Z navedbo prerokbe o zavrženem kamnu je Kristus omenil resnični dogodek iz izraelske zgodovine. Zgodil se je pri zidanju prvega templja. Čeprav je imel poseben pomen za Kristusov prvi prihod in bi moral zelo močno vplivati na Jude, vsebuje nauk tudi za nas. Pri zidanju Salomonovega templja/597/ so ogromne kamne za zidove in temelj popolnoma sklesali že v kamnolomu. Ko so jih spravili na gradbišče, jih niso več smeli obdelovati z nobenim orodjem, temveč so jih delavci samo polagali na predvideni prostor. Za temelj je bil pripeljan kamen nenavadne velikosti in oblike, delavci pa niso našli prostora zanj, in ga zato niso vgradili. Ker je ležal na gradbišču tako neuporabljen, je bil delavcem stalno napoti. Dolgo je ležal tako zavržen. Toda ko so zidarji zidali vogal, so dolgo iskali ustrezen kamen, ki bi bil dovolj velik in močan ter ustrezne oblike, da bi zavzel poseben prostor in bi zdržal veliko breme, ki bi počivalo na njem. Če bi za ta pomembni prostor izbrali napačni kamen, bi bila ogrožena varnost celotne stavbe. Morali so torej najti kamen, ki bo lahko kljuboval vplivu sonca, mraza in burje. Izbrali so že različne kamne, toda pod pritiskom ogromnega bremena so se razdrobili na kosce. Nekateri niso zdržali preizkušnje naglih vremenskih sprememb. Končno je njihovo pozornost pritegnil kamen, ki je tako dolgo ležal zavržen. Izpostavljen je bil zraku, soncu in nevihtam, a ni kazal niti najmanjše razpoke. Zidarji so ga skrbno preizkusili. Zdržal je vse preizkušnje razen ene. Če bo zdržal tudi velik pritisk, ga bodo vzeli za vogelnik. Naredili so preizkus, kamen so sprejeli in ga spravili na določen prostor, kjer je popolnoma ustrezal, in ga vzidali.

Izaiju je bilo v preroški prikazni pokazano, da je ta kamen predstavljal Kristusa. Pisal je: "Gospoda nad vojskami samega posvečujte, in On vam bodi strah, On vam bodi groza. In On vam bo v zavetno svetišče, toda za kamen spotike in skalo pohujšanja obema Izraelovima hišama, za zanko in za zadrgo jeruzalemskim prebivalcem. In mnogo izmed njih se jih spotakne in padejo in bodo strti, se zapleto v mrežo in ujamejo." (Iz 8,13-15.) V preroški prikazni o prvem Kristusovem prihodu je bilo preroku pokazano, da bo Kristus moral prestajati preizkušnje in izpite, ki so simbolično prikazani v obremenitvi glavnega vogelnika v Salomonovem templju. "Zatorej pravi tako Gospod Jahve: Glej, za podstavo sem jaz položil na Sionu kamen, kamen izkušen, dragocen vogelnik, za najtrdnejši temelj; kdor veruje, se ne prenagli." (Iz 28,16.)

Bog si je v svoji neskončni modrosti izbral vogelnik in ga sam postavil. Pravi, da je "najtrdnejši temelj". Ves svet lahko položi nanj svoja bremena in težave - zdržal bo vse. Na njem se lahko zida popolnoma varno. Kristus je "izkušen kamen". Njih, ki zaupajo vanj, ne bo nikoli razočaral. Zdržal je vsako preizkušnjo. Zdržal je pritisk/598/ Adamove krivde in krivde njegovega potomstva ter izšel več kakor zmagovalec nad silami zla. Nosi breme, ki ga nanj položi vsak spokorjeni grešnik. S krivdo obremenjeno srce najde v Kristusu tolažbo; kajti On je zanesljiv temelj. Vsi, ki se zanašajo nanj, počivajo v popolni varnosti.

V Izaijevem prerokovanju je Kristus napovedan kot trdno utemeljen kamen in kot kamen spotike. Apostol Peter, ki je pisal pod navdihnjenjem Svetega Duha, jasno pove, komu je Kristus temeljni kamen, a komu kamen spotike.

"Če ste res okusili, da je Gospod dobrotljiv. K njemu pristopajoč, živemu kamnu, ki so ga sicer zavrgli ljudje, pri Bogu pa je izvoljen in dragocen, se sezidavate tudi vi kot živi kamni v duhovno hišo, sveto duhovništvo, da darujete duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. Kajti pisano je v pismu: Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izvoljen, dragocen, in kdor veruje vanj, ne bo osramočen. Vam torej, ki verujete, je čast; nevernim pa je ta kamen, ki so ga zavrgli zidarji, postal za glavo voglu in kamen spotike in skala pohujšanja, kateri se, ker so nepokorni besedi, spotikajo, za kar so bili tudi postavljeni." (1 Pet 2,3-8.)

Kristus je zanesljiv temelj za vse, ki verujejo vanj. To so ti, ki padejo na Skalo in se razbijejo. To predstavlja podrejanje Kristusu in vero vanj. Pasti na Skalo in se razbiti pomeni odreči se svoji samopravičnosti in priti v otroški ponižnosti h Kristusu, se spokoriti za svoje prestopke in verovati v njegovo odpuščajočo ljubezen. Prav tako z vero in poslušnostjo zidamo na Kristusa kot naš temelj.

Na tem živem kamnu lahko zidajo enako Judje in pogani. To je edini temelj, na katerega lahko zanesljivo zidamo. Je dovolj velik za vse in dovolj močan, da lahko prenese težo in breme vsega sveta. Po zvezi s Kristusom, živim kamnom, postajajo živi kamni vsi, ki zidajo na tem temelju. Mnogi ljudje so se s svojimi lastnimi prizadevanji sklesali, zgladili in polepšali, toda ne morejo postati "živi kamni" zato, ker niso povezani s Kristusom. Brez te zveze se ne more rešiti noben človek. Brez Kristusovega življenja v nas se ne moremo upreti nevihtam skušnjave. Naša večna varnost je odvisna od našega zidanja na zanesljivem temelju. Mnogi danes zidajo na nepreizkušenih temeljih. Ko začne deževati, se razbesni vihar in pridero vode,/599/ se bo njihova hiša porušila zato, ker ni utemeljena na večni Skali, glavnem vogelniku Kristusu Jezusu.

Njim, ki "so nepokorni besedi", je Kristus kamen spotike. Toda "kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal za glavo voglu". Kristus je bil v svojem pozemskem poslanstvu preziran in so grdo ravnali z njim kakor z zavrženim kamnom. "Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, ... je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali." (Iz 53,3.) Toda približal se je čas njegovega poveličanja. Po vstajenju od mrtvih bo postavljen za "Božjega Sina v moči". (Rim 1,4.) Ob svojem drugem prihodu se bo razodel kot Gospod nebes in zemlje. Ti, ki so se sedaj pripravljali, da ga križajo, bodo priznali njegovo velikost. Pred vesoljem zavrženi kamen bo postal glava voglu.

"A na kogar On pade, ga razdrobi." (Mat 21,44.) Ljudje, ki so Kristusa zavrgli, bodo kmalu videli uničenje svojega mesta in svojega naroda. Njihova slava bo propadla in bo razsejana kakor prah na vetru. Kaj pa je uničilo Jude? To je bila Skala, ki bi bila njihova varnost, če bi zidali na njej. Božja dobrota je bila prezrta, pravičnost zavržena, milost podcenjevana. Ljudje so nasprotovali Bogu in vse, kar je bilo namenjeno za njihovo zveličanje, se je obrnilo v njihovo uničenje. Vse, kar je Bog določil za življenje, je bilo njim za smrt. S tem ko so Judje križali Kristusa, so povzročili razdejanje Jeruzalema. Na Golgoti prelita kri je bila breme, ki jih je pogubilo za ta in prihodnji svet. Tako bo obsodba izrečena na veliki Božji dan nad vsemi, ki so zavrgli Božjo milost. Kristus, njihov kamen spotike, se jim bo tedaj zdel kakor gora maščevanja. Slava njegove podobe, ki je za pravične življenje, bo za hudobne uničujoč ogenj. Grešniki bodo uničeni, ker so zavrgli ljubezen in prezrli milost.

Jezus je pokazal z mnogimi ponazoritvami in svarili, ki jih je stalno ponavljal, kaj bodo doživeli Judje zaradi tega, ker so zavrgli Božjega Sina. Njegove besede pa veljajo tudi za ljudi vseh časov, ki ga nočejo sprejeti kot Odrešenika. Vsem veljajo svarila. Oskrunjeni tempelj, neposlušni sin, nezvesti vinogradniki, ošabni zidarji so prispodoba izkušenj vsakega grešnika. Če se ne bo spokoril, ga bo doletela usoda, ki jo napovedujejo te prilike.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

66. Spopad
Temeljno besedilo Mat 22,15-46; Mar 12,13-40; Luk 20,20-47.


Duhovniki in poglavarji so molče poslušali jasne Kristusove graje. Niso mogli ovreči njegovih obtožb. Postali so samo odločnejši, da ga ulovijo v past, zato so poslali k njemu vohune, "ki naj bi se hlinili pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga potem izročili gosposki in poglavarjevi oblasti". (Luk 20,20.) Niso poslali starih farizejev, ki jih je Jezus večkrat srečeval, temveč mlade, ki so bili zelo vneti in zagrizeni in jih, kakor so menili, Kristus ni poznal. Spremljali so jih Herodovi možje, ki naj bi slišali Kristusove besede, da bi lahko na sojenju pričali zoper njega. Farizeji in herodovci so bili sicer hudi sovražniki, zdaj pa so se zedinili v sovraštvu do Kristusa.

Farizeji so se stalno jezili na Rimljane zaradi izsiljevanja davkov. Menili so, da je plačevanje davkov v nasprotju z Božjim zakonom. Sedaj so videli priložnost, da Jezusu nastavijo past. Vohuni so prišli k njemu z navidezno iskrenostjo, kakor da bi želeli vedeti, kaj je njihova dolžnost, in ga vprašali: "Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš ter ne gledaš ljudem na lice, marveč v resnici učiš Božjo pot. Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?" (Luk 20,21.22.)/601/

Besede "vemo, da prav govoriš in učiš", bi bile čudovito priznanje, če bi bili iskreni. Njihovo pričevanje pa je bilo vendar resnično, čeprav so bile izgovorjene zaradi zavajanja. Farizeji so vedeli, da Kristus pravilno govori in uči, zato bodo nekoč sojeni po lastnem pričevanju.

Možje, ki so Jezusu zastavili vprašanje, so menili, da so dovolj prikrili svoj namen, toda On je bral njihova srca kakor odprto knjigo in razodel njihovo hinavščino. "Kaj me izkušate?" je rekel in jim s tem dal znamenje, po katerem niso spraševali, namreč, da je spoznal njihove skrivne namere. Še bolj zmedeni pa so bili, ko je dodal: "Pokažite mi denar." (Luk 20,23. 24.) Prinesli so mu ga, On pa jih je vprašal: "Čigava je ta podoba in napis? Oni mu pa reko: Cesarjeva." Pokazujoč na napis na denarju, jim je rekel: "Dajte cesarju, kar je cesarjevo, in Bogu, kar je Božje." (Mar 12,16.17.)

Ovaduhi so upali, da bo Jezus tako ali drugače naravnost odgovoril na njihovo vprašanje. Če bi bil rekel, da je protizakonito dajati cesarju davek, bi ga tožili rimskim oblastem, in ti bi ga zaprli kot upornika. Če pa bi bil rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi ga obtožili pred ljudstvom kot nasprotnika Božjega zakona. Sedaj so se počutili onemogočeni in poraženi. Njihovi načrti so bili prekrižani. Po tako prepričljivem odgovoru na njihovo vprašanje so ostali brez besed.

Kristusov odgovor ni bilo izmikanje, temveč iskren odgovor na njihovo vprašanje. Držeč v roki rimski kovanec s cesarjevim imenom in podobo, je pojasnil, da naj, ker živijo pod zaščito rimske moči, plačujejo tudi zahtevane dajatve, vse dokler to ni navzkriž z višjo obveznostjo. Toda medtem ko se kot miroljubni državljani pokoravajo državnim zakonom, se morajo ves čas najprej pokoravati Bogu.

Zveličarjeve besede: "Dajte ... Bogu, kar je Božje," so bile ostra graja zvijačnim Judom. Če bi bili vestno izpolnjevali svoje obveznosti do Boga, bi ne bili postali siromašen narod, podrejen tuji oblasti. Potem nad Jeruzalemom ne bi vihrala rimska zastava, rimska straža ne bi stala pri mestnih vratih in noben rimski namestnik ne bi vladal znotraj njegovega obzidja. Judovski narod je plačeval kazen za svoj odpad od Boga.

Ko so farizeji slišali Kristusov odgovor, "se začudijo, ter ga puste in odidejo". (Mat 22,22.) Grajal je njihovo hinavščino in domišljavost/602/ ter hkrati objavil veliko načelo - načelo, ki jasno določa meje med človekovo dolžnostjo do pozemskih oblasti in njegovo dolžnostjo do Boga. S tem je bilo za mnoge rešeno sporno vprašanje. Odslej so se vedno ravnali po pravem načelu. Čeprav so mnogi odšli nezadovoljni, so uvideli, da je bilo jasno podano načelo, ki je ležalo v osnovi tega vprašanja, in občudovali Kristusovo daljnosežno bistroumnost.

