Ellen G. White: Hrepenenje vekov

71. Služabnik vsem
Temeljno besedilo Luk 22,7-18.24; Jan 13,1-17.


Kristus je z učenci sedel za mizo v zgornji sobi v Jeruzalemu. Zbrali so se, da bi praznovali pasho. Zveličar je želel biti za ta praznik z dvanajsterico sam. Vedel je, da je prišla njegova ura; On sam je bil pravo pashalno jagnje, in bo darovan tisti dan, ko se bo jedla pasha. Pripravljen je bil izpiti čašo jeze in kmalu biti krščen s sklepnim krstom trpljenja. Preostalo mu je samo še nekoliko mirnih ur, ki jih je želel izkoristiti za blagor ljubljenih učencev.

Celotno Kristusovo življenje na svetu je bilo življenje nesebične službe. Nauk vseh njegovih dejanj je bil, da ni prišel zato, "da njemu služijo, ampak da služi". (Mat 20,28.) Učenci pa tega še niso dojeli. Jezus je pri tej zadnji pashalni večerji ponovil svoj nauk s slikovito razlago, da bi se neizbrisno vtisnila v njihova srca in um.

Pogovori med Jezusom in učenci so bili navadno ure tihega veselja, ki so jih zelo cenili. Pashalne večerje so bile zelo dragoceni prizori; toda tokrat je bil Jezus potrt. Njegovo srce je bilo obremenjeno in senca je počivala na njegovem obrazu./642/ Ko je v zgornjo sobo prišel skupaj z učenci, so ti takoj opazili, da ga nekaj zelo teži; čeprav niso poznali vzroka, so sočustvovali z njim v njegovi žalosti.

Ko so se zbrali okrog mize, je Jezus ganljivo žalostno spregovoril: "Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel; kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v Božjem kraljestvu ne dopolni. In prejme kelih, zahvali in reče: Vzemite ga in razdelite med seboj. Kajti pravim vam, da ne bom več pil od trtnega sadu, dokler ne pride Božje kraljestvo." (Luk 22,15-18.)

Kristus je vedel, da je napočil čas, ko mora oditi s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca. Križeva senca je že padala nanj in bolečina je mučila njegovo srce. Vedel je, da ga bodo v trenutku izdaje zapustili. Vedel je, da bo obsojen na smrt po najbolj ponižujočem sojenju, ki so ga bili kdaj deležni hudodelci. Poznal je nehvaležnost in krutost njih, ki jih je prišel rešit. Zavedal se je, kako velika žrtev se zahteva od njega, a prav tako tudi, da bo za mnoge ljudi zaman. Ker je vse to vedel, je naravno, da so ga prevzele misli o ponižanju in trpljenju. Toda pogledal je na dvanajstere, ki so se mu pridružili z vsem srcem, a bodo prepuščeni, da se po njegovem ponižanju, žalosti in trpljenju sami bojujejo na tem svetu. Njegove misli o tem, kar bo moral pretrpeti, so bile vedno povezane z učenci. Ni mislil nase. V njegovih mislih je bila najpomembnejša skrb zanje.

Jezus je moral med to zadnjo večerjo učencem še veliko povedati. Če bi bili pripravljeni sprejeti to, kar jim je želel povedati, bi bili obvarovani srce trgajočih muk, razočaranj in nevere. Jezus pa je videl, da ne morejo prenesti tega, kar jim je imel povedati. Zaskrbljeno jih je pogledal, besede opominov in tolažbe pa so zamrle na njegovih ustnicah. Trenutki so minevali v tišini. Zdelo se je, da Jezus nekaj pričakuje. Učencem je postalo neprijetno. Kazalo je, kakor da sta izginila sočutje in nežnost, ki ju je spodbudila Kristusova žalost. Njegove z žalostjo napolnjene besede, ki so opozarjale na njegovo trpljenje, niso nanje naredile velikega vtisa. Njihovi medsebojni pogledi so razodevali zavist in tekmovalnost.

"Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega." (Luk 22,24.) Ta prepir, ki so ga nadaljevali tudi v Kristusovi navzočnosti, ga je ražzalostil in ranil. Učenci so se oklepali svoje najljubše zamisli, da bo njihov Učitelj vzpostavil svojo oblast in sedel na Davidov prestol. Vsak od njih je v srcu hrepenel, da bi dobil največji položaj/643/ v tem kraljestvu. Med seboj so se presojali; in namesto da bi brata bolj cenili kakor sebe, so dajali sebe na prvi prostor. Jakobova in Janezova prošnja, da naj bi sedela z desne in leve strani Kristusovega prestola, je spodbudila jezo drugih. To, da sta si ta brata drznila prositi za najvišji položaj, je tako vznemirilo druge, da je grozil razkol. Čutili so, da se je o njih napačno presojalo, da se njihova zvestoba in nadarjenost nista dovolj cenili. Judež je bil še posebej oster do Jakoba in Janeza.

Še pri vstopu v sobo so bila srca učencev polna užaljenosti. Judež se je prerinil na Kristusovo levico, Janez pa na desnico. Če je obstajalo najvišje mesto, potem je Judež trdno sklenil, da ga bo zasedel, menil pa je, da je ta prostor gotovo ob Jezusu. Judež pa je bil izdajalec.

Za razpravo pa se je pojavil še en vzrok. Med praznikom je bila navada, da služabnik umije gostom noge. Tudi tokrat je bilo vse pripravljeno. Vrč, umivalnik in brisača so bili pripravljeni za umivanje nog. Ker pa ni bilo nobenega služabnika, je bila naloga učencev, da opravijo to delo. Ampak nobeden od učencev se ni mogel odločiti, da bi popustil svojemu užaljenemu ponosu in opravil dolžnost služabnika. Vsi so razodevali trmasto ravnodušnost, ne zavedajoč se, da je tukaj neko opravilo zanje. Z molkom so kazali, da se nočejo ponižati.

Kako naj bi Kristus zaščitil te bedne duše, da Satan nad njimi ne bi izbojeval odločilne zmage? Kako naj bi jim pojasnil, da jih sam učiteljski poklic ne nareja, da so učenci, in jim ne zagotavlja prostora v njegovem kraljestvu? Kako naj bi jim pokazal, da se prava velikost vidi v službi ljubezni in pravi ponižnosti? Kako naj prižge ljubezen v njihovih srcih in jih usposobi dojeti to, kar jim želi povedati?

Učenci se niso niti premaknili, da bi služili drug drugemu. Jezus je nekaj trenutkov čakal, da bi videl, kaj bodo naredili. Potem pa je On, božanski Učitelj, vstal od mize. Odložil zgornje ogrinjalo, da ga ne bi oviralo, vzel brisačo in si jo pripasal. Presenečeni učenci so vse to opazovali molče in čakali, kaj bo sledilo. "Potem vlije vode v medenico in začne umivati učencem noge in otirati s prtom, ki je bil z njim opasan." (Jan 13,5.) To ravnanje je učencem odprlo oči. Grenka sramota in ponižanje sta napolnila njihovo srce. Razumeli so neizgovorjeno grajo in se videli v popolnoma novi luči.

Tako je Kristus izrazil svojo ljubezen do učencev. Njihov sebični duh ga je žalostil, vendar se zaradi tega ni z njimi spustil v nikakršno razpravo/644/ glede njihove težave. Namesto tega jim je dal zgled, ki ga nikoli ne bodo pozabili. Njegova ljubezen do njih se ni dala zlahka skaliti ali zadušiti. Vedel je, "da mu je dal Oče vse v roke, in da je od Boga izšel in k Bogu gre". (Jan 13,3.) Popolnoma se je zavedal svojega božanstva, toda odložil je svojo kraljevsko krono in kraljevsko oblačilo ter vzel nase podobo hlapca. Eno njegovih zadnjih dejanj pozemskega življenja je bilo, da se je opasal kakor služabnik in opravil njegovo dolžnost.

Pred pasho se je Judež ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Pred pasho se je Judež že drugič sešel z duhovniki in pismarji ter se z njimi dogovoril, da jim izroči Jezusa v roke. Potem se je neopazno pomešal med učence, kakor da ne bi bil ničesar zagrešil, in vneto sodeloval v pripravah za praznovanje. Učenci niso ničesar vedeli o njegovem namenu. Samo Jezus je poznal njegovo skrivnost. Vendar ga ni razkrinkal. Hrepenel je po njegovi duši. Zanjo je čutil enako breme kakor za Jeruzalem, ko je jokal nad obsojenim mestom. Njegovo srce je vpilo: "Kako bi te mogel zapustiti?" Tudi Judež je čutil prepričljivo moč te ljubezni. Ko so Zveličarjeve roke umivale Judeževe umazane noge in jih brisale z brisačo, je bilo njegovo srce močno ganjeno z mislijo, da bi takoj priznal svoj greh. Vendar se ni želel ponižati. Zakrknil je svoje srce pred spokorjenjem. Za trenutek odrinjene stare spodbude so ga zopet prevzele. Judež je bil užaljen, ker je Kristus umival noge učencem. Mislil si je, da Jezus ne more biti Izraelov kralj, če se lahko tako poniža. Uničeni so bili vsi upi v posvetne časti v pozemskem kraljestvu. Judež je bil prepričan, da ne more ničesar dobiti, če bo sledil Kristusu. Potem ko je videl, da se je po njegovem mnenju tako očitno ponižal, se je še trdneje odločil, da se mu bo odpovedal in priznal, da je bil prevaran. Obsedel ga je hudobni duh in odločil se je dokončati sprejeto delo izdaje svojega Gospoda.

Pri izbiri prostora za mizo je Judež poskušal zasesti prvi prostor, in Kristus je kot hlapec postregel najprej njemu. Janez, do katerega je Judež čutil veliko zagrenjenost, je moral čakati, da je bil zadnji. Ampak Janez tega ni imel ne za grajo ne za ponižanje. Učenci so bili globoko ganjeni, ko so opazovali Kristusovo ravnanje. Ko je prišel na vrsto Peter, je osuplo vzkliknil: "Gospod, ti mi boš umival noge?" (Jan 13,6.) Kristusova ponižnost je strla njegovo srce. Sramoval se je ob misli, da nobeden od učencev ne opravlja tega dela. Kristus je rekel: "Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, ali zvedel boš potem." (Jan 13,7.) Peter ni mogel zdržati, da bi svojega Gospoda, za katerega je veroval, da je Božji Sin, gledal pred seboj opravljati služabnikovo delo. Vse v njem se je upiralo takšnemu ponižanju./645/ Ni dojel, da je Kristus zaradi tega prišel na svet. Odločno je rekel: "Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne!" (Jan 13,8.)

Kristus mu je resno odgovoril: "Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj." (Jan 13,8.) Služba, ki jo je Peter zavračal, je bila simbol bolj vzvišenega čiščenja. Kristus je prišel, da bi očistil od grehov omadeževano srce. S tem ko Peter ni hotel dovoliti, da mu Kristus umije noge, se je hkrati branil višjega čiščenja, ki je bilo zajeto v nižjem. V resnici je zavrgel svojega Gospoda. Za Učitelja ni poniževalno, če mu dovolimo, da nas očisti. Prava ponižnost je, če s hvaležnim srcem sprejmemo vse, kar dela za nas, in da goreče delamo za Kristusa.

Po besedah: "Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj," (Jan 13,8.) se je Peter odpovedal ošabnosti in samovolji. Ni mogel zdržati misli na ločitev od Kristusa; to bi zanj pomenilo smrt. Dejal je: "Ne samo mojih nog, ampak tudi roke in glavo." (Jan 13,9.) Jezus pa mu je odvrnil: "Kdor je bil v kopeli umit, ne potrebuje, samo da si noge umije, sicer je ves čist." (Jan 13,10.)

Te besede pomenijo več kakor samo telesno čistočo. Kristus še vedno govori o bolj vzvišenem čiščenju, ki je bilo ponazorjeno z nižjim. Kdor pride s kopanja, je čist; samo v opanke obute noge se kmalu zaprašijo, zato jih je potrebno spet umiti. Tako so bili Peter in njegovi sobratje očiščeni v velikem izviru, dostopnem za vse grehe in nečistosti. Kristus jih je priznal za svoje. Skušnjava pa jih je zapeljala v zlo, zato jim je bila še vedno potrebna njegova očiščujoča milost. Ko si je Jezus pripasal brisačo, da bi umil prah z njihovih nog, je hotel ravno s tem dejanjem umiti njihova srca odtujitve, ljubosumnosti in ošabnosti. To pa je pomenilo veliko več kakor zgolj umivanje prahu z nog. Z duhom, ki so ga imeli tedaj, ni bil nihče od njih pripravljen za občestvo s Kristusom. Brez duha ponižnosti in ljubezni niso bili pripravljeni zaužiti pashalno večerjo ali se udeležiti spominske službe, ki jo je Kristus nameraval tedaj vzpostaviti. Njihova srca so morala biti očiščena. Ošabnost in samoljubje povzročata neslogo in sovraštvo; vse to pa je Jezus izbrisal s tem, ko jim je umil noge. Njihova čustva so se spremenila. Ko jih je Jezus pogledal, je lahko rekel: "Vi ste čisti." (Jan 13,10.) Sedaj sta obstajali edinost srca in medsebojna ljubezen. Postali so ponižni in pripravljeni sprejemati nauke. Razen Judeža so bili vsi pripravljeni drugemu odstopiti najvišji prostor. Sedaj so lahko z vdanim in hvaležnim srcem sprejeli Kristusove besede.

