Duhovna misel : Sobota 21. december leta Gospodovega 2013

Potem mi je rekel: " Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, kajti čas je blizu.".
                                                                                                                       Razodetje 22,10

Lani na današnji dan, je bil napovedan konec sveta, torej zadnji dan naše svetovne zgodovine. Mnogi ljudje so temu seveda trdno verjeli in se bali ,da bo res konec sveta. Po majevskem koledarju naj bi 21. decembra 2012 našo zemeljsko civilizacijo zamenjala povsem nova, ki nima nič opraviti s prejšnjo. Pa temu ni bilo tako. Poglejmo si že podobno "zmoto".

Pred približno 171 leti je živelo veliko ljudi, ki so na podlagi dejstva da se je najdaljše svetopisemsko čaovno prerokovanje izteklo, verjelo da se je približal konec sveta in so zato na ta dan napovedali drugi Jezusov prihod. Razlagalci Svetega pisma po celem svetu so namreč neodvisno drug od drugega izračunali, da naj bi se "2300 dni" iz Daniela 8,44 (simbolično obdobje, ki v resnici zajema 2300 let, primerjaj v Ezekiel 4,4-6) izteklo nekje v letih 1843-1847. Iz napovedi, da bo potem "svetišče očiščeno" so sklepali, da bo Jezus ponovno prišel, kajti menili so,  da se beseda "svetišče " nanaša na zemljo, ki bo z ognjem "očiščena", ko Jezus ponovno pride ( glej 2 Pt 3,7.12) Za Jezusov ponovni prihod tudi niso določili nobenega točnega dne ali meseca, kajti poznali so Jezusovo izjavo iz Mat 24,36. Toda argumentirali so, da Jezus ni rekel, da nikoli ne bomo mogl vedeti, kdaj "bo ta čas...blizu". Poleg tega je veliko znamenj časa kazalo na to, da se res bliža drugi Jezusov prihod.

Boleče pa so izkusili (to so bili adventisti), da so se zmotili- ne v izračunanem času ( po prvem razočaranju spomladi 1844, je Samuel Snow natančno določil 22.oktober 1844 kot čas drugega Jezusovega prihoda) ampak v vrsti dogodkov.  Nekateri so spoznali, da je s "svetiščem" mišljeno svetišče "v nebesih" v katerem je Jezus nastopil svoj drugi del službe kot Veliki duhovnik (glej Heb 8, 1.2.) Brali so: "Že podobe nebeških reči torej morajo biti očiščene s takimi žrtvami, nebeške reči same pa z žrtvami, ki so od teh boljše. Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in naj bi bilo le odtis-senca resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem." ( Heb 9, 23.24) To počne tudi še danes. Zato lahko z zaupanjem in potrpežljvo čakamo na njegov-Jezusov ponovni prihod. Svetopisemske napovedi o Jezusovem ponovnem prihodu in koncu sveta kot ga poznamo, se bodo zagotovo uresniličile, kajti Jezusova obljuba, da pride ponovno, pomeni za vse nas-njegove zveste sledilce zagotovilo, veselje, zveličanje, odrešenje in odhod v nebesa in večno življenje. Po Jezusu Krstusu, našem Gospodu, Zveličarju in Odrešenik, zgodi se-amen!  

          
P.S.: Spoštovani vsi člani moje skupine DUHOVNA Misel.  
Ali kot pravi, iskreni kristjani, (malo jih je..) danes posvečujete Sobotni dan? (teh pa še manj. V Sloveniji je nekje 500-600 ljudi, ki posvečujemo Soboto, v svetu okrog 20 milijonov.) Prepričajte se sami, da nam je 4. Zapoved- o posvečevanju SOBOTNEGA dne- bila dana že v raju, poslana naravnost iz nebes, od samega Boga, Stvarnika, Jezusa. (Papeštvo je 4. Božjo zapoved izbrisalo iz svojih naukov. Da, upali so si črtati celotno 4. zapoved o Sobotnem počitku in o posvečevanju Sobote, kot svetega dne. Raje častijo nedeljo, ko so pogani že 1000 let pred Kristusom častili SONCE kot svojega Boga. Zato tudi Sun-day in Sonn-tag, Dan sonca.. Ali si kristjan-ali pa pogan pa se odloči sam. Ali posvečevati krščansko-Kristusovo Soboto ali pogansko nedeljo. Odločitev je tvoja, odločitev je važna, ali boš v nebesih ali ne? Kajti tudi v nebesih bomo posvečevali Soboto. Glej tekst Izaija 66,23..od sobote do sobote bodo prihajali molit predme, govori Bog.) Tudi naša prastarša Adam in Eva sta posvečevala Soboto. Zakaj? Ker jima je Stvarnik dal zgled, saj je tudi sam šest dni ustvarjal (nebo, vode, sonce,rastline, živali, človeka), sedmi-Sobotni dan pa je počival, da bi nam dal zgled, da bi Sobota bila in ostala večni spomin na Stvarjenje in Stvarnika. Stvarnik je dal tudi temu Sobotnemu dnevu ime Sabath- Sobota- kar po Hebrejsko počeni POČITEK!

Jezus nas spodbuje, naj mnogo temeljiteje razmislimo o življenjskih vprašanjih, ki segajo daleč v prihodnost, da, celo v večnost. Pomembna življenjska vprašanja si zaslužijo skrben in premišljen odgovor. Življenje s prepričanji ki zdržijo sedanjost in večnost, je bogatejše, bolj smiselno, odrešujoče-zveličavno. Amen-resnično! Tule še link skupnosti, ki posvečuje Soboto. www.adventisti.si Preglejte stran, najdite odgovore o soboti!

Teden je zelo hitro naokoli in danes je nastopil sedmi dan, zadnji dan tedna, SOBOTNI dan - svetopisemski in Božji dan počitka. Sobota po hebrejsko pomeni POČITEK in je sedmi dan, ko je Bog počival od svojih del, potem ko je šest dni ustvarjal in vse je bilo čudovito.(berite, proučujte Sveto pismo in vse vam bo jasno) Tudi nam ljudem je Stvarnik naročil- zapovedal naj vsak SOBOTNI dan počivamo, da si odpočijemo utrujeno telo, obnovimo zdravje, obiščemo svoje drage, namenimo svoj čas in svojo pozornost vsem bolnim, trpečim, osamljenim...
Bog pa je sedmi-sobotni dan Stvarjenja naredil še nekaj. Sveto pismo pravi:
"Sedmi dan je Bog dokončal delo ki ga je naredil in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi(sobotni)dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.       1. Mojzesova 2, 2.3.
Ta dan- Soboto- je Bog določil-označil kot posebni dan, s tem, ko ga je blagoslovil in posvetil( naredil za svetega) ter ga določil za "dan počitka". Pravi, Božji in človekov dan počitka je torej Sobota. Nedelja je poganski praznik, ko so pogani častili Sonce kot boga. Zato tudi ime nedelje: Sun-day Sončni dan, Sonn-tag, dan Sonca,.itd.. Zato se odloči, dragi vernik ali boš posvečeval kot Jezusov sledilec pogansko nedeljo, ali Božjo soboto.
V Svetem pismu ne najdemo niti najmanjšega namiga, da je Bog kadarkoli sobotnemu dnevu odvzel blagolsov in posvetitev in ju dal kateremu drugemu dnevu(npr. poganski nedelji, ki je izmišljotina papeštva in ne Božja uredba. Papeštvo je umetno ustvarilo nedeljo kot dan počitka, ko je l. 321 rimski cesar Konstantin izdal državni odlok-zakon, da je dan počitka od tedaj naprej nedelja, ne pa več Božja sobota. Torej še ena njihova dogma več, še en satanov ponaredek več, v vrsti vseh ostalih) zato je ta-Sobotni-dan še vedno za vse ljudi blagoslovljen in svet, ter dan obveznega tedenskega počitka. Bog je Soboto umestil tudi v dekalog-deset Božjih zapovedi. ( 2 Mz 20, 8-11) Z novim stvarjenjem, bomo stopili v Božji popolni počitek, vendar bomo tudi tam, v nebesih in pozneje na novi zemlji, še vedno vsak teden praznovali, obhajali in posvečevali Soboto kot "dan počitka". (Iz 66,22.23... ) Amen .


Prisluhnite še pesmi za današnji dan: http://www.youtube.com/watch?v=cyfFQolG6s4 The Holy Sabbath Day of Creation & Day of Worship
Sveti Sobotni dan- dan Stvarjenja in dan Slavljenja.. ko boste gledali to neskončno vesolje, katerega mala točka smo tudi mi, se poskusite zavedati veličine Boga kot Stvarnika Vesolja in Stvarnika vsega vidnega in nevidnega sveta.
Mnogo stvari nam ni jasno, nam nikoli ne bo, zato jih sprejmimo z vero, da ima Stvarnik vse pod nadzorom, da nam hoče dobro, da nas ljubi, da pozna vsakega od nas po imenu, ker je za vsakega od nas dal in žrtvoval na
križu najdražje-Svojega Sina Jezusa, da bi mi živeli, živeli Večno, vsak kdor Stvarnika išče, vsak kdor priznava njegovega Sina Jezusa, kot osebnega Zveličarja in Odrešenika priznava. Dobri in ljubeči nebeški Oče, ti nas vodi v vse globine tvoje modrosti, svetosti in Večnosti.
To te prosim v Jezusovem imenu, Amen.
Kaj si nam, dragi Bog naročil, zapovedal v 4. Božji zapovedi:

"Spominjaj se SOBOTNEGA dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je GOSPOD blagoslovil SOBOTNI dan in ga posvetil."
http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mz+20%2C1-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl ( to je 4. Božja zapoved-preveri na tej povezavi v Bibliji sam. Hvala. )

Naš Stvarnik, ki je hkrati tudi naš Zveličar, se želi vsak dan družiti z nami. Zato molimo-kajti molitev je pogovor z Bogom, preučujmo Božjo besedo-Sveto pismo, prosimo za moč in vodstvo Svetega Duha in dana nam bo, da bo naše srce čisto, ubogljivo, poslušno, lahko vodljivo. V Soboto pa nam ponuja ljubeči nebeški Oče izroča svoj poseben-Sobotni blagoslov- pri bogoslužju (več na www.adventisti.si) pri preučevanju Svetega pisma, pri srečanju z enako mislečimi-brati in sestrami v Kristusu ali ko pomagamo nekomu, ki je pomoči potreben.
V soboto moramo biti še posebej odprti za vse lepo,dobro, ljubeče, sočutno, prijazno, zveličavno,. s čimer želi Bog obdariti nas in tudi druge ljudi skozi nas. Amen.

Zato želim počivati v Tebi, ljubeči nebeški Oče, posvečevati Soboto, jo narediti za sveto, kot si nam zapovedal. Pomagaj nam pri tem, vodi nas po Svetem Duhu v vse globine tvoje ljubezni, milosti, modrosti, sočutja; ustvari nam ponižno, sočutno, poslušno srce, ki bo sledilo Tebi, vse tikvojim zapovedim, vključno z sobotnim dnevom počitka in posvečevanja Sobote. To si želim in te prosim, ter se zahvaljujem za uslišano prošnjo in molitev, naš dragi in ljubeči nebeški Oče, v Jezusovem imenu, amen. počitka in posvečevanja Sobote. To si želim in te prosim, ter se zahvaljujem za uslišano prošnjo in molitev, naš dragi in ljubeči nebeški Oče, v Jezusovem imenu, amen.
------------------------------------------------
Ali ni nekaj najlepšega, ko se zjutraj zbudimo čili in zdravi, s hvaležnostjo v srcu in ko se sklenjenimi rokami, pripognjeno glavo,zaprtih oči, kleče, v molitvi Stvarniku zahvalimo za zdravje, za mir, za hrano, za otroke, za soljudi, ki nas imajo radi,.ki nas potrebujejo in pričakujejo; našo milost, pozornost, ljubezen, sočutje,..Daj nam moči in zdravja dragi nebeški Oče, da bi skozi naše krščansko življenje ljudem razodevali, delili in posvečali tvojo Božjo modrost, milost, ljubezen in Jezusov značaj usmiljenja, odrešenja in večnega življenja. Amen.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je želel razodeti globoke skrivnosti resnice, ki so bile vse čase skrite, namreč "da so pogani sodediči" z Judi vred in "sodeležniki obljube v Kristusu Jezusu po evangeliju". (Ef 3,6.) Te resnice so se učenci učili počasi, zato jim je božanski Učitelj dajal nauk za naukom. Z nagrado stotnikove vere v Kafarnaumu in z oznanjevanjem evangelija Siharcem je že dokazal, da ne sodeluje v judovski nestrpnosti. Vendar pa so Samarijani nekoliko le poznali Boga, stotnik pa je pokazal ljubeznivo ravnanje do Izraela. Sedaj pa je Jezus pripeljal učence v stik s poganko, za katero so menili, da za pričakovanje pomoči od njega nima večjega razloga kakor kdor koli drug izmed svojega ljudstva. Želel je pokazati zgled, kako je treba ravnati s tako osebo. Učenci so sodili, da preveč radodarno deli darove svoje milosti. Želel je pokazati, da se njegova ljubezen ne more omejiti na raso ali narodnost.

