Ko je desetero učencev slišalo za Jakobovo in Janezovo zahtevo, so postali zelo nezadovoljni. Vsak od njih si je želel prav najvišji položaj v kraljestvu. Sedaj so bili jezni, ker sta ta dva učenca dosegla navidezno prednost pred njimi./549/

Kazalo je, da bo spet izbruhnil stari prepir glede vprašanja, kdo bo največji, ko je Jezus vznemirjene učence poklical k sebi in jim rekel: "Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, nad njimi gospodujejo, in njih velikaši jih siloma vladajo. Ni pa tako med vami." (Mar 10,42.43.)

V kraljestvih sveta je položaj pomenil samopoviševanje. Domnevalo se je, da je preprosto ljudstvo samo za korist vladajočega razreda. Vpliv, blaginja in izobrazba so vladajočim dajali mnogo možnosti za obvladovanje množice v svojo korist. Menili so, da je stvar vladajočega razreda misliti, odločati, uživati in vladati, nižji pa naj bi poslušali in služili. O veri kot tudi vseh drugih zadevah naj bi odločala oblast. Od ljudstva se je pričakovalo, da veruje in izpolnjuje, kar ukazujejo nadrejeni. Ljudstvu ni bila priznana naravna človekova pravica, da samostojno misli in deluje.

Kristus je ustanovil svoje kraljestvo na drugačnih načelih. Ljudi je učil, naj ne vladajo, temveč služijo. Močnejši naj prenašajo slabosti slabotnih. Moč, položaj, nadarjenost in vzgoja obvezujejo nje, ki to imajo, da služijo svojim bližnjim. Celo najbolj skromnim Kristusovim učencem je rečeno: "Vse je namreč zavoljo vas." (2 Kor 4,15.)

"Kajti tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mar 10,45.) Med svojimi učenci je bil Kristus v vsakem smislu ta, ki je skrbel zanje in nosil njihova bremena. Z njimi je delil siromaštvo, zaradi njih je živel življenje samoodpovedi, hodil je pred njimi, da bi poravnal težave, kmalu pa bo dokončal svoje delo na zemlji z darovanjem svojega življenja. Načelo, po katerem je deloval Kristus, naj bi spodbudilo vernike cerkve, ki je njegovo telo. Ljubezen je zveličanje načrtovala in ga uresničila. V Kristusovem kraljestvu bodo največji tisti, ki se ravnajo po njegovem zgledu in delujejo kot pastirji njegove črede.

Pavlove besede izražajo pravo dostojanstvo in čast krščanskega življenja: "Kajti dasi sem bil svoboden od vseh, sem se storil sužnja vsem, ... ne iščoč, kar je koristno meni, temveč kar je v korist mnogim, da se zveličajo." (1 Kor 9,19; 10,33.) V zadevah vesti mora človek ostati svoboden. Nihče ne sme vladati z umom drugega, odločati namesto njega ali mu predpisovati dolžnosti. Bog daje vsakemu človeku svobodo mišljenja in ravnanja po svojem prepričanju. "Tako bo torej vsakdo izmed nas zase odgovor dajal Bogu." (Rim 14,12.) Nihče ne sme stopiti svoje osebnosti v osebnosti drugega. Pri vseh stvareh velja načelo: "Vsak bodi v lastnem razumu popolnoma prepričan." (Rim 14,5.) V Kristusovem kraljestvu ni gospodovalnega/550/ zatiranja, niti prisile. Tudi nebeški angeli ne prihajajo na svet, da bi tukaj vladali in zahtevali spoštovanje, temveč kot poslanci milosti, da sodelujejo z ljudmi za plemenitenje človeštva.

Načela in same besede Zveličarjevega nauka v svoji božanski lepoti so živele dalje v spominu ljubljenega učenca. Do Janezovih zadnjih dni je bil temelj njegovega pričevanja cerkvam: "Kajti to je oznanilo, ki ste ga slišali od začetka: naj se ljubimo med seboj. V tem smo spoznali ljubezen, da je On dal življenje za nas; tudi mi moramo dati življenje za brate." (1 Jan 3,11.16.)

Ta duh je preveval prvo cerkev. Po izlitju Svetega Duha je bila množica teh, "ki so sprejeli vero, enega srca in enega duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj njegovega od tega, kar je imel. Ni ga bilo namreč ubožca med njimi. In z veliko močjo so dajali apostoli pričevanje za vstajenje Gospoda Jezusa, in velika milost je bila na vseh njih." (Dej 4,32.34. 33.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

61. Zahej
Temeljno besedilo Luk 19,1-10.


Na poti v Jeruzalem Jezus "pride v Jeriho in gre skozi mesto". (Luk 19,1.) Mesto je ležalo sredi tropskega bujnega lepega rastlinstva, nekaj kilometrov od Jordana na zahodni strani doline, ki se je tam razširila v ravnino. S svojimi palmami in rodovitnimi vrtovi, ki so jih namakali živi izviri, se je ravnina bleščala kakor smaragd med apnenčastimi gorami in soteskami, ki so se razprostirale med Jeruzalemom in mestom na ravnini.

Mnoge velike skupine romarjev so za praznike potovale skozi Jeriho. Njihov prihod je vedno pomenil obdobje veselja, toda sedaj je ljudstvo zaposlovalo globlje zanimanje. Zvedeli so, da je med množico galilejski Učitelj, ki je pred kratkim obudil Lazarja od mrtvih. Čeprav so krožili glasovi o zaroti duhovnikov, mu je množica želela izkazati spoštovanje.

Jeriho je bilo eno od mest, ki je bilo že od davnih časov določeno za duhovnike. Tudi v Kristusovem času je v njem prebivalo veliko duhovnikov. Poleg tega je v mestu živelo prebivalstvo različnih značajev. Bilo je veliko trgovsko središče, v katerem so se zadrževali tujci iz različnih pokrajin, rimski uslužbenci in vojaki. A zaradi pobiranja carine je mesto postalo domovanje tudi številnih cestninarjev.

Višji cestninar Zahej je bil Jud, ki so ga rojaki sovražili. Njegov položaj in bogastvo sta bila nagrada za poklic,/552/ ki so ga ljudje sovražili in imeli za simbol krivice in oderuštva. Vendar pa bogati cestninar ni bil zakrknjen mož sveta, kakršen je bil videti. Pod plaščem sebičnosti in ošabnosti je utripalo za božanski vpliv dovzetno srce. Zahej je slišal pripovedovati o Jezusu. Glas o njem, ki je nežno in prijazno ravnal s preziranim družbenim slojem, se je razširil na vse strani. Višjega cestninarja je prežemalo hrepenenje po boljšem življenju. Janez Krstnik je oznanjal na obrežju Jordana samo nekaj kilometrov od Jeriha, in tako je tudi Zahej slišal za vabilo k spokorjenju. Cestninarjem namenjeno navodilo: "Ničesar ne terjajte več, nego vam je določeno," (Luk 3,13.) se mu je vtisnilo v um, čeprav ga ni upošteval. Poznal je Svete spise in bil prepričan, da je ravnal narobe. Ko je sedaj slišal besede, za katere se je govorilo, da so od velikega Učitelja, je čutil, da je grešnik v Božjih očeh. Toda to, kar je slišal o Jezusu, je razvnelo upanje v njegovem srcu. Spokorjenje in obnova življenja sta bila možna celo zanj. Mar ni bil eden iz najbolj zaupnega kroga učencev novega Učitelja tudi cestninar? Zahej je začel takoj uresničevati prepričanje, ki ga je prevzelo, in vračati škodo njim, ki jih je bil oškodoval.

Ko se je v Jerihu širilo sporočilo o Jezusovem prihodu v mesto, si je že prizadeval popraviti svojo preteklost. Odločil se je, da ga mora videti. Pravkar je začel čutiti grenkobo sadov greha in dojemati, kako težko je človeku zapustiti svojo grešno pot. Hudo mu je bilo prenašati nerazumevanje, dvom in nezaupanje, na kar je naletel, ko si je prizadeval popraviti svoje napake. Višji cestninar je želel pogledati v obraz njega, čigar besede so prižgale upanje v njegovem srcu.

Ulice so bile polne ljudi, Zahej pa je bil majhne postave, zato ni videl ničesar nad njihovimi glavami. Nihče ga ni hotel pustiti naprej, zato je bogati pobiralec davkov stekel malo pred množico do neke murve, katere veje so segale čez pot, splezal nanjo in sedel med veje, odkoder je lahko opazoval sprevod. Med mimoidočo množico si je prizadeval prepoznati njega, kogar je želel videti.

Sredi hrupa duhovnikov in rabinov ter vzklikov dobrodošlice iz množice je neizrečeno hrepenenje višjega cestninarja prišlo do Jezusovega srca. Na lepem se je skupina ustavila ravno pod murvo; ustavili so se tudi tisti, ki so šli za Jezusom in pred njim, pogled Bralca misli pa se je dvignil. Mož, ki je sedel na drevesu, skoraj ni verjel svojim ušesom,/553/ ko je slišal: "Zahej, pojdi hitro dol! Kajti danes moram ostati v tvoji hiši." (Luk 19,5.)

Množica je naredila prehod, in Zahej se je kakor v sanjah napotil proti svojemu domu. Rabini pa so to opazovali z mrkimi obrazi ter nezadovoljno in zaničljivo mrmrali: "K človeku grešniku gre gostovat!" (Luk 19,7.)

Zahej je osupnil in se začudil zaradi Kristusove ljubezni in ljubeznivosti, s kakršno se je približal k tako nevrednemu. Tedaj sta ljubezen in vdanost do novega najdenega Učitelja odprli njegova usta. Javno je želel priznati svojo vero in spokorjenje./554/

Zahej je v navzočnosti mnogih pristopil h Gospodu in rekel: "Glej, polovico svojega premoženja, Gospod, dajem ubogim, in če sem koga kaj ukanil, povrnem mu četverno. Jezus pa mu reče: Danes je prišlo zveličanje tej hiši, ker je tudi ta Abrahamov sin." (Luk 19,8.9.)

Ko je bogati mladi poglavar odšel od Jezusa, so se učenci čudili ob Učiteljevih besedah: "Kako težko je tistim, ki stavijo svoje upanje v bogastvo, priti v Božje kraljestvo." Vzkliknili so: "Kdo se potem more zveličati?" (Mar 10,24.26.) Sedaj so imeli pred seboj ponazoritev Kristusovih besed: "Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu." (Luk 18,27.) Videli so, kako lahko bogataš po zaslugi Božje milosti pride v kraljestvo.

Še preden je Zahej srečal Kristusa, je začel delati to, s čimer se je izkazal kot pravi spokornik. Preden ga je kdor koli obtožil, je priznal svoj greh. Prepustil se je vplivu Svetega Duha in začel uresničevati nauke, ki so bili napisani tako za stari Izrael kakor tudi za nas. Gospod je nekoč rekel: "Ako tvoj brat poleg tebe obuboža in mu roka opeša, podpiraj ga, kakor tujec in naselnik naj živi pri tebi. Ne jemlji od njega zakupnine in obresti, temveč boj se svojega Boga, da živi tvoj brat pri tebi. Svojega denarja mu ne dajaj na obresti in svoje hrane ne zaradi dobička. Zato naj nihče ne opehari svojega bližnjega, temveč boj se svojega Boga." (3 Mojz 25,35-37.17.) Te besede je izgovoril sam Kristus, ki je v oblakovem stebru vodil svoj narod; in prvi Zahejev odziv na Kristusovo ljubezen se je razodel v izkazovanju usmiljenja do siromašnih in trpečih.

Med cestninarji je obstajala....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Med cestninarji je obstajala zveza, da so lahko zatirali ljudstvo in se medsebojno podpirali v svojih nepoštenih dejanjih. Pri svojih izsiljevanjih so delali to, kar je postalo že skoraj splošna navada. Celo duhovniki in rabini, ki so jih sicer prezirali, so se bogatili na nepošten način pod plaščem svojega svetega poklica. Toda brž ko je Zahej prišel pod vpliv Svetega Duha, je opustil vsako nepošteno ravnanje.

Nobeno spokorjenje ni iskreno, če ne povzroči spremembe. Kristusova pravičnost ni plašč, s katerim se pokrivajo nepriznani in neodpuščeni grehi./555/ Je življenjsko načelo, ki spreminja značaj in upravlja vedenje. Svetost pomeni popolno pripadnost Bogu; pomeni popolno izročitev srca in življenja nebeškim načelom.

Kristjan mora v svojem poslovanju pokazati svetu, kako bi Gospod vodil poslovne podvige. Pri vsakem poslu mora pokazati, da je Bog njegov učitelj. "Svetost Gospodu" mora biti napisano na trgovskih dnevnikih, na glavni knjigi, na pogodbah, računih in menicah. Ti, ki trdijo, da hodijo za Kristusom, a poslujejo nepošteno, lažno pričajo o značaju svetega, pravičnega in usmiljenega Boga. Vsak spreobrnjeni človek bo kakor Zahej dokazal, da je sprejel Kristusa v svoje srce s tem, da bo opustil vsa krivična ravnanja, ki so doslej označevala njegovo življenje. Kakor višji cestninar bodo tudi ti dokazali svojo iskrenost s povrnitvijo povzročene škode. Gospod pravi: Če se grešnik "spreobrne od svojega greha in streže pravici in pravičnosti, tako da povrne zastavo, kar je po sili vzel, prinese nazaj, ravna po postavah življenja, ne delajoč nič krivičnega; ... nobeden iz njegovih grehov, ki jih je zagrešil, se mu ne bo spominjal; ... gotovo bo živel." (Ezek 33,14-16.)

