Ellen G. White: Hrepenenje vekov

49. Na prazniku šotorov
Temeljno besedilo Jan 7,1-15.37-39.

Trikrat letno so se Judje morali zbrati v Jeruzalemu k bogoslužjem. V oblakovem stebru skrit nevidni Izraelov Vodja jim je dal navodila za te shode. Med sužnostjo jih niso mogli izpolnjevati; odkar pa so se vrnili v svojo deželo, so znova začeli praznovati te spominske običaje. Božji načrt je bil, da ga te obletnice prikličejo v spomin ljudstva. Toda z redkimi izjemami so duhovniki in voditelji pozabili na ta namen. On, ki je ukazal narodne shode in razumel njih pomen, je bil priča njihovi popačenosti.

Praznik šotorov je bilo zadnje letno zborovanje. Bog je želel, da bi ljudstvo v tem času razmišljalo o njegovi dobroti in milosti. Celotna dežela je bila pod njegovim vodstvom in uživala njegove blagoslove. Dan in noč se je čutila njegova skrb. Sonce in dež sta povzročila, da je zemlja rodila sad. S palestinskih dolin in ravnin je bila žetev že pospravljena. Olive so bile obrane in dragoceno olje spravljeno v steklenice. Palme so dale svoj sad. Rdeči grozdi so bili stisnjeni v vinskih stiskalnicah./447/

Praznik šotorov je trajal sedem dni, in za praznovanje so prebivalci Palestine in mnogi iz drugih dežel zapuščali svoje domove in prišli v Jeruzalem. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, noseč v rokah znamenja veselja. Stari in mladi, bogati in siromašni, vsak je prišel z darom hvaležnosti zanj, ki je dokončal leto s svojo dobroto in storil, da "so njihovi sledovi kapljali maščobo". (Ps 65,11.) Vse, kar je lahko razveselilo oko in povečalo splošno veselje, so prinesli s hribov, zato je bilo mesto videti kakor lep gozd.

Ta praznik ni bil samo izraz hvaležnosti za žetev, temveč tudi spomin na Božjo zaščitniško skrb za Izraela v puščavi. V spomin na življenje v šotorih so Izraelci med tem praznikom prebivali v kolibah ali šotorih iz zelenih vej. Postavili so jih na ulicah, v tempeljskem preddverju ali na hišnih strehah. Griči in doline okrog Jeruzalema so bili prav tako polni listnatih šotorov, ki so bili kakor živi zaradi ljudi.

Verniki so praznovali ta praznik s svetimi pesmimi in zahvaljevanjem. Pred tem praznikom je bil veliki dan sprave, ko je bilo ljudstvo po splošnem priznanju grehov razglašeno za spravljeno z nebesi. Tako je bila pripravljena pot za ta veseli praznik. "Hvalite Gospoda, ker je dober, ker traja vekomaj njegova milost," (Ps 106,1.) je odmevalo daleč naokoli, medtem ko so zvoki različnih glasbil pomešani z vzkliki hosana spremljali skupno petje. Tempelj je bil središče tega splošnega veselja. Tam je bil blišč daritvenih obredov. Zbor levitov je vodil službo petja, stoječ na obeh straneh belih marmornatih stopnic svete stavbe. Množica častilcev je usklajena z njimi v enakem taktu mahala s palmovimi in mirtovimi vejicami in glasno ponavljala pripev pesmi. Odmev teh zvokov se je širil vse dalje, dokler okoliški griči niso vrnili odmeva hvalnice.

Tempelj in njegova preddverja so bili ponoči razsvetljeni z umetno svetlobo. Glasba, mahanje s palmovimi vejami, veseli vzkliki "Hosana" velike množice, nad katerimi se je razlivala svetloba luči iz visečih svetilk, krasota duhovniških oblačil in slovesnost obredov, vse to se je združilo v prizor, ki je globoko vplival na opazovalce. Največje praznično veselje pa je povzročil obred, ki je obujal spomin na dogodek s potovanja po puščavi.

Ob svitanju so duhovniki zatrobili dolg prodiren zvok na srebrnih trobentah, na katerega so odgovarjale druge trobente in veseli vzkliki naroda iz šotorov, ki so odmevali po gričih in dolinah,/448/ pozdravljajoč praznični dan. Potem je duhovnik med donenjem trobent zajel vodo iz potoka Cedrona z vrčem, ga visoko dvignil in se s počasnimi in odmerjenimi koraki vzpenjal po širokih tempeljskih stopnicah, pojoč po taktu glasbe: "Naše noge že stoje med tvojimi vrati, Jeruzalem!" (Ps 122,2.)

Vrč je odnesel k oltarju, ki je stal sredi duhovniškega preddverja. Tam sta bili dve veliki srebrni čaši, poleg vsake pa je stal duhovnik. V eno so vlili vodo iz vrča, v drugo pa vino; vsebina obeh čaš je iztekala skozi cev v Cedron, od tam pa v Mrtvo morje. To zlivanje posvečene vode je predstavljalo izvir, ki je na Božji ukaz pritekel iz skale, da bi pogasil žejo Izraelovih sinov. Tedaj pa je zadonela vesela pesem: "Gospod Jahve je moja moč in pesem. ... In zajemali boste vodo iz studencev zveličanja." (Iz 12,2.3.)/449/

Ko so se Jožefovi sinovi pripravljali za pot v Jeruzalem na praznik šotorov, so videli, da Kristus ne kaže nobenega zanimanja za sodelovanje na njem. Zaskrbljeno so ga opazovali. Od ozdravljenja ob kopeli Betezdi namreč ni odšel na noben ljudski shod. Da bi se izognil nepotrebnim sporom z voditelji v Jeruzalemu, je omejil svoje delo na Galilejo. Njegovo navidezno zanemarjanje velikih verskih zborovanj in odkrito sovraštvo duhovnikov in rabinov sta zelo vznemirjala ljudi okrog njega, pa celo učence in sorodnike. V svojih naukih je poudarjal blagoslove, ki izvirajo iz poslušnosti Božjim zapovedim, sam pa je bil videti ravnodušen do služb, ki jih je Bog vzpostavil. Njegovo druženje s cestninarji in drugimi, ki so bili na slabem glasu, njegovo nespoštovanje rabinskih predpisov in svoboda, s katero je zavračal zahteve izročila glede sobote, vse to ga je postavljalo v nasprotje z verskimi oblastmi in spodbudilo številna vprašanja. Njegovi bratje so menili, da dela napako, ker se odtujuje od vplivnih in učenih mož med ljudstvom. Menili so, da imajo ti možje prav in da Jezus greši, ker je v nasprotju z njimi. Po drugi strani pa so lahko opazovali njegovo brezmadežno življenje, in čeprav niso postali njegovi učenci, so njegova dela globoko delovala nanje. Njegova priljubljenost v Galileji je ugajala njihovi častihlepnosti. Upali so tudi, da bo podal očiten dokaz moči, ki bi moral tudi farizeje prepričati, da je ta, za kogar se je štel. Kaj če bi bil res Mesija, Izraelov knez! Ta misel jih je prežela z ošabnim zadovoljstvom.

Tega so si tako močno zaželeli, da so spodbujali Kristusa, naj gre v Jeruzalem: "Idi od tod in pojdi v Judejo, da tudi tvoji učenci vidijo tvoja dela, ki jih delaš. Zakaj nihče, ki hoče biti javno poznan, ne dela ničesar na skrivnem. Če take reči delaš, pokaži se svetu." (Jan 7,3.4.) Beseda "če" je izražala dvom in nevero. Imeli so ga za strahopetca in slabiča. Če ve, da je Mesija, čemu potem ta zadržanost in nedejavnost? Če res ima tako moč, zakaj potem ne gre odločno v Jeruzalem in uveljavi svoje pravice? Zakaj ne bi tudi v Jeruzalemu opravil tistih čudovitih del, o katerih so poročali iz Galileje? Ne skrivaj se v samotnih podeželjih, so mu rekli, in ne opravljaj teh mogočnih del v korist neukih kmetov in ribičev. Predstavi se v glavnem mestu, zagotovi si podporo duhovnikov in vladarjev ter zedini ljudstvo z ustanovitvijo novega kraljestva./450/

Jezusovi bratje so..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezusovi bratje so presojali iz sebičnih spodbud, kakršna se često najdejo v srcih njih, ki so častihlepni zaradi bahaštva. Ta duh je vladal v svetu. Užaljeni so bili zato, ker se je Kristus imel za kruh življenja, namesto da bi zahteval posvetni prestol. Bili so zelo razočarani, ko ga je zapustilo toliko učencev. Sami so se odvrnili od njega, da bi se izognili križu, ki je pomenil priznanje, da ga njegova dela razodevajo za Božjega Poslanca.

"Reče jim torej Jezus: Moj čas še ni prišel; vaš čas pa je vsekdar prikladen. Vas ne more svet sovražiti; mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi pojdite na praznik; jaz pa še ne grem na ta praznik, ker se moj čas še ni dopolnil. In ko jim je to povedal, je ostal v Galileji." (Jan 7,6-9.) Njegovi bratje so mu govorili z ukazovalnim glasom in mu določili, po kateri poti mora iti. Vrnil jim je njihov očitek in jih prištel k svetu, ne pa k učencem, ki so polni samoodpovedi. "Vas ne more svet sovražiti," jim je rekel, "mene pa sovraži, ker jaz pričujem o njem, da so njegova dela hudobna." (Jan 7,7.) Svet ne sovraži teh, ki so mu podobni po duhu; ljubi jih kot svoje.

Svet za Kristusa ni bil kraj udobja in samopoviševanja. Ni čakal priložnosti, da bi si pridobil njegovo moč in slavo. Zanj ni imel takšne nagrade. Bil je kraj, kamor ga je poslal njegov Oče. Bil je darovan za življenje sveta, da uresniči veliki načrt odrešenja. Uresničeval je svoje delo za padli rod. Ampak ni smel nepremišljeno hiteti v nevarnost, niti pospeševati krize. Vsak dogodek v njegovem delu je imel svoj določeni čas. Moral je potrpežljivo čakati. Vedel je, da bo moral prenašati sovraštvo sveta in da se bo njegovo delo izrazilo z njegovo smrtjo. Očetova volja ni bila, da bi se predčasno izpostavljal.

Iz Jeruzalema se je glas o Kristusovih čudežih razširil povsod, kjer so bili razkropljeni Judje. Čeprav že več mesecev ni bil navzoč pri praznovanju, se zanimanje zanj ni poleglo. Mnogi so prišli na praznik šotorov z vseh strani sveta in upali, da ga bodo videli. Že v začetku praznovanja so mnogi povpraševali po njem. Farizeji in poglavarji so ga pričakovali v upanju, da bodo našli kakšno priložnost, da bi ga obsodili. Zaskrbljeni so povpraševali: "Kje je tisti?" (Jan 7,11.) toda nihče tega ni vedel. Mnogi Judje so se v mislih stalno ukvarjali z Jezusom. Iz strahu pred duhovniki in poglavarji si ga nihče ni upal/451/ priznati za Mesija, vendar so se tiho in vneto vsepovsod pogovarjali o njem. Mnogi so ga zagovarjali kot Božjega poslanca, drugi pa so ga imeli za goljufa.

Medtem pa je Jezus neopazno prispel v Jeruzalem. Hodil je po osamljenih poteh, da bi se izognil številnim romarjem, ki so z vseh strani romali v mesto. Če bi se bil pridružil kateri koli skupini, ki je potovala na praznik, bi bila pri vstopu v mesto pozornost vseh usmerjena nanj. Vedel je, da bi zanj prirejeno zborovanje ljudi dalo oblasti zaželen povod za ukrepanje proti njemu. Da bi se temu izognil, si je izbral osamljeno pot.

Sredi prazničnega tedna, ko je vznemirjenje glede njega doseglo vrhunec, je Jezus stopil v tempeljsko preddverje, kjer je stala velika množica. Ker ga ni bilo na prazniku, so med ljudmi krožile trditve, da si ne upa priti pod oblast duhovnikov in poglavarjev. Sedaj so bili presenečeni zaradi njegovega prihoda. Sleherni glas je utihnil. Vsi so občudovali njegovo dostojanstvo in pogum sredi mogočnih sovražnikov, ki so bili željni njegove smrti.

Ko je tako stal sredi velike množice, jim je spregovoril, kakor jim še ni nikoli noben človek. Njegove besede so razodevale,/452/ da zakone in izraelske ureditve, obredni sistem in nauk prerokov pozna veliko bolje kakor duhovniki in rabini. Podrl je ovire formalizma in izročila. Prizori prihodnjega življenja so se odvijali pred njim. Kot ta, ki je videl Nevidnega, je govoril s popolno oblastjo o pozemskih in nebeških stvareh, o človeškem in božanskem. Njegove besede so bile jasne in prepričljive, in znova - kakor v Kafarnaumu - se je ljudstvo čudilo njegovim naukom, "ker je bila njegova beseda oblastna". (Luk 4,32.) Z različnimi opisi je opozarjal poslušalce, da bo nesreča doletela vse, ki zavestno zavračajo njegove prinesene blagoslove. Dal jim je vsak možen dokaz, da je prišel od Boga, in storil vse, da bi jih pripravil k spokorjenju. Njegov narod ga ne bi zavrgel in umoril, če bi ga mogel obvarovati krivde takšnega dejanja.

Vsi so se čudili njegovemu poznanju postave in prerokovanj, zato so drug drugega spraševali: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) Menili so, da kdor koli se ni šolal v rabinskih šolah, ni sposoben biti verski učitelj, zato so Jezusa in Janeza Krstnika razglasili za neuka, ker nista imela takšne izobrazbe. Ljudje, ki so ju poslušali, so bili presenečeni nad njunim poznanjem Pisma, ker se nobeden od njiju ni šolal. Res je, da znanja nista dobila od ljudi, toda Bog v nebesih je bil njun učitelj in od njega sta prejela najvišjo vrsto modrosti.

Medtem ko je Jezus govoril v preddverju templja, so ga ljudje poslušali, zadržujoč dih. Celo tisti, ki so bili najbolj nasilni do njega, so se počutili nemočni, da bi mu škodovali. Za trenutek so pozabili na vse drugo.

Jezus je dan za dnem...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je dan za dnem poučeval ljudstvo, dokler ni napočil "poslednji veliki dan praznika". (Jan 7,37.) Zjutraj tega dne je bilo ljudstvo že utrujeno od dolgega praznovanja. Nenadoma je Jezus spregovoril z glasom, ki je odmeval po vsem tempeljskem preddverju:

"Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje v mene, kakor pravi Pismo, reke žive vode poteko iz njegovega telesa." (Jan 7,37.38.) Stanje ljudi je dalo temu vabilu poseben poudarek. Bili so vpeti med stalne prizore razkošja in prazničnosti, njihove oči so bile zaslepljene od svetlobe in barv, njihova ušesa pa so bila očarana z bogato glasbo, ampak v celotnem sporedu obredov ni bilo nič, kar bi zadovoljilo potrebe duha, nič,/453/ kar bi pogasilo žejo duše po neminljivem. Jezus jih je povabil, naj pridejo k njemu in pijejo iz studenca življenja, da bo v njih postal izvir vode, ki teče v večno življenje.