Brž ko so bili utišani farizeji, so se pojavili saduceji z zvijačnimi vprašanji. Ti stranki sta si ogorčeno nasprotovali. Farizeji so bili strogo vdani izročilu. Vestno so izpolnjevali zunanje obrede, vneto opravljali obredno čiščenje, se postili in opravljali dolge molitve. Tudi pri dajanju miloščine so se izkazovali. Kristus pa je izjavil, da so človeške nauke postavili na prostor Božjih zapovedi. Kot skupina so bili pobožnjakarji in hinavci, vendar pa so med njimi bili resnično pobožni ljudje, ki so sprejeli Kristusov nauk in postali njegovi učenci. Saduceji so zavrgli izročila farizejev. Trdili so, da verujejo v večji del Svetega pisma in ga jemljejo za pravilo svojega ravnanja, v resnici pa so bili dvomljivci in materialisti.

Saduceji so zanikali obstoj angelov, vstajenje mrtvih in nauk o prihodnjem življenju z nagrado in kaznijo. V vseh teh točkah so se razhajali s farizeji. Vstajenje je bila posebna točka prepirov med strankama. Farizeji so trdno verovali v vstajenje, toda v razpravah/603/ o prihodnjem stanju so njihovi pogledi postajali nejasni. Smrt je bila zanje nerazložljiva skrivnost. Ker se niso mogli upreti dokazom saducejev, so bili stalno razdraženi. Razprave med strankama so se navadno sprevrgle v hude prepire, ki so še bolj poglobili prepad med njima.

Številčno so bili saduceji veliko šibkejši od svojih nasprotnikov, zato med preprostimi ljudmi niso imeli močne opore. Mnogi pa so bili bogati in so imeli vpliv, ki je povezan z bogastvom. Večina duhovnikov je pripadala njim in tudi veliki duhovniki so bili navadno izvoljeni iz njihovih vrst. Vendar pa se je to zgodilo z izrecnim pogojem, da svojih dvomljivih stališč ne zastopajo v javnosti. Zaradi številnosti in priljubljenosti farizejev so se morali saduceji, dokler so opravljali duhovniško službo, vsaj navidezno prilagoditi nauku farizejev. Vendar pa so že samo zaradi dejstva, da so bili lahko izbrani za takšno službo, njihove zmote imele večji vpliv.

Saduceji so zavračali Jezusov nauk, saj ga je vendar spodbujal duh, za katerega niso hoteli priznati, da se tako kaže. Njegov nauk o Bogu in prihodnjem življenju je nasprotoval njihovim teorijam. Verovali so, da je Bog edino bitje, ki prekaša človeka, in dokazovali, da bi nad vsem vladajoča previdnost in božansko predznanje človeku vzela svobodno voljo in ga ponižala na stopnjo sužnja. Verovali so, da je Bog sicer človeka ustvaril, potem pa ga je prepustil samemu sebi tako, da bo neodvisen od katerega koli višjega vpliva. Trdili so, da je človek svoboden, da lahko sam upravlja svoje življenje in oblikuje dogodke v svetu ter je njegova usoda v njegovih rokah. Zanikali so, da Božji Duh deluje po človeških naporih ali naravnih sredstvih. Vendar pa so bili prepričani, da se lahko človek s svojimi naravnimi močmi oplemeniti in razsvetli ter se življenje lahko očisti s strogimi in ostrimi zahtevami.

Njihova predstava o Bogu je izoblikovala njihov značaj. Ker se po njihovem mnenju Bog ni zanimal za človeka, tudi oni niso skrbeli drug za drugega; med njimi je bilo malo edinosti. Ker so zanikali vpliv Svetega Duha na človekovo delovanje, jim je v življenju manjkala tudi njegova moč. Z drugimi Judi vred so se hvalili z rojstno pravico kot Abrahamovi otroci in s strogim izpolnjevanjem zahtev zapovedi; glede pravega duha zapovedi, Abrahamove vere in dobrote pa so bili nebogljeni. Njihova naravna naklonjenost je bila usmerjena samo na ozek krog. Menili so, da si lahko vsi ljudje zagotovijo/604/ življenjske udobnosti in blagoslove, zato njihovega srca niso ganile potrebe in trpljenje drugih. Živeli so samo zase.

Kristus je z besedami....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus je z besedami in dejanji pričal o božanski moči, ki prinaša nadnaravne sadove, o prihodnjem življenju po sedanjem, o Bogu kot Očetu vseh ljudi, ki vedno skrbno spremlja vse njihove potrebe. Delovanje božanske moči je razodel v dobroti in sočutju in s tem grajal saducejsko sebičnost. Učil je, da Bog po Svetem Duhu deluje na človekovo srce za njegovo sedanjo in večno blaginjo. Opozarjal je, kako napačno se je opirati na človeško moč, ko gre za spremembo značaja, kar se lahko uresniči samo z Božjim Duhom.

Saduceji so se trdno odločili spraviti Jezusov nauk na slab glas. Med iskanjem priložnosti za boj z Jezusom so bili prepričani, da ga bodo spravili ob ugled, četudi s tem ne bodo mogli zagotoviti obsodbe. Zato so si za vprašanje izbrali predmet o vstajenju mrtvih. Če se bo z njimi strinjal, bo s tem še bolj užalil farizeje. Če pa bi bil drugačnega mnenja od njih, potem bodo osmešili njegov nauk.

Saduceji so sklepali, če je telo sestavljeno iz istih delov v svojem nesmrtnem kakor v smrtnem stanju, bo moralo po vstajenju od mrtvih imeti meso in kri ter bo v večnosti nadaljevalo na zemlji prekinjeno življenje. Sklepali so, da bo v tem primeru še naprej obstajalo pozemsko sorodstvo; mož in žena se bosta zedinila, izvrševale se bodo poroke in vse bo tako kakor pred smrtjo. Napake in strasti se bodo potemtakem nadaljevale v prihodnjem življenju.

Jezus je z odgovorom na njihovo vprašanje odgrnil pajčolan s prihodnjega življenja. Rekel je: "Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temveč so kakor Božji angeli v nebesih." (Mat 22,30.) S tem je pokazal, da je bilo verovanje saducejev nepravilno. Njihove domneve so bile lažne. Dodal je še: "Motite se, ker ne poznate ne pisma ne Božje moči." (Mat 22,29.) Ni jih kakor farizeje obtoževal zaradi hinavščine, temveč zaradi zmotnega verovanja.

Saduceji so si laskali, da se od vseh ljudi najstrožje ravnajo po Svetih spisih. Jezus pa jim je pokazal, da niso dojeli njegovega pravega pomena. Šele z razsvetljenjem Svetega Duha srce doseže pravo spoznanje. Izjavil je, da njihovo pomanjkljivo poznanje Svetih spisov in Božje moči povzročata njihovo/605/ versko zmedo in duhovni mrak. Poskušali so Božje skrivnosti stlačiti v okvire svojega omejenega razsojanja. Kristus jih je povabil, naj se odprejo svetim resnicam, ki bodo razširile in okrepile njihovo razumevanje. Tisoči postajajo neverni zato, ker njihov omejeni razum ne more dojeti Božjih skrivnosti. Ne morejo pojasniti čudovitega razmaha božanske moči v njegovi previdnosti. Zato odklanjajo dokaze take moči in jih pripisujejo naravnim silam, ki pa jih še manj razumejo. Edini ključ skrivnosti, ki nas obdajajo, je priznavanje Božje navzočnosti in moči v njih. Ljudje morajo priznati Boga kot stvarnika vesolja, ki vse nadzoruje in uresničuje. Potrebujejo obširnejše spoznanje o njegovem značaju in skrivnosti njegovih orodij.

Kristus je pojasnil poslušalcem, da Sveti spisi, za katere trdijo, da verujejo vanje, zanje potem ne bi bili koristni, če ne bi bilo vstajenja mrtvih. Rekel je: "Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov? On ni Bog mrtvih, ampak živih." (Mat 22,31.32.) Bog reči, ki jih ni, računa, kakor da so. Že na začetku vidi konec in opazuje izid svojega dela, kakor da je že opravljeno. Dragoceni mrtvi od Adama pa vse do zadnjega svetega človeka, ki bo umrl, bodo slišali glas Božjega Sina in prišli iz grobov v nesmrtno življenje. Bog bo njihov Bog, oni pa bodo njegovo ljudstvo. Med Bogom in obujenimi svetimi bodo obstajale tesne in nežne vezi. To pričakovano stanje je že opazoval pred seboj, kakor da bi že obstajalo. Mrtvi so za Boga že živi.

Kristusove besede so saduceje utišale. Niso mu mogli odgovoriti. Ni rekel ničesar takega, kar bi jim dalo povod za obsodbo. Njegovi nasprotniki niso dobili ničesar drugega kakor zaničevanje ljudstva.

Farizeji pa niso izgubili upanja, da ga bodo napeljali izreči kaj takega, kar bi lahko izkoristili proti njemu. Pregovorili so učenega pismarja, naj vpraša Jezusa, kateri od desetih predpisov postave je najpomembnejši.

Farizeji so imeli prve štiri zapovedi, ki kažejo na človekovo dolžnost do Stvarnika, za veliko pomembnejše od preostalih šestih, ki urejajo človekov odnos do bližnjega. Zaradi tega/606/ jim je manjkala praktična pobožnost. Jezus pa je ljudstvu pokazal, kaj jim primanjkuje, in jih opozoril na nujnost dobrih del ter jim pojasnil, da se drevo spozna po sadovih. Zato so ga obdolžili, da zadnjih šest zapovedi povzdiguje nad prve štiri.

Učitelj postave je pristopil k Jezusu z neposrednim vprašanjem: "Učitelj, katera zapoved je v postavi največja?" (Mat 22,36.) Kristus je odgovoril naravnost in prepričljivo: "Prva je: Sliši, Izrael! Gospod, naš Bog, je edini Gospod. In ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči." (Mar 12,29.30.) Druga je enaka prvi, je rekel Kristus, ker izhaja iz nje: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večje od teh ni druge zapovedi. Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki." (Mar 12,31; Mat 22,40.)

Prve štiri zapovedi so zajete ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prve štiri zapovedi so zajete v eno veliko uredbo: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca." Zadnjih šest pa je zajetih v drugo: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Obe zapovedi sta izraz načela ljubezni. Prve ni mogoče izpolnjevati, drugo pa kršiti, niti ni mogoče druge upoštevati, a prvo prestopati. Če pripravimo Bogu njemu pripadajoči prostor v srcu, bo tudi bližnji dobil svojega. Namreč ljubili ga bomo tako kakor samega sebe. Samo če ljubimo Boga nad vse, bomo lahko tudi bližnjega ljubili nepristransko.

Ker so vse zapovedi zajete v ljubezni do Boga in človeka, to pomeni, da nobenega predpisa ni mogoče prestopiti brez kršitve tega načela. Tako je Kristus učil svoje poslušalce, da Božje zapovedi niso sestavljene iz mnogih ločenih predpisov, od katerih so nekateri pomembnejši od drugih, in bi jih zato smeli nekaznovano prezreti. Naš Gospod predstavlja prve štiri zapovedi in zadnjih šest kot božansko celoto in uči, da se ljubezen do Boga dokazuje samo s poslušnostjo vsem njegovim zapovedim.

Pismar, ki je Jezusu zastavil vprašanje, je dobro poznal zapovedi, in zato je osupnil nad njegovimi besedami. Od njega ni pričakoval tako globokega in temeljitega poznanja Svetih spisov. Sedaj si je pridobil boljše razumevanje načel, ki so temelj svetih predpisov. Pred zbranimi duhovniki in poglavarji je pošteno priznal, da je Kristus prav razložil zapovedi, rekoč:

"Dobro, učitelj; po resnici si povedal, da je Bog eden, in da ni drugega razen njega; in ljubiti ga iz vsega srca/607/ in iz vse pameti in iz vse moči, in bližnjega ljubiti kakor samega sebe: to je več od vseh žgalnih žrtev in daritev." (Mar 12,32.33.)

Modrost Kristusovega odgovora je prepričala učitelja postave. Vedel je, da judovska vera vsebuje več zunanjih obredov kakor notranje pobožnosti. Nekoliko je čutil brezvrednost samih obrednih daritev in prelivanja krvi za odkupitev greha, ki se je opravilo brez vere. Ljubezen in poslušnost do Boga ter nesebičen odnos do sočloveka so se mu zdeli vrednejši od vseh obredov. Pripravljenost tega človeka, da prizna pravilnost Kristusovega razsojanja, in njegov odločen ter hiter odgovor pred ljudstvom sta razodela povsem drugačnega duha od duhovnikov in poglavarjev. Jezusovo sočutno srce se je odprlo temu poštenemu učitelju postave, ki se je upal spopasti z neodobravanjem duhovnikov in grožnjami poglavarjev ter izraziti svoje srčno prepričanje: "In Jezus, videč, da je pametno odgovoril, mu reče: Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mar 12,34.)