Tudi mi smo kakor Peter in njegovi bratje umiti v Kristusovi krvi. Ampak mnogokrat se čisto srce omadežuje v stiku z zlom. Zato moramo priti h Kristusu, da bi dobili njegovo očiščujočo milost. Peter se je upiral prepustiti prašne noge dotiku svojega Gospoda in Učitelja./646/ Kolikokrat pa pridejo naša grešna in nečista srca v stik s Kristusovim srcem! Kako ga zaboli naša hudobna narava, nečimrnost in ošabnost! Vendar pa moramo prinesti k njemu vse svoje pomanjkljivosti in omadeževanost. Samo On nas lahko tega očisti. Če nismo očiščeni z njegovo močjo, nismo pripravljeni za občestvo z njim.

Jezus je rekel učencem: "Vi ste čisti, ali ne vsi." (Jan 13,10.) Tudi Judežu je umil noge, toda njegovo srce se mu ni odprlo. Ni bilo očiščeno. Judež se ni izročil Kristusu.

Potem ko je Kristus...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem ko je Kristus učencem umil noge, se spet ogrnil z ogrinjalom in sedel za mizo, je rekel: "Veste li, kaj sem vam storil? Vi me imenujete: Učitelj in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od svojega gospodarja, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal." (Jan 13,12-16.)

Kristus je želel pojasniti učencem, da se njegovo dostojanstvo niti malo ni zmanjšalo zato, ker jim je umil noge. "Vi me imenujete: Učitelj in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem." (Jan 13,13.) Prav zato, ker je bil tako neskončno vzvišen, je dal tej službi milost in pomembnost. Nihče ni bil tako povišan kakor Kristus, On pa se je vendar spustil do najbolj skromne dolžnosti. Da njegovo ljudstvo ne bi bilo zapeljano s sebičnostjo, ki prebiva v mesenem srcu in jo samoljubje še krepi, je dal sam Kristus zgled ponižnosti. Tega pomembnega nauka ni hotel prepustiti človekovi pristojnosti. Zanj je bilo to tako daljnosežno, da je On osebno, ki je enak Bogu, ravnal z učenci kakor hlapec. Medtem ko so se oni prepirali za najvišji položaj, se je ta, pred katerim naj bi se pripognilo vsako koleno, On, ki mu služijo angeli in imajo to za čast, sklonil pred njimi, ki so ga imenovali Gospod, in jim umil noge. Umil jih je celo svojemu izdajalcu.

Kristus je dal v svojem življenju in naukih popoln zgled nesebične službe, ki ima svoj vir v Bogu. Bog ne živi zase. S stvarjenjem sveta in vzdrževanjem vsega ustvarjenega stalno služi drugim. "On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim." (Mat 5,45.) Ta zgled služenja je Oče izročil Sinu. Jezus je bil postavljen na čelo človeškega rodu, da naj bi ga s svojim zgledom učil, kaj pomeni služiti. Njegovo celotno življenje je bilo podrejeno zakonu službe. Služil in pomagal je vsem. Tako je živel v popolnem soglasju z Božjim zakonom in nam z zgledom pokazal, kako naj ga izpolnimo./649/

Jezus si je vedno znova prizadeval vzpostaviti med učenci to načelo. Ko sta Jakob in Janez prosila za prednost, je rekel: "Kdor koli hoče postati velik med vami, bodi vam služabnik." (Mat 20,26.) V mojem kraljestvu ni prostora za načelo prednosti in prevladovanja. Edina prava velikost je ponižnost. Edina razlika je v posvečenosti služenju drugim.

Potem ko je Jezus učencem umil noge, je rekel: "Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil." (Jan 13,15.) S temi besedami Kristus ni rekel samo, da je izkazovanje gostoljubnosti dolžnost. S tem je bilo mišljeno veliko več kakor samo umivanje od potovanja zaprašenih nog gostom. Kristus je tedaj vzpostavil versko službo. Z dejanjem našega Gospoda je ta ponižujoči obred postal posvečena služba. Učenci naj bi ga vedno opravljali, da bi ohranili v spominu njegov nauk o ponižnosti in službi.

Ta obred je Kristus določil za pripravo na sveto službo. Vse dokler se gojijo ošabnost, needinost in želja po oblasti, srce ne more doseči občestva s Kristusom. Nismo pripravljeni sprejeti deleštva njegovega telesa in krvi. Zato je Jezus določil, naj se najprej upošteva spomin na njegovo ponižnost.

Ko se Božji otroci zberejo k tej slovesnosti, naj se spominjajo besed Gospoda življenja in slave: "Veste li, kaj sem vam storil? Vi me imenujete: Učitelj in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od svojega gospodarja, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal. Ako to veste, blagor vam, če to delate." (Jan 13,12-17.) Človek je po naravi nagnjen, da sebe ceni višje kakor svojega brata; dela zase in si poskuša priboriti najboljši prostor. To pa pogosto povzroča zlobne domneve in grenkobo duha. Obred ponižnosti pred Gospodovo večerjo pa naj bi odpravil ta nesoglasja; človeka naj bi osvobodil sebičnosti, ga spravil s hodulj samopoviševanja k srčni ponižnosti, ki ga bo pripravila služiti svojemu bratu.

Sveti Opazovalec iz nebes je navzoč pri tem obredu in ga naredi za čas preiskovanja samega sebe, spoznanja grehov in blagoslovljene gotovosti o odpuščanju grehov. Navzoč je Kristus s polnoto svoje milosti, da bi spremenil tok misli, ki so tekle po strugi sebičnosti. Sveti Duh poživlja občutke njih, ki posnemajo zgled svojega Gospoda. Ko se spominjamo Zveličarjeve ponižnosti zaradi nas,/650/ se poraja misel za mislijo; pojavi se cela vrsta spominov na Božjo veliko dobroto in tudi na dobrohotnost in nežnost pozemskih prijateljev. Spomnimo se pozabljenih blagoslovov, zlorabljene milosti, premalo cenjene ljubeznivosti. Razkrijejo se korenine grenkobe, ki so zadušile dragoceno rastlino ljubezni. Zavemo se značajskih napak, opuščenih dolžnosti, nehvaležnosti do Boga in ravnodušnosti do bratov. Našo grešnost bomo videli v luči, v kakršni jo gleda Bog. Naše misli niso misli samovšečnosti, temveč misli stroge samodiscipline in ponižnosti. Naš um je okrepljen tako, da lahko poruši vsako oviro, ki je povzročila odtujenost. Odstranjene so hudobne misli in obrekovanje. Grehi so priznani in odpuščeni. Podrejajoča Kristusova milost prihaja v nas in njegova ljubezen spaja srca v blagoslovljeno edinost.

Če se nauk o pripravljalni službi uči tako, se prebudi želja po višjem duhovnem življenju. Božanska Priča bo odgovorila na tako željo. Duša bo oplemenitena. Lahko se udeležimo svete večerje z zavestjo, da so nam grehi odpuščeni. Sončni žarki Kristusove pravičnosti bodo napolnili prostore uma in tempelj duše. Videli bomo "Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta". (Jan 1,29.)

Kdor tako sprejema duha te službe, zanj nikoli ne bo goli obred. Njegov stalni nauk se bo glasil: "Po ljubezni služite drug drugemu." (Gal 5, 13.) Z umivanjem nog učencem je Kristus dokazal, da bi opravil zanje vsako še tako poniževalno službo, da bi lahko z njim postali dediči večnega bogastva nebeških zakladnic. Z opravljanjem tega obreda se njegovi učenci obvezujejo prav tako služiti svojim bratom. Kadar koli se ta obred opravlja pravilno, se Božji otroci povezujejo med seboj v sveto zvezo, da bi si lahko medsebojno pomagali in bili v blagoslov. Obvezujejo se, da bodo svoje življenje posvetili nesebični službi. Vendar ne samo drug za drugega. Njihovo delovno področje je obširno, kakor je bilo področje dela njihovega Učitelja. Svet je poln ljudi, ki potrebujejo našo službo. Povsod se najdejo siromašni, nemočni in neuki. Tisti, ki so imeli občestvo s Kristusom v zgornji sobi, bodo odšli služit, kakor je služil On.

Jezus, kateremu so vsi služili, je prišel za služabnika vsem. Ker je služil vsem, bodo tudi njemu vsi služili in ga častili. Kdor želi biti deležen njegovih božanskih lastnosti in se veseliti ob pogledu na odrešene, mora posnemati njegov zgled nesebične službe.

Vse to vsebujejo Jezusove besede: "Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil." (Jan 13,15.) To je bil namen službe, ki jo je vzpostavil. Zato je dejal: "Ako to veste," če poznate cilj njegovih naukov, "blagor vam, če to delate." (Jan 13,17.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

72. "V moj spomin"
Temeljno besedilo Mat 26,20-29; Mar 14,17-25; Luk 22,14-23; Jan 13,18-30.


"Gospod Jezus je tisto noč, v kateri je bil izdan, vzel kruh in, zahvalivši se, ga je prelomil in rekel: Vzemite, jejte: to je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin. Tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkolikrat pijete, v moj spomin. Kajti kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujete Gospodovo smrt, dokler ne pride." (1 Kor 11,23-26.)

Kristus je stal na meji dveh obdobij in njunih dveh največjih praznikov. On, brezmadežno Božje Jagnje, se je moral darovati kot daritev za greh, s čimer bi dokončal sistem simbolov in obredov, ki so štiri tisoč let kazali na njegovo smrt. Ko je jedel pashalno večerjo z učenci, je na njeno mesto postavil obred, ki naj bi postal spomin na njegovo veliko daritev. Judovski ljudski praznik je za vselej izgubil veljavo. Obred, ki ga je vzpostavil Kristus, so morali njegovi sledilci praznovati v vseh deželah in v vseh časih.

Pasha je bila določena kot spomin na osvoboditev Izraela iz egiptovske sužnosti. Bog je ukazal, da se iz leta v leto znova pripovedujejo zgodovinski dogodki, ko bodo otroci vpraševali o pomenu tega praznika. Tako naj bi se čudovita osvoboditev sveže ohranila v spominu vseh. Gospodova večerja pa je dana/652/ kot spomin na veliko osvoboditev, ki jo je Kristus opravil s svojo smrtjo. Ta obred je treba obhajati, vse dokler On ne pride drugič v moči in slavi. To je sredstvo, ki nam pomaga, da se njegovo veliko delo sveže ohrani v naših mislih.

Pri osvoboditvi iz Egipta so izraelski otroci stoje jedli pashalno večerjo z opasanimi ledji in s palico v roki pripravljeni za potovanje. Način, kako so praznovali to ustanovo, se je ujemal z njihovim stanjem; ravnokar so se pripravljali za svoj izhod iz Egipta in na začetek bolečega in napornega potovanja skozi puščavo. V Kristusovem času pa so se razmere spremenile. Ni jim več bilo potrebno iziti iz tuje dežele, temveč so prebivali v svoji deželi. V spokojnosti, ki jim je bila dana, se je ljudstvo napol leže udeležilo pashalne večerje. Blazine so bile pogrnjene okrog mize in na njih so počivali gosti tako, da so se naslanjali na levico, medtem ko jim je desnica bila prosta za jed. Pri tem položaju je lahko gost naslonil svojo glavo na prsi tistemu, ki je bil zraven njega. Noge, ki so bile iztegnjene navzven po blazini, je lahko umil človek, ki se je pomikal zunaj tega kroga.

Kristus je še vedno sedel za mizo, na kateri je bila postavljena pashalna večerja. Pred njim so bili brezkvasni kruhi. Na mizi je bilo tudi pashalno neprevrelo vino. S temi znamenji je Kristus pokazal svojo čisto daritev. Nič, kar je pokvarjeno z vretjem, simbolom greha in smrti, ne more predstavljati "Jagnjeta brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19.)

"Ko so pa jedli, vzame Jezus kruh in blagoslovi in ga prelomi ter da učencem, rekoč: Vzemite, jejte; to je moje telo. In vzame kelih, se zahvali in jim da, rekoč: Pijte iz njega vsi, kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge za odpuščanje grehov. Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mat 26,26-29.)

Izdajalec Judež se je udeležil obreda svete večerje. Prejel je od Jezusa znamenje njegovega strtega telesa in prelite krvi. Slišal je besede: "To delajte v moj spomin." Ko je izdajalec sedel ob samem Božjem Jagnjetu, je premišljal o svojih temnih naklepih in se prepuščal svojim mrkim in maščevalnim mislim.

Pri umivanju nog je Kristus prepričljivo dokazal, da pozna Judežev značaj. "Niste vsi čisti!" (Jan 13,11.)/653/ je rekel. Te besede so prepričale lažnega učenca, da Kristus pozna njegov skrivnostni naklep. Kristus je sedaj spregovoril bolj odkrito. Ko so sedeli za mizo, je opazoval učence in rekel: "Ne govorim o vseh vas; jaz vem, katere sem izvolil. Ali izpolniti se mora pismo: Ta, ki je z menoj kruh, je vzdignil svojo peto zoper mene." (Jan 13,18.)

Učenci niti sedaj niso sumničili Judeža. Opazili pa so, da je Kristus zelo zaskrbljen. Zagrnil jih je oblak hude slutnje o strašni nesreči, katere narave niso razumeli. Medtem ko so v tišini jedli, je Jezus rekel: "Resnično, resnično vam pravim, da me eden izmed vas izda." (Jan 13,21.) Ob teh besedah sta jih obšla zmedenost in začudenje. Niso mogli dojeti, da bi kdor koli med njimi mogel biti tako zahrbten do svojega božanskega Učitelja. Zaradi česa bi ga izdal? Komu? V čigavem srcu bi se mogel poroditi takšen načrt? Prav gotovo ne v nobenem izmed dvanajsterice, ki so uživali prednost pred vsemi drugimi poslušati njegove nauke ter deliti njegovo čudovito ljubezen in s katerimi je tako lepo ravnal ter jih združil v tako pristnem občestvu s seboj.