Ko je rekel: "Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše," (Mat 15,24.) je povedal resnico, s Kananičanki storjenim delom pa je izpolnil svoje poslanstvo. Ta ženska je bila ena izmed izgubljenih ovc, ki naj bi jo Izrael rešil. To je bilo njim zaupano delo, pa so ga opustili, in ga je izpolnil Kristus.

Zaradi tega dogodka so učenci bolje razumeli nalogo, ki jih je čakala med pogani. Pred seboj so videli ogromno polje za delo zunaj Judeje. Videli so ljudi, ki so trpeli žalost, kakršne niso poznali uživalci višjih prednosti. Med tistimi, katere so bili naučeni prezirati, so živeli ljudje, ki so si želeli pomoč mogočnega Zdravnika in bili lačni luči, ki je bila v obilici dana Judom.

Ta in drugi podobni nauki, ki so pokazali, da evangeljsko delo nima ovir zaradi običajev ali narodnosti, so mogočno vplivali na Kristusove predstavnike in postali smernice za njihovo delo,/402/ potem ko so se Judje veliko bolj vztrajno odvračali od učencev, ker so izjavili, da je Jezus zveličar sveta, in je Kristusova smrt podrla ločilni zid med Judi in pogani.

Zveličarjev obisk v Feniciji in tam storjeni čudež sta vsebovala širši namen. To delo ni bilo narejeno samo za trpečo žensko ali samo zaradi učencev in tistih, ki bodo sprejeli njihovo delo, temveč "da verujete: Jezus je Kristus, Božji Sin, in da verujoč imate življenje v njegovem imenu". (Jan 20,31.) Tudi danes delujejo iste moči, ki so ljudem preprečevale priti h Kristusu, ko so tekla trideseta leta našega štetja. Še vedno je delaven duh, ki je postavil ločilni zid med Judi in pogani. Ponos in predsodki so postavili močne ločilne zidove med različnimi družbenimi sloji. Kristus in njegovo poslanstvo sta bila napačno predstavljena, zato so mnogi sodili, da so v bistvu izključeni iz službe evangelija. Vendar naj se ne čutijo ločene od Kristusa. Ne obstaja nikakršna ovira, ki bi jo lahko postavil človek ali Satan, ki je vera ne bi mogla premagati.

Sirofeničanka je z vero vstala proti pregrajam, ki so bile postavljene med Judi in pogani. Kljub malodušnosti, kljub razmeram, ki bi jo lahko pripeljale do dvoma, je zaupala Zveličarjevi ljubezni. Kristus si želi, da mu tako zaupamo tudi mi. Vsakomur je namenjen blagoslov zveličanja. Edino naša izbira nam lahko prepreči, da ne postanemo deležni Božjih obljub v Kristusu po evangeliju.

Družbene razlike so Bogu gnusoba. Ne prizna ničesar, kar je takega značaja. V njegovih očeh ima duša vsakega človeka enako vrednost. "In je naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ne bi ga li kako otipali in našli, ko vendar ni daleč nobenemu od nas." (Dej 17,26.27.) Vsi so povabljeni, naj pridejo k njemu, da bi živeli, ne glede na leta, položaj, narodnost ali vero. "Kdor vanj veruje, ne bo osramočen. Ker ni razločka med Judom in pa Grkom. Ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega. Bogati in ubogi se srečujejo; Gospod jih je ustvaril vse. Zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo. Kajti vsak, kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan." (Rim 10,11.12; Gal 3,28; Preg 22,2; Rim 10,12.13.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

44. Pravo znamenje
Temeljno besedilo Mat 15,29 do 16,12; Mar 7,31 do 8,21.


"In zopet odide iz tirskih krajev in pride skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi po pokrajini Deseteromestja." (Mar 7,31.)

Od hudobnih duhov obsedena Geražana sta bila ozdravljena na področju Deseteromestja. Tamkajšnje ljudstvo je vznemirjeno zaradi uničenja svinj Jezusa prisililo, da zapusti njihov kraj. Potem pa so poslušali poslanca, ki ju je pustil za seboj, in so si ga želeli videti. Ko je znova prišel v to področje, se je množica zbrala okrog njega. K njemu so pripeljali "gluhega, ki je nerazločno govoril". (Mar 7,32.) Jezus tega moža ni ozdravil kakor po navadi samo z besedo. Popeljal ga je stran od množice, položil prste v njegova ušesa in se dotaknil njegovega jezika; pogledal je proti nebu in vzdihnil ob pomisli na ušesa, ki se nočejo odpreti resnici, in jezike, ki ga niso hoteli priznati za Odrešenika. Na besede: "Odpri se!" se je možu povrnila sposobnost govora. Mož pa ni upošteval ukaza, naj o tem nikomur ne govori, in je vsem pripovedoval o svojem ozdravljenju.

Potem je Jezus odšel na neki hrib. Tam se je okrog njega zopet zbralo veliko ljudi, ki so prinašali bolne in hrome ter jih polagali pred njegove noge. Vse je ozdravil, in ljudstvo, čeprav je bilo pogansko, je slavilo Izraelovega Boga. Tri dni so ostali pri Zveličarju, ponoči so spali pod vedrim nebom, čez dan pa so se hrepeneče prerivali, da bi slišali Kristusove besede in videli njegova dela. Po treh dneh/404/ pa jim je zmanjkalo hrane. Jezus jih ni želel odpustiti lačnih, zato je ukazal učencem, naj jih nahranijo. Učenci so zopet pokazali nevero. V Betsajdi so videli, kako je po Kristusovem blagoslovu njihova mala zaloga zadoščala za nahranitev množice. Vendar sedaj niso dali vsega, kar so imeli, in upali, da bo njegova moč to pomnožila za lačno množico. Poleg tega so bili nahranjenci v Betsajdi Judje, tukaj pa so bili pogani in mnogobožci. Judovski predsodki v srcih učencev so bili še vedno zelo močni, zato so odvrnili Jezusu: "Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?" (Mar 8,4.) Potem pa so le poslušali njegove besede in mu prinesli to, kar so imeli - sedem kruhov in dve ribi. Množica se je nasitila in ostalo je še sedem polnih košev. Štiri tisoč mož brez vštetih žensk in otrok se je tako okrepčalo, in Jezus jih je odpustil vesele in hvaležnih src.

Nato je z učenci stopil v čoln in se odpeljal čez jezero do Magdale na južnem delu Genezareške nižine. Na meji med Tirom in Sidonom se je bil njegov duh okrepčal zaradi Sirofeničankinega globokega zaupanja. Pogansko ljudstvo iz Deseteromestja ga je veselo sprejelo. Toda sedaj, ko se je še enkrat izkrcal v Galileji, kjer se je njegova moč razodela najbolj veličastno, kjer je naredil največ dejanj milosti in oznanil nauke, so ga dočakali z zaničevalno nevero.

Nekaj predstavnikov bogatih in gosposkih saducejev - stranke duhovnikov - dvomljivcev in narodnih plemičev se je pridružilo odposlanstvu farizejev. Ti dve ločini sta si bili sicer v hudem sovraštvu. Saduceji so se prilizovali vladajoči sili, da bi si ohranili svoj položaj in ugled. Farizeji pa so po drugi strani razpihovali narodno sovraštvo do Rimljanov, ker so hrepeneli po dnevu, ko se bodo rešili osvajalčevega jarma. Toda sedaj so se farizeji in saduceji zedinili proti Kristusu. Enako se išče z enakim; zlo, kjer koli že je, se združuje z zlom, da bi se uničilo dobro./405/

Sedaj so torej farizeji in saduceji prišli h Kristusu in zahtevali kakšno znamenje iz nebes. Ko se je v Jozuetovih dneh Izrael bojeval proti Kanaancem pri Bethoronu, se je sonce ustavilo na ukaz vodje vse do izbojevane zmage. Še veliko podobnih čudežev se je zgodilo v njihovi zgodovini. Sedaj so od Jezusa zahtevali enega takih znamenj. Vendar to, kar je bilo potrebno Judom, niso bila takšna znamenja. Samo zunanji dokaz jim ne bi veliko koristil. Niso bili potrebni razsvetljenja uma, temveč duhovne obnove.

"Hinavci," je rekel Jezus, "obličje zemlje in neba znate presojati" - s proučevanjem neba so lahko napovedali vreme - "kako pa da tega časa ne znate?" (Luk 12,56.) V moči Svetega Duha izgovorjene Kristusove besede, ki so jih prepričale o grehu, so bile znamenje, ki ga je dal Bog za njihovo zveličanje. Neposredno iz nebes so bila dana še druga znamenja, ki so potrdila Kristusovo poslanstvo. Angelska pesem, ki so jo slišali pastirji, zvezda, ki je vodila modrijane, golob in glas iz nebes ob njegovem krstu so pričali zanj.

"In vzdihnivši v svojem duhu, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? A ne bo mu dano znamenje razen znamenja preroka Jona." (Mar 8,12; Mat 16,4.) Kakor je Jona preživel tri dni in tri noči v kitovem trebuhu, tako bo moral biti tudi Kristus toliko časa v "krilu zemlje". (Mat 12,40.) Kakor je bilo Jonovo oznanjevanje znamenje za Ninivljane, tako je bilo tudi Kristusovo oznanjevanje znamenje za njegove sodobnike. Toda kakšno nasprotje je bilo v sprejemanju besede! Meščani velikega poganskega mesta so zatrepetali, ko so slišali Božji opomin. Kralji in plemiči so se ponižali, mali in veliki so skupaj jokali pred nebeškim Bogom in dobili milost. Kristus je rekel: "Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tem rodom in ga obsodijo, kajti oni so se spokorili po Jonovi pridigi, in glej, tu je večji od Jona." (Mat 12,41.)

Vsak čudež, ki ga je naredil Kristus, je bil znamenje njegovega božanstva. Opravljal je prav tisto delo, ki je bilo napovedano za Mesija; toda za farizeje so bila ta dela usmiljenja izrecna žalitev. Judovski voditelji so gledali na človeško trpljenje z brezsrčno ravnodušnostjo. V mnogih primerih sta njihova sebičnost in zatiranje povzročili trpljenje, ki ga je Kristus odpravil. Tako so bili njegovi čudeži zanje graja.

To, kar je Jude vodilo, da so zavrgli Zveličarjevo delo, je bil najbolj vzvišen dokaz njegovega božanskega značaja. Največji pomen njegovih čudežev se kaže v dejstvu, da so bili v blagoslov človeštvu./406/ Njegovo življenje je razodevalo Božji značaj, in to je največji dokaz, da je prišel od Boga. Delal in govoril je Božja dela in besede. Takšno življenje je največje vseh čudežev.

Ko se danes podaja...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko se danes podaja sporočilo resnice, jih je mnogo, ki vpijejo kakor Judje: "Pokažite nam znamenje, storite čudež!" Kristus ni na zahtevo farizejev naredil nobenega čudeža. Tudi v puščavi ni naredil čudeža na Satanove namige. Ne daje nam moči, da bi opravičili sebe ali ustregli zahtevam nevere in ošabnosti. Vendar evangelij ni brez znamenja svojega božanskega vira. Mar ni čudež, da se lahko iztrgamo iz Satanove sužnosti? Sovraštvo do Satana ni naravno človeškemu srcu; vsajeno je po Božji milosti. Ko se človek, ki je bil podrejen trmasti in omahljivi volji, osvobodi in z vsem srcem podredi Božjemu nebeškemu delovanju, je to čudež; prav tako je čudež tudi, ko človek, ki je živel v veliki zmoti, dojame moralno resnico. Vsakič, ko se človek spreobrne in nauči ljubiti Boga in izpolnjuje njegove zapovedi, se uresničuje Božja obljuba: "In dam vam novo srce in novega duha denem v vas." (Ezek 36,26.) Sprememba človeškega srca ali sprememba njegovega značaja je čudež, ki odkriva, da vsekdar živeči Zveličar dela za rešitev ljudi. Dosledno življenje v Kristusu je velik čudež. Znamenje, ki naj vedno spremlja oznanjevanje Božje besede, je navzočnost Svetega Duha, ki daje besedi spreminjajočo moč za zveličanje poslušalcev. To je Božja priča pred svetom o božanskem poslanstvu njegovega Sina.

Ti, ki so hoteli znamenje od Jezusa, so zaradi nevere tako zakrknili srce, da v njegovem značaju niso prepoznali Božje podobe. Niso hoteli videti, kako se je v njegovem poslanstvu uresničilo Pismo. V priliki o bogatašu in Lazarju je Jezus rekel farizejem: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo od mrtvih vstane." (Luk 16, 31.) Koristilo jim ne bi nobeno znamenje niti na nebu niti na zemlji.

Jezus se je, "vzdihnivši v svojem duhu", (Mar 8,12.) obrnil od skupine kritikov in z učenci zopet stopil v čoln. V mučni tišini so se prepeljali čez jezero. Niso se vrnili na kraj, od koder so odrinili, temveč so se usmerili proti Betsajdi, kjer je bilo v bližini nahranjenih pet tisoč mož. Ko so prispeli na drugo stran, je Jezus rekel: "Pazite in varujte se kvasa farizejev/407/ in saducejev." (Mat 16,6.) Judje so še iz Mojzesovih časov imeli navado odpraviti kvas iz svojih domov v času praznovanja pashe. Naučeni so bili, da so v kvasu videli simbol greha. Vendar pa učenci niso razumeli Jezusa. Ob nenadnem odhodu iz Magdale so pozabili vzeti s seboj kruh, zato so ga imeli samo en hleb. Razumeli so, da Kristus cilja na to in jih opozarja, naj ne kupujejo kruha od farizejev in saducejev. Pomanjkanje vere in duhovnega vida jih je že mnogokrat zapeljalo do tega, da so napačno razumeli njegove besede. Sedaj jih je Jezus grajal, ker so mislili, da je ta, ki je z nekaj ribami in ječmenovimi kruhi nasitil tisoče, s tem opozorilom mislil zgolj na minljivo hrano. Pretila je nevarnost, da bi bili učenci zaradi hinavskega mnenja farizejev in saducejev okuženi z nevero in zapeljani, da podcenjujoče razmišljajo o Kristusovih delih.