Duhovnik je tisto jutro opravljal obred, ki je ponazarjal spomin na udarjanje po skali v puščavi. Ta skala je bila simbol njega, ki bo s svojo smrtjo storil, da potečejo živi potoki zveličanja vsem žejnim. Kristusove besede so bile voda življenja. V navzočnosti zbrane množice je posvetil sebe, naj ga udarijo, da bi lahko voda življenja potekla v svet. Z udarjanjem Kristusa je Satan hotel uničiti Kneza življenja; toda iz udarjene Skale je potekla živa voda. Ko je Jezus tako govoril ljudstvu, so njihova srca vztrepetala zaradi nenavadnega spoštovanja, in mnogi so bili pripravljeni vzklikniti skupaj z ženo Samarijanko: "Daj mi te vode, da ne bom žejna." (Jan 4,15.)

Jezus je poznal duševne potrebe. Blišč, bogastvo in časti ne morejo potešiti srca. "Če je kdo žejen, naj pride k meni." (Jan 7,37.) Bogati in siromašni, vzvišeni in ponižani so enako dobrodošli. Obljublja, da bo razbremenil dušo, potolažil žalostne in podaril upanje malodušnim. Mnogi Jezusovi poslušalci so bili žalostni zaradi neuresničenih upov, mnogi so notranje trpeli, mnogi so hrepeneli, da bi zadovoljili svoja nenehna hrepenenja s stvarmi tega sveta in s pohvalo od ljudi. Toda ko so vse to dosegli, so ugotovili, da so si prizadevali priti samo do počenega vodnjaka, kjer si niso mogli pogasiti žeje. Sredi razkošnih in veselih prizorov so stali nezadovoljni in žalostni. Tedaj jih je nenadoma vzklik: "Če je kdo žejen," predramil iz njihovega žalostnega razmišljanja, in ko so poslušali nadaljnje besede, se je v njihovih dušah prižgalo novo upanje. Sveti Duh jim je predstavil to znamenje, vse dokler niso v njem videli ponudbo neprecenljivega daru zveličanja.

Kristusov vzklik žejni duši se razlega še danes in sega do nas še z večjo močjo od te, ki se je slišala v templju na poslednji dan praznika. Izvir je odprt za vse. Utrujenim in izčrpanim ljudem se ponuja osvežujoč požirek večnega življenja. Jezus še vedno vabi: "Če je kdo žejen, naj pride k meni. In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno. Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje." (Jan 7,37; Raz 22,17; Jan 4,14.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

50. Med pastmi
Temeljno besedilo Jan 7,16-36.40. do 8,11.


Ko je bil Jezus za praznike v Jeruzalemu, so ga stalno spremljali vohuni. Iz dneva v dan so ga poskušali prisiliti k molku. Duhovniki in poglavarji so si z vso zvijačo prizadevali, da bi ga zvabili v past. S silo so ga nameravali onemogočiti. To pa še ni bilo vse. Tega galilejskega Učitelja so hoteli ponižati pred ljudstvom.

Prvi dan njegove navzočnosti na prazniku so ga obstopili poglavarji in ga vprašali, s čigavo oblastjo uči. Želeli so odvrniti pozornost od njega na vprašanje o njegovi pravici do poučevanja, s tem pa tudi na svojo lastno pomembnost in oblast.

Jezus jim je odgovoril: "Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal. Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna, je li ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim." (Jan 7,16.17.) Na vprašanje teh dlakocepcev ni odgovoril s pikolovstvom, temveč jim je odkril resnico, ki je življenjsko pomembna za zveličanje ljudi. Rekel je, da je razumevanje in upoštevanje resnice manj odvisno od uma kakor od srca. Človek mora resnico sprejeti vase, to pa zahteva podrejanje volje. Če bi se morala resnica podrediti samo razumu, potem ošabnost ne bi bila ovira za njen sprejem. Toda sprejme se lahko samo z delovanjem milosti na srce, zato jo je možno sprejeti, če opustimo vsak greh, ki ga odkriva Božji Duh. Čeprav so človekove prednosti za pridobivanje spoznanja o resnici še tako velike, mu ne bodo koristile, vse dokler srce ne bo odprto za njen sprejem/455/ in vse dokler zavestno ne bo premagana vsaka navada in vedenje, ki nasprotujeta njenim načelom. Vsem, ki se podrejajo Bogu z odkritosrčno željo, da spoznajo njegovo voljo in jo izpolnjujejo, se bo ta razodela kot Božja moč za njihovo zveličanje. Potem bodo lahko razlikovali, ali kdo res govori od Boga ali sam od sebe. Farizeji niso podredili svoje volje Božji. Niso hoteli resnice raziskovati, ampak najti izgovor, da bi se ji izognili, Kristus pa jim je jasno povedal, da prav zaradi tega niso razumeli njegovega nauka.

Potem je podal razliko med pravim učiteljem in goljufom, rekoč: "Kdor govori sam od sebe, išče lastno slavo; kdor pa išče slavo tega, ki ga je poslal, ta je resničen in nepravičnosti ni na njem." (Jan 7,18.) Kdor išče svojo osebno slavo, govori sam od sebe. Duh sebičnosti izdaja svoj izvor. Kristus pa si je prizadeval za Božjo slavo. Govoril je Božje besede. To je bil dokaz, da je bil pooblaščen za učitelja resnice.

Jezus je rabinom dal dokaz o svojem božanstvu s tem, ko je dokazal, da jim bere srca. Od ozdravljenja v Betezdi so stalno kovali zarote za njegovo smrt. S tem so prestopali zakon, za katerega so trdili, da ga zagovarjajo. Vprašal jih je: "Vam li ni Mojzes dal postave? In vendar nihče izmed vas ne izpolnjuje postave. Zakaj gledate, da bi me umorili?" (Jan 7,19.)

Kakor blisk svetlobe so te Jezusove besede odkrile rabinom prepad pogube, v katerega bodo strmoglavili. Za trenutek jih je prevzel strah. Uvideli so, da se spopadajo z Neskončno močjo. Toda niso želeli sprejeti opozorila. Da bi si ohranili svoj vpliv med ljudstvom, so morali prikriti svoje zločinske namere. Izognili so se Jezusovemu vprašanju z vzklikom: "Hudiča imaš. Kdo gleda, da bi te umoril?" (Jan 7,20.) Spretno so omenili, da je Jezusova čudovita dela spodbujal hudobni duh.

Jezus se ni oziral na ta podtikanja. Dalje jim je kazal, da je bilo njegovo dejanje ozdravitve v Betezdi v skladnosti s postavo o soboti, in da je opravičeno z razlago, ki so jo sami Judje dali tej postavi. Rekel je: "Mojzes vam je dal obrezo, ... in v soboto obrezujete človeka." (Jan 7,22.) Po postavi je moral biti vsak otrok obrezan osmega dne. Če je bil ta dan sobota, se je moral obred opraviti. Koliko bolj je torej v skladnosti/456/ z duhom zapovedi, "da sem celega človeka ozdravil v soboto". (Jan 7,23.) Opozoril jih je: "Ne sodite po licu, ampak sodite pravično sodbo!" (Jan 7,24.)

Poglavarji so umolknili; mnogi med množico pa so rekli: "Ali ni ta tisti, ki gledajo, da bi ga umorili? In glejte, očitno govori in nič mu ne reko. ... Ali so mar poglavarji v resnici spoznali, da je On Kristus?" (Jan 7,25.26.)

Mnogi med Kristusovimi poslušalci, ki so prebivali v Jeruzalemu in so vedeli za zarote poglavarjev proti njemu, so čutili, da jih k njemu priteguje nezadržna moč. Trdno so bili prepričani, da je On Božji Sin. Toda Satan je bil odločen, da jih zavede v dvom po za to že pripravljeni poti njihovih napačnih pojmov o Mesiju in njegovem prihodu. Na splošno je bilo razširjeno verovanje, da se bo Kristus rodil v Betlehemu in čez nekaj časa izginil, ko pa se bo znova pojavil, ne bo nihče vedel, od kod je prišel. Ni jih bilo malo, ki so menili, da Mesija ne bo imel nobene naravne zveze s človeštvom. Ker pa se ta priljubljena predstava o Mesijevi slavi ni ujemala z Jezusom iz Nazareta, so bili mnogi pripravljeni sprejeti mnenje: "Toda za tega vemo, odkod je: za Kristusa pa, kadar pride, ne bo nihče vedel, od kod je." (Jan 7,27.)

Medtem ko so tako omahovali med dvomom in vero, je Jezus razumel njihove misli in jim odgovoril: "Poznate me, in tudi veste, odkod sem; in sam od sebe nisem prišel; je pa resničen, ki me je poslal, katerega vi ne poznate." (Jan 7,28.) Trdili so, da poznajo Kristusov izvor, v resnici pa ga niso poznali. Če bi bili živeli v soglasju z Božjo voljo, bi prepoznali njegovega Sina, ko se jim je razodel.

Poslušalci niso mogli napačno razumeti Kristusovih besed. Saj so jasno ponovile trditev, ki jo je pred meseci podal pred Velikim zborom, ko se je imenoval za Božjega Sina. Kakor so ga poglavarji tedaj hoteli umoriti, tako so ga zdaj hoteli prijeti; to pa jim je preprečila nevidna sila, ki je zajezila njihovo jezo, rekoč: "Do tod pojdeš in nikar naprej." (Job 38,11.)

Mnogi med ljudstvom so verovali vanj, rekoč: "Ali bo Kristus, kadar pride, več čudežev storil, nego jih je ta storil?" (Jan 7,31.) Vodje farizejev, ki so v strahu spremljali potek dogodkov, so opazili izražanje sočutja množice. Pohiteli so k velikim duhovnikom in jim podali svoje načrte, da bi ga prijeli./457/ Uredili so, da ga bodo prijeli šele tedaj, ko bo sam; tega si namreč niso upali narediti vpričo ljudstva. Jezus je zopet pokazal, da bere njihove namere, rekoč: "Še malo časa sem z vami, in pojdem k temu, ki me je poslal. Iskali me boste, a me ne najdete; in kjer sem jaz, tja vi ne morete priti." (Jan 7,33.34.) Kmalu bo našel zatočišče zunaj dosega njihovega zasmehovanja in sovraštva. Odšel bo k Očetu, da bi ga angeli zopet častili, tja pa njegovi morilci nikoli ne bodo prišli.

Rabini so se posmehujoče vpraševali: "Kam pojde ta, da ga mi ne najdemo? Ali pojde k tem, ki so razkropljeni med Grki, in bo učil Grke?" (Jan 7,35.) Ti dlakocepci se niso zavedali, da so s svojimi posmehljivimi besedami opisali Kristusovo poslanstvo! Zveličar je ves dan ponujal roke neposlušnemu in upornemu ljudstvu; toda našli ga bodo ti, ki ga niso iskali, in razodel se bo njim, ki niso vpraševali po njem. (Rim 10,20.21.)

Mnogi, ki so bili prepričani, da je Jezus Božji Sin, so bili zapeljani z napačnim razsojanjem duhovnikov in rabinov. Ti učitelji so z velikim poudarkom ponavljali prerokovanja, po katerih bo Mesija "kraljeval na gori Sionu in Jeruzalemu, in pred njegovimi starešinami bo slava. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje." (Iz 24,23; Ps 72,8.) Potem so zaničljivo primerjali to opisano slavo in skromni Jezusov nastop. Jasne preroške besede so popačili tako, da bi poudarile zmoto. Če bi bili ljudje iskreno proučevali Božjo besedo, ne bi bili zapeljani. Izaija 61 priča, da naj bi Kristus delal prav to, kar je tudi delal. Izaija 53 opisuje njegovo zavrnitev in trpljenje na svetu, Izaija 59 pa opisuje značaj duhovnikov in rabinov.

Bog ne prisiljuje ljudi...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Bog ne prisiljuje ljudi, da se odpovedo svoji neveri. Pred njimi je svetloba in tema, resnica in zmota. Njihovo pa je, da se odločijo, kaj bodo sprejeli. Človeški razum je obdarjen s sposobnostjo razsojanja med dobrim in slabim. Bog je določil, da se ljudje ne odločajo po trenutnih vzgibih, temveč na temelju veljavnih dokazov, na osnovi skrbne medsebojne primerjave delov Svetega pisma. Če bi bili Judje zavrgli svoje predsodke in primerjali pisana prerokovanja z dejstvi, ki so označevala Jezusovo življenje, bi opazili čudovito skladnost med prerokovanji in njihovim uresničenjem v življenju in službi ponižnega Galilejca./458/

Tudi danes so mnogi prevarani na enak način kakor so bili Judje. Verski učitelji berejo Sveto pismo v luči lastnega razumevanja in izročil; ljudje pa ne preiskujejo Svetega pisma in ne presojajo zase, kaj je resnica, temveč se prepuščajo njihovemu presojanju in prepuščajo svojo dušo svojim voditeljem. Oznanjevanje in poučevanje Božje besede je eno od sredstev, ki jih je Bog namenil za širjenje luči, toda nauk vsakega človeka moramo preizkusiti s Svetim pismom. Kdor koli z molitvijo proučuje Sveto pismo, ker želi spoznati resnico in se ravnati po njej, bo dobil božansko razsvetljenje in ga bo razumel. "Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna ... nauk." (Jan 7,17.)

Služabniki, ki so jih bili duhovniki in poglavarji poslali prijet Jezusa, so se zadnji dan praznika vrnili brez njega. Zato so jih jezno vprašali: "Zakaj ga niste pripeljali?" Ti pa so odgovorili z resnimi obrazi: "Nikoli noben človek ni tako govoril." (Jan 7,45.46.)

Kristusove besede so omehčale njihova trda srca. Ko je govoril v tempeljskem preddverju, so bili blizu njega, da bi slišali kaj, kar bi lahko uporabili proti njemu. Med poslušanjem pa so pozabili, čemu so bili poslani. Stali so prevzeti. Kristus je razodel sebe njihovi duši. Videli so to, česar duhovniki in poglavarji niso želeli videti - človeško naravo prežeto z božansko slavo. Vrnili so se tako prežeti s to mislijo in tako ganjeni z njegovimi besedami, da so na vprašanje: "Zakaj ga niste pripeljali?" lahko odgovorili samo: "Nikoli noben človek ni tako govoril."