Če smo komu povzročili krivico z nepravičnim trgovskim poslovanjem, če smo koga opeharili ali ogoljufali, čeprav za to ne bi odgovarjali pred zakonom, moramo priznati svojo krivdo in po možnosti poravnati škodo, kolikor je v naši moči. Prav je, da povrnemo ne samo, kar smo vzeli, temveč tudi možni dobiček, kakršnega bi imel lastnik z razumno in modro uporabo sredstev, ki smo si jih prilastili.

Zveličar je rekel Zaheju: "Danes je prišlo zveličanje tej hiši." (Luk 19,9.) Blagoslovljen ni bil samo Zahej, temveč z njim tudi ves njegov dom. Kristus je prišel v njegov dom, da njega pouči o resnici, njegove domače pa o stvareh kraljestva. Ker so jih rabini in verniki prezirali, jim je bilo prepovedano obiskovati shodnico, toda sedaj so se zbrali kot najbolj počaščena družina v vsem Jerihu v svojem lastnem domu okrog božanskega Učitelja in poslušali besede življenja.

Ko sprejmemo Kristusa za svojega osebnega Zveličarja, pride zveličanje v dušo. Zahej si Jezusa ni želel samo kot prehodnega gosta v svojem domu, temveč kot njega, ki bo stalno prebival v njegovem srcu. Pismarji in farizeji so ga obtoževali kot grešnika in godrnjali zoper Kristusa, ker je obiskal Zaheja, Gospod pa ga je prepoznal za Abrahamovega sina. Kajti Abrahamovi sinovi "so tisti, ki so iz vere". (Gal 3,7.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

62. Pojedina v Simonovi hiši
Temeljno besedilo Mat 26,6-13; Mar 14,3-11; Luk 7,36-50; Jan 11,55. do 12,11.


Simona iz Betanije so imeli za Jezusovega učenca. Bil je eden redkih farizejev, ki se je odkrito priključil Kristusovim sledilcem. Jezusa je priznal za učitelja in upal je, da je Mesija; ampak ni ga sprejel kot zveličarja. Njegov značaj še ni bil preoblikovan, njegova načela še niso bila spremenjena.

Jezus ga je ozdravil gobavosti, zato ga je pritegnil k sebi. Želel je pokazati hvaležnost, in ob Kristusovem zadnjem obisku v Betaniji je za Zveličarja in učence pripravil pojedino. Na njej so se zbrali mnogi Judje. Ravno v tistem času je vladalo v Jeruzalemu veliko vznemirjenje. Kristus in njegovo poslanstvo sta pritegovala večjo pozornost kakor kdaj poprej. Navzoči na gostiji so natančno opazovali vsak njegov korak, nekateri pa so ga opazovali celo s sovražnimi pogledi.

Zveličar je prišel v Betanijo samo šest dni pred pasho in po svoji navadi odšel počivat v Lazarjev dom. Skupina popotnikov, ki je odšla naprej v glavno mesto, je razširila novico, da je Jezus na poti v Jeruzalem in bo čez soboto počival v Betaniji. Med ljudstvom je vladalo veliko navdušenje. Mnogi so se podali v Betanijo, nekateri iz naklonjenosti do Jezusa, drugi zopet iz radovednosti, da bi videli njega, ki je bil obujen od mrtvih.

Mnogi so od Lazarja pričakovali čudovito poročilo o njegovih doživetjih po smrti. Bili pa so presenečeni, da ni pripovedoval ničesar./557/ Saj tudi ni imel ničesar povedati o tem. Navdihnjenje namreč pravi: "Mrtvi pa ničesar ne vedo. ... Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila." (Prop 9,5.6.) Toda Lazar je čudovito pričal o Kristusovem delovanju; zato je bil obujen od mrtvih. Prepričljivo in odločno je izjavil, da je Jezus Božji Sin.

Poročila, ki so jih obiskovalci Betanije prinesli nazaj v Jeruzalem, so še povečala razburjenje. Vsak bi rad Jezusa videl in poslušal. Na splošno so se spraševali, ali bo Lazar prišel z njim v Jeruzalem in ali bo prerok na praznovanju pashe kronan za kralja. Duhovniki in poglavarji so spoznali, da njihov vpliv na ljudstvo vse bolj slabi, zato je njihovo sovraštvo do Jezusa postajalo vse hujše. Komaj so čakali na priložnost, da bi ga za vedno spravili s poti. Ker pa je čas mineval, so se bali, da po vsem, kar se je zgodilo, sploh ne bo prišel v Jeruzalem. Spominjali so se, kolikokrat je že prekrižal njihove morilske naklepe, zato so se bali, da je tudi sedaj spoznal njihove proti njemu usmerjene naklepe, in da zato ne bo prišel. Niso mogli dobro prikriti svoje bojazni, zato so spraševali drug drugega: "Kaj se vam zdi? Gotovo ne pride na praznik?" (Jan 11,56.)

Duhovniki in farizeji so sklicali posvet. Od Lazarjevega obujenja je bila naklonjenost ljudstva popolnoma na Kristusovi strani, zato se jim je zdelo nevarno, da bi ga javno prijeli. Sklenili so, da ga bodo prijeli skrivoma in ga čim tiše postavili pred sodišče. Upali so, da se bo omahujoča naklonjenost ljudstva obrnila njim v prid, ko se bo zvedelo za njegovo obsodbo.

Na takšen način so nameravali uničiti Jezusa. Toda duhovniki in rabini so vedeli tudi to, da ne bodo varni, vse dokler bo živel Lazar. Že samo življenje moža, ki je štiri dni ležal v grobu in je bil po Jezusovi besedi obujen v življenje, bi lahko prej ali slej izzvalo odpor. Potem pa bi se ljudstvo maščevalo nad voditelji za smrt njega, ki je lahko naredil takšen čudež. Zato je Veliki zbor sklenil, da mora umreti tudi Lazar. Tako daleč sta pripeljala zavist in predsodek svoje sužnje. Sovraštvo in nevera judovskih voditeljev sta tako narasla, da so hoteli celo vzeti življenje človeku, katerega je neskončna moč osvobodila iz groba.

Medtem ko se je v Jeruzalemu sklepala ta zarota, so bili Jezus in njegovi prijatelji povabljeni na Simonovo pojedino. Zveličar je sedel za praznično mizo med Simonom, kogar je ozdravil gnusne bolezni, in Lazarjem, kogar je otel smrti. Marta je stregla, Marija pa je željno poslušala vsako besedo, ki je prišla iz Jezusovih ust./558/ Jezus ji je v svojem usmiljenju odpustil grehe, njenega ljubljenega brata pa je poklical iz groba, zato je bilo njeno srce napolnjeno s hvaležnostjo. Slišala je Jezusa govoriti o njegovi bližajoči se smrti. V svoji globoki ljubezni in žalosti je hrepenela po tem, da bi mu izkazala spoštovanje. Z veliko osebno žrtvijo je kupila alabastrno posodico "pravega in dragocenega mazila", (Jan 12,3.) da bi z njim pomazilila njegovo telo. Toda sedaj je slišala govoriti, da bo kmalu kronan za kralja. Njena bolečina se je spremenila v radost, zato si je vneto prizadevala, da bi prva počastila svojega Gospoda. Razbila je posodico in zlila njeno vsebino na Jezusovo glavo in noge; pokleknila je poleg njega in s solzami močila njegove noge ter jih otirala s svojimi dolgimi bujnimi lasmi.

Marija se je hotela izogniti vsakemu hrupu, in njeno dejanje bi lahko ostalo neopazno; toda prostor je preplavila prijetna dišava mazila in seznanila vse navzoče z njenim dejanjem. Juda je opazoval to dejanje z velikim nezadovoljstvom. Namesto da bi najprej poslušal, kaj bo Kristus povedal o tem, je začel njim, ki so sedeli v njegovi bližini, prišepetavati svoje pritožbe in očital Kristusu razsipništvo. Zvito jih je zavajal na misli, ki bodo verjetno izzvale nezadovoljstvo.

Juda je bil blagajnik učencev. Iz njihove skromne blagajne je skrivoma jemal denar zase in s tem še bolj zmanjšal njihova skromna sredstva. Sedaj si je prizadeval pridobiti vse, kar bi lahko dosegel, kajti mnogokrat so z denarjem iz te blagajne pomagali siromašnim. Če se je kupilo kaj, kar se mu ni zdelo dovolj pomembno, je imel navado reči: "Zakaj ta potrata? Zakaj se denar ni dal v mošnjo, ki jo nosim, da bi lahko poskrbel za uboge?" Marijino dejanje je bilo v tako očitnem nasprotju z njegovo sebičnostjo, da ga je postalo zelo sram. Po svoji navadi je iskal ustrezen razlog za svoj očitek proti njenemu darilu. Obrnil se je na učence in rekel: "Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim? To pa je rekel, ne ker ga je bilo skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo." (Jan 12,5.6.) Judež ni imel srca za siromašne. Če bi se bilo Marijino mazilo prodalo in bi izkupiček prišel v njegovo posest, siromašni ne bi imeli od tega nobene koristi.

Judež je imel visoko mnenje o svojih sposobnostih. Kot blagajnik se je imel za pomembnejšega od svojih tovarišev; uspelo mu jih je napeljati, da so ga imeli za takega. Pridobil si je njihovo zaupanje in imel nanje velik vpliv. Zavedlo jih je njegovo navidezno sočutje do siromašnih. Njegovi spretni namigi so povzročili, da so nezaupljivo gledali na Marijino predanost./559/ Okrog mize se je šepetalo: "Čemu ta potrata? To bi se bilo namreč lahko za mnogo prodalo in izkupilo se dalo ubogim." (Mat 26,8.9.)

Marija je slišala te...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Marija je slišala te očitke. Njeno srce je trepetalo; bala se je, da jo bo sestra grajala zaradi razsipnosti in da jo bo tudi Učitelj imel za lahkomiselno. Hotela se je umakniti brez zagovarjanja ali opravičevanja, ko je zaslišala glas svojega Gospoda: "Pustite jo! Kaj jo nadlegujete?" (Mar 14,6.) Videl je, da je bila ponižana in zmedena. Vedel je, da je s tem dejanjem izrazila svojo hvaležnost za odpuščanje grehov, zato je olajšal njen um. S svojim glasom je preglasil očitajoče godrnjanje, rekoč: "Dobro delo je storila na meni. Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti, mene pa nimate vselej. Kar je mogla, je storila: vnaprej je pomazilila moje telo za pokop." (Mar 14,6-8.)

Dišeči dar, ki ga je Marija namenila za Zveličarjevo truplo, je izlila na njegovo živo telo. Pri pokopu bi dišava napolnila samo grob; sedaj pa je razveselila njegovo srce z gotovostjo njene vere in ljubezni. Jožef iz Arimateje in Nikodem nista ponudila svojih darov ljubezni Jezusu, ko je še živel, temveč sta prinesla svoja dragocena mazila z grenkimi solzami mrtvemu. Ženske, ki so nosile mazila h grobu, so zaman opravile pot, saj je medtem že vstal od mrtvih. Marija, ki je Zveličarju izkazala svojo ljubezen, ko se je še zavedal njene vdanosti, ga je pomazilila za pokop. Ko je Jezus stopal v temo svoje hude preizkušnje, je nosil v svojem srcu spomin na to dejanje kot zagotovilo ljubezni, ki mu bo večno pripadala od odrešenih.

Mnogi prinašajo mrtvim dragocene darove. Ob nemem in otrplem telesu velikodušno izgovarjajo besede ljubezni. Nežnost, spoštovanje in vdanost se zapravljajo zanje, ki ne morejo več ne slišati ne videti. O, ko bi bile te besede izgovorjene, ko so bile izčrpanemu duhu tako potrebne, ko so ušesa še lahko slišala in je srce še lahko čutilo, kako dragocena bi bila njihova dišava!

Sama Marija ni mogla oceniti prave vrednosti svojega dejanja ljubezni. Ni mogla odgovoriti svojim tožnikom, in tudi ni mogla pojasniti, zakaj si je izbrala to priložnost, da bi pomazilila Jezusa. Sveti Duh je načrtoval zanjo, ona pa je poslušala njegove spodbude. Navdihnjenje se pojavi brez pojasnila; njegova nevidna navzočnost govori umu in duši ter spodbuja srce k delovanju. Opravičuje se samo po sebi.

Kristus je Mariji pojasnil smisel njenega dejanja, in ji je dal s tem veliko več,/560/ kakor je prejel sam. "Kajti s tem, da je izlila to mazilo na moje telo, me je pripravila za pokop." (Mat 26,12.) Kakor je bila razbita alabastrna posodica in je dišava napolnila vso hišo, tako bo moral umreti Kristus. Njegovo telo bo moralo biti strto; toda zopet bo vstal iz groba, in dišava njegovega življenja bo napolnila zemljo. Kristus je "ljubil nas in je dal sebe za nas kot daritev in žrtev Bogu v prijetno dišavo". (Ef 5,2.)