Ker so dojeli smisel njegovih besed in se spomnili, da so bile njegove izjave vedno resnične, so se prestrašili in podvomili o sebi. Začeli so preiskovati svoja srca, da bi ugotovili, ali se ni vanje vtihotapila kakšna misel proti Učitelju. Z bolečino so spraševali drug za drugim: "Ali sem jaz, Gospod?" (Mat 26,22.) Judež pa je sede molčal. Slednjič je Janez zelo vznemirjen vprašal: "Gospod, kdo je?" (Jan 13,25.) Jezus mu je odgovoril: "Tisti, ki pomaka z menoj roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je pisano o njem, ali gorje tistemu človeku, ki izda Sina človekovega! Boljše bi bilo tistemu človeku, da ne bi bil rojen." (Mat 26,23.24.) Učenci so skrbno opazovali obraze drug drugega, ko so vpraševali: "Ali jaz?" (Mar 14,19.) Judež je s svojim molkom zbudil pozornost pri učencih. Sredi zmede, vprašanj in izrazov začudenja ni niti slišal Jezusovega odgovora na Janezovo vprašanje. Da bi se izognil vprašujočim pogledom učencev, je vprašal kakor poprej oni: "Sem li mar jaz, Rabi?" Jezus mu je resno odgovoril: "Ti si rekel." (Mat 26,25.)

Presenečen in zmeden, ker so bili odkriti njegovi naklepi, je hitro vstal in se napotil k izhodu. Tedaj mu je še rekel: "Kar delaš, stori hitro. Vzemši torej grižljaj, odide takoj; bila je pa noč." (Jan 13,27.30.) Noč je bila za izdajalca, ko je zapustil Kristusa in odšel v temo.

Vse do tega koraka Judež ni prestopil meje možnosti za spokorjenje. Toda ko je zapustil Gospoda in svoje/654/ prijatelje učence, je padla končna odločitev. Prestopil je mejo.

Jezus je pokazal čudovito potrpežljivost do te duše v skušnjavi. Ničesar ni izpustil, kar je bilo možno za Judeževo rešitev. Čeprav je že dvakrat nameraval izdati svojega Gospoda, mu je Jezus še vedno dajal možnost za spokorjenje. Ko je bral v izdajalčevem srcu tajne namene, mu je dal zadnji prepričljiv dokaz o svojem božanstvu. To je bilo za lažnega učenca zadnje vabilo k spokorjenju. Nobeno vabilo ni bilo izpuščeno, ki ga je moglo narediti Kristusovo božansko-človeško srce. Valovi usmiljenja, ki so se odbijali od trmaste ošabnosti, so se vračali kot še močnejša plima ljubezni, ki zmaguje. Čeprav je bil Judež presenečen in prestrašen, ker je prišla na dan njegova krivda, je postal le še odločnejši. Zapustil je sveto večerjo in se podal izvršit svoje izdajstvo.

S tem ko je Kristus izgovoril ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

S tem ko je Kristus izgovoril prekletstvo nad Judežem, je razodel usmiljenje do svojih učencev. Tako jim je dal glavni dokaz svojega mesijanstva. "Že sedaj vam to pravim, preden se je zgodilo, da verujete, kadar se zgodi, da sem jaz." (Jan 13,19.) Če bi bil Jezus molčal in se delal, da ne ve, kar bo prišlo nanj, bi učenci lahko sklepali, da Učitelj nima božanske previdnosti, da je bil presenečen in tako izročen v roke ubijalsko razpoloženi drhali. Leto dni poprej je Jezus rekel učencem, da je izbral dvanajstere, vendar pa je eden od teh hudič. Zdaj so Judežu namenjene besede pokazale, da je Učitelj popolnoma seznanjen z njegovo izdajo. Poleg tega je bil njihov cilj okrepiti vero pravih Kristusovih sledilcev v času njegovega ponižanja. Ko bo Judež doživel svoj strašen konec, se bodo spomnili prekletstva, ki ga je Jezus izgovoril nad izdajalcem.

Zveličar je imel še en cilj. Svoje službe ni odklonil tistemu, za kogar je vedel, da ga bo izdal. Učenci niso razumeli besed niti tedaj, ko jim je pri umivanju nog rekel: "Niste vsi čisti," in celo ne tedaj, ko je za mizo izjavil: "Ta, ki je z menoj kruh, je vzdignil svojo peto zoper mene." (Jan 13, 11.18.) Ko pa so pozneje razumeli, kaj pomenijo njegove besede, so imeli vzrok za razmišljanje o Božji potrpežljivosti in milosti do največjega grešnika.

Čeprav je Jezus poznal Judeža že od samega začetka, mu je vseeno umil noge. Tudi izdajalec je imel prednost, da se je skupaj s Kristusom udeležil svete večerje. Potrpežljivi Zveličar je grešnika spodbujal, naj ga sprejme, se spokori in se očisti vsakega madeža greha. To je zgled za nas. Kadar domnevamo, da je kdo v zmoti ali v grehu, se ne smemo ločiti od njega. Z nikakršnim brezskrbnim/655/ ločevanjem ga ne smemo prepustiti skušnjavi v plen ali ga odriniti na Satanovo bojišče. To ni Kristusov način dela. Učencem je umil noge, ker so bili v zmoti in so grešili, in vsi razen enega od dvanajsterih so se spokorili.

Kristusov zgled prepoveduje izključitev od Gospodove večerje. Jasno je, da javni greh izključuje krivca. To Sveti Duh jasno uči. (1 Kor 5,11.) Toda mimo tega ne sme nihče soditi. Bog ni dal ljudem pravice določati, kdo se sme udeleževati v takšnih priložnostih. Kajti kdo more brati, kaj je v srcu? Kdo more razlikovati ljuljko od pšenice? "Ali človek naj izkuša sam sebe in tako naj je od kruha in pije od keliha. Zatorej kdor je ta kruh in pije Gospodov kelih nevredno, kriv bo Gospodovega telesa in krvi. Zakaj kdor je in pije nevredno, je in pije sebi sodbo, ker ne razlikuje Gospodovega telesa." (1 Kor 11,28.27.29.)

Ko se verniki zberejo k obhajanju tega obreda, so navzoči tudi za človeške oči nevidni sli. Na takšnem zboru se lahko najde tudi kakšen Judež. Če je tako, potem so zraven tudi poslanci Kneza teme, ker spremljajo te, ki ne dovolijo, da bi jih vodil Sveti Duh. Navzoči pa so tudi nebeški angeli. Ti nevidni obiskovalci so navzoči ob vsaki taki priložnosti. K obredu pridejo tudi osebe, ki v srcu niso služabniki resnice in svetosti, a se vseeno želijo udeležiti svetega obreda. Tega se jim ne sme prepovedati. To so priče, ki so bile navzoče, ko je Jezus umil noge učencem in Judežu. Tega prizora ne opazujejo samo človeške oči.

Kristus je navzoč s Svetim Duhom, da bi dal pečat temu obredu. Navzoč je, da bi prepričal in omehčal srca. Njegovi pozornosti ne uide niti en pogled ali misel skrušenosti in spokorjenja. Čaka njega, ki se kesa in ima potrto srce. Vse je pripravljeno za sprejem take duše. On, ki je Judežu umil noge, želi umiti vsako srce madežev greha.

Nihče naj ne izostane od Gospodove večerje zato, ker se je mogoče udeležuje kdo, ki je ni vreden. Vsak učenec je poklican, da se je javno udeležuje in tako dokaže, da sprejema Kristusa za osebnega Zveličarja. Na tej svečanosti, ki jo je sam Kristus vzpostavil, se shaja s svojim ljudstvom in ga hrabri s svojo navzočnostjo. Lahko se zgodi, da ljudje nevrednega srca in rok opravljajo to službo, v resnici pa je Kristus tukaj, da po njih služi svojim otrokom. Bogato blagoslovljeni bodo vsi, ki prihajajo z vero, ki je trdno utemeljena na Kristusu. Vsi pa, ki jim ni mar ta čas božanske prednosti, bodo trpeli izgubo. Zanje ustrezajo besede: "Niste vsi čisti". (Jan 13,11.)

Ko je Kristus delil kruh in vino z učenci, se je zavezal,/656/ da bo njihov Odrešenik. Zaupal jim je novo zavezo, po kateri vsi, ki ga sprejmejo, postanejo Božji otroci in Kristusovi sodediči. S to zavezo jim je zagotovljen vsak blagoslov, ki ga nebesa lahko dajo za sedanje in prihodnje življenje. Delo te zaveze je moralo biti potrjeno s Kristusovo krvjo. Opravljanje tega obreda je moralo učence neprestano spominjati na neskončno daritev, ki je dana za vsakega posameznega člana družine padlega človeštva.

Gospodova večerja pa ne sme biti čas žalosti. To ni njen cilj. Ko se Gospodovi učenci zberejo okrog njegove mize, naj se ne spominjajo in objokujejo svojih pomanjkljivosti. Ni potrebno, da se zadržujejo na svojih preteklih verskih izkušnjah, bodisi da so dobre ali slabe. Prav tako naj se ne spominjajo medsebojnih neskladij. Vse to je treba opraviti med službo priprave. Preiskovanje samega sebe, priznanje grehov in poravnava sporov mora biti že opravljeno. Potem pridejo verniki k srečanju s Kristusom. Ni jim več treba stati v križevi senci, marveč v njegovi zveličavni svetlobi. Svoja srca morajo odpreti žarkom Sonca pravičnosti. Očiščenih src z dragoceno Kristusovo krvjo, popolnoma se zavedajoč njegove navzočnosti, čeprav ga ne vidijo, morajo slišati njegove besede: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet." (Jan 14,27.)

Gospod nam pravi: ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gospod nam pravi: Ko se zaveste svojega greha, se spomnite, da sem jaz umrl za vas. Kadar boste imeli težave ali pa boste preganjani zaradi mene in evangelija, se spomnite ljubezni, ki je tako velika, da sem dal življenje za vas. Kadar se vam bodo dolžnosti zdele neizprosne in surove ter bremena pretežka, se spomnite, da sem zaradi vas nosil križ in mi ni bilo mar javnega zasramovanja. Kadar se vam bo srce stiskalo zaradi hude skušnjave, se spomnite, da vaš Odrešenik živi in se poteguje za vas.

Gospodova večerja kaže tudi na drugi Kristusov prihod. Določena je zato, da to upanje ohrani živo v mislih njegovih učencev. Kjer koli se bodo zbrali k spominu njegove smrti, povsod se bodo spominjali, kako je vzel kelih, se zahvalil in jim dal, "rekoč: Pijte iz njega vsi; kajti to je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mat 26,27-29.) V svojih bridkostih so našli tolažbo v tem, da so upali v Gospodovo vrnitev. Neizrecno draga jim je bila misel: "Kajti kolikorkolikrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjujete Gospodovo smrt, dokler ne pride." (1 Kor 11,26.)/659/

Tega ne smemo nikoli pozabiti. Jezusova ljubezen, ki nas poganja s svojo močjo, se mora vedno sveža ohraniti v našem spominu. Kristus je to službo vzpostavil z željo, da bo govoril našim čustvom o Božji ljubezni, ki je bila izkazana v našo korist. Med nami in Bogom se lahko vzpostavi občestvo samo po Kristusu. Občestvo in ljubezen med brati se morata učvrstiti in vedno ohranjati s Kristusovo ljubeznijo. Samo njegova smrt je lahko naredila, da je njegova ljubezen učinkovita za nas. Samo zaradi njegove smrti smemo upati v njegov drugi prihod. Njegova daritev je središče našega upanja. Na njej moramo utrditi svojo vero.

Sveti obredi, ki spominjajo na Gospodovo ponižanje in trpljenje, se pogosto obhajajo zgolj formalno. Vzpostavljeni pa so z določenim namenom. Naša čutila morajo oživeti, da bi mogli razumeti skrivnost pobožnosti. Vsi imajo prednost, da mnogo bolj kakor sicer razumejo Kristusovo trpljenje. "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi", tako je moral biti povišan tudi Sin človekov, "da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jan 3,14.15.) Gledati moramo na golgotski križ, na katerem je umrl Zveličar. Naša večna blaginja zahteva, da pokažemo vero v Kristusa.

Naš Gospod je rekel: "Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kajti moje meso je prava jed in moja kri je prava pijača." (Jan 6,53.55.) To natančno ustreza naši meseni naravi. Celo tudi naše pozemsko življenje dolgujemo Kristusovi smrti. Kruh, ki ga jemo, je odkupljen z njegovim zlomljenim telesom. Voda, ki jo pijemo, je kupljena z njegovo prelito krvjo. Nihče, najsi bo svetnik ali grešnik, ne uživa svoje vsakdanje hrane, ne da bi bila blagoslovljena s Kristusovim telesom in krvjo. Golgotski križ je vtisnjen v vsak hleb kruha. Odseva v vsakem izviru vode. Kristus je učil vse to z določitvijo simbolov svoje velike daritve. Svetloba, ki sije iz obreda svete večerje v gornji sobi, posvečuje hrano za naše vsakdanje življenje. Družinska miza s tem postaja Gospodova miza, vsak obrok pa sveti obred.