Duhovniki in poglavarji so bili enakega prepričanja po svojem prvem stiku s Kristusom. Njihova srca so bila globoko ganjena in vsiljevala se jim je misel: "Nikoli noben človek ni tako govoril." Toda zadušili so to prepričanje Svetega Duha. Sedaj so besneli, ker so tudi predstavniki postave dovolili, da je nanje vplival ta osovraženi Galilejec, zato so vzkliknili: "Ali ste tudi vi zapeljani? Je li kdo izmed prvakov sprejel vero vanj ali izmed farizejev? Ampak ta drhal, ki ne pozna zakona; prekleti so." (Jan 7,47-49.)

Tisti, katerim se oznanja resnica, redko vprašajo: "Ali je to res?" zanesljivo pa vprašajo: "Kdo jo zagovarja?" Množica jo ceni po številu teh, ki jo sprejmejo, vendar pa se še dalje vprašuje: "Ali je kdo izmed šolanih ljudi ali verskih voditeljev sprejel vero?" Danes ljudje niso bolj naklonjeni pravi pobožnosti, kakor so bili v Kristusovem času. Toliko hrepenijo po pozemskih dobrinah, da zanemarjajo večne zaklade; zato/459/ dokaz proti resnici ni dejstvo, da je večina ljudi ni pripravljena sprejeti ali da je ne sprejemajo veliki ljudje v svetu ali celo verski voditelji.

Duhovniki in poglavarji so znova kovali načrte, kako bi Jezusa prijeli. Poudarjali so, da bo odpeljal ljudstvo od postavljenih voditeljev, če bo še naprej puščen na svobodi, in je zato torej nujno, da ga brez odlašanja pripravijo k molku. Sredi bučne razprave so bili nenadoma ustavljeni. Nikodem je vprašal: "Ali naša postava sodi človeka, če ga prej ne zaslišijo in se ne izve, kaj dela?" (Jan 7,51.) Na zbor se je spustila tišina. Nikodemove besede so prodrle do njihove vesti. Nikomur ne smejo soditi brez zaslišanja. Ošabni poglavarji pa niso umolknili samo zaradi tega, medtem ko so nepremično gledali vanj, ki si je upal spregovoriti v korist pravičnosti. Bili so začudeni in razočarani, da je bil eden izmed njih toliko pod vtisom Jezusovega značaja, da je spregovoril v njegovo obrambo. Ko so si opomogli od presenečenja, so z ostro zajedljivostjo vprašali Nikodema: "Si li mar tudi ti iz Galileje? Preišči in poglej, da iz Galileje ne vstane noben prerok." (Jan 7,52.)

Nikodemovo vprašanje je prekinilo razpravo Velikega zbora. Poglavarji niso mogli uresničiti svojega namena in Jezusa obsoditi brez zaslišanja. Za določen čas poraženi "odidejo vsak na svoj dom. Jezus pa gre na Oljsko goro." (Jan 7,53; 8,1.)

Daleč od mestnega vrveža in hrupa, daleč od radovedne množice in zvitih rabinov si je Jezus poiskal mir v oljčnem gaju, kjer je lahko bil sam z Bogom. Toda zgodaj zjutraj se je spet vrnil v tempelj, in ko se je ljudstvo zbralo okrog njega, je sedel in jih začel učiti.

Kmalu je bil prekinjen. Bližala se je skupina farizejev in pismarjev ter s seboj vlekla neko prestrašeno žensko, ki so jo z jeznimi in grozečimi glasovi obtoževali, da je prestopila sedmo zapoved. Potisnili so jo pred Jezusa in mu rekli s hinavskim spoštovanjem: "V postavi nam je Mojzes zapovedal, naj take s kamenjem posujemo. Ti torej kaj praviš?" (Jan 8,5.)

Za njihovim hinavskim spoštovanjem se je skrivala skrbno skovana zarota za njegovo uničenje. To priložnost so izkoristili, da bi si zagotovili njegovo obsodbo. Menili so, da bodo ne glede na njegovo odločitev našli vzrok za obtožbo. Če bo žensko branil, ga lahko obtožijo, da prezira Mojzesovo postavo, če pa bo izjavil, da si je zaslužila smrt,/460/ bi ga lahko obtožili Rimljanom, da si prisvaja oblast, ki pripada samo njim.

Jezus je za trenutek...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je za trenutek opazoval ta prizor - žrtev, ki je osramočena drhtela, in dostojanstvenike s surovim videzom, brez vsakega človeškega usmiljenja. Njegov neoporečno čist duh se je zgrozil zaradi prizora. Dobro je vedel, čemu so predenj postavili ta primer. Bral je njihova srca, poznal je značaj in življenje vsakega, ki je stal pred njim. Ti lažni varuhi pravičnosti so sami zapeljali to žrtev v greh, da bi lahko Jezusu postavili past. On pa se je pripognil, kakor da ni slišal njihovega vprašanja, in, gledajoč v zemljo, začel pisati po prahu.

Nepotrpežljivi zaradi njegovega odlašanja in očitne ravnodušnosti so se mu tožilci še bolj približali in ga opozarjali na primer. Ko pa so njihovi pogledi sledili Jezusovim očem na tla ob njegovih nogah, so njihovi obrazi prebledeli. Tu pred njimi so bili napisani skrivni grehi njihovega življenja. Okrog stoječi, ki so opazili to naglo spremembo na obrazih tožnikov, so se prerivali bliže, da bi videli, zakaj so tako osupli in osramočeni.

Ti rabini so kljub navideznemu spoštovanju postave kršili njene predpise s tem, ko so to žensko obtožili prešuštva. Pravni postopek proti njej bi bil moral sprožiti njen mož in oba prestopnika bi morala biti enako kaznovana. Ravnanje tožilcev je bilo torej popolnoma nepravilno. Jezus se je postavil proti njim z njihovim lastnim orožjem. V primeru kaznovanja s kamnanjem je zakon zahteval, da priče prve vržejo kamen na krivca. Jezus se je vzravnal, uprl svoj pogled v starešine, ki so skovali to zaroto, in rekel: "Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo." (Jan 8,7.) Potem se je spet sklonil in naprej pisal po tleh.

Jezus ni zavrgel po Mojzesu dane postave, niti ni prekršil rimskega zakona. Tožniki pa so bili poraženi. Sedaj so stali krivi in obsojeni pred Neskončno Čistostjo v svojih raztrganih oblačilih lažne pobožnosti. Trepetali so od strahu, da bi se skrite krivde njihovega življenja razodele ljudstvu. Drug za drugim so se sklonjenih glav in povešenih pogledov odplazili, svojo žrtev pa pustili samo z usmiljenim Zveličarjem.

Jezus se je vzravnal, pogledal žensko in rekel: "Žena, kje so oni? Ali te ni nobeden obsodil? Ona pa reče: Nobeden, Gospod. A Jezus ji reče: Tudi jaz te ne obsojam; pojdi, in odslej več ne greši." (Jan 8,10.11.)/461/

Ženska je stala pred Jezusom drhteča od strahu. Njegove besede: "Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo," (Jan 8,7.) je poslušala kot svojo smrtno obsodbo. Ni si upala pogledati Zveličarjevega obraza, temveč je molče pričakovala svojo kazen. Z velikim začudenjem je opazovala, kako so njeni tožniki brez besed in osramočeni drug za drugim odhajali, potem pa so v njeno uho prišle besede upanja: "Tudi jaz te ne obsojam; pojdi, in odslej več ne greši." (Jan 8,11.) Njeno srce se je topilo, pretresena se je vrgla k Jezusovim nogam, jecljaje izrazila svojo hvaležno ljubezen in z grenkimi solzami priznala svoje grehe.

To je bil zanjo začetek novega življenja, življenja čistosti in miru, posvečenega službi Bogu. S tem ko je Jezus pomagal tej padli duši, je naredil večji čudež kakor z ozdravitvijo najhujše telesne bolezni. Ozdravil je duhovno bolezen, ki vodi v večno smrt. Ta spokorjena ženska je bila odtlej ena njegovih najzvestejših sledilk. S požrtvovalno ljubeznijo in vdanostjo je vračala njegovi odpuščajoči milosti.

Odpuščanje tej ženski in spodbuda, naj živi boljše življenje, odsevata lepoto popolne pravičnosti Jezusovega značaja. Čeprav ne prikriva greha in ne zmanjšuje občutka krivde, ne želi obsojati, temveč reševati. Svet je imel za to zgubljeno žensko samo zasmeh in prezir, Jezus pa ji je spregovoril besede tolažbe in upanja. Brezgrešni je imel sočutje do slabosti te grešnice, zato ji je ponudil svojo roko v pomoč. Hinavski farizeji so jo obtoževali, Jezus pa ji je rekel: "Pojdi, in odslej več ne greši." (Jan 8,11.)

Kristusov sledilec ni ta, ki odvrača svoj pogled od tavajočih in jih prepušča neovirano hoditi po poti, ki vodi vse globlje. Ti, ki radi obsojajo druge in jih vneto spravljajo pred sodnike, so mnogokrat v svojem življenju bolj krivi od njih. Ljudje sovražijo grešnika, a ljubijo greh. Kristus pa sovraži greh, a ljubi grešnika. Takšen duh mora prežemati tudi vse njegove sledilce. Krščanska ljubezen je počasna za obsojanje, hitra, da opazi spokorjenje, pripravljena odpustiti, spodbujati, spraviti tavajočega na pot svetosti in ga obdržati na njej./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

51. "Luč življenja"
Temeljno besedilo Jan 8,12 do 9


"Jezus jim torej zopet govori, rekoč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja." (Jan 8,12.)

Ko je Jezus izgovoril te besede, je bil v tempeljskem preddverju posebno povezan s službo na praznik šotorov. Na sredini tega preddverja sta stala visoka stebra s stojali za svetilke. Po večerni daritvi so prižgali vse te svetilnice, da so razsvetljevale Jeruzalem. Ta obred je bil spomin na ognjeni steber, ki je Izraelce vodil po puščavi in hkrati kazal tudi na Mesijev prihod. Zvečer, ko so prižgali svetilnice, je bilo preddverje kraj velikega veselja. Sivolasi možje, namreč tempeljski duhovniki in ljudski poglavarji, so se združili v prazničnih plesih ob zvokih glasbil in levitskih pesmi.

Z razsvetljevanjem Jeruzalema je ljudstvo izražalo upanje, da bo Mesijev prihod razsvetlil Izraela. Toda za Jezusa je imel ta prizor globlji pomen. Kakor so tempeljske svetilnice širile svetlobo povsod okrog sebe, tako bo Kristus, vir duhovne svetlobe, razsvetlil temo sveta. Vendar pa ta prispodoba ni bila popolna. Velika luč, ki jo je On postavil na nebo, je bila resničnejša prispodoba slave njegovega poslanstva.

Bilo je jutro; sonce je vzhajalo nad Oljsko goro, in žarki so z zaslepljujočim bleskom obsevali marmorne palače/463/ in pozlačene tempeljske zidove. Jezus je pokazal nanj in rekel: "Jaz sem luč sveta." (Jan 8,12.)

V nekom, ki je poslušal te besede, so po mnogih letih zopet odjeknile in jih je zapisal v vzvišenem svetopisemskem besedilu: "V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, in tema se je ni polastila. Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet." (Jan 1,4.5.9.) Tudi Peter je dolgo po Jezusovem vnebohodu, razsvetljen po Svetem Duhu, uporabil prispodobo, ki jo je uporabljal Kristus: "In imamo preroško besedo tem trdnejšo; in prav delate, da pazite nanjo kakor na svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica vzide v vaših srcih." (2 Pet 1,19.)

Luč je bila simbol Božje navzočnosti, kadar koli se je razodel svojemu ljudstvu. Na njegovo ustvarjalno besedo je v začetku svetloba zasvetila iz teme. Svetloba je bila podnevi skrita v oblakovem, ponoči pa v ognjenem stebru in vodila mogočno Izraelovo vojsko. Veličastno je obsevala Gospoda na gori Sinaj. Počivala je nad prestolom milosti v shodnem šotoru. Napolnila je Salomonov tempelj med njegovo posvetitvijo. Zasijala je nad betlehemskimi griči, ko so angeli budnim pastirjem oznanili sporočilo o odrešenju.

Bog je luč; in v besedah "Jaz sem luč sveta" je Kristus pojasnil tako svojo edinost z Bogom, kakor tudi svojo zvezo s celotno človeško družino. On je v začetku ukazal: "Iz teme naj zasveti luč." (2 Kor 4,6.) Od njega dobijo svetlobo tudi sonce, mesec in zvezde. Bil je duhovna svetloba, ki je v prispodobah, simbolih in prerokovanjih zasvetila nad Izraelom. Toda ta luč ni dana samo judovskemu narodu. Kakor sončni žarki prodrejo do najbolj oddaljenih zakotij zemlje, tako tudi svetloba Sonca pravičnosti obseva vsako dušo.

"Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet." (Jan 1,9.) Svet je imel svoje velike učitelje, ljudi velikanskega uma in občudovanja vrednih raziskovalnih posegov. Njihove izjave so spodbujale ljudi k razmišljanju in odpirale prostrana znanstvena področja. Ti ljudje so bili spoštovani kot voditelji in dobrodelniki svojega rodu. Toda je Nekdo, ki je višji od njih. "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On ga je oznanil." (Jan 1,12.18.) Zasledujemo lahko celo vrsto največjih svetovnih učiteljev, vse dokler segajo podatki o človeškem rodu,/464/ toda Luč je bila pred njimi. Kakor luna in zvezde iz sončnega sistema svetijo tako, da odbijajo svetlobo od sonca, tako tudi veliki svetovni misleci odsevajo žarke Sonca pravičnosti, če je njihov nauk pravilen. Vsak miselni dragulj, vsak preblisk uma izvira od Luči sveta. V današnjem času veliko poslušamo o "višji izobrazbi". Prava "višja izobrazba" je ta, ki jo daje On, "v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja. V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. Kdor gre za menoj," je rekel Jezus, "ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja." (Kol 2, 3; Jan 1,4; 8,12.)

Jezus se je z besedami: "Jaz sem Luč sveta," (Jan 8,12.) razglasil za Mesija. Stari Simeon je v templju, v katerem je Kristus sedaj poučeval, govoril, da je On "luč v razsvetljenje poganov in v slavo ... ljudstva Izraela". (Luk 2,32.) S temi besedami je zanj uporabil prerokovanje, ki ga je poznal celoten Izrael. Sveti Duh je po preroku Izaiju oznanil: "Malo je, da si mi hlapec, da bi povzdignil Jakobove rodove ter nazaj pripeljal Izraelove ohranjence; tudi te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje prav do konca zemlje." (Iz 49,6.) Splošno mnenje je bilo, da govori to prerokovanje o Mesiju, ko pa je Jezus rekel: "Jaz sem Luč sveta," ljudstvo ni moglo prezreti njegove trditve, da je Obljubljeni.