Kristus je povedal: "Resnično vam pravim: Kjer koli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo povedalo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin." (Mat 26,13.) Zveličar je govoril, gledaje v prihodnost, s popolno gotovostjo o evangeliju. Ta naj bi se oznanjal po vsem svetu. In do koder se bo slišalo za Marijin dar, bo povsod širil svojo dišavo, in srca bodo blagoslovljena po njenem nepreračunanem ravnanju. Kraljestva so nastajala in padala. Imena vladarjev in zavojevalcev so padla v pozabo, toda dejanje te ženske je ostalo ovekovečeno v sveti zgodovini. Vse do konca pozemskih dogajanj bo ta razbita alabastrna posodica pripovedovala zgodbo o neizmerljivi Božji ljubezni do padlega rodu.

Marijino dejanje je bilo v očitnem nasprotju z Judeževim. Kako oster nauk bi lahko Kristus dal temu, ki je sejal seme kritike in zlobnega mišljenja v srca učencev! Kako upravičeno bi bil tožnik obtožen! On, ki bere nagibe vsakega srca in razume vsako dejanje, bi lahko na tej gostiji razodel vsem navzočim temne strani Judeževega življenja. Prazna pretveza, na katero se je izdajalec skliceval, bi bila lahko razkrinkana. Kajti namesto, da bi sočustvoval s siromašnimi, jih je oropal denarja, ki je bil namenjen za njihovo podporo. Zaradi njegove trdosrčnosti do vdov, sirot in dninarjev bi se lahko dvignila razkačenost proti njemu. Če pa bi bil Kristus razkrinkal Judeža, bi imel on to za vzrok, da bi ga izdal. In čeprav je bil obdolžen za tatvino, bi si pridobil naklonjenost celo med učenci. Zveličar mu ni ničesar očital, in s tem se je izognil, da bi mu dal opravičilo za izdajstvo.

Toda pogled, s katerim je Jezus pogledal Judeža, ga je prepričal, da je Zveličar spregledal njegovo hinavščino in spoznal njegov podli značaj. Kristus je s pohvalo Marijinega dejanja, ki je bilo tako ostro obsojeno, pokaral Judeža. Doslej ga Zveličar še nikoli ni neposredno grajal. Sedaj pa je graja vznemirila njegovo srce. Zato se je odločil, da se bo maščeval. Po večerji se je podal naravnost/563/ v palačo velikega duhovnika. Tam je našel zbrane člane Velikega zbora, in se ponudil, da bo izdal Jezusa v njihove roke.

Duhovniki so se tega zelo razveselili. Ti voditelji Izraela so dobili priložnost sprejeti Kristusa za svojega Zveličarja brezplačno in brez cene. Vendar so zavrnili ta dragoceni dar, ki jim ga je ponujal nežni Duh vabeče ljubezni. Upirali so se sprejeti zveličanje, ki je dragocenejše od zlata, in so kupili svojega Gospoda za trideset srebrnikov.

Judež je tako popuščal pohlepu, da je ta zasenčil vsako dobro potezo njegovega značaja. Zavidal je Jezusu prineseno darilo. Njegovo srce je gorelo od zavisti zaradi tega, ker je Zveličar prejel dar, primeren pozemskim kraljem. Svojega Gospoda je izdal za vsoto, ki je bila daleč pod ceno posodice za dišavo.

Učenci pa niso bili kakor Judež. Zveličarja so ljubili. Vendar niso pravilno ovrednotili njegovega vzvišenega značaja. Če bi se bili zavedali, kaj je naredil zanje, bi spoznali, da ni bilo nič zapravljeno, kar mu je bilo dano. Modri z Vzhoda, ki so vedeli o Jezusu tako malo, so pokazali popolnejše razumevanje časti, ki mu pripada. Zveličarju so prinesli dragocena darila in se mu spoštljivo poklonili, ko je še kot novorojenček ležal v jaslih.

Kristus ceni dejanja ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus ceni dejanja prisrčnega spoštovanja. Če mu je kdo izkazal naklonjenost, ga je blagoslovil v svoji nebeški plemenitosti. Ni se branil najskromnejšega šopka cvetic, ki so jih natrgale otroške roke in mu jih ljubeče izročile. Sprejemal je darila otrok in blagoslavljal dajalce tako, da je vpisal njihova imena v knjigo življenja. Sveto pismo opisuje Marijino pomaziljenje Jezusa, da bi jo odlikovalo med ženskami, ki imajo enako ime. Dejanja, ki izvirajo iz ljubezni in spoštovanja do Jezusa, dokazujejo našo vero vanj kot Božjega Sina. Sveti Duh omenja značilnosti Kristusu zveste ženske: "Če je svetim umivala noge, če je pomagala stiskanim, če si je prizadevala za sleherno dobro delo." (1 Tim 5,10.)

Kristus se je veselil Marijinega resnega prizadevanja, da bi izpolnjevala Gospodovo voljo. Sprejel je bogastvo čistih čustev, ki ga učenci niso razumeli in ga niso hoteli razumeti. Marijina želja, da naredi to Gospodu, je bila zanj vredna več, kakor vsa dragocena mazila na svetu, ker je pričala, kako zelo ceni Odrešenika sveta. K temu jo je spodbujala Kristusova ljubezen. Neprimerljiva popolnost Kristusovega značaja je prežela njeno dušo. To mazilo je bilo simbol darovalčevega srca. Bilo je zunanje znamenje ljubezni, ki se je napajala iz nebeških virov, vse dokler se ni izlila./564/

Marijino dejanje je vsebovalo ravno učencem potreben nauk, ki bi jim pokazal, da je Kristusu všeč izkazovanje njihove ljubezni. Bil jim je vse, vendar niso dojeli, da bodo kmalu ostali brez njega, in da mu potem ne bodo mogli dati nobenega znamenja svoje hvaležnosti za njegovo veliko ljubezen. Učenci niso nikoli mogli razumeti ali ceniti Kristusove osamljenosti, ločitve od nebeških dvorov in življenja po človeški naravi, kakor bi se lahko pričakovalo. On je bil mnogokrat žalosten, ker mu učenci niso dali tega, kar je od njih pričakoval. Vedel pa je, da bi tudi oni razumeli, če bi bili pod vplivom nebeških angelov, ki so ga spremljali, da nobeno darilo ne bi bilo zadosti dragoceno, da bi dokazalo duhovna srčna čustva.

Njihovo poznejše spoznanje jim je dalo pravi občutek za mnoge stvari, ki bi jih lahko bili izkazali Jezusu, da bi mu razodeli svojo ljubezen in hvaležnost, medtem ko so bili še z njim. Ko jih je Jezus zapustil in so se res počutili kakor ovce brez pastirja, so začeli dojemati, kako bi mu bili lahko izkazovali pozornost, ki bi ga razveselila. Potem niso več očitajoče gledali na Marijo, temveč nase. Oh, ko bi lahko vzeli nazaj svoje graje in trditev, da so siromašni bolj vredni daru kakor Kristus! Čutili so se globoko osramočeni, ko so s križa jemali strto telo svojega Gospoda.

Enaka potreba se pojavlja tudi v naših dneh. Samo redki cenijo vse, kar jim Kristus pomeni. Če bi se zavedali, bi se razodevala vzvišena ljubezen, kakršno je izkazala Marija in izlito bi bilo obilno maziljenje. Na dragoceno mazilo se ne bi gledalo kot na potrato. Ničesar ne bi imeli za predragoceno, da bi se darovalo Kristusu, nobeno samoobvladovanje in nobena samopožrtvovalnost ne bi bila prevelika zanj.

Ogorčene besede: "Čemu ta potrata?" (Mat 26,8.) so živo predočile Kristusu največjo daritev, ki naj bi bila kdaj darovana, namreč darovanje samega sebe v spravo za izgubljeni svet. Gospod je bil tako radodaren do človeške družine, da se ne bo moglo reči, da bi lahko naredil še več. Z Jezusovo daritvijo je Bog daroval celotna nebesa. S človeškega stališča je taka daritev objestna potrata. Za človeško presojanje je ves načrt zveličanja zapravljanje milosti in sredstev. Povsod se srečujemo s samoodpovedjo in z iskreno daritvijo. Nebeška vojska lahko upravičeno z osuplostjo opazuje ljudi, ki nočejo, da bi jih v Kristusu izražena brezmejna ljubezen povzdignila in obogatila. Zares lahko vzklikajo: Čemu ta potrata?

Toda sprava za izgubljeni svet mora biti popolna, obilna/565/ in neokrnjena. Kristusova daritev je bila tako neskončno velika, da je dosegla vsakega človeka, ki ga je ustvaril Bog. Ni smela biti tako omejena, da ne bi presegla števila tistih, ki bi sprejeli vzvišeni Dar. Vsi ljudje ne bodo rešeni, ampak načrt zveličanja ni potrata zato, ker ne bo opravil tega, za kar je bil velikodušno predviden. Mora ga biti zadosti in da še preostane.

Gostitelj Simon je bil pod vplivom Judeževe kritike o Marijinem daru, zato ga je presenetilo Jezusovo ravnanje. Prizadet je bil njegov farizejski ponos. Vedel je, da mnogi njegovi gostje opazujejo Kristusa z nezaupanjem in nezadovoljstvom. Simon je govoril v srcu: "Ako bi bil ta prerok, bi pač vedel, kdo in kakšna žena je, ki se ga dotika, kajti grešnica je." (Luk 7,39.)

Kristus je Simona ozdravil gobavosti in ga s tem rešil umiranja pri živem telesu. Pa vendar se je Simon spraševal, ali je Zveličar prerok. Ker je Kristus dovolil, da se mu je ta ženska približala, in je ni zavrnil kot osebe, katere grehi so bili preveliki, da bi se lahko odpustili, ter ni pokazal, da ve, da je grešila, zato je bil Simon v skušnjavi, da misli, da Jezus ni prerok. Mislil si je, da Jezus ne ve ničesar o tej ženski, ki se vede tako svobodno v svojih dejanjih, kajti sicer ji ne bi dovolil, da se ga dotakne.

Nevednost o Bogu in Kristusu je Simona zavedla v take misli. Ni si mogel predstavljati, da mora Božji Sin na božanski način delovati sočutno, usmiljeno in nežno. Sam se sploh ne bi oziral na Marijino spokorniško dejanje. To, da je poljubljala in mazilila Kristusove noge, je razdražilo njegovo trdosrčnost. Mislil si je, da če bi bil Kristus prerok, bi grešnike spoznal in jih karal.

Na to neizgovorjeno misel je Zveličar odgovoril: "Simon, imam ti nekaj povedati. ... Neki upnik ima dva dolžnika; eden mu je dolžen petsto denarjev, a drugi petdeset. Ker pa nimata s čim plačati, odpusti obema. Povej torej, kateri od njiju ga bo bolj ljubil? Odgovori Simon in reče: Menim, da tisti, kateremu je več odpustil. On pa mu reče: Prav si razsodil." (Luk 7,40-43.)

Kakor je nekoč prerok Natan pri Davidu, tako je tudi Kristus tukaj svoj nauk v domu skril pod ogrinjalo prilike in je s tem prepustil gostitelju, da se je obsodil sam. Simon je žensko, ki jo je sedaj preziral, sam zapeljal v greh in ji s tem prizadel veliko krivico. V priliki o dveh dolžnikih sta bila predstavljena Simon in ta ženska. Jezus ni hotel poučiti, da naj ta dva čutita/566/ različno velikost obveznosti; kajti oba je bremenil dolg hvaležnosti, ki ga nikoli ne moreta poravnati. Vendar pa se je imel Simon za bolj pravičnega od Marije, Jezus pa mu je hotel pokazati, kako velika je bila v resnici njegova krivda. Želel je, da bi dojel, da je bil njegov greh večji od Marijinega toliko, kolikor je petstodenarski dolg večji od petdesetdenarskega.

Sedaj se je Simon videl...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sedaj se je Simon videl v novi luči. Videl je tudi, kako je ocenil Marijo ta, ki je bil več kakor prerok. Spoznal je, da je Kristus s svojimi preroškimi očmi bral njeno srce ljubezni in predanosti. Simona je postalo sram, in dojel je, da je v navzočnosti Večjega od sebe.

Kristus je nadaljeval: "Prišel sem v tvojo hišo, vode mi nisi podal za noge;" Marija pa mi jih je s solzami spokorjenja, spodbujena z ljubeznijo, močila in otirala s svojimi lasmi. "Nisi me poljubil; ta pa," ki jo ti preziraš, "ni nehala, odkar sem prišel noter, poljubovati moje noge." (Luk 7,44.45.) Kristus je našteval priložnosti, ki jih je Simon imel, da bi dokazal svojo ljubezen do Gospoda in priznanje za to, kar je bilo storjeno zanj. Jasno, toda vljudno je Zveličar povedal učencem, da je njegovo srce žalostno, če mu njegovi otroci nočejo izkazati hvaležnosti z besedami ali deli ljubezni.

Preiskovalec srca je poznal Marijine spodbude, poznal pa je tudi duha, ki je spodbujal Simonove besede. "Vidiš to ženo?" ga je vprašal. Ona je grešnica. Ampak pravim ti: "Odpuščeni so ji mnogi njeni grehi, kajti imela je veliko ljubezen; a komur se malo odpušča, malo ljubi." (Luk 7,44. 47.)

