Izdajalec Judež ni pozabil vloge, ki jo je moral odigrati. Ko so biriči stopili v vrt, jih je vodil on, takoj za njim pa je šel veliki duhovnik. Z Jezusovimi preganjalci se je dogovoril za znamenje, rekoč: "Kogar poljubim, ta je; primite ga." (Mat 26,48.) Sedaj se je pretvarjal, kakor da sploh nima nobene zveze z njimi. Pristopil je k Jezusu,/695/ mu prijateljsko podal roko kakor znanemu prijatelju in rekel: "Zdrav bodi, Učitelj!" (Mat 26,49.) Poljubljal ga je in se delal, kakor da joče iz sočutja do njega zaradi njegove nevarnosti.

Jezus mu je rekel: "Prijatelj, čemu si prišel?" Njegov glas je drhtel od otožnosti, ko je pristavil: "Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?" (Luk 22,48.) Te besede bi morale predramiti izdajalčevo vest in ganiti njegovo zakrknjeno srce; toda čast, zvestoba in človeška nežnost so ga zapustila. Pred njim je stal predrzno in izzivalno in z ničimer ni kazal, da je pripravljen popustiti. Izročil se je Satanu in se mu sploh ni mogel upreti. Jezus pa ni zavrnil izdajalčevega poljuba.

Drhal se je opogumila, ko je videla, da se je Judež dotaknil njega, ki je še malo prej stal poveličan pred njihovimi očmi. Jezusa so prijeli in mu začeli zvezovati dragocene roke, ki so vedno delale samo dobro.

Učenci so si mislili, da se Učitelj ne bo pustil prijeti. Ista sila, ki je povzročila, da so ti možje kakor mrtvi popadali na tla, bi jih lahko zadržala tako nebogljene vse dotlej, da bi se rešili Jezus in njegovi spremljevalci. Bili so razočarani in razjarjeni, ko so videli vrvi, s katerimi naj bi bile zvezane roke njihovega Ljubljenca. Peter je v svoji jezi hitro potegnil meč in hotel zaščititi Učitelja, vendar je odsekal le uho hlapcu velikega duhovnika. Ko je Jezus videl, kaj se je zgodilo, si je osvobodil roke, čeprav so ga rimski vojaki trdno držali, in rekel: "Nehajte!" (Luk 22,51.) Potem se je dotaknil ranjenega ušesa in ga takoj ozdravil. Nato je rekel Petru: "Vtakni svoj meč na njegovo mesto; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo. Ali pa meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in poslal bi mi takoj več kakor dvanajst legijonov angelov?" (Mat 26,52.53.) - Za vsakega učenca en legijon. Zakaj pa potem ne reši sebe in nas, so si mislili učenci. Nato je Gospod odgovoril na njihovo neizgovorjeno vprašanje: "Kako bi se pa izpolnila pisma, ki pričajo, da mora tako biti? Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče?" (Mat 26,54; Jan 18,11.)

Uradno dostojanstvo ni moglo zadržati judovskih voditeljev, da se ne bi pridružili Jezusovim preganjalcem. Njegovo prijetje je bilo preveč pomembno, da bi ga prepustili podrejenim; zviti duhovniki in starešine so se pridružili tempeljski straži in bučni drhali ter šli za Judežem v Getsemani. Kakšna družba za te dostojanstvenike, ko so se zedinili z drhaljo, ki je bila žejna senzacij in bila oborožena z vsakovrstnim orožjem, kakor da preganja divjo zver!/696/

Kristus se je obrnil k duhovnikom in starešinam ter jih predirljivo pogledal. Besed, katere jim je spregovoril, niso pozabili vse življenje. Delovale so kakor ostre puščice Vsemogočnega. Dostojanstveno je dejal: "Kakor nad razbojnika ali tatu ste prišli z meči in koli." (Luk 22,52.) Vsak dan sem bil z vami v templju. Imeli ste priložnost, da bi me prijeli, pa tega niste storili. Noč je primernejša za vaše delo. "Ali to je vaša ura in oblast teme." (Luk 22,53.)

Učenci so bili zelo prestrašeni, ko so videli, da se je Jezus pustil prijeti in zvezati. Bili so užaljeni, da mora trpeti ponižanje zase in zanje. Niso mogli razumeti njegovega vedenja in so ga dolžili, ker se je vdal drhali. Zaradi razkačenosti in strahu je Peter predložil, da naj se rešijo sami. Ravnali so se po njegovem predlogu, zato so ga zapustili vsi in pobegnili. Toda Kristus je vnaprej napovedal njihov beg. Rekel je: "Glej, pride ura, in že je prišla, da se razkropite vsak na svojo stran in mene pustite samega; a nisem sam, ker je Oče z menoj." (Jan 16,32.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

75. Pred Anom in Kajfom
Temeljno besedilo Mat 26,57 do 27,1; Mar 14,53 do 15,1; Luk 22,54-71; Jan 18,13-27.


Jezusa so gnali čez potok Cedron mimo vrtov in oljkovih gajev ter skozi tihe ulice spečega mesta. Polnoč je že minila in vpitje zasmehujoče drhali, ki ga je spremljala, je rezko odmevalo skozi nočni mir. Zveličar je bil zvezan in močno zastražen; vsak gib mu je povzročal bolečine. Vendar so ga njegovi stražarji nestrpno in hitro gnali proti palači bivšega velikega duhovnika Ana.

Ana je bil glava službujoče duhovniške družine. Zaradi njegove starosti ga je ljudstvo priznavalo za velikega duhovnika. Njegov nasvet je bil iskan in sprejet kot Božji glas. Prvi je moral videti Jezusa kot ujetnika duhovniške moči. Moral je namreč biti navzoč pri zaslišanju jetnika iz bojazni, da bi lahko manj izkušeni Kajfa pokvaril uresničitev njihovega načrtovanega cilja. Tokrat morajo Kristusa na vsak način obsoditi, in zato so potrebovali njegovo zvijačnost, spretnost in bistroumnost.

Kristus naj bi bil uradno zaslišan pred Velikim zborom, poprej pa ga je zaslišal Ana. Pod rimsko upravo Veliki zbor ni smel dosoditi smrtne obsodbe. Jetnika je lahko samo zaslišal, izrečeno obsodbo pa je morala potrditi rimska oblast. Zato so morali utemeljiti obtožbo proti Kristusu tako,/698/ da jo bodo tudi Rimljani imeli za hudodelstvo. Obsoditi pa so ga morali še za nekaj, zaradi česar bo kriv tudi v očeh Judov. Med duhovniki in poglavarji jih ni bilo malo, ki jih je Kristusov nauk prepričal, a samo strah pred izključitvijo jih je oviral, da bi ga priznali. Duhovniki so se še dobro spominjali Nikodemovega vprašanja: "Ali naša postava sodi človeka, če ga prej ne zaslišijo in se ne izve, kaj dela?" (Jan 7,51.) Zaradi tega vprašanja je bila tedaj prekinjena seja in prekrižani njihovi načrti. Zato sedaj Nikodem in Jožef iz Arimateje nista bila povabljena; vendar so bili še drugi, ki bi si upali spregovoriti v prid pravice. Zato so morali zaslišanje voditi tako spretno, da bodo vsi člani Velikega zbora soglasno obsodili Kristusa. Duhovniki so hoteli proti njemu vložiti dve obtožbi. Če bi ga lahko obdolžili, da je preklinjal Boga, bi ga obsodili Judje. Če pa bi jim še uspelo dokazati, da je kriv za vstajo, potem bi ga zagotovo obsodili tudi Rimljani. Ana je hotel najprej utemeljiti drugo obtožbo. Jezusa je povprašal o njegovih učencih in naukih, upajoč, da mu bo jetnik dal snov za nadaljnje delo. Hotel je iz Jezusa izvabiti nekoliko izjav kot dokaz za to, da je hotel ustanoviti tajno društvo in imel cilj vzpostaviti novo kraljestvo, potem bi duhovniki imeli vzrok, da ga izročijo Rimljanom kot povzročitelja nemirov in hujskača k vstaji.