Farizeji in poglavarji so imeli to izjavo za predrzno trditev. Niso mogli prenesti, da bi se njim enak človek postavil na tak položaj. Na videz ne oziraje se na njegove besede, so ga vprašali: "Kdo si ti?" (Jan 8,25.) Nameravali so ga prisiliti, da bi sam zase trdil, da je Kristus. Njegov videz in tudi njegovo delo sta bila tako zelo daleč od pričakovanja ljudstva, da ga bo, kakor so verovali zviti sovražniki, zavrnilo kot goljufa, če se jim bo predstavil za Mesija.

Jezus pa jim je na vprašanje: "Kdo si ti?" odgovoril: "To, kar vam že od začetka pravim." (Jan 8,25.) Kar je bilo povedano v njegovih besedah, je razodeval z značajem. Bil je poosebljenje resnic, ki jih je učil. Nadaljeval je: "Sam od sebe ničesar ne delam, temveč kakor me je naučil moj Oče, to govorim. In ta, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,28.29.) Ni poskušal dokazati svoje trditve, da je Mesija, ampak je poudaril svojo edinost z Bogom. Če bi bil njihov um odprt za Božjo ljubezen, bi sprejeli Jezusa./465/

Med njegovimi poslušalci je bilo veliko takih, ki jih je vera pritegnila k njemu, in tem je rekel: "Če vi ostanete v moji besedi, boste zares moji učenci, in spoznate resnico, in resnica vas osvobodi." (Jan 8,31.32.)

Te besede so užalile farizeje. Ne oziraje se na dolgoletno sužnost pod tujim jarmom, so jezno vzkliknili: "Abrahamovo potomstvo smo in nikomur še nismo nikdar sužnjevali; kako praviš ti: Postanete svobodni." (Jan 8,33.) Jezus se je ozrl na te ljudi, sužnje hudobije, katerih misli so bile usmerjene k maščevanju, in žalostno odgovoril: "Resnično, resnično vam pravim, da vsak, kdor dela greh, je suženj grehu." (Jan 8,34.) Živeli so v najhujši sužnosti, nad njimi je gospodaril zli duh.

Kdor koli se ne želi izročiti Bogu...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kdor koli se ne želi izročiti Bogu, je pod oblastjo druge moči. Ni svoj gospodar. Lahko govori o svobodi, živi pa v najbolj črni sužnosti. Ne more dojeti lepote resnice, kajti Satan ima v oblasti njegov um. Medtem ko si laska, da posluša ukaze lastnega razuma, uboga voljo kneza teme. Kristus je prišel, da bi dušo osvobodil okovov sužnjevanja grehu. "Če vas torej Sin osvobodi, boste res svobodni. Zakaj postava duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti." (Jan 8,36; Rim 8,2.)

V delu odrešenja ni prisile. Ne uporablja se nobena zunanja sila. Pod vplivom Božjega Duha se človek sam odloča, komu bo služil. V spremembi, ki nastaja, ko se človek izroči Kristusu, je najvišja stopnja svobode. Izganjanje greha je delo srca. Res je, da sami nimamo moči za osvoboditev Satanove oblasti. Ko se želimo osvoboditi greha in v veliki stiski vpijemo po moči, ki je zunaj nas in nad nami, se naše duševne moči povezujejo z božansko močjo Svetega Duha, da izpolnjujemo Božjo voljo kakor svojo.

Edini pogoj, ki omogoča človekovo svobodo, je edinost s Kristusom. "Resnica vas osvobodi," resnica pa je Kristus. Greh je lahko zmagovalec samo, če oslabi um in uniči svobodo duše. Podrejanje Bogu pomeni obnovo človekove osebnosti - do pravega človekovega dostojanstva in slave. Božanska postava, ki se ji pokoravamo, je "postava svobode". (Jak 2,12.)

Farizeji so trdili zase, da so Abrahamovi otroci. Jezus jim je rekel, da je to res samo, če delajo Abrahamova dela. Pravi Abrahamovi otroci bodo živeli tako, kakor je živel On, življenje poslušnosti Bogu. Ne bodo si prizadevali ubiti njega, ki govori resnico, katero je sprejel od Boga. Rabini/466/ s pripravo zarote proti Kristusu niso delali Abrahamovih del. Izvor od Abrahama sam po sebi ni imel nobenega pomena. Brez duhovne povezave z njim, ki bi se razodevala s tem, da imajo enakega duha in delajo enaka dela, niso bili njegovi otroci.

To načelo ima isti pomen tudi za vprašanje, ki je dolgo pretresalo krščanski svet - vprašanje nepretrgane vrste apostolskih naslednikov. Abrahamov rod se ne dokazuje z imenom ali rodovnikom, temveč s podobnim značajem. Prav tako tudi nepretrgana vrsta apostolskih naslednikov ne temelji na prenašanju cerkvene oblasti, temveč na duhovnem odnosu. Življenje, ki ga spodbuja apostolski duh, vera in nauk resnice, ki so jo učili, je pravi dokaz nepretrgane vrste apostolskih naslednikov. Samo s tem postajajo ljudje dediči prvih učiteljev evangelija.

Jezus je Judom oporekal, da so Abrahamovi otroci. Rekel je: "Vi delate dela svojega očeta." (Jan 8,41.) Zasmehljivo so mu odgovorili: "Mi nismo iz nečistosti rojeni; enega Očeta imamo, Boga." (Jan 8,41.) Te besede naj bi namigovale na okoliščine njegovega rojstva in imele za cilj udariti po Kristusu vpričo ljudi, ki so začeli verovati vanj. Jezus se ni oziral na ta podli namig, temveč rekel: "Ko bi bil Bog vaš Oče, bi ljubili mene, zakaj jaz sem od Boga izšel in prišel." (Jan 8,42.)

Njihova dela so pričala o njihovi zvezi z njim, ki je bil lažnivec in ubijalec. Jezus je dejal: "Vi ste iz očeta Hudiča, in želje svojega očeta hočete spolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka, in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. ... Ker pa jaz govorim resnico, mi ne verujete." (Jan 8,44. 45.) Judovski voditelji niso sprejeli Jezusa, ker je prepričljivo govoril resnico. Ta resnica je žalila te samopravične može. Odkrila je vso napačnost zmote; obsojala je njihov nauk in delo, in zato je bila nezaželena. Raje bi zatisnili svoje oči pred resnico, kakor pa se ponižali in priznali, da so bili v zmoti. Niso ljubili resnice. Niso je želeli, čeprav je bila resnica.

"Kdo izmed vas me more dolžiti greha? Če pa resnico govorim, zakaj mi ne verujete?" (Jan 8,46.) Sovražniki so tri leta dan za dnem spremljali Kristusa in poskušali najti madež na njegovem značaju. Satan in celotna zveza zla sta ga hotela premagati, toda na njem niso mogli najti ničesar, kar bi jim dalo prednost. Celo zli duhovi so morali priznati: "Poznam te, kdo si: Božji Svetnik." (Mar 1,24.) Jezus je živel po zapovedih pred nebesi,/467/ pred brezgrešnimi svetovi in pred grešnimi ljudmi. Pred angeli, ljudmi in hudobnimi duhovi je izgovoril besede, ki jim nihče ni mogel ugovarjati, izgovorjene iz drugih ust pa bi bile bogokletje: "Jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,29.)

Dejstvo, da Judje niso sprejeli Kristusa, čeprav na njem niso mogli najti nobenega greha, dokazuje, da niso imeli zveze z Bogom. Niso prepoznali njegovega glasu v sporočilu njegovega Sina. Menili so, da izrekajo sodbo Kristusu; z zavračanjem njega pa so izrekli sodbo sebi. Jezus je rekel: "Kdor je iz Boga, posluša Božje besede; zato vi ne poslušate, ker niste iz Boga." (Jan 8,47.)

Ta nauk je pravi za vse čase. Mnogi ljudje, ki najdejo zadovoljstvo v zasmehovanju in kritiki ali iščejo v Božji besedi nekaj vprašljivega, menijo, da s tem dokazujejo svojo svobodo mišljenja in bistroumnosti. Zamišljajo si, da obsojajo Sveto pismo, v resnici pa obsojajo sami sebe. S tem razodevajo svojo nesposobnost ocenjevanja resnic, ki izvirajo iz nebes in obsegajo večnost. Njihov duh ni poln spoštovanja pred visoko goro Božje pravičnosti. Ukvarjajo se z nepomembnimi podrobnostmi in s tem razodevajo svojo omejeno pozemsko naravo, namreč srce, ki hitro izgublja sposobnost spoštovati Boga. Ta, čigar srce je odgovorilo na božanski dotik, bo hrepenel po tem, kar bo povečalo njegovo poznavanje Boga in prečistilo ter dvignilo njegov značaj. Kakor se cvet obrača proti soncu, da ga lahko obsevajo svetli žarki in ga obarvajo z lepoto, tako se bo tudi duša obrnila k Soncu pravičnosti, da bi lahko nebeška svetloba polepšala značaj s čednostmi Kristusovega značaja.

Jezus je dalje poudarjal ostro razliko med stališčem Judov in Abrahama: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se vzradoval." (Jan 8,56.)

Abraham je vroče hrepenel videti obljubljenega Zveličarja. Goreče je molil, da bi pred svojo smrtjo videl Mesija. In videl je Kristusa. Bila mu je dana nadnaravna luč in dojel je Kristusov božanski značaj. Videl je njegov dan in se veselil. Dano mu je bilo videti božansko daritev za greh. V svoji lastni izkušnji je imel slikovit prikaz te daritve. Dobil je ukaz: "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka ... ter daruj mi ga ... v žgalno daritev." (1 Mojz 22,2.)/468/ Na daritveni oltar je položil sina obljube, sina, na komer so sloneli vsi njegovi upi. Tedaj, ko je ob oltarju čakal z dvignjenim nožem, da bi poslušal Boga, je zaslišal glas iz nebes: "Ne iztezaj svoje roke na dečka in nič mu ne stori; kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca." (1 Mojz 22,12.) Ta strašna preizkušnja je Abrahama doletela zato, da bi lahko videl Kristusov dan in razumel veliko Božjo ljubezen do sveta, tako veliko, da je prepustil svojega edinorojenega Sina najsramotnejši smrti, da bi svet rešil pred pogubo.

Abraham se je od Boga naučil največji nauk, ki je bil kdaj dan smrtniku. Njegova molitev, da bi videl Kristusa pred svojo smrtjo, je bila uslišana. Videl ga je; videl je vse, kar lahko vidi smrtnik in ostane živ. S svojo popolno izročitvijo je lahko razumel, kar mu je bilo razodeto o Kristusu. Pokazano mu je bilo, da je z darovanjem svojega edinorojenega Sina za rešitev grešnikov pred večno pogubo Bog žrtvoval večjo in veličastnejšo daritev, kakor bi jo lahko človek sploh kdaj daroval.

Abrahamovo doživetje je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Abrahamovo doživetje je dalo odgovor na vprašanje: "S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj li stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti? Ali se bo Gospod veselil tisoč ovnov, deset tisoč potokov olja? Ali naj dam svojega prvenca za svoj prestopek, sad svojega telesa za greh svoje duše?" (Miha 6,6.7.) V Abrahamovih besedah: "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev," (1 Mojz 22,8.) in v dejstvu, da je Bog preskrbel daritev namesto Izaka, je jasno podano, da nihče ne more odkupiti samega sebe. Poganski sistem daritev je bil za Boga popolnoma nesprejemljiv. Noben oče ni smel darovati svojega sina ali hčer v daritev za greh. Samo Božji Sin lahko nosi krivdo sveta.

Zaradi lastnega trpljenja je Abraham lahko dojel Zveličarjevo daritveno poslanstvo. Izrael pa ni želel razumeti tega, kar je bilo tako nesprejemljivo za njegovo ošabno srce. Kristusove besede o Abrahamu niso globlje vplivale na njegove poslušalce. Farizeji so v njih videli samo nov povod za dlakocepstvo. Odgovorili so mu posmehljivo, kakor da so želeli dokazati, da je nor: "Petdeset let še nimaš, in Abrahama si videl?" (Jan 8,57.)

Jezus je odgovoril s slovesnim dostojanstvom: "Resnično, resnično vam pravim: Preden je bil Abraham, SEM JAZ." (Jan 8,58.)

Velika množica je utihnila. Ta galilejski Učitelj si je prilastil Božje ime,/469/ ki je bilo razodeto Mojzesu, da bi izrazilo pojem o večni navzočnosti. Trdil je, da je ta, ki obstaja večno in je bil obljubljen Izraelu, čigar "izviri so od starodavnosti, od dni večnosti". (Miha 5,1.)

Duhovniki in rabini so spet razglasili Jezusa za bogokletnika. Njegova izjava, da je eno z Bogom, jih je že prej spodbujala, da so mu stregli po življenju, čez nekaj mesecev pa so jasno izjavili: "Za dobro delo te ne kamnamo, ampak za kletvino, in ker se ti, ki si človek, delaš Boga." (Jan 10,33.) Ker je bil in tudi javno izjavljal, da je Božji Sin, so ga nameravali uničiti. Sedaj so mnogi, ki so se pridružili duhovnikom in rabinom, pograbili kamne, da bi ga kamnali. "Ali Jezus se skrije in odide iz templja." (Jan 8,59.)

Luč je zasvetila v temi, ampak "tema se je ni polastila". (Jan 1,5.)

"In gredoč mimo, ugleda človeka, ki je bil slep od rojstva. In vprašajo ga njegovi učenci, rekoč: Rabi, kdo je grešil: ta ali njegovi roditelji, da se je slep rodil? Jezus odgovori: Grešil ni ne ta, ne njegovi roditelji, temveč da se razodenejo Božja dela na njem. ... Rekši to, pljune na zemljo in napravi blato iz sline in pomaže z blatom slepcu oči in mu reče: Pojdi, umij se v kopeli Siloamu (kar se tolmači: Poslan). Odide torej in se umije ter se vrne z vidom." (Jan 9,1-3.6.7.)/470/

Judje so verovali, da se greh kaznuje že v tem življenju. Vsako trpljenje so imeli za kazen za kako hudobno dejanje samega trpina ali pa staršev. Res je, da trpljenje izvira iz prestopanja Božjih zapovedi, toda to resnico so popačili. Satan, začetnik greha in vseh njegovih posledic, je zavajal ljudi k mišljenju, da prihajajo bolezni in smrt od Boga kot kazen, ki je bila samovoljno naložena za greh. Zato je človek, ki ga je zadela velika stiska ali nesreča, prenašal dodatno breme, ker so ga imeli za velikega grešnika.