Simonova hladnost in malomarnost do Zveličarja sta razodevali, kako malo je cenil njemu izkazano usmiljenje. Menil je, da je izkazal čast Jezusu s tem, ko ga je povabil v svojo hišo. Sedaj pa se je videl takega, kakršen je bil v resnici. Medtem ko si je mislil, da bere svojega Gosta, je Gost bral njega. Spoznal je, da je Kristusova sodba o njem resnična. Njegova vera je bila obleka farizejstva. Jezusovo sočutje je zaničeval. Ni ga prepoznal kot Božjega predstavnika. Medtem ko je bila Marija grešnica, kateri je bilo odpuščeno, je bil on grešnik, ki ni dosegel odpuščanja. Toga pravila pravičnosti, ki jih je uporabil za Marijo, so obsodila njega samega.

Simona je ganila Jezusova prijaznost, da ga ni karal javno pred gosti. Z njim ni ravnal tako, kakor je zahteval, da bi se ravnalo z Marijo. Dojel je, da Jezus noče izdati njegove krivde drugim, temveč je z resničnim podajanjem stvari prepričal njegov um in s sočutno prijaznostjo poskušal podrediti njegovo srce. Stroga obtožba bi Simonov um zaprla za spokorjenje, toda potrpežljivo svarjenje ga je prepričalo/567/ o njegovi zmoti. Dojel je velikost svojega dolga do Gospoda. Njegova ošabnost je bila ponižana, spokoril se je in ošabni farizej je postal skromen in samopožrtvovalen učenec.

Na Marijo so gledali kot na veliko grešnico, toda Kristus je poznal okoliščine, ki so vplivale na njeno življenje. V njej bi lahko ugasnil vsako iskrico upanja, vendar tega ni naredil. Pač pa jo je potegnil iz obupa in pogube. Hudobni duhovi so sedemkrat obvladali njeno srce in um, On pa jih je izgnal iz nje. Slišala je molitev, ki je bila njej v dobro izgovorjena pred Očetom. Vedela je, kako žaljiv je greh njegovi neomadeževani čistosti, in z njegovo močjo je zmagala.

Za ljudi je bil Marijin primer brezupen. Kristus pa je v njej videl sposobnosti dobrega. Spoznal je njene boljše značajske poteze. Načrt odrešenja je dal človeški naravi velike možnosti, in te naj bi se uresničile pri Mariji. Po njegovi milosti je postala sodeležnica božanske narave. Ona, ki je padla in je njen um postal prebivališče hudičev, je bila pripeljana v občestvo in službo v Zveličarjevi bližini. Marija je sedela ob Jezusovih nogah ter se učila od njega, na njegovo glavo je izlila dragoceno mazilo in močila njegove noge s svojimi solzami. Stala je ob križevem vznožju in mu sledila do groba. Po njegovem vstajenju je bila prva pri njegovem grobu in prva oznanila Zveličarjevo vstajenje.

Jezus pozna razmere vsakega človeka. Lahko rečeš: Sem grešen, zelo grešen. Morda si, toda kolikor slabši si, toliko bolj potrebuješ Jezusa. On ne pahne od sebe nobenega jokajočega in spokorjenega. Nikomur ne pripoveduje ničesar, kar bi lahko razodel, temveč spodbuja vsakega ogroženega človeka. Pripravljen je odpustiti vsem, ki prihajajo k njemu po odpuščanje in obnovitev.

Kristus bi lahko naročil nebeškim angelom, naj izlijejo čaše njegove jeze na zemljo, da bi uničila nje, ki sovražijo Boga. Lahko bi iz vesolja izbrisal ta grdi madež, toda tega ne stori. Še danes stoji ob kadilnem oltarju in prinaša pred Boga molitve njih, ki prosijo za njegovo pomoč.

Ljudi, ki iščejo zavetje v Jezusu, povzdigne nad obtožbe in prepire. Noben človek ali hudobni angel ne more ponižati teh ljudi. Kristus jih povezuje s svojo božansko-človeško naravo. Stojijo poleg velikega Nosilca grehov v luči, ki sveti z Božjega prestola. "Kdo bo tožil proti Božjim izvoljencem? Bog je, ki jih opravičuje. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,33.34.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

63. "Glej, tvoj Kralj pride"
Temeljno besedilo Mat 21,1-11; Mar 11,1-10; Luk 19,29-44; Jan 12,12-19.


"Močno se veseli, hči sionska, ukaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj pride k tebi: pravičen je in rešitelj, pohleven in sedeč na oslu, in sicer na mladem osličinem žrebetu." (Zah 9,9.)

Tako je petsto let pred Kristusovim rojstvom prerok Zaharija napovedal prihod izraelskega kralja. Sedaj naj bi se to prerokovanje uresničilo. Ta, ki tako dolgo ni hotel sprejemati kraljevskih časti, je sedaj prihajal v Jeruzalem kot obljubljeni dedič Davidovega prestola.

Prvi dan tedna je Kristus zmagoslavno prišel v Jeruzalem. Množica, ki se je zbrala v Betaniji, da bi ga videla, ga je sedaj spremljala, da bi videla, kako bo sprejet. Mnogi so potovali v Jeruzalem praznovat pasho in so se pridružili množici, ki ga je spremljala. Videti je bilo, kakor da se vsa narava veseli. Drevje je bilo ogrnjeno z zelenjem, cvetje pa je v zraku širilo čudovit vonj. Novo življenje in veselje sta poživljala ljudi. Zopet se je prebudilo upanje v novo kraljestvo.

Jezus je nameraval prijezditi v Jeruzalem, zato je poslal dva učenca, naj mu pripeljeta oslico in njeno žrebe. Ob svojem rojstvu je bil Zveličar odvisen od gostoljubnosti tujcev. Jasli, v katerih je ležal, so bile najeto počivališče. Pa tudi sedaj, čeprav mu je pripadala živina na neštetih gričih, je bil odvisen od prijaznosti nekega tujca, da bi dobil žival,/569/ na kateri naj bi prijezdil v Jeruzalem kot kralj. Ampak njegovo božanstvo se je zopet odkrilo v natančnih navodilih, ki jih je dal učencema v ta namen. Kakor je bilo napovedano, je bila takoj izpolnjena prošnja: "Gospod ju potrebuje." (Mat 21,3.) Jezus si je izbral osla, na katerem še nihče ni jahal. Učenci so z veselim navdušenjem razprostrli na živinče oblačila in nanj posadili Učitelja. Doslej je vedno potoval peš, zato so se učenci sprva čudili, zakaj se je tokrat odločil jezditi. Toda upanje je razvedrilo njihovo srce z novo mislijo; menili so, da namerava oditi v glavno mesto, se tam razglasiti za kralja in vzpostaviti svojo kraljevsko oblast. Medtem ko so izvrševali naročilo, so Jezusovim prijateljem zaupali svoje vroče upe. Vznemirjenje je vse bolj naraščalo, dokler pričakovanje ljudstva ni doseglo vrhunca.

Kristus se je pri kraljevskem prihodu ravnal po judovskem običaju. Jahal je na oslu kakor nekoč izraelski kralji; prerokba pa je napovedala, da bo Mesija tako prišel v svoje kraljestvo. Brž ko so ga posadili na žrebe, so se razlegli glasni zmagoslavni vzkliki. Množica ga je pozdravljala kot Mesija, kot svojega kralja. Jezus je sedaj sprejel izkazovanje časti, česar doslej nikoli ni dovoljeval, in učenci so v tem videli dokaz, da se bodo njihovi veseli upi kmalu uresničili, namreč, da ga bodo videli ustoličenega na prestolu. Množice so bile prepričane, da je odbila ura njihove osvoboditve. V domišljiji so gledali rimsko vojsko pregnano iz Jeruzalema, a Izraela zopet kot neodvisen narod. Vsi so bili srečni in vznemirjeni; med seboj so tekmovali v izkazovanju časti Jezusu. Niso mu mogli nuditi zunanjega razkošja in sijaja, podarili pa so mu češčenje srečnih src. Niso mu mogli izročiti dragocenih daril, temveč so polagali svoja oblačila kot preprogo po njegovi poti in metali pred njim ozelenele oljčne in palmove vejice. Na čelu zmagoslavnega sprevoda niso nosili nikakršnih kraljevskih zastav, marveč so sekali razvejane palmove veje, naravni simbol zmage, in z njimi mahali med glasnimi vzkliki in hvalnicami.

Čim dalje je sprevod šel, tem bolj je naraščala množica ljudi, ki so slišali o Jezusovem prihodu in sedaj hiteli, da bi se pridružili sprevodu. Vedno več opazovalcev se je pridružilo množici z vprašanjem: "Kdo je ta?" (Mat 21,10.) Kaj pomeni ta vrvež? Vsi so že slišali o Jezusu in pričakovali, da se bo podal v Jeruzalem; toda vedeli so, da je doslej zavrnil vse poskuse, da bi ga spravili na prestol; zato so bili zelo presenečeni, ko so zvedeli, da je ta mož Jezus. Spraševali so se, kaj je le povzročilo to spremembo pri njem, ki je vedno trdil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta./570/

Njihova vprašanja so preglasili zmagoslavni vzkliki. Vneta množica jih je stalno ponavljala, oddaljeno ljudstvo jih je povzelo, da je odmevalo po okoliških gričih in dolinah. Nato se je sprevod združil z gnečo iz Jeruzalema. Iz množice, ki se je zbrala k praznovanju pashe, jih je na tisoče odšlo naprej pozdravit Jezusa. Pozdravljali so ga z mahanjem palmovih vej in prepevanjem svetih pesmi. V templju so duhovniki z zvoki trobent oznanili začetek večernega bogoslužja, toda le malo ljudi se je odzvalo. Osupli poglavarji so govorili drug drugemu: "Ves svet leti za njim." (Jan 12,19.)

Jezus nikoli poprej v pozemskem življenju ni dovolil, da bi mu tako javno izkazovali čast. Jasno je predvidel posledice. To bi ga pripeljalo na križ. Toda njegov namen je bil, da se javno predstavi kot Odrešenik. Želel je usmeriti pozornost ljudi na daritev, ki bo vrhunec njegovega poslanstva za padli svet. Medtem ko se je ljudstvo zbralo v Jeruzalemu k praznovanju pashe, se je On, pravo pashalno Jagnje, prostovoljno posvetil za daritev. V vseh časih bo za njegovo cerkev potrebno, da bo njegovo smrt za očiščenje grehov imela za predmet globokih razmišljanj in proučevanj. Vsa s tem povezana dejstva morajo biti tako dokazana, da onemogočijo vsak dvom. Sedaj je bilo potrebno, da se pogledi vseh usmerijo nanj, dogodki, ki se bodo zgodili pred njegovo veliko daritvijo, pa morajo biti taki, da bodo usmerili pozornost na samo daritev. Po takem razpoloženju, kakršno je spremljalo Jezusov vhod v Jeruzalem, bodo oči vseh spremljale hiter potek zadnjih dogodkov.

Dogodki v zvezi s tem slovesnim vhodom bodo postali predmet pogovora vseh ljudi in jih spodbudili k razmišljanju o Jezusu. Po njegovem križanju se bodo mnogi spomnili teh dogodkov v zvezi z njegovim sojenjem in smrtjo. To jih bo spodbudilo k proučevanju prerokovanj, s čimer se bodo prepričali, da je Jezus Mesija. V vseh deželah se bo pomnožilo število spreobrnjencev k veri.

V tem edinem zmagoslavnem prizoru v svojem pozemskem življenju bi se Zveličar lahko pojavil v spremstvu nebeških angelov in bi ga naznanila Božja trobenta. Toda takšen prizor bi bil v nasprotju s ciljem njegovega poslanstva in z zakonom, ki je vodil njegovo življenje. Ostal je zvest skromnemu položaju, ki ga je sprejel. Moral je nositi breme človeške narave, vse dokler ni dal svojega življenja za življenje sveta.

Ta dan, ki je bil za učence ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ta dan, ki je bil za učence najlepši v njihovem življenju, bi bil zatemnjen s temnimi oblaki, če bi bili vedeli, da je to veselje samo uvod v trpljenje in smrt njihovega Učitelja. Čeprav jim je večkrat govoril o svoji neizogibni/571/ daritvi, so v tem čudovitem zmagoslavju pozabili na njegove žalostne besede in se veselili samo njegove obetavne vladavine na Davidovem prestolu.

Sprevod se je stalno povečeval in skoraj vse, ki so se mu priključili, so potegnili za seboj valovi navdušenja, da so se pridružili hvalnicam, ki so se razlegale in odmevale s hribov in dolin. Neprestano se je ponavljalo vzklikanje: "Hosana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hosana na višavah!" (Mat 21,9.)

Svet še nikoli poprej ni videl tako zmagoslavnega sprevoda. Ni bil podoben sprevodu slavnih pozemskih osvajalcev. Ta prizor ni razkazoval žalostnih ujetnikov kot trofejo kraljevskih junaštev. Toda okrog Zveličarja so bile slavne trofeje njegovega dela ljubezni za grešnega človeka. Bili so bivši sužnji, ki jih je rešil izpod Satanove moči, in so slavili Boga za svojo osvoboditev. Sprevod so vodili slepci, ki jim je bil vrnil vid. Nemi, ki jim je razvezal jezik, so najglasneje vzklikali hosana. Hromi, ki jih je ozdravil, so od veselja poskakovali in bolj vneto od drugih lomili palmove veje in mahali z njimi pred Zveličarjem. Vdove in sirote so poveličevale Jezusovo ime za njegovo izkazano usmiljenje. Gobavci, ki jih je očistil, so polagali na pot svoja čista oblačila in ga pozdravljali kot Kralja slave. Med množico so bili tudi ti, ki jih je njegov glas prebudil iz smrtnega spanja. Lazar, čigar telo je v grobu začelo že razpadati, in se je sedaj veselil čudoviti moči svoje moškosti, je vodil žival, na kateri je Zveličar jezdil.

