Ellen G. White: Hrepenenje vekov

54. Usmiljeni Samarijan
Temeljno besedilo Luka 10,25-37.


S priliko o usmiljenem Smarijanu je Kristus ponazoril naravo prave vere. Pokazal je, da to niso verski sistemi, nauki ali obredi, temveč dejanja ljubezni in opravljanje najboljšega bližnjim v pravi dobroti.

Medtem ko je Kristus učil ljudstvo, je vstal učitelj postave in, izkušajoč ga, rekel: "Učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" (Luk 10,25.) Velika množica ljudi je napeto pričakovala odgovor. Duhovniki in rabini so mislili Kristusa spraviti v zadrego z vprašanjem, ki ga bo postavil ta učitelj postave. Zveličar pa se ni spuščal v razpravo. Odgovor je zahteval od vpraševalca. "V zakonu kaj je pisano? Kako bereš?" (Luk 10, 26.) Judje so še obtoževali Jezusa, da se površno vede do zapovedi, ki so bile dane na Sinaju. Ta pa je vprašanje zveličanja povezal prav z izpolnjevanjem Božjih zapovedi.

Učitelj postave je rekel: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti, svojega bližnjega pa kakor samega sebe." Jezus mu je odvrnil: "Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš." (Luk 10,27.28.)

Učitelj postave ni bil zadovoljen s farizejskim stališčem in dejanji. Proučeval je Pisma s hrepenenjem, da bi zvedel njihov resnični pomen. To ga je življenjsko zanimalo, zato je iskreno vprašal: "Kaj naj storim?" V svojem odgovoru, v katerem je pojasnil zahteve Božjih zapovedi,/497/ se je izognil množici obrednih predpisov. Tem ni posvečal nobene pozornosti, temveč je omenil dve veliki načeli, na katerih stoji vsa postava in preroki. Ta odgovor, ki ga je Kristus pohvalil, je postavil Zveličarja v ugodni položaj pred rabini. Niso ga mogli obsoditi, ker je odobril to, kar je poudaril neki razlagalec postave.

"To delaj in živel boš," je rekel Jezus. Pokazal je zapovedi kot božansko celoto in s tem naukom poudaril, da ni mogoče eno zapoved izpolnjevati, druge pa prestopati, ker jih vse prežema isto načelo. Človekova usoda se bo določala po njegovi poslušnosti vsem zapovedim. Najvišja ljubezen do Boga in nepristranska ljubezen do človeka sta načeli, ki ju moramo uresničiti v življenju.

Učitelj postave je ugotovil, da je prestopnik zapovedi. O tem so ga prepričale Kristusove preiskovalne besede. Ni uresničeval pravičnosti zapovedi, za katero je trdil, da jo razume. Ni razodeval ljubezni do bližnjih. Od njega se je zahtevalo spokorjenje, toda namesto da bi se spokoril, se je poskušal opravičiti. Namesto da bi priznal resnico, je želel pokazati, kako težko je izpolnjevati zapovedi. Tako je upal, da si bo mogel pomiriti vest in se opravičiti v očeh ljudstva. Zveličarjeve besede so pokazale, da je bilo njegovo vprašanje odveč, ker je lahko sam odgovoril nanj. Vendar je učitelj postavil še eno vprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Luk 10,29.)

To vprašanje je med Judi povzročalo neskončno razpravljanje. Nobenega dvoma ni bilo glede odnosa do poganov in Samarijanov. Ti so bili tujci in sovražniki. Toda kakšne razlike naj delajo med ljudmi svojega naroda in med družbenimi sloji? Koga naj duhovnik, rabin in starešina štejejo za svojega bližnjega? V življenju so opravljali razne obrede za svoje očiščenje. Menili so, da jih lahko dotik z nešolano in malomarno množico oskruni, kar zahteva mučne napore za njihovo očiščenje. Ali naj "nečistega" imajo za bližnjega?

Jezus ponovno ni dovolil biti potegnjen v razpravo. Ni obsodil pobožnjaštva tistih, ki so prežali nanj, da bi ga obsodili. S preprosto zgodbo je poslušalcem prikazal prizor v nebesih rojene izlivajoče ljubezni, ki je ganila srca in iz učitelja postave izvlekla priznanje resnice.

Najboljši način za odstranitev teme je spustiti vanjo luč. Najboljši način za odstranitev zmote je podati resnico. Pojavitev Božje ljubezni razgalja popačenost in greh srca, ki rado sebe naredi za življenjsko središče./498/

Jezus je rekel: "Neki človek je šel iz Jeruzalema dol v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo, pustivši ga napol mrtvega. Po naključbi pa pride neki duhovnik dol po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo. Enako pa pride tudi levit na tisto mesto, in ko ga vidi, gre mimo." (Luk 10,30-32.) To ni bila izmišljena zgodba, temveč dejanski dogodek, ki se je zgodil natanko tako, kakor je bil podan. Duhovnik in levit, ki sta šla mimo tega človeka, sta bila med množico, ki je poslušala Kristusove besede.

Pri potovanju iz Jeruzalema v Jeriho je moral potnik potovati skozi Judejsko puščavo. Pot je vodila skozi neko divjo skalnato kotlino, v kateri so ropali razbojniki, zato je bila pogosto prizorišče nasilja. V tem kraju je bil potnik napaden, odvzeto mu je bilo vse, kar koli je bilo kaj vrednega, k temu so ga še ranili in pretepli ter napol mrtvega pustili ob poti. Med njegovim ležanjem je tod mimo prišel duhovnik in ga samo pogledal. Nato se je pojavil levit. Iz radovednosti, kaj se je zgodilo, je obstal in pogledal trpina. Vedel je, kaj je bilo treba storiti, vendar to ni bila prijetna dolžnost. Najbolj si je želel, da se sploh ne bi bil podal na to pot, tedaj mu namreč ne bi bilo treba videti tega ranjenca. Prepričeval se je, da se ga primer ne tiče.

Oba človeka sta bila v sveti službi in se imela za razlagalca Svetih spisov. Pripadala sta posebno izbranemu družbenemu sloju, ki naj bi bil Božji predstavnik za ljudstvo. Ta naj bi z njim sočustvoval, "ki more imeti potrpljenje z nevednimi in tavajočimi", (Heb 5,2.) da bi mogel voditi/499/ ljudi k razumevanju Božje velike ljubezni do človeštva. Delo, na katero sta bila poklicana, je bilo enako tistemu, ki ga je Jezus opisal za svoje, ko je rekel: "Gospodov Duh je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo." (Luk 4,18.)

Nebeški angeli opazujejo ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nebeški angeli opazujejo stisko Božje družine na svetu in so pripravljeni sodelovati z ljudmi pri odstranjevanju tlačenja in trpljenja. Bog je v svoji previdnosti pripeljal duhovnika in levita po poti, ob kateri je ležal ranjeni trpin, da bi mogla videti, kako mu je potrebna milost in pomoč. Vsa nebesa so pazila in želela videti, ali bo srce teh ljudi ganjeno s sočutjem v človeški nesreči. Zveličar je bil tisti, ki je poučeval Izraelce v puščavi. Iz oblakovega in ognjenega stebra jim je dajal nauk, ki se je zelo razlikoval od tega, ki ga je ljudstvo sedaj prejemalo od svojih duhovnikov in učiteljev. Usmiljene določbe postave so zajemale tudi živali, ki svojih potreb in trpljenja ne morejo ubesediti. O tem so bila dana Mojzesu navodila za izraelske otroke: "Ako srečaš vola svojega sovražnika ali osla, da je zašel, pripelji mu ga varno nazaj. Ako vidiš osla svojega sovražilca, da leži pod svojim tovorom, ne hodi mimo, ne da bi mu pomagal: rad mu pomozi z njim vred." (2 Mojz 23,4.5.) Toda s človekom, ki so ga ranili razbojniki, je Jezus podal primer brata v stiski. Koliko večje usmiljenje bi moralo čutiti njihovo srce do njega kakor do tovorne živali! Po Mojzesu so prejeli sporočilo, da je njihov "Gospod mogočni Bog, veliki, silni in grozni, ... ki se poteguje za pravdo sirote in vdove in ljubi tujca". (5 Mojz 10,17.18.) V skladnosti s tem je ukazal: "Zato ljubite tujca! Ljubi ga kakor samega sebe!" (5 Mojz 10,19; 3 Mojz 19,34.)

Job je rekel: "Na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, svoje duri sem odprl popotniku." (Job 31,32.) Ko sta prišla v Sodomo dva angela v človeški podobi, se je Lot priklonil ponižno do tal in rekel: "Glejta, moja gospoda, ustavita se, prosim, v hiši svojega hlapca, ter prenočita." (1 Mojz 19, 2.) Duhovniku in levitu je bil znan ta nauk, toda nista ga uresničevala v vsakdanjem življenju. Izobražena v šoli narodnega pobožnjaštva sta postala sebična, ozkosrčna in domišljava. Ko sta pogledala ranjenega človeka, nista mogla ugotoviti, ali pripada njihovi narodnosti ali ne. Pomislila sta samo, da bi utegnil biti Samarijan, in se oddaljila./500/

V njunem dejanju, kakor ga je opisal Jezus, ni učitelj postave našel ničesar, kar bi nasprotovalo temu, česar se je učil o zahtevah zapovedi. Zdaj pa mu je Jezus prikazal drug prizor.

Neki Samarijan je na svoji poti prišel do nesrečnika, ko ga je videl, se mu je ta zasmilil. Ni se vprašal, ali je tujec Jud ali pogan. Samarijan je dobro vedel, da bi mu Jud, če bi bili vlogi zamenjani, pljunil v obraz in bi ga prezirljivo zapustil. Toda ta misel ga ni omajala. Ni se pustil prestrašiti niti z mislijo, da se z daljšim zadrževanjem na tem kraju izpostavlja nevarnosti. Pred njim leži človek, ki ga je doletela nesreča, in to mu je zadostovalo. Slekel je svoje ogrinjalo, da bi ga pokril. Uporabil je olje in vino, ki ju je vzel osebno zase na pot, ter zavil rane in okrepil ranjenca. Potem ga je posadil na svojega osla in ga počasi, da tujcu ne bi še povečal bolečin, odpeljal z enakomernimi koraki do nekega gostišča. Tam je skrbno bedel nad njim in zanj skrbel vso noč. Ker se je bolnik zjutraj počutil bolje, si je Samarijan upal nadaljevati svojo pot. Toda preden je odpotoval, ga je izročil gostilničarjevi skrbi, plačal stroške in pustil zanj nekaj denarja. Vendar še vedno nezadovoljen s tem, kar je že storil, je poskrbel še za poznejše potrebe. Zato je naročil gostilničarju: "Skrbi zanj, in kar koli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem." (Luk 10,35.)

Ko je Jezus končal priliko, je uprl svoje oči v učiteljeve, in kakor da bi bral njegove misli, je rekel: "Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?" (Luk 10,36.)

Učitelj tudi po vsem tem ni hotel izgovoriti imena Samarijan. Odgovoril je: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje. Jezus mu pa veli: Pojdi, tudi ti delaj enako!" (Luk 10,37.)

Tako je bil za vse čase dan odgovor na vprašanje: "Kdo je moj bližnji?" Kristus je pokazal, da naš bližnji ni samo tisti, ki pripada naši cerkvi in veri. To nima nobene zveze z raso, barvo kože ali razredno razliko. Naš bližnji je vsaka oseba, ki ji je potrebna naša pomoč. Naš bližnji je vsaka oseba, ki jo je ranil in izmučil sovražnik. Naš bližnji je vsakdo, ki je Božja lastnina.

S priliko o usmiljenem Samarijanu...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

S priliko o usmiljenem Samarijanu je Jezus prikazal sebe in svoje poslanstvo. Satan je človeka prevaral, ranil, oropal in uničil ter ga pustil, da bi umrl. Toda Zveličar se je usmilil našega/503/ nebogljenega stanja. Zapustil je svojo slavo, da bi nas prišel rešit. Našel nas je umirajoče in se lotil našega primera. Ozdravil je naše rane. Ogrnil nas je z ogrinjalom svoje pravičnosti. Odprl nam je varno pribežališče in poskrbel za vse naše potrebe ter plačal stroške zanje. Umrl je, da bi nas odrešil. Pokazal je na svoj zgled in rekel svojim, ki hodijo za njim: "To vam zapovedujem, da se ljubite med seboj. Kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jan 15,17; 13,34.)