Kristus je bral duhovnikov namen kakor odprto knjigo. Kot bralec najbolj skritega dela zasliševalčeve duše je zanikal obstoj tajne zveze med njim in svojimi učenci in da se ne shajajo na skrivnem ali v mraku, da bi prikrili svoje namene. Njegovi nameni ali nauki niso vsebovali skrivnosti. "Jaz sem očitno govoril svetu; jaz sem vsekdar učil v shodnici in templju, kjer se vsi Judje shajajo, in skrivaj nisem ničesar govoril." (Jan 18,20.)

Zveličar je primerjal način svojega delovanja z metodami svojih tožnikov. Že več mesecev so ga preganjali in si ga prizadevali ujeti v past ter ga postaviti pred tajno sodišče, kjer bi lahko po potrebi z lažnim pričevanjem dosegli to, kar je bilo nemogoče s poštenimi sredstvi. Sedaj so uresničevali svoj namen. Nočno prijetje po drhali, njegovo zasmehovanje in trpinčenje pred obsodbo ali celo pred obtožbo so bili načini njihovega delovanja, On pa ni delal tako. Ravnali so protizakonito. Njihovi lastni zakoni so zahtevali, da se z vsakim človekom ravna kot z nedolžnim, dokler se ne dokaže njegova krivda. Duhovnike so obsodili njihovi lastni predpisi.

Nato se je Jezus obrnil na zasliševalca, in mu rekel: "Kaj vprašuješ mene?" Mar niso duhovniki in poglavarji razposlali vohunov, da bi opazovali njegovo gibanje in jih obveščali o vsaki njegovi besedi? Mar niso bili navzoči na vsakem zborovanju/699/ ljudstva, in potem poročali duhovnikom o njegovih besedah in dejanjih? "Vprašaj tiste, ki so me slišali, kaj sem jim govoril; glej, oni vedo, kaj sem pravil jaz." (Jan 18,21.)

Ana je zaradi tega odločnega odgovora umolknil. Bal se je, da bo Kristus razkril njegov nizkoten način ravnanja, ki ga je ohranjal v tajnosti, in mu zato ni ničesar več rekel. Eden njegovih služabnikov, ki se je razkačil, ko je videl, da je bil Ana utišan, je udaril Jezusa po licu in rekel: "Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?" (Jan 18,22.)

Kristus je mirno odgovoril: "Če sem hudo govoril, izpričaj, da je hudo; če pa dobro, zakaj me biješ?" (Jan 18,23.) Ni izgovoril ostrih maščevalnih besed. Njegov blag odgovor je prišel iz njegovega brezgrešnega, potrpežljivega in nežnega srca, ki se ne da razdražiti.

Kristus je zelo trpel zaradi zasmehovanja in žalitev. Iz rok bitij, ki jih je sam ustvaril in za katera je bil pripravljen darovati neskončno daritev, je prejemal zasramovanje. Trpel je sorazmerno s popolnostjo svoje svetosti in sovraštvom do greha. To, da so ga zasliševali ljudje, ki so se vedli kakor suroveži, je bilo zanj nenehna žrtev. Zgražajoče je bilo zanj, da so ga obdajali ljudje, ki so bili pod Satanovo oblastjo. Vedel je, da bi lahko z enim samim bliskom svoje božanske moči svoje mučitelje takoj spremenil v prah. In prav zaradi tega je še teže prenašal zasliševanje.

Judje so pričakovali Mesija.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Judje so pričakovali Mesija, ki se bo razodel z zunanjim bliščem. Od njega so pričakovali, da bo z bliskom nadvse veličastne volje spremenil tok človeških misli in jih prisilil priznati njegovo oblast. Verovali so, da bo s tem zagotovil svojo lastno vzvišenost in zadovoljil tudi njihova častihlepna upanja. Ko so s Kristusom ravnali zaničljivo, je bil v skušnjavi, da bi razodel svoj božanski značaj. Z eno besedo, z enim pogledom bi bil lahko svoje preganjalce prisilil k priznanju, da je Gospod kraljev, vladarjev, duhovnikov in templja. Težka naloga je bila ostati na položaju, ki si ga je izbral, ko se je izenačil s človeštvom.

Nebeški angeli so bili priče vsakemu dejanju, ki je bilo namenjeno njihovemu ljubljenemu Poveljniku. Hrepeneli so po tem, da bi osvobodili Kristusa. Pod Božjim vodstvom imajo neomejeno moč. Ob neki priložnosti so na Kristusov ukaz v eni noči uničili sto petinosemdeset tisoč mož asirske vojske. S kakšno lahkoto bi bili angeli ob opazovanju sramotnega zasliševanja Kristusa dokazali svoje ogorčenje tako, da bi uničili Božje sovražnike! Ampak za to niso dobili ukaza. Ta, ki bi bil lahko svoje sovražnike kaznoval s smrtjo, je prenašal/700/ njihovo krutost. Ljubezen do njegovega Očeta in njegova od začetka sveta dana obljuba, da bo prevzel nase grehe sveta, sta ga spodbudila k temu, da je lahko brez pritoževanja zdržal grobo ravnanje teh, katere je prišel rešit. Del njegovega poslanstva med učlovečenjem je bil prenašati ves posmeh in zaničevanje, ki so mu jih lahko prizadeli ljudje. Edino upanje človeštva je bilo v Kristusovi pokoritvi vsemu, kar bi mu lahko prizadele človeške roke in srce.

Kristus ni rekel ničesar, kar bi bilo v prid njegovim tožnikom, a so ga kljub temu zvezali, s čimer so ga zaznamovali, da je obsojen. Da pa bi ohranili videz pravičnosti, je moral biti še zakonito zaslišan. Zato so se poglavarji odločili pospešeno ukrepati. Niso podcenjevali ugleda, ki ga je Jezus užival med ljudstvom, zato so se bali poskusov osvoboditve, brž ko se bo povsod razširila novica o njegovem prijetju. Poleg tega bi se zaslišanje in obsodba zaradi praznika pashe zamudila za en teden, če sodnega postopka ne bodo dokončali takoj. To pa bi lahko preprečilo njihove načrte. Da bi si zagotovili Jezusovo obsodbo, so dovolili vpitje množice, ki jo je v glavnem sestavljala jeruzalemska drhal. Če bi se vse skupaj zavleklo za en teden, bi se vznemirjenje poleglo in bi verjetno prišlo do nasprotovanja. Plemenitejši del ljudstva bi se potegnil za Kristusa. Mnogi bi se javili kot priče za njegovo obrambo in bi s tem oznanili mogočna dela, ki jih je storil. To pa bi povzročilo splošno negodovanje proti Velikemu zboru. Njegov sodni postopek bi obsodili in Jezus bi bil zopet osvobojen in deležen češčenja ljudi. Zato so duhovniki in poglavarji sklenili Jezusa izročiti Rimljanom, še preden bi se zvedelo za njihove namere.