Pismar je bil blizu Božjega kraljestva zato, ker je priznal, da so Bogu prijetnejša pravična dela kakor pa žgalne daritve in drugi darovi. Toda še ni mogel dojeti Kristusovega božanskega značaja in po veri vanj dobiti moč za opravljanje pravičnih del. Obredne službe so ostale brezvredne, če niso bile po živi veri povezane s Kristusom. Celo moralni zakon izgubi svoj namen, če se ne dojame v zvezi z Zveličarjem. Kristus je večkrat pokazal, da imajo zapovedi njegovega Očeta globlji pomen kakor pa zgolj ukazi oblasti. V zapovedih je ubesedeno isto načelo, kakor je razodeto v evangeliju. Zapovedi kažejo človeku na njegove dolžnosti in mu razodevajo njegovo krivdo. Kristusa mora prositi za odpuščanje in moč, da bi lahko delal to, kar zahtevajo zapovedi.

Farizeji so stali čisto blizu Jezusa, ko je odgovoril na vprašanje učitelja postave. Sedaj se je obrnil nanje z vprašanjem: "Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je?" (Mat 22,42.) To vprašanje naj bi preizkusilo njihovo vero v Mesija; pokazalo naj bi, ali ga imajo samo za človeka ali za Božjega Sina. Na to vprašanje je odgovoril celoten zbor: "Davidov." To je bilo ime, ki ga je preroštvo dalo Mesiju. Ko je Jezus s svojimi mogočnimi čudeži razodel svoje božanstvo, ko je zdravil bolne in obujal mrtve, so se ljudje spraševali: "Ali ni ta Davidov sin?" (Mat 12,23.) Sirofeničanka, slepi Bartimej in drugi so ga prosili za pomoč: "Usmili se me, Gospod, Davidov sin!" (Mat 15,22.) Ob slovesnem vhodu v Jeruzalem ga je množica pozdravljala/608/ z veselimi vzkliki: "Hosana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!" (Mat 21,9.) To veselo vzklikanje je tisti dan še enkrat odmevalo v templju iz ust majhnih otrok. Ampak mnogi, ki so ga imenovali za Davidovega sina, niso priznavali njegovega božanstva. Niso razumeli, da je Davidov in Božji Sin.

Kot odgovor na izjavo, da je Kristus Davidov sin, je Jezus vprašal: "Kako ga torej David v Duhu (v Duhu Božjega navdihnjenja) imenuje Gospoda, ko pravi: Rekel je Gospod mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov tvojim nogam za podnožje? Če ga torej David imenuje za Gospoda, kako je njegov sin? In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati." (Mat 22,43-46.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

67. Gorje farizejem
Temeljno besedilo Mat 23; Mar 12,41-44; Luk 20,45 do 21,4.


Bil je zadnji dan Kristusovega poučevanja v templju. Pritegnil je pozornost velike množice ljudi, ki je bila zbrana v Jeruzalemu. Ljudje so napolnili preddverje templja in opazovali razpravo, ki se je vodila, ter željno lovili vsako besedo, ki je prišla iz Jezusovih ust. Nikoli poprej se ni videlo kaj takega. Tam je stal mladi Galilejec brez posvetnega sijaja in kraljevskega znamenja. Obdan je bil z duhovniki v njihovih razkošnih oblekah, poglavarji v njihovih uradnih oblačilih in z oznakami, ki so razodevale njihov visok položaj, in s pismarji, ki so imeli v rokah zvitke, na katere so se mnogokrat sklicevali. Pred njimi pa je stal Jezus sproščen s kraljevskim dostojanstvom. Ker je imel nebeško oblast, je odločno opazoval nasprotnike, ki so zavrgli in prezirali njegov nauk in mu stregli po življenju. Mnogokrat so ga napadli, toda njihovi načrti, da bi ga ulovili v past in obsodili, so bili brezuspešni. Odbijal je izziv za izzivom s podajanjem čiste, jasne resnice v nasprotju s temo in zmotami duhovnikov in farizejev. Tem voditeljem je predočil njihovo pravo stanje in kazen, ki jih bo zanesljivo zadela, če bodo vztrajali pri hudobnih dejanjih. Tako so bili torej zvesto opozorjeni. Toda/610/ Kristusu je preostalo še neko delo. Moral je doseči še en cilj.

Ljudstvo se je vse bolj zanimalo za Kristusa in njegovo delo. Bili so očarani nad njegovim naukom, a hkrati tudi zelo zmedeni. Doslej so duhovnike in rabine spoštovali zaradi njihove modrosti in navidezne pobožnosti. Brezpogojno so zaupali njihovi oblasti v vseh verskih zadevah. Toda sedaj so videli, kako poskušajo ti možje ponižati Jezusa, učitelja, čigar znanje in čednosti so po vsakem napadu še bolj zablestele. Opazovali so obraze duhovnikov in starešin in na njih videli poraz in zmedenost. Čudili so se, zakaj poglavarji nočejo verovati v Jezusa, ko so njegovi nauki vendar tako jasni in preprosti. Tako tudi sami niso vedeli, po kateri poti naj gredo. Z nestrpno zaskrbljenostjo so opazovali ravnanje njih, katerih nasvete so vedno upoštevali.

Kristus je s svojimi prilikami hotel opozoriti poglavarje in poučiti za pouk dovzetne ljudi. Zato pa je bilo nujno, da govori še bolj jasno. Ljudstvo je bilo zasužnjeno zaradi spoštovanja izročil in slepe vere v popačeno duhovništvo./611/ Kristus je moral razbiti te okove. Popolnoma je moral razkrinkati značaj duhovnikov, poglavarjev in farizejev.

Rekel je: "Na Mojzesov stol so sedli pismarji in farizeji. Vse torej, kar koli vam reko, izpolnjujte in delajte; po njih delih pa ne delajte, ker govore, pa ne delajo." (Mat 23,2.3.) Pismarji in farizeji so trdili, da jim je dana božanska oblast podobna Mojzesovi. Hvalili so se, da so zavzeli njegov prostor kot razlagalci zapovedi in sodniki ljudstva. Kot taki so od ljudstva zahtevali visoko spoštovanje in poslušnost. Jezus je zapovedal poslušalcem, naj delajo to, kar rabini učijo v skladnosti z zapovedmi, toda naj ne posnemajo njihovega zgleda. Sami namreč ne delajo po svojih naukih.

Učili so veliko tega, kar je bilo v nasprotju s Svetimi spisi. Jezus je rekel: "Vežejo namreč težka in neznosna bremena in jih nakladajo ljudem na pleča, sami jih pa še s svojim prstom nočejo ganiti." (Mat 23,4.) Farizeji so uvedli številne predpise, ki so temeljili na izročilu, in nerazumno omejevali osebno svobodo. Določene dele postave so razlagali tako, da so ljudstvu naložili take dolžnosti, ki so jih sami na skrivaj zanemarjali. Če pa je koristilo njihovim namenom, so trdili, da so jih osvobojeni.

Stalno so si prizadevali javno razkazovati svojo pobožnost. Nič ni bilo presveto za doseganje tega cilja. Bog je o svojih zapovedih rekel Mojzesu: "In priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo kakor čelno vezilo med očmi." (5 Mojz 6,8.) Te besede imajo globok pomen. Če človek razmišlja o Božji besedi in se ravna po njej, se plemeniti. Njegove roke bodo s pravičnim in usmiljenim ravnanjem dobile pečat načel Božjih zapovedi. Ne bodo omadeževane niti s podkupovanjem niti z ničimer koli drugim, kar je popačeno in pokvarjeno. Namesto tega bodo opravljale dela ljubezni in sočutja. K plemenitemu cilju usmerjene oči bodo gledale jasno in resnično. Izrazna zunanjost in zgovorne oči bodo pričale o neomadeževanem značaju človeka, ki ljubi in spoštuje Božjo besedo. Na Judih Kristusovega časa pa se to sploh ni videlo. Mojzesu dano navodilo so razlagali tako, da naj predpise Svetih spisov dobesedno nosijo na sebi. Zato so jih napisali na pergamentne trakove in vidno privezali na glavo in zapestje. S tem pa Božje zapovedi niso trajneje vplivale na duha in srce. Te pergamente so nosili zgolj kot našitke,/612/ da bi zbujali pozornost. Njega, ki jih je nosil, naj bi obdali s sijem predanosti in povzročili, da bi ga ljudje spoštovali. Jezus je zadal hud udarec takemu nečimrnemu pretvarjanju.

"Vsa svoja dela pa delajo, da jih vidijo ljudje. Razširjajo si namreč molilne listke in delajo velike robove svojim oblačilom; in ljubijo prve prostore pri gostijah in prve stole v shodnicah in pozdrave po ulicah ter da jih ljudje imenujejo: Rabi! Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus, vsi vi ste pa bratje. In ne imenujte nikogar na zemlji svojega očeta; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti eden je vaš voditelj, Kristus." (Mat 23,5-10.) S temi jasnimi besedami je Zveličar razodel sebično prizadevanje, ki stalno hlasta po položaju in moči, kaže lažno ponižnost, srce pa je v bistvu polno zavisti in pohlepa. Če so bili na primer ljudje povabljeni na gostijo, so goste posadili ustrezno njihovemu položaju. Njim, ki so dobili najbolj časten prostor, so izkazovali največjo pozornost in posebno naklonjenost. Farizeji so si vselej prizadevali zagotoviti takšne časti. Takšno ravnanje pa je Jezus obsodil.

Obsodil je tudi nečimrnost, ki se je razodevala v želji po nazivu rabi ali učitelj. Izjavil je, da takšen naziv ne pripada ljudem, temveč Kristusu. Duhovniki, pismarji in poglavarji, razlagalci in uslužbenci postave so vsi bratje, otroci enega Očeta. Jezus je izrecno poudaril, naj ljudje ne dajejo častnega naziva nikomur, ki kaže, da bi rad vladal nad njihovo vestjo in vero.

Če bi Kristusa danes obdajali ljudje, ki imajo naziv "velečastni" ali "presvetli", mar ne bi ponovil svoje izjave: "Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učitelj, Kristus." Sveto pismo pravi o Bogu: "Sveto in strašno je njegovo ime." (Ps 111,9.) Kateremu človeku pripada takšno izkazovanje časti? Kako malo modrosti in pravičnosti razodevajo ljudje, ki jo zahteva takšen naziv! In koliko teh, ki sprejmejo takšen naziv, napačno predstavljajo Božje ime in značaj! Kako mnogokrat se skrivajo pod bogatimi oblačili visoke in svete službe posvetno častihlepje, nasilje in najbolj nizkotni grehi!

Zveličar je nadaljeval: "A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor pa se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Mat 23,11.12.) Kristus je večkrat učil, da se prava velikost meri po moralni vrednosti. Po nebeški oceni je velikost značaja življenje za blaginjo naših bližnjih,/613/ dejanja ljubezni in usmiljenja. Kristus, kralj slave, je bil služabnik grešnemu človeku.

"Gorje pa vam, pismarji in farizeji, hinavci," je rekel Jezus, "da zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; sami namreč ne greste vanj, in kateri hočejo vanj iti, jim ne puščate, da bi šli." (Mat 23,13.) S popačeno razlago Pisma so duhovniki in farizeji zaslepili um njih, ki bi sicer sprejeli spoznanje o Kristusovem kraljestvu in tistem notranjem božanskem življenju, ki je temelj prave pobožnosti.

"Gorje vam, pismarji in..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da požirate vdovam hiše, ko na videz opravljate dolge molitve; zategadelj prejmete ostrejšo sodbo." (Mat 23,14.) Farizeji so imeli velik vpliv na ljudstvo in ga izkoriščali v svojo korist. Pridobivali so si zaupanje pobožnih vdov in jih potem prepričevali, da je njihova dolžnost dati svoje imetje v verske namene. Ko so si zagotovili nadzor nad njihovim denarjem, so ga ti prekanjeni sleparji uporabili v svojo korist. Da bi prikrili goljufijo, so izgovarjali dolge javne molitve in razkazovali veliko pobožnost. Kristus je rekel, da jih bo zaradi te hinavščine doletela večja obsodba. Ista graja je namenjena mnogim, ki se tudi v našem času hvalijo s pobožnostjo. Njihova življenja so omadeževana s sebičnostjo in pohlepom, toda vse to pokrivajo s plaščem navidezne čistosti in tako za nekaj časa zavajajo svoje bližnje. Ampak Boga ne morejo prevarati. On pozna vsako namero srca in bo sodil vsakega človeka po njegovih dejanjih.

Kristus je neusmiljeno obsojal zlorabe, pri tem pa pazil, da ne bi zmanjšal obveznosti. Grajal je sebičnost, ki je izsiljevala in zlorabljala darove vdov. Hkrati pa je pohvalil vdovo, ki je prinesla svoj dar v tempeljsko zakladnico. Zloraba darov ne more darovalca oropati Božjega blagoslova.

Jezus je bil v preddverju templja, kjer je bila skrinja za prilaganje darov, in pozorno opazoval ljudi, ki so jih prinašali. Veliko bogatašev je prinašalo velike vsote in jih bahaško metalo v skrinjo. Jezus jih je žalostno opazoval, vendar pa ni rekel ničesar o njihovih velikodušnih darovih. Ko pa je opazoval ubogo vdovo, ki se je boječe bližala in se bala, da bi jo opazili, se je njegov obraz razvedril. Ko so bogati in ošabni hiteli mimo, da bi vrgli svoj dar v skrinjo, je stopila nazaj, kakor da si komaj drzne iti dalje. Vendar pa je želela tudi nekaj dati za delo, ki ga je ljubila, pa če je to še tako neznatno. Pogledala je na dar v svoji roki. Bil je tako neznaten v primerjavi z darovi drugih. Toda to je bilo vse, kar je imela./614/ Izrabila je priložnost, hitro vrgla svoja dva denarca v skrinjo in se obrnila, da bi odšla. Pri tem pa se je srečala z Jezusovim pogledom, ki jo je pozorno opazoval.