Učitelj postave je vprašal Jezusa: "Kaj naj storim?" Jezus je pokazal, da je ljubezen do Boga in bližnjega vrhunec pravičnosti. Zato je rekel: "To delaj in živel boš." (Luk 10,28.) Samarijan je poslušal naročilo svojega srca, ki je bilo usmiljeno in polno ljubezni, in s tem dokazal, da je izvrševalec postave. Kristus je ukazal učitelju: "Pojdi, tudi ti delaj enako!" (Luk 10, 37.) Od Božjih otrok se pričakuje, da tudi delajo, a ne samo govorijo. "Kdor pravi, da v njem ostaja, mora tudi tako živeti, kakor je On živel." (1 Jan 2,6.)

Danes je ta nauk ravno tako potreben svetu, kakor je bil v času, ko ga je Jezus izgovoril. Sebičnost in hladna formalnost sta skoraj ugasnila plamen ljubezni in izrinila čednosti, ki naj bi značaj naredila za prijetno dišavo. Mnogi, ki se imenujejo po njegovem imenu, so izgubili spred oči dejstvo, da morajo kristjani predstavljati Kristusa. Če ni prave samopožrtvovalnosti za blaginjo drugih v družinskem krogu, v soseščini, v cerkvi in kjer koli že smo, tedaj nismo kristjani, ne glede na to, kaj trdimo o sebi.

Kristus je svoj blagor združil z blaginjo človeškega rodu in nas poklical, naj se združimo z njim pri reševanju človeštva. Pravi: "Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte." (Mat 10,8.) Greh je največje zlo, naša naloga pa je imeti usmiljenje do grešnikov in jim pomagati. Mnogi, ki grešijo, čutijo svojo sramoto in brezumnost. Ti hrepenijo po ohrabrilnih besedah. Razmišljanje o svojih napakah in zmotah jih pripelje skoraj do obupa. Takih ljudi ne smemo zanemariti. Če smo kristjani, ne bomo šli mimo njih ali kar se da daleč izogibali tistih, ki jim je naša pomoč najbolj potrebna. Ko vidimo ljudi v stiski zaradi žalosti ali greha, ne smemo nikoli reči: "To se mene ne tiče."

"Takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti." (Gal 6,1.) Z vero in molitvijo odženite sovražnikovo moč. Govorite jim besede vere in ohrabrenja, ki bodo zdravilni obliž utrujenim in ranjenim ljudem. Mnogi, mnogi so potrti in razočarani/504/ v velikem življenjskem boju, medtem ko bi jih lahko besede ljubeznive ohrabritve pokrepčale, da bi zmagali. Nikoli ne bi smeli iti mimo kakega človeka, ki trpi, ne da bi ga poskušali poživiti s tolažbo, s katero nas je Bog potolažil.

Vse to ni nič drugega kakor izpolnitev načela zapovedi - načela, ki je prikazano v priliki o usmiljenem Samarijanu in jasno vidno v Jezusovem življenju. Njegov značaj razodeva pravi pomen zapovedi in kaže, kaj pomeni ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Ko Božji otroci kažejo usmiljenje, ljubeznivost in ljubezen do vseh ljudi, to priča o značaju nebeških zapovedi. Priča o dejstvu, da je "Gospodova postava popolna, oživlja dušo". (Ps 19,7.) Kdor koli opusti razodeti to ljubezen, prestopa zapovedi, za katere trdi, da jih spoštuje. Duh namreč, ki ga razodevamo svojim bratom, kaže, kakšen je naš duh do Boga. Božja ljubezen v srcu je edini vir ljubezni do naših bližnjih. "Ako kdo pravi: Boga ljubim, pa sovraži svojega brata, je lažnik; kdor namreč ne ljubi svojega brata, katerega vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi? Ljubljeni, ... če se ljubimo med seboj, ostaja Bog v nas in njegova ljubezen je dopolnjena v nas." (1 Jan 4,20.11.12.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

55. Brez zunanjega blišča
Temeljno besedilo Luk 17,20-22.


Nekateri od farizejev so prišli Jezusa vprašat: "Kdaj pride Božje kraljestvo?" (Luk 17,20.) Minila so že več kakor tri leta, odkar je Janez Krstnik oznanil sporočilo, ki je kakor glas trobente odmevalo po deželi: "Približalo se je nebeško kraljestvo." (Mat 3,2.) Ti farizeji pa dotlej še niso videli nobenega znamenja o ustanavljanju kraljestva. Mnogi teh, ki so zavrnili Janeza in na vsakem koraku nasprotovali Jezusu, so namigovali, da je njegovo poslanstvo propadlo.

Jezus jim je odgovoril: "Božje kraljestvo ne pride vzbujajoč pozornost; tudi ne poreko: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti glejte, Božje kraljestvo je sredi vas." (Luk 17,20.21.) Božje kraljestvo se začenja v srcu. Ne glejte sem ali tja, da bo katera pozemska sila napovedala njegov prihod.

Nato se je obrnil k učencem, rekoč: "Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega od dni Sina človekovega, in ne boste videli." (Luk 17,22.) Ker mojega poslanstva ne spremlja blišč tega sveta, ste v nevarnosti, da ne boste opazili njegove slave. Ne zavedate se, kolikšna je vaša sedanja prednost, ker imate med seboj njega, ki je življenje in luč ljudem, četudi je oblečen v človeškost. Prišli bodo dnevi, ko se boste hrepeneče spominjali priložnosti, ki jih sedaj uživate, namreč da hodite in se pogovarjate z Božjim Sinom.

Niti Jezusovi učenci zaradi svoje sebičnosti in pozemske naravnanosti/506/ niso mogli razumeti duhovne slave, ki jim jo je želel razodeti. Šele po Kristusovem vnebohodu k Očetu in izlivanju Svetega Duha na vernike so učenci popolnoma cenili Zveličarjev značaj in poslanstvo. Ko so bili krščeni s Svetim Duhom, so začeli dojemati, da so bili v neposredni navzočnosti Gospoda slave. Ko so se spomnili Kristusovih besed, se je njihov um odprl za razumevanje prerokovanj in smisla čudežev, ki jih je delal. Čudeži njegovega življenja so se vrstili pred njimi, in zdelo se je, kakor da so se prebudili iz spanja. Dojeli so, da je "Beseda postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta) polna milosti in resnice". (Jan 1,14.) Kristus je resnično prišel od Boga na grešni svet rešit padle Adamove sinove in hčere. Sedaj se učenci niso imeli za tako pomembne kakor poprej. Niso se naveličali ponavljati njegovih besed in dejanj. Njegovi nauki, ki so jih prej dojemali nejasno, so se jim sedaj zdeli kakor sveže razodetje. Sveto pismo je zanje postalo nova knjiga.

Učenci so s proučevanjem prerokovanj, ki so pričala o Kristusu, prišli v občestvo z Božanstvom in se učili od njega, ki je odšel v nebesa, da bi dokončal delo, ki ga je začel na svetu. Dojeli so, da v njem prebiva modrost, ki je brez božanske pomoči ne more razumeti nobeno človeško bitje. Potrebovali so pomoč njega, ki so ga napovedali kralji, preroki in pravični možje. Z začudenjem so vedno znova prebirali preroške spise o njegovem značaju in delu. Kako nejasno so razumevali preroške spise! Kako počasi so dojemali vzvišene resnice, ki so pričale o Kristusu! Ko so ga opazovali v njegovem ponižanju kot človeka med ljudmi, še niso mogli dojeti skrivnosti njegovega učlovečenja in dvojnega značaja njegove narave. Njihove oči so bile zaprte, tako da niso mogli popolnoma spoznati božanske narave v človeški. Ko pa jih je razsvetlil Sveti Duh, so hrepeneli, da bi ga lahko zopet videli in sedeli pri njegovih nogah. Kako zelo so si želeli, da bi lahko šli k njemu, da bi jim pojasnil Svete spise, ki jih niso mogli razumeti! Kako pozorno bi poslušali njegove besede! Kaj neki je Kristus imel v mislih, ko je rekel: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi." (Jan 16,12.) Kako goreče so si prizadevali, da bi vse to dojeli! Bili so žalostni, ker je bila njihova vera tako majhna,/507/ ker so bile njihove misli tako oddaljene od želenega cilja in jim ni uspelo razumeti.

Bog je poslal glasnika oznanit Kristusov prihod in usmerit pozornost judovskega naroda in sveta na njegovo poslanstvo, da bi se ljudje lahko pripravili za njegov sprejem. Izjemna osebnost, ki jo je napovedal Janez, je med njimi živela več kakor trideset let, a je v resnici niso poznali kot poslano od Boga. Učence je zajelo kesanje, ker so dovolili, da je prevladujoča nevera prežela tudi njihova mnenja in zameglila njihovo razumevanje. Luč sveta je svetila v temi, toda niso dojeli, od kod sijejo žarki. Sedaj so se spraševali, zakaj so se vedli tako, da jih je moral Kristus grajati. Mnogokrat so ponavljali njegove govore in mislili: Zakaj smo dovolili, da so nas posvetna razmišljanja in nasprotovanja duhovnikov in rabinov zmedla tako, da nismo dojeli, da prebiva med nami večji od Mojzesa in da nas je učil modrejši od Salomona? Kako gluha so bila naša ušesa in kako borno naše dojemanje!

Tomaž ni hotel verovati, preden ni položil svojega prsta na rano, ki so jo povzročili rimski vojaki. Peter je Jezusa zatajil, ko je bil ponižan in zavržen. Ti boleči spomini so jim bili sedaj razločno pred očmi. Sicer so bili z njim, a ga niso niti prepoznali niti cenili. Kako pretresena so bila njihova srca, ko so uvideli svojo nevero!

Ko so se sedaj duhovniki ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko so se sedaj duhovniki in poglavarji zedinili proti Kristusovim učencem, ko so jim sodili pred velikim zborom in jih zapirali, so se veselili, "da so bili spoznani za vredne trpeti sramoto za njegovo ime". (Dej 5,41.) Veselili so se, da lahko pred angeli in ljudmi dokažejo, da so spoznali Kristusovo slavo in želijo hoditi za njim, četudi ostanejo brez vsega.

Kakor je bilo v apostolskih časih, tako tudi danes človek brez razsvetljenja z božanskim Duhom ne more prepoznati Kristusove slave. Krščanstvo, ki popušča grehu in ljubi svet, ne more ceniti resnice in Božjega dela. Zato med njimi, ki si izbirajo lahko pot, slavo tega sveta in se prilagajajo svetu, ne najdemo Učiteljevih sledilcev. Hodijo namreč po stezi truda, ponižanja in zasmehovanja; so na čelu boja "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12.) Tudi danes jih/508/ napačno razumejo, prezirajo in zatirajo, kakor so jih v Kristusovih dneh duhovniki in farizeji.

Božje kraljestvo ne pride "vzbujajoč pozornost". Evangelij Božje milosti s svojim duhom samoodpovedi ne more nikoli biti v skladnosti z duhom tega sveta. Ti dve načeli sta si nasprotni. "Telesni človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14.)

Danes pa so v verskem svetu mnogi, ki menijo, da delajo za vzpostavitev Kristusovega kraljestva kot posvetne in svetovne vladavine. Našega Gospoda bi radi naredili za vladarja kraljestev tega sveta, za načelnika v njihovih sodbah, zakonodaji, palačah in trgovanju. Pričakujejo, da bi vladal z zakonitimi uredbami, ki temeljijo na človeški oblasti. Ker pa Kristus ne prebiva na svetu v človeški podobi, hočejo vladati namesto njega in izvajati zakone njegovega kraljestva. Vzpostavitev takšnega kraljestva so si želeli tudi Judje v Kristusovem času. Jezusa bi sprejeli, če bi bil pripravljen vzpostaviti posvetno kraljestvo, izvajati to, kar so sami imeli za Božje zapovedi, in če bi jih naredil za izvršitelje svoje volje in predstavnike svoje oblasti. Toda rekel je: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." (Jan 18,36.) Jezus ni hotel sprejeti pozemskega prestola.

Oblast, pod katero je živel Jezus, je bila pokvarjena in zatiralska. Povsod se je slišalo o zlorabah, kakršne so izsiljevanje, nestrpnost in zatiralska surovost. Toda Zveličar nikakor ni poskušal opraviti družbenih sprememb. Ni napadal narodnostnih zlorab, niti obsojal sovražnikov naroda. Ni se vmešaval v oblast ali upravo vladajočih. On, naš zgled, je bil zadržan do posvetnih oblasti. Ampak ne zaradi kake ravnodušnosti do človeških potreb, temveč zato, ker zunanji in človeški ukrepi niso zdravilo. Da bi bila sprememba učinkovita, mora zajeti vsakega posameznika in obnoviti njegovo srce.