Predvsem pa so morali najti obtožbo. Vendar doslej niso ničesar našli. Ana je odločno ukazal, naj ga odpeljejo h Kajfu. Ta je pripadal saducejem, ki so bili Jezusovi najhujši sovražniki. Bil je sicer slabega značaja in prav tako surov, neusmiljen in brezvesten kakor Ana. Uporabil bo vsa sredstva, samo da bo uničil Jezusa. Bilo je zgodaj zjutraj in še zelo temno. Z baklami in svetilkami je šla oborožena truma z jetnikom proti palači velikega duhovnika. Medtem se je pri njem že zbral Veliki zbor, in tam sta Ana in Kajfa zopet zaslišala Jezusa, ampak brez uspeha.

Ko se je zbor zbral v sodni dvorani, je Kajfa zasedel svoje mesto kot predsedujoči. Na obeh straneh so stali sodniki in vsi, ki jih je zaslišanje posebno zanimalo. Rimski vojaki so stali/703/ na odru pred sodnim stolom. Ob vznožju prestola je stal Jezus. Vsi pogledi množice so bili uprti vanj. V dvorani je vladalo veliko vznemirjenje. Samo Kristus je bil miren in sproščen sredi te množice. Kazalo je, da neki sveti vpliv prežema ozračje, ki ga je obdajalo.

Kajfa je imel Jezusa za svojega tekmeca. Gorečnost ljudi, da poslušajo Zveličarja, in javna pripravljenost, da sprejmejo njegove nauke, sta namreč v velikem duhovniku prebudila grenko ljubosumnost. Toda ko je Kajfa opazoval ujetnika, ni mogel zatreti v sebi občudovanja njegovega plemenitega in dostojanstvenega vedenja. Dojel je, da mora biti ta Mož božanskega rodu. Že naslednji trenutek pa je z zaničevanjem zavrgel to misel./704/ Takoj je ukazal Jezusu s posmehujočim in objestnim glasom, naj pred tem zborom naredi enega svojih mogočnih čudežev. Ampak kazalo je, da je Zveličar preslišal njegove besede. Ljudstvo pa je vznemirjeno in zlobno vedenje Ana in Kajfa primerjalo z Jezusovim mirnim in dostojanstvenim vedenjem. Celo v mislih te zakrknjene množice se je porajalo vprašanje: Mar bo ta mož božanskega nastopa obsojen kot hudodelec?

Kajfa je opazil ta prevladujoči vpliv na množico in pospešil zasliševanje. Jezusovi sovražniki so bili zelo zmedeni. Odločili so se, da ga bodo obsodili, toda niso vedeli, kako naj to dosežejo. Člani Velikega zbora so bili razdeljeni na farizeje in saduceje. Med njimi so vladale zagrizene napetosti in sovraštva. Niso se upali omeniti nekih spornih točk iz strahu, da bi se sprli. Jezus bi lahko z nekoliko besedami vzdražil njihove medsebojne predsodke, in bi tako odvrnil njihovo jezo od sebe. Kajfa je to vedel in hotel prav to preprečiti. Veliko ljudi je lahko pričalo, da je Kristus napadel duhovnike in pismouke ter jih imenoval hinavce in morilce. Vendar to ni zadostovalo za ukrepanje proti njemu, saj so tudi saduceji uporabljali podobne izraze v svojih ostrih spopadih s farizeji. Tako pričanje bi bilo za Rimljane brez vrednosti, saj se jim je upiralo hlinjenje farizejev. Bilo je dovolj dokazov, da Jezus ni upošteval judovskih izročil in da je nespoštljivo govoril o njihovih mnogih predpisih. Toda glede razlage izročil je vladalo med farizeji in saduceji ostro nasprotovanje. Poleg tega pa takšen dokaz ne bi imel nobene teže za Rimljane. Kristusovi sovražniki si ga niso upali obtožiti zaradi prestopanja sobotne zapovedi, ker so se bali, da bi preiskava razkrila značaj njegovega delovanja. Če bi se namreč zvedelo za vse njegove čudeže ozdravljenja, bi to preprečilo namen duhovnikov.

Podkupili so lažne priče, da bi Jezusa obtožili za vstajo in da je poskušal vzpostaviti neodvisno vlado. Izkazalo pa se je, da so njihove izjave nejasne in da si nasprotujejo. Pri zasliševanju so spodbijali svoje trditve.

Kristus je nekoč v začetku ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus je nekoč v začetku svoje službe rekel: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.) V prispodobnem preroškem jeziku je napovedal svojo smrt in vstajenje: "On je govoril o svetišču svojega telesa." (Jan 2,21.) Te besede so Judje razumeli v dobesednem pomenu, kakor da se nanašajo na jeruzalemski tempelj. Od vsega, kar je Kristus govoril, niso duhovniki mogli najti ničesar, da bi lahko uporabili proti njemu./705/ Z napačno razlago teh besed pa so upali, da si bodo pridobili prednost. Rimljani so namreč prispevali za obnovo in okrasitev templja in so bili ponosni nanj; zato bi se zaradi preziranja templja gotovo začeli zgražati. V tem so se lahko zedinili Rimljani in Judje, farizeji in saduceji, kajti vsi so tempelj zelo spoštovali. Našli so dve priči, katerih izjave si niso tako nasprotovale kakor prejšnjih. Eden od njiju, ki je bil podkupljen, da bi Jezusa obtožil, je izjavil: "Ta je rekel: Jaz morem podreti Božje svetišče in ga v treh dneh sezidati." (Mat 26,61.) Tako so bile popačene Kristusove besede. Celo v Velikem zboru ne bi zadostovale za obsodbo, če bi bile podane prav tako, kakor jih je bil izgovoril. Če bi bil Jezus samo navaden mož, kakor so trdili Judje, bi lahko prikazali njegove izjave samo kot izraz nerazumnega bahaškega duha in ne kot preklinjanje. Celo v popačeni podaji lažnivih prič niso njegove besede vsebovale ničesar, kar bi Rimljani imeli za smrti vredno hudodelstvo.

Jezus je potrpežljivo poslušal nasprotujoča si pričevanja. Izgovoril ni niti ene besede v svojo obrambo. Končno so se tožniki zapletli v nasprotja in postali zmedeni in besni. Zasliševanje nikakor ni napredovalo; kazalo je, da bo zarota doživela neuspeh. Kajfa je bil obupan. Obstajala je samo še ena možnost: Kristusa morajo prisiliti, da se bo sam obsodil. Veliki duhovnik je vstal s svojega sodnega stola, njegov obraz je bil popačen od jeze, njegov glas in vedenje sta jasno izdajala, da bi pred seboj stoječega jetnika zbil na tla, če bi bilo v njegovi oblasti. "Ne odgovarjaš li ničesar? Kaj pričajo ti zoper tebe?" (Mar 14,60.) je zavpil.

Jezus je ohranil svoj mir. "Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust." (Iz 53,7.)

Končno je Kajfa dvignil svojo desnico proti nebu in ogovoril Jezusa v obliki slovesne zaprisege: "Zaklinjam te pri živem Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Božji Sin." (Mat 26,63.)