Koliko bolj so resnične Kristusove besede o naši duhovni naravi! On oznanja: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje." (Jan 6,54.) Življenje svetosti lahko živimo, če sprejmemo življenje, ki je bilo darovano za nas na golgotskem križu. To življenje sprejemamo, če sprejmemo njegovo besedo in delamo, kar je ukazal. Na ta način postajamo eno z njim. Jezus je rekel: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, prebiva v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi/660/ Oče in jaz živim zaradi Očeta: tako bo tudi tisti, ki mene je, živel zaradi mene." (Jan 6,56.57.) To besedilo se posebno nanaša na Gospodovo večerjo. Ko človek z vero globoko razmišlja o Gospodovi vzvišeni daritvi, sprejema vase Kristusovo duhovno življenje. Takšen bo pri Gospodovi večerji prejel duhovno moč. Ta sveti obred vzpostavlja živo zvezo, s katero je vernik povezan s Kristusom, a po njem tudi z Očetom. V posebnem smislu vzpostavlja zvezo med odvisnimi človeškimi bitji in Bogom.

Ko sprejemamo kruh in vino, ki predstavljata Kristusovo strto telo in prelito kri, se v mislih pridružujemo prizoru svete večerje v gornji izbi. Zdi se nam, da hodimo po vrtu, ki je posvečen s smrtnimi mukami njega, ki je vzel nase greh sveta. Postajamo priče boju, ki nam je omogočil spravo z Bogom. Med nami je povzdignjen križani Kristus.

Med gledanjem na križanega Odrešenika jasneje dojemamo velikost in pomen daritve, ki jo je darovalo Veličastvo nebes. Pred nami je poveličan načrt zveličanja, a misel na Golgoto zbuja v naših srcih živa in sveta čustva. V našem srcu in na ustih bo hvaležnost Bogu in Jagnjetu; ošabnost in ugajanje svojemu jazu ne moreta rasti v duši, ki se živo spominja golgotskih prizorov.

Opazovalec neprimerljive Zveličarjeve ljubezni bo imel vzvišene misli, čisto srce in spremenjen značaj. Odšel bo, da bo luč svetu, saj bo iz njega delno odsevala ta skrivnostna ljubezen. Kolikor dlje bomo opazovali Kristusov križ, tem jasneje bomo uporabljali jezik apostola, ki pravi: "A Bog ne daj, da bi se jaz hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je meni svet na križ razpet in jaz svetu." (Gal 6,14.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

73. "Ne bodi vam srce plašno" (angleško)
Temeljno besedilo Jan 13,31 do 17


Kristus je pogledal učence poln Božje ljubezni in nežnega sočutja ter rekel: "Sedaj je Sin človekov oslavljen, in Bog je oslavljen v njem." (Jan 13,31.) Judež je odšel iz sobe, in Kristus je ostal sam z enajsterimi. Z njimi je hotel govoriti o bližajoči se ločitvi, toda poprej jim je še enkrat razodel veliki cilj svojega poslanstva. Ta cilj je imel vedno pred očmi. Veselil se je, da bo s svojim ponižanjem in trpljenjem poveličal Očetovo ime. Na to je najprej usmeril misli učencev.

Tedaj jih je ogovoril z ljubečim izrazom: "Otročiči," in nadaljeval, "še malo časa sem z vami. Iskali me boste, a kakor sem Judom povedal: kamor jaz grem, vi ne morete priti, tako pravim sedaj tudi vam." (Jan 13, 33.)

Učenci se niso mogli veseliti teh besed. Polotil se jih je strah. Zato so se primaknili bliže k Zveličarju. Njihov Vodja in Gospod, njihov ljubljeni Učitelj in Prijatelj jim je bil dražji od življenja. Od njega so pričakovali pomoč v vseh težavah in tolažbo v žalostih in razočaranjih. Sedaj pa jih je moral zapustiti osamljene in odvisne. Mračne slutnje so napolnjevale njihovo srce.

Ampak Zveličarjeve besede so jim bile vendar polne upanja. Vedel je, da jih bo sovražnik napadal, in da je Satanova zvijača še posebej uspešna pri ljudeh, ki jih pritiskajo težave. Zato jih je usmeril od tega, "kar se vidi", na to, "kar se ne vidi". (2 Kor 4,18.) Iz zemeljskega izgnanstva je preusmeril njihove misli v nebeški dom./662/

"Ne bodi vam srce plašno," jim je rekel. "Verujte v Boga, tudi v mene verujte. V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Če bi ne bilo, bi vam bil povedal; kajti grem vam pripravljat prostor! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam jaz grem, veste, tudi pot veste." (Jan 14,1-4.) Zaradi vas sem prišel na svet. Delam za vas. Ko bom odšel, bom dalje vztrajno delal za vas. Na svet sem prišel zato, da bi se vam razodel, da bi lahko verovali. K Očetu grem zato, da bom z njim sodeloval za vaše dobro. Cilj Kristusovega odhoda je bil ravno nasprotje od tega, česar so se učenci bali. Ni pomenil dokončne ločitve. Odšel je pripravljat prostor zanje, potem pa bo zopet prišel in jih vzel k sebi. Medtem ko bo zanje pripravljal prebivališča, naj bi si razvijali značaj po Božji podobi.

Učenci so bili še vedno zbegani. Tomaž, ki so ga stalno mučili dvomi, je vprašal: "Gospod, ne vemo, kam greš, in kako moremo vedeti pot?" (Jan 14,5.) Jezus mu je odgovoril: "Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni. Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta. In odsihdob ga poznate, in videli ste ga." (Jan 14,6.7.)

V nebesa ne vodi mnogo poti. Nihče si ne more izbrati svoje lastne poti. Kristus je rekel: "Jaz sem pot, ... nihče ne pride k Očetu razen po meni." (Jan 14,6.) Od prve evangeljske pridige v Raju, ki je oznanila, da bo ženino potomstvo strlo kači glavo, je bil Kristus povišan kot pot, resnica in življenje. Bil je pot, ko je živel Adam in je Abel daroval Bogu kri zaklanega jagnjeta, ki je predstavljala Odrešenikovo kri. Bil je pot, po kateri so bili zveličani očaki in preroki. Je edina pot, po kateri nam je omogočen pristop k Bogu.

Kristus je rekel: "Ko bi bili mene spoznali, bi poznali tudi mojega Očeta. In odsihdob ga poznate, in videli ste ga." (Jan 14,7.) Ampak učenci ga še vedno niso razumeli. Filip je vzkliknil: "Gospod, pokaži nam Očeta, in dosti je nam." (Jan 14,8.)

Začuden nad njegovim nerazumevanjem ga je Kristus boleče presenečen vprašal: "Toliko časa sem z vami, in nisi me spoznal, Filip?" (Jan 14,9.) Ali je mogoče, da ne spoznaš Očeta v delih, ki jih dela po meni? Ali ne veruješ, da sem prišel pričat za Očeta? "In kako ti praviš, pokaži nam Očeta? Kdor je mene videl, je videl Očeta." (Jan 14,9.) Kristus ni prenehal biti Bog,/663/ ko je postal človek. Čeprav se je ponižal in sprejel človeško podobo, je v njem še vedno prebivalo božanstvo. Samo On je lahko človeškemu rodu razodel Očeta, učenci pa so imeli to prednost, da so lahko več kakor tri leta opazovali to razodevanje.

"Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ne, verujte mi vsaj zavoljo teh del." (Jan 14,11.) Njihova vera bi lahko zanesljivo temeljila na dokazih, ki so se izražali v Kristusovih delih; v delih, ki jih noben človek nikoli ni naredil sam od sebe, niti jih nikoli ne bo. Kristusovo delo je pričalo o njegovem božanstvu. Po njem se je razodel Oče.

Če bi bili učenci verovali v to živo zvezo med Očetom in Sinom, potem jih vera ne bi zapustila, ko so Kristusa videli trpeti in umirati, da bi rešil izgubljeni svet. Kristus je poskušal pripeljati učence iz njihove nizke stopnje vere do izkušnje, ki bi jo lahko doživeli, če bi resnično spoznali, kdo je bil - Bog v človeškem telesu. Želel je, da bi jih njihova vera vodila k Bogu in jih tam zasidrala. Kako resno in vztrajno si je sočutni Zveličar prizadeval pripraviti učence na vihar skušnjav, ki se bo kmalu zagnal vanje. Želel je, da bi bili takrat z njim skriti v Bogu.

Medtem ko je Kristus govoril z njimi, je z njegovega obraza svetila Božja slava. In vse navzoče je preželo sveto spoštovanje, ko so z napeto pozornostjo poslušali njegove besede. Njihova srca so se počutila še močneje pritegnjena k njemu; in ker so bili s Kristusom povezani z večjo ljubeznijo, so se bolj zbližali tudi med seboj. Čutili so, da so nebesa zelo blizu in da so bile besede, ki so jih poslušali, njim namenjeno sporočilo njihovega nebeškega Očeta.

Kristus je nadaljeval: "Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam." (Jan 14,12.) Zveličar je zelo hrepenel, da bi njegovi učenci dojeli, čemu se je njegovo božanstvo povezalo s človeštvom. Na svet je prišel razgrnit Božjo slavo, da bi se lahko človek poboljšal po njeni obnavljajoči moči. Bog se je razodel v njem, da bi se On lahko razodel v njih. Jezus ni razkril nobenih lastnosti in ni razpolagal z nobenimi močmi, ki je ljudje ne bi mogli dobiti po veri vanj. Njegovo popolno človeško naravo lahko imajo vsi njegovi sledilci, če se tako podredijo Bogu, kakor se je On.

"In bo vršil še večja (dela) od teh: kajti jaz grem k Očetu." (Jan 14,12.) Kristus s tem ni hotel reči, da bo delo učencev bolj vzvišenega značaja od njegovega, marveč da bo bolj obsežno. Te besede se niso nanašale samo na čudeže, temveč na vse to, kar se bo zgodilo po delu Svetega Duha./664/

Po Gospodovem vnebohodu so učenci prepoznali uresničenje njegove obljube. Prizori križanja, vstajenja in vnebohoda so ostali zanje živa resničnost. Videli so, da so se prerokovanja dobesedno izpolnila. Preiskovali so svete spise in sprejeli njihove nauke z dotlej neznanim zaupanjem in prepričanjem. Vedeli so, da je bil božanski Učitelj vse, kar je trdil zase. Ko so pripovedovali svojo izkušnjo in poviševali Božjo ljubezen, so bila srca ljudi omehčana in premagana, in mnogi so začeli verovati v Jezusa.

Zveličarjeva obljuba učencem je bila hkrati tudi obljuba njegovi cerkvi do konca časa. Bog ni načrtoval, da bi njegov čudoviti načrt zveličanja obrodil samo neznatne sadove. Vsi, ki gredo delat in se pri tem ne zanašajo na svojo moč, temveč na to, da lahko Bog deluje zanje in po njih, bodo zanesljivo uresničili izpolnitev njegove obljube. Delali boste še večja dela "od teh; kajti jaz grem k Očetu".

Doslej učenci še niso poznali ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Doslej učenci še niso poznali neomejenih Zveličarjevih virov in moči. Rekel jim je: "Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu." (Jan 16,24.) Razložil jim je, da skrivnost njihovega uspeha leži v prošnji za moč in milost v njegovem imenu. Kajti On bo pri Očetu in prosil zanje. Molitev ponižnega molilca prinaša pred Očeta kot svojo željo v molilčevo korist. Vsako iskreno molitev nebesa slišijo. Morebiti je izgovorjena nespretno, ampak če prihaja iz srca, se bo dvignila do svetišča, v katerem služi Jezus. In On jo bo pred Očeta prinesel brez ene same nerodnosti in jecljanja, okrašeno in odišavljeno s kadilom njegove popolnosti.

Steza iskrenosti in poštenosti ni brez ovir; toda v vsaki težavi moramo videti vabilo k molitvi. Nikogar ni, ki bi imel kako moč, a da je ni dobil od Boga. Vir te moči pa je na voljo tudi najbolj slabotnemu človeškemu bitju. Jezus pravi: "In kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da bo oslavljen Oče v Sinu. Če boste kaj prosili v mojem imenu, jaz bom storil." (Jan 14,13.14.)

"V mojem imenu." Tako je učencem naročil Kristus moliti. Kristusovi sledilci naj stojijo pred Bogom v njegovem imenu. Po vrednosti zanje darovane daritve so postali vredni v Gospodovih očeh. Zaradi njim vračunane Kristusove pravičnosti veljajo za dragocene. Gospod vsem, ki se ga bojijo, odpušča zaradi Kristusa. V njih ne vidi grešnikove hudobije. V njih prepozna podobo svojega Sina, v katerega verujejo./667/

Gospod je razočaran, če se njegovi ljudje malo cenijo. Želi si, da bi se njegova izvoljena dediščina cenila v skladnosti s ceno, ki jo je plačal zanje. Bog si jih želi, sicer ne bi poslal svojega Sina na tako drago nalogo, da bi jih odrešil. Zanje ima določeno nalogo, in všeč mu je, da veliko zahtevajo od njega, da bi lahko poveličali njegovo ime. Lahko pričakujejo velike stvari, če verujejo njegovim obljubam.

Moliti v Kristusovem imenu pomeni veliko. To pomeni, da moramo sprejeti njegov značaj, razodevati njegovega duha in delati njegova dela. Zveličarjeva obljuba je dana s pogojem. Dejal je: "Ako me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi." (Jan 14,15.) Bog ne rešuje ljudi v njihovem grehu, temveč iz njega; a vsi, ki ga ljubijo, bodo dokazali svojo ljubezen s poslušnostjo.

Vsaka prava poslušnost izvira iz srca. To pomeni iz srca delati s Kristusom. In če privolimo, se bo tako izenačil z našimi mislimi in cilji ter bo naša srca in ume tako stopil s svojo voljo, da bomo s poslušnostjo njemu uresničevali nagibe svojega srca. Očiščena in posvečena volja bo našla najvišje zadovoljstvo v izvrševanju njegove službe. Če Boga poznamo tako, kakor ga imamo prednost poznati, potem bi bilo naše življenje življenje stalne poslušnosti. Z vrednotenjem Kristusovega značaja in po zvezi z Bogom bomo zasovražili greh.