Kristusovo kraljestvo se ne vzpostavlja s sklepi na zborovanjih, ne na zakonodajnih skupščinah, ne pod pokroviteljstvom veljavnih mož tega sveta, temveč z vsajevanjem Kristusove narave v človeško, po delovanju Svetega Duha. "A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime, ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga." (Jan 1,12.13.) To je edina moč,/509/ ki lahko povzdigne človeštvo. Človeški delež pri dokončanju tega dela je, da oznanja Božjo besedo in živi po njej.

Ko je apostol Pavel začel delovati v Korintu, v tem gosto naseljenem bogatem, pokvarjenem in z mnogimi poganskimi pregrehami omadeževanem mestu, je rekel: "Odločil sem se namreč, da ne bom vedel kaj drugega med vami razen Jezusa Kristusa in tega na križ razpetega." (1 Kor 2,2.) Ko je pozneje pisal nekaterim, ki so bili obremenjeni z najhujšimi grehi, je lahko rekel: "Ali umili ste se, ali posvečeni ste bili, ali opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Zahvaljujem svojega Boga vsekdar za vas, za Božjo milost, dano vam v Kristusu Jezusu." (1 Kor 6,11; 1,4.)

Kakor v Kristusovem času tako tudi danes vzpostavljanje Božjega kraljestva ni odvisno od njih, ki iščejo priznanje in podporo posvetnih oblastnikov in človeških zakonov, temveč od njih, ki v njegovem imenu oznanjajo ljudem duhovne resnice, kakršne bodo pri sprejemajočih uresničile Pavlovo doživetje: "S Kristusom sem na križ razpet. Živim pa ne več jaz, marveč Kristus živi v meni." (Gal. 2,20.) Tedaj bodo delali za blagor človeštva, kakor je delal apostol Pavel, ki je rekel: "Namesto Kristusa smo torej poslani, kakor da bi Bog opominjal po nas. Prosimo namesto Kristusa: Spravite se z Bogom." (2 Kor 5,20.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

56. Blagoslavljanje otrok


Temeljno besedilo Mat 19,13-15; Mar 10,13-16; Luk 18,15-17.


Jezus je vedno ljubil otroke. Rad je sprejemal njihovo otroško privrženost in odkritosrčno, nehlinjeno ljubezen. Hvalnice iz njihovih ust so zvenele kakor glasba v njegovih ušesih in osvežile njegovega duha še posebno, kadar je bil izmučen zaradi stika s hinavskimi in prekanjenimi ljudmi. Kjer koli je Zveličar hodil, povsod sta njegov blagi obraz in njegova prijaznost pridobivala ljubezen in zaupanje otrok.

Pri Judih je bila navada, da so matere prinašale otroke k rabinu, da bi jih blagoslovil, položivši roke nanje. Zveličarjevi učenci pa so menili, da je njegovo delo prepomembno, da bi ga tako motili. Ko so torej matere pripeljale otroke k njemu, so jih učenci nejevoljno opazovali. Otroke so imeli za premajhne, da bi lahko imeli kakšno korist od srečanja z Jezusom. Menili so, da bo nejevoljen zaradi njihove navzočnosti. Toda nejevoljen je bil zaradi učencev. Zveličar je razumel skrb in breme mater, ki so si prizadevale vzgojiti svoje otroke po Božji besedi. Slišal je njihove molitve in jih sam pritegnil k sebi.

Neka mati se je s svojim otrokom napotila k Jezusu in med potjo pripovedovala o svojem namenu znanki, ki si je tudi želela, da bi Jezus blagoslovil njenega otroka. Tako se je zbralo več mater s svojimi malčki. Nekateri od njih so že presegli zgodnje otroštvo/511/ in stopili v dobo mladosti. Jezus je dobrohotno poslušal njihove plašne s solzami izgovorjene prošnje. Toda počakal je, da bi videl, kako bodo z njimi ravnali učenci. Ko so ti, misleč, da mu bodo ugodili, začeli matere zavračati, jim je pokazal njihovo zmoto, rekoč: "Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim; zakaj takih je Božje kraljestvo." (Mar 10,14.) Otroke je vzel v naročje, nanje položil roke in jih blagoslovil, zaradi česar so tudi prišli.

Matere so bile potolažene. Domov so se vrnile okrepljene in blagoslovljene zaradi Kristusovih besed. Bile so opogumljene, da z novim veseljem nosijo svoje življenjsko breme in z upanjem delajo za svoje otroke. Današnje matere bi morale sprejeti njegove besede z enako vero. Kristus je tudi danes prav tako naš osebni Zveličar kakor nekoč, ko je živel kot človek med ljudmi. Še danes je pomočnik materam kakor nekoč, ko je jemal otroke v svoje naročje v Judeji. Otroci naših src so prav tako odkupljeni z njegovo krvjo, kakor so bili otroci takratnega časa.

Jezus pozna breme, ki leži na srcu vsake matere. On, čigar mati se je tudi borila s pomanjkanjem in bedo, sočustvuje z vsako materjo pri njenem težavnem delu. On, ki se je podal na dolgo pot, da bi osvobodil stiske ženo Kananičanko, bo storil prav toliko tudi za današnje matere. Njega, ki je vrnil edinca vdovi iz Naina in se je na križu v svojih smrtnih mukah spomnil na svojo mater, še danes gane materinska žalost. V vsaki žalosti in potrebi želi tolažiti in pomagati.

Matere naj pridejo s svojimi težavami k Jezusu. Pri njem bodo našle dovolj milosti, ki jim bo pomagala pri ravnanju z otroki. Vrata so odprta vsaki materi, ki želi položiti svoje breme pred Zveličarjeve noge. Ta, ki je rekel: "Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim," (Mar 10,14.) še vedno vabi matere, naj pripeljejo svoje malčke, da jih blagoslovi. Po veri matere, ki se v molitvi obrača k Bogu, lahko celo novorojenček v njenem naročju počiva v senci Vsemogočnega. Janez Krstnik je bil napolnjen z božanskim Duhom od svojega rojstva. Če želimo živeti v občestvu z Bogom, lahko tudi pričakujemo, da bo Sveti Duh oblikoval naše malčke od njihovih najbolj zgodnjih trenutkov.

Jezus je videl v otrocih, ki so prišli k njemu, bodoče ljudi, ki bodo postali dediči njegove milosti in prebivalci njegovega kraljestva, nekateri od njih pa celo mučenci zanj./512/ Vedel je, da ga bodo ti otroci veliko bolj pripravljeni poslušati in sprejeti za svojega Odrešenika kakor odrasli, od katerih so mnogi imeli posvetno modrost in zakrknjeno srce. S svojim poučevanjem se je spustil na njihovo raven. On, Veličastvo nebes, ni prezirljivo odgovarjal na njihova vprašanja. Svoje pomembne nauke je poenostavil tako, da so ustrezali otroškemu razumevanju. V njihove misli je posejal seme resnice, ki je pozneje vzklilo in obrodilo sad za večno življenje.

Še vedno drži, da so otroci najbolj dojemljivi za evangeljske nauke. Njihova srca so odprta za božanski vpliv in zmožna obdržati sprejete nauke. Majhni otroci so lahko kristjani z izkušnjami, ki ustrezajo njihovim letom. Potrebno jih je vzgajati v duhovnih stvareh, in starši naj bi jih na vse načine spodbujali, da bi se lahko njihov značaj razvijal po Kristusovem zgledu.

Očetje in matere morajo imeti svoje otroke za mlajše člane Gospodove družine, ki so jim zaupani, da jih vzgojijo za nebesa. Nauke, ki se jih sami učimo od Kristusa, moramo prenesti svojim otrokom tako, da jih mladi umi lahko dojamejo. Postopoma jim moramo odkrivati lepoto nebeških načel. Tako krščanski dom postaja šola, v kateri starši delajo kot pomožni učitelji, medtem ko je sam Kristus njihov glavni učitelj.

V delu za spreobrnitev naših otrok ne smemo pričakovati močnih čustev kot bistveni dokaz za prepričanje o grehu. Ni nujno niti vedeti za točen čas njihovega spreobrnjenja. Poučiti jih moramo, da svoje grehe izpovedo Jezusu, ga prosijo za odpuščanje in verujejo, da jim odpušča in jih sprejema, kakor je otroke takrat, ko je živel na svetu.

Ko mati vzgaja otroke, da so ji poslušni, ker jo ljubijo, dobijo najboljše začetne nauke o krščanskem življenju. Materina ljubezen predstavlja otroku Kristusovo ljubezen, in malčki, ki zaupajo materi in jo ubogajo, se učijo zaupati Zveličarju in mu biti poslušni.

Jezus je bil zgled tako otrokom kakor staršem. Govoril je kot tisti, ki ima oblast, in njegove besede je spremljala moč. Vendar pa v svojem ravnanju z grobimi in neobrzdanimi ljudmi ni bil nikoli neprijazen ali nevljuden. Kristusova milost vsadi v srce nebeško dostojanstvo in občutek za pravilno. Ublažuje vse, kar je grobo, in kroti vse, kar je surovo in nevljudno. Pod njenim vplivom se starši navajajo ravnati z otroki kot z razumnimi bitji, tako kakor si pač tudi sami želijo, da bi se ravnalo z njimi./515/

Starši, pri vzgoji otrok ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Starši, pri vzgoji otrok proučite nauke, ki jih je Bog dal v naravi. Kako bi gojili nagelj, vrtnico ali lilijo? Vprašajte vrtnarja, kako doseže, da vsaka vejica in vsak list tako lepo raste in se razvija v popolni skladnosti in lepoti. Povedal vam bo, da tega ni dosegel niti z grobim dotikom niti z nasilnim ravnanjem, ker bi s tem samo polomil nežne poganjke. To doseže z majhnimi mnogokrat ponavljajočimi se pozornostmi. Vlaži zemljo, ščiti mlade poganjke pred močnimi vetrovi in sončno pripeko, Bog pa nagrajuje vrtnarjevo skrbnost z bujno rastjo in cvetenjem. V ravnanju z otroki uporabljajte vrtnarjeve metode. Z nežnim dotikom, izkazovanjem prijazne pomoči si prizadevajte oblikovati njihov značaj po Kristusovem zgledu.

Opogumite se, da jasno pokažete ljubezen do Boga in bližnjih. Prava ljubezen se je štela za slabost ter se je zatirala in preprečevala, posledica tega pa je, da je na svetu toliko ljudi zakrknjenih src. Boljša narava teh ljudi je bila zadušena že v otroštvu; in če svetloba božanske ljubezni ne bo omehčala njihove hladne sebičnosti, bo njihova sreča za vedno uničena. Če želimo, da imajo naši otroci nežnega Jezusovega duha in naklonjenost, ki jo angeli razodevajo nam, moramo spodbujati njihove plemenite spodbude.

Učite otroke videti Kristusa v naravi. Vodite jih ven na odprto pod veličastna drevesa, v vrt in jih učite, da vidijo v vseh čudovitih stvarstvih izraz njegove ljubezni. Poučujte jih, da je On dal zakone, ki upravljajo z vsemi bitji, da je dal zakone tudi za nas, in da so ti zakoni dani za našo srečo in veselje./516/ Ne utrujajte jih z dolgimi molitvami in dolgočasnimi opomini, temveč jih z očitnimi nauki iz narave naučite poslušnosti Božjim zakonom.

Ko jih pridobite, da zaupajo v vas kot Kristusove sledilce, jih boste z lahkoto učili o veliki ljubezni, s katero nas je ljubil. Ko jim boste poskušali pojasniti zveličavne resnice in jih opozarjali na Kristusa kot osebnega Zveličarja, bodo poleg vas angeli. Gospod bo očetom in materam dal milost, da bodo pozornost svojih malčkov pritegnili z zgodbo o Betlehemskem otročičku, ki je resnično upanje sveta.

Ko je Jezus rekel učencem, naj ne branijo otrokom priti k njemu, je to govoril svojim sledilcem vseh časov: cerkvenim uslužbencem, pridigarjem, pomočnikom in vsem kristjanom. Jezus vabi otroke k sebi in nam ukazuje: "Ne branite jim!" (Mar 10,14.) S tem želi reči: Otroci bodo prišli k meni, če jim vi tega ne boste preprečili.

Ne popačite Jezusove podobe s svojim nekrščanskim značajem. Ne zadržujte otrok stran od njega s svojo hladnostjo in strogostjo. Nikoli jim ne dajte povoda za misel, da nebesa ne bodo prijeten prostor, če boste tam tudi vi. Ne govorite o verskih zadevah na način, ki ga otroci ne morejo razumeti, in ne ravnajte tako, kakor da se od njih ne pričakuje, da že v otroštvu sprejmejo Kristusa. Ne zapuščajte lažnega vtisa, da je Kristusova vera nekaj mračnega, in da se moramo, če želimo priti k Zveličarju, odpovedati vsemu, kar razveseljuje življenje.