Na to vprašanje je Jezus moral odgovoriti. Kajti je čas molčanja, a je tudi čas, ko se mora govoriti. Jezus ni odgovarjal, vse dokler mu ni bilo vprašanje zastavljeno naravnost. Vedel je, da bo odgovor na to vprašanje zapečatil njegovo smrt, ampak to ga je vprašal predstavnik najvišje ljudske oblasti in v imenu Najvišjega. Kristus je hotel pokazati pravilno spoštovanje do zakona. Še več, dvom je bil vržen na njegov celotni odnos do Očeta. Sedaj je moral jasno priznati svoje poslanstvo in značaj./706/ Jezus je bil rekel učencem: "Vsakega torej, kdor pripozna mene pred ljudmi, pripoznam tudi jaz njega pred svojim Očetom." (Mat 10,32.) Sedaj je ta nauk ponovil s svojim zgledom.

Vsako uho je bilo napeto, vsak pogled uprt vanj, ko je odgovoril: "Ti si rekel." (Mat 26,64.) Kazalo je, kakor da je nebeška luč razsvetlila njegov bledi obraz, ko je pristavil: "Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih." (Mat 26,64.)

Za trenutek je Kristusovo božanstvo zasijalo skozi njegovo človeško preobleko. Veliki duhovnik je trepetal pred Zveličarjevimi predirnimi pogledi. Kazalo je, kakor da ta pogled bere njegove skrivne misli in zažiga njegovo srce. Do konca svojega življenja ni pozabil tega preiskujočega pogleda preganjanega Božjega Sina.

Jezus je rekel: "Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi/707/ na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih." (Mat 26,64.) S temi besedami je Jezus opisal nasprotje pravkar odigranemu prizoru. On, Gospod življenja in slave, bo sedel na Božji desnici. On bo sodil svet in proti njegovi odločitvi ne bo možna nobena pritožba. Tedaj bodo razodete vse skrivnosti v luči Božje navzočnosti in nad vsakim človekom bo izrečena sodba po njegovih delih.

Kristusove besede so prestrašile velikega duhovnika. Misel, da bo vstajenje mrtvih in bodo vsi ljudje stopili pred Božji sodni stol ter bodo nagrajeni po svojih delih, je Kajfu povzročila veliko vznemirjenje. Ni hotel verovati, da bo po svoji smrti sojen po svojih delih. Z bliskovito naglico so se pred njegovimi očmi zvrstili prizori zadnje sodbe. Videl je, kako so se odpirali grobovi in so mrtvi vstajali iz njih s skrivnostmi, za katere je upal, da so za večno skrite. Tisti trenutek se je počutil, kakor da stoji pred večnim Sodnikom, čigar vsevidno oko bere njegovo dušo in prinaša na plano skrivnosti, za katere je menil, da so skrite pri mrtvih.

Prizori so izginili spred ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prizori so izginili spred duhovnikovih oči. Kristusove besede so ga kot saduceja globoko prizadele. Kajfa je zanikal nauk o vstajenju, sodbi in prihodnjem življenju. Sedaj ga je napadla Satanova jeza. Ali naj ta mož, jetnik, napada njegove najbolj spoštovane nauke? Raztrgal je svoje oblačilo, da bi vsi navzoči opazili njegovo dozdevno grozo. Zahteval je, da se jetnika brez nadaljnje obravnave obsodi zaradi preklinjanja Boga. "Kaj nam je še treba prič?" je vzkliknil. "Glejte, ravnokar ste slišali njegovo kletvino. Kaj se vam zdi?" (Mat 26,65.66.) In vsi so ga obsodili.

Z besom pomešano prepričanje sta Kajfa spodbudila k temu, kar je naredil. Bil je jezen sam nase, ker je verjel Kristusovim besedam. Toda namesto da bi si raztrgal srce v globokem doživljanju resnice in Jezusa priznal kot Mesija, je raztrgal svoje duhovniško oblačilo z odločnim nasprotovanjem. To dejanje je imelo globok pomen. Kajfa se ga ni zavedal. S tem dejanjem, ki naj bi vplivalo na sodnike in spodbudilo Kristusovo obsodbo, je veliki duhovnik obsodil samega sebe. Po Božjem zakonu ni bil več sposoben za duhovniško službo. Sam si je izgovoril smrtno obsodbo.

Veliki duhovnik si ni smel raztrgati oblačila. Po levitskem zakonu je bilo to prepovedano s smrtno kaznijo. To se ni smelo zgoditi v nobenih okoliščinah in ob nobeni priložnosti. Pri Judih je bila navada, da so si ob smrti prijatelja raztrgali oblačilo,/708/ samo duhovnikom to ni bilo dovoljeno. Kristus je dal o tem po Mojzesu jasna navodila. (3 Mojz 10,6.)

Vsak kos duhovnikovega oblačila je moral biti cel in brez napake. S tem lepim uradnim oblačilom naj bi bil predstavljen brezmadežni značaj vzvišenega zgleda Jezusa Kristusa. Samo popolnost v oblačenju in vedenju ter v besedah in duhu je bila ugodna Bogu. Bog je svet in njegova slava in popolnost sta morali biti predstavljeni s pozemsko službo. Samo nekaj popolnega je lahko ustrezno predstavljalo svetost nebeške službe. Smrtni človek je lahko raztrgal svoje srce tako, da je pokazal skrušenega in ponižnega duha; to Bog sprejema. Duhovniško oblačilo pa je moralo biti brez razpoke, sicer bi bile popačene nebeške stvari. Na velikega duhovnika, ki bi si drznil oditi opravljat svojo sveto službo v raztrganem oblačilu in sodelovat pri službi v svetišču, so gledali, kakor da se je ločil od Boga. S tem ko je raztrgal svoje oblačilo, se je sam odpovedal svojemu predstavniškemu značaju. Bog ga ni več sprejel za duhovnika, ki bi smel opravljati službo. Ravnanje, kakršno je bilo Kajfovo, je odkrivalo človeško strast in nepopolnost.

S tem ko je Kajfa raztrgal svoja oblačila, je poteptal Božji zakon, da bi poslušal človeška izročila. Človeško pravilo je dovolilo duhovnikom ob bogokletju raztrgati svoja oblačila in s tem izraziti odvratnost do greha, ne da bi bili krivi. Tako so človeška pravila razveljavila Božjo postavo.

Narod je zelo pozorno opazoval vsako ravnanje velikega duhovnika, in Kajfa je hotel javno pokazati svojo pobožnost. Toda s svojim dejanjem, ki je bilo zamišljeno kot obtožba proti Kristusu, je sramotil njega, za katerega je rekel Bog, "zakaj moje ime je v njem". (2 Mojz 23,21.) Sam Kajfa je zagrešil bogokletje. In medtem ko je bil sam pod Božjo obsodbo, je Kristusa obsodil kot bogokletnika.