Zveličar je poklical učence in jih opozoril na vdovino siromaštvo. Tedaj so prišle do njenih ušes njegove besede pohvale: "Resnično vam pravim, da je ta uboga vdova vrgla več nego vsi, ki mečejo v zakladnico." (Mar 12,43.) Njene oči so se napolnile s solzami veselja, ko je spoznala, da je bila njena daritev sprejeta in cenjena. Mnogi bi ji svetovali, naj svoj dar zadrži za svoje potrebe, saj bi se v rokah dobro rejenih duhovnikov popolnoma izgubil med mnogimi bogatimi darovi, ki so bili prineseni v zakladnico. Toda Jezus je razumel njeno spodbudo. Verovala je, da je Bog določil tempeljsko službo, in je želela narediti največ, kar je mogla, da bi jo podprla. Naredila je, kar je mogla, zato je postalo njeno delo spomenik kot spomin nanjo za vse čase in njeno veselje v večnosti. Njeno srce je šlo z njenim darom. Ta ni bil ocenjen po kovančevi vrednosti, temveč po ljubezni do Boga in po zanimanju za njegovo delo, ki jo je spodbudilo za to dejanje.

Jezus je rekel o siromašni vdovi, da je vrgla več kakor vsi. Bogati so darovali od svojega obilja, a mnogi zato, da bi jih ljudje videli in spoštovali. Njihovi veliki prispevki jih niso prikrajšali za nobeno udobje ali celo razkošje; niso zahtevali nobene žrtve, in se zato po vrednosti niso mogli primerjati z vdovinima denarcema.

Spodbude dajejo značaj našim dejanjem; označijo jih s sramoto ali z višjo moralno vrednostjo. Bog ne všteva med največ vredna velika dejanja, ki jih vidi vsako oko in hvali vsak jezik. Z veseljem opravljene majhne dolžnosti in majhne, nevidne darove, ki se zdijo človeškim očem brezvredni, mnogokrat ocenjuje najviše. Srce vere in ljubezni je Bogu vrednejše od najdragocenejšega daru. Siromašna vdova je dala svoj živež, da bi storila tisto malenkost, kar je naredila. Odpovedala se je hrani, da bi lahko prispevala dva denarca za delo, ki ga je ljubila. To je storila v veri, ker je zaupala, da njen nebeški Oče ne bo spregledal njene velike potrebe. Zveličar je pohvalil njenega nesebičnega duha in otroško vero.

Med siromašnimi jih je mnogo, ki bi se radi Bogu zahvalili za njegovo milost in resnico. Vroče si želijo s premožnimi brati vred enako podpirati Božje delo. Ne sme se jih zavračati. Naj priložijo svoje denarce v nebeško zakladnico. Če so dani iz srca, prežetega z ljubeznijo do Boga, potem bodo te navidezne malenkosti postale posvečeni darovi, neprecenljive daritve, ki so Bogu ugodne in jih blagoslavlja./615/

Ko je Jezus rekel, da je uboga vdova vrgla več kakor vsi, so bile njegove besede resnične ne samo glede spodbude, temveč tudi glede sadov njenega daru. "Dva denarca, kar je en vinar," sta prispevala v Božjo blagajno večjo vsoto kakor vsi prispevki bogatih Judov. Vpliv tega malega daru je bil kakor potok, majhen v začetku, toda širši in globlji, čim dalje je tekel skozi čas. Na tisoče načinov je prispeval k podpiranju siromašnih in širjenju evangelija. Njen zgled samopožrtvovalnosti je deloval na tisoče src v vsaki deželi in vseh obdobjih. Vplival je na bogate in siromašne, pa so tako njihovi darovi povečali vrednost njenega daru. Božji blagoslov nad vdovinima denarcema je naredil mali dar za vir velikih sadov. Tako je tudi z vsakim podarjenim darom in z vsakim delom, narejenim z iskreno željo za Božjo slavo. Povezan je s cilji Vsemogočnega. Teh sadov za dobro pa ne more ovrednotiti noben človek.

Zveličar je dalje javno obtoževal pismarje in farizeje: "Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa priseže kdo pri templjevem zlatu, je zavezan. Bebci in slepci! Kaj pa je več, zlato ali tempelj, ki posvečuje zlato? In: Če priseže kdo pri oltarju, ni nič; če pa priseže kdo pri daru, ki je na njem, je zavezan. Slepci! Kaj pa je več, dar ali oltar, ki posvečuje dar?" (Mat 23,16-19.) Duhovniki so razlagali Božje zahteve po svojih napačnih in omejenih merilih. Zamišljali so si, da pravilno razlikujejo velikost krivde različnih grehov. Lahkotno so zamižali pred nekaterimi grehi, druge z manjšimi posledicami pa so imeli za neodpustljive. Za denarni nadomestek so ljudi odvezali priseg. Za ustrezno višjo vsoto denarja pa so bili včasih pripravljeni spregledati celo večje hudodelstvo. Hkrati pa so isti duhovniki in poglavarji v drugih primerih izrekali velike kazni za nepomembne prestopke.

"Gorje vam, pismarji in farizeji...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da dajete desetino od mete in kopra in kumine, opuščate pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero. To pa je treba delati, a onega ne opuščati." (Mat 23,23.) Kristus je v teh besedah spet obsodil zlorabo svetih obveznosti. Ni zavrgel same obveznosti. Sistem desetine je vzpostavil Bog in je bil spoštovan že od najzgodnejših časov. Abraham, oče vernih, je dajal desetino od vsega, kar je imel. Tudi judovski poglavarji so priznavali obveznost dajanja desetine, in to je bilo prav, ampak ljudstvu niso dovolili opravljati/616/ svoje dolžnosti po svojem prepričanju. Za vsak posamezni primer so samovoljno postavljali pravila. Zahteve so postale tako zapletene, da jih ljudstvo ni moglo izpolniti. Nikomur ni bilo jasno, kdaj je opravil svoje obveznosti. Sistem, ki ga je dal Bog, je bil pravičen in razumen, duhovniki in rabini pa so ga naredili za utrudljivo breme.

Vse, kar Bog zapove, ima svoj smisel. Kristus je imel dajanje desetine za dolžnost, toda opozoril je, da ta nikakor ne more opravičiti zanemarjanja drugih obveznosti. Farizeji so bili zelo natančni pri dajanju desetine od vrtnih rastlin, kakršne so meta, kumina in koper. To jih je stalo malo, a jim je vendar zagotovilo ugled zaradi natančnosti in svetosti. Hkrati pa so tlačili ljudstvo z nekoristnimi omejitvami in s tem uničili spoštovanje svetih uredb, ki jih je določil Bog. Misli ljudi so zaposlovali z nepomembnimi razlikami in s tem odvračali njihovo pozornost s temeljnih resnic. To, kar je bilo pomembnejše v zakonu - pravica, usmiljenje in vera - je bilo zanemarjeno. Zato je Kristus upravičeno rekel, da je to treba delati, a onega ne opuščati.

Rabini so na podoben način popačili tudi druge uredbe. V določilih, ki so bila dana po Mojzesu, je bilo prepovedano jesti vse nečisto. Prepovedano je bilo uživati svinjino in meso še nekaterih drugih živali, ker onesnažuje kri in skrajšuje življenje. Ampak farizeji se niso zadovoljili z omejitvami, kakršne je dal Bog. Neupravičeno so pretiravali. Med drugim so od ljudstva zahtevali, da pred uporabo precedi vso vodo, da ne bi v njej ostala niti najmanjša žuželka, ki utegne spadati k nečistim živalim. Jezus je primerjal dlakocepske zahteve farizejev z velikostjo njihovih pravih grehov in jim rekel: "Slepi vodniki, ki precejate komarje, velbloda pa požirate." (Mat 23,24.)

"Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da ste podobni pobeljenim grobovom, ki se odzunaj zde lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vse nesnage." (Mat 23,27.) Kakor je pobeljen in lepo okrašen grob skrival v sebi razpadajoče ostanke, tako je tudi zunanja svetost duhovnikov in poglavarjev skrivala njihovo krivičnost.

Jezus je nadaljeval: "Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da zidate prerokom grobove in lepšate pravičnim nagrobne spomenike, in pravite: Da smo živeli v dnevih svojih očetov, ne bi bili z njimi deležni krvi prerokov. Tako pričate sami zoper sebe, da ste sinovi teh,/617/ ki so morili preroke." (Mat 23,29-31.) Da bi Judje pokazali svoje spoštovanje umrlim prerokom, so zelo marljivo okraševali njihove grobove, niso pa upoštevali niti njihovih naukov niti opominov.

V Kristusovem času so ljudje praznoverno spoštovali počivališča mrtvih in zapravljali velike vsote denarja za njihovo okraševanje. V Božjih očeh je bilo to malikovalstvo. Z neprimernim spoštovanjem mrtvih so ljudje razodevali, da ne ljubijo Boga nad vsem in svojih bližnjih kakor samega sebe. Enako malikovanje se tudi danes goji v še večjem obsegu. Mnogi zanemarjajo vdove in sirote, bolne in siromašne, da bi lahko postavili drage spomenike mrtvim. Čas, denar in delo se nevarčno zapravlja za te namene, medtem ko ostanejo neizpolnjene dolžnosti do živih - dolžnosti, ki jih je Kristus jasno ukazal.

Farizeji so gradili grobove prerokom in okraševali njihove grobnice ter govorili drug drugemu: Če bi bili živeli v času svojih očetov, se ne bi z njimi združili v prelivanju krvi Božjih služabnikov. Hkrati pa so načrtovali usmrtitev njegovega Sina. To naj bi bil za nas nauk. Odpreti nam mora oči, da bi spoznali Satanovo silo, ki zavaja um in ga obrača od luči resnice. Mnogi hodijo po farizejski poti. Spoštujejo ljudi, ki so umrli zaradi svoje vere. Čudijo se slepoti Judov, ki so zavrgli Kristusa. Pravijo: Ko bi bili živeli v njegovem času, bi z veseljem sprejeli njegove nauke. Nikoli ne bi sodelovali v krivdi njih, ki so zavrgli Zveličarja. Ko pa poslušnost Bogu zahteva samoodpoved in ponižnost, prav ti ljudje zatajijo svoje prepričanje in zavračajo poslušnost. S tem pa razodevajo enakega duha kakor nekoč farizeji, ki jih je obsodil Kristus.

Kako malo so Judje dojeli strašno odgovornost, ki so jo vzeli nase z zavračanjem Kristusa. Od časa, ko je bila prelita prva nedolžna kri, ko je pravični Abel padel po Kajnovi roki, se ponavlja enaka zgodovina z naraščajočo krivdo. V vseh časih so preroki dvigali svoj glas proti grehom kraljev, poglavarjev in ljudstva, govoreč to, kar jim je zapovedal Bog, in poslušali njegovo voljo kljub nevarnosti za svoje življenje. Iz roda v rod se je kopičila strašna kazen zanje, ki so zavrgli luč in resnico. To so si sedaj Kristusovi sovražniki priklicali nase. Greh duhovnikov in poglavarjev je bil večji od greha katerega koli prejšnjega rodu. Ker so zavrgli Zveličarja, so postali krivi/618/ za kri vseh umorjenih pravičnih od Abela do Kristusa. Kmalu se bo prelila čaša njihove krivičnosti. Kmalu se bo izlila na njihove glave kot maščevanje pravice.

Jezus jih je na to opozoril: "Da pride na vas vsa pravična kri, ki se je prelila na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Barahijevega sina, ki ste ga umorili med svetiščem in oltarjem. Resnično vam pravim: Vse to pride na ta rod." (Mat 23,35.36.)

Pismarji in farizeji, ki so...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pismarji in farizeji, ki so Jezusa poslušali, so vedeli, da govori resnico. Vedeli so, kako je bil umorjen prerok Zaharija. Ko so še bile v njegovih ustih besede Božjega opomina, je odpadlega kralja zgrabila satanska jeza, in na njegov ukaz so preroka umorili. Njegova kri je na kamnih tempeljskega preddverja zapustila neizbrisne sledove, da so pričali proti odpadlemu Izraelu. Vse dokler bo tempelj stal, bodo sledovi krvi tega pravičnika vpili k Bogu po maščevanju. Ko je Jezus opozoril na posledice teh grozljivih grehov, je množico prežela groza.

Jezus pa je še napovedal, da bo zakrknjenost Judov in njihova nestrpnost do Božjih služabnikov ostala še naprej nespremenjena: "Zato, glejte, pošiljam jaz k vam preroke in modrece in pismouke; in nekatere izmed njih pomorite in na križ razpnete, a nekatere boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta." (Mat 23,34.) Preroki in modri možje, ki so bili polni vere in Svetega Duha - Štefan, Jakob in mnogi drugi - bodo obsojeni in umorjeni. S k nebu povzdignjeno roko in obdan z božansko svetlobo je Kristus govoril kot sodnik vsem, ki so stali pred njim. Njegov glas, ki je tolikokrat nežno vabil, je bilo sedaj slišati, da je karal in obsojal. Poslušalci so vztrepetali. Vtis njegovih besed in njegovega pogleda nikoli ni zbledel iz njihovega spomina.