Ko Sveti Duh spodbudi srca otrok, sodelujte v njegovem delu. Učite jih, da jih Zveličar vabi in da zanj ni večjega veselja kakor to, če se mu izročijo v cvetu in svežini svojih let.

Zveličar z neskončno nežnostjo opazuje ljudi, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Lasti si jih po zaslugi svoje ljubezni. Opazuje jih z nepopisnim hrepenenjem. Njegovo srce je široko odprto ne samo za otroke z najboljšim vedenjem, temveč tudi zanje, ki so podedovali slabe značajske lastnosti. Mnogi starši ne razumejo, koliko so odgovorni za te pomanjkljivosti svojih otrok. Nimajo dovolj nežnosti in modrosti, da bi se ukvarjali s tavajočimi, ki so zaradi njih postali takšni. Jezus pa z obžalovanjem opazuje take otroke. On pozna vse vzroke in posledice.

Krščanski delavec lahko postane Kristusovo orodje v vodenju takih otrok k Zveličarju. Z modrostjo in tankočutnostjo jih lahko priveže za svoje srce, lahko jih opogumi in jim da upanje ter po Kristusovi milosti lahko vidi njihov spremenjen značaj tako, da se zanje lahko reče: "Zakaj takih je Božje kraljestvo." (Mar 10,14.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

57. "Enega ti je še treba"
Temeljno besedilo Mat 19,16-22; Mar 10,17-22; Luk 18,18-23.


"In ko gre ven na cesto, pribeži eden k njemu, poklekne pred njim in ga vpraša: Dobri Učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" (Mar 10,17.)

Mladenič, ki je zastavil to vprašanje, je bil poglavar. Imel je veliko bogastvo in odgovorni položaj. Videl je, kakšno ljubezen je Kristus pokazal do pripeljanih otrok, s kolikšno nežnostjo jih je jemal v naročje. Zato se je v njegovem srcu vnela ljubezen do Zveličarja. Želel si je postati njegov učenec. Bil je tako globoko ganjen, da je stekel za Kristusom, ki se je bil podal na pot, pokleknil je ob njegovih nogah in mu iskreno ter resno zastavil vprašanje, ki je bilo tako pomembno zanj in za vse ljudi: "Dobri Učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" (Mar 10,17.)

Kristus mu je odgovoril: "Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog." (Mar 10,18.) Želel je preizkusiti njegovo iskrenost in ga spodbuditi, da mu pove, zakaj ga ima za dobrega. Ali je mladenič res dojel, da govori z Božjim Sinom? Kaj je bilo pristno čustvo njegovega srca?

Poglavar je imel visoko mnenje o svoji pravičnosti. Sploh ni dvomil, da mu kar koli manjka, vendar pa ni bil popolnoma zadovoljen. Hrepenel je po nečem, česar ni imel. Mar ga Jezus ne bi mogel blagosloviti, kakor je pravkar blagoslovil malčke, in bi s tem zadovoljil potrebo njegove duše?

V svojem odgovoru ga je Jezus opozoril na to, da je potrebna poslušnost Božjim zapovedim, če želi dobiti večno življenje. Naštel je nekatere od njih, ki govorijo o človekovi dolžnosti/518/ do bližnjih. Poglavar je odgovoril pritrdilno: "Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti; česa mi je še treba?" (Mat 19,20.)

Kristus je pogledal mladeniča v obraz, kakor da bi bral njegovo življenje in preiskoval njegov značaj. Ljubil ga je, zato mu je želel dati tisti mir, milost in veselje, ki bi bistveno spremenili njegov značaj. Dejal mu je: "Enega ti je še treba. Pojdi, prodaj, kar koli imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; ter pridi in hodi za menoj." (Mat 19,21.)

Kristusa je mladenič privlačil. Vedel je, da je bil iskren, ko je rekel: "Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti." (Mar 10,20.) Odrešenik mu je želel dati takšno dojemanje, ki bi ga usposobilo uvideti potrebo po izročitvi srca in krščanski dobroti. V njem je želel videti ponižno in skrušeno srce, ki se zaveda vzvišene ljubezni, ki naj jo da Bogu, in svoje pomanjkljivosti skrije v Kristusovi popolnosti.

Jezus je v tem poglavarju videl pomočnika, kakršnega je potreboval, če bi postal njegov sodelavec v delu zveličanja. Če bi se bil podredil Kristusovemu vodstvu, bi postal moč dobrega. Lahko bi postal opazen Kristusov predstavnik, ker je imel takšne sposobnosti, ki bi ga, če bi se zedinil z Zveličarjem, usposobile, da bi postal božanska moč med ljudmi. Ker je Kristus spoznal njegov značaj, ga je vzljubil. Ljubezen do Kristusa pa se je prebudila tudi v poglavarjevem srcu; kajti ljubezen rodi ljubezen. Jezus ga je želel videti kot svojega sodelavca. Želel ga je narediti podobnega sebi, za ogledalo, ki bi odsevalo podobnost Bogu. Želel je razviti odlike njegovega značaja in ga posvetiti Učiteljevi službi. Če bi se bil mladenič tedaj izročil Kristusu, bi se razvijal v ozračju njegove navzočnosti. Kako povsem drugačna bi bila njegova prihodnost, če bi se bil odločil tako!

Jezus je dodal: "Enega ti je še treba. Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj." (Luk 18,22; Mat 19,21.) Kristus je bral poglavarjevo srce. Manjkalo mu je samo eno, ampak to eno je bilo življenjsko načelo. Bila mu je potrebna Božja ljubezen v srcu. Če ta pomanjkljivost ne bo odpravljena, bo to imelo zanj usodne posledice; pokvarilo bo njegovo celotno naravo. Popuščanje pa bi krepilo sebičnost. Da bi lahko prejel Božjo ljubezen, bi moral premagati svojo brezmejno ljubezen do sebe.

Kristus je tega človeka preizkušal. Povabil ga je, naj izbere med nebeškimi zakladi in posvetno velikostjo. Če bi hodil za Kristusom, mu je bil nebeški zaklad zagotovljen. Ampak moral bi se odpovedati svojemu jazu; svojo voljo bi moral podrediti Kristusovemu nadzoru. Mlademu poglavarju je bila/519/ ponujena Božja svetost. Imel je prednost postati Božji sin in s Kristusom sodedič nebeškega zaklada. Moral pa bi vzeti nase križ in hoditi za Zveličarjem po poti samoodpovedi.

Kristusove besede so bile za...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristusove besede so bile za poglavarja resno povabilo: "Izberite si danes, komu boste služili." (Joz 24,15.) Izbira je bila prepuščena njemu. Jezus je hrepenel po njegovem spreobrnjenju. Pokazal mu je kužno liso v njegovem značaju in z velikim zanimanjem pričakoval njegovo odločitev, ko je mladenič pretehtaval vprašanje! Če se bo odločil hoditi za Kristusom, bo moral v vsem poslušati njegove besede. Moral bo opustiti vse svoje častihlepne načrte. S kako resnim in zaskrbljenim hrepenenjem in s kakšno lakoto duše je Zveličar opazoval mladeniča in upal, da bo odgovoril na vabilo Božjega Duha!

Kristus mu je pokazal edini pogoj, s katerim bi lahko dosegel popoln krščanski značaj. Njegove besede so bile besede modrosti, čeprav so se zdele stroge in zahtevne. Sprejeti jih in jih poslušati je bilo edino upanje za mladeničevo zveličanje. Njegov visoki položaj in bogastvo sta podzavestno, toda usodno vplivala na njegov značaj. Če bo to dvoje gojil, bo izrinil Boga iz njegove naklonjenosti. Prikrajšati Boga za malo ali veliko je pomenilo zadržati to, kar slabi njegovo moralno moč in učinkovitost; kajti če smo navezani na to, kar je posvetno, pa če je to še tako dvomljivo in ničvredno, nas bo to končno popolnoma obvladalo.

Mladenič je takoj dojel, kaj pomenijo Kristusove besede, in se ražzalostil. Ko bi bil dojel vrednost ponujenega daru, bi se hitro pridružil Kristusovim sledilcem. Bil je član spoštovanega judovskega Sveta, Satan pa ga je skušal z laskavimi možnostmi za prihodnost. Želel si je nebeški zaklad, hkrati pa si je želel začasne prednosti, ki mu jih bo omogočilo njegovo bogastvo. Žal mu je bilo, da so obstajali takšni pogoji; želel si je večno življenje, a ni bil pripravljen na žrtev. Cena večnega življenja se mu je zdela previsoka, zato je žalosten odšel. "Zakaj imel je mnogo premoženja." (Mar 10,22.)

Njegova trditev, da je izpolnjeval Božje zapovedi, je bila slepilo. Pokazal je, da je bilo bogastvo njegov malik. Ni mogel izpolnjevati Božjih zapovedi, dokler je svet zasedal prvi prostor v njegovih čustvih. Bolj je ljubil Božje darove kakor Darovalca. Kristus je mladeniču ponudil svoje prijateljstvo. "Hodi za menoj," mu je rekel. Toda Zveličar zanj ni bil vreden toliko kakor lasten ugled med ljudmi ali njegovo bogastvo. Zanj je bilo preveliko tveganje, da bi se odpovedal svojemu vidnemu pozemskemu bogastvu zaradi nevidnega nebeškega. Zavrnil je ponudbo večnega življenja in odšel; odtlej je častil svet./520/ Tisoči preživljajo enako izkušnjo; primerjajo Kristusa s svetom; in mnogi se odločijo za svet. Od Zveličarja se odvrnejo kakor mladenič, govoreč v svojem srcu: Tega ne želim imeti za svojega voditelja.

Kristusovo ravnanje z mladeničem je podano nam za nauk. Bog nam je dal pravila vedenja, po katerih se mora ravnati vsak njegov služabnik. Mednje spada poslušnost njegovim zapovedim; ne samo zunanja poslušnost, temveč takšna, ki prodira v življenje in se razodeva v značaju. Bog je dal za merilo svoj lasten značaj za vse, ki želijo postati prebivalci njegovega kraljestva. Samo ti, ki želijo postati Kristusovi sodelavci, samo ti, ki govorijo: Gospod, vse kar sem in imam, je tvoje - bodo priznani za Božje otroke. Vsi se morajo zavedati, kaj pomeni hrepeneti po nebesih, a jim vendar obrniti hrbet, ker nočejo izpolniti zahtevanih pogojev. Razmislite, kaj pomeni Kristusu reči "Ne". Poglavar je rekel: Ne, ne morem ti dati vsega. Ali govorimo tudi mi tako? Zveličar želi z nami podeliti delo, ki nam ga je zaupal Bog. Ponuja nam, da bi od Boga dana sredstva uporabljali za pospeševanje njegovega dela na svetu. Samo na ta način nas lahko reši.

Poglavarju je bilo zaupano bogastvo zato, da bi se izkazal kot zvesti oskrbnik; uporabil naj bi ga za blagor potrebnim. Prav tako danes podarja Bog ljudem sredstva in sposobnosti ter jim daje priložnosti, da bi bili njegovi pomočniki pri oskrbovanju siromašnih in trpečih. Ta, ki zaupane darove izkoristi tako, kakor je določil Bog, postaja Zveličarjev sodelavec. Pridobiva ljudi za Kristusa, ker je predstavnik njegovega značaja.

Njim, ki zasedajo kakor mladi poglavar visoke zaupne položaje in imajo veliko imetje, se zdi prevelika žrtev, da bi zaradi Kristusa zapustili vse. Vendar ravno to je merilo za vse, ki želijo postati njegovi učenci. Pomanjkljiva poslušnost je nesprejemljiva. Samoodpoved je jedro Kristusovih naukov. Mnogokrat se ti podajajo in zabičujejo z besedami, ki se zdijo zelo ukazovalne, ker ne obstaja nobena druga pot za rešitev ljudi kakor zavreči vse, kar bi jih pogubilo, če bi to gojili.

Ko Kristusovi sledilci vračajo Gospodu, kar je njegovo, si zbirajo zaklad, ki ga bodo prejeli, ko bodo slišali besede: "Dobro, vrli in zvesti hlapec, v malem si bil zvest, nad veliko te postavim; pojdi v veselje svojega Gospoda. (On pa) je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola." (Mat 25,21; Heb 12,2.) Veselje videti odrešene in za večno zveličane ljudi je nagrada hodečim po stopinjah Jezusa, ki je rekel: "Pridi in hodi za menoj!" (Mar 10, 21.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

58. "Lazar, pridi ven"
Temeljno besedilo Luk 10,38-42; Jan 11,1-44.