Kajfovo raztrganje oblačila je kot dejanje napovedalo, kakšno stališče bo zavzel judovski narod do Boga. Nekoč Bogu ugoden narod se je ločil od njega, in je kmalu postal narod, katerega Jahve ni več priznaval za svojega. Ko je Kristus na križu vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) in se je raztrgalo pregrinjalo v svetišču, je sveti Varuh oznanil, da je judovski narod zavrgel njega, ki je bil prava podoba njihovega celotnega bogoslužja in bistvo vseh njihovih senc. Izrael se je ločil od Boga. Kajfa je sicer lahko raztrgal svoje službeno oblačilo, ki ga je označevalo kot predstavnika Velikega duhovnika, kajti odslej ni imelo nobenega pomena več niti zanj niti za njegovo ljudstvo. Vsekakor je lahko veliki duhovnik raztrgal svoja oblačila, zgražajoč se nad seboj in svojim narodom./709/

Veliki zbor je potrdil, da si Jezus zasluži smrt. Bilo pa je v nasprotju z judovskim zakonom zasliševati jetnika ponoči. Zakonito se je lahko sodilo samo podnevi pred polnoštevilnim Velikim zborom. Kljub temu pa so sedaj z Zveličarjem ravnali kot z obsojenim zločincem in ga prepustili samovolji najbolj nizkotnih in prostaških ljudi. Palačo velikega duhovnika je obdajalo veliko dvorišče, v katerem so se zbrali vojaki in množica. Čez to dvorišče so vodili Jezusa v stražnico ob spremljavi posmehljivih pripomb o njegovi izjavi, da je Božji Sin. Vedno znova so mu posmehljivo očitali njegove besede, da bodo videli "Sina človekovega, da sedi na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih". (Mat 26,64.) Medtem ko je v stražnici čakal na zakonito zaslišanje, ga nihče ni ščitil. Nevedna drhal je videla grobost, s katero je ravnal z njim Veliki zbor, zato so si dovolili razodeti vse Satanove prvine svojega značaja. Kristusovo zelo dostojanstveno in božansko vedenje je spodbujalo njihovo norost. Njegova krotkost, nedolžnost in veličastna potrpežljivost jih je napolnjevala s Satanovim sovraštvom. Usmiljenje in pravičnost sta bili poteptani. Nikoli se ni s kakšnim hudodelcem ravnalo tako nečloveško kakor z Božjim Sinom.

Toda Jezusovo srce je parala globlja bolečina. Najbolj bolečega udarca mu ni prizadela sovražnikova roka. Medtem ko je Kristus prenašal zasmehovanje pri preiskavi pred Kajfom, se mu je odpovedal eden njegovih učencev.

Potem ko so učenci v vrtu zapustili Učitelja, sta si upala dva od daleč slediti drhali, ki je vodila Jezusa. Ta učenca sta bila Peter in Janez. Duhovniki so dobro poznali Janeza kot Jezusovega učenca. Dovolili so mu stopiti v sodno dvorano. Upali so, da se bo kot priča Voditeljevemu ponižanju odpovedal prepričanju, da je Božji Sin. Po Janezovi prošnji je smel vstopiti tudi Peter.

Na dvorišču so zakurili, kajti bilo je najhladnejše obdobje noči, tik pred svitanjem. Okrog ognja se je zbralo veliko ljudi, in tudi Peter se je samozavestno prerinil mednje. Ni hotel, da bi ga prepoznali kot Jezusovega učenca. Medtem ko se je brezskrbno pomešal med množico, je upal, da ga bodo imeli za koga izmed njih, ki so Jezusa pripeljali do sodne palače.

Toda ko je ognjeni plamen ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Toda ko je ognjeni plamen razsvetlil Petrov obraz, ga je vratarka preiskujoče pogledala. Videla ga je, da je prišel z Janezom, in je lahko že na obrazu prebrala njegovo potrtost, zato je menila,/710/ da je ta mož eden izmed Jezusovih učencev. Bila je ena od služkinj v Kajfovi hiši, in zato zelo radovedna. Petru je rekla: "Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?" (Jan 18,17.) Peter se je prestrašil in zmedel. Vsi so se ozrli nanj. Delal se je tako, kakor da je ni razumel. Ampak dekla je bila vztrajna in je rekla okrog stoječim, da je bil ta mož skupaj z Jezusom. Zato se je Peter čutil dolžnega odgovoriti, in je jezno odvrnil: "Žena, ne poznam ga." (Luk 22,57.) To je bila njegova prva zatajitev in takoj zatem je zapel petelin. O Peter, že tako hitro se sramuješ Učitelja, tako hitro si zatajil svojega Gospoda!

Ko je Janez stopal v sodno dvorano, sploh ni poskušal skriti, da je bil Jezusov sledilec. Ni se pomešal med grobo ljudstvo, ki je zasramovalo njegovega Učitelja. Tudi ga nihče ni ničesar spraševal, ker se ni pretvarjal in se tako ni izpostavljal nobenemu sumu. Poiskal si je osamljen kot, kjer je ostal skrit/711/ pred pozornostjo sodrge, a vendar je bil kolikor se je dalo blizu Jezusa. Tam je lahko vse videl in slišal, kar se je dogajalo pri zasliševanju njegovega Gospoda.

Peter ni hotel, da bi ga prepoznali. S tem ko se je delal ravnodušnega, se je podal na sovražnikova tla, in postal lahek plen skušnjave. Če bi bil poklican, naj se bojuje za Učitelja, bi bil gotovo pogumen borec. Ko pa so vanj zasmehljivo uprli prst, se je izkazal za strahopetneža. Mnogi, ki se ne bojijo odkritega boja za svojega Gospoda, jih zasmeh in porog spravita do tega, da zatajijo svojo vero. Z druženjem z ljudmi, katerim bi se morali izogibati, se postavljajo na pot skušnjave. Sovražnika naravnost vabijo, da bi jih zapeljal, da rečejo in končno naredijo to, česar v drugačnih okoliščinah sploh ne bi zagrešili. Kristusov sledilec, ki v današnjih dneh ne prizna svoje vere iz strahu pred trpljenjem in sramotenjem, zataji svojega Gospoda prav tako kakor nekoč Peter na dvorišču sodne palače.

Peter se je delal ravnodušnega do sojenja Učitelju, toda njegovo srce je hudo trpelo, ko je slišal kruto sramotenje in videl trpinčenje, ki ga je moral prenašati. Še več kakor to: bil je presenečen in jezen, da je Jezus ponižal sebe in svoje sledilce s tem, ko je prenašal takšno ravnanje. Da bi prikril svoja prava čustva, si je prizadeval pridružiti Jezusovim preganjalcem pri njihovih neprimernih dovtipih. Toda njegov nastop je bil nenaraven. Lažno se je predstavil, čeprav je poskušal govoriti, kakor da se ga to nič ne tiče, mu le ni uspelo prikriti svoje nejevolje zaradi sramotenja, s katerim so obsipali Učitelja.

Že drugič je bila vsa pozornost usmerjena nanj, in zopet so ga obdolžili, da je Jezusov sledilec. Sedaj pa je Peter prisegel: "Ne poznam tega človeka." (Mat 26,72.) Dana mu je bila še ena možnost. Bilo je nekako eno uro pozneje, ko ga je vprašal hlapec velikega duhovnika in bližnji sorodnik moža, kateremu je bil odsekal uho: "Te li nisem jaz videl z njim na vrtu? Resnično si izmed njih, saj si tudi Galilejec. Saj te že tvoja govorica izdaja." (Jan 18,26; Mar 14,70; Mat 26,73.) Zaradi teh besed se je Peter razjezil. Jezusovi učenci so bili znani ravno po čistosti svojega jezika. Da bi zapeljal nje, ki so ga spraševali, in opravičil svoje vedenje, je sedaj Peter zatajil svojega Gospoda z rotenjem in prisego. Petelin je zopet zapel. Tokrat ga je Peter slišal in se spomnil Jezusovih besed: "Preden petelin dvakrat zapoje, me zatajiš trikrat." (Mar 14,30.)

Medtem ko je Peter še izgovarjal ponižujoče prisege in je v njegovih ušesih še odmevalo vreščeče/712/ petelinje kikirikanje, se je Zveličar obrnil od mrkih sodnikov in pogledal naravnost svojega ubogega učenca. Hkrati je tudi Peter usmeril pogled na Učitelja. Z njegovega blagega obraza je prebral globoko sočutje in bolečino, a na njem ni bilo nobene jeze.