Mnogi farizeji so bili priče temu dogajanju. Besni in zavistni so poskušali preusmeriti tok narodovih čustev. Z vso svojo oblastjo so poskušali ljudstvo utišati; toda vsi njihovi pozivi in grožnje so navdušenje samo še bolj spodbudili. Prestrašili so se, da bi množica zaradi svoje premoči utegnila Jezusa razglasiti za kralja. Zadnji izhod so videli v tem, da so se skozi množico prerinili do Zveličarja in mu grajajoče in grozeče rekli: "Učitelj, posvari svoje učence!" (Luk 19,39.) Rekli so, da je takšno hrupno izražanje čustev protizakonito in da oblasti tega ne bodo dovolile. Vendar so umolknili, ko jim je Jezus odgovoril: "Pravim vam, če ti umolknejo, vpilo bo kamenje." (Luk 19,40.) Ta zmagoslavni prizor je priredil sam Bog. Napovedal ga je prerok, in človek ni mogel preprečiti Božjega načrta. Če ga ljudje ne bi uresničili, bi podaril glas mrtvemu kamenju, in potem bi to z vriskanjem hvale pozdravilo njegovega Sina. Ko so se utišani farizeji/572/ umaknili, so iz stotine ust zadonele besede preroka Zaharija: "Močno se veseli, hči sionska, ukaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj pride k tebi; pravičen je in rešitelj, pohleven in sedeč na oslu, in sicer na mladem osličinem žrebetu." (Zah 9,9.)

Ko je sprevod prispel na vrh griča in se začel spuščati v mesto, se je Jezus ustavil, a z njim tudi množica. Pred njimi je ležal v vsej svoji slavi z žarki zahajajočega sonca obsijan Jeruzalem. Tempelj je pritegoval nase pozornost vseh. Dostojanstveno vzvišen se je dvigal nad drugimi stavbami in kazalo je, kakor da kaže proti nebu in hoče usmeriti ljudstvo proti edinemu pravemu in živemu Bogu. Že dolgo je bil tempelj ponos in slava judovskega naroda. Celo Rimljani so se bahali z njegovim veličastvom. Od Rimljanov postavljeni kralj se je povezal z Judi glede obnove in olepšave templja; in sam rimski cesar ga je počastil z dragocenimi darili. Zaradi razsežnosti, bogastva in veličastva je postal eden svetovnih čudes.

Ko je zahajajoče sonce obarvalo in pozlatilo nebo, so njegovi bleščeči žarki obsevali čisti beli marmor tempeljskih zidov in se iskrili na pozlačenih stebrih. Z vrha griča, kjer so stali Jezus in njegovi spremljevalci, je bil videti kakor mogočna stavba iz snega s pozlačenimi stolpi. Tempeljski vhod je krasila vinska trta iz zlata in srebra z zelenimi listi in velikimi grozdi, ki so jo izdelali najbolj vešči umetniki. Predstavljala je Izraela kot rodovitno trto. Zlato, srebro in naravno zelenilo je bilo urejeno zelo vešče in z izbranim okusom. Vitice so se ovijale okrog belih bleščečih stebrov in oprijemale zlatih okraskov. Na njih se je zrcalilo zahajajoče sonce v čudoviti kakor iz nebes sposojeni slavi.

Jezus je strmel v ta prizor; ogromna množica je onemela prevzeta zaradi nepričakovanega prizora lepote. Vse oči so bile uprte v Zveličarja v pričakovanju, da bodo tudi na njegovem obrazu opazili občudovanje, ki je preželo nje same. Namesto tega pa so opazili oblak žalosti. Bili so presenečeni in razočarani, ko so videli, da ima solzne oči in se je njegovo telo zibalo sem in tja kakor drevo pred viharjem, medtem ko se je iz njegovih drhtečih ust kakor iz globine strtega srca izvil vzdih bolečine. Kakšen prizor je bil to za angele v nebesih, ko so videli svojega ljubljenega Poveljnika v boju s solzami! Kakšen prizor je bil to za veselo množico, ki ga je z zmagoslavnimi vzkliki in mahaje s palmovimi vejami spremljala v slavno mesto, kjer bo, kar so goreče upali, ustanovil svojo vladavino! Jezus je jokal ob Lazarjevem grobu, vendar je bilo to/575/ pobožno žalovanje zaradi sočutja do človeškega gorja. Toda ta nepričakovana žalost je bila podobna objokovanju sredi zmagoslavnega zbora. Sredi prizora veselja, ko so ga vsi častili, je stal Izraelov Kralj s solzami v očeh. To niso bile solze veselja, temveč solze in ihtenje notranjega nezadržnega duševnega boja. Množico je nenadoma zajela žalost. Njihovi vzkliki so zamrli. Mnogi so jokali iz sočutja do bolečine, ki je niso mogli razumeti.

Jezus ni jokal zaradi trpljenja, ki ga je čakalo. Naravnost pred njim je bil Getsemani, kjer ga bo kmalu obdala groza globoke teme. Videl je tudi ovčja vrata, skozi katera so stoletja vodili daritvene živali. Kmalu se bodo ta vrata odprla zanj, za pravo Jagnje, katerega daritev za greh so napovedovale vse te žrtve. V bližini je stala Golgota, prizorišče njegovega bližajočega se smrtnega boja. Vendar Odrešenik ni jokal in ihtel v duševni bolečini zaradi vsega tega, kar ga je spominjalo na njegovo kruto smrt. Njegova bolečina ni bila sebična. Misel na lastni smrtni boj ni prestrašila te plemenite, samopožrtvovalne duše. Pogled na Jeruzalem je trgal njegovo srce - na Jeruzalem, ki je zavrgel Božjega Sina in zaničeval njegovo ljubezen, se upiral, da bi ga prepričali njegovi mogočni čudeži, in se pripravljal, da ga usmrti. Videl je, kaj je bilo mesto zato, ker je zavrglo Odrešenika, in kaj bi lahko bilo, če bi sprejelo njega, ki je edini lahko ozdravil njegove rane. Prišel ga je rešit; kako bi se mu torej lahko odpovedal?

Izrael je bil ljubljeni narod;...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Izrael je bil ljubljeni narod; Bog si je njegov tempelj izbral za svoje prebivališče. "Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion." (Ps 48,2.) V njem je zapis o več kakor tisočletni Kristusovi zaščitniški skrbi in nežni ljubezni, ki jo goji oče do edinega sina. Tam so preroki izgovarjali svarilna sporočila. Tam so majali prižgane kadilnice, medtem ko se je k Bogu dvigalo kadilo, pomešano z molitvami vernikov. Tam je tekla kri darovanih živali, ki je predstavljala Kristusovo spravno kri. V njem je Jahve razodeval svojo slavo nad prestolom milosti. Tam so duhovniki opravljali službo in se je dolga stoletja ponavljala veličastnost simbolov in obredne službe. Vse to pa se bo sedaj moralo končati.

Jezus je dvignil roko - to roko, ki je mnogokrat blagoslavljala bolne in trpeče - in zamahnil z njo proti obsojenemu mestu ter zavpil z glasom, ki ga je prekinjala bolečina: "Ko bi pač tudi ti spoznalo, vsaj v ta svoj dan, kaj je za tvoj mir!" (Luk 19,42.) Tukaj je Zveličar naredil premor, in ni povedal, kakšen bi bil lahko položaj Jeruzalema,/576/ če bi bil sprejel pomoč, ki mu jo je Bog ponujal - darujoč mu svojega ljubljenega Sina. Če bi bil Jeruzalem spoznal to, kar je imel prednost spoznati, in če bi bil pazil na svetlobo, ki mu je bila poslana iz nebes, bi lahko prednjačil v ponosu blaginje kot kralj vseh kraljestev, svoboden v moči, ki bi jo dobil od Boga. Potem pri mestnih vratih ne bi stali vojaki in z njegovega obzidja se ne bi vile rimske zastave. Pred očmi Božjega Sina je vstajala slavna usoda, s katero bi bil Jeruzalem blagoslovljen, če bi bil sprejel svojega Odrešenika. Videl je, da bi bil po njem lahko ozdravljen svoje strašne bolezni, osvobojen sužnosti in utrjen kot mogočna svetovna prestolnica. Z njegovega obzidja bi poletel golob miru med vse narode. Postal bi svetovna krona slave.

Jasna podoba tega, kar bi Jeruzalem lahko bil, je izginila z Zveličarjevega obzorja. Gledal ga je, kakršen je pod rimskim jarmom, ko je podvržen Božjemu neodobravanju in obsojen, da prenaša njegovo maščevalno sodbo. Potem je nadaljeval prekinjeno nit žalostinke: "Ali sedaj je to skrito tvojim očem! Kajti pridejo nate dnevi, ko te obdado tvoji sovražniki z nasipom in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani; in ob tla razbijejo tebe in tvoje otroke v tebi, in ne kamna na kamnu ne puste v tebi, zato ker nisi spoznalo časa, v katerem si bilo obiskano." (Luk 19,42-44.)

Kristus je prišel rešit Jeruzalem in njegove otroke; toda farizejska ošabnost, hinavščina, ljubosumnost in zloba so mu preprečile uresničiti namen. Jezusu je bilo znano strašno maščevanje, ki bo zadelo obsojeno mesto. Videl je Jeruzalem obkoljen z vojsko, oblegane prebivalce v lakoti in smrti, videl je matere jesti trupla svojih umrlih otrok, in starše in otroke, kako se trgajo za zadnji grižljaj hrane, ker je mučna lakota zadušila naravna čustva. Videl je tudi, da bo trdoglavost, ki so jo pokazali z odklanjanjem zveličanja, zapeljala Jude tudi, da se ne bodo hoteli vdati osvajalni vojski. Videl je Golgoto, kraj, kjer bo povišan, tako gosto pokrito s križi, kakor je gozd z drevjem. Videl je nesrečne prebivalce prenašati neznosne bolečine na mučilnih napravah in pri križanju; videl je razdejane čudovite palače, tempelj v ruševinah in da od njegovega mogočnega obzidja ni ostal niti kamen na kamnu, mesto pa podobno preoranemu polju. Med gledanjem vseh teh strahot je Zveličar res moral jokati v smrtni muki.

Jeruzalem je bil otrok, za katerega je skrbel, in kakor nežni oče žaluje po izgubljenem sinu, tako je Jezus jokal nad ljubljenim mestom./577/ Kako naj se ti odpovem? Kako naj te gledam izročenega uničenju? Ali te moram pustiti, da napolniš čašo svoje krivičnosti? Ena sama duša je tako dragocena, da je v primerjavi z njo celotno vesolje postalo nepomembno, tukaj pa je šlo za pogubo celotnega naroda. Ko bodo na obzorju zašli sončni žarki, bo prenehal tudi čas milosti za Jeruzalem. Medtem ko se je sprevod zadrževal na vrhu Oljske gore, je bil za Jeruzalem še čas, da se spokori. Angel milosti je sicer že razpel svoje peruti, da bi zapustil zlati prestol in prepustil prostor pravici in hitro prihajajoči sodbi. Toda Kristus je še molil s srcem polnim ljubezni za Jeruzalem, ki je preziral njegovo milost, podcenjeval njegove opomine in so bili njegovi prebivalci pripravljeni, da bi si omadeževali roke z njegovo krvjo. Še vedno ni bilo prepozno, ko bi se Jeruzalem le hotel spokoriti. Ko so žarki zahajajočega sonca še obsevali tempelj, stolp in konice - mar ne bo neki dobri angel v mestu spodbudil ljubezen do Zveličarja in tako odvrnil njihovo usodo? Prekrasno in nesveto mesto, ki si kamnalo preroke, zavrglo Božjega Sina, in si si s svojo okorelostjo samo kovalo okove sužnosti - tvoj čas milosti bo kmalu minil!

Vendar pa je Božji Duh znova spregovoril Jeruzalemu. Preden bo minil dan, bo podano še eno pričevanje za Kristusa. Povzdignil se je glas priče, ki je odgovarjal na vabilo preroške preteklosti. Če bo Jeruzalem upošteval vabilo, če bo sprejel Zveličarja, ki vstopa skozi mestna vrata, bo še lahko rešen.

Poglavarji v Jeruzalemu so dobili sporočilo, da se Jezus v spremstvu velike množice približuje mestu. Toda za Božjega Sina niso imeli dobrodošlice. Nasproti so mu šli s strahom in upanjem, da bodo množico lahko razgnali. Ko se je sprevod začel spuščati z Oljske gore, so ga poglavarji ustavili. Pozanimali so se, kaj je vzrok temu hrupnemu veselju. Ko so vprašali: "Kdo je to?" so jim z duhom navdihnjenja napolnjeni učenci odgovorili na to vprašanje. Z zgovornim razpoloženjem so ponovili prerokovanja, ki so se nanašala na Kristusa.

Adam vam bo rekel: To je ženin Potomec, ki bo kači strl glavo. (1 Mojz 3,15.)

Vprašajte Abrahama, pa vam bo povedal: "Melhizedek, kralj v Salemu," (1 Mojz 14,18.) Kralj miru.

Jakob vam bo odgovoril: To je tisti, ki mu pripada "vladarska palica" in "žezlo od Jude". (1 Mojz 49,10.)