Lazar iz Betanije je bil eden najzvestejših Kristusovih učencev. Od njegovega prvega srečanja se je njegova vera vanj okrepila; srčno ga je ljubil in vedel je, da ga tudi Zveličar ljubi. Za Lazarja je Kristus naredil enega svojih največjih čudežev. Zveličar je blagoslavljal vse, ki so iskali njegovo pomoč; ljubi celotno človeško družino, toda z nekaterimi je povezan še s posebno nežnimi vezmi. S trdnimi vezmi naklonjenosti je bilo njegovo srce povezano z družino v Betaniji, zato je za enega njenih članov naredil svoje najčudovitejše delo.

V Lazarjevem domu se je Jezus večkrat odpočil. Zveličar sam ni imel lastnega doma; bil je odvisen od gostoljubnosti svojih prijateljev in učencev. Mnogokrat, ko je bil utrujen in je hrepenel po človeškem občestvu, je bil vesel, da se je lahko umaknil v ta mirni dom daleč stran od sumničenja in zavisti jeznih farizejev. Tukaj je bil iskreno dobrodošel in doživljal čisto in sveto prijateljstvo. Tukaj je lahko govoril preprosto in popolnoma svobodno, vedoč, da bodo njegove besede dojete in cenjene.

Naš Zveličar je znal ceniti spokojen dom in pozorne poslušalce. Hrepenel je po človeški nežnosti, vljudnosti in naklonjenosti. Vedno je bil pripravljen izkazovati velike blagoslove njim, ki so sprejemali nebeške nauke. Ko je množica spremljala Kristusa čez širna polja,/524/ jim je razodeval lepoto narave. Želel jim je odpreti oči njihovega razumevanja, da bi videli, kako Božja roka vzdržuje svet. Da bi v njih spodbudil občutek za spoštovanje Božje dobrote in dobrohotnosti, je usmeril pozornost poslušalcev na nežno padajočo roso, rahle plohe dežja in sončne žarke, ki obsevajo dobre in hudobne. Želel je, da bi se ljudje bolj zavedali pozornosti, ki jo Bog izkazuje človeškim orodjem, katera je ustvaril. Toda množica ni bila pripravljena poslušati tega, zato se je lahko Kristus v domu v Betaniji odpočil od težavnih spopadov v javnem življenju. Tu je lahko dovzetnim poslušalcem odprl knjigo Previdnosti. V teh pristnih pogovorih je poslušalcem razlagal to, česar ni poskušal povedati raznolični množici. Svojim prijateljem mu ni bilo treba govoriti v prilikah.

Ko jim je Kristus podajal čudovite nauke, je Marija sedela pri njegovih nogah kot spoštljiva in vdana poslušalka. Nekoč je pristopila h Kristusu Marta, ki je bila zaposlena s pripravo obeda, rekoč: "Gospod, ali ti nič ni mar, da me je moja sestra sámo pustila, da strežem? Reci ji torej, naj mi pomaga!" (Luk 10,40.) To je bilo ob Kristusovem prvem obisku Betanije. Zveličar in njegovi učenci so pravkar po napornem pešačenju prispeli iz Jeriha. Marta si je prizadevala, da bi se počutili udobno, in v svoji zaskrbljenosti pozabila na prijaznost, ki jo dolguje svojemu Gostu. Jezus ji je odgovoril z blagimi in potrpežljivimi besedami: "Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo; le eno pa je potrebno. Marija je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame." (Luk 10,41.42.) Marija je ohranila te dragocene besede iz Zveličarjevih ust v svojem srcu, besede, ki so ji bile dragocenejše od najdražjih pozemskih draguljev.

To "eno", kar je bilo potrebno Marti, je bil blag in predan duh, globlje hrepenenje po spoznanju o prihodnjem večnem življenju in nujno potrebne lastnosti za duhovni napredek. Bilo je potrebno, da manj skrbi za minljive stvari in bolj za te, ki bodo trajale večno. Jezus je želel poučiti svoje otroke, naj izkoristijo vsako priložnost, da bi si pridobili to spoznanje, ki jih bo zmodrilo za zveličanje. Kristusovo delo potrebuje pozorne in odločne sodelavce. Martam, ki imajo gorečnost za delo na verskem področju, je na voljo široko polje. Toda najprej naj z Marijo sedijo pri Jezusovih nogah! Marljivost, urnost in moč naj bodo posvečene s Kristusovo milostjo, potem bo takšno življenje nepremagljiva moč za dobro.

V mirni dom, v katerem se je Jezus večkrat spočil, je stopila žalost. Lazar je nenadoma zbolel; sestri sta Zveličarju sporočili:/525/ "Gospod, glej, ki ga ti ljubiš, je bolan." (Jan 11,3.) Poznali sta moč bolezni, ki je napadla njunega brata, toda vedeli sta, da Kristus lahko ozdravi vse vrste bolezni. Verjeli sta, da bo sočustvoval z njima v njuni žalosti, zato mu nista poslali nujnega poziva, naj pride takoj, ampak samo zaupno sporočilo: "Ki ga ti ljubiš, je bolan." Menili sta, da se bo takoj odzval na njuno sporočilo in bo z njimi, kakor hitro bo lahko prispel v Betanijo.

Zaskrbljeno sta pričakovali sporočilo od Jezusa. Molili sta in čakali nanj, vse dokler je tlela v bratu iskra življenja. Toda sel se je vrnil brez njega, je pa prinesel sporočilo: "Ta bolezen ni za smrt," (Jan 11,4.) in sestri sta se oklenili upanja, da bo Lazar živel. Nežno sta poskušali govoriti besede upanja in tolažbe skoraj nezavestnemu trpinu. Ko je Lazar umrl, sta bili grenko razočarani; vendar sta čutili Kristusovo milost, ki jima je bila v oporo, in to ju je obvarovalo, da nista Zveličarju ničesar očitali.

Ko je Kristus slišal sporočilo, se je učencem zdelo, da ga je sprejel hladno. Nikakor ni pokazal žalosti, ki so jo pričakovali od njega. Samo pogledal jih je in rekel: "Ta bolezen ni za smrt, marveč za Božjo slavo, da se Božji Sin po njej oslavi." (Jan 11,4.) Še dva dni je ostal v istem kraju. To odlašanje je bilo za učence skrivnost. Razmišljali so o tem, kakšna tolažba bi bila njegova navzočnost za to žalujočo družino. Dobro so poznali njegovo naklonjenost do družine v Betaniji, zato so bili presenečeni, da se ni odzval na žalostno sporočilo: "Ki ga ti ljubiš, je bolan."

Videti je bilo, kakor da je v teh dveh dneh Kristus popolnoma pozabil na to sporočilo, kajti Lazarja ni niti omenil. Učenci so razmišljali o Jezusovem predhodniku Janezu Krstniku. Čudili so se, zakaj je Jezus kljub moči za opravljanje veličastnih čudežev dovolil, da je Janez propadal v ječi in umrl nasilne smrti. Zakaj ga Kristus ni rešil, ko je vendar imel tako moč? To vprašanje so večkrat zastavljali tudi farizeji, ki so v tem videli neovrgljiv dokaz proti Jezusovi trditvi, da je Božji Sin. Zveličar je opozoril učence na preizkušnje, pomanjkanje in preganjanje. Mar jih bo tudi v teh težavah pozabil. Nekateri so se spraševali, ali niso morda napačno razumeli njegovega poslanstva. Vsi so bili globoko zaskrbljeni.

Po dveh dneh čakanja je Jezus rekel učencem: "Pojdimo zopet v Judejo." (Jan 11,7.) Učenci so se spraševali, zakaj je čakal dva dni, če je nameraval iti v Judejo. Toda skrb za Kristusa in zase/526/ jih je popolnoma prevzela. Na poti, na katero se je podal, so videli same nevarnosti. Rekli so mu: "Rabi, ravnokar so te hoteli Judje s kamenjem posuti, pa pojdeš zopet tja?" (Jan 11,8.) Jezus jim je odgovoril: "Nima li dan dvanajst ur?" (Jan 11,9.) Sem pod vodstvom svojega Očeta, in vse dokler izpolnjujem njegovo voljo, je moje življenje varno. Dvanajst ur mojega dneva se še ni izteklo. Stopil sem v ostanek svojega dneva, in v tem času sem varen.

Nadaljeval je: "Če kdo podnevi hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta." (Jan 11,9.) Kdor spolnjuje Božjo voljo in hodi po stezi, ki jo je določil Bog, se ne more spotakniti in pasti. Luč Svetega Duha mu daje jasno predstavo o njegovi dolžnosti in ga zanesljivo vodi do dokončanja njegovega dela. "Če pa kdo ponoči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem." (Jan 11,10.) Kdor hodi po poti, ki si jo je sam izbral in ga Bog ni poklical nanjo, se bo spotaknil. Zanj se dan spreminja v noč, in kjer koli je, nikjer ni varen.

"To je povedal, in potem...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

To je povedal, in potem reče: Lazar, naš prijatelj, je zaspal; pa grem, da ga prebudim." (Jan 11,11.) "Lazar, naš prijatelj, je zaspal." Kako ganljive so te besede! Kako polne sočutja! Učenci so ob misli, da se lahko njihovemu Učitelju na poti v Jeruzalem zgodi kaj hudega, skoraj pozabili na žalujočo družino v Betaniji; Kristus pa je mislil nanjo. Učenci so se počutili grajani. Najprej so bili razočarani, ker se Kristus ni hitreje odzval na sporočilo. Že so bili v skušnjavi, da menijo, da Lazarja in njegovih sester ne ljubi tako srčno, kakor so mislili, kajti sicer bi pohitel nazaj s slom. Toda besede: "Lazar, naš prijatelj, je zaspal," so v njih prebudile prava čustva. Prepričali so se, da Kristus ni pozabil na svoje trpeče prijatelje.

"Reko mu torej njegovi učenci: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o njegovi smrti; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju." (Jan 11,12.13.) Kristus predstavlja svojim verujočim otrokom smrt kot spanje. Njihovo življenje je s Kristusom skrito v Bogu, a do zvoka zadnje trobente bodo umrli spali v njem.

"Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl; in radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu." (Jan 11,14. 15.) Tomaž ni mogel videti ničesar drugega kakor smrt, ki je prežala na Učitelja, če bo šel v Judejo, toda zbral je svoj pogum in rekel drugim učencem: "Pojdimo še mi, da umremo z njim." (Jan 11,16.) Poznal je sovraštvo Judov do Kristusa. Njihov namen/527/ je bil, da ga umorijo, ampak to jim ni uspelo zato, ker je ostalo še malo od določenega časa. V tem času so Jezusa varovali nebeški angeli. Zato ga ni moglo doleteti nič hudega niti v predelih Judeje, kjer so rabini kovali zaroto, kako bi ga prijeli in umorili.

Učenci so se čudili Kristusovim besedam, ko je rekel: "Lazar je umrl; in radujem se, ... da nisem bil tam." (Jan 11,14.15.) Ali se je Zveličar namenoma izognil domu svojih trpečih prijateljev? Navidezno so bili Marija in Marta ter umirajoči Lazar prepuščeni sami sebi. Vendar pa niso bili sami. Kristus je videl vse, kar se je dogajalo, in po Lazarjevi smrti je bila žalujočima sestrama njegova milost v oporo. Jezus je videl žalost njunih strtih src, ko se je njun brat bojeval s svojim močnim sovražnikom - s smrtjo. Čutil je njuno bolečino, ko je moral svojim učencem reči: "Lazar je umrl." (Jan 11,14.) Toda Kristus ni smel misliti samo na svoje ljubljene v Betaniji; moral je misliti tudi na poučevanje svojih učencev. Postali naj bi njegovi predstavniki na svetu, da bi vsi bili deležni Očetovega blagoslova. Zaradi njih je dovolil, da je Lazar umrl. Ko bi ga bil ozdravil, se ne bi zgodil čudež, ki je najmočnejši dokaz njegovega božanskega značaja.

Če bi bil Kristus v Betaniji v Lazarjevi bolniški sobi, ta ne bi umrl, kajti Satan ne bi imel nad njim nobene moči. Smrt vpričo Darovalca življenja ne bi mogla v Lazarja izstreliti svoje puščice. Zato se Kristus ni približal. Sovražniku je dovolil, da je pokazal svojo moč, potem pa ga je odstranil kot premaganega nasprotnika. Dovolil je, da je Lazar prišel pod smrtno oblast, njegovi trpeči sestri pa sta videli svojega brata položenega v grob. Kristus je vedel, da bo njuna vera v Odrešenika hudo preizkušana, ko bosta zrli v mrtvi obraz svojega brata. Vedel pa je tudi, da bosta iz te preizkušnje, ki sta jo preživljali, izšli z veliko večjo vero. Trpel je vsak udarec, ki sta ga zdržali. Ni ju manj ljubil zato, ker je odlašal svoj prihod, kajti vedel je, da je potrebno izbojevati zmago za njiju, za Lazarja, zase in za učence.