Učenci so se nagibali k mnenju, da bi njihov Učitelj moral izpolniti zahtevo po znamenju iz nebes. Verovali so, da je bil sposoben to narediti, in da bi takšno znamenje utišalo njegove sovražnike. Niso dojeli hinavščine teh dlakocepcev.

Več mesecev pozneje, "ko se je zbralo ... na tisoče ljudstva, tako da so drug drugega tiščali", je Jezus ponovil isti nauk in spregovoril predvsem učencem: "Varujte se kvasa farizejev, ki je hinavstvo." (Luk 12,1.)

V testo dan kvas deluje neopazno in spreminja celotno količino v skladnosti s svojo naravo. Če se dovoli hinavščini živeti v srcu, pronica v značaj in življenje. Značilen primer farizejske hinavščine je Kristus že grajal, ko je obtožil uporabo izraza "korban", s katerim so prikrivali zanemarjanje dolžnosti otrok do staršev s tako imenovano darežljivostjo do templja. Pismarji in farizeji so neopazno uvajali varljiva načela. Prikrivali so nagnjenost svojih naukov in izkoristili vsako priložnost, da jih spretno vtisnejo v misli poslušalcev. Ko pa se ta lažna načela enkrat sprejmejo, delujejo kakor kvas v testu - prežamejo in spremenijo značaj. Ta varljivi nauk je povzročil, da je ljudstvo tako težko sprejelo Kristusove besede.

Isti vplivi delujejo tudi danes po teh, ki poskušajo Božje zapovedi razlagati tako, da jih uskladijo s svojimi ravnanji. Ta sloj zapovedi ne napada odkrito, temveč uvaja/408/ preračunljive teorije, ki spodkopavajo njihova načela. Razlagajo jih tako, da uničujejo njihovo moč.

Hinavščina farizejev je bila sad sebičnosti. Cilj njihovega življenja je bil poviševanje samega sebe. To jih je pripravilo do tega, da so Pisma popačili in jih napačno uporabljali ter zaradi tega postali slepi za namen Kristusovega poslanstva. Tudi Kristusovi apostoli so bili v nevarnosti, da gojijo to zahrbtno zlo. Tisti, ki so se imeli za Jezusove sledilce, a niso zapustili vsega, da bi postali njegovi učenci, so bili pod močnim vplivom farizejskega razsojanja. Mnogokrat so omahovali med vero in nevero in niso prepoznali v Jezusu skritega bogastva modrosti. Celo učenci, ki so se navidezno zaradi Jezusa odrekli vsemu, v srcu niso prenehali zahtevati zase velikih stvari. Takšen duh je spodbujal prepire glede tega, kdo bo največji. Ta jih je ločeval od Kristusa in povzročil, da so tako malo sočustvovali z njegovim poslanstvom samoodpovedi in tako počasi dojemali skrivnost odrešenja. Kakor kvas, če ga pustimo delovati do kraja, povzroča kvarjenje in razkroj, tako bo tudi sebični duh, če se goji, oskrunil in pogubil ljudi.

Tako je med današnjimi sledilci našega Gospoda enako kakor v starih časih razširjen ta zahrbtni in zapeljivi greh! Kolikokrat sta naša služba Kristusu in naše medsebojno občestvo skaljena zaradi skrivne želje po povišanju svojega jaza! Kako hitro se pojavi misel po lastni hvali in želja po odobravanju ljudi! Samoljubje, želja po lažji poti od te, ki jo je določil Bog, vodi k zamenjavi božanskih pravil s človeškimi teorijami in izročili. Kristus je besede opomina: "Varujte se kvasa farizejev," izgovoril učencem.

Kristusova vera je čista iskrenost. Gorečnost za Božjo slavo je po Svetem Duhu v srce vsajena spodbuda, in samo uspešno delovanje Duha lahko vsadi to spodbudo. Samo Božja moč lahko odpravi sebičnost in hinavščino. Ta sprememba je znamenje njegovega delovanja. Ko vera, ki jo sprejemamo, uniči sebičnost in hinavščino, ko nas spodbuja, da iščemo Božjo slavo namesto svoje, smo lahko prepričani, da je to prava pot. "Oče, oslavi svoje ime!" (Jan 12,28.) je bilo temeljno načelo Kristusovega življenja, in če hodimo za njim, bo tudi temeljno načelo našega življenja. Ukazuje nam, da moramo "tudi tako živeti, kakor je On živel", in "po tem vemo, da smo ga spoznali, ako se držimo njegovih zapovedi". (1 Jan 2,6.3.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

45. V križevi senci
Temeljno besedilo Mat 16,13-28; Mar 8,27-38: Luk 9,18-27.


Kristusovo delo na svetu se je hitro bližalo koncu. Pred seboj je popolnoma jasno gledal prizore, katerim se je približeval. Še preden je vzel nase človeško naravo, je videl celotno dolžino poti, ki jo je imel prehoditi, da bi rešil izgubljene. Vsako bolečino, ki bo trgala njegovo srce, vsako žalitev, ki ga bo prizadela, vsako pomanjkanje, ki ga bo moral zdržati, je videl jasno, preden je odložil krono in kraljevsko oblačilo ter stopil s prestola, da bi svojo božanskost ogrnil s človeškostjo. Vsa pot od jasli do Golgote je ležala pred njegovimi očmi. Poznal je trpljenje, ki ga bo doletelo. Vse to je vedel, pa je vendar rekel: "Glej, jaz grem - v zvitku knjige je pisano o meni; veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,7.8.)

Pred očmi je stalno imel sad svojega poslanstva. Njegovo pozemsko življenje, čeprav polno napornega dela in samoodpovedi, je bilo prežeto z veseljem, ker je upal, da vse to prizadevanje ne bo zaman. Kajti s tem ko se bo daroval za življenje ljudi, bo vrnil svet k vdanosti Bogu. Čeprav je moral najprej doživeti krvavi krst in so grehi sveta hudo pritiskali njegovo nedolžno dušo ter je padla nanj senca nepopisnih bolečin, si je vendar zaradi veselja, ki ga je čakalo, izbral križ in se ni menil za sramoto.

Prizori, ki so ga čakali, so bili še skriti izbranim sodelavcem v njegovi službi; toda čas, ko bodo priče njegovemu smrtnemu boju,/410/ je bil zelo blizu. Morali bodo gledati njega, ki so ga ljubili in mu zaupali, kako bo izročen v roke sovražnikom in pribit na golgotski križ. Kmalu jih bo moral zapustiti, in potem se bodo morali spopasti s svetom brez tolažbe njegove vidne navzočnosti. Vedel je, da jih bosta preganjala hudo sovraštvo in nevera, zato jih je hotel pripraviti za te preizkušnje.

Jezus in učenci so prišli v neko mesto blizu Cezareje Filipove. To mestece je ležalo zunaj mej Galileje na področju, kjer je še prevladovalo malikovalstvo. Tukaj so bili učenci ločeni od vpliva Judov in so prišli v tesnejši stik s poganskim češčenjem. Povsod so videli znamenja poganskega praznoverja, ki so obstajala v vseh delih sveta. Jezus je želel, da bi pogled na te stvari prebudil njihovo odgovornost do poganov. Zato si je med bivanjem na tem področju prizadeval manj poučevati narod in se bolj posvetiti učencem.

Nameraval jim je govoriti o trpljenju, ki ga je čakalo. Toda najprej je odšel v samoto in molil, da bi bila njihova srca pripravljena sprejeti njegove besede. Ko se jim je zopet pridružil, jim ni povedal takoj tega, kar je hotel. Najprej jim je dal priložnost, da priznajo svojo vero vanj, da bi se s tem okrepili za prihodnjo preizkušnjo. Vprašal jih je: "Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?" (Mat 16,13.)

Učenci so morali na žalost priznati, da Izrael v njem ni prepoznal Mesija. Drži, da so ga nekateri priznali za Davidovega sina, ko so videli njegove čudeže. Množica, ki je bila nasičena pri Betsajdi, ga je želela postaviti za Izraelovega kralja. Mnogi so ga bili celo pripravljeni sprejeti kot preroka; toda niso verovali, da je Mesija.

Nato je Jezus zastavil drugo vprašanje, ki pa se je nanašalo na same učence: "Kdo pa pravite vi, da sem jaz?" (Mat 16,15.) Peter je odgovoril: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat 16,16.)

Peter je že od začetka veroval, da je Jezus Mesija. Mnogi drugi, ki so bili prepričani po oznanjevanju Janeza Krstnika in so sprejeli Kristusa, so začeli dvomiti o Janezovem poslanstvu, ko je bil vržen v ječo in usmrčen; potem so začeli tudi dvomiti, da je Jezus tako dolgo pričakovani Mesija. Mnogi med učenci, ki so navdušeno pričakovali, da bo Jezus zasedel svoj prostor na Davidovem prestolu, so ga zapustili, ko so sprevideli, da nima takšnega namena. Samo Peter in njegovi tovariši/411/ so mu ostali zvesti. Omahljivost njih, ki so ga včeraj slavili, danes pa obsojali, ni uničila vere pravih Zveličarjevih sledilcev. Peter je izjavil: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." Ni pričakoval, da bodo kraljevske časti kronale njegovega Gospoda, ampak ga je sprejel v njegovi ponižnosti.

Peter je izrazil vero dvanajsterice. Vendar pa učenci še niso popolnoma dojeli Kristusovega poslanstva. Čeprav jih nasprotovanje in napačno predstavljanje s strani duhovnikov in poglavarjev nista mogla odvrniti od Kristusa, jih je vendar še zelo begalo. Niso mogli jasno prepoznati svoje poti. Vpliv njihove zgodnje vzgoje, nauk rabinov, moč izročila, vse to je še zastiralo pogled na resnico. Občasno so jih obsevali dragoceni žarki svetlobe od Jezusa, vendar so bili mnogokrat podobni ljudem, ki tavajo v mraku. Ta dan, ko so morali opraviti najtežji izpit svoje vere, pa je Sveti Duh z močjo počival na njih. Za trenutek je bil njihov pogled usmerjen z "vidnega" na "nevidno". (2 Kor 4,18.) Pod človeško podobo so prepoznali slavo Božjega Sina.

Jezus je Petru odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (Mat 16,17.)

Resnica, ki jo je Peter priznal, je temelj vere vsakega kristjana. Kristus je rekel, da je takšna vera večno življenje. Toda posest tega spoznanja ni vzrok za samohvalo. To Petru ni bilo razodeto niti po njegovi modrosti niti po dobroti. Človeštvo samo od sebe nikoli ne more doseči spoznanja božanskega. "Višave so to nebeške - kaj hočeš početi? Globočja je nego šeol - kaj moreš vedeti?" (Job 11,8.) Samo duh posinovljenstva nam lahko razodene globoke Božje stvari, "česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo. ... Nam pa je to Bog razodel po svojem Duhu; kajti Duh vse preiskuje, tudi Božje globočine." (1 Kor 2,9.10.) "Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje," a dejstvo, da je Peter prepoznal Kristusovo slavo, je dokaz, da je bil "učen od Boga". (Ps 25,14; Jan 6,45.) Da, resnično, "blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela". (Mat 16,17.)

Jezus je nadaljeval: "Pravim pa tudi jaz tebi; Ti si Peter, in na tej skali sezidam svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo/412/ premagala." (Mat 16,18.) Beseda Peter pomeni kamen, kotaleči se kamen. Peter ni bil skala, na kateri je bila utemeljena cerkev. Peklenska vrata so Petra premagala, ko je s prisego in rotenjem zatajil svojega Gospoda. Cerkev je utemeljena na njem, katerega peklenska vrata ne morejo premagati.

Mojzes je že stoletja pred Kristusovim prihodom opozoril na Skalo Izraelovega zveličanja. (5 Mojz 32,4.) Psalmist je opeval "Skalo svoje moči". (Ps 62,7.) Izaija je napisal: "Zatorej pravi tako Gospod Jahve: Glej, za podstavo sem jaz položil na Sionu kamen, kamen izkušen, dragocen vogelnik, za temelj najtrdnejši." (Iz 28,16.) Sam Peter je navdihnjen od Svetega Duha uporabil to prerokovanje za Jezusa, ko je rekel: "Če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv. K njemu pristopajoč, živemu kamnu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo." (1 Pet 2,3-5.)

"Kajti drugega temelja ne more nihče položiti razen tega, ki je položen, ki je Jezus Kristus." (1 Kor 3,11.) Jezus je rekel: "Na tej skali sezidam svojo cerkev." (Mat 16,18.) V navzočnosti Boga in vseh nebeških bitij ter v navzočnosti nevidne peklenske vojske je ustanovil Kristus svojo cerkev na živi Skali. Ta Skala je On sam - njegovo telo, ki je bilo ranjeno in strto za nas. Cerkve, ki je sezidana na tem temelju, peklenska vrata ne bodo premagala.