Izaija vam bo rekel: "Emanuel. Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 7,14; 9,6.)

Jeremija vam bo dejal: Davidov Odraslek, "Gospod, naša pravičnost". (Jer 23,6.)/578/

Danijel vam bo rekel: On je maziljenec - Mesija.

Ozea vam bo odgovoril: "Bog nad vojskami, Jahve mu je spominsko ime." (Oz 12,6.)

Janez Krstnik vam bo rekel: On je "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)

Vzvišeni Jahve je oznanil s svojega prestola: "Ta je moj ljubljeni Sin." (Mat 3,17.)

Mi, njegovi učenci, priznavamo: To je Jezus, Mesija, Knez življenja, Odrešenik sveta.

Celo knez teme ga priznava, rekoč: "Poznam te, kdo si: Božji Svetnik." (Mar 1,24.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

64. Obsojeni narod
Temeljno besedilo Mar 11,11-14.20.21; Mat 21,17-19.


Kristusov zmagoslavni vhod v Jeruzalem je bil bleda podoba njegovega prihoda na nebeških oblakih v moči in slavi sredi zmagoslavja angelov in veselja svetih. Tedaj se bodo uresničile Kristusove besede, namenjene duhovnikom in farizejem: "Ne boste me videli odslej, dokler ne rečete: Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu." (Mat 23,39.) Prerok Zaharija je v prikazni videl ta dan končnega zmagoslavja in tudi usodo njih, ki so zavrgli Kristusa ob njegovem prvem prihodu: "In gledali bodo v mene, ki so ga prebodli, in jokali nad njim, kakor jokajo po edincu, in bridko bodo nad njim žalovali, kakor bridko žalujejo nad prvencem." (Zah 12, 10.) Ta prizor je videl vnaprej Kristus tedaj, ko je opazoval mesto in jokal nad njim. V fizičnem razdejanju Jeruzalema je videl končno uničenje ljudi, ki so bili krivi za kri Božjega Sina.

Učenci so videli, kako Judje sovražijo Kristusa, vendar še niso videli, kam to vodi. Niso še razumeli pravega Izraelovega stanja, niti dojeli maščevanja, ki bo doletelo Jeruzalem. Gospod jim je moral to vse slikovito ponazoriti.

Zaman je bilo zadnje opozorilo Jeruzalemu. Duhovniki in poglavarji so na vprašanje: "Kdo je ta?" slišali preroško pričevanje iz preteklosti, ki je še enkrat odmevalo iz množice, toda tega niso priznali za/580/ glas Navdiha. V jezi in osuplosti so hoteli narod utišati. Med množico so bili tudi rimski uslužbenci, in tem so ga Jezusovi sovražniki zatožili kot vodjo upora. Povedali so jim, da načrtuje zavzeti tempelj in zavladati kot kralj v Jeruzalemu.

Toda pomirjujoči Jezusov glas je za trenutek utišal hrupno množico, ko je znova pojasnil, da ni prišel vzpostavit pozemske vladavine; kmalu bo namreč odšel k Očetu in ga njegovi tožniki ne bodo več videli, vse dokler ne bo zopet prišel v slavi. Šele tedaj, ko bo za njihovo zveličanje prepozno, ga bodo priznali. Te besede je Jezus izgovoril z veliko žalostjo in z edinstveno močjo. Rimski uradniki so onemeli in bili ukročeni. Čeprav jim je bil božanski vpliv tuj, so bila njihova srca ganjena kakor še nikoli. Na mirnem in resnem Jezusovem obrazu so brali ljubezen, dobrohotnost in tiho dostojanstvo. Ganila jih je naklonjenost, ki si je niso znali razložiti. Namesto da bi ga prijeli, so se bolj nagibali k temu, da mu izkažejo spoštovanje. Obrnili so se proti duhovnikom in poglavarjem in jih obtožili, da povzročajo nemir. Poglavarji pa so se nejevoljni in poraženi zopet obrnili s pritožbami na ljudstvo in se poleg tega razjarjeni prepirali med seboj.

Medtem pa je Jezus neopazno prispel do templja. Tam je bilo vse tiho, ker je vse ljudstvo pritegnilo dogajanje na Oljski gori. Jezus je za kratek čas ostal ob templju in ga opazoval z žalostjo. Potem se je s svojimi učenci umaknil in se vrnil v Betanijo. Ko ga je ljudstvo iskalo, da bi ga posadilo na prestol, ga niso našli.

Jezus je vso noč molil, zjutraj pa se je vrnil v tempelj. Med potjo je šel mimo nasada smokev. Bil je lačen. "In ugleda od daleč smokvo, ki je imela listje, pa pride, če morda kaj najde na njej; toda ko pristopi k njej, ne najde ničesar razen listja, kajti še ni bil čas za smokve." (Mar 11,13.)

Še ni bil čas za zrele smokve, razen v nekaterih področjih. Na planotah okrog Jeruzalema se je lahko upravičeno reklo, da "še ni bil čas za smokve". Toda v sadovnjaku, v katerega je stopil Jezus, je rasla smokva, ki je bila videti naprednejša od drugih in je bila že pokrita z listjem. Naravno je, da na smokvi zrasejo sadeži pred listjem. Zato je to olistano drevo obetalo tudi dobro razvite sadeže. Toda njegov videz je varal. Ko je Jezus pregledal njegove veje od najnižjih do najvišjih, ni našel na njej "ničesar razen listja"; samo bujno listje in ničesar drugega./581/

Tedaj je Kristus preklel drevo, rekoč: "Na vekomaj nikoli nihče s tebe sadu ne jej!" (Mar 11,14.) Ko je Zveličar naslednji dan spet šel z učenci tam mimo v mesto, so jih pritegnile posušene veje in uvelo listje. "Rabi," je rekel Peter, "glej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila." (Mar 11,21.)

Kristusovo prekletstvo te smokve je učence presenetilo. Nikakor niso tega mogli uskladiti z njegovim ravnanjem in delovanjem. Mnogokrat jim je rekel, da ni prišel sveta obsodit, temveč da bi se zveličal po njem. Spomnili so se njegovih besed: "Sin človekov namreč ni prišel človeških duš pogubljat, ampak reševat." (Luk 9,56.) Njegova čudovita dejanja so bila doslej narejena zaradi obnavljanja, a nikakor zaradi uničevanja. Učenci so ga poznali samo kot Obnovitelja in Zdravnika. To dejanje je bilo osamljeno. Spraševali so se: Kakšen je njegov namen?

Bog "se veseli milosti. Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt." (Miha 7,18; Ezek 33,11.) Zanj je uničenje in obsodba "neobičajno" delo. (Iz 28,21.) Toda v svoji milosti in ljubezni je odgrnil tenčico s prihodnosti in ljudem pokazal posledice grešnega življenja.

Prekletstvo nad smokvijo je bilo udejanjena prilika. Nerodovitno drevo, ki se je pred Kristusom bohotilo z bujnim listjem, je bilo simbol judovskega naroda. Zveličar je hotel učencem pojasniti vzrok in gotovost Izraelove usode. Zato je temu drevesu pripisal moralne lastnosti in ga uporabil za razlagalca božanskih resnic. Judje so se ločevali od drugih narodov s sklicevanjem/582/ na svojo vdanost Bogu. Uživali so posebne Božje prednosti, in zato trdili, da so pravičnejši od vseh drugih narodov. Toda bili so popačeni z ljubeznijo do sveta in s pohlepnostjo po dobičku. Hvalili so se s svojim znanjem, vendar niso poznali Božjih zahtev. Poleg tega pa so bili polni hinavščine. Podobno nerodovitnemu drevesu so visoko iztegovali zelo obetavne, bujne in za oko lepe veje, ki pa niso imele nobenega sadeža "razen listja". Judovska vera je bila res videti izredna z veličastnim templjem, s svetimi oltarji, z duhovniki z mitrami na glavi in vtis zbujajočimi obredi, manjkale pa so ji ponižnost, ljubezen in dobrohotnost.

Tudi vsa druga drevesa v sadovnjaku so bila brez sadov, ampak drevje brez listja ni vzbujalo pričakovanja in ni povzročilo razočaranja. To drevje je predstavljalo pogane. Prav kakor tudi Judom jim je manjkala pobožnost, vendar niso trdili, da služijo Bogu, in bahavo hlinili dobrote. Bili so slepi za Božja dela in poti; pri njih še ni bil čas za smokve. Še vedno so pričakovali dan, ki jim bo prinesel luč in upanje. Judje, ki so od Boga dobili večje blagoslove, so bili odgovorni za zlorabo teh darov. Prednosti, s katerimi so se hvalili, so samo povečale njihovo krivdo.

Jezus je prišel k smokvi lačen poiskat hrano. Prav tako lačen je prišel k Izraelu, in je želel pri njih najti sadove pravičnosti. Izdatno jih je zasipal s svojimi darovi, da bi lahko obrodili sad v blagoslov svetu. Izkazana jim je bila vsaka priložnost in prednost, v zameno pa se je pričakovalo od njih sočutje in sodelovanje v njegovem delu milosti. Hrepenel je po tem, da bi videl v njih požrtvovalnost in usmiljenje, gorečnost za Boga in globoko željo po zveličanju bližnjih. Če bi izpolnjevali Božje zapovedi, bi opravljali enaka nesebična dela, kakor jih je Kristus. Toda ljubezen do Boga in bližnjih je bila potemnjena z ošabnostjo in samozadostnostjo. Sami so se pahnili v pogubo s tem, ko niso hoteli služiti drugim, in svetu niso oznanili zakladnice resnice, ki jim jo je zaupal Bog. V nerodovitnem drevesu so lahko prepoznali svoj greh in kazen zanj. Zaradi Zveličarjevega prekletstva odmrla, uvela in do korenin posušena smokva je razodevala stanje judovskega naroda, ko mu bo odtegnjena Božja milost. Ker Izrael ni hotel z drugimi podeliti blagoslova, ga tudi ne bo več prejemal. Gospod pravi: "Tvoja poguba je, o Izrael." (Oz 13,9.)/583/

Ta opomin velja za vse...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ta opomin velja za vse čase. Kristusovo prekletstvo drevesa, ki ga je ustvaril s svojo močjo, je opomin za vse cerkve in vse kristjane. Nihče ne more živeti po Božjih zapovedih, če ne služi drugim. Veliko jih je, ki ne živijo Kristusovega usmiljenega in nesebičnega življenja. Nekateri, ki se imajo za dobre kristjane, ne razumejo, kaj pomeni služiti Bogu. Načrtujejo in razmišljajo, kako bi ugodili sebi. Delajo samo sebi v prid. Čas ima zanje vrednost samo, če ga lahko uporabijo zgolj zase. To je njihov cilj v vseh življenjskih dogodkih. Ne služijo svojim bližnjim, temveč samo sebi. Bog jih je izvolil za življenje v svetu, kjer naj opravljajo nesebično službo. Določil jih je, da pomagajo ljudem na vsak možen način. Toda njihov jaz je tako velik, da ne vidijo ničesar drugega. Niso povezani s človeštvom. Ti, ki živijo tako samo zase, so podobni smokvi, ki je veliko obetala, a ni imela nobenega sadu. Sicer kažejo podobo pobožnosti, nimajo pa spokorjenja ali vere. Trdijo, da spoštujejo Božje zapovedi, toda manjka jim poslušnost. Sicer govorijo, a ne delajo. S svojo obsodbo smokve je Kristus pokazal, kako zoprno je v njegovih očeh takšno nekoristno pretvarjanje. Rekel je, da je ta, ki javno greši, manj kriv od tistega, ki trdi, da služi Bogu, a ne obrodi nobenega sadu v njegovo slavo.

Prilika o smokvi, ki jo je Kristus povedal, preden je obiskal Jeruzalem, je v neposredni zvezi z naukom, ki ga je podal s prekletstvom nerodovitne smokve. V priliki je vrtnar prosil za nerodovitno smokev: "Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ospem z gnojem, da li prihodnjič rodi sad; če pa ne, posekaš jo potem." (Luk 13,8.9.) Nerodovitno drevo naj bi bilo deležno večje skrbi. Uživalo naj bi sleherno prednost. Toda če bi ostalo nerodovitno, ga nič ne bi rešilo pred uničenjem. V priliki ni napovedan izid vrtnarjevega dela. Odvisen je bil od samega naroda, kateremu je Kristus izrekel te besede. Ta narod je bil predstavljen z nerodovitno smokvijo, in sam je moral odločati o svoji usodi. Dana mu je bila vsaka možna prednost, ki so jo lahko dala nebesa, vendar se ni okoristil s temi povečanimi blagoslovi. Kristusovo prekletje nerodovitnega drevesa je pokazalo sad. Sami so si določili uničenje.

Več kakor tisoč let je judovski narod zlorabljal Božjo milost in s tem izzival njegove sodbe. Zavračal je njegove opomine in ubijal njegove preroke. Za te grehe je ljudstvo Kristusovega časa postalo odgovorno, ker je šlo po isti poti./584/ Krivda tega rodu je bila zavračanje daru milosti in opominov. Sami so se vkovali v okove, ki so si jih Judje kovali stoletja.

V vsakem obdobju so ljudem dani dnevi luči in priložnosti, čas preizkušnje, v katerem se lahko spravijo z Bogom. Ampak ta milost ima meje. Milost lahko leta vabi, če pa se prezira in zavrača, potem pride čas, ko pošlje svoje zadnje vabilo. Srce tako zakrkne, da se preneha odzivati Božjemu Duhu. Potem sladek in prikupen glas, ki pridobiva grešnika, ne prosi več ter preneha karati in opominjati.