Kakor je nekoč Kristus kot človek živel po zapovedih, tako lahko živimo tudi mi, če se oprimemo moči Vsemogočnega. Odgovornosti za svojo dolžnost pa ne smemo zvaliti na druge in pričakovati, da nam povedo, kaj naj naredimo. Ne smemo biti odvisni od človeških nasvetov. Gospod nas bo prav tako pripravljen poučiti o naših dolžnostih, kakor bi poučil kogar koli drugega. Če pridemo v veri k njemu, nam bo osebno razodel svoje skrivnosti. Mnogokrat bo naše srce gorelo v nas, ko se nam bo približal, da se poveže z nami, kakor se je z Enohom. Ti, ki so se odločili, da ne bodo naredili ničesar, kar Bogu ne ugaja, bodo potem, ko mu bodo pojasnili svojo zadevo, natančno vedeli, po kateri poti morajo iti. Ne bodo dobili samo modrosti, temveč tudi moč. Imeli bodo moč za poslušnost in za službo, kakor je obljubil Kristus. Vse, kar je dobil Kristus - vsa sredstva, da se zadovolji potrebam padlega človeškega rodu - mu je bilo dano kot poglavarju in predstavniku ljudi. "In kar koli prosimo, prejmemo od njega, ker držimo njegove zapovedi in delamo, kar je prijetno pred njim." (1 Jan 3,22.)

Preden je Kristus sebe daroval kot daritveno žrtev, je hotel podariti učencem najpomembnejši in najpopolnejši dar, dar,/668/ ki bo storil, da jim bodo dosegljivi brezmejni viri milosti. Rekel jim je: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam dá, da ostane z vami vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne pozna; vi ga pa poznate, ker pri vas prebiva, in bo v vas. Ne pustim vas sirot, pridem k vam." (Jan 14,16-18.)

Sveti Duh je bil pred tem na svetu. Že od začetka odrešitvenega dela je vplival na človeška srca. Medtem ko je Kristus živel na svetu, si učenci niso želeli nobenega drugega pomočnika. Šele potem, ko bodo prikrajšani za njegovo navzočnost, se bo v njih prebudila potreba po Svetem Duhu, in tedaj naj bi prišel.

Sveti Duh je Kristusov predstavnik, čeprav ni v človeški podobi in je popolnoma neodvisen od nje. V človeško naravo ogrnjeni Kristus ni mogel biti povsod osebno navzoč. Zato je bilo za njegove sledilce najboljše, da je odšel k Očetu in poslal Svetega Duha kot svojega namestnika. Potem zaradi kraja prebivanja ali osebne zveze s Kristusom nihče ne bo imel nikakršne prednosti. Po Svetem Duhu bo Zveličar dostopen vsem. V tem smislu jim bo lahko bližje, kakor če ne bi odšel v višavo.

"Kdor pa mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče, in jaz ga bom ljubil in mu razodenem sebe." (Jan 14,21.) Jezus je poznal prihodnost učencev. Enega je videl na morišču, enega na križu, enega pregnanega na osamljen otok in druge preganjane in umorjene. Ohrabril jih je z obljubo, da bo z njimi v vsaki težavi. Ta obljuba še ni izgubila ničesar od svoje moči. Gospod ve vse o svojih zvestih služabnikih, ki zaradi njega ležijo v ječi ali so pregnani na osamljene otoke. Tolaži jih s svojo navzočnostjo. Če vernik sedi zaradi resnice na zatožni klopi nepravičnega sodišča, mu Kristus stoji ob strani. Vse obtožbe, ki padajo nanj, padajo na Kristusa. Njega namreč v podobi njegovega učenca še enkrat obsojajo. Če je kdo zaprt v ječi, Kristus osrečuje njegovo srce s svojo ljubeznijo. Če kdo umre zaradi njega, Kristus pravi: "Jaz sem ... Živi, in bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke, in ključe imam od smrti in smrtne države." (Raz 1,18.) Zame darovano življenje se ohrani v večno slavo.

Povsod in vedno, v vseh bridkostih in žalostih, ko je vse videti mračno in prihodnost negotova ter se počutimo nebogljeni in osamljeni, bo poslan Tolažnik v odgovor na molitev vere./669/ Razmere nas lahko ločijo od vseh naših pozemskih prijateljev, ampak nobena okoliščina, nobena oddaljenost nas ne more ločiti od nebeškega Tolažnika. Kjer koli smo, kamor koli gremo, je vedno ob naši desnici, da nam pomaga, nas podpira, krepča in spodbuja.

Učenci še vedno niso razumeli Kristusovih besed v njihovem duhovnem pomenu, zato jim jih je moral znova pojasniti. Povedal jim je, da se jim bo razodel po Duhu. "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal." (Jan 14,26.) Potem ne boste več mogli reči: Ne morem razumeti. Ne boste več gledali skozi steklo, zatemnjeno, temveč boste lahko dojeli "z vsemi svetimi, kaj je širjava in dolžina ter globočina in visočina, in spoznali Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje". (Ef 3,18.19.)

Učenci so morali pričati o Kristusovem življenju in delu. Po njihovih besedah je moral govoriti vsem ljudem na svetu. Kristusovo ponižanje in smrt pa sta jim morala povzročiti hudo preizkušnjo in razočaranje. Da bi bile po teh izkušnjah njihove besede resnične, jim je Jezus obljubil: Tolažnik "vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal". (Jan 14,26.)

Nadaljeval je: "Še veliko....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nadaljeval je: "Še veliko vam imam povedati, sedaj pa ne morete tega nositi. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril, in oznanjeval vam bo prihodnje reči. On bo mene oslavil, ker od mojega vzame in vam oznani." (Jan 16,12-14.) Jezus je učencem odprl široko področje resnice. Toda zelo težko so ločili njegove nauke od izročil in pravil pismarjev in farizejev. Vzgojeni so bili sprejemati nauke rabinov kot Božji glas; to je še učinkovalo na njihovo dojemanje in oblikovalo njihovo mišljenje. Posvetne predstave in minljive stvari so še vedno zasedale velik prostor v njihovih mislih. Zato niso razumeli duhovne narave Kristusovega kraljestva, čeprav jim ga je večkrat razlagal. Njihov um je postal zmeden. Niso dojeli pomembnosti svetopisemskih besedil, ki jih je navajal Kristus. Kazalo je, da je bilo mnogo njegovih naukov izgubljenih zanje. Jezus je spoznal, da niso razumeli pravega pomena njegovih besed. Zato jim je v svojem usmiljenju sočutno obljubil, da jih bo Sveti Duh zopet spomnil na te besede. Marsikaj je pustil neizgovorjenega, česar učenci niso mogli razumeti. Tudi to jim bo pozneje razodel Sveti Duh. Poživil bo/670/ njihovo dojemanje, da bodo mogli ceniti nebeške stvari. Jezus je rekel: "Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico." (Jan 16,13.)

Tolažnik se imenuje "Duh resnice". Njegova naloga je razložiti in ohraniti resnico. Najprej prebiva v srcu kot Duh resnice in tako postaja Tolažnik. Tolažba in mir sta v resnici. V zmoti ni najti pravega miru ali tolažbe. Satan si pridobi oblast nad razumom po lažnih teorijah in izročilih. Z usmerjanjem ljudi k lažnim merilom popači njihov značaj. Sveti Duh pa govori razumu po Svetem pismu in vrezuje resnico v srce. S tem razkrinkava zmoto in jo prežene iz duše. Po Duhu resnice, ki deluje po Božji besedi, si Kristus pridobiva svoje izvoljeno ljudstvo.

Jezus je z opisovanjem službe Svetega Duha poskušal učencem vzbuditi veselje in upanje, ki sta navdihovala tudi njegovo srce. Veselil se je bogate podpore, ki jo je priskrbel za svojo cerkev. Kajti Sveti Duh je bil najdragocenejši od vseh darov, ki jih je izprosil od Očeta za povišanje svojega ljudstva. Ta Duh je bil dan kot prenavljajoča moč, brez katere bi bila Kristusova daritev brezvredna. Moč zla se je v stoletjih krepila in podrejanje ljudi temu Satanovemu sužnjevanju je bilo osupljivo. Grehu se lahko upremo in ga premagamo samo z mogočno močjo tretje osebe Božanstva. Sveti Duh naj ne bi bil izlit v omejeni sili, temveč v polnoti božanske moči. Duh udejanja, kar je dosegel Odrešenik sveta. Čisti srce in po njem postane vernik sodeležnik božanske narave. Kristus je dal svojega Duha kot božansko moč za premagovanje vseh podedovanih in pridobljenih nagnjenj k zlu in da vtisne cerkvi svoj značaj.

Jezus je rekel o Duhu še naslednje: "On bo mene oslavil." (Jan 16,14.) Zveličar je prišel poveličat Očeta z razodevanjem njegove ljubezni. Enako naj bi Sveti Duh poveličal Kristusa tako, da razodene svetu njegovo milost. V človeku se mora obnoviti Božja podoba. Božja in Kristusova čast imata svoj delež pri spopolnjevanju značaja njegovega ljudstva.

"In ko On (Duh resnice) pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi." (Jan 16,8.) Oznanjevanje besede bo neuspešno brez stalne navzočnosti in pomoči Svetega Duha. On je edini uspešni učitelj božanske resnice./671/ Samo ko Sveti Duh vsadi resnico v srce, bo prebudil vest ali spremenil življenje. Človek je lahko sposoben Božjo besedo oznanjati dobesedno, lahko je seznanjen z vsemi njenimi zapovedmi in obljubami, če pa Sveti Duh ne utrdi resnice, ne bo noben človek padel na Skalo in se razbil. Nobena visoka izobrazba, niti še tako velike prednosti brez sodelovanja Božjega Duha ne morejo človeka narediti za prenosnika luči. Evangeljska setev ne bo vzklila, če je nebeška rosa ne bo prebudila k življenju. Preden je bila napisana katera koli knjiga Novega zakona, preden je bila izgovorjena katera koli evangeljska pridiga po Kristusovem vnebohodu, je prišel Sveti Duh na apostole pri molitvi, tako da so celo njihovi sovražniki morali reči: "Napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom." (Dej 5,28.)

Kristus je obljubil cerkvi dar Svetega Duha. Ta obljuba pripada nam prav tako kakor prvim učencem. Toda kakor vsaka druga obljuba je tudi ta dana pogojno. Mnogi verujejo in trdijo, da imajo pravico do Gospodove obljube. Govorijo o Kristusu in o Svetem Duhu, a vendar ne prejemajo nikakršne koristi. Svoje duše ne prepuščajo božanskemu delovanju, da bi jo vodil in upravljal. Ne moremo uporabljati Svetega Duha, On mora uporabiti nas. Bog deluje po Svetem Duhu v svojem ljudstvu, da hoče in dela, kakor je njemu po volji. Mnogo ljudi se noče temu podrediti. Hočejo upravljati sami s seboj. In zato ne dobijo nebeškega daru. Sveti Duh je dan samo njim, ki ponižno čakajo na Boga ter čakajo na njegovo vodstvo in milost. Božja moč čaka na njihovo prošnjo in sprejem. Če za ta obljubljeni blagoslov prosimo z vero, prinaša s seboj vse druge blagoslove. Daje se po bogastvu Kristusove milosti, in On je pripravljen oskrbeti vsakega človeka v skladnosti z njegovo sposobnostjo za sprejemanje.

Jezus v svojem govoru učencem ni omenil nobene žalostne napovedi o svojem trpljenju in smrti. Njegova zadnja želja zanje je bila zapuščina nebeškega miru. Rekel jim je: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam jaz, kakor daje svet. Ne bodi vam srce plašno in boječe." (Jan 14,27.)

Preden so odšli iz zgornje izbe, je Zveličar z učenci zapel hvalnico. Njegov glas ni zvenel žalostno, temveč kakor zvoki vesele pashalne hvalnice:


"Hvalite Gospoda, vsi narodi,
slavite ga, vi vsa ljudstva!
Zakaj velika je do nas njegova milost,
in Gospodova resnica traja vekomaj.
Aleluja!" (Ps 117)/672/
Po hvalnici so odšli ven. Utirali so si pot skozi množico na ulicah in se napotili skozi mestna vrata proti Oljski gori. Hodili so počasi, vsak zatopljen v svoje misli. Ko so se začeli spuščati proti hribu, je Jezus rekel z globoko bolečino v glasu: "Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede." (Mat 26,31.) Učenci so ga poslušali žalostni in osupli. Spomnili so se tega, kako so se mnogi v kafarnaumski shodnici užaljeni odvrnili od Kristusa, ko je govoril o sebi kot o kruhu življenja. Dvanajsterica pa se ni pokazala nezvesta. Peter je v imenu vseh izrazil njihovo vdanost Kristusu. Tedaj je Zveličar odgovoril: "Ali nisem jaz vas dvanajsterih izvolil? In eden izmed vas je hudič." (Jan 6,70.) V zgornji izbi je Jezus povedal, da ga bo eden od dvanajsterih izdal in Peter zatajil. Sedaj pa so se njegove besede nanašale na vse.