Kristusovo ogorčenje je bilo usmerjeno proti hinavščini, surovim grehom, s katerimi so ljudje uničevali svoje duše, varali ljudstvo in onečaščali Boga. V zelo zmotnem razsojanju duhovnikov in poglavarjev je prepoznal delovanje Satanovih sil. Ostro in raziskujoče je bičal greh; pri tem pa ni izgovoril niti besede maščevanja. Prežet je bil s sveto jezo proti knezu teme, toda ni pokazal nobenega razdražljivega razpoloženja. Tako bo tudi kristjan, ki živi v skladnosti z Bogom in ga odlikujeta dragoceni lastnosti ljubezen in usmiljenje, čutil do greha/619/ upravičeno ogorčenje, toda ne bo se pustil razdražiti, da bi zmerjal te, ki ga zmerjajo. V Kristusu bo ohranil mir in oblast nad seboj celo tedaj, če pride skupaj s takimi ljudmi, ki jih moč od spodaj spodbuja, da zagovarjajo laž.

Z obraza Božjega Sina je odsevalo božansko sočutje, ko je s počasnim pogledom zajel tempelj in poslušalce. Z glasom, ki so ga skoraj zadušile globoke bolečine in grenke solze, je vzkliknil: "Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta, pa niste hoteli!" (Mat 23,37.) To je bil boj ločitve. Iz Kristusove žalostinke se je izlivalo sámo Božje srce. Je skrivnostno slovo potrpežljive Božje ljubezni.

Farizeji in saduceji so bili utišani. Jezus je poklical učence in zapustil tempelj. Ni odšel kot premaganec, katerega so sovražniki prisilili k temu, temveč kot ta, čigar delo je opravljeno. Iz tega boja je izšel kot zmagovalec.

Dragulje resnice, ki jih je Kristus izgovoril tistega dogodkov polnega dne, so mnogi zvesto ohranili v srcu. Iz njih so se porajale nove misli, prebudile nove želje in začela se je nova zgodovina. Po Kristusovem križanju in vstajenju so ti ljudje odločno nastopili in opravili božansko naročilo z modrostjo in gorečnostjo, ki je ustrezala velikosti dela. Oznanjali so sporočilo, ki je govorilo človeškim srcem in odstranjalo vraževerja, ki so dolgo zavirala na tisoče ljudi. Pred njihovim pričevanjem so človeški nauki in modrovanja postale prazne zgodbe. Zveličarjeve besede, ki jih je govoril ranjeni in pretreseni množici v jeruzalemskem templju, so obrodile mogočne sadove.

Toda Izrael kot narod se je ločil od Boga. Naravne oljkove veje so bile odlomljene. Ko je Jezus s pogledom še zadnjič zajel notranjost templja, je žalosten rekel: "Glej, vaša hiša se vam ostavlja pusta. Kajti pravim vam: Ne boste me videli odslej, dokler ne rečete: Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu." (Mat 23,38.39.) Doslej je tempelj imenoval za hišo svojega Očeta, sedaj pa, ko bo kot Božji Sin zapustil te zidove, se bo Božja navzočnost za vedno umaknila iz templja, ki je bil zgrajen njemu na slavo. Odslej njegovi obredi ne bodo imeli več nobenega pomena, njegova bogoslužja pa bodo zgolj roganje./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

68. V tempeljskem preddverju
Temeljno besedilo Jan 12,20-43.


"Bili pa so nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku. Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Galilejske Betsajde, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli. Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu." (Jan 12,20-22.)

Tedaj je kazalo, kakor da je Kristusovo delo doživelo hud poraz. Res je Kristus iz prepira z duhovniki in farizeji izšel kot zmagovalec, toda očitno je bilo, da ga ti nikoli ne bodo sprejeli za Mesija. Razkol je bil dokončen; učencem se je zdelo stanje brezupno. Kristus pa se je približeval dokončanju svojega dela. Kmalu se bo zgodil velik dogodek, ki ni veljal samo za judovski narod, temveč za ves svet. Ko je Kristus slišal prisrčno prošnjo: "Jezusa bi radi videli," ki je izražala hrepenenje sveta, je njegov obraz zažarel, in je rekel: "Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov." (Jan 12,23.) V prošnji Grkov je videl znamenje izrednega delovanja svoje vzvišene daritve.

Ti možje so prišli z Zahoda, da bi našli Zveličarja ob koncu življenja, kakor so nekoč modri prišli z Vzhoda v začetku njegovega življenja. V času Kristusovega rojstva so bili Judje tako zasedeni s svojimi častihlepnimi načrti, da niso opazili njegovega prihoda. Modri/621/ iz poganske dežele so prišli s svojimi darovi k jaslim, da bi se poklonili Zveličarju. Tako so sedaj prišli Grki kot predstavniki narodov, rodov in ljudstev sveta, da bi videli Jezusa. Enako bo Zveličarjev križ pritegnil ljudi iz vseh dežel in vseh časov. Tako "jih pride mnogo od vzhoda in zahoda, in sedeli bodo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu". (Mat 8,11.)

Grki so slišali za Kristusov zmagoslavni vhod v Jeruzalem. Nekateri so menili in to novico tudi širili, da je pregnal iz templja duhovnike in poglavarje, da bi zasedel Davidov prestol in zavladal Izraelu kot kralj. Grki so hoteli zvedeti resnico o njegovem poslanstvu. "Jezusa bi radi videli," so rekli. Njihova želja se je izpolnila. Ko je Jezus zvedel za njihovo prošnjo, je bil v predelu templja, kamor so lahko vstopili samo Judje; zato je šel h Grkom v zunanje preddverje in se z njimi osebno pogovarjal.

Prišla je ura Kristusovega poveličanja. Stal je v križevi senci in povpraševanje Grkov mu je pokazalo, da bo njegova skorajšnja daritev pripeljala k Bogu mnogo sinov in hčera. Vedel je tudi, da ga bodo ti Grki kmalu videli v stanju, o katerem niso niti sanjali. Kmalu ga bodo videli poleg Baraba, razbojnika in morilca, ki ga bodo raje osvobodili namesto Božjega Sina. Slišali bodo tudi, kako se bo ljudstvo pod vplivom duhovnikov in poglavarjev odločilo. Na vprašanje: "Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?" bodo odgovorili: "Križaj ga!" (Mat 27,22.) Kristus je vedel, da se bo s to daritvijo za grehe sveta njegovo kraljestvo spopolnilo in razširilo po vsem svetu. Deloval bo kot Obnovitelj in njegov Duh bo končno zmagal. Za trenutek je pogledal v prihodnost in slišal glasove z vseh koncev sveta vzklikati: "Glej, Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta." (Jan 1,29.) V teh tujcih je videl jamstvo velike žetve, ko bo podrta ločilna pregraja med Judi in pogani in bodo vsi narodi, jeziki in ljudstva slišali sporočilo zveličanja. V pričakovanju tega uresničenja svojih upov je rekel: "Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov." (Jan 12,23.) Način tega poveličanja pa nikakor ni izginil iz Kristusovih misli. Zbiranje poganov naj bi se zgodilo po njegovi smrti, ki se je približevala. Samo z njegovo smrtjo na križu se svet lahko zveliča. Podobno pšeničnemu zrnu/622/ mora biti Sin človekov položen v zemljo, umreti, biti pokopan in zopet oživeti.

Kristus je govoril o svoji prihodnosti, uporabljajoč prizore iz narave, da bi učenci lahko razumeli. Pravi sad njegovega poslanstva lahko dozori samo po njegovi smrti. Dejal je: "Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi veliko sadu." (Jan 12,24.) Ko pšenično zrno pade v zemljo in umre, vzklije in obrodi sad. Tako bo tudi Kristusova smrt obrodila sad za Božje kraljestvo. V skladnosti z zakonitostmi rastlinskega kraljestva je življenje sad Kristusove smrti.

Poljedelci imajo to prispodobo stalno pred sabo. Iz leta v leto si ohranjajo zalogo žita s tem, ko navidezno vržejo proč najbolj izbrani del. Nekaj časa mora ostati skrito pod brazdo, kjer ga varuje Gospod. Potem šele požene steblo, nato klas, zatem pa zrnje v klasu. Ta razvoj pa se zgodi le, če je žito zakopano pred pogledom, skrito in tako na videz izgubljeno.

V zemljo zakopano seme obrodi sad, ki pa se potem znova posadi. Tako se žetev pomnožuje. Tako bo tudi Kristusova smrt na golgotskem križu obrodila sad za večno življenje. Ljudem, ki bodo po zaslugi te daritve živeli večno, bo globoko premišljevanje o njej pomenilo slavo.

Pšenično zrno, ki ohrani svoje življenje, ne more obroditi sadu. Ostane sámo. Če bi Kristus hotel, bi se lahko obvaroval smrti; ampak potem bi moral ostati sam in ne bi mogel pripeljati Bogu sinov in hčera. Samo z darovanjem svojega življenja je lahko človeštvu podaril življenje. Samo s tem, da je padel v zemljo in umrl, je lahko postal seme bogate žetve - velike množice, ki je odrešena Bogu iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov.

S to resnico Kristus povezuje nauk o požrtvovalnosti, ki se ga moramo naučiti vsi: "Kdor ljubi svojo dušo, jo izgubi; a kdor sovraži svojo dušo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje." (Jan 12,25.) Vsak, ki želi kot Kristusov sodelavec obroditi sad, mora najprej pasti v zemljo in umreti. Življenje se mora vreči v brazdo potreb sveta. Samoljubje in zanimanje zase morata umreti. Zakon žrtvovanja samega sebe je zakon samoohranitve. Kmet si ohranja žito s tem, ko ga meče proč. Tako je tudi v človeškem življenju. Dajati pomeni živeti. Ohranjeno bo tisto življenje, ki se prostovoljno daje v službo Bogu in ljudem. Kdor na tem svetu zaradi/623/ Kristusa žrtvuje svoje življenje, ga bo ohranil za večnost.

Sebično življenje je podobno žitu, ki se poje. Sicer izgine, ampak se ne pomnoži. Človek lahko nenehno zbira zase vse, kar more; lahko zase živi, razmišlja in načrtuje, toda njegovo življenje bo minilo in mu ne bo ničesar prineslo. Zakon služenja sebi je zakon samouničenja.

"Ako mi hoče kdo služiti," je rekel Jezus, "naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik; in če kdo meni služi, njega počasti Oče." (Jan 12,26.) Vsi, ki so z Jezusom nosili križ žrtve, bodo deležni tudi njegove slave. Kristus se je v svojem ponižanju in bolečini veselil, da bodo njegovi učenci poveličani z njim. Oni so sad njegove samopožrtvovalnosti. Razodevanje njegovega značaja in duha v njih je njegova nagrada in bo v večnosti njegovo veselje. To veselje, ki si ga delijo z njim kot sad njihovega dela in žrtve, se vidi v življenju in srcih drugih. So Kristusovi sodelavci in Bog jih bo častil, kakor časti svojega Sina.

Sporočilo o Grkih, ki je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sporočilo o Grkih, ki je napovedalo zbiranje vseh poganov, je Jezusa spomnilo na njegovo celotno poslanstvo. Pred njim se je zvrstilo celotno delo odrešenja od časa, ko je bilo načrtovano v nebesih, do smrti, ki je bila tik pred njim. Kazalo je, kakor da je skrivnosten oblak obdal Božjega Sina. Njegovo mračnost so opazili vsi navzoči. On je sedel globoko zamišljen. Končno je prekinil tišino njegov žalostni glas: "Sedaj je moja duša žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure!" (Jan 12,27.) Kristus je že vnaprej okusil grenki kelih. Njegova človeška narava je vztrepetala pred uro, ko bo zapuščen in ga bo navidezno zapustil tudi sam Bog ter ga bodo vsi gledali kaznovanega, od Boga zavrženega in potrtega. Vztrepetal je tudi pred javnim sramotenjem, pred tem, da bodo gledali nanj kot na najhujšega zločinca, in pred sramotno in nečastno smrtjo. Slutnja o spopadu s silami teme, zavest o strašnem bremenu vseh človeških prestopkov in o Očetovi jezi zaradi greha so storili, da je klonil Jezusov duh ter je njegov obraz postal smrtno bled.

Potem pa se je podredil Očetovi volji in rekel: "Toda prav zato sem prišel v to uro. Oče, oslavi svoje ime!" (Jan 12,27.28.) Samo s Kristusovo smrtjo se bo lahko uničilo Satanovo kraljestvo. Samo tako je lahko človek odrešen, in Bog poveličan. Jezus je privolil v smrtni boj; sprejel je daritev. Veličastvo nebes je privolilo trpeti kot Nosilec grehov. "Oče, oslavi svoje ime," je rekel./624/ Ko je Kristus izgovoril te besede, se je iz oblaka, ki je lebdel nad njim, slišal odgovor: "Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim." (Jan 12,28.) Celotno Kristusovo življenje od jasli do trenutka, ko so bile izgovorjene te besede, je poveličevalo Boga, in tudi v prihajajoči preizkušnji bodo njegova božansko-človeška trpljenja poveličala Očetovo ime.