Za Jeruzalem je napočil ta dan. Jezus je jokal zaradi bolečine nad obsojenim mestom, vendar ga ni mogel rešiti. Izčrpal je vse možnosti. Z zavračanjem opominov Božjega Duha je Izrael zavrnil edino sredstvo pomoči. Ni bilo nobene druge moči, ki bi ga lahko rešila.

Judje so predstavljali ljudi vseh vekov, ki so prezirali rotenje Neskončne ljubezni. Kristusove solze, ko je jokal nad Jeruzalemom, so bile solze za grehe vseh časov. Vsi, ki prezirajo karanja in svarila Božjega Svetega Duha, lahko v napovedani sodbi nad Izraelom berejo svojo obsodbo.

Danes so mnogi, ki hodijo po isti poti kakor nekoč neverujoči Judje. Vidijo razodetje Božje moči, Sveti Duh govori njihovemu srcu, toda trdno se držijo svoje nevere in nasprotovanja. Bog jim pošilja opomine in grajo, ampak ne želijo priznati svojih napak, zato zavračajo njegovo sporočilo in njegovega poslanca. Ravno sredstva, ki jih Bog želi uporabiti za njihovo rešitev, bodo zanje postala kamen spotike.

Odpadli Izrael je sovražil Božje preroke, ker so na vidno postavljali njihove skrivne grehe. Ahab je imel Elija za svojega sovražnika zato, ker je prerok zvesto karal kraljeve skrivne krivice. Tako ljudje tudi danes zasmehujejo in zavračajo Kristusovega služabnika, ki kara greh. Svetopisemska resnica, Kristusova vera, se bojuje proti močnemu toku moralne nečistosti. V človeških srcih je danes predsodek močnejši, kakor je bil v Kristusovem času. Kristus ni zadovoljeval posvetnih pričakovanj ljudi, njegovo življenje je grajalo njihove grehe, zato so ga zavrgli. Resnica Božje besede se tudi danes ne strinja z ravnanjem ljudi in njihovimi naravnimi nagnjenji, zato tisoči zavračajo njeno luč. Od Satana spodbujeni ljudje spravljajo v dvom Božjo besedo in se raje ravnajo/587/ po svoji neodvisni presoji. Raje si izberejo temo kakor luč, s tem pa ogrožajo svojo dušo. Ti, ki so dlakocepili Kristusove besede, so našli vedno nove vzroke za dlakocepstvo, dokler se niso odvrnili od Resnice in Življenja. Tako je tudi danes. Bog ne želi odstraniti s poti nobenega ugovora, ki ga lahko poda meseno srce proti resnici. Kateri zavrnejo dragocene svetlobne žarke, ki bi razsvetlili temo, jim ostanejo skrivnosti Božje besede prav tako v temi. Zanje je resnica prikrita. Hodijo na slepo in ne vidijo pogube pred seboj.

Kristus je opazoval svet in vse veke z vrha Oljske gore. Njegove besede veljajo za vsakogar, ki podcenjuje vabila božanske milosti. Danes se obrača nate, o posmehovalec njegove ljubezni. Prav ti si ta, ki naj bi spoznal vsaj v ta svoj dan, kaj je za tvoj mir. Kristus pretaka grenke solze zate, ki ne moreš jokati. Ta usodna zakrknjenost srca, ki je pogubila farizeje, se razodeva tudi v tebi. Vsak dokaz božanske milosti, vsak božanski svetlobni žarek ali gane srce in ga naredi ponižnega ali pa ga okrepi v njegovi brezupni zakrknjenosti.

Kristus je vnaprej videl, da bodo Jeruzalemci ostali zakrknjeni in se ne bodo spokorili. Ampak vsa krivda in vse posledice zavrnjene milosti so ležale pred njihovimi vrati. Tako se bo zgodilo vsakemu človeku, ki hodi po isti poti. Gospod pravi: "Tvoja poguba je, o Izrael. Poslušaj, o zemlja! Glej, jaz pripeljem nesrečo nad to ljudstvo, sad njih misli; kajti niso pazili na moje besede in mojo postavo so zavrgli." (Oz 13,9; Jer 6,19.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

65. Ponovno čiščenje templja
Temeljno besedilo Mat 21,12-16.23-46; Mar 11,15-19.27 do 12,12; Luk 19,45 do 20,19.


V začetku svoje službe je Kristus izgnal iz templja tiste, ki so ga oskrunjali z nesveto trgovino. Njegovo strogo in pobožno vedenje je tedaj vlilo strah v srca spletkarskih trgovcev. Na koncu svojega poslanstva je spet prišel v tempelj in ga našel prav tako oskrunjenega kakor prej. Razmere so bile celo še slabše. Zunanje dvorišče templja je bilo podobno velikemu živinskemu sejmu. Jezni glasovi prepirajočih se prodajalcev in kupcev so se mešali z mukanjem živali in žvenketom denarja; vmes pa so se slišali tudi glasovi ljudi pri sveti službi. Tudi tempeljski dostojanstveniki so se ukvarjali s kupovanjem, prodajanjem in menjavanjem denarja. Pohlep po dobičku jih je tako prevzel, da v Božjih očeh niso bili nič boljši od tatov.

Kako malo so duhovniki in poglavarji dojeli svečanost službe, ki naj bi jo opravljali. V času vsake pashe in praznika šotorov se je zaklalo na tisoče živali; duhovniki pa so prestregli njihovo kri in jo izlili na oltar. Te krvne daritve so Judom postale tako običajne, da so skoraj pozabili na dejstvo, da je vse to prelivanje krvi potrebno samo zaradi njihovih grehov. Niso razmišljali o tem, da je ta predstavljala kri ljubljenega Božjega Sina,/589/ ki naj bi bila prelita za življenje sveta, in da naj bi bili s temi daritvami ljudje usmerjeni na križanega Odrešenika.

Jezus je opazoval te nedolžne žrtve; videl je, da so Judje iz teh velikih shodov naredili prizore prelivanja krvi in okrutnosti. Namesto da bi se ponižno spokorili za grehe, so množili živalske daritve, kakor da bi lahko Boga častili z brezsrčno službo. Srca duhovnikov in poglavarjev so zakrknila zaradi sebičnosti in lakomnosti. Prave simbole, ki so kazali na Božje Jagnje, so ponižali v sredstva za bogatenje. Zaradi tega je bila svetost službe darovanja v očeh ljudstva zelo ponižana. Jezus je bil zaradi tega zelo ogorčen. Vedel je, da bodo duhovniki in starešine prav tako malo cenili njegovo kri, ki bo kmalu prelita za grehe sveta, kakor cenijo živalsko kri, ki jo stalno prelivajo.

Proti takemu opravljanju daritvene službe je Kristus govoril že po prerokih. Samuel je rekel: "Ali so Gospodu toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša Gospodov glas? Glej, pokorščina je boljša nego daritev, in poslušati je boljše nego prinašati tolstino ovnov." (1 Sam 15,22.) Ko je Izaija v preroški prikazni videl odpad Judov, jih je ogovoril kot sodomske in gomorske poglavarje: "Čujte Gospodovo besedo, sodomski vodniki, poslušajte postavo našega Boga, gomorsko ljudstvo! Čemu mi množina vaših daritev? pravi Gospod; sit sem žgalnih daritev ovnov in masti pitane živine ter krvi juncev in jagnjet in kozlov se ne veselim. Ko prihajate, da se prikažete pred mojim obličjem - kdo je zahteval to od vaše roke, da teptate moje veže? Umijte se, očistite se, odpravite hudobnost svojih dejanj izpred mojih oči, nehajte delati hudo; učite se delati dobro, iščite pravice, tlačenemu pomagajte, pravico sodite siroti, potezajte se za vdovo!" (Iz 1,10-12.16.17.)

On, ki je sam dal ta prerokovanja, je sedaj zadnjič ponovil opomine. Ljudstvo je razglasilo Jezusa za Izraelovega kralja in s tem uresničilo prerokovanje. On pa je sprejel izkazovanje časti in kraljevski položaj. Kot takšen je moral ukrepati. Vedel je, da si bo zaman prizadeval za poboljšanje pokvarjene duhovščine; vendar pa je moral opraviti svojo nalogo. Nevernemu ljudstvu je moral dati dokaze svojega božanskega poslanstva.

Jezus je s predirnim pogledom še enkrat zajel oskrunjeno tempeljsko dvorišče. Oči vseh so zrle vanj. Duhovniki in poglavarji, farizeji/590/ in pogani so z občudovanjem in spoštovanjem opazovali njega, ki je stal pred njimi v veličastvu nebeškega kralja. Božanskost je prodrla skozi človeškost in obdala Kristusa s takšnim dostojanstvom in slavo, ki je nikoli doslej ni razodel. Ti, ki so stali blizu njega, so se umaknili, kolikor je dovoljevala množica. Ob nekoliko učencih je Zveličar stal sam. Vse je utihnilo. Globoka tišina se je zdela neznosna. Potem je Kristus prekinil tišino in spregovoril z močjo, ki je ljudstvo pretresla kakor mogočen vihar: "Pisano je: Moj dom naj se imenuje dom molitve, a vi delate iz njega razbojniško jamo." (Mat 21,13.) Njegov glas je v templju odmeval kakor glas trobente. Negodovanje, ki se je kazalo na njegovem obrazu, mu je dajalo videz požirajočega ognja. Oblastno je ukazal: "Odnesite to odtod." (Jan 2,16.)

Pred tremi leti so se poglavarji templja sramovali, ker so na Jezusov ukaz pobegnili iz templja. Čudili so se svojemu strahu in da so brez vprašanja ubogali enega samega/591/ skromnega Človeka. Jasno jim je postalo, da se takšna nečastna vdaja ne sme več ponoviti. Toda sedaj so bili še bolj prestrašeni kakor takrat in so njegov ukaz ubogali še z večjo naglico. Nikogar ni bilo, ki bi si bil upal spodbijati njegovo oblast. Duhovniki in trgovci so pobegnili pred njim in pred seboj gnali živino.

Na begu iz templja so srečali skupino ljudi z bolniki, ki so spraševali po Vzvišenem Zdravniku. Zaradi sporočila bežečih pa so se nekateri vrnili. Bali so se srečati z njim, čigar pogled je pregnal iz svoje navzočnosti duhovnike in poglavarje. Mnogi pa so se prerivali skozi hitečo množico, ker so hrepeneli priti do njega, ki je bil njihovo edino upanje. Mnogi so vendar ostali za množico, ki je bežala iz templja. Ti so se pridružili prišlecem. Tempeljsko dvorišče je bilo spet polno bolnikov in umirajočih, in Jezus jim je še enkrat pomagal.

Čez nekaj časa pa so se duhovniki in poglavarji spet upali vrniti v tempelj. Ko jih je minila njihova prva osuplost, so bili radovedni, kaj bo Jezus naredil sedaj. Pričakovali so, da se bo polastil Davidovega prestola. Ko so se tiho vrnili v tempelj, so slišali odrasle in otroke hvaliti Boga. Pri vstopu v tempelj jih je presenetil čudovit prizor. Videli so ozdravljene bolnike, slepe, ki jim je bil vrnjen vid, gluhe, ki so dobili sluh, in hrome, ki so veselo poskakovali. Še glasneje pa so se veselili otroci. Jezus je ozdravil njihove bolezni, jih vzel v naročje in prejemal njihove poljube prisrčne hvaležnosti. Nekateri od njih so v njegovem naročju zaspali, medtem ko je poučeval ljudi. Potem so ga znova slavili z veselimi glasovi. Ponavljali so hosana kakor prejšnji dan in zmagoslavno mahali pred Zveličarjem s palmovimi vejami. V templju je odmevalo njihovo vzklikanje: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Glej, tvoj kralj pride k tebi: pravičen je in rešitelj. Hosana Davidovemu Sinu." (Ps 118,26; Zah 9,9; Mat 21,9.)

Zvok teh srečnih in razposajenih glasov je bil žalitev tempeljskim poglavarjem, zato so hoteli to slavje prekiniti. Ljudstvu so pojasnjevali, da otroške noge in veseli vzkliki oskrunjajo Božjo hišo. Ko so uvideli, da njihove besede ne vplivajo na ljudi, so se obrnili na Kristusa, rekoč: "Slišiš li, kaj ti pravijo?" Jezus je odgovoril: "Seveda. Ali niste nikoli brali: Iz ust nedoraslih in dojencev/592/ si pripravil sebi hvalo?" (Mat 21,16.) Prerokovanje je napovedalo, da bo Kristus razglašen za kralja, in ta beseda se je morala uresničiti. Izraelovi duhovniki in poglavarji niso hoteli razglasiti njegove slave, zato je Bog poklical otroke za svoje priče. Če bi bili umolknili njihovi glasovi, bi bili tempeljski stebri oznanjali Zveličarjevo slavo.