Tako je bila pripravljena pot, da Judje zavržejo Jezusa. Njega, ki je "nosil naše bolezni," so imeli Judje za "kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal", in zato so skrivali svoje obličje pred njim. (Iz 53,4.)

Bog je dal nauk, ki naj bi preprečil prav to. Jobov življenjepis je pokazal, da trpljenje prihaja od Satana, Bog pa ga spreminja, da bi uresničil cilje milosti. Ampak Izrael ni razumel tega nauka. Enako napako, zaradi katere je Bog karal Jobove prijatelje, so Judje ponavljali s tem, ko so zavrgli Kristusa.

Tudi Kristusovi učenci so gojili verovanje Judov o povezavi med grehom in trpljenjem. Ko je Jezus popravljal njihovo zmoto, ni pojasnil vzroka človekovega trpljenja, temveč jih je opozoril na izid: "Da se razodenejo Božja dela." (Jan 9,3.) Rekel je: "Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Jan 9,5.) Potem je slepcu namazal oči in ga poslal v kopel Siloam, da se tam umije. Nato je slepec lahko videl. S tem dogodkom je Jezus odgovoril na vprašanje učencev, kakor je na splošno delal, če so mu bila vprašanja zastavljena iz gole radovednosti. Učenci niso bili poklicani razpravljati o vprašanju, kdo je grešil in kdo ne, temveč da bi dojeli Božjo moč in milost v dajanju vida slepemu. Očitno je bilo, da ozdravljujoče moči ni bilo ne v blatu ne v kopeli, kamor je bil slepec poslan, da se umije, temveč v Kristusu.

Farizeji niso mogli zadržati začudenja nad to ozdravitvijo. Toda bili so prežeti s sovraštvom bolj kakor kdaj prej, kajti čudež je bil storjen v soboto.

Sosedje tega mladega človeka in ti, ki so ga prej poznali kot slepca, so rekli: "Ni li ta, ki je sedel in prosjačil?" (Jan 9,8.) Opazovali so ga z dvomom, kajti ko so njegove oči spregledale, se je spremenil in razvedril tudi njegov obraz, zato je bil videti kakor drug človek./471/ Ljudje so spraševali drug drugega. Nekateri so rekli: "On je; drugi pa: Ni, le podoben mu je." (Jan 9,9.) On, ki je prejel ta veliki blagoslov, pa je rešil to vprašanje, rekoč: "Jaz sem." (Jan 9,9.) Nato jim je pripovedoval o Jezusu in kako ga je ozdravil, ti pa so ga vprašali: "Kje je On? Reče: Ne vem." (Jan 9,12.)

Potem so ga odpeljali pred Svet farizejev. Znova so ga vprašali, kako je spregledal. "On jim pa reče: Blato mi je dal na oči, in umil sem se in vidim. Tedaj reko nekateri izmed farizejev: Ta človek ni od Boga, ker sobote ne posvečuje." (Jan 9,15.16.) Farizeji so upali, da bodo lahko Jezusa prikazali kot grešnika, takšen pa ne more biti Mesija. Niso vedeli, da je On, ki je ozdravil slepca, ta, ki je vzpostavil soboto in pozna vse njene obveznosti. Navidezno so bili izredno vneti za posvečevanje sobote, vendar pa so na sam ta dan načrtovali umor. Mnogi drugi pa so bili globoko ganjeni, ko so slišali za ta čudež, in bili prepričani, da je ta, ki je slepemu odprl oči, več kakor navaden človek. Na obtožbo, da je Jezus grešnik zato, ker ne posvečuje sobote, so odgovorili: "Kako more človek grešnik take čudeže delati?" (Jan 9,16.)

Rabini pa so zopet vprašali ozdravljenega slepca: "Kaj ti praviš o njem, ki ti je odprl oči? On pa reče: Prerok je." (Jan 9,17.) Nato so farizeji trdili, da ni bil rojen slep, in zato tudi ni mogel dobiti vida. Poklicali so njegove starše in jih vprašali: "Je li ta vaš sin, ki o njem pravite, da se je slep rodil?" (Jan 9,19.)

Tu je bil torej sam mož, ki je povedal, da je bil slep in da mu je dan vid, ampak farizeji bi laže zanikali dokaze lastnih čutil, kakor pa priznali svojo zmoto. Tako mogočen je predsodek, tako popačena je farizejska pravičnost.

Farizejem je ostalo še eno upanje, da zastrašijo starše tega človeka. Na videz iskreno so jih vprašali: "Kako pa sedaj vidi?" (Jan 9,19.) Starši so se bali težav, kajti bilo je objavljeno, "naj se izobči iz shodnice" za trideset dni, kdor koli bo Jezusa priznal za Kristusa. V tem času ni smel biti v domu prestopnika obrezan noben otrok in nobenega pokojnika niso smeli objokovati. Takšno obsodbo so imeli za veliko nesrečo; in če ne bi spodbudila spokorjenja, bi sledila še veliko hujša kazen. Veliko delo, storjeno njihovemu sinu, jih je sicer prepričalo, vendar pa so odgovorili: "Vemo, da je ta sin naš in da se je slep rodil; kako pa sedaj/472/ vidi, ne vemo, ali kdo mu je oči odprl, tudi ne vemo. Njega vprašajte, leta ima, naj govori sam zase." (Jan 9,20.21.) S tem so zvrnili vso odgovornost s sebe na svojega sina, ker se niso upali priznati Kristusa.

Zadrega, v katero so padli ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Zadrega, v katero so padli farizeji, njihov dvom in predsodek, njihovo neverovanje dejstvom, so odprli oči množici, zlasti še navadnemu ljudstvu. Jezus je mnogokrat delal čudeže na ulici, njegovo delovanje pa je vedno odpravljalo trpljenje. Vprašanje, ki se je vsililo mnogim, se je glasilo: Ali bi Bog delal tako mogočna dela po kakem sleparju, kakor so si farizeji prizadevali prikazati Jezusa? Na obeh straneh je spor postal zelo resen.

Farizeji so uvideli, da javnost seznanjajo z Jezusovim delovanjem. Čudeža niso mogli zanikati. Ozdravljeni slepec je bil prežet z radostjo in hvaležnostjo; opazoval je čudovita dela narave in bil očaran nad lepoto zemlje in neba. Odkritosrčno je pripovedoval o svojem doživetju, farizeji pa so ga poskušali znova prisiliti k molku, rekoč: "Daj Bogu čast! Mi vemo, da je ta človek grešnik." (Jan 9,24.) To je pomenilo: Ne trdi še enkrat, da ti je ta Človek vrnil vid. To je bilo Božje delo.

Ozdravljeni slepec jim je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem; eno vem, da sem bil slep in da sedaj vidim." (Jan 9,25.)

Nato so ga zopet vprašali: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" (Jan 9,26.) Poskušali so ga zmesti z mnogimi besedami, da bi sam mislil, da se je varal. Satan in njegovi zlobni angeli so bili na strani farizejev ter zedinjali svoje moči in zvijačnost s človeškim razsojanjem, da bi delovali proti Kristusovemu vplivu. Tako so slabili mnenje, ki so si ga pridobili že mnogi. Toda tudi Božji angeli so bili navzoči, da bi ohrabrili moža, ki mu je bil dan vid./473/

Farizeji niso dojeli, da nimajo opravka samo z neizobraženim človekom, ki je bil slep od rojstva; niso namreč poznali njega, s katerim so se bojevali. Božanska svetloba je obsevala slepčevo dušo. Medtem ko so ga ti hinavci poskušali zapeljati v nevero, mu je Bog pomagal, da jim je z močjo in bistroumnostjo svojih odgovorov pokazal, da se ne bo ujel v past. Odgovoril jim je: "Saj sem vam že povedal, in niste slišali; čemu hočete zopet slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci? Oni pa ga opsujejo in reko: Ti si njegov učenec; mi smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je z Mojzesom govoril Bog; za tega pa ne vemo, od kod je." (Jan 9,27-29.)

Gospod Jezus je vedel za hudo preizkušnjo, ki jo je doživljal ta človek, zato mu je dal milost in moč izražanja, da je lahko postal priča zanj. Farizejem je odgovarjal z besedami, ki so bile ostra graja za vpraševalce. Trdili so, da so razlagalci Pisma, verski voditelji naroda. Sedaj pa je bil tukaj nekdo, ki je delal čudeže, in priznali so, da ne poznajo izvira njegove moči, značaja in pravic. Mož jim je odgovoril: "To je pa res čudno, da vi ne veste, od kod je, in vendar mi je odprl oči. Vemo pa, da grešnikov Bog ne sliši, ampak če kdo časti Boga in izpolnjuje njegovo voljo, tega sliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi bil kdo odprl oči od rojstva slepemu. Ko ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." (Jan 9,30-33.)

Mož je porazil spraševalce na njihovih tleh, saj njegovih dokazov niso mogli zanikati. Farizeji so se čudili in umolknili presenečeni zaradi njegovih bistroumnih in odločnih besed. Nekaj trenutkov je vladala tišina. Nato so mrki duhovniki in rabini tesneje ovili svoja ogrinjala okrog sebe, kakor da se bojijo, da bi se okužili z dotikom z njim, otresli prah s svojih nog in mu zalučali žalitev: "Ves v grehih si se rodil, pa boš ti nas učil?" (Jan 9,34.) Potem pa so ga izobčili.

Jezus je slišal, kaj se je zgodilo, in ko se je kmalu zatem srečal z njim, ga je vprašal? "Veruješ li v Božjega Sina?" (Jan 9,35.)

Prvič je ozdravljeni gledal v obraz svojega zdravnika. Pred Svetom je videl zaskrbljene in zmedene starše in namrščene obraze rabinov; sedaj pa so njegove oči počivale na ljubečem in mirnem Jezusovem obrazu. Že prej je drago plačal, ker ga je priznal za poslanca božanske moči, sedaj pa mu je bilo podarjeno še večje razodetje./474/

Na Zveličarjevo vprašanje: "Veruješ li v Božjega Sina?" je odgovoril z vprašanjem: "In kdo je, Gospod, da bi veroval vanj." Jezus mu je rekel: "Videl si ga, in ki s teboj govori, ta je." (Jan 9,35-37.) Mož je padel pred Zveličarjeve noge in ga molil. Ni mu bil vrnjen samo naravni vid, temveč so se mu tudi odprle oči razumevanja. Kristus se je odkril temu človeku, in ta ga je sprejel kot od Boga poslanega.

V bližini se je zbrala skupina farizejev. Ko jih je Jezus videl, mu je prišlo na misel nasprotno delovanje, ki so ga povzročale njegove besede in dejanja. Rekel je: "Na sodbo sem prišel jaz na ta svet, da izpregledajo, kateri ne vidijo, in kateri vidijo, da oslepe." (Jan 9,39.) Kristus je prišel odpret slepe oči, razsvetlit nje, ki sedijo v temi. Sebe je razglasil za Luč sveta, pravkar storjeni čudež pa je potrdil njegovo poslanstvo. Ljudje, ki so videli Zveličarja ob njegovem prihodu, so dobili popolnejše razodetje božanske navzočnosti od te, ki jo je svet užil kdaj prej. Spoznanje o Bogu se je razodelo popolneje. Toda prav s tem razodetjem je na ljudi padla obsodba. Njihov značaj je bil preizkušen, njihova usoda določena.

Razodetje božanske moči, ki je slepemu človeku dala naravni in duhovni vid, je farizeje pustilo v še večji temi. Nekateri njegovih poslušalcev, ki so menili, da se Kristusove besede nanašajo nanje, so vprašali: "Ali smo tudi mi slepi?" (Jan 9,40.) Jezus jim je odgovoril: "Ko bi bili slepi, ne bi imeli greha." (Jan 9,41.) Če bi bil vam Bog onemogočil videti resnico, zaradi svojega neznanja ne bi imeli nobene krivde. "Sedaj pa pravite: Vidimo." (Jan 9,41.) Prepričani ste, da lahko vidite, a zavračate sredstvo, po katerem edino lahko dobite vid. Vsem, ki se zavedajo svoje potrebe, je Kristus prinesel neomejeno pomoč. Toda farizeji niso hoteli priznati svoje potrebe, niso hoteli priti h Kristusu, in so zato ostali slepi. Za to slepilo pa so bili krivi sami. Jezus je rekel: "Zato vaš greh ostaja." (Jan 9,41.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

52. Božanski Pastir
Temeljno besedilo Jan 10,1-30.


"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene: kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam; in svoje življenje dam za ovce." (Jan 10,11.14.15.)

Jezus je z znanimi prispodobami našel pristop v razum svojih poslušalcev. Vpliv Duha je primerjal s hladno in svežo vodo. Sebe je primerjal z lučjo, z izvirom življenja in veselja za naravo in človeka. Sedaj pa je s čudovitim prizorom pastirja pokazal svoj odnos do tistih, ki verujejo vanj. Noben prizor ni bil njegovim poslušalcem tako dobro znan kakor ta, in Kristusove besede so ga za vedno povezale z njim. Učenci niso več mogli gledati pastirjev, kako skrbijo za svoje črede, ne da bi se spomnili Zveličarjevega nauka. V vsakem zvestem pastirju bodo videli Kristusa, v vsaki nebogljeni in odvisni čredi pa sebe.

Že prerok Izaija je v svojih tolažilnih besedah uporabil ta prizor za Mesijevo poslanstvo: "Idi na visoko goro, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci Judovim mestom: Glejte, vaš Bog! Kakor pastir bo pasel svojo čredo, s svojo roko bo zbiral jagnjeta in jih nosil v svojem naročju, in doječe bo vodil rahlo." (Iz 40,9.11.) David pa je pel: "Gospod je moj pastir,/476/ slabo se mi ne more goditi." (Ps 23,1.) Sveti Duh pa je izjavil po Ezekijelu: "In obudim jim edinega Pastirja, ki naj jih pase. Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam. ... In sklenem z njimi zavezo miru. ... In ne bodo več v plen poganom, ... ampak varno bodo prebivali in nihče jih ne bo plašil." (Ezek 34,23.16.25. 28.)

Kristus je uporabil ta prerokovanja zase in pokazal nasprotje med svojim značajem in značajem izraelskih voditeljev. Farizeji so pravkar izključili iz črede nekoga, ker si je upal pričati o Kristusovi moči. Odslovili so človeka, ki ga je pravi Pastir pritegoval k sebi. S tem so pokazali, da ne poznajo naloge, ki jim je zaupana, in niso vredni zaupanja kot pastirji črede. Sedaj je Jezus poudaril razliko med njimi in dobrim Pastirjem ter opozoril nase kot na pravega varuha Gospodove črede. Toda preden je to naredil, je sebe prikazal še v neki drugi podobi.