Ko se je slišal glas, je svetlobni žarek prebil oblak in obdal Kristusa, kakor da so se okrog njega ovile roke Neskončne moči podobne ognjenemu zidu. Ljudje so opazovali ta prizor s strahom in osuplostjo. Nihče si ni upal spregovoriti. Molče in z zadržanim dihom so strmeli v Jezusa. Ko je Oče izgovoril to pričevanje, se je oblak dvignil in razpršil na nebu. Tedaj je bilo zopet prekinjeno vidno občestvo med Očetom in Sinom.

"Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril." (Jan 12,29.) Resnice željni Grki so videli oblak, slišali glas, dojeli njegov pomen in resnično spoznali Kristusa; razodet jim je bil kot poslan Božji poslanec.

Božji glas se je slišal ob krstu v začetku Jezusove službe in znova pri spremenjenju na gori. Zdaj se je slišal tretjič na koncu njegove službe v navzočnosti velike množice ljudi in v posebnih razmerah. Pravkar je izrekel najresnejšo resnico o stanju Judov. Še zadnjič jih je opozoril in jim napovedal usodo. Bog je znova dal pečat na poslanstvo svojega Sina. Priznal je njega, ki ga je Izrael zavrgel. "Ne zaradi mene je prišel ta glas," je rekel Jezus, "ampak zavoljo vas." (Jan 12,30.) To je bil vrhunski dokaz njegovega mesijanstva, Očetovo znamenje, da je Jezus govoril resnico in da je Božji Sin.

"Zdaj je sodba tega sveta," je nadaljeval Kristus, "zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi. To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti." (Jan 12,31-33.) Nastopila je kriza sveta. Če bo postal daritev za grehe ljudi, bo svet razsvetljen. Satanova oblast nad ljudmi bo strta. Popačena Božja podoba v človeku bo obnovljena in družina verujočih Božjih otrok bo končno zbrana v nebeški domovini. To bo sad Kristusove smrti. Zveličar je v duhu opazoval prizor zmagoslavja, ki se je postavil pred njim. Videl pa je tudi križ, strašen sramotilni les z vsemi spremljajočimi strahotami, da se blešči v slavi./625/

Ampak delo odrešenja človeškega rodu ni bilo vse, kar je bilo doseženo s križem. Božja ljubezen se je razodela celotnemu vesolju. Knez tega sveta je bil vržen ven. Ovržene so bile Satanove obtožbe proti Bogu, očitki proti nebesom so bili za vedno odpravljeni. Tako angeli kakor tudi ljudje so bili pritegnjeni k Odrešeniku. "Kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi."

Ko je Kristus govoril te besede, je bilo mnogo ljudi zbranih okrog njega. "Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako ti praviš, da mora biti povišan Sin človekov? Kdo je ta Sin človekov? Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči. ... In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj." (Jan 12,34-37.)

Nekoč so vprašali Zveličarja: "Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in ti verovali?" (Jan 6,30.) Dana so jim bila nešteta znamenja, toda zatisnili so oči in zakrknili srce. Celo sedaj, ko je spregovoril sam Oče, in ko niso mogli več zahtevati nobenega znamenja, niso hoteli verovati.

"Vendar pa so tudi mnogi izmed prvakov verovali vanj, toda zaradi farizejev niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz shodnice." (Jan 12,42.) Bolj so ljubili človeško hvalo kakor pa Božje odobravanje. Da bi se obvarovali očitkov in sramote, so se odpovedali Kristusu in zavrnili ponujeno večno življenje. Koliko jih je v naslednjih stoletjih ravnalo enako! Za vse njih velja Zveličarjevo opozorilo: "Kdor ljubi svojo dušo, jo izgubi. Kdor zaničuje mene in ne sprejema mojih besed, ima svojega sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan." (Jan 12,25.48.)

Gorje jim, ki ne poznajo časa svojega obiskovanja! Počasi in z žalostnim srcem je Kristus za vedno zapustil tempeljsko preddverje.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

69. Na Oljski gori
Temeljno besedilo Mat 24; Mar 13; Luk 21,5-38.


Kristusove besede duhovnikom in poglavarjem: "Glej, vaša hiša se vam ostavlja pusta," (Mat 23,38.) so zbudile strah v njihovih srcih. Čeprav so se kazali ravnodušne, se je v njihovem srcu stalno pojavljalo vprašanje o pomenu teh besed. Zdelo se jim je, da jim preti nevidna nevarnost. Ali je mogoče, da bo ta veličastni tempelj, ponos vsega naroda, kmalu postal kup ruševin? Tudi učence je prevzela neka mračna slutnja in polni nemira so pričakovali Jezusovo natančnejšo razlago. Ko so z njim odhajali iz templja, so ga opozorili na njegovo trdnost in lepoto. Tempelj je bil zgrajen iz najčistejšega popolnoma belega marmorja; nekateri kamni so bili izredno veliki. Del zidu je zdržal celo obleganje Nebukadnezarjeve vojske. Zidovje je bilo tako trdno, da je bilo videti kakor en sam iz kamnoloma izklesan kamen. Učenci niso mogli razumeti, kako bi bilo mogoče porušiti tako mogočno zidovje.

Kaj neki je razmišljal Zavrženi, ko je bila njegova pozornost usmerjena na veličastnost templja! Prav gotovo je bil prizor pred njim čudovit, toda z globoko žalostjo je rekel: Vse to vidim. Stavba je zares čudovita. Opozarjate na navidezno neuničljivo zidovje; toda poslušajte moje besede: Pride dan, ko "tu ne ostane kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil". (Mat 24, 2.)/627/

Kristus je te besede izgovoril pred veliko množico poslušalcev; ko pa je potem sam sedel na Oljski gori, so pristopili k njemu Peter, Janez, Jakob in Andrej. Zaprosili so ga: "Povej nam, kdaj bo to? In kaj bo znamenje tvojemu prihodu in koncu sveta?" (Mat 24,3.) Jezus med odgovarjanjem na njihovo vprašanje ni govoril o razdejanju Jeruzalema ločeno od velikega dneva svojega prihoda. Povezal je opis teh dveh dogodkov. Če bi jim bil opisal dogodke tako, kakor jih je videl sam, ne bi mogli prenesti tega prizora. V svojem usmiljenju je združil opis teh dveh usodnih dogodkov in prepustil učencem, da izluščijo iz njega pomen zase. Ko je govoril o razdejanju Jeruzalema, so njegove preroške besede segale mimo tega dogodka do končnega uničenja, do tistih dni, ko se bo Gospod dvignil, da kaznuje svet za njegove krivičnosti, ko bo zemlja razkrila vso kri in ne bo več pokrivala pobitih. Ta razlaga ni bila namenjena samo učencem, ampak tudi njim, ki bodo živeli v zadnjih prizorih zemeljske zgodovine.

Učencem je Kristus rekel: "Varujte se, da vas kdo ne zapelje. Mnogo jih namreč pride z mojim imenom, govoreč: Jaz sem Kristus, in mnogo jih zapeljejo." (Mat 24,4.5.) Pojavili se bodo mnogi lažnivi mesiji, ki bodo trdili, da delajo čudeže, in govorili, da je prišel čas osvoboditve judovskega naroda. To bo zapeljalo mnoge. Kristusove besede so se uresničile. V času med njegovo smrtjo in obleganjem Jeruzalema so se pojavili številni lažni mesiji. Ampak to svarilo je namenjeno tudi njim, ki živijo v današnjih dneh. Enake prevare, ki so se dogajale pred razdejanjem Jeruzalema, so se dogajale tudi v vseh stoletjih in se bodo znova ponavljale.

"Slišali pa boste o bojih in glasove o bojih. Glejte, da se ne ustrašite; kajti to se mora zgoditi. Ali to še ni konec." (Mat 24,6.) Pred razdejanjem Jeruzalema so se ljudje bojevali za nadoblast. Ubijali so vladarje in morili naslednike. Bili so boji in glasovi o njih. "Kajti to se mora zgoditi," je rekel Kristus, "ali to (za Jude kot narod) še ni konec. Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo, in bodo lakote in potresi po raznih krajih. Vse to je pa začetek nadlogam." (Mat 24,6-8.) Kristus je rekel, da ko bodo rabini videli ta znamenja, jih bodo imeli za Božjo kazen nad narodi zaradi tega, ker so zasužnjili njegovo izvoljeno ljudstvo. Trdili bodo, da so ta znamenja znak Mesijevega prihoda./628/ Ne dajte se prevarati; ta znamenja so začetek Božje sodbe. Ljudje so gledali samo nase. Niso se spokorili in spreobrnili, da bi jih lahko očistil. Znamenja, ki jih imajo za dokaze njihove osvoboditve iz sužnosti, so v resnici znamenja njihovega uničenja.

"Tedaj vas bodo izročali stiski in vas morili, in sovražili vas bodo vsi narodi zaradi mojega imena. In tedaj se bodo pohujševali mnogi in drug drugega bodo izdajali in drug drugega sovražili." (Mat 24,9.10.) Kristjani so vse to pretrpeli. Starši so izdajali svoje otroke, otroci pa starše. Prijatelji so drug drugega izdajali Velikemu zboru. Preganjalci so uresničevali svojo namero z ubojem Štefana, Jakoba in drugih kristjanov./629/

Bog je dal Judom po svojih poslancih še zadnjo priložnost za spokorjenje. Razodeval se je po svojih pričah pri njihovem prijetju, sojenju in v zaporu. Vendar so jim sodniki izrekali smrtne kazni. To so bili ljudje, ki jih svet ni bil vreden, in Judje so s tem, ko so jih ubijali, znova križali Božjega Sina. Tako se bo zopet dogajalo. Oblasti bodo izdajale zakone, ki bodo omejevali versko svobodo. Prisvajale si bodo pravico, ki pripada samo Bogu. Menile bodo, da lahko prisilijo vest, ki pa jo sme nadzorovati samo Bog. Vse to so že začeli; to bodo nadaljevali, vse dokler ne prispejo do meje, ki je ne morejo prestopiti. Bog bo ukrepal v prid svojega zvestega ljudstva, ki izpolnjuje njegove zapovedi.

Pri vsakem preganjanju zaradi vere se ljudje odločajo za Kristusa ali proti njemu. Ti, ki pokažejo sočutje do krivično obsojenih, razodevajo s tem svojo privrženost Kristusu. Drugi so prizadeti, ker načela resnice nasprotujejo njihovemu ravnanju. Nekateri se spotikajo, padajo in se odpovedujejo veri, ki so jo nekoč zagovarjali. Tisti, ki v času preizkušnje odpadejo od vere, bodo zaradi svoje varnosti lažno pričali in izdajali sovernike. Kristus nas je opozoril na to, da ne bi bili presenečeni nad nenaravnim krutim ravnanjem njih, ki zavračajo svetlobo.

Kristus je učencem dal znamenje o bližajočem se uničenju Jeruzalema in jim tudi povedal, kako se lahko rešijo: "Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo, in kateri so na deželi, naj ne hodijo v mesto. Zakaj ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je napisano." (Luk 21,20-22.) Ta opomin je bil dan, da bi ga upoštevali štirideset let pozneje ob razdejanju Jeruzalema. Kristjani so poslušali ta opomin, in niti eden ni izgubil življenja pri zavzetju mesta.

"Molite pa, da ne bo vaš beg pozimi in ne v soboto," (Mat 24,20.) je rekel Kristus. Ta, ki je vzpostavil soboto, je ni ukinil, pribivši jo na križ. Ukinjena in razveljavljena ni bila niti z njegovo smrtjo. Štirideset let po njegovem križanju je bila še naprej posvečevana. Štirideset let so učenci morali moliti, da njihov beg ne bo v sobotni dan.

Z razdejanja Jeruzalema je Kristus hitro prešel na večji dogodek, na zadnji člen verige v svetovni zgodovini - na prihod Božjega Sina v veličastvu in slavi. Med tema dogodkoma je Kristus videl dolga stoletja teme, stoletja, ki bodo njegovo/630/ cerkev zaznamovala s krvjo, solzami in smrtnimi mukami. Njegovi učenci tedaj niso mogli prenesti takih prizorov, zato jih je Jezus omenil samo bežno. Dejal je: "Zakaj tedaj bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo. In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi." (Mat 24,21.22.) Več kakor tisoč let bodo Kristusovi sledilci doživljali takšno strašno preganjanje, ki ga svet dotlej še ni videl. Na milijone njegovih zvestih prič bo pobitih. Če Bog ne bi s svojo roko zaščitil svoje ljudstvo, bi vsi izgubili življenje. Dejal je: "Zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi." (Mat 24,22.)