Farizeji so bili zelo zmedeni...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Farizeji so bili zelo zmedeni in vznemirjeni. Ta, ki ga niso mogli zastrašiti, je sedaj gospodaril. Jezus je zavzel položaj tempeljskega varuha. Še nikoli doslej ni razodel tolikšne kraljevske oblasti. Še nikoli doslej niso njegove besede in dela razodevale tolikšne moči. Jezus je že delal čudežna dela po vsem Jeruzalemu, toda še nikoli tako slovesno in veličastno. V navzočnosti vseh teh, ki so bili priče njegovih čudovitih dejanj, si duhovniki in poglavarji sedaj niso upali pokazati svojega odkritega sovraštva do njega. Tisti dan ničesar več niso mogli ukreniti proti Jezusu, ker so bili jezni in zmedeni zaradi njegovih odgovorov.

Prihodnje jutro se je Veliki zbor spet posvetoval, kaj naj ukrene proti Jezusu. Pred tremi leti so od njega zahtevali znamenje njegovega mesijanstva. Od tistega časa je delal mogočna dela po vsej deželi. Zdravil je bolne, čudežno je nahranil na tisoče ljudi, hodil je po valovih in pomiril razburkano jezero. Mnogokrat je bral človeška srca kakor odprto knjigo, izganjal hudobne duhove in obujal mrtve. Poglavarji so torej imeli dokaze o njegovem mesijanstvu. Sedaj so se odločili, da od njega ne bodo zahtevali dokaza njegove oblasti, temveč da bodo od njega izmamili priznanje ali izjavo, na temelju katere bi ga lahko obsodili.

Vrnili so se v tempelj, kjer je Jezus poučeval, in ga vprašali: "S kakšno oblastjo delaš to? In kdo ti je dal to oblast?" (Mat 21,23.) Pričakovali so, da bodo slišali od njega, da vse to dela z Božjo oblastjo. Takšni trditvi so nameravali nasprotovati. Jezus pa jim je odgovoril z vprašanjem, ki je navidezno obravnavalo drug predmet, in jim rekel, da jim ne bo dal pojasnila, če mu ne bodo odgovorili. Vprašal jih je: "Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?" (Mat 21,25.)

Duhovniki so spoznali, da so v takšni zadregi, iz katere jim ne bo pomagala nobena pretkanost. Če bi rekli, da je Janezov krst iz nebes, bi postalo očitno njihovo nasprotovanje. Kristus bi jih utegnil vprašati: "Zakaj mu torej niste verovali?" (Mat 21,25.) Janez je namreč pričal za Kristusa: "Glej,/593/ Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta." (Jan 1,29.) Če duhovniki verujejo Janezovemu pričevanju, kako lahko potem zanikajo, da je Kristus Mesija? Če pa bi povedali svoje pravo verovanje, da je bila Janezova služba od ljudi, bi si bili sami nakopali vihar negodovanja; ljudstvo je verovalo, da je Janez prerok.

Množica je z velikim zanimanjem pričakovala odločitev. Poznali so izjavo duhovnikov, da priznavajo Janezovo službo, in zato pričakovali, da bodo brez omahovanja potrdili, da je bil Janez poslan od Boga. Duhovniki pa so se po medsebojnem tajnem posvetovanju odločili, da se ne bodo zagovorili. Hinavsko so se delali nevedneže in izjavili: "Ne vemo!" Kristus pa jim je odgovoril: "Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam." (Mar 11,33.)

Pismarji, duhovniki in poglavarji so umolknili. Zmedeni in razočarani so povesili pogled in se niso upali Kristusu zastaviti novih vprašanj. Zaradi strahopetnosti in neodločnosti so izgubili precej ugleda pri navzočem ljudstvu, ki se je veselilo poraza teh ošabnih in samopravičnih mož.

Vse te Kristusove besede in dejanja so bile pomembne, njihov vpliv pa naj bi se še bolj občutil po njegovem križanju in vstajenju. Mnogi teh, ki so željno pričakovali izid tega izpraševanja Jezusa, so pozneje postali njegovi učenci. Ti so bili prvič pritegnjeni k njemu z besedami, ki so jih slišali tega dogodkov polnega dne. Dogodek na tempeljskem dvorišču ni nikoli izginil iz njihovega spomina. V pogovoru med Jezusom in velikim duhovnikom se je odkrilo značilno nasprotje. Ošabni dostojanstvenik je bil oblečen v bogata, dragocena oblačila, na glavi je imel sijajno tiaro, njegova drža je bila dostojanstvena, njegova skodrana brada in lasje so se srebrili zaradi let - njegov celoten videz je opazovalcem vlival spoštovanje. Pred to vzvišeno osebnostjo je stalo Veličastvo nebes brez slehernega okrasa ali razkošja. Na njegovih oblačilih so bile še sledi potovanja; njegov obraz je bil bled in je izražal notranjo žalost; vendar pa je odseval dostojanstvo in dobrohotnost, ki je bila v očitnem nasprotju z ošabnim, samozavestnim in jeznim vedenjem velikega duhovnika. Mnogi teh, ki so bili priče Jezusovim besedam in dejanjem v templju, so ga od tedaj sprejeli v svoje srce kot Božjega preroka. Toda medtem ko so se čustva ljudstva vse bolj obračala v njegovo korist, je naraščalo sovraštvo duhovnikov zoper Jezusa. Modrost, s katero se je izogibal pasti duhovnikov, je bila nov dokaz njegovega božanstva, ki je dolivala olje na ogenj njihovega srda.

Kristus med razpravo z rabini ni nameraval ponižati svojih nasprotnikov. Nikakor se ni veselil tega, da jih je stisnil v kot. Dal jim/594/ je samo pomemben nauk. Svoje sovražnike je ponižal s tem, ko jim je dovolil, da so se zapletli v mrežo, ki so jo nastavili njemu. Njihovo priznanje, da ne poznajo narave Janezovega krsta, mu je dalo priložnost govoriti, in izkoristil jo je tako, da jim je pokazal njihovo pravo stanje in številnim opominom dodal še enega.

Dejal je: "Kaj se vam pa zdi? Neki človek je imel dva sina, in pristopivši k prvemu, reče: Sin, pojdi, delaj danes v vinogradu! On pa odgovori in reče: Nočem. Potem pa se skesa in gre. In pristopivši k drugemu, reče ravno tako. On pa odgovori in reče: Pojdem, gospod! A ni šel. Kateri teh dveh je izpolnil očetovo voljo?" (Mat 21,28-31.)

S tem nepričakovanim vprašanjem ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

S tem nepričakovanim vprašanjem je razorožil svoje poslušalce. Pozorno so spremljali to priliko in takoj odgovorili: "Prvi." Jezus jih je predirno pogledal in odvrnil resno in dostojanstveno: "Resnično vam pravim, da se rinejo cestninarji in nečistnice pred vami v Božje kraljestvo. Kajti prišel je k vam Janez po poti pravičnosti, in niste mu verjeli; cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi pa, dasi ste to videli, se še potem niste skesali, da bi mu bili verjeli." (Mat 21,31.32.)

Duhovnikom in poglavarjem ni preostalo nič drugega, kakor da spodobno odgovorijo na Kristusovo vprašanje. Tako je dobil odgovor, ki je šel v prid prvega sina. Ta je predstavljal cestninarje, nje, ki so jih farizeji prezirali in sovražili. Cestninarji so bili zelo nemoralni. Bili so očitni prestopniki Božjih zapovedi in so s svojim življenjem razodevali, kako zelo se upirajo njegovim zahtevam. Bili so tudi nehvaležni in nesveti; kajti naročilo, naj gredo delat v Gospodov vinograd, so prezirljivo odklonili. Ko pa je potem nastopil Janez in je oznanjal spokorjenje in krst, so sprejeli njegovo sporočilo in se krstili.

Drugi sin je predstavljal vodilne osebnosti judovskega naroda. Nekaj farizejev se je spokorilo in sprejelo Janezov krst, toda voditelji niso hoteli priznati, da je bil ta poslan od Boga. Njegovi opomini in obtožbe niso pri njih povzročili nobene spremembe. Oni "so zavrgli Božji sklep sami zoper sebe, ko se mu niso dali krstiti". (Luk 7,30.) Njegovo sporočilo so prezirali. Kakor tudi drugi sin, ki je rekel, ko je bil poslan na delo: "Pojdem, gospod," a ni šel, so tudi duhovniki in poglavarji izjavljali, da so poslušni, z dejanji pa so izvrševali neposlušnost. Bahali so se z izjavami o pobožnosti, trdili so, da spoštujejo Božje zapovedi, izvajali pa so lažno poslušnost. Cestninarje pa so farizeji obtoževali in preklinjali kot nezveste, vendar so ti s svojo vero in deli dokazovali,/595/ da gredo v nebeško kraljestvo pred temi samopravičnimi ljudmi, ki so dobili veliko luč, njihova dela pa se niso ujemala z njihovimi izjavami o pobožnosti.

Duhovniki in poglavarji niso hoteli trpeti te globoke resnice; molčali so v upanju, da bo Jezus povedal še kaj, kar bi lahko uporabili proti njemu; toda morali so trpeti še več.

Kristus je povedal: "Čujte drugo priliko. Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd in ga ogradil s plotom in izkopal v njem klet in sezidal stolp ter ga izročil vinogradnikom in odpotoval. Ko se pa približa čas sadu, pošlje svoje hlapce k vinogradnikom, da prejmejo njegove pridelke. A vinogradniki zgrabijo hlapce in enega pretepo, drugega ubijejo, a še drugega posujejo s kamenjem. Zopet pošlje druge hlapce, ki jih je bilo več od prvih, in z njimi store ravno tako. Potem pa pošlje k njim svojega sina, rekoč: Mojega sina se bodo bali. Ko pa ugledajo vinogradniki sina, reko med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga in prilastimo si njegovo dediščino! Ter ga zgrabijo in vržejo ven iz vinograda in ubijejo. Kadar pride torej gospodar vinogradov, kaj bo storil tem vinogradnikom?" (Mat 21,33-40.)

Jezus se je obrnil na vse navzoče, toda duhovniki in poglavarji so odgovorili. "Te hudobneže hudo pogubi in svoj vinograd izroči drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali sad ob svojem času." (Mat 21,41.) Govorniki sprva niso dojeli pomena te prilike, sedaj pa so spoznali, da so si sami izrekli obsodbo. V priliki gospodar predstavlja Boga, vinograd judovski narod, ograja pa božanske zapovedi, ki so bile njihova zaščita, stolp pa je bil simbol templja. Gospodar vinograda je naredil vse, kar je bilo potrebno, da bi bil vinograd rodoviten. Vprašal je: "Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu, česar ne bi bil že storil v njem?" (Iz 5,4.) Tako je Bog izrazil svojo neutrudno skrb za Izraela. Kakor so bili vinogradniki dolžni vrniti gospodarju določeno količino sadu iz vinograda, tako bi ga moral Božji narod častiti z življenjem, ki bi ustrezalo njihovim svetim prednostim. Toda kakor so vinogradniki ubili hlapce, ki jih je gospodar poslal k njim po pridelek, tako so Judje ubijali preroke, ki jih je Bog pošiljal k njim, da bi jih poklical k spokorjenju. Poslanec za poslancem je bil ubit. Do tod pomen prilike ni bil vprašljiv, kar pa je sledilo, ni bilo nič manj očitno. V ljubljenem sinu, ki ga je gospodar vinograda poslal na koncu k neposlušnim delavcem, pa so ga/596/ prijeli in ubili, so duhovniki in poglavarji videli jasno podobo Jezusa in njegovo neizbežno usodo. Saj so že načrtovali ubiti njega, ki jim ga je poslal Oče kot zadnje vabilo. Maščevanje, ki je bilo napovedano neusmiljenim vinogradnikom, je prikazalo obsodbo ljudi, ki bodo usmrtili Kristusa.

Zveličar jih je opazoval poln sočutja, ko je nadaljeval: "Ali niste nikoli brali v pismu: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda se je to zgodilo, in čudno je to v naših očeh. Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove. In kdor na ta kamen pade, se razbije, a na kogar on pade, ga razdrobi." (Mat 21,42-44.)

To prerokovanje so Judje pogosto ponavljali v shodnicah in ga uporabili za Mesija, ki bo prišel. Kristus je bil vogelni kamen judovskega gospodarstva in celotnega načrta zveličanja. Ta vogelni kamen so judovski zidarji, duhovniki in poglavarji v Izraelu, sedaj zavrgli. Zveličar je usmeril njihovo pozornost na prerokovanja, ki jih opozarjajo na nevarnost. Z vsemi sredstvi, ki jih je imel na voljo, jim je želel pojasniti naravo dejanja, ki so ga nameravali storiti.

Njegove besede so imele še drug cilj. Z vprašanjem: "Kadar pride torej gospodar vinogradov, kaj bo storil tem vinogradnikom?" (Mat 21,40.) je Kristus hotel, da bi farizeji odgovorili tako, kakor so. Hotel je, da obsodijo sami sebe. Njegovi opomini, ki jih niso spodbudili k spokorjenju, bodo zapečatili njihovo usodo, zato je želel, da bi uvideli, da so si sami povzročili pogubo. Hotel jim je pokazati Božjo pravičnost z odtegovanjem njihovih narodnostnih prednosti, kar se je že začelo in se bo končalo ne samo z uničenjem njihovega templja in mesta, temveč tudi z razkropitvijo naroda.

Poslušalci so dojeli opomin. Kljub obsodbi, ki so si jo duhovniki in poglavarji sami izrekli, so bili pripravljeni izpolniti napoved, rekoč: "Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga. In radi bi ga bili ujeli, ali zboje se množic," (Mat 21,38.46.) kajti javna čustva so bila Kristusu v prid.

Z navedbo prerokbe o zavrženem ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!