Rekel je: "Kdor ne vhaja skozi vrata v ovčji hlev, ampak lazi drugod vanj, ta je tat in razbojnik. Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovac." (Jan 10,1.2.) Farizeji niso dojeli, da so bile te besede izgovorjene proti njim. Medtem ko so v sebi razmišljali, kaj bi te besede mogle pomeniti, jim je Jezus jasno rekel: "Jaz sem vrata: skozi mene če kdo gre noter, bo zveličan, in bo hodil noter in ven in najde pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pokonča; jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo." (Jan 10,9.10.)

Kristus je vrata Božjega ograda. Skozi ta vrata so vsi njegovi otroci imeli vstop že od najzgodnejših časov. Kakor je bilo namreč prikazano s podobami, napovedano s simboli, izjavljeno s preroškim razodetjem, odgrnjeno z nauki, danimi njegovim učencem, in s čudeži, narejenimi za ljudi, so v Jezusu gledali "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta", (Jan 1,29.) in po njem so bili pripeljani v ograd njegove milosti. Mnogi so prihajali in poudarjali druge cilje za vero sveta. Ustanavljali so se obredi in sistemi, po katerih so ljudje upali sprejeti opravičenje in spravo z Bogom in tako najti vhod v njegov ograd. Toda Kristus predstavlja edina vrata. Vsi tisti pa, ki so kar koli vzpostavili, da bi zavzelo Kristusov prostor,/477/ namreč vsi, ki so poskušali priti v ograd kako drugače, so tatovi in razbojniki.

Farizeji niso stopili skozi vrata, temveč so zlezli v ograd na neki drug način mimo Kristusa in niso opravljali dela pravega pastirja. Duhovniki in poglavarji, pismouki in farizeji so uničili življenjske pašnike in oskrunili vire življenjske vode. Navdihnjene besede zvesto opisujejo te lažne pastirje: "Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali; njih, ki so zašle, niste nazaj pripeljali, ... temveč trdo in nemilo ste jim gospodovali." (Ezek 34,4.)

V vseh stoletjih so filozofi in učitelji prikazovali svetu teorije, s katerimi so želeli zadovoljiti potrebe duše. Vsak poganski narod je imel svoje velike učitelje in verske sisteme, ki so ponujali kakšno drugačno sredstvo za odrešitev, ne pa Kristusa. Ti so odvračali ljudem oči z Očetovega obličja in njihova srca napolnjevali s strahom pred tem, ki jim je dajal samo blagoslov. S svojim delovanjem so si prizadevali prikrajšati Boga za to, kar je njegovo tako zaradi stvarjenja kakor tudi zaradi odrešitve. Ti lažni učitelji si prav tako prizadevajo prikrajšati človeka. Na milijone ljudi sužnjuje lažnim veroizpovedim v okovih suženjskega strahu z otopelo ravnodušnostjo, ko se mučijo kakor garajoča živina, oropani upanja, veselja in resnične pravice, ko jim preostaja samo nejasen strah pred prihodnostjo. Samo evangelij Božje milosti more dvigniti dušo. Razmišljanje o Božji ljubezni, ki je bila razodeta po njegovem Sinu, bo ganila srce in dvignila duševne moči bolj kakor vse drugo. Kristus je prišel obnovit Božjo podobo v človeku. Kdor odvrača ljudi od Kristusa, jih odvrača od vira pravega razvoja. Tak jim s prevaro odvzema vsako upanje, namen in življenjsko slavo. Ta je tat in razbojnik.

"Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovac." (Jan 10,2.) Kristus je vrata in pastir. On vhaja skozi samega sebe. S svojo daritvijo je postal pastir ovac. "Temu vratar odpira, in ovce poslušajo njegov glas, in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi na pašo. Ko vse svoje ovce izpusti, gre pred njimi, in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas." (Jan 10,3.4.)

Od vseh bitij je ovca najbolj boječa in nebogljena. Zato pastir na Vzhodu stalno in neutrudno skrbi za čredo./478/ V starih časih je bilo malo varnosti zunaj utrjenih mest. Tatovi iz klateških obmejnih plemen ali krvoločne zveri, ki so bile skrite v skalnatih brlogih, so čakali v zasedi, da bi ukradli ovce iz črede. Pastirji so budno pazili na čredo, ki jim je bila zaupana, zavedajoč se, da s tem izpostavljajo nevarnosti svoje življenje. Jakob, ki je čuval Labanove črede na haranskih pašnikih, je rekel, ko je opisoval svoje neutrudno in mučno delo: "Podnevi me je morila vročina in mraz ponoči, in spanje se je umikalo mojim očem." (1 Mojz 31,40.) Zaradi tega se je tudi David pri čuvanju očetovih čred golorok spopadel z levom in medvedom, da bi iz njihovih čeljusti rešil ugrabljeno jagnje.

Medtem ko pastir vodi čredo čez skalnate griče, skozi gozdove in divje soteske na varne pašnike poleg rek in bedi v hribih nad njo v dolgih nočeh, jo ščiti pred tatovi in nežno skrbi za bolne in slabe, se njegovo življenje postopoma izenačuje z njihovim. Močna in nežna privrženost ga združuje z varovancem. Ne glede na to, kako velika je čreda, pastir pozna vsako ovco. Vsaka ima svoje ime in se odziva, ko jo pastir pokliče po imenu.

Kakor pozemski pastir pozna svojo čredo, tako pozna tudi božanski pastir svojo, ki je razkropljena po vsem svetu. "Ve pa, moje črede, ovce moje paše, ste ljudje, in jaz sem vaš Bog, govori Gospod Jahve." (Ezek 34,31.) Jezus pravi: "Poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj. Na obe dlani sem si te vdolbel." (Iz 43,1; 49,16.)

Jezus nas pozna osebno..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus nas pozna osebno in sočustvuje z našimi slabostmi. Vse nas pozna po imenu. Pozna tudi hišo, v kateri živimo, in ve za ime vsakega njenega prebivalca. Včasih je dajal navodila svojim služabnikom, naj gredo v določeno ulico v določenem mestu in naj stopijo v določeno hišo in v njej najdejo eno njegovih ovac./479/

Jezus pozna vsako dušo tako dobro, kakor da je edina, za katero je Zveličar umrl. Bolečina vsake duše gane njegovo srce. Vsak klic na pomoč pride do njegovega ušesa. Prišel je, da bi pritegnil vse ljudi k sebi. Vabi jih: "Pojdite za menoj," njegov Duh pa vpliva na človeška srca, da bi jih pritegnil k sebi. Mnogi nočejo biti pritegnjeni. Jezus ve, kdo so ti. Prav tako pozna tiste, ki se z veseljem odzivajo njegovemu vabilu in so se pripravljeni prepustiti njegovi pastirski skrbi. Pravi: "Moje ovce poslušajo moj glas, in jaz jih poznam in za menoj hodijo." (Jan 10,27.) Skrbi za vsako od njih, kakor da je edina na vsem svetu.

"Svoje ovce kliče po imenu in jih vodi na pašo. ... In ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas." (Jan 10,3.4.) Pastir na Vzhodu ne žene svojih ovac pred seboj. Ne uporablja sile ali zastraševanja, temveč gre pred njimi in jih kliče. Te poznajo njegov glas in poslušajo klic. Tako ravna tudi Zveličar Pastir s svojimi ovcami. Pismo pravi: "Vodil si kakor čredo svoje ljudstvo po Mojzesu in Aronu." (Ps 77,20.) Jezus pravi po preroku: "Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti stanovitno izkazujem dobrotljivost." (Jer 31,3.) Nikogar ne sili, naj hodi za njim. Dalje pravi: "S človeškimi vrvicami sem jih vlekel, z vezmi ljubezni." (Oz 11,4.)

Niti strah pred kaznijo niti upanje na večno nagrado ne sili Kristusovih učencev hoditi za njim. Opazujejo Zveličarjevo neprimerljivo ljubezen, ki se je razodela v njegovem romanju po zemlji od betlehemskih jasli do golgotskega križa, zato jih njegov pogled privlači, mehča in kroti. V srcu se budi ljubezen vsem, ki jo opazujejo. Ti slišijo njegov glas in se podajo za njim.

Kakor gre pastir pred svojimi ovcami in se prvi sreča z nevarnostmi, tako ravna tudi Jezus s svojim ljudstvom. "Ko vse svoje ovce izpusti, gre pred njimi." (Jan 10,4.) Pot proti nebesom je posvečena z Zveličarjevimi stopinjami. Steza je lahko strma in robata, toda Jezus je že šel po njej. Njegova stopala so pohodila ostro trnje, da bi nam olajšal pot. Vsako breme, za katero smo poklicani, naj ga nosimo, ga je nosil tudi On.

Čeprav je Jezus odšel v nebesa v Božjo navzočnost in si deli vesoljski prestol, ni nič izgubil od svoje sočutne narave. Njegovo srce je tudi danes nežno in sočutno ter odprto za vsa človeška gorja. Roka, ki je bila prebodena, je še danes iztegnjena, da bi mnogo bolj obilno blagoslovila svoje ljudstvo, ki je na svetu. "In nikdar se ne pogube, in nihče jih ne iztrga iz moje roke." (Jan 10,28.)/480/ Duša, ki se je izročila Kristusu, je v njegovih očeh dragocenejša od vsega sveta. Zveličar bi zdržal vse smrtne muke na Golgoti tudi za rešitev ene same duše za svoje kraljestvo. Nikoli ne bo zapustil človeka, za katerega je umrl. Če se ga njegovi sledilci ne bodo sami odločili zapustiti, jih bo čvrsto držal.

V vseh naših skušnjavah imamo zanesljivega Pomočnika. Ne bo nas pustil same v boju s skušnjavami in s hudim, da bi nas na koncu zdrobila breme in žalost. Čeprav je sedaj še skrit smrtnikovim očem, lahko uho vere sliši njegov glas, ki govori: "Ne boj se, ker jaz sem s teboj. Jaz sem ... Živi in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke." (Iz 41,10; Raz 1,18.) Jaz sem zdržal vaše žalosti, okusil vaše boje, srečeval se z vašimi skušnjavami. Poznam vaše solze, ker sem tudi sam jokal. Poznam tudi bolečine, ki so tako globoke, da se ne morejo zaupati nobenenemu človeškemu ušesu. Ne mislite, da ste sami in zapuščeni. Čeprav vaša bolečina ni ganila nobene občutljive strune kakega srca na svetu, poglejte v mene in živite. "Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Iz 54,10.)

Kolikor koli lahko pastir ima rad svoje ovce, še bolj ljubi svoje sinove in hčere. Jezus ni samo naš pastir, temveč je "Oče večnosti". In pravi: "Poznam svoje in moje poznajo mene: kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam." (Iz 9,6; Jan 10,14.15.) Kakšna izjava je to - in sicer od edinorojenega Sina, ki je v Očetovem naročju, njega, za kogar je Bog oznanil, da je to mož, ki je njegov družabnik" (Zah 13,7.) - občestvo med njim in večnim Bogom je prispodoba občestva med Kristusom in njegovimi otroki na svetu!

Jezus nas zato ljubi, ker smo dar njegovega Očeta in nagrada za njegovo delovanje. Ljubi nas kot svoje otroke. Bralec, On te ljubi. Celo nebesa ne morejo podariti ničesar večjega in boljšega. Zato imej zaupanje.

Jezus je z bolečino mislil na ljudi po vsem svetu, ki so jih zapeljali lažni pastirji. Tisti, katere je hrepenel zbrati kakor ovce svoje paše, so razkropljeni med volkovi. Rekel je: "In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bo ena čreda, en pastir." (Jan 10,16.)

"Zato me Oče ljubi, ker jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.) To pomeni, da vas je moj Oče toliko ljubil,/483/ da zdaj mene še bolj ljubi, ker sem svoje življenje dal za vašo odrešitev. Jaz sem se prikupil svojemu Očetu s tem, da sem postal vaša zamena in porok, ker z daritvijo svojega življenja prevzemam vaše obveznosti in prestopke.

"Jaz dajem svoje življenje, da ga zopet vzamem. Nihče ga ne jemlje od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.18.) Medtem ko je bil kot smrtnik član pozemske družine, je bil kot Bog vir življenja za svet. Lahko bi se bil uprl prodiranju smrti in odklonil priti pod njeno oblast. Toda svoje življenje je prostovoljno daroval, da bi razkril življenje in nesmrtnost. On je nosil greh sveta, zdržal njegovo prekletstvo, daroval svoje življenje, da ljudem ne bi bilo treba za večno umreti. "Zares, On je nosil naše bolezni in si naložil naše bolečine. ... A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,4-6.)/Vse nas pozna po imenu. Pozna tudi hišo, v kateri živimo, in ve za ime vsakega njenega prebivalca. Včasih je dajal navodila svojim služabnikom, naj gredo v določeno ulico v določenem mestu in naj stopijo v določeno hišo in v njej najdejo eno njegovih ovac./479/

Jezus pozna vsako dušo tako dobro, kakor da je edina, za katero je Zveličar umrl. Bolečina vsake duše gane njegovo srce. Vsak klic na pomoč pride do njegovega ušesa. Prišel je, da bi pritegnil vse ljudi k sebi. Vabi jih: "Pojdite za menoj," njegov Duh pa vpliva na človeška srca, da bi jih pritegnil k sebi. Mnogi nočejo biti pritegnjeni. Jezus ve, kdo so ti. Prav tako pozna tiste, ki se z veseljem odzivajo njegovemu vabilu in so se pripravljeni prepustiti njegovi pastirski skrbi. Pravi: "Moje ovce poslušajo moj glas, in jaz jih poznam in za menoj hodijo." (Jan 10,27.) Skrbi za vsako od njih, kakor da je edina na vsem svetu.

"Svoje ovce kliče po imenu in jih vodi na pašo. ... In ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas." (Jan 10,3.4.) Pastir na Vzhodu ne žene svojih ovac pred seboj. Ne uporablja sile ali zastraševanja, temveč gre pred njimi in jih kliče. Te poznajo njegov glas in poslušajo klic. Tako ravna tudi Zveličar Pastir s svojimi ovcami. Pismo pravi: "Vodil si kakor čredo svoje ljudstvo po Mojzesu in Aronu." (Ps 77,20.) Jezus pravi po preroku: "Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti stanovitno izkazujem dobrotljivost." (Jer 31,3.) Nikogar ne sili, naj hodi za njim. Dalje pravi: "S človeškimi vrvicami sem jih vlekel, z vezmi ljubezni." (Oz 11,4.)