Kako slabotna je bila videti cerkev, ko je Kristus izgovoril te besede! Štela je samo peščico vernikov, proti katerim bo usmerjena vsa sila hudobnih duhov in hudobnih ljudi, in vendar naj se Kristusovi sledilci ne bi bali. Sezidani na Skali njihove moči ne morejo biti premagani.

Šest tisoč let se je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Šest tisoč let se je vera zidala na Kristusu. Šest tisoč let so viharji in burje Satanove jeze besneli proti Skali našega zveličanja, toda ta stoji neomajno.

Peter je izgovoril resnico, ki je temelj cerkvene vere, zato mu je Jezus izkazal čast kot predstavniku celotnega telesa, ki ga sestavljajo verniki. Rekel je: "In dam ti ključe nebeškega kraljestva; in kar koli zvežeš na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežeš na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mat 16,19.)

"Ključi nebeškega kraljestva" so Kristusove besede. Vse besede Svetega pisma so njegove in zajete s tem izrazom. Te besede imajo oblast odpreti in zapreti nebesa. Razodevajo pogoje,/413/ pod katerimi so ljudje lahko sprejeti ali zavrženi. Tako je delo njih, ki oznanjajo Božjo besedo, vonjava življenja za življenje ali smrti za smrt. Njihovo poslanstvo se meri z večnimi sadovi.

Zveličar ni zaupal oznanjevanja evangelija samo Petru osebno. Pozneje, ko je ponovil besede, ki jih je izgovoril Petru, jih je uporabil neposredno za cerkev. V bistvu je bilo to isto izrečeno dvanajsterim kot predstavnikom telesa vseh vernih. Če bi bil Jezus dal posebno oblast enemu od učencev nad drugimi, potem ne bi bilo potrebno, da bi se učenci tolikokrat prepirali o tem, kdo med njimi je največji. Podredili bi se Učiteljevi volji in spoštovali njegovega izvoljenca.

Namesto da bi Kristus enega postavil za njihovo glavo, je rekel učencem: "Vi pa se ne imenujte rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus, vsi vi ste pa bratje. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus." (Mat 23,8.10.)

"Vsakemu možu je glava Kristus." (1 Kor 11,3.) Bog, ki je vse "položil pod njegove noge in njega je dal kot glavo nad vsem cerkvi, ki je njegovo telo, izpolnitev njega, ki vse v vsem izpolnjuje". (Ef 1,22.23.) Cerkev je sezidana na Kristusu kot svojem temelju in ga mora poslušati kot svojo glavo. Ne sme biti odvisna od ljudi ali da ji vlada človek. Mnogi trdijo, da jim zaupni položaj v cerkvi daje oblast drugim ljudem ukazovati, kaj morajo verovati in delati. Bog ne priznava takšne pravice, kajti Zveličar je rekel: "Vsi vi ste pa bratje." (Mat 23,8.) Vsi ljudje so izpostavljeni skušnjavam in nagnjeni k napakam. Na nobeno smrtno bitje se ne moremo zanašati kot na voditelja. Skala vere je živa navzočnost Kristusa v cerkvi. Nanjo se lahko zanaša tudi najslabotnejši, tisti pa, ki se imajo za najmočnejše, se bodo izkazali za najslabotnejše, če Kristus ne bo njihova moč. "Preklet mož, ki ima upanje v človeka in meso šteje za svojo ramo. On (Gospod) je skala, in njegovo delo je popolno. Blagor vsem, ki imajo v njem svoje zavetje." (Jer 17,5; 5 Mojz 32,4; Ps 2,12.)

Po Petrovem priznanju je Jezus ukazal učencem, naj nikomur ne povedo, da je On Kristus. To jim je ukazal zaradi odločnega nasprotovanja pismarjev in farizejev, poleg tega pa so imeli ljudstvo in celo učenci tako napačno predstavo o Mesiju, da si niti po javnem priznanju ne bi pridobili pravega pojma o njegovem značaju ali delu. On pa se jim je dan za dnem razodeval kot Zveličar. Na ta način jim je želel dati pravo razumevanje o sebi kot Mesiju./414/

Učenci so še vedno pričakovali, da Kristus zavlada kot posvetni vladar. Čeprav je tako dolgo skrival svoje namere, so verovali, da ne bo vedno ostal v siromaštvu in ozadju ter je blizu čas, ko bo ustanovil svoje kraljestvo. Učenci nikoli niso gojili misli, da sovraštvo duhovnikov in rabinov ne bo nikoli premagano, da bo Kristusa zavrgel njegov narod, da bo obsojen kot slepar in križan kot hudodelec. Toda približeval se je čas moči teme, zato je moral Jezus seznaniti svoje učence z bližajočim se spopadom. Bil je žalosten, ker je vnaprej videl njihovo preizkušnjo.

Doslej se je Jezus zadrževal, da ni oznanil česar koli o svojem trpljenju in smrti. V svojem pogovoru z Nikodemom je rekel: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3, 14.15.) Vendar tega učenci niso slišali, če pa bi tudi slišali, ne bi razumeli. Toda sedaj so bili z Jezusom, poslušali so njegove besede, opazovali njegova dela in se kljub njegovim skromnim okoliščinam in nasprotovanju duhovnikov in naroda pridružili Petrovemu pričevanju: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat 16,16.) Sedaj je prišel čas, da se odgrne pajčolan, ki je zakrival prihodnost. "Odslej je jel kazati Jezus svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in mnogo trpeti od starešin in višjih duhovnikov in pismarjev in umorjen biti in tretji dan od smrti vstati." (Mat 16,21.)

Učenci so ga poslušali nemi od osuplosti in žalosti. Kristus je sprejel Petrovo izjavo, s katero ga je priznal za Božjega Sina; zato so se jim sedaj zdele nerazumljive njegove besede, s katerimi je napovedal svoje trpljenje in smrt. Peter ni mogel molčati. Zagrabil je Učitelja, kakor da bi ga hotel obvarovati pred grozečo nesrečo, in vzkliknil: "Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!" (Mat 16,22.)

Peter je ljubil svojega Gospoda, vendar pa ga Jezus ni pohvalil, ko je pokazal željo, da bi ga zaščitil pred trpljenjem. Petrove besede niso mogle biti Jezusu v pomoč in spodbudo v veliki preizkušnji, ki je bila pred njim. Tudi se niso ujemale z Božjim namenom milosti do izgubljenega sveta, niti z nauki o samopožrtvovalnosti, ki jih je Jezus prišel učit s svojim zgledom. Peter ni želel videti križa v Kristusovem delu. Vtis, ki so ga povzročile njegove besede, je bil v popolnem nasprotju s tem, kar je Kristus želel zapustiti svojim sledilcem. To je Zveličarja spodbudilo, da je izgovoril najstrožji opomin,/415/ ki je sploh kdaj prišel iz njegovih ust: "Poberi se od mene, Satan! Za pohujšanje si mi, ker ne umeš, kar je Božjega, nego kar je človeško." (Mat 16,23.)

Satan je poskušal ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Satan je poskušal Jezusu vzeti pogum in ga odvrniti od njegovega poslanstva, Peter pa je v svoji slepi ljubezni posodil glas tej skušnjavi. Knez zla je bil začetnik te misli. On je Petru šepetal ta prenagljeni vzklik. Satan je v puščavi ponudil Kristusu vladanje svetu pod pogojem, da se odpove poti ponižanja in žrtve. Sedaj je prišel z isto skušnjavo h Kristusovemu učencu. Njegov pogled je poskušal usmeriti na pozemsko slavo, da ne bi mogel videti križa, kamor je Jezus želel usmeriti učenčev pogled. Po Petru je Satan zopet pristopil k Jezusu s skušnjavo. Zveličar pa se ni oziral nanjo, kajti mislil je na svojega učenca. Satan je stopil med Učitelja in Petra, da njegovo srce ne bi ganil prizor Kristusovega ponižanja zaradi njega. Kristusove besede niso bile izgovorjene Petru, temveč njemu, ki ga je poskušal ločiti od Odrešenika. "Poberi se od mene, Satan!" Ne vrivaj se več med mene in mojega tavajočega služabnika. Naj gledam Petra iz oči v oči, da bi mu lahko razodel skrivnost svoje ljubezni.

Za Petra je bil to grenak nauk, ki ga je dojel zelo počasi; težko je razumel, da Kristusova pot na svetu vodi skozi globoke duševne težave in ponižanja. Učenec se je prestrašen umaknil občestvu trpljenja s svojim Gospodom. Toda v ognju prečiščevalne peči je moral spoznati njegov blagoslov. Veliko pozneje, ko je bila njegova postava že sključena pod bremenom let in dela, je pisal: "Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temveč veselite se, v kolikor ste deležni Kristusovega trpljenja, da bi se tudi v razodetju njegove slave radovali z velikim veseljem." (1 Pet 4,12.13.)

Jezus je sedaj pojasnil učencem, da je njegovo življenje samoodpovedi zgled, kakršno naj bo njihovo. Stoje sredi učencev je poklical k sebi ljudstvo, ki se je zadrževalo v bližini, in rekel: "Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame svoj križ nase in gre za menoj." (Mat 16,24.) Križ je bil povezan s rimsko silo. Bil je sredstvo najsramotnejšega in najkrutejšega načina smrti. Najhujši zločinci so morali sami nositi svoj križ do kraja usmrtitve. Kadar so jim ga privezovali na ramena, so se pogosto upirali z obupno močjo, preden so bili končno obvladani/416/ in je bilo mučilno orodje privezano nanje. Jezus pa je svojim sledilcem ukazal, naj vzamejo križ in gredo za njim. Njegove besede, ki so jih učenci razumeli zelo nejasno, so jih opozarjale, naj se sprijaznijo z najhujšim ponižanjem, celo s smrtjo zaradi Kristusa. Zveličarjeve besede niso mogle naslikati popolnejše izročitve. Sam je vse to sprejel zaradi njih. Nebes ne bi mogel imeti za želeni prostor, če bi bili mi izgubljeni. Zamenjal je nebeške dvore za življenje posmeha, žalitev in sramotne smrti. On, ki je imel neprecenljiva bogastva nebes, je postal siromašen, da bi po njegovem siromaštvu mi obogateli. Moramo pa hoditi tudi po poti, po kateri je hodil On.

Ljubezen do ljudi, za katere je Kristus umrl, pomeni križanje svojega jaza. Vsak Božji otrok se mora odslej imeti za člen verige, ki sega iz nebes do zemlje za rešitev sveta. Naj bo eno s Kristusom in njegovim načrtom milosti in naj gre z njim iskat in reševat izgubljene. Kristjan mora stalno misliti na svoje posvečenje Bogu in obveznost, da z značajem svetu razodeva Kristusa. V Kristusovem življenju razodeta samopožrtvovalnost, sočutje in ljubezen se mora znova videti v življenju njih, ki delajo za Boga.

"Kajti kdor hoče ohraniti svoje življenje, ga izgubi, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga najde." (Mat 16,25.) Sebičnost je smrt. Noben telesni organ ne bi mogel živeti, če bi svoje delovanje omejil samo nase. Srce, ki ne bi pošiljalo življenjsko potrebne krvi roki in glavi, bi hitro izgubilo svojo moč. Kakor naša kri tako se tudi Kristusova ljubezen širi v vsak del njegovega duhovnega telesa. Smo udje drug drugemu in vsak človek, ki ne daje, bo umrl. Jezus je rekel: "Kaj namreč pomore človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?" (Mat 16,26.)

Učence je od sedanjega siromaštva in ponižanja usmeril na svoj prihod v slavi; ne v blišču kakega pozemskega prestola, temveč v slavi Boga in nebeške vojske: "Tedaj povrne vsakemu po njegovem delu." (Mat 16, 27.) Za njihovo ohrabritev je izgovoril še obljubo: "Resnično vam pravim: Nekateri so med temi, ki stoje tu, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo Sina človekovega, da prihaja v svojem kraljestvu." (Mat 16,28.) Toda učenci niso razumeli njegovih besed. Slava se jim je zdela zelo oddaljena. Njihove oči so bile usmerjene na to, kar je bliže, na pozemsko življenje pomanjkanja, ponižanja in trpljenja. Ali morajo opustiti navdušeno pričakovanje Mesijevega kraljestva? Mar ne bodo videli svojega Gospoda povišanega na Davidov prestol?/417/ Mar je mogoče, da mora Kristus živeti življenje ponižnega brezdomnega popotnika, biti preziran, zavržen in usmrčen? Žalost je prežela njihova srca, ker so ljubili svojega Gospodarja. Tudi dvom je mučil njihove duše, ker niso mogli razumeti, da bo Božji Sin izpostavljen tako okrutnemu ponižanju. Spraševali so se, zakaj mora iti prostovoljno v Jeruzalem in doživeti tako ravnanje, ki ga je po njegovih besedah tam pričakovalo. Kako se lahko podredi taki usodi in jih zapusti v hujši temi od te, v kateri so tavali, preden se jim je razodel?