Nato pa je Gospod nedvoumno....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nato pa je Gospod nedvoumno govoril o svojem drugem prihodu in opozoril na nevarnosti, ki se bodo pojavile pred njegovim prihodom na svet: "Tedaj, če vam kdo reče: Glej, tu je Kristus, ali: tam je, ne verujte. Zakaj vstanejo lažnivi kristusi in lažnivi preroki in kazali bodo velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljence. Glejte, povedal sem vam vnaprej. Ako vam torej reko: Glej, v puščavi je! ne hodite ven; glej, v hramih je! ne verujte. Kajti kakor izhaja blisk od vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,23-27.) Eno od znamenj razdejanja Jeruzalema je Kristus opisal takole: "In mnogi lažnivi preroki vstanejo ter jih veliko zapeljejo." (Mat 24,11.) Res so se povsod pojavili lažnivi preroki, ki so zapeljali narod in mnoge zvabili v puščavo. Čarodeji in vrači, ki so trdili, da imajo nadnaravne moči, so potegnili ljudi v samoto gora. To prerokovanje pa je bilo povedano tudi za zadnje dni. To znamenje je bilo dano za znak drugega prihoda. Že sedaj lažni kristusi in preroki kažejo velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali njegove učence. Mar ne slišimo klica: "Glej, v puščavi je?" Ali jih ni na tisoče sledilo temu klicu in odšlo v puščavo, ker so upali, da bodo tam našli Kristusa? Ali s tisočih zborovanj, na katerih ljudje trdijo, da vzdržujejo zvezo z duhovi umrlih, ne slišimo vzklika: "Glej, v hramih je." To je pravzaprav trditev, ki jo poudarja spiritizem. Kaj pa je rekel Jezus? "Ne verujte. Kajti kakor izhaja blisk od vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,26.27.)

Zveličar nam je dal znamenja svojega prihoda, a še več kakor to; določil je čas, kdaj se bo zgodilo prvo od teh znamenj: "Precej pa po stiski tistih dni otemni sonce, in mesec/631/ ne da svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in nebeške sile se bodo gibale. In tedaj se prikaže na nebu znamenje Sina človekovega; in tedaj zaplakajo vsi rodovi zemlje in bodo videli Sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja." (Mat 24,29-31.)

Kristus je napovedal, da bo po končanem velikem papeškem preganjanju otemnelo sonce in mesec ne bo dal svetlobe. Nato bodo padale zvezde z neba. Potem pa je povedal: "Od smokve pa se učite prilike: Kadar se že njene veje omlade in poženo listje, veste, da je blizu poletje; tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je On blizu, pri vratih." (Mat 24,32. 33.)

Kristus je dal znamenja svojega prihoda. Pravi, da lahko prepoznamo, kdaj je blizu, celo pred vrati. O njih, ki bodo videli ta znamenja, pravi: "Ne preide ta rod, dokler se vse to ne zgodi." (Mat 24,34.) Ta znamenja so se že zgodila, in zato zanesljivo vemo, da je Gospodov prihod blizu. "Nebo in zemlja preideta," pravi On, "a moje besede nikoli ne preidejo." (Mat 24,35.)

Kristus bo prišel na oblakih in z veliko slavo. Spremljala ga bo množica sijajnih angelov. Prišel bo, da prebudi mrtve in preobrazi žive svete iz slave v slavo. Prišel bo, da bo počastil in vzel k sebi nje, ki so ga ljubili in izpolnjevali njegove zapovedi. Kajti ni pozabil niti nanje niti na svoje obljube. Znova bomo združeni s člani družinske verige. Ko gledamo naše umrle, lahko razmišljamo o jutru, ko bo zadonela Božja trobenta, "in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo". (1 Kor 15,52.) Samo še malo, pa bomo videli Kralja v njegovi krasoti. Ne bo več dolgo, da bo obrisal vse solze z naših oči. Še malo, pa nas bo postavil "pred obličje svoje slave brez madeža v radovanju". (Juda 24.) Ko je govoril o znamenjih svojega prihoda, je dejal: "Ko se pa to začne goditi, ozrite se gor in povzdignite glave, ker se približuje vaša odrešitev." (Luk 21,28.)

Ampak Kristus ni razkril dneva in ure svojega prihoda. Jasno je povedal učencem, da sam ne more napovedati dneva in ure svojega drugega prihoda. Če bi jim bil smel razodeti natančni čas, čemu naj bi jih potem opozarjal, naj ga stalno pričakujejo? So ljudje, ki trdijo, da vedo za dan in uro, ko se bo Gospod prikazal. Zelo vneto napovedujejo/632/ prihodnost. Ampak Gospod jih je posvaril, naj zapustijo tla, na katerih stoje. Natančni čas drugega prihoda Sina človekovega je Božja skrivnost.

Kristus je dalje opisoval stanje na svetu pred njegovim prihodom: "Kajti kakor je bilo v Noetovih dnevih, tako bo o prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v onih dnevih pred potopom žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v barko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih vse pobrala; tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,37-39.) Tukaj Kristus ne govori o tisočletnem kraljestvu na zemlji, v katerem naj bi se vsi pripravili za večnost. Pove nam, da bo o prihodu Sina človekovega prav tako, kakor je bilo v Noetovem času.

Kako pa je bilo v Noetovem času? Bog je torej videl, "da se množi človekova hudobnost na zemlji, in da so vsi naklepi in misli njegovega srca samo hudo ves čas". (1 Mojz 6,5.) Prebivalci predpotopnega sveta so se odvrnili od Jahveja in niso hoteli izvrševati njegove svete volje. Ravnali so se po svojih nesvetih predstavah in popačenih zamislih. Uničeni so bili zaradi svoje hudobnosti; svet pa danes hodi po isti poti. Res se ničesar ne vidi o kakšni tisočletni slavi. Prestopniki Božjih zapovedi napolnjujejo zemljo s hudobnostjo. Njihove stave, konjske dirke, igre na srečo, zabave, razvratno življenje in neukrotljive strasti hitro polnijo svet z nasiljem.

V prerokovanju o razdejanju Jeruzalema je Kristus rekel: "In ker se krivičnost razmnoži, omrzne mnogim ljubezen. Kdor pa pretrpi do konca, ta bo zveličan. In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec." (Mat 24,12-14.) Tudi ta prerokba se bo ponovno uresničila. Naraščajoča krivičnost tistega časa se zrcali v našem rodu. Tako je tudi z uresničenjem napovedi o oznanjevanju evangelija. Pred padcem Jeruzalema je Pavel povedal navdihnjen s Svetim Duhom, da je bil evangelij "oznanjevan vsemu stvarjenju pod nebom". (Kol 1,23.) Tako se mora tudi sedaj pred prihodom Sina človekovega večni evangelij oznaniti "vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu". (Raz 14,6.14.) Bog "je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet". (Dej 17,31.) Kristus nam je oznanil, kdaj bo prišel ta čas. Ni rekel, da se bo ves svet spreobrnil, temveč samo, da se bo "ta evangelij kraljestva oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec". (Mat 24,14.) V naši moči je, da z oznanjevanjem evangelija pospešimo Gospodovo vrnitev. Naj ne bi samo čakali, temveč tudi pospeševali prihod Božjega dne. (2 Pet 3,12.)/633/ Če bi bila Kristusova cerkev opravila delo, kakor je naročil Gospod, bi bil svet že zdavnaj opozorjen, in Gospod Jezus bi bil že prišel na svet v moči in veliki slavi.

Potem ko je Kristus podal...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem ko je Kristus podal znamenja svojega prihoda, je rekel: "Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu Božje kraljestvo. Bedite torej vsak čas in molite." (Luk 21,31.36.) Bog je stalno opominjal ljudi pred prihajajočo sodbo. Ti, ki so verovali njegovemu sporočilu za svoj čas in ravnali po svoji veri v poslušnosti njegovim zapovedim, so ubežali obsodbam, ki so doletele neposlušne in neverne. Noetu je bilo rečeno: "Pojdi ti in vsa tvoja družina v ladjo, zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu." (1 Mojz 7,1.) Noe je ubogal in bil rešen. Lot je dobil sporočilo: "Vstanita in pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto." (1 Mojz 19,14.) Lot je zaupal zaščiti nebeških poslancev in bil obvarovan. Tako so bili tudi Kristusovi učenci opozorjeni pred razdejanjem Jeruzalema. Vsi, ki so pazili na znamenja bližajočega se uničenja in zbežali iz mesta, so ušli pokončanju. Tako so bila tudi nam dana svarila o Kristusovem prihodu in uničenju, ki bo prizadelo svet. Kdor bo pazil nanje, bo rešen.

Ker ne vemo natančnega časa njegovega prihoda, nam je bilo naročeno, naj stražimo. "Blagor tistim hlapcem, katere najde gospodar, kadar pride, čujoče." (Luk 12,37.) Tisti, ki pazijo na Gospodov prihod, ne bodo čakali nedelavni. Pričakovanje Kristusovega prihoda jih bo spodbudilo, da se bodo bali Gospoda in njegovih sodb nad prestopki. Prebuditi jih mora, da se zavedajo, kako velik greh je zavračanje dara njegove milosti. Ti, ki čakajo na Gospoda, čistijo svoje duše s poslušnostjo resnici. Svojo budnost povezujejo z marljivim delom. Vedo, da je Gospod pri vratih, zato ne prepuščajo neizkoriščene nobene priložnosti za sodelovanje z božanskimi bitji pri delu za zveličanje bližnjih. To so zvesti in modri oskrbniki, ki dajejo Gospodovi družini "odmerjeno hrano ob svojem času". (Luk 12, 42.) Oznanjajo namreč resnico, ki posebno ustreza sedanjemu času. Kakor so Enoh, Noe, Abraham in Mojzes oznanjali resnico za svoj čas, tako bodo sedaj Kristusovi služabniki podali poseben opomin svojemu rodu.

Kristus pa je opisal še drugo skupino: "Ako pa poreče ta hlapec v svojem srcu: Moj gospodar odlaša svoj prihod, in začne pretepati hlapce in dekle ter jesti in piti in pijančevati; pride gospodar tega hlapca ob dnevu, ko ne pričakuje." (Luk 12,45.46.)/634/

Hudobni hlapec govori v svojem srcu: "Moj gospodar odlaša svoj prihod." (Luk 12,45.) Ne pravi, da Kristus ne bo prišel. Ne posmehuje se misli o njegovem drugem prihodu. Le v svojem srcu in s svojim ravnanjem in besedami razodeva, da Gospod odlaša svoj prihod. S tem drugim jemlje gotovost, da bo Gospod prišel hitro. Njegov vpliv jih zapeljuje k predrznemu in brezskrbnemu odlašanju. Spodbuja njihovo posvetnost in otopelost. V njihov um se vgnezdijo posvetne strasti in pokvarjene misli. Hudobni hlapec je in popiva s pijanci in se zedinjuje s svetom pri iskanju zadovoljstva. Muči svoje tovariše ter toži in obsoja nje, ki so vdani Gospodarju. Druži se s svetom. Druži se z enakimi v prestopkih. To je strašno izenačevanje. S svetom je ujet v past. "Pride gospodar tega hlapca ... ob uri, katere ne ve, in ga preseka in delež mu dá med neverniki." (Luk 12,46.)

"Ako se torej ne zbudiš, pridem kakor tat, in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe." (Raz 3,3.) Kristusov prihod bo presenetil lažne učitelje. Ti so vedno govorili: "Mir in varnost." (1 Tes 5,3.) Kakor duhovniki in učitelji pred razdejanjem Jeruzalema skrbijo za to, da bi cerkev uživala posvetno blaginjo in slavo. Znamenja časa razlagajo samovoljno. Kaj pa pravi beseda Navdihnjenja o takih ljudeh? "Tedaj jih mahoma doleti poguba." (1 Tes 5,3.) Čez vse prebivalce sveta, čez vse, ki so si naredili ta svet za svojo domovino, bo Gospodov dan prišel kakor past. Prišel bo kakor plazeči se tat.

Svet, poln razuzdanosti in brezbožnih zadovoljstev, spi in se ziblje v meseni gotovosti. Ljudje odvračajo Gospodov prihod daleč od sebe. Posmehujejo se opozorilom. Njihova ošabna vzvišenost govori: "Vse je, kakor je bilo od začetka stvaritve. In jutrišnji dan bodi današnjemu podoben in še veliko boljši." (2 Pet 3,4; Iz 56,12.) Še bolj bomo ljubili zabave. Kristus pa pravi: "Glej, pridem kakor tat." (Raz 16,15.) Ravno v času, ko se svet zaničljivo sprašuje: "Kje je obljuba njegovega prihoda?" (2 Pet 3,4.) se uresničujejo znamenja. Ko vzklika: "Mir in varnost," (1 Tes 5,3.) ga bo nenadoma doletelo uničenje. Medtem ko bodo posmehovalci in ti, ki zavračajo resnico, postali predrzni in opravljali vsakdanje posle na različnih področjih brez spoštovanja načel ter bodo raziskovalci iskali globlje spoznanje na vseh področjih, samo ne v Svetem pismu, bo Kristus prišel kakor tat./635/

Celoten svet je na nogah. Znamenja časa so zlovešča. Prihodnji dogodki že mečejo svoje sence. Božji Duh se vse bolj odmika z zemlje. Na vodi in kopnem se vrstijo nesreče za nesrečo: Viharji, potresi, požari, poplave in umori vseh stopenj. Kdo ve, kaj prinaša prihodnost? Kje je varnost? Varnosti ni niti pri ljudeh niti kjer koli na svetu. Ljudje se naglo zbirajo pod zastavo, ki so si jo izbrali. Nemirni čakajo in opazujejo delovanje svojih voditeljev. So pa tudi še drugi ljudje, ki budno čakajo in gledajo na prihod svojega Gospoda in delajo zanj. Neka druga skupina pa se zbira neposredno pod poveljstvom prvega največjega odpadnika. Samo malo jih veruje iz vsega srca, da se moramo izogniti grobu in pridobiti nebesa.