Niti strah pred kaznijo niti upanje na večno nagrado ne sili Kristusovih učencev hoditi za njim. Opazujejo Zveličarjevo neprimerljivo ljubezen, ki se je razodela v njegovem romanju po zemlji od betlehemskih jasli do golgotskega križa, zato jih njegov pogled privlači, mehča in kroti. V srcu se budi ljubezen vsem, ki jo opazujejo. Ti slišijo njegov glas in se podajo za njim.

Kakor gre pastir pred svojimi ovcami in se prvi sreča z nevarnostmi, tako ravna tudi Jezus s svojim ljudstvom. "Ko vse svoje ovce izpusti, gre pred njimi." (Jan 10,4.) Pot proti nebesom je posvečena z Zveličarjevimi stopinjami. Steza je lahko strma in robata, toda Jezus je že šel po njej. Njegova stopala so pohodila ostro trnje, da bi nam olajšal pot. Vsako breme, za katero smo poklicani, naj ga nosimo, ga je nosil tudi On.

Čeprav je Jezus odšel v nebesa v Božjo navzočnost in si deli vesoljski prestol, ni nič izgubil od svoje sočutne narave. Njegovo srce je tudi danes nežno in sočutno ter odprto za vsa človeška gorja. Roka, ki je bila prebodena, je še danes iztegnjena, da bi mnogo bolj obilno blagoslovila svoje ljudstvo, ki je na svetu. "In nikdar se ne pogube, in nihče jih ne iztrga iz moje roke." (Jan 10,28.)/480/ Duša, ki se je izročila Kristusu, je v njegovih očeh dragocenejša od vsega sveta. Zveličar bi zdržal vse smrtne muke na Golgoti tudi za rešitev ene same duše za svoje kraljestvo. Nikoli ne bo zapustil človeka, za katerega je umrl. Če se ga njegovi sledilci ne bodo sami odločili zapustiti, jih bo čvrsto držal.

V vseh naših skušnjavah imamo zanesljivega Pomočnika. Ne bo nas pustil same v boju s skušnjavami in s hudim, da bi nas na koncu zdrobila breme in žalost. Čeprav je sedaj še skrit smrtnikovim očem, lahko uho vere sliši njegov glas, ki govori: "Ne boj se, ker jaz sem s teboj. Jaz sem ... Živi in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke." (Iz 41,10; Raz 1,18.) Jaz sem zdržal vaše žalosti, okusil vaše boje, srečeval se z vašimi skušnjavami. Poznam vaše solze, ker sem tudi sam jokal. Poznam tudi bolečine, ki so tako globoke, da se ne morejo zaupati nobenenemu človeškemu ušesu. Ne mislite, da ste sami in zapuščeni. Čeprav vaša bolečina ni ganila nobene občutljive strune kakega srca na svetu, poglejte v mene in živite. "Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Iz 54,10.)

Kolikor koli lahko pastir ima rad svoje ovce, še bolj ljubi svoje sinove in hčere. Jezus ni samo naš pastir, temveč je "Oče večnosti". In pravi: "Poznam svoje in moje poznajo mene: kakor Oče mene pozna in jaz Očeta poznam." (Iz 9,6; Jan 10,14.15.) Kakšna izjava je to - in sicer od edinorojenega Sina, ki je v Očetovem naročju, njega, za kogar je Bog oznanil, da je to mož, ki je njegov družabnik" (Zah 13,7.) - občestvo med njim in večnim Bogom je prispodoba občestva med Kristusom in njegovimi otroki na svetu!

Jezus nas zato ljubi, ker smo dar njegovega Očeta in nagrada za njegovo delovanje. Ljubi nas kot svoje otroke. Bralec, On te ljubi. Celo nebesa ne morejo podariti ničesar večjega in boljšega. Zato imej zaupanje.

Jezus je z bolečino mislil na ljudi po vsem svetu, ki so jih zapeljali lažni pastirji. Tisti, katere je hrepenel zbrati kakor ovce svoje paše, so razkropljeni med volkovi. Rekel je: "In imam še drugih ovac, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas, in bo ena čreda, en pastir." (Jan 10,16.)

"Zato me Oče ljubi, ker jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.) To pomeni, da vas je moj Oče toliko ljubil,/483/ da zdaj mene še bolj ljubi, ker sem svoje življenje dal za vašo odrešitev. Jaz sem se prikupil svojemu Očetu s tem, da sem postal vaša zamena in porok, ker z daritvijo svojega življenja prevzemam vaše obveznosti in prestopke.

"Jaz dajem svoje življenje, da ga zopet vzamem. Nihče ga ne jemlje od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.18.) Medtem ko je bil kot smrtnik član pozemske družine, je bil kot Bog vir življenja za svet. Lahko bi se bil uprl prodiranju smrti in odklonil priti pod njeno oblast. Toda svoje življenje je prostovoljno daroval, da bi razkril življenje in nesmrtnost. On je nosil greh sveta, zdržal njegovo prekletstvo, daroval svoje življenje, da ljudem ne bi bilo treba za večno umreti. "Zares, On je nosil naše bolezni in si naložil naše bolečine. ... A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas." (Iz 53,4-6.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

53. Zadnje potovanje iz Galileje
Temeljno besedilo Luk 9,51-56; 10,1-24.


Čim bolj se je približeval konec Kristusove službe, tem bolj se je spremenil način njegovega delovanja. Doslej se je poskušal izogniti vsakemu vznemirjenju in javnosti. Zavračal je spoštovanje ljudstva in hitro odšel drugam, če je opazil, da se je navdušenje zanj preveč razvnelo. Vedno znova je ljudem ukazal, naj ga ne razglašajo za Kristusa.

Med praznikom šotorov je pripotoval v Jeruzalem na hitro in skrivoma. Ko so ga bratje silili, naj se pokaže javno kot Mesija, jim je odgovoril: "Moj čas še ni prišel." (Jan 7,6.) Neopazno je pripotoval v Jeruzalem in stopil v mesto nenajavljen in ne da bi mu ljudstvo izkazalo čast. Na njegovem zadnjem potovanju pa ni bilo tako. Jeruzalem je bil zapustil za določen čas zaradi hudobnih namenov duhovnikov in rabinov. Vanj se je vračal po najbolj prometni in daljši poti, in svoj prihod napovedal, kar se poprej nikoli ni zgodilo. Šel je naproti prizorišču svoje velike daritve, na kar je morala biti usmerjena pozornost ljudstva.

"In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov." (Jan 3,14.) Kakor so bili vsi pogledi Izraelcev uprti v povzdignjeno kačo kot simbol njihove ozdravitve, tako naj bi bili usmerjeni vsi pogledi na Kristusa, daritev, ki prinaša zveličanje izgubljenemu svetu.

Njegovi bratje so imeli napačno predstavo o Mesijevem delu in pomanjkljivo zaupanje/485/ v Jezusov božanski značaj, zato so ga nagovarjali, naj se na praznik šotorov javno predstavi ljudstvu. Sedaj so ga s podobnim pojmovanjem učenci hoteli zadržati pred potovanjem v Jeruzalem. Spomnili so se njegovih besed o tem, kaj se mu bo tam zgodilo, in so vedeli za smrtno sovraštvo verskih voditeljev, zato bi ga bili radi odvrnili od tega potovanja.

Za Kristusovo srce je bilo težko dalje potovati zato, ker je poznal strah, razočaranje in nevero svojih ljubljenih učencev. Težko mu jih je bilo voditi v tesnobo in obup, ki sta jih čakala v Jeruzalemu. Satan je bil pripravljen planiti na Sina človekovega s skušnjavami. Zakaj naj bi zdaj šel v Jeruzalem v zanesljivo smrt? Povsod okrog njega so živeli ljudje lačni kruha življenja. Na vsakem koraku so ležali trpini, ki so čakali na njegovo besedo ozdravljenja. Delo, ki naj bi ga opravil evangelij njegove milosti, se je šele komaj začelo, On pa je bil v najboljši moški dobi. Zakaj torej ne bi odšel v velika polja tega sveta in sam oznanjal sporočilo milosti in delil svojo ozdravljajočo moč? Zakaj naj se ne bi sam veselil tega, da bi prinašal luč in srečo ljudem, ki ždijo v temi in žalosti? Zakaj naj bi prepustil žetev učencem, katerih vera je tako slabotna, njihovo dojemanje tako težavno in so pri delu tako počasni? Zakaj naj bi se srečal s smrtjo in zapustil delo, ki se je šele začelo razvijati? Sovražnik, ki mu je nasprotoval že v puščavi, ga je sedaj napadel s silovitimi in zvitimi skušnjavami. Če bi bil Jezus popustil samo za trenutek, če bi bil samo za las zavil s svoje poti, da bi se rešil, bi Satanove sile slavile zmago, svet pa bi bil izgubljen.

Toda Jezus je trdno nameril "svoje obličje na pot v Jeruzalem". (Luk 9,51.) Očetova volja je bila edini zakon njegovega življenja. Že v svojem otroštvu je ob obisku templja rekel Mariji: "Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Luk 2,49.) V Kani, kjer je Marija želela, da bi razodel svojo čudodelno moč, se je njegov odgovor glasil: "Moja ura še ni prišla." (Jan 2,4.) Enako je odgovoril tudi svojim bratom, ko so ga nagovarjali, naj gre na praznovanje. V Božjem velikem načrtu pa je bil določen čas njegovega darovanja za grehe ljudi, in ta čas naj bi kmalu prišel. Ne bo odnehal, niti se ne bo obotavljal. Njegovi koraki so usmerjeni proti Jeruzalemu, kjer so njegovi sovražniki dolgo kovali zaroto, da mu vzamejo življenje; sedaj pa ga želi položiti. Trdno se je odločil iti naproti mučenju, samoodpovedi, zavrnitvi, obsodbi in smrti.

"In pošlje poslance pred svojim obličjem; in ti gredo in pridejo v vas Samarijanov, da mu pripravijo prenočišče." (Luk 9,52.)/486/ Ampak ljudje ga niso hoteli sprejeti, ker je potoval v Jeruzalem. To so si razlagali tako, da Kristus bolj ljubi Jude, katere so ogorčeno sovražili. Če bi bil prišel obnovit tempelj in bogoslužje na gori Garizim, bi ga drage volje sprejeli; toda nameraval je v Jeruzalem, zato mu niso želeli izkazati gostoljubnosti. Niso dojeli, da so od svojih vrat odgnali najboljši nebeški dar. Jezus je prosil ljudi, naj ga sprejmejo, prosil jih je za usluge, da bi se jim lahko približal in jih obsul z najbogatejšimi blagoslovi. Za vsako izkazano prijaznost je vračal z veliko bolj dragoceno milostjo. Samarijani pa so vse to izgubili zaradi svojih predsodkov in pobožnjaštva.

Jakob in Janez, Kristusova poslanca, sta bila zelo jezna zaradi žalitve povzročene njunemu Gospodu. Bila sta ogorčena, ker so Samarijani tako grobo ravnali z njim, ki jim je izkazal čast s svojo navzočnostjo. Pred kratkim sta bila z njim na Gori spremenjenja in videla, kako ga je poveličal Bog in kako sta ga spoštovala Mojzes in Elija. Menila sta, da tako izraženo nespoštovanje, ki so ga pokazali Samarijani, ne sme ostati brez kazni.

Ko sta se vrnila h Kristusu, sta mu ponovila besede ljudi in poročala, da so mu celo odrekli prenočišče. Menila sta, da mu je povzročena velika krivica, in gledaje na goro Karmel v daljavi, kjer je Elija pobil lažne preroke, sta rekla: "Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?" (Luk 9,54.) Bila sta presenečena, ko sta opazila, kako so njune besede zabolele Jezusa; še bolj pa sta bila presenečena zaradi graje, ki sta jo morala poslušati: "Ne veste, kakšnega duha ste. Sin človekov namreč ni prišel človeških duš pogubljat, ampak reševat." (Luk 9,55.56.) Potem je odšel v drugo vas.

Kristusovo poslanstvo ni koga siliti, naj ga sprejme. Satan in z njegovim duhom spodbujeni ljudje poskušajo izvajati nasilje nad vestjo ljudi. Ljudje, ki so se zedinili s hudobnimi angeli, izvajajo pod pretvezo gorečnosti za pravico nasilje nad svojimi bližnjimi, da bi jih spreobrnili k njihovim verskim nazorom. Kristus pa vedno razodeva usmiljenje, vedno si prizadeva pridobiti ljudi z razodevanjem svoje ljubezni. Ne prenaša nobenega tekmeca v srcu in ne sprejema delne službe; želi pa prostovoljno službo, prostovoljno izročitev srca, spodbujeno z ljubeznijo. Ni bolj očitnega dokaza, da imamo Satanovega duha, kakor je nagnjenje, da bi škodovali njim in uničili nje, ki ne cenijo našega dela in delujejo proti našim zamislim./487/

Vsako človeško bitje - s telesom, dušo in duhom - je Božja lastnina. Kristus je umrl, da bi odrešil vse. Nič ne more biti bolj žaljivo za Boga, kakor če ljudje v verskem zanesenjaštvu povzročajo trpljenje njim, ki so odkupljeni z Zveličarjevo krvjo.

"In se odpravi odtod in pride v Judejsko pokrajino in za Jordan. In snidejo se zopet množice k njemu, in kakor je imel navado, jih je zopet učil." (Mar 10,1.)

V Pereji, pokrajini na nasprotni strani Jordana, je Kristus preživel večji del zadnjih mesecev svoje službe. Tudi tukaj se je ljudstvo v velikem številu zbiralo okrog njega kakor nekoč v Galileji v začetku njegove službe. Tukaj je ponovil večji del svojih prvih naukov.

Kakor je poslal dvanajstere, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kakor je poslal dvanajstere, tako je kmalu izbral še "drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred svojim obličjem v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti". (Luk 10,1.) Ti učenci so bili nekaj časa pri njem, da so se pripravili za svoje delo. Ko so bili dvanajsteri poslani na svoje prvo samostojno poslanstvo, so ti drugi učenci spremljali Jezusa na potovanjih po Galileji. Tako so imeli prednost družiti se z njim in dobiti nauke osebno od njega. Sedaj naj bi tudi ta številna skupina odšla na pot in opravljala svoje posebno poslanstvo.

Navodila, ki jih je Jezus dal sedemdeseterim, so bila podobna tem, ki jih je dal dvanajsterim, razen ukaza, naj ne hodijo v poganska ali samarijanska mesta. Čeprav so ga Samarijani pravkar zavrnili, je njegova ljubezen do njih ostala nespremenjena. Ko so sedemdeseteri odšli v njegovem imenu, so najprej obiskali samarijska mesta.