Učenci so menili, da je bil Jezus na področju Cezareje Filipove nedosegljiv za Heroda in Kajfa. Ni se mu bilo treba bati judovskega sovraštva ali rimske moči. Zakaj naj ne bi deloval tam daleč od farizejev? Zakaj naj bi se sam izpostavil smrti? Če mora umreti, kako bo potem ustanovil svoje tako trdno kraljestvo, da ga ne bodo mogla premagati peklenska vrata? Za učence je bila to res skrivnost.

Prav tedaj so se peljali ob obali Genezareškega jezera in se približevali mestu, v katerem bodo razbiti vsi njihovi upi. Niso se upali Kristusu ugovarjati, med seboj pa so se žalostni tiho pogovarjali o prihodnosti. V vseh svojih dvomih pa so se oklepali misli, da bo morda neki nepredvideni dogodek spremenil usodo, ki je čakala njihovega Gospoda. Tako so šest dolgih žalostnih dni žalovali, dvomili, upali in živeli v strahu./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

46. Jezusovo spremenjenje
Temeljno besedilo Mat 17,1-8 Mar 9,2-8; Luk 9,28-36.


Večerilo se je že, ko je Jezus poklical k sebi tri učence: Petra, Jakoba in Janeza, in jih odpeljal čez polja po kamniti poti na osamljeno gorsko pobočje. Zveličar in njegovi učenci so ta dan preživeli v potovanju in poučevanju, zato jih je ta vzpon na goro še bolj utrudil. Kristus je lajšal telesna in duševna bremena mnogim trpečim in vlival novo življenjsko moč v oslabljena telesa. Bil pa je ogrnjen s človeškostjo, zato se je pri vzponu utrudil kakor učenci.

Svetloba zahajajočega sonca je še obsevala vrh gore in s svojim upadajočim sojem pozlatila stezo popotnikom. Toda kmalu je zadnja dnevna svetloba nad griči in dolino ugasnila ter je sonce zašlo za zahodno obzorje, zato je osamljene potnike zagrnila nočna tema. Kazalo je, kakor da je bila tema okrog njih odmev njihovega žalostnega življenja, okrog katerega so se začeli zgrinjati in zgoščevati oblaki.

Učenci se niso upali vprašati Kristusa, kam gre in čemu. Mnogokrat je preživljal na gori cele noči v molitvi. Ta, čigar roka je oblikovala gore in doline, je poznal naravo in užival v njeni tišini. Učenci so šli po poti za Kristusom, vendar so se vpraševali, zakaj jih njihov Učitelj vodi po tej naporni strmi stezi, ko so tako utrujeni in je tudi njemu potreben počitek.

Končno jim je Jezus rekel, da se lahko ustavijo. Sam pa je odšel nekoliko korakov stran od njih in kot Mož bolečin v solzah potožil/419/ nebeškemu Očetu svojo veliko stisko. Prosil je za moč, da bi lahko zdržal preizkus za blagor človeštva. Moral se je znova okrepiti pri Vsemogočnem, kajti samo tako bo lahko mirno gledal v prihodnost. Svoje srce je izlival tudi za učence, da njihova vera ne bi oslabela ob uri, ko bodo moči teme imele premoč. Obilna rosa je prekrila njegovo sklonjeno postavo, vendar tega ni opazil. Ni zaznal niti tega, da je tema postajala vse bolj gosta. Tako so ure minevale počasi. V začetku so učenci z iskreno vdanostjo zedinjali svoje molitve z njegovimi, kmalu pa jih je premagala utrujenost, da so zaspali, čeprav so si prizadevali ostati budni in opazovati ta prizor. Jezus jim je pripovedoval o svojem trpljenju. S seboj jih je vzel zato, da bi bil z njimi združen v molitvi; saj je prav tedaj molil tudi zanje. Zveličar je opazil njihovo potrtost in želel olajšati njihovo bolečino s prepričevanjem, da njihova vera ni bila zaman. Niti med dvanajsterico niso mogli vsi dojeti razodetja, ki jim ga je želel dati. Samo trije, ki naj bi bili priče njegove tesnobe v Getsemaniju, so bili izbrani, da ga spremljajo na goro. Vsebina njegove molitve je bila, da bi se jim razkrila slava, ki jo je imel z Očetom/420/ pred začetkom sveta, da bi se njegovo kraljestvo razodelo človeškim očem in bi se njegovi učenci okrepili, ko bi to opazovali. Goreče je molil, da bi bili priče razodetju njegovega božanstva, kar jih bo v času njegovega najhujšega trpljenja tolažilo s spoznanjem, da je resnično Božji Sin in da njegova ponižujoča smrt spada v del načrta odrešitve.

Njegova molitev je bila uslišana. Medtem ko je klečal na kamnitih tleh, so se nenadoma odprla nebesa, na stežaj so se odprla zlata vrata Božjega mesta, sveti žarki pa so obsijali goro in Zveličarja. Skozi človeško naravo je iz njegove notranjosti zablestela božanska in se spojila s slavo, ki je prihajala od zgoraj. Kristus, ki je doslej ležal na zemlji, je vstal zravnan v vsem božanskem veličastvu. Duševna bolečina je izginila. Njegov obraz se je svetil "kakor sonce", njegova oblačila pa so postala "bela kakor luč". (Mat 17,2.)

Učenci so se prebudili; opazovali so slavo, ki je razsvetlila goro. S strahom in osuplostjo so opazovali podobo svojega Učitelja. Ko so se njihove oči privadile na čudovito svetlobo, so videli, da Jezus ni sam. Z njim sta se prijateljsko pogovarjali dve nebeški bitji. Bila sta Mojzes, ki se je nekoč pogovarjal z Bogom na Sinaju, in Elija, ki je užival veliko prednost, dano samo še enemu Adamovemu sinu, da ni okusil smrtne moči.

Pred petnajstimi stoletji je Mojzes stal na vrhu gore Pizge in opazoval Obljubljeno deželo. Ampak zaradi greha pri Meribi ni mogel priti vanjo. Ni mu bilo dano veselje, da bi Izraelove čete popeljal v dediščino njihovih očetov. Zavrnjena je bila njegova goreča molitev: "Daj, prosim, da grem čez Jordan in vidim to dobro deželo na oni strani, to lepo gorovje in Libanon." (5 Mojz 3,25.) Moral je opustiti upanje, ki je štirideset let razsvetljevalo temo puščavskega tavanja; grob v puščavi je bil cilj vseh teh let velikega napora in obremenjujoče skrbi. Vendar pa je ta, "ki more nad vso mero storiti preobilo več, nego kar prosimo ali umemo", (Ef 3,20.) odgovoril na molitev svojega služabnika. Mojzes je prišel v kraljestvo smrti, ampak ni ostal dolgo v grobu. Sam Kristus ga je poklical ven v novo življenje. Skušnjavec Satan je menil, da ima zaradi greha pravico do Mojzesovega trupla, toda Kristus Zveličar ga je iz groba vzel k sebi. (Juda 9.)

Mojzes je bil na Gori spremenjenja priča Kristusove zmage nad grehom in smrtjo. Predstavljal je nje, ki bodo vstali/421/ iz groba ob vstajenju pravičnih. Elija, ki je bil vzet v nebesa, ne da bi videl smrt, predstavlja nje, ki bodo živeli na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu in se bodo spremenili "v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti", ko bo moralo to trohljivo "obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost". (1 Kor 15,51-53.) Jezus je bil oblečen v nebeško svetlobo, kakor se bo prikazal vdrugič "ne zaradi greha, temveč v zveličanje". (Heb 9,28.) Kajti prišel bo "v slavi svojega Očeta s svetimi angeli". (Mar 8,38.) Sedaj se je uresničila Zveličarjeva obljuba učencem. Na gori jim je bilo v malem pokazano prihodnje kraljestvo slave: Kristus kralj, Mojzes predstavnik od mrtvih obujenih, Elija pa spremenjenih vernikov.

Učenci še niso dojeli.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Učenci še niso dojeli tega prizora, vendar so se veselili, ker nebeški ljubljenci častijo potrpežljivega, krotkega in ponižnega Učitelja, ki je hodil sem ter tja kot nezaščiteni tujec. Bili so prepričani, da je Elija prišel napovedat Mesijevo vladavino, in da bo na zemlji kmalu vzpostavljeno Kristusovo kraljestvo. Spomin na strah in razočaranje so želeli za vedno pregnati. Želeli so ostati tu, kjer se je razodela Božja slava. Peter je vzkliknil: "Učitelj, dobro nam je tu biti; naredimo pa tri šotore, tebi enega in Mojzesu enega in Eliju enega." (Luk 9,33.) Učenci so bili prepričani, da sta Mojzes in Elija poslana zaščitit njihovega Učitelja in vzpostavit njegovo kraljevsko oblast.

Toda pred krono je moral priti križ. Predmet njunega pogovora z Jezusom ni bilo slavnostno kronanje Kristusa za kralja, ampak njegova bližnja smrt v Jeruzalemu. V človeški slabosti, obremenjen z bolečino in grehom, je Jezus hodil sam med ljudmi. Ko se je nanj zgrinjala tema bližnje preizkušnje, je bil osamljen v duhu in v svetu, kateri ga ni poznal. Celo njegovi ljubljeni učenci, prežeti s svojimi osebnimi dvomi, žalostjo in častihlepnimi upi, niso dojeli skrivnosti njegovega poslanstva. V nebesih je živel v ljubezni in občestvu, toda na svetu, ki ga je ustvaril, je bil osamljen. Sedaj so mu nebesa poslala svoja poslanca; ne angele, temveč človeka, ki sta tudi zdržala trpljenje in žalost, ki sta lahko sočustvovala z Zveličarjem v preizkušnji pozemskega življenja. Mojzes in Elija sta bila Kristusova sodelavca. Z njim sta delila hrepenenje po rešitvi človeštva. Mojzes je goreče molil za Izraela: "O da bi odpustil njih greh! Če pa ne, izbriši me, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!" (2 Mojz 32,32.) Elija/422/ je poznal osamljenost duha, ko je v času triinpolletne lakote prenašal sovraštvo in preklinjanje naroda. Na Karmelu je sam stal na Božji strani. Sam je iz strahu in obupa pobegnil v puščavo. Ta moža, ki ju je Bog izbral pred angeli, ki so stali okrog prestola, sta prišla in se z Jezusom pogovarjala o njegovem trpljenju in ga tolažila z zagotovilom o sočutju vseh nebes. Predmet njihovega pogovora je bilo upanje sveta in zveličanje vsakega posameznika.

Ker je učence premagal spanec, so slišali samo malo od tega, kar se je dogajalo med Kristusom in nebeškima poslancema. Ker niso bedeli in molili, niso dobili tega, kar jim je Bog želel dati - spoznanje o Kristusovem trpljenju in prihodnji slavi. Izgubili so blagoslov, ki bi ga bili lahko dobili, če bi z njim delili njegovo samopožrtvovalnost. Bili so počasni v verovanju in so komaj dojeli vrednost zaklada, s katerim so jih hotela obogatiti nebesa.

Vendar pa so prejeli veliko luč. Dobili so zagotovilo, da nebesa poznajo greh, ki ga je naredil judovski narod s tem, ko je zavrgel Kristusa. Dan jim je bil jasnejši vpogled v Odrešenikovo poslanstvo. S svojimi očmi so videli in s svojimi ušesi slišali to, kar presega človeško dojemanje. Bili so "priče njegovega veličastva" (2 Pet 1,16.) in dojeli, da je Jezus resnično Mesija, ki so zanj pričali očaki in preroki in ga kot takega priznava celotno vesolje.

Medtem ko so še opazovali čudovit prizor, jih je obsenčil svetel oblak, "in glej, glas iz oblaka pravi: Ta je moj ljubljeni Sin, ki je po moji volji, njega poslušajte!" (Mat 17,5.) Ko so učenci opazovali oblak slave, svetlejši od tistega, ki je vodil izraelske rodove po puščavi, in slišali Božji glas, ki je bil tako veličasten, da se je od njega tresla gora, so popadali na zemljo. Tako ležeč s skritimi obrazi so ostali tako dolgo, da se jim je približal Jezus in se jih dotaknil. S svojim dobro znanim glasom je pregnal njihov strah. "Vstanite in ne bojte se!" (Mat 17,7.) Drznili so si dvigniti pogled in videli, da je nebeška slava izginila, pa tudi Mojzesa in Elija ni bilo več. Na gori so bili spet sami z Jezusom.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

47. Služba
Temeljno besedilo Mat 17,9-21; Mar 9,9-29; Luk 9,37-45.


Jezus in njegovi učenci so ostali vso noč na gori, po sončnem vzhodu pa so se spustili v dolino. Globoko zamišljeni so spoštljivo molčali. Celo Peter ni imel česa povedati. Radi bi bili ostali na tem svetem kraju, ki se ga je dotaknila nebeška svetloba in kjer je Božji Sin razodel svojo slavo; toda bilo je še veliko dela za ljudi, ki so od blizu in daleč iskali Jezusa.