"Zavoljo vas, ... da boste verovali." Za vsakega, ki hrepeni po Božjem vodstvu, je trenutek največje malodušnosti čas, ko mu je božanska pomoč najbližja. S hvaležnostjo se bo spominjal najtemnejšega dela svoje poti. "Gospod ve pobožne rešiti iz skušnjave." (2 Pet 2,9.) Iz vsake skušnjave in težave jih bo Bog izpeljal z močnejšo vero in bogatejšimi izkušnjami./528/

Ko se je Kristus obotavljal priti k Lazarju, je imel namen pokazati usmiljenje do njih, ki ga niso sprejeli. Odlašal je zato, da bi z obujenjem Lazarja od mrtvih dal svojemu trdovratnemu in nevernemu narodu še en dokaz, da je resnično "vstajenje in življenje". Ni se hotel odpovedati vsem upom naroda, siromašnih tavajočih ovc Izraelove hiše. Njegovo srce je bilo strto zaradi njihove zakrknjenosti. V svoji milosti jim je hotel dati še en dokaz več, da je Obnovitelj, Edini, ki lahko da življenje in nesmrtnost. To je moral biti dokaz, ki ga duhovniki ne bodo mogli napačno razlagati. Zato je prelagal odhod v Betanijo. Ta vrhunski čudež, obuditev Lazarja od mrtvih, naj bi dal Božji pečat na njegovo delo in trditev o božanskosti.

Na svoji poti v Betanijo se je Jezus po svoji navadi posvečal bolnim in potrebnim. Ko je prispel v mesto, je poslal sla k sestrama, da bi jima sporočil njegov prihod. Kristus ni odšel takoj v njun dom, temveč se je zadržal na nekem mirnem kraju ob poti. Bučne navade, ki so jih imeli Judje ob smrti prijatelja ali sorodnika, se niso ujemale s Kristusovim duhom. Slišal je žalostinke najetih narekavic in se ni želel srečati s sestrama v taki zmedi. Med žalujočimi prijatelji so bili tudi družinski sorodniki; nekateri od njih so bili na visokih, odgovornih položajih v Jeruzalemu. Nekateri od teh so bili Kristusovi najhujši sovražniki. Kristus je poznal njihove namere, in zato se ni takoj pojavil med njimi.

Sporočilo je bilo Marti povedano tako tiho, da drugi v sobi niso ničesar slišali; celo Marija v svoji globoki žalosti tega ni slišala. Marta pa je takoj vstala in odšla ven, da bi se srečala s svojim Gospodom, medtem ko je Marija, misleč, da je Marta odšla k Lazarjevemu grobu, sedela tiha in nema v svoji bolečini.

Marta je z nasprotujočimi si čustvi hitela, da bi se srečala z Jezusom. Na njegovem izrazitem obrazu je brala isto nežnost in ljubezen kakor vedno. Njeno zaupanje vanj je bilo neomajno; mislila pa je na svojega dragega ljubljenega brata, ki ga je tudi Jezus ljubil. Z žalostjo, ki je preplavila njeno srce, ker Kristus ni prišel prej, vendar pa z upanjem, da bo še sedaj naredil kaj, da bi jih potolažil, je rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl." (Jan 11,21.) Sredi zmede, ki so jo povzročale narekavice, sta sestri vedno ponavljali te besede.

Jezus je s človeškim in božanskim sočutjem opazoval njen zaradi žalosti/529/ in skrbi naguban obraz. Marta ni hotela pripovedovati tega, kar je minilo; vse je povedala z ganljivimi besedami: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl." Med gledanjem v njegov ljubezniv obraz, je še pristavila: "A tudi sedaj vem, kar koli poprosiš Boga, ti Bog da." (Jan 11,22.)

Jezus je spodbudil ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezus je spodbudil njeno vero z besedami: "Tvoj brat vstane." (Jan 11,23.) S svojimi besedami v Marti ni hotel zbuditi upanja na takojšnjo spremembo, temveč je želel usmeriti njene misli čez sedanje obujenje njenega brata na vstajenje umrlih pravičnih. To je storil, da bi v Lazarjevem vstajenju lahko videla zagotovilo za vstajenje vseh umrlih pravičnih in zagotovilo, da bo to uresničeno z Zveličarjevo močjo. Marta je odgovorila: "Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan." (Jan 11,24.)

Jezus je želel njeno vero usmeriti še bolj pravilno, zato je rekel: "Jaz sem vstajenje in življenje." (Jan 11,25.) V Kristusu je prvotno, pristno, lastno življenje. "Kdor ima Sina, ima življenje." (1 Jan 5,12.) Kristusovo božanstvo je vernikova gotovost večnega življenja. Jezus je rekel: "Kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre; in vsak, kdor živi in veruje vame, ne umre vekomaj. Veruješ li to?" (Jan 11,25.26.) Kristus je pri tem gledal vnaprej na svoj drugi prihod, ko bodo mrtvi pravični vstali netrohljivi, živi pravični pa bodo vzeti v nebesa, ne da bi okusili smrt. Čudež, ki ga je Kristus hotel sedaj narediti z obuditvijo Lazarja od mrtvih, bo predstavljal vstajenje vseh umrlih pravičnih. S svojimi besedami in dejanji se je imenoval za začetnika vstajenja. Ta, ki bo kmalu tudi sam umrl na križu, je stal s ključi smrti kot zmagovalec nad grobom in pokazal svojo pravico in moč dati večno življenje.

Na Zveličarjeve besede: "Veruješ li to?" je Marta odgovorila: "Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki je imel priti na svet." (Jan 11,27.) Ni dojela Kristusovih besed v njihovem popolnem pomenu, toda priznala je svojo vero v njegovo božanstvo in svoje zaupanje, da lahko naredi vse, kar hoče.

"In rekši to, odide in pokliče skrivaj Marijo, svojo sestro, rekoč: Učitelj je tu, in te kliče." (Jan 11,28.) Sporočilo ji je zaupala čim tiše, kajti duhovniki in poglavarji so bili pripravljeni Jezusa prijeti, če bi dobili priložnost. Vpitje narekavic je preprečilo, da bi se slišale njene besede./530/

Ko je Marija slišala sporočilo, je hitro vstala in odšla ven z izrazom pričakovanja na obrazu. Narekovalci so mislili, da je odšla h grobu jokat, zato so odšli za njo. Ko je prišla do Jezusa, je pokleknila k njegovim nogam in z drhtečim glasom rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl." (Jan 11,32.) Vpitje narekavic je težko prenašala, ker je hrepenela slišati od Jezusa na samem nekaj tihih besed. Ker pa je vedela za zavist in zlobo, ki so jo v svojih srcih negovali do Kristusa nekateri od navzočih, ni popolnoma razodela svoje žalosti.

"Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten." (Jan 11,33.) Bral je srca zbranih. Videl je, da je bilo pri mnogih izražanje žalosti samo pretvarjanje. Vedel je, da bodo nekateri od zbranih, ki sedaj kažejo hinavsko žalost, kmalu načrtovali smrt, in to ne samo za mogočnega čudodelnika, temveč tudi zanj, ki bo obujen od mrtvih. Kristus bi bil lahko strgal z njih krinko lažne žalosti. Toda zadržal je svojo upravičeno jezo. Zaradi ljubljene osebe, ki je klečala ob njegovih nogah in resnično verovala vanj, ni izgovoril besed, ki bi izražale popolno resnico, čeprav bi jih bil lahko.

"Kam ste ga položili?" jih je vprašal. "Reko mu: Pridi in poglej!" (Jan 11,34.) Skupaj so odšli h grobu. To je bil žalosten prizor. Lazar je bil zelo priljubljen in sestri sta strtih src jokali za njim, njegovi prijatelji so se pridružili solzam žalujočih sester. Pred to človeško bedo in dejstvom, da nesrečni prijatelji lahko objokujejo mrtvega, medtem ko je med njimi Zveličar sveta, se je Jezus razjokal. Čeprav je bil Božji Sin, je vendar vzel nase človeško naravo, zato ga je ganila človeška žalost. Njegovo nežno, sočutno srce je vedno budno, da sočustvuje s trpečimi. Joka z jokajočimi in se veseli z veselimi.

Ampak Jezus ni jokal samo zaradi človeškega sočutja do Marije in Marte. Njegove solze so razodevale bolečino, ki je bila visoko nad človeško, kakor so nebesa višja od zemlje. Kristus ni jokal po Lazarju, saj ga je nameraval poklicati iz groba. Jokal je zato, ker bodo mnogi, ki so sedaj jokali po Lazarju, kmalu načrtovali smrt njega, ki je vstajenje in življenje. Toda kako nesposobni so bili neverujoči Judje, da bi pravilno dojeli njegove solze! Nekateri,/533/ ki v zunanjih okoliščinah niso mogli videti ničesar drugega kakor vzrok za njegovo žalost, so rekli tiho: "Glej, kako ga je ljubil." (Jan 11,36.) Drugi pa, ki so želeli v srca navzočih posejati seme nevere, so rekli posmehljivo: "Ali ni mogel On, ki je slepemu oči odprl, storiti, da bi tudi ta ne bil umrl?" (Jan 11,37.) Zakaj je Kristus pustil Lazarja umreti, če je imel moč, da bi ga lahko rešil?

Kristus je s preroškimi očmi videl sovraštvo farizejev in saducejev. Vedel je, da že načrtujejo njegovo smrt. Vedel je, da bodo nekateri, ki so navidezno tako sočutni, kmalu sami sebi zaprli vrata upanja in vhod v Božje mesto. Z njegovim ponižanjem in križanjem se bodo sprožili dogodki, katerih vrhunec bo razdejanje Jeruzalema; a v tem času ne bo nihče objokoval mrtvih. Kazen, ki naj bi doletela Jeruzalem, mu je bila jasno pokazana. Videl je, da so rimske čete oblegale Jeruzalem. Vedel je, da bodo mnogi, ki sedaj jokajo po Lazarju, umrli med obleganjem mesta, in da v svoji smrti ne bodo imeli nobenega upanja.

Kristus ni jokal samo zaradi dogajanj okrog sebe. Težilo ga je breme vseh vekov. Videl je strašne posledice prestopanja Božjih zapovedi. Videl je, da v zgodovini sveta, začenši od Abelove smrti, boj med dobrim in hudim ni prenehal. Gledajoč v prihodnost, je videl trpljenje in žalost, solze in smrt, ki bodo človeška usoda. Njegovo srce je bilo ranjeno zaradi bolečine človeštva vseh dežel in časov. Trpljenje grešnega rodu je težko bremenilo njegovo dušo, in vir njegovih solz je začel teči, ko je hrepenel po tem, da bi odpravil vso njihovo bedo.

"In Jezus se zopet zgrozi v sebi ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

In Jezus se zopet zgrozi v sebi in pride h grobu." (Jan 11,38.) Lazarja so položili v neko skalno votlino, ogromen kamen pa je zapiral vhod. "Vzdignite kamen!" (Jan 11,39.) je ukazal Kristus. Ker je Marta menila, da želi samo videti mrtvega, je ugovarjala temu, rekoč, da je truplo že štiri dni pokopano in je že začelo razpadati. Ta izjava, podana pred Lazarjevim vstajenjem, ni dala Kristusovim sovražnikom nobene možnosti za trditev, da je pri obujanju mrtvih šlo za prevaro. V preteklosti so farizeji širili lažne trditve o najveličastnejših razodetjih Božje moči. Ko je Kristus obudil Jairovo hčer, je rekel: "Deklica ni umrla, marveč spi." (Mar 5,39.) Ker je bila bolna/534/ samo kratek čas in obujena takoj po smrti, so farizeji razlagali, da otrok sploh ni bil mrtev; saj je namreč sam Kristus rekel, da samo spi. Prizadevali so si prikazati, da Kristus sploh ne more ozdravljati bolezni in da so bili njegovi čudeži prevara. V tem primeru pa nihče ni mogel oporekati, da je bil Lazar mrtev.

Ko Gospod namerava kaj narediti, Satan spodbudi koga, da temu nasprotuje. "Vzdignite kamen," je rekel Kristus. Kolikor je le mogoče, pripravite pot za moje dejanje. Toda sedaj se je razodela Martina samozaupna in častiljubna narava. Ni hotela, da ljudje gledajo razpadajoče truplo. Človeško srce počasi dojema Kristusove besede, zato Martina vera ni dojela pravega pomena njegove obljube.