Zveličarjev osebni obisk Samariji in poznejša pohvala usmiljenega Samarijana, kakor tudi hvaležno veselje gobavca Samarijana, ki se je edini od desetih vrnil in se Kristusu zahvalil, so imeli velik pomen za učence. Ta nauk se je vrezal globoko v njihova srca. V svojem naročilu pred vnebohodom je Jezus omenil Samarijo skupaj z Jeruzalemom in Judejo kot kraje, kjer naj bi najprej oznanjali evangelij. Njegovo poučevanje jih je pripravilo za opravljanje tega naročila. Ko so prišli v Samarijo v imenu svojega Učitelja, so tam našli ljudi pripravljene, da jih sprejmejo. Samarijani so slišali za Kristusove besede pohvale in o njegovih usmiljenih dejanjih ljudem iz njihovega naroda. Uvideli so, da je kljub njihovemu grobemu ravnanju gojil zanje samo misli polne ljubezni, in to je osvojilo njihova srca. Po njegovem vnebohodu so z dobrodošlico pozdravili Zveličarjeve poslance, in učenci so spravili dragoceno žetev med njimi, ki so bili nekoč njegovi najbolj ogorčeni sovražniki./488/ "Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico. In v njegovo ime bodo upali pogani." (Iz 42,3; Mat 12,21.)

Kakor je nekoč Jezus ukazal dvanajsterim, naj se ne vsiljujejo, kjer niso dobrodošli, je ukazal tudi sedemdeseterim. "A v katero koli mesto pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: Tudi prah iz vašega mesta, ki se nam je nog prijel, otresamo na vas; toda vedite to, da se je približalo Božje kraljestvo." (Luk 10,10.11.) Tega naj ne delajo z jezo ali zaradi ražzaljene časti, temveč da bi jim pokazali, kako žalostno je zavrniti Gospodovo sporočilo ali njegove poslance. Zavrniti Gospodove služabnike pomeni zavrniti samega Kristusa.

Jezus je še pristavil: "Pravim vam, da bo Sodomi tisti dan lažje nego temu mestu." (Luk 10,12.) Nato je razmišljal o galilejskih mestih, v katerih je deloval dalj časa. Globoko žalosten je vzkliknil: "Gorje ti, Korazin! Gorje ti, Betsajda! Zakaj ko bi se v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se bila davno, v raševniku in pepelu sedeč, spokorila. Ali Tiru in Sidonu bo lažje na sodbi nego vama. In ti, Kafarnaum, ali nisi bil povzdignjen do neba? A pahnjen boš do pekla." (Luk 10,13-15.)

Tem trgovskim mestom ob Genezareškem jezeru so bili ponujeni najbogatejši nebeški blagoslovi. Dan za dnem je Knez življenja prihajal tja in odhajal od tam. Božja slava, katero so želeli videti preroki in kralji, je zasijala nad množico, ki je Zveličarja spremljala povsod. Vendar pa so zavrgli nebeški dar.

Rabini pa so z veliko preudarnostjo opozarjali ljudstvo, naj ne sprejema novih naukov, ki jih podaja ta novi učitelj; kajti njegove teorije in ravnanja so v nasprotju z nauki očetov. Ljudstvo je zaupalo temu, kar so učili duhovniki in farizeji, namesto da bi hrepenelo, da bi zase razumelo Božjo besedo. Spoštovali so duhovnike in poglavarje, namesto da bi spoštovali Boga, in zavrgli so resnico, da bi lahko obdržali svoja izročila. Mnogi so bili navdušeni in skoraj prepričani, ampak niso se ravnali po svojem prepričanju in se niso prištevali h Kristusovim pristašem. Satan je vse dotlej napadal s svojimi skušnjavami, dokler se svetloba ni zdela kakor tema. Tako so mnogi zavrgli resnico, ki bi jih rešila.

Zvesta Priča pravi: "Glej, pri vratih stojim in trkam." (Raz 3,20.) Vsak opomin, graja in goreča prošnja v Božji besedi/489/ ali po njegovih poslancih je trkanje na vrata srca. To je Jezusov glas, ki prosi za vstop. Po vsakem prezrtem trkanju nagnjenje za odpiranje slabi. Če se danes prezre delovanje Svetega Duha, jutri ne bo tako močno. Srce postaja manj dovzetno in pada v pogubno stanje, v katerem se ne zaveda kratkosti življenja in neminljive večnosti po njem. Na sodbi ne bomo obsojeni zato, ker smo živeli v zmoti, ampak zaradi tega, ker smo zanemarili priložnosti, ki so nam jih pošiljala nebesa, da bi se naučili, kaj pravzaprav je resnica.

Kakor apostoli tako so tudi sedemdeseteri prejeli nadnaravne darove kot pečat poslanstva. Po opravljenem delu so se veseli vrnili, rekoč: "Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v tvojem imenu." (Luk 10,17.) Jezus jim je odgovoril: "Videl sem Satana, da je padel z neba kakor blisk." (Luk 10,18.)

Jezusovemu umu so bili predstavljeni dogodki iz preteklosti in prihodnosti. Videl je, kako je bil Lucifer vržen iz nebes; vnaprej je gledal prizore svojega smrtnega boja, ko bo pred vsemi svetovi razkrinkan sleparjev značaj. Slišal je vzklik "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Ta bo napovedal, da je odrešitev izgubljenega rodu za vedno zagotovljena, da so nebesa za vedno zaščitena pred Satanovimi obtožbami, prevarami in pretvezami.

Preko križa na Golgoti z njegovimi smrtnimi mukami in sramoto je Jezus vnaprej videl zadnji dan, ko bo knez sil teme doživel svoje uničenje na svetu, ki je bil tako dolgo popačen zaradi njegovega upora. Jezus je gledal za vedno končano delo zla in Božji mir, ki bo napolnil nebesa in zemljo.

Zato naj v prihodnosti Kristusovi sledilci gledajo na Satana kot premaganega sovražnika. Na križu naj bi Jezus zanje izbojeval zmago; želel je, da jo sprejmejo za svojo. Rekel je: "Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone, in oblast nad vso sovražnikovo silo, in nič vam ne bo škodovalo." (Luk 10,19.)

Vsemogočna moč Svetega Duha je zaščita za vsakega ponižnega človeka. Nobenemu, ki se spokori in v veri prosi za njegovo zaščito, Kristus ne bo dovolil pasti pod sovražnikovo moč. Zveličar je poleg njih, ki so v skušnjavi in težavah. Z njim ni neuspeha, izgube, nemogočega ali poraza; vse nam je mogoče po njem, ki nam daje moč. Ko pridejo skušnjave in preizkušnje,/490/ ne čakajte, da boste premagali vse težave, temveč glejte na svojega pomočnika Jezusa.

So kristjani, ki preveč razmišljajo..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

So kristjani, ki preveč razmišljajo in se pogovarjajo o Satanovi moči. Razmišljajo o sovražniku, molijo glede njega in govorijo o njem, in tako postaja v njihovi domišljiji vedno večji. Res je, da je Satan mogočno bitje; toda, hvala Bogu, imamo mogočnega Zveličarja, ki je hudobnega vrgel iz nebes. Satan je zadovoljen, ko poveličujemo njegovo moč. Zakaj se ne bi pogovarjali o Jezusu? Zakaj ne bi poveličevali njegove moči in ljubezni?

Mavrica obljube, ki obdaja prestol na višavah, večno priča o tem, da je Bog tako "ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jan 3,16.) To priča vesolju, da Bog nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva v njegovem boju z zlom. To je jamstvo za nas o moči in zaščiti, vse dokler bo obstajal prestol.

Jezus je še dodal: "Tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so vaša imena zapisana v nebesih." (Luk 10,20.) Ne veselite se, da imate moč, kajti tako utegnete pozabiti na svojo odvisnost od Boga. Varujte se, da vas ne prevzame pretirana samozadostnost in da ne boste delali v svoji moči namesto v duhu in moči svojega Učitelja. Jaz je vedno pripravljen sebi pripisati zasluge tudi za najmanjši uspeh, ki se doseže v delu. Jaz sprejema laskanje in se povišuje, in tako zanemarjamo drugim pokazati, da je Bog vse in v vsem. Apostol Pavel pravi: "Zakaj kadar sem slab, tedaj sem močan." (2 Kor 12,10.) Ko se zavemo svoje slabosti, se učimo zanašati na moč, ki ni naša. Nič ne more tako močno vplivati na srce kakor naša zavest o odvisnosti od Boga. Nič ne sega tako popolnoma do najglobljih srčnih spodbud kakor zavest o Kristusovi odpuščajoči ljubezni. Ko bomo vzpostavili z Bogom stik, nas bo prežela moč Svetega Duha, ki nas bo usposobila vzpostaviti dober odnos z bližnjimi. Tedaj se veselite, ker ste se po Kristusu povezali z Bogom in postali člani nebeške družine. Dokler bomo gledali nad sebe, bomo vedno jasno dojeli lastno nemoč. Čim manj bomo ugajali svojemu jazu, tem jasneje in popolneje bomo dojeli popolnost svojega Zveličarja. Kolikor trdneje se bomo povezali z virom svetlobe in moči, toliko večja svetloba nas bo obsevala in dobili bomo večjo moč za delo za Boga. Veselimo se, da smo eno z Bogom, eno s Kristusom in celotno nebeško družino./493/

Medtem ko so sedemdeseteri poslušali Kristusove besede, je Sveti Duh deloval na njihov um z živo resničnostjo ter zapisoval resnico na plošče srca. Čeprav jih je obdajala množica, so se počutili, kakor da so sami z Bogom.

Jezus se je srčno veselil, ker je spoznal, da so dojeli pomen tega trenutka. Zato je dejal: "Hvalim te, Oče, Gospodar neba in zemlje, da si to skril modrim in razumnim in razodel nedoraslim; da, Oče, ker tako je bila tvoja volja. Vse mi je izročil moj Oče, in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komur koli hoče Sin razodeti." (Luk 10,21.22.)

Ugledni ljudje sveta, tako imenovani veliki in modri, ne morejo z vso bahavo modrostjo dojeti Kristusovega značaja. Presojali so po njegovem zunanjem videzu, po ponižanju, ki ga je doletelo kot človeka. Ribičem in cestninarjem pa je bilo dano videti Nevidnega. Celo učenci niso mogli razumeti vsega, kar jim je Jezus želel razodeti, toda občasno, kadar so se podredili moči Svetega Duha, je bil njihov um razsvetljen. Dojeli so, da je v obleko človeškosti ogrnjen mogočni Bog prebival med njimi. Jezus se je veselil, da je bilo to spoznanje, ki ga niso imeli modri in pametni, razodeto tem ponižnim ljudem. Medtem ko jim je razlagal nauke starozakonskih spisov in jih uporabljal zase in svoje delo sprave, jih je pogosto predramil njegov Duh in jih dvignil v nebeško ozračje. Duhovne resnice, o katerih so govorili preroki, so razumeli jasneje kakor pa sami pisci. Odslej spisov Starega zakona niso brali kot nauk pismarjev in farizejev, ne kot izjave modrih že umrlih mož, temveč kot novo razodetje od Boga. Zagledali so njega, "ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi ga pa poznate, ker pri vas prebiva, in bo v vas". (Jan 14,17.)

Popolnejše razumevanje resnice si lahko pridobimo edino tako, da ohranjamo nežno in pokorno srce po Kristusovem Duhu. Duša mora biti očiščena nečimrnosti in ošabnosti ter osvobojena vsega, kar jo je prežemalo; samo Kristus mora vladati v njej. Človeško razumevanje je preveč omejeno, da bi dojelo spravo. Načrt odrešitve je tako daljnosežen, da ga modroslovje ne more pojasniti./494/ Vedno bo ostal skrivnost, ki je ne more dojeti niti najgloblje razmišljanje. Nauk o zveličanju se ne more pojasniti, lahko se ga spozna samo z izkušnjo. Samo ta, ki vidi svojo grešnost, lahko prepozna, kako dragocen je Zveličar.

Nauki, ki jih je razlagal Kristus, ko je počasi potoval iz Galileje proti Jeruzalemu, so vsebovali številna navodila. Ljudje so hrepeneče poslušali njegove besede. V Pereji kot tudi v Galileji ljudstvo ni bilo toliko pod oblastjo judovskega pobožnjaštva kakor v Judeji, zato je bil njegov nauk v njihovih srcih voljno sprejet.

V teh zadnjih mesecih svojega poslanstva je Kristus veliko govoril v prilikah. Duhovniki in rabini so ga vse bolj goreče preganjali, zato jim je svoje opomine ogrnil v simbole. Niso mogli zgrešiti njegovega pomena, vendar pa v njegovih besedah niso mogli najti ničesar, na čemer bi utemeljili svojo obtožbo proti njemu. V priliki o farizeju in cestninarju je molitev samozadovoljnosti: "Bog, zahvaljujem te, da nisem kakor drugi ljudje," (Luk 18,11.) v ostrem nasprotju s spokornikovo prošnjo: "Bog, milostljiv mi bodi grešniku." (Luk 18,13.) Tako je Kristus grajal hinavščino Judov. S slikovitim opisom nerodovitne smokve in velike večerje je napovedal nesrečo, ki bo kmalu zadela nespokorjeni narod. Ti, ki so zaničljivo zavrnili vabilo na evangeljsko pojedino, so slišali njegove opozorilne besede: "Kajti pravim vam, da nobeden onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusijo moje večerje." (Luk 14,24.)

Učencem dani nasveti so bili zelo dragoceni. Priliki o vztrajni vdovi in prijatelju, ki je v nočnih urah prosil za kruh, sta podkrepili njegove besede: "Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo." (Luk 11,9.) Mnogokrat se je njihova omahujoča vera okrepila s spominom na Kristusove besede: "Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša? Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem." (Luk 18,7.8.)

Kristus je ponovil tudi čudovito priliko o izgubljeni ovci. Njen pomen pa je še razširil v prilikah o izgubljenem srebrniku in izgubljenem sinu. Učenci še niso mogli popolnoma razumeti teh dragocenih naukov, toda po izlivanju Svetega Duha, ko so videli žetev poganov in zavistno jezo Judov, so bolje razumeli nauk o izgubljenem sinu in izkusili veselje Kristusovih besed: "Treba pa se je bilo veseliti in radovati;/495/ zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel." (Luk 15,32.24.) Ko so odšli na delo v Učiteljevem imenu in se srečevali z očitki, siromaštvom in preganjanjem, so dobivali moč s ponavljanjem njegovega naročila, ki ga je spregovoril na svojem zadnjem potovanju: "Ne boj se, mala čreda! Kajti vaš Oče je sklenil dati vam kraljestvo. Prodajte svoje imetje in dajajte miloščino. Napravite si mošnje, ki ne ostare, zaklad, ki ne izgine, v nebesih, kjer se tat ne približuje in tudi molj ne razjeda. Kajti kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce." (Luk 12,32-34.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!