Tako se postopoma približuje stiska. Še sije sonce na nebesnem svodu, še kroži po svoji poti, nebesa še oznanjajo Božjo slavo. Ljudje še vedno jedo in pijejo, sadijo in zidajo, se ženijo in možijo. Še vedno kupujejo in prodajajo. Potegujejo se za najvišje mesto. Željni zabave še vedno polnijo gledališča, dirkališča in igralnice; povsod vlada nemirna naglica in posvetni vrvež. Čas preizkušnje pa se hitro približuje koncu in usoda vsakega posameznika bo za večno odločena. Satan ve, da je njegov čas kratek. Zato si z vsemi močmi in možnostmi prizadeva ljudi varati, zapeljevati, ukleniti in začarati, dokler da bo minil čas milosti in se bodo vrata milosti za vedno zaprla.

Slovesno odmevajo Gospodova opozorila z Oljske gore skozi stoletja do nas danes. "Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada. ... Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,34. 36.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

70. "Enemu teh najmanjših mojih bratov"
Temeljno besedilo Mat 25,31-46.


"Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi, in ločil jih bo enega od drugega." (Mat 25,31.32.) Tako je Kristus na Oljski gori opisal svojim učencem prizor velikega sodnega dne. Poudaril je, da se bo pri tej sodbi odločalo na temelju ene podrobnosti. Ko se bodo narodi zbrali pred njim, bosta obstajali samo dve skupini ljudi, njihova večna usoda pa bo določena po tem, kar so naredili ali opustili narediti zanj v osebnosti siromašnih in trpečih.

Tisti dan Kristus ljudem ne bo prikazal velikega dela, ki ga je naredil zanje s tem, da je dal svoje življenje za njihovo odrešitev. Predstavil bo zvesto delo, ki so ga opravili zanj. Njim, ki jih bo postavil na svojo desnico, bo rekel: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta. Kajti lačen sem bil, in dali ste mi jesti; žejen sem bil, in dali ste mi piti; tujec sem bil, in vzeli ste me pod streho; nag, in oblekli ste me; bolan, in obiskali ste me; v ječi sem bil, in prišli ste k meni." (Mat 25,34-36.) Ampak ti, ki jih Kristus hvali, ne vedo, da so stregli njemu. Na njihova zmedena vprašanja odgovarja: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25, 40.)

Jezus je povedal učencem, da jih bodo vsi ljudje sovražili, jih preganjali in mučili. Mnogi med njimi bodo pregnani iz svojih domov in prepuščeni siromaštvu. Mnogi bodo v stiski zaradi bolezni/637/ in pomanjkanja. Mnogi bodo vrženi v ječo. Vsem, ki bodo morali zaradi njega zapustiti prijatelje ali dom, je že v tem življenju obljubil stokratno plačilo. Sedaj pa je zagotovil poseben blagoslov njim, ki bodo stregli svojim bratom. Rekel je: V vseh, ki trpijo zaradi mojega imena, morate prepoznati mene osebno. Kakor bi pomagali meni, tako morate pomagati njim. S tem dokazujete, da ste moji učenci.

Vsi, ki so rojeni za nebeško družino, so postali v posebnem smislu bratje našega Gospoda. Kristusova ljubezen povezuje vse člane njegove družine, in kjer koli se izraža ta ljubezen, se razodeva sorodstvo z Bogom. "Vsak, kdor ljubi, je rojen iz Boga in spoznava Boga." (1 Jan 4,7.)

Ti, ki jih Kristus hvali pri sodbi, so morda malo poznali teologijo, vendar so živeli po njegovih načelih. Pod vplivom božanskega Duha so bili svojemu okolju v blagoslov. Celo med pogani so ljudje, ki razodevajo duha dobrote; še preden so slišali besede življenja, so misijonarjem izkazali prijateljstvo in jim pomagali celo za ceno svojega življenja. Med pogani živijo ljudje, ki služijo Bogu nevede, taki, h katerim nikoli ni prišla luč po človeških posrednikih, pa vendar ne bodo pogubljeni. Čeprav ne poznajo Božjih napisanih zapovedi, so slišali njegov glas v naravi in delali to, kar zahteva zakon. Njihova dela pričajo, da je Sveti Duh ganil njihova srca, zato jih Bog priznava za svoje otroke.

Kako presenečeni in srečni bodo ponižni med narodi in pogani, ki bodo nekoč slišali iz Zveličarjevih ust besede: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25,40.) Kakšno veselje bo preželo srce Neskončne Ljubezni, ko ga bodo njegovi sledilci ob njegovih besedah odobravanja pogledali presenečeni in veseli.

Kristusova ljubezen ni omejena samo na neko določeno skupino ljudi. On se izenačuje z vsakim otrokom človeške družine. Da bi lahko mi postali člani nebeške družine, je On postal član pozemske družine. Kot Sin človekov je postal brat vsakemu Adamovemu sinu in hčeri. Njegovi sledilci naj se ne čutijo ločeni od sveta, ki propada okrog njih. So del velikega človeškega rodu. Nebesa gledajo nanje kot na brate grešnikov kakor tudi svetnikov. Kristusova ljubezen zajema vse padle, tavajoče in grešne ljudi. Zato sprejema vsako delo dobrote za dvig padlega človeka in vsako dejanje usmiljenja, kakor da je storjeno njemu./638/

Nebeški angeli so poslani v službo njim, ki naj bi podedovali zveličanje. Ne vemo še, kdo spada mednje, in ni še razodeto, kdo bo premagal in bo deležen dediščine svetih v luči. Toda nebeški angeli hodijo po vsem svetu in si prizadevajo potolažiti žalostne, zaščititi izpostavljene nevarnosti, da bi pridobili človeška srca za Kristusa. Nikogar ne prezrejo in ne gredo mimo njega. Bog ne gleda, kdo je kdo, temveč enako skrbi za vsa svoja stvarstva.

Ko odpreš svoja vrata Kristusovim trpečim in žalostnim, z dobrodošlico sprejemaš nevidne angele. V hišo vabiš družbo nebeških bitij. Ta prinašajo sveto ozračje veselja in miru. Prihajajo s hvalnico na ustnicah, v nebesih pa se sliši odmev. Vsako delo usmiljenja zaigra glasbo v nebesih. Oče na prestolu ima svoje nesebične služabnike za svoj najdragocenejši zaklad.

Ljudje na Kristusovi levici ga niso prepoznali v podobi ubogih in trpečih in se niso zavedali svoje krivde. Satan jih je zaslepil, da niso dojeli, kaj dolgujejo svojim bratom. Mislili so samo nase in niso skrbeli za potrebe drugih.

Bogatim je Bog dal bogastvo zato, da bi odpravili in ublažili trpljenje njegovih trpečih otrok, toda mnogokrat so ravnodušni do potreb drugih. Počutijo se bolj vzvišeni od svojih siromašnih bratov. Ne postavljajo se v njihov položaj. Ne razumejo njihovih skušnjav in bojev ter usmiljenje umira v njihovih srcih. V dragocenih stanovanjih in razkošnih cerkvah se bogati ločujejo od siromašnih. Sredstva, ki jim jih je Bog zaupal za blagoslov potrebnim, zapravljajo za podpiranje ošabnosti in sebičnosti. Dnevno so siromašni prikrajšani za nauk o nežni Božji milosti, saj je bogato poskrbel za to, da bi se siromašnim lahko pomagalo z vsem, kar je potrebno za življenje. Prisiljeni so občutiti siromaštvo, ki otežuje življenje, in so mnogokrat v skušnjavi, da postanejo nevoščljivi, ljubosumni in nezaupljivi. Kdor ni sam občutil resnične stiske, zelo pogosto ravna s siromašnimi zaničljivo, da se počutijo še bolj bedno.

Kristus pa vidi vse to ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus pa vidi vse to in pravi: Jaz sem bil lačen in žejen. Jaz sem bil tujec, bolnik in zapornik. Medtem ko ste se gostili za bogato obloženo mizo, sem jaz trpel pomanjkanje v revni kočici ali na prazni cesti. Ko ste uživali udobje v svojem razkošnem stanovanju, nisem imel kam položiti glave./639/ Medtem ko ste v svoje omare nagnetli svoja bogata oblačila, sem bil jaz brez vsega. Medtem ko ste se zabavali, sem jaz hiral v zaporu.

Ali ste pomislili kdaj na to, da ste dali nekaj Gospodu slave, ko ste dali lačnemu samo košček kruha ali prezeblemu samo tanko oblačilo? Vse dni tvojega življenja sem bil v osebi tako trpečih ljudi poleg vas, pa me niste opazili. Zato ne boste sprejeti v mojo bratovščino. Ne poznam vas.

Mnogi imajo za veliko prednost, če lahko obiščejo prizorišča Kristusovega življenja na svetu, hodijo po njegovih poteh, opazujejo jezero, ob katerem je rad poučeval, ali pa so na gorah in v dolinah, na katerih so pogosto počivale njegove oči. Vendar nam ni treba iti v Nazaret, Kafarnaum ali Betanijo, da bi hodili po Jezusovih stopinjah. Našli jih bomo ob bolniških posteljah, v siromašnih kolibah, na živahnih ulicah velemest in povsod tam, kjer človeška srca potrebujejo tolažbo. Po njegovih stopinjah bomo hodili, če si bomo prizadevali delati to, kar je delal Jezus, ko je bil na svetu.

Vsakdo lahko kaj naredi. "Uboge imate vsekdar pri sebi," (Jan 12,8.) je rekel Jezus. Nihče naj ne misli, da ni prostora, kjer bi lahko delal zanj. Na milijone ljudi je na robu pogube okovanih z verigami neznanja in greha, ki še nikoli niso ničesar slišali o Kristusovi ljubezni do njih. Kaj bi si želeli, da naredijo za nas, če bi mi bili na njihovem mestu, oni pa na našem? Slovesno smo obvezani zanje narediti vse, kar moremo. Kristusovo življenjsko pravilo, po katerem bomo na sodbi obstali ali propadli, se glasi: "Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim." (Mat 7,12.)

Zveličar je dal svoje dragoceno življenje, da bi ustanovil cerkev, da bi bila sposobna skrbeti za vsakega žalostnega in skušanega človeka. Skupnost vernih je lahko siromašna, neizobražena in neznana, toda po Kristusu lahko opravlja v domu, soseščini, v cerkvi, pa celo daleč naokrog dela, katerih sadovi se bodo izkazali šele v večnosti.

Ker pa se to delo zanemarja, mnogo učencev komaj napreduje v učenju abecede krščanske izkušnje. Luč, ki se je prižgala v srcu grešnikov, ko jim je Jezus izgovoril besede: "Odpuščeni so tvoji grehi," (Mat 9,2; Luk 7, 48.) bi lahko ohranili s tem, da bi pomagali drugim v stiski. Nemirna moč, ki je lahko za mlade tolikokrat nevarna, se lahko usmeri v kanale, da bo po njih/640/ tekla dalje kot reka blagoslovov. Svojo sebičnost lahko premagamo tako, da resno delamo za blaginjo drugih.

Višji Pastir bo stregel njim, ki pomagajo bližnjim. Ti bodo pili vodo življenja in si pogasili žejo. Ne bodo si želeli minljivega veselja ali sprememb v svojem življenju. Njihova največja želja bo reševati ljudi, ki so na robu pogube. Njihovi odnosi z družbo bodo koristni. Odrešenikova ljubezen pa bo zedinila srca.

Ko bomo dojeli, da smo Božji sodelavci, ne bomo ravnodušno izgovarjali njegovih obljub. Gorele bodo v naših srcih in se razplamtele na ustnicah. Ko je bil Mojzes poklican služiti nevednemu, neposlušnemu in upornemu narodu, mu je Bog obljubil: "Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj." Rekel mu je še: "Jaz bom s teboj." (2 Mojz 33,14; 3,12.) Ta obljuba velja za vse, ki namesto Kristusa delajo za siromašne in trpeče.

Ljubezen do človeka je na zemljo usmerjeno razodetje Božje ljubezni. Kralj slave je postal eno z nami, da bi nam lahko vsadil to ljubezen in bi nas naredil za otroke ene družine. Ko bomo uresničili njegove poslovilne besede, "da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil", (Jan 15,12.) in bomo ljubili svet, kakor ga je ljubil On, tedaj bo uresničeno njegovo poslanstvo za nas. Pripravljeni bomo za nebesa, saj jih bomo imeli v srcu.

"Otmi nje, ki jih vlečejo v smrt, in ustavi jih, ki gredo na morišče! Če praviš: Glej, nismo vedeli tega! - ali ne bo On, ki pretehtava srca, pazil na to, in ki straži tvojo dušo, ne bo vedel tega? In ne povrne li vsakemu po njegovem delu?" (Preg 24,11.12.) Tiste, ki niso sodelovali s Kristusom ter so mislili in skrbeli samo zase, bo Sodnik sveta na veliki sodni dan prištel med hudodelce. Izrečena jim bo enaka obsodba.

Vsakemu človeku je kaj zaupano. Vsakega bo Pastir nekoč vprašal: "Kje je čreda, tebi zaupana, kje ovce, tvoj ponos? Kaj porečeš, ko te obiščejo?" (Jer 13,20.21)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!