V podnožju gore se je zbrala velika množica pod vodstvom preostalih učencev, ki so vedeli, kam je Jezus odšel. Ko se jim je Zveličar približal, je naročil svojim trem spremljevalcem, naj ničesar ne govore o tem, čemur so bili priča. "Ne povejte nikomur o tej prikazni, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih." (Mat 17,9.) Učenci naj bi o sprejetem razodetju razmišljali v svojih srcih, ne pa ga javno oznanjali. Če bi ga povedali množici, bi izzvali samo posmeh ali prazno začudenost. Celo niti devetero apostolov tega dogodka ne bi razumelo vse do Kristusovega vstajenja od mrtvih. Kako počasi so dojemali celo ti trije ljubljeni učenci, je razvidno iz dejstva, da so se potem, ko jim je Kristus razodel, kar ga je čakalo, med seboj spraševali, kaj naj bi pomenilo vstajenje od mrtvih./426/ Vendar pa od Jezusa niso zahtevali nobenega pojasnila. Njegove besede o prihodnosti so jih napolnile z žalostjo, niso si želeli nobenega nadaljnjega pojasnila za nekaj, za kar so verovali, da se morda nikoli ne bo zgodilo.

Ko so v dolini zbrani ljudje zagledali Jezusa prihajati, so mu pohiteli naproti, pozdravljajoč ga s spoštovanjem in veseljem. Vendar pa je ostro oko hitro opazilo, da so zbegani. Tudi učenci so bili videti potrti, kajti pravkar se je zgodilo nekaj, zaradi česar so bili grenko razočarani in ponižani.

Medtem ko so čakali pri podnožju gore, jim je neki oče pripeljal svojega sina, da bi ga osvobodili nemega duha, ki ga je mučil. Ko je Jezus poslal dvanajstere oznanjat po Galileji, so dobili oblast za izganjanje nečistih duhov. Dokler so z močno vero napredovali, so se hudobni duhovi pokoravali njihovim besedam. Tudi sedaj so v Kristusovem imenu ukazali duhu, naj zapusti žrtev, ki jo je mučil, hudobni duh pa se jim je samo posmehoval tako, da se je še bolj bahal s svojo močjo. Ker si učenci niso mogli pojasniti svojega neuspeha, so čutili, da so osramotili sebe in Učitelja. Med množico so bili pismarji, ki so dobro izkoristili to priložnost, da so jih ponižali. Prerivali so se okrog učencev in jih obsipali z vprašanji, ker so želeli dokazati, da so oni in njihov Učitelj sleparji. Rabini so zmagoslavno izjavili, da je tukaj hudobni duh, ki ga niti učenci niti sam Kristus ne morejo obvladati. Naklonjenost ljudstva se je nagibala k pismarjem in množico sta prežela prezir in posmeh.

Toda nenadoma so obtožbe prenehale. Ko so ljudje videli prihajati Jezusa in tri učence, se je njihovo razpoloženje hitro spremenilo; odšli so mu naproti. Noč občestva z nebeško slavo je zapustila sledove na Zveličarju in njegovih spremljevalcih. Na njih je počivala svetloba, ki je s spoštovanjem prežela opazovalce. Pismarji so se v strahu umaknili, ljudstvo pa je Jezusa pozdravilo z dobrodošlico.

Kakor da bi bil priča vsemu, kar se je zgodilo, je Zveličar stopil najprej do obsedenega, usmeril svoj pogled na pismarje, in vprašal: "Kaj se prepirate z njimi?" (Mar 9,16.)

Glasovi, ki so bili prej tako drzni in izzivalni, so sedaj utihnili. Med zborom je zavladala tišina. Tedaj se je nesrečni oče prerinil skozi množico, se vrgel pred Jezusove noge in mu potožil svojo stisko in razočaranje./427/

"Učitelj," je rekel, "pripeljal sem k tebi svojega sina, ki ima nemega duha. In kjer koli ga zgrabi, ga meče. ... Pa sem dejal tvojim učencem, naj ga ižzeno, a niso mogli." (Mar 9,17.18.)

Jezus je pogledal okrog sebe na onemelo množico, dlakocepske pismarje in zbegane učence. V vsakem srcu je bral nevero, zato je z žalostnim glasom vzkliknil: "O neverni rod, doklej bom z vami? Doklej vas bom trpel?" (Mar 9,19.) Nato je ukazal nesrečnemu očetu: "Pripelji sem svojega sina!" (Luk 9,41.)

Dečka so pripeljali, a ko ga je Zveličar pogledal, ga je hudobni duh vrgel na zemljo v bolečih krčih, da se je valjal po tleh, se penil in paral zrak z nečloveškimi kriki.

Znova sta se Knez življenja in knez moči teme srečala na bojišču - Kristus je opravljal svoje poslanstvo, "da oznanim jetnikom izpuščenje, ... da izpustim zatirance na svobodo", (Luk 4,18.) Satan pa z željo, da bi obdržal svojo žrtev v svoji oblasti. Angeli luči in čete hudobnih angelov so se nevidni približali, da bi opazovali spopad. Jezus je za trenutek dovolil hudobnemu duhu pokazati svojo moč, da bi navzoča množica lahko bolje razumela njegovo opravljeno osvoboditev.

Množica je opazovala dogajanje z zadržanim dihom, oče pa s tesnobnim bojem upanja in strahu. Jezus je vprašal: "Koliko časa je, odkar se mu je to zgodilo?" (Mar 9,21.) Oče je opisal dolga leta trpljenja in nato vzkliknil v skrajnem obupu: "Če moreš kaj, usmisli se nas in pomagaj nam." (Mar 9,22.) "Če moreš kaj!" Celo sedaj se je oče spraševal o Kristusovi moči.

Jezus je odgovoril: "...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je odgovoril: "Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mar 9,23.) Kristusu ni manjkala moč; ozdravljenje sina je bilo odvisno od očetove vere. Oče je to dojel in solze so mu potekle zaradi lastne slabosti. Oklenil se je Kristusove milosti in vzkliknil: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!" (Mar 9,24.)

Jezus se je obrnil k trpečemu dečku in rekel: "Duh nemi in gluhi, jaz ti ukazujem, zapusti ga in ne pridi več vanj." (Mar 9,25.) Zaslišal se je krik in nastal je smrtni boj. Kazalo je, kakor da hudobni duh odnaša življenje svoji žrtvi. Deček je obležal nepomičen in na videz brez življenja. Množica je šepetala, "da je umrl". (Mar 9,26.) Jezus pa ga je prijel za roko, ga dvignil in izročil očetu popolnoma telesno in umsko zdravega. Oče in sin sta slavila ime/428/ svojega Osvoboditelja. "Vsi so se čudili Božjemu veličastvu," (Luk 9,43.) premagani in zlovoljni pismarji pa so se molče oddaljili.

"Če moreš kaj, usmili se nas in pomagaj nam." (Mar 9,22.) Koliko z grehom obremenjenih ljudi je že ponovilo to prošnjo. Za vse se Zveličarjev sočutni odgovor glasi: "Če moreš kaj! Vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mar 9,23.) Vera nas povezuje z nebesi in nam daje moč za uspešen boj s silami teme. V Kristusu nam je Bog dal sredstvo za premagovanje vsake grešne lastnosti in upiranje vsaki skušnjavi, ne glede na njeno moč. Toda mnogi čutijo, da jim primanjkuje vere, in zato ostajajo daleč od Kristusa. Naj se ti ljudje v svoji nemočni nevrednosti oprejo na milost svojega sočutnega Zveličarja. Ne glej nase, ampak na Kristusa! On, ki je ozdravljal bolne in izganjal hudobne duhove, ko je prebival med ljudmi, je še danes isti mogočni Odrešenik. Vera prihaja iz Božje besede. Zato se okleni obljube: "Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven." (Jan 6,37.) Vrzi se pred njegove noge z vzklikom: "Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!" Če boš ravnal tako, ne moreš biti pogubljen - nikoli.

V kratkem časovnem presledku so ljubljeni učenci opazovali vrhunec slave in ponižanja. Videli so človeško naravo spremenjeno v Božjo podobo in ponižano do Satanove podobnosti. Z gore, kjer se je Jezus pogovarjal z nebeškima poslancema in kjer ga je glas iz bleščeče slave razglasil za Božjega Sina, so ga videli sestopati, da bi se srečal z najbolj žalostnim in odvratnim prizorom, z umobolnim dečkom popačenega obraza, škripajočimi zobmi v bolečih krčih, ki jih nobena človeška moč ni mogla odpraviti. Ta mogočni Odrešenik, ki je še pred nekaj urami stal ovenčan s slavo pred svojimi začudenimi učenci, se je sklonil in dvignil Satanovo žrtev z zemlje, po kateri se je valjala, in jo telesno in umsko zdravo vrnil očetu in njenemu domu.

To je bil očiten nauk o odrešenju - Božanstvo iz Očetove slave se spušča, da bi rešilo izgubljene. To je predstavljalo tudi poslanstvo učencev. Življenje Kristusovih služabnikov naj ne poteka samo na gori z Jezusom v trenutkih duhovne razsvetljenosti. Njihovo delovno območje je spodaj v ravnini. Ljudje, ki jih je Satan zasužnjil, pričakujejo besedo vere in molitve, da jih osvobodi.

Devet učencev je sedaj globoko razmišljalo o grenkem dejstvu svojega neuspeha. Ko so zopet ostali sami z Jezusom, so ga vprašali: "Zakaj ga nismo mi mogli izgnati?" (Mat 17,19.) Jezus jim je odgovoril:/429/ "Zavoljo svoje malovernosti. Kajti resnično vam pravim, če imate vere za gorčično zrno, porečete tej gori: Premakni se od tod tja! In se premakne, in nič vam ne bo nemogoče. Ta rod pa ne izide, razen z molitvijo in s postom." (Mat 17,20.21.) Njihova nevera, ki jih je ločila od globljega sočustvovanja s Kristusom,/430/ in malomarnost, s kakršno so obravnavali sveto delo, ki jim je bilo zaupano, sta povzročili, da so doživeli neuspeh v spopadu z močmi teme.

Kristusove besede o njegovi smrti so v učencih spodbudile žalost in dvom. Izbira trojice učencev za Jezusovo spremstvo na goro je izzvala ljubosumnost deveterice. Namesto da bi krepili svojo vero z molitvijo in razmišljanjem o Kristusovih besedah, so se ukvarjali s svojo malodušnostjo in osebno užaljenostjo. V takšnem mračnem stanju so se spopadli s Satanom.

Da bi bili uspešni v takem spopadu, bi se morali lotiti tega dela z drugačnim duhom. Njihova vera se je morala okrepiti z gorečo molitvijo, postom in ponižnostjo srca. Morali so biti izpraznjeni jaza in prežeti z Duhom in Božjo močjo. Resne in vztrajne molitve k Bogu v veri - veri, ki vodi k popolni odvisnosti od Boga in neomejeni posvečenosti njegovemu delu - lahko edino pomagajo ljudem dobiti podporo Svetega Duha v boju s poglavarji in oblastmi, z mogočniki teme tega sveta, z duhovnimi vojskami hudobnosti v nebeških prostorih.

"Če imate vere za gorčično zrno," je rekel Jezus, "porečete tej gori: Premakni se odtod tja! In se premakne." (Mat 17,20.) Čeprav je gorčično seme tako majhno, vsebuje enako skrivnostno življenjsko načelo, ki spodbuja rast tudi največjega drevesa. Ko se gorčično zrno poseje, majhen kalček izkorišča vsako sestavino, ki jo je Bog predvidel za njegovo hrano, in hitro začne rasti. Če imate tako vero, se boste oklepali Božje besede in vseh koristnih sredstev, ki jih je določil. Tako se bo vaša vera krepila in vam omogočila pomoč nebeških moči. Ovire, ki jih je Satan postavil na vašo pot, čeprav so videti nepremagljive kakor večne gore, bodo izginile na ukaz vere. "In nič vam ne bo nemogoče." (Mat 17,20.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

48. Kdo je največji?
Temeljno besedilo Mat 17,22. do 18,20: Mar 9,30-50; Luk 9,46-48.


Jezus po vrnitvi iz Kafarnauma ni odšel na dobro znana počivališča, kjer je bil poučeval ljudstvo, temveč je z učenci neopazno iskal hišo, ki naj bi postala njegov začasni dom. Njegov cilj je bil med preostalim bivanjem v Galileji poučevati učence, ne pa delati za množico.

Na poti po Galileji je Kristus znova poskušal pripraviti učence na dogodke, ki so ga čakali. Pripovedoval jim je, da mora oditi v Jeruzalem, da bi tam umrl in spet vstal. Dodal je nenavadno in resno napoved, da bo izdan v roke sovražnikom. Učenci pa niti sedaj niso razumeli njegovih besed. Čeprav je padla nanje senca velike žalosti, je v njihovih srcih našel prostor tekmovalni duh. Med seboj so se prepirali, kdo naj bi bil največji v kraljestvu. Ta spor so hoteli pred Jezusom prikriti, zato niso hodili blizu njega kakor po navadi, temveč so zaostajali za njim tako, da je bil pred njimi, ko so prispeli v Kafarnaum. Jezus pa je bral njihove misli. Želel jim je svetovati in jih poučiti. Zato je čakal na miren trenutek, ko bodo njihova srca dovzetna za njegove besede.

Kmalu po njihovem prihodu v mesto je pristopil k Petru pobiralec tempeljskega davka z vprašanjem: "Ali vaš Učitelj ne plačuje davka?" (Mat 17,24.)/432./ Ta davek ni bil državljanska obveznost, temveč verski prispevek, ki ga je letno moral plačati vsak Jud za vzdrževanje templja. Neplačevanje tega davka se je imelo za nezvestobo templju, kar je bilo po presoji rabinov najhujši greh. Zveličarjevo stališče do rabinskih predpisov in njegovo jasno grajanje zagovornikov izročil sta jim bila pretveza za obtožbo, da želi odpraviti tempeljsko službo. Sedaj so njegovi sovražniki imeli priložnost, da bi ga spravili na slab glas. V pobiralcu davka so našli ustreznega zaveznika.

