj nebeški Oče, se bo izruvala." (Mat 15,13.) Bog nam ukazuje namesto veljave tako imenovanih cerkvenih očetov sprejeti besedo večnega Očeta, Gospodarja nebes in zemlje. Samo v njej je resnica nepomešana z zmoto. David je rekel: "Razumnejši sem postal od vseh svojih učiteljev, ker so tvoja pričevanja moje premišljevanje. Previdnejši sem od starcev, ker hranim tvoja povelja." (Ps 119,99. 100.) Naj vsi, ki se podrejajo človeški oblasti, cerkvenim običajem in izročilom očetov, poslušajo opomin, ki ga vsebujejo Kristusove besede: "Ali zastonj me časte, učeč nauke, človeške zapovedi." (Mat 15,9.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!