Videz tistega bledega, izmučenega obraza, drhteče ustnice in pogled poln usmiljenja in odpuščanja so ga zbodli v srce kakor puščica. Vest se je prebudila. Spomini so oživeli. Peter je priklical v spomin svojo pred nekaj urami dano obljubo, da bo spremljal svojega Gospoda v ječo in celo v smrt. Spomnil se je svoje žalosti, ko mu je Zveličar v zgornji izbi rekel, da ga bo še to noč trikrat zatajil. Pravkar je izjavil, da Jezusa ne pozna, toda sedaj je z grenko žalostjo spoznal, kako dobro ga je Gospod poznal in kako natančno je videl v njegovem srcu neiskrenost, ki je niti sam ni poznal.

Petra je preplavila plima spominov. Zveličarjevo usmiljenje, njegova prijaznost in potrpežljivost, njegova dobrota in potrpljenje do njegovega tavajočega učenca - vsega tega se je zopet začel zavedati. Spomnil se je tudi opozorila: "Simon, Simon! Glej, Satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico; ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera." (Luk 22,31. 32.) Zgrozil se je nad svojo nehvaležnostjo, neiskrenostjo in krivo prisego. Še enkrat je pogledal Učitelja. Zagledal je dvignjeno hudodelsko roko, ki ga je bila pripravljena udariti po obrazu. Ker ni mogel dalje gledati tega prizora, je s strtim srcem planil iz sodne palače.

Gnalo ga je naprej v ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gnalo ga je naprej v samoto in temo, sam ni vedel in mu ni bilo mar, kam. Končno se je znašel v Getsemaniju. V njem so zopet oživeli dogodki zadnjih ur. Spet je imel pred očmi trpeč, od krvavega potu spačen in od žalosti skrčen obraz svojega Gospoda. Globoko skesan je razmišljal o tem, da je Jezus sam jokal in se sam bojeval pri molitvi, medtem ko so spali ti, ki bi morali biti v tej uri skušnjave zedinjeni z njim. Spominjal se je njegovega resnega naročila: "Čujte in molite, da ne zajdete v skušnjavo." (Mat 26,41.) Še enkrat je podoživljal dogajanja v sodni dvorani. Njegovo ranjeno srce je mučila zavest, da je največ prispeval k Zveličarjevemu ponižanju in bolečini. Na istem kraju, kjer je Jezus v smrtnem strahu izlil svojo dušo svojemu Očetu, je Peter padel na obraz in si želel umreti.

Medtem ko je Peter spal, čeprav mu je Jezus naročil, naj bo buden in moli, si je pripravil pot za svoj veliki greh. Vsi učenci so izgubili veliko,/713/ ker so v tej usodni uri spali. Kristus je poznal ognjeno preizkušnjo, ki so jo morali prestati. Vedel je, kako bo Satan deloval, da bi ohromil njihova čutila, da bi bili nepripravljeni za preizkušnjo. Zato jih je svaril. Če bi bili tisto uro v vrtu budni in bi molili, potem se Peter ne bi zanašal na svojo lastno slabotno moč. Ne bi zatajil svojega Gospoda. Če bi bili učenci s Kristusom bedeli, ko se je v vrtu bojeval, bi bili pripravljeni biti priče njegovega trpljenja na križu. Približno bi razumeli naravo njegovih nepopisnih muk. Lahko bi se tudi spomnili njegovih besed, s katerimi je napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Sredi mraka te najtežje ure bi prenekateri žarek upanja razsvetlil temo in okrepil njihovo vero.

Brž po zdanitvi se je Veliki zbor znova sešel, in Jezusa so spet pripeljali v sodno dvorano. Izjavil je, da je Božji Sin, njegovi preganjalci pa so njegove besede spremenili v obtožbo proti njemu. Toda na temelju tega ga niso mogli obsoditi, kajti mnogi niso bili navzoči pri nočnem zasedanju, in zato niso slišali njegovih besed. Poleg tega so vedeli, da rimsko sodišče v teh besedah ne bo našlo ničesar, kar bi bilo vredno smrti. Če pa bi vsi slišali ponovitev njegovih besed, potem bi se njihova namera lahko uresničila. Njegovi trditvi, da je Mesija, bi podtaknili uporniški politični cilj.

Vprašali so ga: "Če si ti Kristus, povej nam!" (Luk 22,67.) Toda Kristus je molčal. Duhovniki so ga zasipavali z vprašanji. Končno jim je odgovoril z žalostnim glasom: "Ako vam povem, nikakor ne boste verovali; ako pa vprašam, gotovo ne odgovorite." (Luk 22,67.68.) Vendar da ne bi imeli nobenega izgovora, je dodal resno opozorilo: "Odslej pa bo Sin človekov sedel na desnici Božje moči." (Luk 22,69.)

Nato so ga soglasno vprašali: "Ti si torej Božji Sin?" in On jim je odgovoril: "Vi pravite, da sem jaz." (Luk 22,70.) Nato so vzkliknili: "Kaj nam je še treba pričevanja? Saj smo sami slišali iz njegovih ust." (Luk 22,71.)

Tako so judovski poglavarji Jezusa že tretjič obsodili na smrt. Menili so, da sedaj potrebujejo samo še, da Rimljani potrdijo sodbo in jim ga izročijo v njihove roke.

Potem so ga še tretjič mučili in zasmehovali, in to še huje od tega, kar je Jezus doživel od nevedne drhali. Vse to se je dogajalo v navzočnosti in s privolitvijo duhovnikov in poglavarjev. Zapustil jih je vsak občutek sočustvovanja ali človečnosti. Če njihovi dokazi/714/ ne bi zadostovali, da bi utišali njegov glas, so imeli še drugo orožje, ki se je uporabljalo v vseh časih za utišanje krivovercev - trpljenje, nasilje in smrt.

Ko so sodniki objavili sodbo nad Jezusom, je ljudstvo obsedla satanska besnost. Njihovo vpitje je bilo podobno rjovenju divjih živali. Množica je planila na Jezusa in vpila: Kriv je, usmrtite ga. Če ne bi bilo rimskih vojakov, Jezus ne bi doživel, da bi ga pribili na golgotski križ. Pred njegovimi sodniki bi ga bili raztrgali na kosce, če se ne bi vmešali Rimljani in z orožjem preprečili nasilje drhali.

Poganski možje so se jezili zaradi grobega ravnanja z njim, ki mu niso mogli dokazati nobene krivde. Rimski oficirji so izjavili, da so Judje z Jezusovo obsodbo prekršili poleg rimskih zakonov tudi judovske, ki jasno prepovedujejo človeka obsoditi na smrt na temelju njegovih lastnih pričevanj. Zaradi tega ugovora se je obravnava začasno ustavila, ampak judovski poglavarji niso čutili niti sočutja niti sramu.

Duhovniki in poglavarji so pozabili na dostojanstvo svojega poklica, in so žalili Božjega Sina s prostaškimi izrazi. Posmehovali so se njegovemu izvoru in izjavili, da si s svojo izjavo, da je Mesija, zasluži najbolj sramotno smrt. Najbolj neobrzdani moški so ostudno mučili Zveličarja. Čez glavo so mu vrgli staro oblačilo, njegovi mučitelji pa so ga tolkli po obrazu in vpili: "Prerokuj nam, Kristus! Kdo je, ki te je udaril?" (Mat 26,68.) Ko so mu oblačilo zopet sneli, mu je neki propadli hudobnež pljunil v obraz.