Peter je imel vprašanje pobiralca davka za namig, ki je napadal Kristusovo vdanost templju. Vnet za čast svojega Učitelja je hitro odgovoril, ne da bi se z njim posvetoval, da bo Jezus plačal davek.

Peter pa je samo delno razumel namen tega vpraševalca. Obstajali so namreč nekateri sloji, ki so bili osvobojeni plačevanja tega davka. Ko so bili v Mojzesovem času leviti določeni za službo v svetišču, niso dobili nobene dediščine med ljudstvom. Gospod je rekel: "Zato nima Levi deleža, ne dediščine s svojimi brati; Gospod je njegova dediščina." (5 Mojz 10,9.) Še v Kristusovem času so veljali duhovniki in leviti za posebno posvečene templju, in od njih se ni zahteval letni prispevek za njegovo vzdrževanje. Tudi preroki so bili osvobojeni tega plačevanja. S tem ko so rabini od Jezusa zahtevali tempeljski davek, so zavrnili njegovo trditev, da je prerok ali učitelj, in ravnali z njim kakor z navadnim človekom. Če ne plača davka, pomeni, da ne spoštuje templja, če pa ga plača, bi to šteli za opravičilo, da so ga zavrgli kot preroka.

Peter je le malo poprej priznal Jezusa za Božjega Sina, sedaj pa je zamudil priložnost, da bi razložil značaj svojega Učitelja. Z odgovorom pobiralcu davka, da bo Jezus plačal davek, je pravzaprav potrdil napačno predstavo o njem, ki so jo poskušali razširiti duhovniki in poglavarji.

Ko se je Peter vrnil v hišo, Zveličar ni omenil tega, kar se je zgodilo, temveč ga je vprašal: "Kaj se ti zdi, Simon? Od koga pobirajo zemeljski kralji carino ali davek, od svojih sinov ali od tujcev? Ko pa Peter odvrne: Od tujcev, mu reče Jezus: Torej so sinovi svobodni." (Mat 17,25.26.) Državljani neke države so obdavčeni za vzdrževanje svojega vladarja, vladarjevi otroci pa so tega prosti. Tako naj bi tudi Izrael, ki se ima za Božji narod,/433/ podpiral njegovo službo, toda Jezus, Božji Sin, ni imel te obveznosti. Če so bili duhovniki in leviti prosti tempeljskega davka zaradi svoje zveze s templjem, koliko bolj bi moral biti ta, kateremu je tempelj pomenil hišo njegovega Očeta.

Če bi bil Jezus plačal davek brez ugovora, bi v resnici priznal upravičenost zahteve in se tako odpovedal svoji božanskosti. Sicer je imel za dobro izpolniti zahtevo, le da je oporekal trditvi, s katero so jo utemeljevali. Z načinom plačila je podal dokaz o svojem božanskem značaju. Jasno je pokazal, da je eno z Bogom, in zato ni podvržen davku kakor navaden podložnik kraljestva.

"Pojdi k morju," je naročil Petru, "in vrzi trnek, in vzemi prvo ribo, ki se ujame, in ji odpri usta in najdeš v njih srebrnik; tega vzemi in daj jim zame in zase." (Mat 17,27.)

Čeprav je Kristus ogrnil svojo božanskost s človeškostjo, je s tem čudežem odkril svojo slavo. Bilo je očitno, da je On ta, ki je napovedal po Davidu: "Ker moja je vsaka zver v gozdih, živali na tisočerih gorah. Vso gorsko perutnino poznam, in kar se poja po polju, je v moji oblasti. Ko bi bil lačen, ne bi rekel tebi, ker moja je vesoljna zemlja in vse, kar je na njej." (Ps 50,10-12.)

Čeprav je Jezus pojasnil, da ni podvržen nobenemu obveznemu plačevanju davka, se ni spustil v nobeno razpravo z Judi o tem predmetu, ker bi napačno razlagali njegove besede in jih izrabili proti njemu. Da jih ne bi pohujšal z zavračanjem plačanja davka, je storil to, česar od njega ni bilo mogoče upravičeno zahtevati. Ta nauk naj bi bil za učence zelo pomemben. Kmalu naj bi prišlo do pomembnih sprememb v njihovem odnosu do službe v templju, zato jih je Kristus poučil, naj po nepotrebnem ne nasprotujejo obstoječemu redu. Kolikor je le možno, naj se izogibajo napačni razlagi svoje vere. Kristjani ne smejo žrtvovati nobenega načela resnice, kadar koli pa je mogoče, naj se izognejo sporu.

Medtem ko je Peter..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Medtem ko je Peter odšel k morju, je bil Kristus z drugimi učenci sam v hiši. Poklical jih je k sebi in vprašal: "Kaj ste se po poti med seboj menili?" (Mar 9,33.) Jezusova navzočnost in njegovo vprašanje sta postavila ves predmet v povsem drugačno luč, v kakršni so ga videli takrat, ko so se prepirali/434/ med potjo. Zaradi sramu in občutka krivde so molčali. Jezus jim je povedal, da bo zaradi njih umrl, zato se je znašla njihova sebična častihlepnost v bolečem nasprotju z njegovo nesebično ljubeznijo.

Ko jim je povedal, da ga bodo usmrtili in bo vstal od mrtvih, jih je poskušal napeljati v pogovor o veliki preizkušnji njihove vere. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, kar jim je hotel pojasniti, bi jim bila prizanesena grenko trpljenje in obup. Njegove besede bi jih tolažile v uri žalosti in razočaranja. Toda čeprav je tako odkrito govoril o tem, kaj ga čaka, je njegovo omenjanje dejstva, da bo moral kmalu oditi v Jeruzalem, znova razvnelo njihovo upanje o skorajšnji vzpostavitvi kraljestva. Zato je nastalo vprašanje o tem, kdo bo zasedel najvišje položaje. Po Petrovi vrnitvi od morja so mu učenci prenesli Zveličarjevo vprašanje, in končno se je nekdo ojunačil vprašati Jezusa: "Kdo je vendar največji v nebeškem kraljestvu?" (Mat 18,1.)

Zveličar je zbral učence okrog sebe in jim rekel: "Če kdo hoče biti prvi, bodi najzadnji od vseh in vsem služabnik." (Mar 9,35.) V teh besedah sta bila resnoba in vtis, ki ju učenci niso mogli razumeti. Niso mogli videti tega, kar je razpoznaval Kristus. Niso razumeli narave Kristusovega kraljestva, in to neznanje je bil očiten vzrok njihovega prepira. Toda pravi vzrok je tičal veliko globlje. Kristus je z razlago narave kraljestva lahko začasno umiril njihov prepir, ampak s tem se ni dotaknil pravega vzroka. Celo potem, ko bi jim bilo vse pojasnjeno, bi lahko vprašanje o položaju obnovilo težavo. Po Kristusovem odhodu bi ta nesreča zadela njegovo cerkev. Prepir glede najvišjega položaja je pomenil delovanje istega duha, ki se je pojavil v začetku velikega boja v nebesih in je pripeljal Kristusa iz nebes na zemljo, da bi umrl. V duhu je zagledal Luciferja, "sina jutranje zarje", (Iz 14,12.) ki je po slavi prekašal vse angele okrog prestola in bil povezan z Božjim Sinom z najtrdnejšimi vezmi. Lucifer je rekel: "Enak bom Najvišjemu," (Iz 14,14.) zato je želja po samopoviševanju povzročila prepir v nebesih in pregnala iz njih množico Božjih čet. Če bi Lucifer res hotel biti podoben Najvišjemu, nikoli ne bi zapustil svojega določenega mesta v nebesih; kajti duh Najvišjega se jasno razodeva v nesebični službi. Lucifer si je želel Božjo moč, ne pa njegovega značaja. Želel si je zase najvišji položaj,/435/ in vsako stvarstvo, ki bo spodbujeno z njegovim duhom, bo ravnalo enako. Tako neizogibno nastajajo odtujenost, prepiri in nesloga. Oblast postaja nagrada najmočnejših. Satanovo kraljestvo je kraljestvo nasilja; vsak posameznik ima drugega za oviro na svoji poti k napredovanju ali pa za stopnice, po katerih se bo povzpel na višji položaj.

Medtem ko je Lucifer menil, da je enakost z Bogom to, kar mora doseči, je Kristus, Vzvišeni, "samega sebe izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in bil pokoren do smrti, smrti pa na križu". (Filip 2,7.8.) Zdaj je bil križ neposredno pred njim, njegovi učenci pa so bili tako polni sebičnosti - samega načela Satanovega kraljestva - da niso mogli sočustvovati z Gospodom, niti ga razumeti, ko jim je govoril o svojem ponižanju zaradi njih.

Zelo nežno, toda s slovesnim poudarkom je Jezus poskušal popraviti zlo. Pokazal je, katero načelo vlada v nebeškem kraljestvu in v čem je prava velikost po merilih iz nebeških dvorov. Kogar spodbujata ponos in častihlepje, misli samo nase in na nagrado, ki jo bo dobil, ne pa na to, kako bi povrnil Bogu prejete darove. Za take ni prostora v nebeškem kraljestvu, ker bodo uvrščeni v Satanove vrste.

Pred častjo gre ponižnost. Za zasedbo visokega položaja pred ljudmi nebesa izberejo delavca, ki se je ponižal pred Bogom kakor Janez Krstnik. Učenec, ki je najbolj podoben otroku, je najuspešnejši v delu za Boga. Nebeška bitja lahko sodelujejo s človekom, ki ne želi poviševati sebe, temveč reševati ljudi. Kdor se najmočneje zaveda, kako nujno mu je potrebna Božja pomoč, bo molil zanjo, Sveti Duh pa bo usmeril njegove poglede na Jezusa, kar bo okrepilo in povzdignilo dušo. Ko se bo tako zedinil s Kristusom, bo dalje delal zanje, ki bi bili sicer pogubljeni zaradi svojih grehov. Tak je pomaziljen za svoje poslanstvo in ima uspeh celo tam, kjer bi mnogi učeni in umsko modri doživeli neuspeh.

Ko pa se ljudje povišajo, ker menijo, da so nenadomestljivi za uspeh Božjega velikega načrta, bo Gospod poskrbel, da bodo odstranjeni. Tako se bo jasno izkazalo, da Gospod ni odvisen od njih. Delo se ne bo ustavilo, ker so izključeni iz njega, temveč bo napredovalo celo z večjo močjo./436/

Jezusovim učencem ni zadostovalo samo to, da so bili poučeni o naravi njegovega kraljestva. Predvsem jim je bila potrebna sprememba srca, da bi se uskladili z njegovimi načeli. Zato je Jezus poklical k sebi majhnega otroka, ga postavil mednje, ga nežno vzel v svoje naročje in rekel: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mat 18,3.) Preprostost, pozabljanje nase in otroško zaupljiva ljubezen so lastnosti, ki jih cenijo nebesa. To so značilnosti prave velikosti.

Jezus je učencem znova pojasnil, da značilnosti njegovega kraljestva nista pozemska čast in razkazovanje. Pri Jezusovih nogah se pozabi na vse te razlike. Bogati in siromašni, učeni in neizobraženi so združeni in ne mislijo več na družbene razlike ali posvetne položaje. Vsi so zbrani kot s krvjo odkupljene duše in so enako odvisni od njega, ki jih je odrešil Bogu.

Iskreno in skesano srce je dragoceno v Božjih očeh. Bog ne vtisne svojega pečata na ljudi na temelju njihovega položaja, bogastva ali umske velikosti, temveč na temelju njihove edinosti s Kristusom. Gospod slave je zadovoljen z njimi, ki so krotkega in ponižnega srca. Že David je rekel: "Dal si mi tudi ščit svojega zveličanja ... in tvoja ljubeznivost", kot bistvena sestavina človeškega značaja, "me je poveličala." (Ps 18,35.)

"Kdor koli sprejme tega otroka v mojem imenu," je rekel Jezus, "mene sprejme; a kdor koli mene sprejme, sprejme tega, ki me je poslal. Tako pravi Gospod: Nebo je moj prestol in zemlja mojim nogam podnožje. ... Ali na tega se ozrem: na ubožca in potrtega v duhu in na njega, ki trepeče pred mojo besedo." (Luk 9,48; Iz 66,1.2.)

Zveličarjeve besede so spodbudile v učencih občutek nezaupanja vase. Njegove besede niso bile usmerjene na nikogar posebej, toda Janeza so spodbudile, da je vprašal, ali je v nekem primeru ravnal pravilno. V otroškem duhu je ta dogodek razložil Jezusu. Rekel je: "Učitelj, videli smo nekoga, ki ne hodi za nami, da je s tvojim imenom izganjal hudiče, in smo mu zabranili, ker ne hodi za nami." (Mar 9,38.)