Kristus je grajal Marto, vendar so bile njegove besede izgovorjene nenavadno prijazno. "Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če veruješ?" (Jan 11,40.) Zakaj dvomiš o moji moči? Zakaj nasprotuješ mojim zahtevam? Saj sem ti dal besedo, da boš videla Božjo slavo, če veruješ. Naravne nezmožnosti ne morejo preprečiti dela Vsemogočnega. Dvom in nevera nista ponižnost. Brezpogojno verovanje Kristusovim besedam je prava ponižnost in resnična izročitev samega sebe.

"Vzdignite kamen!" Kristus bi bil lahko ukazal kamnu, naj se umakne, in ta bi poslušal njegov glas. Lahko bi bil to ukazal tudi angelom, ki so bili okrog njega. Na njegov ukaz bi nevidne roke odvalile kamen. Toda odstranjen je moral biti s človeškimi rokami. S tem je Kristus želel pokazati, da naj človeško sodeluje z božanskim. Kar lahko naredi človeška roka, ne bo poklicana narediti božanska. Bog se noče odpovedati človekovi pomoči, temveč ga krepi in sodeluje z njim, če ta uporablja moči in sposobnosti, ki so mu dane.

Ljudje so ubogali ukaz in odstranili kamen. Vse je bilo narejeno javno in premišljeno. Vsem je bila dana priložnost videti, da pri tem ni bilo nobene prevare. Pred njimi v skalnatem grobu je ležalo Lazarjevo hladno in nemo truplo. Ihtenje žalujočih je utihnilo. Družba je začudena in polna pričakovanja stala okrog groba in pričakovala, kaj se bo zgodilo.

Kristus je mirno stal pred grobom. Neka slovesna resnoba je počivala na vseh navzočih. Kristus je stopil bliže h grobu. Povzdignil je oči k nebu in rekel: "Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal." (Jan 11,41.) Kratek čas pred tem so ga njegovi sovražniki obtoževali, da preklinja Boga, in jemali v roke kamne, da bi ga kamnali, ker je trdil, da je Božji Sin./535/ Obtoževali so ga, da dela čudeže s Satanovo močjo. Sedaj pa je Kristus trdil, da je Bog njegov Oče, in s popolnim prepričanjem izjavil, da je Božji Sin.

Kristus je sodeloval s svojim Očetom v vsem, kar je delal. Vedno je pazil na to, da bi ljudem jasno pokazal, da ne dela neodvisno od njega, čudeže je delal z vero in molitvijo. Želel je, da bi vsi poznali njegovo zvezo z Očetom. Dejal je: "Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal. Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal." (Jan 11,41.42.) S temi besedami je bil učencem in ljudstvu dan najprepričljivejši dokaz zveze med Kristusom in Bogom. Pokazano jim je bilo, da Kristusova trditev ni bila prevara.

"In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven!" (Jan 11,43.) Njegov razločen in močan glas je prodrl do ušes umrlega. Medtem ko je govoril, je božansko prebijalo njegovo človeško naravo. Na njegovem z Božjo slavo razsvetljenem obrazu je ljudstvo videlo zanesljivost njegove moči. Vsako oko je zrlo na vhod v votlino. Vsako uho je bilo pripravljeno prestreči najmanjši šum. Z globokim in skrbnim zanimanjem so vsi pričakovali dokaz Kristusovega božanstva, dokaz, ki naj bi potrdil njegovo izjavo, da je Božji Sin, ali pa izničil upanje za večne čase.

V tihem grobu se je nekaj premaknilo, in on, ki je bil mrtev, je stal na vhodu groba. Njegove gibe so ovirali mrliški prti, s katerimi je bil obvit, zato je Kristus rekel osuplim opazovalcem: "Razvežite ga in pustite, naj odide." (Jan 11,44.) Znova jim je pokazal, da mora človeški delavec sodelovati z Bogom. Ljudje morajo delati za soljudi. Lazarja so osvobodili; in pred množico je stal ne kot človek izčrpan od bolezni na slabotnih in klecavih nogah, ampak kot človek v najboljših letih, v moči plemenite moškosti. Iz njegovih oči sta sijala razum in ljubezen do Zveličarja. V globoki vdanosti se je spustil pred Jezusove noge.

Priče tega prizora so v začetku od začudenja onemele. Potem pa je sledil nepopisen prizor veselja in hvaležnosti. Sestri sta kot Božji dar sprejeli vrnitev svojega brata v življenje in v solzah veselja izrazili svojo hvaležnost Zveličarju. Toda medtem ko so se brat, sestri in prijatelji veselili tega ponovnega srečanja, se je Jezus umaknil s kraja dogajanja. Ko so z očmi iskali Darovalca življenja, ga nikjer niso mogli najti./536/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

59. Duhovniška zarota
Temeljno besedilo Jan 11,47-54.


Betanija je bila tako blizu Jeruzalema, da je novica o Lazarjevem vstajenju hitro prispela v mesto. Po vohunih, ki so bili priče čudežu, so bili judovski poglavarji hitro obveščeni o dogodku. Takoj je bil sklican Veliki zbor, da bi se odločili o nadaljnjih ukrepih. Sedaj je Kristus popolnoma razodel svojo oblast nad smrtjo in grobom. S tem mogočnim čudežem je Bog dal ljudem vrhunski dokaz, da je svojega Sina poslal na svet zaradi njihovega zveličanja. To razodetje božanske moči je zadostovalo, da prepriča vsakega, ki se je ravnal po razumu in razsvetljeni vesti. Mnogi teh, ki so bili priča Lazarjevemu vstajenju, so začeli verovati v Jezusa. Toda sovraštvo duhovnikov do njega se je še povečalo. Zavrnili so vse manjše dokaze njegovega božanstva, ta novi veliki čudež pa jih je samo še bolj razjaril. Umrli je vstal sredi belega dne in pred množico prič. Takega dokaza pa ni mogla ovreči nobena zvijača. Zaradi tega je sovraštvo duhovnikov postalo še bolj usodno. Bolj kakor kdaj prej so se odločili preprečiti Kristusovo delo.

Čeprav saduceji niso bili naklonjeni Kristusu, vendar niso bili tako polni zlobe do njega kakor farizeji. Njihovo sovraštvo do njega ni bilo tako ostro. Sedaj pa so bili zelo vznemirjeni, saj niso/537/ verovali v vstajenje mrtvih. Postavili so si tako imenovano znanost, po kateri so sklepali, da je nemogoče oživiti mrtvo telo. Kristus pa je z nekaj besedami ovrgel njihovo teorijo. Pokazal jim je, da ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Niso videli nobene možnosti, da bi zbrisali vtis, ki ga je čudež dosegel pri ljudeh. Kako bi lahko ljudi odvrnili od njega, ki mu je uspelo mrtvega oteti iz okovov groba? Širili so lažna poročila, čudeža pa niso mogli zanikati, zato niso vedeli, kako naj bi preprečili njegovo delovanje. Dotlej niso podpirali načrta o Kristusovem uboju. Po Lazarjevem vstajenju pa so uvideli, da lahko samo z njegovo smrtjo ustavijo njegove neustrašne obtožbe proti njim.

Farizeji so verovali v vstajenje, in niso mogli drugače kakor uvideti, da je ta čudež dokaz, da je Mesija med njimi. Toda vedno so nasprotovali Kristusovemu delu. Že od samega začetka so ga sovražili, ker je razkrinkaval njihove hinavske zahteve. Strgal je z njih plašč strogih obredov, pod katerim se je skrivala njihova moralna popačenost. Čista vera, ki jo je učil, je obsodila njihovo prazno izpovedovanje pobožnosti. Žejalo jih je po maščevanju zaradi njegovih strogih ukorov. Poskušali so ga izzvati, da bi rekel ali naredil kaj, kar bi jim dalo priložnost za obsodbo. Nekolikokrat so ga poskušali kamnati, ampak mirno se je umaknil njihovim pogledom.

Čudeži, ki jih je naredil v soboto, so bili namenjeni prizadetim, toda farizeji so ga poskušali obsoditi kot prestopnika sobote. Poskušali so proti njemu nahujskati herodovce. Razlagali so, da poskuša vzpostaviti nasprotniško kraljestvo, in se z njimi posvetovali, kako bi ga uničili. Da bi izzvali Rimljane proti njemu, so izjavili, da poskuša spodkopati njihovo oblast. Na razne načine so mu poskušali preprečiti, da bi vplival na ljudstvo. Toda vsi dotedanji poskusi so spodleteli. Množica, ki je pričala o njegovih delih usmiljenja in poslušala njegove čiste in svete nauke, je vedela, da to niso dejanja in besede prestopnika sobote ali bogokletnika. Celo na uslužbence, ki so jih poslali k njemu farizeji, so njegove besede vplivale tako, da ga niso mogli prijeti. V obupu so Judje končno izdali uredbo, da naj se izključi iz shodnice vsak človek, ki bi priznal vero v Jezusa.

Duhovniki, poglavarji in starešine so se na svojem posvetu odločili, da bodo utišali njega, ki je vse navduševal s tako veličastnimi/538/ deli, katerim so se čudili vsi ljudje. Farizeji in saduceji so bili bolj složni kakor kdaj poprej. Dotlej needini so se zedinili v svojem nasprotovanju Kristusu. Nikodem in Jožef nista bila poklicana na ta posvet, ker sta na prejšnjih preprečila Jezusovo obsodbo. Na to posvetovanje so bili povabljeni drugi vplivni ljudje, ki so verovali v Jezusa, ampak njihov vpliv ni mogel premagati vpliva hudobnih farizejev.

Vendar pa med vsemi člani tega zbora ni bila dosežena složnost. Veliki zbor v tem času ni bil zakonita skupščina. Obstajal je samo zato, ker so ga pač prenašali. Nekateri člani so se spraševali, ali je modro Kristusa obsoditi na smrt. Bali so se, da bi to izzvalo ljudski upor, kar bi Rimljanom dalo povod, da duhovništvu ukinejo posebne pravice in moč, ki jih je še imelo. Saduceji so bili složni v svojem sovraštvu do Kristusa, vendar pa so se nagibali k obzirnosti v svojem ravnanju, ker so se bali, da jim bodo Rimljani odvzeli njihov visok položaj.

Na tem posvetovanju, ki se je bilo zbralo, da bi načrtovalo Kristusovo smrt, je bila tudi Priča, ki je slišala Nebukadnezarjeve hvalisave besede, videla Belsazarjeve malikovalske gostije in bila navzoča, ko se je Kristus v Nazaretu imenoval za Maziljenca. Ta Priča je opominjala poglavarje, kaj delajo. Dogodke iz Kristusovega življenja so videli tako jasno, da jih je to vznemirjalo. Spomnili so se prizora iz templja, ko je Jezus tedaj kot dvanajstletni deček stal pred izobraženimi učitelji postave in jim zastavljal osupljiva vprašanja. Pravkar opravljeni čudež je pričal, da Jezus ni nihče drug kakor Božji Sin. Spisi Starega zakona, ki so se nanašali na Kristusa, so zasijali v njihovem umu v pravem pomenu. Vznemirjeni in zmedeni poglavarji so se spraševali: "Kaj čemo storiti?" (Jan 11,47.) Mnenje zbora je bilo razdeljeno. Pod vplivom Svetega Duha se duhovniki in poglavarji niso mogli otresti prepričanja, da se bojujejo proti Bogu.

Ko je bil Veliki zbor na vrhuncu zmedenosti, je vstal veliki duhovnik Kajfa. Bil je ošaben in surov, gospodovalen in nestrpen človek. Med njegovimi sorodniki so bili saduceji, ošabni, predrzni, brezobzirni, polni častihlepja in krutosti, ki so jo skrivali pod plaščem lažne pravičnosti. Kajfa je proučeval prerokovanja, in čeprav ni poznal njihovega pravega pomena, je govoril zelo oblastno in prepričljivo: "Vi ničesar ne veste, in tudi ne premišljate, da je boljše za vas, da en človek umre za ljudstvo,/539/ nego da bi ves narod poginil." (Jan 11,49.50.) Zahteval je, da se Jezus mora umakniti s poti, čeprav bi bil nedolžen. Povzroča namreč težave s tem, ko priteguje ljudi k sebi in zmanjšuje oblast poglavarjev. On je bil samo eden, zato je boljše, da umre On, kakor da bi bila okrnjena veljava poglavarjev. Če bodo ljudje izgubili zaupanje v svoje poglavarje, bo uničena narodova moč. Kajfa je dokazoval, da se bodo po tem čudežu Jezusovi učenci verjetno uprli. Trdil je, da bodo potem vmes posegli Rimljani, zaprli svetišče, ukinili njihove zakone in jih uničili kot narod. Koliko je torej vredno življenje tega Galilejca v primerjavi z obstankom naroda? Če ovira Izraelovo blaginjo, mar ne delamo Bogu usluge, če ga odstranimo? Boljše je, da eden človek umre, namesto da bi propadel ves narod.