Božji angeli so vestno beležili vsak žaljiv pogled, vsako besedo in dejanje, ki je bilo usmerjeno proti njihovemu ljubljenemu Poveljniku. Ti nizkotni ljudje, ki so ta mirni in bledi Kristusov obraz zasmehovali in opljuvali, ga bodo nekega dne zagledali v slavi, ki bo žarela močneje od sonca.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

76. Judež
Judežev življenjepis razodeva žalosten konec življenja, ki bi sicer lahko bilo Bogu v čast. Če bi bil Judež umrl pred zadnjim odhodom v Jeruzalem, potem ga ne bi imeli samo za moža, vrednega prostora med dvanajsterimi, temveč bi ga tudi močno pogrešali. Gnus, ki je stoletja povezan z njegovim imenom, se sploh ne bi pojavil, če ne bi bilo dogodkov na koncu njegovega življenja. Odkritje njegovega značaja pred svetom pa je imelo svoj namen. Bilo naj bi svarilo vsem, ki bi izdali sveto zaupanje, kakor ga je on.

Malo pred praznikom pashe je Judež obnovil svojo pogodbo z duhovniki, da jim bo izročil Jezusa. Dogovorjeno je bilo, da bodo Zveličarja prijeli na enem njegovih počivališč, kamor se je umaknil, da je lahko razmišljal in molil. Od slavja v Simonovi hiši je bila Judežu dana možnost razmišljati o svoji nameri, za katero se je obvezal, da jo bo izpeljal; ampak njegov namen je ostal nespremenjen. Za trideset srebrnikov - za ceno sužnja - je izročil Gospoda slave sramoti in smrti.

Judež je imel že po naravi posebno rad denar; toda ni bil vedno tako zloben, da bi bil sposoben narediti takšno dejanje, kakršno je bilo to. Tako dolgo je gojil hudobnega duha lakomnosti, dokler ni postal prevladujoča spodbuda njegovega življenja. Ljubezen do bogastva je premagala njegovo ljubezen do Kristusa. S tem ko je postal suženj te pregrehe, se je sam izročil v roke Satanu, da bi ga lahko popolnoma potegnil v greh.

Judež se je pridružil učencem, ko je velika množica hodila za Kristusom. Zveličarjevi nauki so ganili njihova srca, ko so prevzeti poslušali njegove besede, ki jih je govoril v shodnici, ob morski obali in gorskem pobočju./716/ Judež je videl, kako so bolni, hromi in slepi iz vseh krajev in mest prihajali k Jezusu. Videl je, kako so k njegovim nogam polagali umirajoče. Bil je priča mogočnih Zveličarjevih del, ko je ozdravljal bolne, izganjal hudobne duhove in oživljal mrtve. Na samem sebi je občutil Kristusovo moč. Zavedal se je, da Kristusov nauk prekaša vse, kar je dotlej slišal. Ljubil je vzvišenega Učitelja in si želel biti pri njem. Hrepenel je, da bi se njegov značaj in življenje spremenila, in upal, da bo to doživel s svojo zvezo z Jezusom. Zveličar ni zavrnil Judeža. Dal mu je prostor med dvanajsterico. Zaupal mu je službo evangelista. Obdaril ga je z močjo, da bi zdravil bolne in izganjal hudobne duhove. Vendar Judež ni prišel do točke, da bi se popolnoma izročil Kristusu. Ni se odpovedal svoji posvetni častihlepnosti ali ljubezni do denarja. Čeprav je sprejel službo Kristusovega delavca, se ni prepustil božanskemu vplivu. Menil je, da lahko obdrži lastno presojanje in mnenje, s tem pa je gojil nagnjenje do kritiziranja in obtoževanja.

Med učenci je bil Judež zelo spoštovan in je močno vplival nanje. Imel je visoko mnenje o svojih sposobnostih in gledal na svoje brate kot na manjvredne. Menil je, da se ne zavedajo danih priložnosti, in izkoristil okoliščine. Cerkev ne bo mogla napredovati, če jo bodo vodili tako kratkovidni možje. Peter je bil vihrav; mnogokrat je ravnal nepremišljeno. Janez, ki je ohranil resnice s Kristusovih ust, je bil v Judeževih očeh slab poslovnež. Matevžu, ki je bil vzgojen in naučen biti v vseh rečeh izredno natančen, je bila najpomembnejša poštenost. Vedno je temeljito razmišljal o vseh Kristusovih besedah in se poglobil tako vanje, da mu po Judeževem mnenju ni mogla biti zaupana nobena naloga, ki zahteva ostroumnost in daljnovidnost. Tako je Judež ocenil vse učence in si laskal, da bi bila cerkev mnogokrat v zadregi in zmedi, če ne bi bilo njega z njegovo sposobnostjo dobrega gospodarja. Bil je prepričan, da mu nihče ne sega niti do kolen. Po svoji presoji se je imel za ponos te skupine; in temu primerno se je tudi predstavljal.

Judež je bil slep za svoje značajske slabosti, zato ga je Kristus postavil tja, kjer jih je imel možnost videti in popraviti. Kot blagajnik učencev je moral skrbeti za potrebe te majhne skupnosti in dati kaj za potrebe siromašnih. Ko mu je Jezus rekel v sobi, kjer so imeli pashalno večerjo: "Kar delaš, stori hitro," (Jan 13,27.) so učenci menili, da mu je Jezus ukazal,/717/ naj kupi kaj za praznik ali obdari uboge. S službo za druge bi si Judež lahko razvil nesebičnega duha. Toda medtem ko je vsak dan poslušal Kristusove nauke in bil priča njegovemu nesebičnemu življenju, je popuščal pohlepnemu nagnjenju. Majhne vsote, ki so šle skozi njegove roke, so bile zanj stalne skušnjave. Mnogokrat, ko je Kristusu naredil kakšno majhno uslugo ali pa je uporabil čas za verske namene, si je za to sam vzel plačilo iz skromnega sklada. Zanj so bile takšne priložnosti izgovor za opravičilo svojih dejanj; v Božjih očeh pa je bil tat.

Judeža je žalilo, ker je Kristus mnogokrat ponavljal trditev, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Zato je že naredil načrt in pričakoval, da se bo Kristus ravnal po njem. Načrtoval je osvoboditi Janeza Krstnika iz ječe. Toda, glej, Janez je ostal zaprt in bil obglavljen. A Jezus, namesto da bi zagovarjal svojo kraljevsko pravico in maščeval Krstnikovo smrt, se je z učenci umaknil v neki podeželski kraj. Judež si je želel drznejšega bojevanja. Menil je, da bi bilo delo bolj uspešno, če jih Jezus ne bi vedno zadrževal pri uresničevanju njihovih načrtov. Opazil je naraščajočo sovražnost judovskih poglavarjev in videl, da Kristus ni odgovoril na njihovo izzivanje, da bi pokazal znamenje iz nebes. Njegovo srce se je odprlo neveri, in Satan je vanj posejal misli dvoma in upora. Zakaj se je Jezus tako dolgo ukvarjal s stvarmi, ki so jemale pogum? Zakaj prerokuje o preizkušnji in preganjanju, ki naj bi doletelo njega in učence? Judeža je v glavnem spodbudila možnost za vplivni položaj v novem kraljestvu, da se je pridružil Kristusovemu delu. Ali bodo njegovi upi razočarani? Judež sicer še ni zanikal, da je Jezus Božji Sin, vendar je začel dvomiti in želel poiskati pojasnilo za njegova mogočna dejanja.