Nato se je slišal Petrov glas, ki je vneto nasprotoval: "Če se tudi vsi pohujšajo, jaz vendar ne." (Mar 14,29.) Prej je v zgornji izbi izjavil: "Svoje življenje dam zate." (Jan 13,37.) Nato ga je Jezus opozoril, da bo svojega Zveličarja izdal še tisto noč. Sedaj je svarilo ponovil: "Resnično ti pravim, da me še danes, to noč, preden petelin dvakrat zapoje, zatajiš trikrat." (Mar 14,30.) Peter pa je odgovoril "tem bolj goreče: Ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim. Tako so pa tudi vsi govorili." (Mar 14,31.) V svojem samozaupanju so ugovarjali ponovljeni ugotovitvi njega, ki vse ve. Na preizkušnjo pa niso bili pripravljeni, zato bodo spoznali svoje slabosti šele tedaj, ko jih bo skušnjava premagala.

Peter je z vsako besedo...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Peter je z vsako besedo mislil to, kar je rekel, ko je Gospodu obljubil, da mu bo sledil v ječo in smrt; toda premalo je poznal samega sebe. V njegovem srcu so še dremala skrita hudobna nagnjenja, ki bi jih posebne okoliščine zlahka prebudile. Če se ne bo zavedal te nevarnosti, se bodo izkazale kot večna poguba. Zveličar je videl v njem samoljubje in zaupanje, ki bi nadvladali celo njegovo ljubezen do Kristusa. V njegovi izkušnji se je razodelo veliko slabosti, neobvladan greh, nepazljivost duha, neposvečen značaj, neprevidnost ob spopadu s skušnjavo. Kristusovo resno svarilo naj bi ga spodbudilo k preiskovanju srca. Peter bi se moral manj zanašati na samega sebe in imeti globljo vero v Kristusa. Če bi ponižno sprejel svarilo, bi bil prosil Pastirja črede, naj obvaruje svoje ovce. Ko se je nekoč na Genezareškem jezeru utapljal, je zavpil: "Gospod, otmi me!" (Mat 14,30.) Kristus je iztegnil svojo roko/673/ in ga prijel. Tako bi bil tudi sedaj obvarovan, če bi bil zavpil k Jezusu: "Reši me samega sebe!" Ampak Peter je čutil, da se mu ne zaupa, in pomislil, da je to kruto. Bil je užaljen in postal še bolj vztrajen v svojem zaupanju vase.

Jezus je sočutno opazoval učence. Ni jih mogel obvarovati preizkušnje, vendar jih ni pustil brez tolažbe. Zagotovil jim je, da bo raztrgal verige groba in da jih nikoli ne bo prenehal ljubiti. Rekel jim je: "Po svojem vstajenju pa pojdem pred vami v Galilejo." (Mat 26,32.) Že pred zatajitvijo so dobili zagotovilo, da jim bo odpustil. Po njegovi smrti in vstajenju so vedeli, da jim je bilo odpuščeno in da so dragi Kristusovemu srcu.

Jezus se je z učenci podal v Getsemani, na mirni kraj ob vznožju Oljske gore, kamor je velikokrat šel premišljevat in molit. Pojasnjeval jim je bistvo svojega poslanstva in njihovo duhovno zvezo z njim, ki naj bi jo ohranjali. Sedaj jim je nauk ponazoril. Luna je jasno svetila in mu pokazala trto, ki je bila polna mladik. Pozornost učencev je usmeril na ta prizor in ga uporabil za simbol.

"Jaz sem prava trta," (Jan 15,1.) je rekel. Namesto da bi se primerjal z vitko palmo, mogočno cedro ali močnim hrastom, je opozoril na trto z viticami in se primerjal z njo. Palme, cedre in hrasti stojijo sami; ne rabijo opore. Trta pa se ovija okrog kola in se tako vzpenja proti nebu. Tako je bil Kristus kot človek/674/ odvisen od božanske moči. Izjavil je: "Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati." (Jan 5,30.)

"Jaz sem prava trta." Judje so vedno imeli vinsko trto za najplemenitejšo rastlino; imeli so jo za simbol vsega močnega, odličnega in rodovitnega. Sam Izrael je bil predstavljen kot vinska trta, ki jo je Bog zasadil v obljubljeni deželi. Judje so utemeljevali upanje svojega zveličanja na dejstvu, da so bili povezani z Izraelom. Jezus pa je rekel: "Jaz sem prava trta." Ne upajte, da boste postali po zvezi z Izraelom deležniki Božjega življenja in dediči njegove obljube. Duhovno življenje lahko dobite samo po meni.

"Jaz sem prava trta, in moj Oče je vinogradnik." (Jan 15,1.) Na palestinskih gričih je nebeški Oče zasadil to ljubko Trto, in sam je bil vinogradnik. Mnoge je pritegnila lepota te trte in priznali so, da je nebeškega vira. Izraelskim voditeljem pa se je zdela kot korenina v suhi zemlji. Vzeli so rastlino, jo poškodovali in poteptali s svojimi nesvetimi nogami. Mislili so, da jo bodo za vedno uničili. Toda nebeški Vinogradnik ni izgubil iz vida svoje sadike. Potem ko so ljudje menili, da so jo uničili, jo je vzel in presadil na drugo stran obzidja. Za Trto ni bilo več potrebno, da bi bila vidna. Bila je skrita pred grobimi napadi ljudi. Njene mladike pa so zrasle čez obzidje in predstavljale Trto. Po njih so se lahko mladike še vedno povezale s Trto. Obrodile so sad, ki so ga trgali mimoidoči.

"Jaz sem trta, vi mladike," (Jan 15,5.) je rekel Kristus učencem. Čeprav bo kmalu vzet od njih, mora ostati njihova duhovna zveza z njim nespremenjena. Rekel je, zveza mladike s trto predstavlja odnos, ki ga morate ohranjati z menoj. Mladika se vcepi na živo trto in se vlakno za vlaknom in žila za žilo vrašča v trto tako, da življenje trte postane življenje mladike. Tako prejema tudi v krivdi in grehih odmrla duša novo življenje po zvezi s Kristusom, z vero vanj kot v osebnega Zveličarja se oblikuje zveza. Grešnik združi svojo slabost s Kristusovo močjo, svojo praznino z njegovo polnoto in svojo nestanovitnost z njegovo stanovitno močjo. Bo enega mišljenja z njim. Kristusova človeška narava se je dotaknila naše človeškosti, naša človeška narava pa se je dotaknila božanske. Tako človek po posredovanju Svetega Duha postane deležnik božanske narave. Sprejet je v Ljubljencu./675/

Ta zveza s Kristusom se mora ohranjati. Kristus pravi: "Ostanite v meni, in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni." (Jan 15,4.) To pa ni noben naključen stik, nobena priložnostna zveza. Mladika postane del žive trte. Iz korenine ji stalno in neovirano dotekajo življenje, moč in rodovitnost. Od trte ločena mladika pa ne more živeti. Tako tudi vi, je rekel Jezus, ne morete živeti brez mene. Življenje, ki ste ga dobili od mene, se lahko ohranja samo s stalnim občestvom. Brez mene ne morete premagati nobenega greha, niti se upreti nobeni skušnjavi.

"Ostanite v meni, in jaz v vas." Ostati v njem pomeni stalno sprejemati njegovega Duha, življenje brezpogojne izročitve njegovi službi. Zveza med posameznikom in njegovim Bogom mora biti stalno odprta. Kakor mladika nenehno črpa sokove iz žive trte, tako se moramo mi okleniti Jezusa in od njega po veri sprejemati moč in popolnost njegovega značaja.

Korenina pošilja hrano celotni mladiki do najbolj oddaljenih vejic. Prav tako Kristus prenaša tok duhovne moči vsakemu verniku. Dokler je duša zedinjena s Kristusom, ni nevarnosti, da bi uvenela ali propadla.

Življenje trte se razodeva v njenih dišečih sadežih na mladikah. Jezus pravi: "Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta rodi veliko sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti." (Jan 15,5.) Če živimo po veri v Božjega Sina, se bodo videli v našem življenju sadovi Svetega Duha, in ne bo manjkalo niti enega.

"Moj Oče je vinogradnik....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odreže." (Jan 15,1.2.) Čeprav je vcepljena mladika na videz povezana s trto, vendar pa lahko manjka živa zveza. V takem primeru ni niti rasti niti rodovitnosti. Tako lahko obstaja samo navidezna zveza s Kristusom brez resničnega občestva z njim po veri. Izpovedovanje vere ljudi pripelje v cerkev; toda šele značaj in vedenje dokazujeta, ali so povezani s Kristusom. Če nimajo nobenega sadu, so lažne mladike. Njihova ločitev od Kristusa pomeni njihovo popolno pogubo, kar je pokazano z mrtvo mladiko. "Ako kdo ne ostane v meni, bo vržen ven kakor mladika in se posuši; in zbero jih in vržejo na ogenj, in zgore." (Jan 15,6.)

"Vsako (mladiko), ki rodi sad, očiščuje, da bo rodila več sadu." (Jan 15,2.) Od dvanajsterice izvoljenih, ki so hodili za/676/ Jezusom, je bil eden tik pred tem, da bo odvržen kakor posušena mladika, drugi pa bodo prišli pod obrezovalni nož hudih preizkušenj. Jezus je z resno nežnostjo razložil vinogradnikov namen. Obrezovanje povzroča bolečine, toda nož uporablja Oče. Ne obrezuje z objestno roko ali z ravnodušnim srcem. Nekatere mladike rastejo pri tleh, zato jih je potrebno ločiti od zemeljske opore, za katero so se vitice oprijele. Rastejo naj navzgor in najdejo oporo v Bogu. Odvečno listje, ki odvzema sadu življenjski sok, mora biti odstranjeno. Bujno izrasli deli rastline morajo biti odrezani, da bi lahko do nje prodrli blagodejni žarki Sonca pravičnosti. Vinogradnik odreže bohotne poganjke, da bi lahko sadeži uspevali lepše in obilneje.

Jezus je rekel: "S tem se bo oslavil moj Oče, da obrodite veliko sadu." (Jan 15,8.) Bog želi po nas razodeti svetost, dobroto in usmiljenost svojega značaja. Vendar pa Zveličar ne ukazuje učencem, naj si prizadevajo obroditi sad. Pravi jim samo, naj ostanejo v njem. "Če ostanete v meni," jim je rekel, "in moje besede ostanejo v vas: prosite, kar koli hočete, in se vam zgodi." (Jan 15,7.) Kristus ostaja v verniku po svoji besedi. To je enaka živa zveza, kakršna je prikazana z uživanjem njegovega mesa in pitjem njegove krvi. Kristusove besede so duh in življenje. Kdor jih sprejema, sprejema življenje Trte. Živite "od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust". (Mat 4,4.) Kristusovo življenje v vas obrodi enake sadove kakor v njem. In če živite v Kristusu, če se oprijemate njega, če vas On podpira in če črpate hrano od njega, potem prinašate enake sadove kakor On.

Kristus je na svojem zadnjem srečanju z učenci izgovoril veliko željo, da naj se med seboj ljubijo, kakor jih je On ljubil. Vedno znova je govoril o tem. "Moja zapoved je ta," je ponovil, "da se ljubite med seboj." (Jan 15,12.) Prvo naročilo, ki jim ga je povedal, ko so še sedeli z njim v gornji izbi, se je glasilo: "Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj." (Jan 13,34.) Za učence je bila ta zapoved nova, kajti med seboj se niso tako ljubili, kakor jih je ljubil Kristus. Spoznal je, da morajo med njimi zavladati nove misli in spodbude ter se morajo ravnati po novih načelih. Po njegovem življenju in smrti naj bi si pridobili novo predstavo o ljubezni. Zapoved o medsebojni ljubezni je dobila v luči njegove samopožrtvovalnosti nov pomen. Celotno/677/ delovanje milosti je stalna služba ljubezni, samoodpovedi in samopožrtvovalnosti. Vsak trenutek Kristusovega pozemskega življenja so iz njega tekli nezadržni tokovi Božje ljubezni. Vsi, ki imajo njegovega Duha, bodo ljubili tako kakor On. Isto načelo, ki je spodbujalo Kristusa, bo vodilo tudi nje v medsebojnih odnosih.

Ta ljubezen je dokaz, da so njegovi učenci. "V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega." (Jan 13,35.) Če ljudje niso povezani med seboj s silo ali iz lastnih koristi, temveč iz ljubezni, se v njihovem življenju razodeva delovanje nekega vpliva, ki je nad vsakim pozemskim vplivom. Kjer obstaja ta edinost, je to dokaz, da je v človeku obnovljena Božja podoba in da je vanj vsajeno novo življenjsko načelo. Pokazalo se bo, da je v božanski naravi moč, ki se lahko upre nadnaravnim silam zla in da Božja milost zlahka premaga podedovano sebičnost naravnega srca.

Če se v cerkvi razodeva takšna ljubezen, bo zagotovo izzvala Satanovo jezo. Kristus svojim učencem ni določil lahke poti. Rekel jim je: "Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo. Ali to vse vam bodo delali zavoljo mojega imena, ker ne poznajo tega, ki me je poslal." (Jan 15,18-21.) Evangelij se bo raznašal sredi boja, nasprotovanja, nevarnosti, izgube in trpljenja. Kdor prevzame to nalogo, samo hodi po Učiteljevih stopinjah.

Kristus kot odrešenik sveta..-.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus kot odrešenik sveta se je stalno bojeval z navideznimi neuspehi. Kaže, da je kot poslanec usmiljenja za naš svet lahko opravil samo malo del, po katerih je hrepenel, namreč povzdigniti in rešiti ljudi. Satanski vplivi so stalno delovali, da bi mu zastavili pot; toda ni si dovolil vzeti poguma. Po besedah preroka Izaija je pojasnil: "Brezuspešno sem se trudil, brezkoristno in za nič sem potratil svojo moč; vendar pa je moja pravica pri Gospodu in moje plačilo je pri mojem Bogu. ... Da bodi Izrael zbran k njemu (ker sem slaven v Gospodovih očeh in moj Bog je postal moja moč)." (Iz 49,4.5.) Kristusu je bila dana obljuba: "Tako pravi Gospod, Izraelov odrešenik, njegov Svetnik, njemu, ki ga zaničuje vsakdo, ki je gnus/678/ narodov. ... Tako pravi Gospod: ... Stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! ... Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene; kajti njih Milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal." (Iz 49,7-10.)