Z izjavo, da mora en človek umreti za narod, je Kajfa pokazal, da nekoliko pozna prerokovanja, čeprav je bilo to znanje zelo omejeno. Toda Janez je v svojem obravnavanju dogodkov prikazal prerokovanje v vsem njegovem obširnem in globokem pomenu. Rekel je: "In ne samo za ta narod, ampak da tudi razkropljene Božje otroke zbere v eno." (Jan 11,52.) Kako nepremišljeno je nadut Kajfa priznal Zveličarjevo poslanstvo!

Na Kajfovih ustnicah se je ta dragocena resnica spremenila v laž. Predlog, ki ga je dal, je temeljil na načelu, ki je bilo sposojeno iz poganstva. Med pogani je nejasna zavest, da mora eden umreti za človeški rod, povzročila darovanje človeških daritev. Zato je Kajfa predlagal, da naj se z darovanjem Jezusa celotni grešni narod reši, in sicer ne svojih prestopkov, temveč v prestopkih, da bi lahko še naprej grešil. S to utemeljitvijo je hotel utišati ugovore njih, ki bi si upali trditi, da doslej na Jezusu ni bilo ničesar smrti vrednega.

Na tem posvetovanju so bili Kristusovi sovražniki temeljito prepričani. Sveti Duh je vplival na njihov um, Satan pa si je prizadeval zagospodovati nad njimi s tem, da je usmeril njihovo pozornost na škodo, ki so jo pretrpeli zaradi Kristusa. Kako malo je cenil njihovo pravičnost! Jezus je predstavil veliko večjo pravičnost, ki jo morajo imeti vsi, ki želijo biti Božji otroci. Ne upoštevaje njihovo formalno službo in obrede, je spodbujal grešnike, naj se neposredno obrnejo na Boga kot usmiljenega Očeta in mu povedo svoje potrebe. Po mnenju Velikega zbora je bil na ta način okrnjen ugled duhovništva. Ni hotel priznati teologije rabinskih šol. Nepopravljivo je poškodoval vpliv duhovnikov,/540/ ko je razkrinkal njihova hudobna dela. Okrnil je uspeh njihovih načel in izročil z izjavo, da so ukinili Božje zapovedi s strogim vsiljevanjem obredne postave. Sedaj jih je Satan spomnil na vse to.

Satan jim je prišepetaval, da morajo ubiti Jezusa, če si hočejo ohraniti ugled, in ti so poslušali njegov nasvet. Dejstvo, da bi lahko izgubili oblast, ki so jo imeli tedaj, je bilo po njihovem mnenju zadosten razlog za to odločitev. Razen nekaterih, ki si niso upali povedati svojega mnenja, je Veliki zbor sprejel Kajfove besede kot Božje. Oddahnili so si; nesoglasje je bilo odpravljeno. Sklenili so, da bodo Kristusa ubili o prvi ugodni priložnosti. S tem ko so duhovniki in poglavarji zavrnili dokaz Jezusovega božanstva, so se zaprli v nepredirno temo. Popolnoma so padli pod Satanovo oblast in bili s tem popolnoma prepuščeni večni pogubi. Kljub temu so menili, da so lahko zadovoljni sami s seboj, saj so se imeli za rodoljube, ki si prizadevajo za narodovo zveličanje.

Vendar pa se je Veliki zbor bal nepremišljeno ukrepati proti Jezusu, da se ljudstvo ne bi razjezilo, in bi se zanj načrtovano nasilje obrnilo na njih same. Zato se je zbor obotavljal izvršiti izrečeno obsodbo. Zveličar je spoznal zaroto duhovnikov. Vedel je, da si ga goreče želijo odstraniti in da se bo njihov namen kmalu uresničil. Njegova dolžnost pa ni bila pospešitev krize, zato se je z učenci umaknil od tod. Tako je s svojim zgledom potrdil nauk, ki ga je dal učencem: "Kadar vas pa preganjajo v tem mestu, bežite v drugo." (Mat 10,23.) Široko je bilo polje, kjer so lahko delali za zveličanje ljudi, in zato naj Gospodovi služabniki ne izpostavljajo življenja nevarnosti, dokler koli tega ne zahteva vdanost njemu.

Jezus je dotlej tri leta deloval javno za svet. Njegov zgled samoodpovedi in nesebične dobrodelnosti je bil postavljen prednje. Njegovo čisto življenje, njegovo trpljenje in predanost so bili znani vsem. Vendar je bilo to kratko obdobje treh let dolgo toliko, kolikor je ta svet lahko prenesel navzočnost svojega Odrešenika.

Njegovo življenje je bilo življenje preganjanja in žalitve. Ljubosumni kralj ga je izgnal iz Betlehema, njegovi rojaki so ga zavrgli v Nazaretu, v Jeruzalemu pa so ga brez vzroka obsodili na smrt. Zato je Jezus z nekoliko svojih zvestih sledilcev našel začasno pribežališče v nekem tujem mestu. Njega,/541/ ki ga je vedno ganilo človeško gorje, ki je zdravil bolne, vračal vid slepcem, sluh gluhim, govor nemim, sitil lačne in tolažil žalostne, so pregnali ljudje, za katerih zveličanje je delal. Ta, ki je hodil po razburkanih valovih, z eno besedo umiril njihovo strašno bučanje, izganjal hudobne duhove, ki so ga še ob umiku priznavali za Božjega Sina, prekinjal spanje mrtvih, tisoče očaral s svojimi besedami modrosti, ni mogel prodreti do src njih, ki so bili zaslepljeni s predsodki in sovraštvom ter trdovratno zavračali luč.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

PRIBLIŽEVANJE KONCA

60. Zakon novega kraljestva
Temeljno besedilo Mat 20,20-28; Mar 10,32-45; Luk 18,31-34.

Približevala se je pasha in Jezus se je znova napotil v Jeruzalem. V njegovem srcu je vladal mir popolne skladnosti z Očetovo voljo; z odločnimi koraki se je približeval kraju darovanja. Učence pa je prevzel občutek skrivnosti, dvoma in strahu. Zveličar "je šel pred učenci, in oni so se čudili. Tisti pa, ki so šli za njim, so se bali." (Mar 10,32.)

Kristus je spet poklical k sebi dvanajstere in jim jasneje kakor kdaj prej povedal, da bo izdan in bo trpel. Dejal je: "Glej, gremo gor v Jeruzalem, in dopolni se Sinu človekovemu vse, kar so napisali preroki. Izroče ga namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali in pljuvali nanj, in ga bičali in potem umorili; a tretji dan vstane od smrti. In oni niso tega nič umeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso vedeli, kaj se jim je pravilo." (Luk 18,31-34.)

Ali niso sami malo prej povsod oznanjali: "Približalo se je nebeško kraljestvo." (Mat 10,7.) Ali jim ni sam Kristus obljubil, da bodo mnogi sedeli z Abrahamom, Izakom in Jakobom v Božjem kraljestvu? Ali ni obljubil vsem, ki so zaradi njega zapustili vse, da bodo prejeli stokrat toliko v tem življenju in delež v njegovem kraljestvu? Ali ni dal dvanajsterim posebne obljube o častnih položajih v svojem kraljestvu, namreč, da bodo sedeli na prestolih in sodili dvanajsterim Izraelovim rodovom?/547/ Tudi zdaj je poudaril, da se bo izpolnilo vse, kar so zanj pisali preroki. Mar ti niso napovedali slave Mesijeve vladavine? V luči teh misli so se jim besede o izdaji, preganjanju in smrti zdele nejasne in meglene. Učenci so bili prepričani, da bo Božje kraljestvo kmalu vzpostavljeno kljub vsem težavam.

Janez, Zebedejev sin, je bil eden prvih dveh učencev, ki sta odšla za Jezusom. On in njegov brat Jakob sta bila v prvi skupini, ki je zapustila vse, da bi mu služila. Rada sta se ločila od svoje družine in prijateljev, da bi lahko bila z njim. Z njim sta potovala, se z njim pogovarjala. Ob njem sta bila v mirnem ozračju doma kakor tudi na javnih shodih. Pomiril je njune bojazni, ju reševal nevarnosti, osvobajal trpljenja, tolažil v njuni žalosti in tako dolgo nežno in potrpežljivo poučeval, vse dokler ni kazalo, da je njuno srce povezano z njegovim in sta z gorečo ljubeznijo hrepenela biti nekoč v njegovem kraljestvu čisto blizu njega. Ob vsaki ustrezni priložnosti je bil Janez ob Zveličarju, a tudi Jakob si je želel biti počaščen s tesno zvezo z njim.

Tudi njuna mati je bila Kristusova sledilka in mu služila z vsem imetjem. V materinski ljubezni in častihlepnosti je želela, da bi njuna sinova zavzela najčastnejša mesta v novem kraljestvu. Zato ju je spodbujala, naj Jezusu postavita svoje zahteve. Mati je s sinovoma prišla k Jezusu in ga prosila, naj posluša prošnjo, h kateri je nagnjeno njihovo srce: "Kaj hočeš?" jo je vprašal. Mati je odgovorila: "Reci, naj sedita ta dva moja sina eden na tvoji desnici in drugi na levici v tvojem kraljestvu." (Mat 20,21.)

Jezus je bil sinovoma naklonjen, zato ni grajal njune sebičnosti, s katero sta zahtevala prednost pred brati. Poznal je njuno srce, vedel je, kako zelo sta mu privržena. Njuna ljubezen ni bila samo človeško čustvo; čeprav je bila omadeževana z mesenostjo človeške narave, je izvirala iz izvira njegove odrešeniške ljubezni. Ni ju karal, temveč poglobil in očistil. Rekel jima je: "Moreta li piti kelih, ki ga pijem jaz, in se krstiti s krstom, ki se jaz krstim z njim?" (Mar 10,38.) Spomnila sta se njegovih skrivnostnih besed, ki so napovedovale preganjanje in trpljenje, vendar sta samozavestno odgovorila: "Moreva." Za največjo čast sta štela, da bi dokazala svojo privrženost s tem, da bosta delila vse, kar bo doletelo njunega Gospoda.

Jezus je dejal: "Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, ki se jaz krstim z njim, se bosta krstila." (Mar 10,39.) Pred njim je stal križ namesto prestola,/548/ dva hudodelca kot njegova tovariša, eden na desnici, drugi pa na levici. Janez in Jakob sta bila povabljena, naj se udeležita Učiteljevega trpljenja. Eden od njiju naj bi bil prvi umorjen z mečem, drugi pa naj bi dlje od vseh drugih prenašal muke, sramoto in preganjanje. "Ali da bi sedela na moji desnici in levici, ne morem jaz dati, a da se to tistim, ki jim je pripravljeno od mojega Očeta." (Mat 20,23.) V Božjem kraljestvu se položaj ne doseže z naklonjenostjo. Ne more se ga zaslužiti, niti ga komu poljubno podariti. Je sad značaja. Krona in prestol sta znaka izpolnjenih pogojev, znamenji zmage nad samim seboj po Gospodu Jezusu Kristusu.

Dolgo zatem, ko je bil Janez po sodeleštvu v Kristusovem trpljenju tesno povezan z njim, mu je Gospod razodel, kaj pomeni biti blizu njegovega kraljestva. "Njemu, kdor premaga, dam sedeti z menoj na svojem prestolu, kakor sem tudi jaz premagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol. Njega, kdor premaga, naredim za steber v templju svojega Boga, in ven ne pojde več, in zapišem nanj ime svojega Boga ... in svoje novo ime." (Raz 3,21.12.) Apostol Pavel pa je to izrazil takole: "Kajti jaz bom skoraj žrtvovan in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik." (2 Tim 4,6-8.)

Najbliže Kristusu bodo stali tisti, ki so se na zemlji najbolj napajali z duhom Kristusove požrtvovalne ljubezni, ljubezni, o kateri je rečeno, da "se ne hvali, se ne napihuje, ... ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega", (1 Kor 13,4.5.) z ljubeznijo, ki priganja učence živeti, delati in se žrtvovati celo do smrti za zveličanje človeštva, kakor je priganjala tudi našega Gospoda, da je daroval vse. Ta duh se je pokazal v Pavlovem življenju. On je povedal: "Zakaj meni je življenje Kristus," kajti njegovo življenje je razodevalo Kristusa ljudem; "in smrt dobiček," dobiček za Kristusa; sama smrt bo storila, da se bo pokazala moč njegove milosti in se zbrali ljudje zanj. Pravi tudi, da se bo v njegovem telesu poveličeval Kristus, "bodisi z življenjem ali s smrtjo". (Filip 1,21.20.)

Ko je desetero učencev slišalo ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!