Jakob in Janez sta...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jakob in Janez sta menila, da sta s prepovedjo dela temu človeku branila Gospodovo čast. Sedaj pa sta spoznala, da sta bila ljubosumna na svojo čast. Priznala sta svojo napako in sprejela Jezusovo grajo: "Ne branite mu, zakaj nikogar ni, ki bi storil čudež z mojim imenom in bi mogel brž slabo govoriti o meni." (Mar 9,39.) Nihče,/437/ ki bi na kakršen koli način pokazal prijateljstvo do Kristusa, ne sme biti zavrnjen. Mnogo jih je bilo, ki so bili globoko ganjeni s Kristusovim značajem in deli, katerih srca so se odpirala zanj v veri. Učenci, ki niso poznali spodbud ljudi, se morajo varovati, da jim ne vzamejo poguma. Ko Jezusa ne bo več osebno med njimi in bo delo zaupano njim, naj ne bodo ozkosrčni in izključijo druge, temveč naj razodevajo enako daljnosežno sočutje, ki so ga videli pri svojem Učitelju.

Dejstvo, da se kdo ne strinja na vseh področjih z našimi osebnimi mnenji, ni opravičilo za to, da mu prepovemo delati za Boga. Kristus je vzvišeni Učitelj. Naše delo ni, da sodimo, niti da ukazujemo, temveč da vsi ponižno sedimo pri Jezusovih nogah in se učimo od njega. Vsak človek, ki ga je Bog ustvaril voljnega, je orodje, po katerem želi Kristus pokazati svojo odpuščajočo ljubezen. Kako pozorni moramo biti zato, da ne bi vzeli volje nobenemu nosilcu Božje luči in tako prekinili žarke, s katerimi bi rad razsvetlil svet!

Grobost ali hladnost, kakršno nekateri učenci razodevajo do človeka, ki ga Kristus priteguje - na primer, Janezovo ravnanje, ko je prepovedal nekomu delati čudeže v Kristusovem imenu - lahko zavrnjenega usmeri na sovražnikovo pot in mu povzroči pogubo. Za takega, ki ravna tako, je Jezus rekel, da "bi mu bilo boljše, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in da ga vržejo v morje". Dodal je še: "In če te pohujšuje tvoja roka, odsekaj jo; boljše ti je brez roke priti v življenje nego imeti obe roki in oditi v pekel, v neugasljivi ogenj. In če te tvoja noga pohujšuje, odsekaj jo; boljše ti je hromemu priti v življenje nego imeti obe nogi in vrženemu biti v ognjeni pekel." (Mar 9,42.43.45.)

Čemu ta resni govor, ki ne more biti strožji? Zato, ker je Sin človekov prišel, da "zveliča, kar se je izgubilo". (Mat 18,11.) Mar bodo potem njegovi učenci razodevali manj obzirnosti do duš bližnjih kakor Veličastvo nebes? Za vsakega človeka je plačana neskončna cena, in zato je strašen greh odvrniti enega človeka od Kristusa, tako da bodo zanj zaman Zveličarjeva ljubezen, ponižanje in smrtne muke.

"Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanja sicer morajo priti." (Mat 18,7.) Svet bo pod Satanovim navdihom zagotovo nasprotoval Kristusovim sledilcem in si prizadeval uničiti njihovo vero, toda gorje njemu, ki si je nadel Kristusovo ime, a vendar/438/ opravlja to delo. Našega Gospoda zasramujejo ti, ki trdijo, da mu služijo, a napačno predstavljajo njegov značaj, s čimer so mnogi prevarani in speljani na krive poti.

Vsako navado ali dejanje, ki vodi v greh in sramoti Kristusa, moramo nujno opustiti ne glede na žrtev. To, kar onečašča Boga, ne more biti koristno človeku. Nebeški blagoslov ne more spremljati niti enega človeka, ki prestopa večna načela pravičnosti. Že en sam priljubljeni greh lahko pokvari značaj in zapelje druge. Če smo pripravljeni odsekati roko ali nogo ali iztakniti oko, da bi rešili telo pred smrtjo, koliko odločneje moramo opustiti greh, ki duši prinaša smrt!

Pri obredni službi se je vsaki daritvi dodajala sol. Ta obred in darovanje kadila sta pomenila, da je samo Kristusova pravičnost lahko naredila to službo sprejemljivo Bogu. Na ta obred se nanašajo Jezusove besede: "Vsaka žrtev bo s soljo osoljena. ... Imejte v sebi sol, in mir imejte med seboj." (Mar 9,49.50.) Vsi, ki želijo dati sebe za "žrtev živo, sveto, prijetno Bogu", (Rim 12,1.) morajo sprejeti zveličavno sol, pravičnost našega Zveličarja. Šele tedaj postajajo "sol zemlje", (Mat 5,13.) in kakor sol varuje pred razpadanjem, tako ti preprečujejo zlo med ljudmi. Če se pa sol spridi, če je pobožnost samo po imenu brez Kristusove ljubezni, potem manjka moči za dobro. Takšno življenje ne more več zveličavno vplivati na svet. Jezus s tem pravi: "Vaša moč in sposobnost pri vzpostavljanju mojega kraljestva sta odvisna od tega, ali prejemate od mojega Duha. Morate postati sodeležniki moje milosti in dišava iz življenja za življenje. Tedaj ne bo nobene tekmovalnosti, nobene sebičnosti in nobene želje po višjem položaju. Imeli boste ljubezen, ki ne išče svojega, ampak blagor drugih."

Naj grešnik, ki se kesa, usmeri svoj pogled na "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta", (Jan 1,29.) in to opazovanje ga bo spremenilo. Njegova bojazen se bo spremenila v veselje, njegovi dvomi v upanje. Vzklila bo hvaležnost. Kamnito srce se bo razbilo. Plima ljubezni se izliva v njegovo dušo. Kristus bo v njem postal vir vode, "ki teče v večno življenje". (Jan 4,14.) Ko gledamo Jezusa, Moža bolečin, obremenjenega z žalostjo, ki je delal za izgubljene, medtem ko ga ponižujejo, prezirajo, zasmehujejo, preganjajo iz mesta v mesto, dokler ni izpolnil svojega poslanstva; ko ga gledamo v Getsemaniju, oblitega s krvavimi potnimi kapljami, in v smrtni muki umirajočega na križu - ko vse to vidimo, bo naš jaz prenehal vpiti po priznanju. Pogled na Jezusa nas osramoti zaradi naše brezsrčnosti, nedejavnosti in sebičnosti./439/ Potem bomo pripravljeni biti nekaj ali nič tako, da bomo lahko z vsem srcem služili Učitelju. Veselili se bomo, da prenašamo križ z Jezusom, in zaradi njega tudi skušnjave, sramoto in preganjanje.

"Dolžni pa smo mi,....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati." (Rim 15,1.) Nikogar, ki veruje v Kristusa, se ne sme podcenjevati, pa če je njegova vera še tako slabotna in njegovi koraki negotovi kakor pri majhnem otroku. Zaradi vsega, v čemer smo v prednosti pred drugimi - na primer vzgoja, izobrazba, plemenitost značaja, krščansko vedenje, verske izkušnje - smo dolžniki njim, ki imajo manj možnosti; in kolikor je v naši moči, jim moramo služiti. Če smo močni, moramo podpirati roke slabotnih. Angeli slave, ki stalno gledajo obličje nebeškega Očeta, se veselijo, da lahko služijo malim. Posebno so jim zaupani plašni ljudje, ki imajo neprijetne značajske poteze. Angeli so vedno navzoči tam, kjer so nujno potrebni, pri njih, ki se najhuje bojujejo proti lastnemu jazu in jim razmere jemljejo pogum. V taki službi naj sodelujejo pravi Kristusovi sledilci.

Če bi bil kdo od teh malih zapeljan in bi ti storil krivico, je tvoja naloga, da ga poskušaš vrniti k dobremu. Ne pričakuj od njega, da si bo prvi prizadeval za spravo. "Kaj se vam zdi?" je vprašal Jezus: "Če ima kateri človek sto ovac in ena od njih zajde, ne pusti li on devetindevetdeseterih na gorah in ne pojde, da išče tiste, ki je zašla? In če se zgodi, da jo najde, resnično vam pravim, da se je bolj veseli nego devetindevetdeseterih, ki niso zašle. Tako ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da se pogubi eden teh malih." (Mat 18,12-14.)

V duhu krotkosti pazi, "da tudi ti ne boš izkušan", pojdi k njemu, ki greši in "mu njegov pregrešek pokaži med seboj in njim samim". (Gal 6,1; Mat 18,15.) Ne osramoti ga z raznašanjem njegove krivde drugim. Ne onečaščaj Kristusa s tem, da javno razglašaš greh ali napako koga, ki nosi njegovo ime. Mnogokrat se mora grešniku resnica povedati jasno; pripraviti se ga mora do tega, da uvidi svojo napako, da bi se lahko poboljšal. Ampak ti nisi poklican zato, da bi ga sodil ali obsojal. Tudi ne poskušaj doseči samoopravičenja, temveč mu pomagaj, da se bo poboljšal. Z duševnimi ranami se mora ravnati posebej obzirno in skrajno tankočutno. Tukaj lahko pomaga samo ljubezen, ki ižzareva iz Moža bolečin z Golgote. Brat naj z bratom ravna poln sočutja in se zaveda, da če mu bo uspelo, bo "rešil njegovo dušo iz smrti in pokril množico grehov". (Jak 5,20.)/440/

Ampak tudi takšno prizadevanje je lahko brezkoristno. Za tak primer je Jezus rekel: "Vzemi s seboj še enega ali dva." (Mat 18,16.) Možno je, da bo njihov združeni vpliv imel uspeh tam, kjer je vpliv enega ostal brezuspešen. Ker sta ta v tej zadevi nepristranska, bosta verjetno tako tudi ravnala. S tem bo njun nasvet imel večjo vrednost pri njem, ki greši.

In če tudi njih ne bo poslušal, potem je potrebno tedaj, a nikakor poprej, celotno zadevo povedati pred vsem telesom vernikov. Naj se verniki cerkve kot Kristusovi predstavniki zedinijo v molitvi in z vso ljubeznijo prosijo, da bi se grešnik poboljšal. Sveti Duh bo govoril po svojih služabnikih in tavajočega povabil, naj se povrne k Bogu. Navdihnjeni apostol Pavel pravi: "Kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom." (2 Kor 5,20.) Kdor zavrne te skupne predloge, je pretrgal zvezo, ki ga je povezovala s Kristusom, in se je tako sam ločil od občestva cerkve. Jezus je rekel, naj ti bo potem "kakor pogan in cestninar". (Mat 18,17.) Toda naj se z njim ne ravna, kakor z ločenim od Božje milosti. Njegovi dosedanji soverniki ga ne smejo zaničevati ali zanemarjati, temveč naj ravnajo z njim nežno in sočutno kakor z izgubljeno ovco, ki jo Kristus še vedno želi pripeljati v svoj hlev.

Kristusovo navodilo, kako naj se pomaga grešniku, se ponavlja v bolj določeni obliki nauka, ki ga je Izrael dobil po Mojzesu. "Svojega brata ne sovraži v svojem srcu; resno posvari svojega bližnjega, da ne boš nosil greha zaradi njega." (3 Mojz 19,17.) To pomeni, da kdor opusti od Kristusa dano dolžnost in ne poskuša tavajočih grešnikov vrniti na pravo pot, postane sodeležnik tega greha. Za zla, ki bi jih lahko ustavili, smo prav toliko odgovorni, kakor če bi jih naredili sami.

Samo prestopniku moramo predočiti njegovo krivdo. Ta primer ne sme med nami postati predmet razpravljanja in kritiziranja. Celo potem, ko je bila zadeva podana pred cerkvijo, je nimamo pravice ponavljati pred drugimi. Če neverniki zvedo za napake kristjanov, bo to zanje samo vzrok spotikanja; in če se vedno znova vračamo na te zadeve, lahko škodujejo tudi nam, kajti z opazovanjem se spreminjamo. Če želimo popraviti napake sovernika, nas bo Kristusov Duh spodbujal, da ga po možnosti zaščitimo pred kritiko sovernikov, a še veliko bolj pred obsojanjem nevernega sveta. Tudi mi smo podvrženi zmoti in potrebujemo Kristusovo usmiljenje in odpuščanje. Kakor si želimo, da On ravna z nami, tako naj bi tudi mi po njegovem naročilu ravnali drug z drugim./441/

"Kar koli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mat 18,18.) Delujte kakor nebeški poslanci, in sadovi vašega ravnanja bodo segali v večnost.

Teh velikih odgovornosti pa ni treba, da bi jih prenašali sami. Kristus prebiva namreč tam, kjer ljudje poslušajo njegovo besedo z iskrenim srcem. Ni navzoč samo na zborovanjih v cerkvi, temveč povsod, kjer se zbirajo njegovi učenci v njegovem imenu, pa če jih je še tako malo. Pravi: "Če se dva izmed vas zedinita na zemlji v čemer koli, da bosta za to prosila, se jima zgodi od mojega Očeta, ki je v nebesih." (Mat 18,19.)

Jezus je z izjavo "od mojega Očeta, ki je v nebesih", hotel spomniti učence, da je s svojim učlovečenjem sicer povezan z njimi, sodeluje v njihovih skušnjavah in sočustvuje z njimi v njihovem trpljenju, da pa ga njegovo božanstvo hkrati povezuje tudi s prestolom Neskončnega. Čudovito zagotovilo! Nebeška bitja se sočutno povezujejo z ljudmi in delujejo za rešitev izgubljenih. Nebeška sila se zedinja s človeškimi sposobnostmi, da bi se pridobili ljudje za Kristusa.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!