Jezus je zaupal tej obljubi in se ni umaknil pred Satanom. Pred zadnjimi koraki svojega ponižanja, ko je najgloblja žalost težila njegovo dušo, je rekel učencem: "Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar. Vojvoda tega sveta je obsojen. Zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven." (Jan 14,30; 16,11; 12,31.) S preroškim očesom je Kristus opazoval prizore, ki se bodo zgodili v njegovem zadnjem velikem boju. Vedel je, da se bodo vsa nebesa veselila zmage, ko bo vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Njegovo uho je že slišalo oddaljeno glasbo in zmagoslavne vzklike v nebeških dvorih. Vedel je, da se bo takrat oglasil navček za Satanovo kraljestvo, Kristusovo ime pa se bo oznanjalo po vsem vesolju od enega planeta do drugega.

Kristus se je veselil, da lahko za svoje sledilce naredi več, kakor so lahko prosili ali si zamislili. Govoril jim je z gotovostjo, saj je vedel, da je bila sklenjena veličastna odločitev še pred stvarjenjem sveta. Vedel je, da bo z vsemogočnostjo Svetega Duha oborožena resnica zmagala v boju z zlom in da bo okrvavljena zastava vihrala nad njegovimi sledilci. Vedel je, da bo življenje njemu zaupanih učencev podobno njegovemu življenju nepretrgane vrste zmag, da kot takšno ne bo priznano na svetu, a priznano bo v večnosti.

"To sem vam povedal, da imate mir v meni. Na svetu imate bridkost; ali srčni bodite, jaz sem svet premagal." (Jan 16,33.) Kristusu ni spodletelo in ni izgubil poguma. Tudi njegovi sledilci naj bi imeli enako stanovitno vero. Živeti morajo tako, kakor je živel On, in delati tako, kakor je delal On, ker se lahko zanesejo nanj kot na vzvišenega Mojstra. Imeti morajo pogum, moč in vztrajnost. Napredovati morajo v njegovi milosti, čeprav jim zastavijo pot navidezno nepremagljive ovire. Poklicani so, da premagujejo težave, namesto da se pritožujejo. Nad ničemer ne smejo obupati, marveč v vse upati. Kristus jih je povezal z Božjim prestolom z zlato verigo svoje neprimerljive ljubezni. Njegov namen je, da jim je na voljo najvišji vpliv vesolja, ki izhaja iz izvira vsake moči. Imeti morajo moč/679/ za upiranje hudemu, moč, ki je ne bosta mogla premagati ne zemlja ne smrt ne pekel, moč, ki jih bo usposobila za zmago, kakor je zmagal Kristus.

Kristus si želi, da Božja cerkev na svetu predstavlja nebeški red, skladnost in način vladavine. Tako bo poveličan po svojem ljudstvu. Po njih bo Sonce pravičnosti svetilo svetu z neskaljenim sijajem. Kristus je dal svoji cerkvi obilne darove, da bi lahko od svoje odrešene in odkupljene lastnine prejel dohodek slave. Svojemu ljudstvu je podaril sposobnosti in blagoslove, da bi bilo odsev njegove popolnosti. S Kristusovo pravičnostjo obdarjena cerkev je njegova zakladnica, v kateri se morajo do popolnosti razvijati njegovo usmiljenje, milost in ljubezen. Kristus gleda na svoje čisto in popolno ljudstvo kakor na krasno nagrado za svoje ponižanje in kot na dopolnitev svoje slave - sam je veliko središče, iz katerega ižzareva vsa slava.

Z mogočnimi in upanja polnimi besedami je Zveličar končal poučevanje učencev. Potem pa je izlil svoje duševno breme v molitvi za svoje učence; svoje oči je povzdignil k nebu, rekoč: "Oče, ura je prišla; oslavi svojega Sina, da tudi tvoj Sin tebe oslavi; kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da dá večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa." (Jan 17,1-3.)

Kristus je dokončal delo, ki mu je bilo naročeno. Poveličal je Boga na svetu. Razodel je Očetovo ime. Zbral je nje, ki naj bi nadaljevali njegovo delo med ljudmi. Zanje je rekel: "Oslavljen sem v njih. In nisem več na svetu, a ti so na svetu; jaz pa grem k tebi. Sveti Oče! Ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno, kakor mi. Ne prosim pa samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi verovali v mene; da bodo vsi eno. ... Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma združeni v eno, in da spozna svet, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si mene ljubil." (Jan 17,10.11.20.21.23.)

Tako je v jeziku tega, ki ima božansko oblast izročil Kristus svojo izvoljeno cerkev v Očetovo naročje. Kot posvečeni Veliki duhovnik posreduje za svoje ljudstvo. Kot zvesti pastir zbira svojo čredo pod zaščito Vsemogočnega, ki je trdno in varno pribežališče. Pred njim je bil zadnji boj s Satanom, zato je odšel, da bi se srečal z njim.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

74. Getsemani
Temeljno besedilo Mat 26,36-56; Mar 14,32-50; Luk 22,39-53; Jan 18,1-12.


Zveličar je počasi šel z učenci proti vrtu Getsemani. Polna luna je o pashi svetlo sijala na jasnem nebu. Mesto romarskih šotorov je utonilo v globoko tišino.

Jezus se je doslej vneto pogovarjal z učenci in jih poučeval. Toda čim bolj so se bližali vrtu Getsemani, tem bolj nenavadno molčeč je postajal. Mnogokrat se je umaknil na ta kraj k razmišljanju in molitvi; ampak še nikoli ni prišel sem s tako žalostnim srcem kakor to noč njegovega zadnjega boja. Vse svoje pozemsko življenje je hodil v luči Božje navzočnosti. Celo v spopadu z ljudmi, ki so bili obsedeni s Satanovim duhom, je lahko rekel: "Ta, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 8,29.) Sedaj pa se je zdelo, kakor da je izključen iz svetlobe Božje navzočnosti. Sedaj je bil prištet med prestopnike. Moral je nositi krivdo padlega človeštva. Nanj, ki ni poznal nobenega greha, so morale biti položene krivičnosti vseh nas. Greh se mu je zdel tako strašen, breme krivde, ki ga je moral nositi, tako veliko, da se je bal, da bo za večno ločen od Očetove ljubezni. Ko je čutil, kako strašna je Božja jeza zaradi prestopanja, je vzkliknil: "Žalostna je moja duša do smrti." (Mat 26,38.)

Ko so prišli do vrta, so učenci opazili spremembo, ki se je zgodila z njihovim Učiteljem. Še nikoli ga niso videli tako skrajno/685/ žalostnega in molčečega. Čim dalje so šli, tem globlja je postajala ta nenavadna žalost; vendar se ga niso upali vprašati za vzrok njegove žalosti. Opotekal se je, kakor da bo vsak hip padel. Ko so prispeli v vrt, so učenci zaskrbljujoče iskali prostor, kamor se je Učitelj navadno umaknil, da bi se odpočil. Vsak nadaljnji korak je bil narejen z naporom. Slišno je ječal, kakor da trpi pod pritiskom strašnega bremena. Spremljevalci so ga morali dvakrat podpreti, sicer bi bil padel.

Blizu vhoda v vrt je Jezus pustil učence razen treh, in jim naročil, naj molijo zase in zanj. S Petrom, Jakobom in Janezom pa je odšel do odmaknjenega prostora. Ti trije učenci so bili Kristusovi najbližji tovariši. Doživeli so njegovo slavo na Gori spremenjenja; videli so, kako se je pogovarjal z Mojzesom in Elijem; slišali so tudi glas iz nebes, zato je Kristus želel, da bodo med njegovim velikim bojem v njegovi bližini. Že večkrat so prebili kakšno noč z njim v tem zavetišču. Najprej so nekaj časa bedeli in molili, potem pa so se umaknili, da bi v bližini svojega Učitelja nemoteno spali, dokler jih zjutraj ni prebudil za novo dnevno delo. Ampak sedaj si je želel, da bi noč z njim bedeli v molitvi. Vendar pa ni mogel prenesti, da bi bili priče njegovega duševnega boja, ki ga je moral prestati.

Rekel jim je: "Ostanite tukaj in čujte z menoj." (Mat 26,38.)

Malce se je oddaljil, ravno toliko, da so ga še lahko videli in slišali, in padel na zemljo. Čutil je, da ga je greh ločil od njegovega Očeta. Prepad je bil tako širok, temen in globok, da se je njegov duh zgrozil pred njim. Ni smel uporabiti svoje božanske moči, da bi se izognil temu duševnemu boju. Kot človek je moral pretrpeti posledice človeškega greha. Kot človek je moral prestati Božjo jezo zaradi prestopkov.

Sedaj je bil Kristus v takem stanju kakor še nikoli poprej. Njegovo trpljenje se lahko najbolje izrazi s prerokovimi besedami: "Prebudi se, o meč, zoper mojega pastirja in zoper moža, ki je moj družabnik." (Zah 13,7.) Kristus je kot zamena in porok grešnega človeka trpel pod božansko pravičnostjo. Sedaj je spoznal njen pomen. Doslej je bil zagovornik drugih, sedaj je hrepenel po tem, da bi sam imel zagovornika.

Ko je Kristus čutil, da je njegovo občestvo z nebeškim Očetom prekinjeno, se je bal, da v svoji človeški naravi ne bo zmogel zdržati boja s silami teme. Že v puščavi skušnjav se je odločala usoda človeškega rodu. Kristus je tedaj ostal zmagovalec./686/ Sedaj je prišel skušnjavec k zadnjemu strašnemu boju. Nanj se je pripravljal tri leta Kristusove službe. Zdaj je vse vložil vanj. Če bo Satan zgubil, potem bo njegovo upanje na vrhovno oblast izgubljeno. Kraljestva tega sveta bodo končno pripadala Kristusu, Satan pa bo premagan in pregnan. Če pa bi bil premagan Kristus, bi svet postal Satanovo kraljestvo in bi človeški rod za vedno ostal pod njegovo oblastjo. Ker je Kristus gledal na posledice tega spopada, je bila njegova duša zgrožena zaradi ločitve od Boga. Satan mu je rekel, da bo za vedno ločen od Boga, če bo postal porok za grešni svet. Pripadal bo njegovemu kraljestvu in ne bo nikoli več eno z Bogom.

Kaj se lahko pridobi s to daritvijo? Kako brezupni sta bili videti človeška krivda in nehvaležnost! Satan je Odrešeniku opisal stanje v najbolj surovih potezah. Zavrgli so te vsi, ki trdijo, da so glede pozemskih in duhovnih zadev nad vsemi drugimi. Poskušajo uničiti tebe, ki si temelj, središče in pečat vseh obljub, ki so jim bile dane kot izvoljenemu narodu. Eden tvojih učencev, ki je poslušal tvoje nauke in bil eden tvojih najodličnejših sodelavcev v cerkvenih dejavnostih, te bo izdal. Eden tvojih najbolj gorečih sledilcev te bo zatajil. Vsi te bodo zapustili. Kristusovo celotno bitje se je zgrozilo pri tej pomisli. Zbodlo ga je v srce, da bodo sodelovali v Satanovih spletkah ti, ki jih je želel rešiti in jih je tako ljubil. Spopad je bil strašen. Odmerjal se je po krivdi njegovega naroda, njegovih tožnikov in njegovega izdajalca; po krivdi sveta, ki je ležal v brezbožnosti. Grehi ljudi so ga hudo bremenili, zavest o Božji jezi zoper greh pa mu je razkrajala življenje.

Opazujte ga, kako razmišlja o ceni, ki mora biti plačana za človeka. V smrtnem strahu se je trdno oprijel mrzle zemlje, kakor da bi hotel preprečiti svojo še večjo oddaljitev od Očeta. Hladna nočna rosa je padala na njegovo klečeče telo, vendar tega ni opazil. Z njegovih bledih ustnic se je izvil boleč krik: "Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene." In celo tedaj je dodal: "Toda ne, kakor hočem jaz, ampak kakor ti." (Mat 26,39.)

Človeško srce v trpljenju hrepeni po sočutju. To hrepenenje je prežemalo tudi Kristusa v globoki notranjosti. V najhujši duševni stiski je prišel k učencem z gorečim hrepenenjem, da bi našel nekaj tolažilnih besed pri njih, ki jih je tolikokrat blagoslovil in tolažil ter jih obvaroval v žalosti in nadlogi. On, ki je zanje imel vedno sočutne besede, je sedaj sam trpel nadčloveške duševne bolečine in hrepenel po zagotovilu, da molijo zase in zanj./687/ Kako temna je bila zloba greha! Neznansko velika je bila skušnjava, da bi človeškemu rodu naložil posledice njegove krivde, sam pa bi ostal nedolžen pred Bogom. Ko bi le vedel, da so učenci to spoznali in cenili, bi ga to preželo z novo močjo.

Potem ko je po mučnem prizadevanju vstal, se je opotekel do prostora, kjer je zapustil svoje spremljevalce; toda našel jih je "speče". (Mat 26, 40.) Koliko lažje bi mu bilo, če bi jih našel pri molitvi! Če bi pri Bogu iskali zatočišče, da jih Satanove sile ne bi premagale, bi ga njihova stanovitna vera potolažila. Ampak niso upoštevali njegovega večkrat ponovljenega opozorila: "Čujte in molite!" Najprej so bili zelo vznemirjeni, ko so videli svojega Učitelja, ki je bil sicer vedno miren in dostojanstven, kako se bojuje z nedojemljivo žalostjo. Molili so, ko so slišali glasne boleče vzklike trpina. Nikakor niso hoteli pustiti svojega Gospoda na cedilu. Vendar pa jih je ohromila neka otrplost, ki bi se je lahko otresli, če bi ostali stalno v molitvi povezani z Bogom. Niso spoznali nujnosti bedenja in goreče molitve, da bi se lahko uprli skušnjavi.

Preden se je Jezus podal...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Preden se je Jezus podal proti vrtu, je še rekel učencem: "Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj." (Mat 26,31.) Učenci pa so mu najbolj vneto zagotavljali, da so pripravljeni z njim iti v ječo in smrt. Obžalovanja vreden, samozavesten Peter je še dodal: "Če se tudi vsi pohujšajo, jaz vendar ne." (Mar 14,29.)/688/ Učenci pa so se zanašali na sebe. Niso gledali na mogočnega Pomočnika, kakor jim je svetoval Kristus. Zato jih je Zveličar našel speče, ko je najbolj potreboval njihovo sočustvovanje in molitve. Celo Peter je spal.

In tudi ljubljeni učenec Janez, ki je slonel na Jezusovih prsih, je spal. Vsekakor bi ga ljubezen do njegovega Učitelja morala obdržati budnega. Njegove goreče molitve naj bi se zedinile z molitvami njegovega ljubljenega Zveličarja v uri največje bolečine. Odrešenik je v dolgih osamljenih nočeh molil za učence, da njihova vera ne bi oslabela. Če bi bil sedaj vprašal Jakoba in Janeza, kar ju je že nekoč: "Ali moreta piti kelih, ki mi ga bo skoraj piti?" (Mat 20,22.) si ne bi upala še enkrat odgovoriti, da moreta.

Jezusov glas je prebudil učence, vendar so ga komaj prepoznali, ker je bolečina spremenila njegov obraz. Jezus se je obrnil na Petra in ga vprašal: "Simon, spiš? Ali nisi mogel ene ure prečuti? Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo; duh je sicer voljan, ali meso je slabo." (Mar 14,37.38.) Slabotnost učencev je v Jezusu prebudila sočutje. Bal se je, da ne bodo mogli prestati preizkušnje, ki bo prišla nanje zaradi izdaje in njegove smrti. Ni jih grajal, temveč jim je rekel: "Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo." (Mar 14,38.) Celo v svoji veliki smrtni stiski je poskušal opravičiti njihovo slabotnost, rekoč: "Duh je sicer voljan, ali meso je slabo." (Mar 14,38.)

Božjega Sina je znova zagrabil nadčloveški strah. Skoraj nezavesten od slabosti in popolnoma izčrpan je odtaval na prostor prejšnjega boja. Njegovo trpljenje je postalo še večje kakor poprej. V duševnem smrtnem strahu je njegov pot postal "kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo". (Luk 22,44.) Ciprese in palme so bile tihe priče njegove tesnobe. Z njihovih listnatih vej so padale velike kaplje rose na njegovo klečeče telo, kakor da bi narava jokala nad svojim Stvarnikom, ki se je sam bojeval s silami teme.

Še pred kratkim se je Jezus kot mogočna cedra upiral viharju nasprotovanja, ki se je dvignil proti njemu. Trmasta volja kot tudi zlobna in zvijačna srca so si zaman prizadevala, da bi ga zmedla in premagala. Stal je neuklonljiv v božanskem veličastvu kot Božji Sin. Sedaj pa je bil podoben trstu, ki ga biča in upogiblje močna nevihta. Kot zmagovalec je stopal k dokončanju naloge; z vsakim korakom je dosegal zmago nad silami teme./689/ Kakor že poveličan se je skliceval na svojo edinost z Bogom. Z odločnim glasom je pel hvalnice ter učencem govoril nežno in spodbudno. Sedaj pa je napočila ura sil teme. Zdaj v tihem večeru njegov glas ni zvenel kakor zmagoslavno petje, temveč je bil poln človeške bolečine. Do ušes zaspanih učencev je prodrl Zveličarjev glas: "Moj Oče, ako ne more ta kelih iti mimo mene, nego da ga pijem, zgodi se tvoja volja." (Mat 26,42.)

Prvi vzgib učencev je bil, da bi odšli k njemu; toda saj jim je naročil, naj ostanejo tu in bedijo ter molijo. Ko je Jezus prišel do njih, jih je našel še speče. Spet je hrepenel po njihovi družbi, po njihovih besedah, ki bi mu prinesle olajšanje in pregnale temo, ki ga je skoraj premagala. "Bile so jim namreč oči preutrujene; in niso vedeli, kaj bi mu odgovorili." (Mar 14,40.) Njegova navzočnost jih je prebudila. Zagledali so njegov od krvavega pota duševnega boja zaznamovan obraz in se ustrašili. Niso mogli razumeti njegove duševne bolečine, poleg tega pa "je bil njegov obraz spačen bolj nego katerega moža in njegova podoba bolj nego človeških otrok". (Iz 52,14.)

Jezus se je spet obrnil in poiskal svoj tihi prostor ter obvladan od groze velike teme padel na zemljo. Človeška narava Božjega Sina je trepetala v tej uri preizkušnje. Zdaj ni več molil za učence, da njihova vera ne bi omahovala, temveč za svojo preizkušano in mučeno dušo. Napočil je strašen trenutek, ura, ki naj bi odločala o usodi sveta. Usoda človeštva je trepetala na tehtnici. Kristus bi še lahko odklonil izpiti za grešno človeštvo določeni kelih; še ni bilo prepozno. Še vedno bi si lahko obrisal krvavi pot s čela in prepustil človeka pogubi v njegovi krivičnosti. Lahko bi bil rekel: Prestopnik naj prejme kazen za svoj greh; jaz se želim vrniti k Očetu v nebesih. Ali bo Božji Sin spil grenki kelih ponižanja in trpljenja? Ali bo nedolžen trpin zdržal posledice prekletstva, da bi rešil krivce? Z Jezusovih bledih ustnic so se zaslišale jecljajoče besede: "Moj Oče, ako ne more ta kelih iti mimo mene, nego da ga pijem, zgodi se tvoja volja." (Mat 26,42.)

Trikrat je molil tako; trikrat se je človeškost v njem skrčila pred zadnjo, vrhunsko žrtvijo. Toda tedaj se je v duhu pred Odrešenikom sveta odvijala celotna zgodovina človeškega rodu. Videl je pogubo prestopnikov zapovedi, če bodo prepuščeni sami sebi. Videl je nebogljenost ljudi in moč greha. Pred njim sta se pojavila gorje in žalost obsojenega sveta. Spoznal je njegovo neizbežno usodo/690/ in se odločil. Ljudi bo rešil za vsako ceno. Sprejel je krvavi krst, da bi milijoni obsojenih na smrt lahko dobili večno življenje. Zapustil je nebeške dvore, kjer vladajo čistost, veselje in slava, da bi rešil izgubljeno ovco - svet, ki je padel zaradi prestopka. Ne bo odstopil od svojega poslanstva. Postal bo spravna daritev za rod, ki se je odločil grešiti. Njegova molitev je sedaj dišala po poslušnosti: "Moj Oče, ako ne more ta kelih iti mimo mene, nego da ga pijem, zgodi se tvoja volja." (Mat 26,42.)

Po tej odločitvi se je ..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Po tej odločitvi se je kakor mrtev zgrudil na tla, pa se vendar delno dvignil. Kje so bili sedaj njegovi učenci, da bi nežno pridržali glavo omedlevajočega Odrešenika, da bi omočili čelo, ki je bilo bolj razbrazdano kakor sicer pri ljudeh? Zveličar je sam tlačil v tlačilnici, in izmed ljudstev ni bilo nikogar pri njem.

Ampak Bog je trpel s svojim Sinom. Angeli so bili priče Zveličarjevih muk. Videli so svojega Gospoda obdanega z legijoni Satanovih sil, upognjenega zaradi grozeče skrivnostne groze. V nebesih je vladala globoka tišina; zadonel ni noben zvok harfe. Ko bi smrtniki lahko dojeli osuplost angelskih čet, ko so v nemi bolečini opazovale, kako je Oče odtegnil svojemu ljubljenemu Sinu žarke svetlobe, ljubezni in slave, potem bi bolje razumeli, kako je greh ogaben v njegovih očeh.

Brezgrešni svetovi in nebeški angeli so z največjim zanimanjem opazovali konec tega boja. Tudi Satan in njegovi zavezniki, legijoni odpadlih, so pozorno opazovali to uro odločitve v odrešitvenem delu. Sile dobrega in zla so čakale, da bi videle, kako se bo glasil odgovor na Kristusovo trikratno molitev. Angeli so hrepeneli, da bi pomagali božanskemu trpinu, ampak tega niso smeli. Za Božjega Sina ni bilo nobene odrešilne poti. V tej strašni krizi, ko je bilo vse na kocki in je skrivnostni kelih drhtel v trpinovi roki, so se odprla nebesa in svetloba je prodrla viharno temo te odločilne ure. Mogočni angel, ki ima prostor v Božji navzočnosti in zaseda prostor, s katerega je Satan padel, je stopil h Kristusu. Angel ni prišel zato, da bi iz njegovih rok vzel kelih trpljenja, temveč da bi ga okrepčal z zagotovilom Očetove ljubezni, da ga izpije. Prišel je, da bi dal moč božansko-človeškemu prosilcu. Pokazal mu je odprta nebesa in mu govoril o ljudeh, ki bodo rešeni po njegovem trpljenju. Zagotovil mu je, da je njegov Oče večji in močnejši od Satana, da pomeni njegova smrt popoln Satanov poraz in da bo kraljestvo tega sveta dano svetnikom Najvišjega. Rekel mu je,/693/ da bo videl sad truda svoje duše in bo zadovoljen, ker bo videl množico človeškega rodu rešeno, za večno zveličano.

Kristusova duševna muka ni prenehala, zapustila pa sta ga potrtost in malodušnost. Vihar v njegovi duši nikakor ni prenehal besneti, toda On, zoper koga je bil usmerjen, se je počutil pokrepčanega za kljubovanje njegovi moči. Miren in zbran je prišel iz boja. Na njegovem okrvavljenem obrazu je počival nebeški mir. Zdržal je to, česar nobeno človeško bitje nikoli ne bi moglo prenesti, kajti okusil je smrtno trpljenje za vse ljudi.

Speče učence je nenadoma prebudila močna svetloba, ki je obsevala Zveličarja. Zagledali so angela, ki se je sklanjal nad ležečim Učiteljem. Zveličarjevo glavo je dvignil na svoje prsi, z roko pa mu je kazal proti nebu. Slišali so njegov glas kakor najslajšo glasbo, ki je izgovarjal besede tolažbe in upanja. Spomnili so se dogodka na Gori spremenjenja. V spomin jim je prišla tudi slava, ki je obdajala Jezusa v templju, in Božjega glasu, ki je bil izrečen iz oblaka. Sedaj pa se jim je tukaj razodela enaka slava, zato se niso več bali za Učitelja. Bil je v Božji skrbi; poslan je bil mogočni angel, da bi ga zaščitil. Ampak učenci so zaradi utrujenosti podlegli nenavadni zaspanosti, ki jih je premagala. Jezus jih je zopet našel speče.

Žalostno je pogledal na speče in jim rekel: "Spite dalje in počivajte! Glej, ura se je približala, in Sin človekov se izdaja grešnikom v roke." (Mat 26,45.)

Že medtem, ko je to govoril, je slišal korake njih, ki so ga iskali, in je dodal: "Vstanite, pojdimo! Glejte, moj izdajalec je blizu." (Mat 26,46.)

Ko je Jezus stopil naproti izdajalcu, ni kazal več nobenih sledov pravkar prestanega smrtnega boja. Stoje pred svojimi učenci, je rekel: "Koga iščete?" Odgovorili so: "Jezusa Nazarečana." Jezus jim je odgovoril: "Jaz sem." (Jan 18,4.5.) V tem trenutku je stopil angel, ki mu je malo poprej služil, med njega in drhal. Božanska svetloba je obsijala Zveličarjev obraz in golobu podobna senca ga je obsenčila. Morilska drhal ni mogla prenesti te božanske slave. Stopili so nazaj. Duhovniki, starešine, vojaki in celo Judež so kakor mrtvi padli na zemljo.

Angel se je umaknil in svetloba je izginila. Jezus je imel možnost za beg, toda ostal je miren in priseben. Kot poveličan je stal sredi te okorele trume, ki je sedaj nebogljena ležala pred njegovimi nogami. Učenci so molče opazovali dogajanje s spoštovanjem in začudenjem.

Prizor pa se je kmalu spremenil. Biriči so vstali. Rimski vojaki, duhovniki in Judež so obstopili Kristusa. Videti je bilo, da se sramujejo svoje slabosti, in se bojijo, da jim bo pobegnil. Tedaj je Odrešenik še enkrat vprašal: "Koga iščete?" Sicer so imeli že zadosten dokaz, da je ta, ki je stal pred njimi, Božji Sin, toda niso se dali prepričati. Na vprašanje: "Koga iščete?" so zopet odgovorili: "Jezusa Nazarečana." Zveličar je nato dejal: "Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite, da ti odidejo," (Jan 18,7.8.) in pri tem pokazal na učence. Poznal je njihovo slabotno vero in jih želel obvarovati pred skušnjavo in stisko. Bil se je pripravljen žrtvovati zanje.

Izdajalec Judež ni pozabil vloge,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!