Ne glede na Zveličarjev nauk..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ne glede na Zveličarjev nauk je Judež stalno širil misel, da bo Kristus vladal v Jeruzalemu kot kralj. Ko je nahranil pet tisoč mož, je Judež želel to misel uresničiti. Pomagal je deliti hrano lačni množici. Pri tem je imel priložnost spoznati, kakšna korist se skriva v njegovi moči dajanja drugim. Čutil je zadovoljstvo, ki vedno prevzame človeka v službi za Boga. Pomagal je tudi voditi h Kristusu bolne in trpeče, ki so bili med množico. Pri tem je spoznal, kakšno zadovoljstvo in veselje se lahko vseli v človekovo srce po ozdravljajoči Obnoviteljevi moči. Pri tem bi se bil lahko naučil razumeti Kristusov način delovanja, ampak zaradi svojih sebičnih želja je bil popolnoma zaslepljen. Judež je bil prvi, ki je hotel izkoristiti navdušenje množice nad čudežem s kruhi. On je bil pobudnik načrta,/718/ da bi Kristusa po sili razglasili za kralja. Njegovi upi so bili visoki. Zato je bilo njegovo razočaranje toliko grenkejše.

Med Kristusovim javnim govorom v kafarnaumski shodnici o kruhu življenja je v Judežu nastala odločilna prelomnica. Slišal je: "Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi." (Jan 6,53.) Videl je, da Kristus ponuja bolj duhovne kakor pa posvetne dobrine. Imel se je za izredno daljnovidnega in je menil, da vidi, da Jezus ne bo sprejel nobenih posvetnih časti in ne bo mogel zagotoviti sledilcem nobenega uglednega položaja. Zato je sklenil, da se bo Kristusu priključil samo toliko, da se bo od njega lahko vsak čas zopet ločil. Mora opazovati. In je opazoval.

Odtlej je glasno izražal dvome, ki so učence begali. Zastavljal je sporna vprašanja in spodbujal razprtije s tem, da je ponavljal trditve pismoukov in farizejev proti Kristusovim naukom. Večje in manjše stiske in težave, spodrsljaje in očitne ovire pri širjenju evangelija je Judež razlagal kot dokaze proti njegovi resničnosti. Navajal je besedila Svetega pisma, ki niso imela nobene zveze z resnicami, ki jih je oznanjal Kristus. Iz celote iztrgana svetopisemska besedila so učence vznemirjala in povečala malodušnost, zaradi katere so vse bolj trpeli. To Judeževo ravnanje se je dogajalo na takšen način, da je bilo videti skrajno vestno. Medtem ko so učenci iskali dokaze, ki bi potrdili besede vzvišenega Učitelja, jih je Judež skoraj neopazno vodil na drugo pot. Na ta pobožni in navidezno modri način je podal mnoge stvari v drugačni luči kakor Jezus in podtaknil njegovim besedam pomen, ki jim ga On ni dal. Njegovi predlogi so v učencih prebudili častihlepne želje po posvetni velikosti in jih s tem odvrnili od pomembnih stvari, s katerimi naj bi se ukvarjali. Prepir, kdo naj bi bil največji med njimi, je navadno sprožil Judež.

Ko je Jezus povedal bogatemu mladeniču pogoje, pod katerimi bi lahko postal njegov učenec, je bil Judež nezadovoljen. Menil je, da je bila narejena napaka. Če bi se namreč z vernimi povezali takšni možje, kakršen je bil ta poglavar, bi pomagali podpirati Kristusovo delo. Ko bi Judeža vsaj enkrat poslušali kot svetovalca, bi marsikaj predlagal za blagor te male cerkve. Res bi se njegova načela in načini nekoliko razlikovali od Kristusovih; zato pa je bil prepričan, da je v teh zadevah modrejši od njega./719/

V vsem, kar je Jezus povedal učencem, je bilo nekaj, s čimer se Judež v srcu ni strinjal. Pod njegovim vplivom je začel hitro delovati kvas nezadovoljstva. Učenci niso spoznali pravega začetnika vsega tega; Jezus pa je vedel, da Satan močno vpliva na Judeža in si s tem utira pot, da bi lahko vplival tudi na druge. Že eno leto pred izdajo je Kristus rekel: "Ali nisem jaz vas dvanajsterih izvolil? In eden izmed vas je hudič." (Jan 6,70.)

Ampak Judež se ni javno postavil proti Zveličarju; tudi ni kazalo, da bi dvomil o njegovih naukih. Šele na gostiji v Simonovi hiši je javno pokazal svoje nezadovoljstvo. Ko je Marija mazilila Zveličarjeve noge, se je pokazala njegova pohlepna narava. Graja, ki mu jo je Jezus izgovoril, ga je zelo jezila. Prizadet ponos in želja po maščevanju sta popolnoma podrla vse pregraje. Lakomnost, kateri je doslej popuščal, ga je sedaj popolnoma obvladala. Enako izkušnjo bo doživel vsak, ki se vztrajno igra z grehom. Prvine pokvarjenosti, ki se jim ne upiramo in jih ne premagamo, zavajajo k temu, da popustimo Satanovim skušnjavam. Tako človek postane njegov jetnik.

Judež pa še ni postal popolnoma zakrknjen. Celo potem, ko je že dvakrat sklenil izdati Zveličarja, je še imel možnost za spokorjenje. Pri pashalni večerji je Jezus dokazal svoje božanstvo s tem, da je odkril izdajalčev namen. Kljub temu je s toplo ljubeznijo zajel tudi Judeža v službo za učence. Toda zadnje ljubezensko vabilo je ostalo neopaženo. Nato je bila Judeževa zadeva odločena, in noge, ki jih je Jezus umil, so hitele ven opravit izdajstvo.

Judež je razmišljal takole: če Jezus mora biti križan, potem se to mora zgoditi. Če bo torej izdal Zveličarja, se ne bo nič spremenilo. Če Jezusu ni treba umreti, bo vsaj prisiljen, da se bo rešil. Vsekakor pa bo Judež imel korist od svoje izdaje. Računal je, da je naredil dobro kupčijo z Gospodovo izdajo.

Vendar pa Judež ni verjel, da se bo Kristus pustil prijeti. S svojo izdajo mu je hotel dati nauk. Nameraval je odigrati vlogo, ki bi Zveličarja pripravila, da bo v prihodnje ravnal z njim z dolžnim spoštovanjem. Judež ni vedel, da Kristusa dejansko izroča smrti. Kolikokrat, ko je Zveličar govoril v prilikah, so bili pismarji in farizeji prevzeti zaradi njegovih dobrih ponazoritev! Kolikokrat so se morali obsoditi sami! Mnogokrat, ko jim je resnica segla v srce, so prežeti z jezo zagrabili kamenje, da bi ga vrgli nanj;/720/ ampak Jezus se je vedno znova umaknil. Ker se je izmaknil že toliko pastem, se zagotovo tudi tokrat ne bo pustil prijeti, je sklepal Judež.

Odločil se je preizkusiti....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Odločil se je preizkusiti zadevo. Če je Jezus resnično Mesija, potem se bo ljudstvo, za katero je toliko naredil, zbralo okrog njega in ga razglasilo za kralja. To bi za vedno utrdilo mnoge, ki so bili zdaj neodločni. Judež sam pa bi užival čast, da ga je spravil na Davidov prestol. To ravnanje bi mu zagotovilo tudi najvišji položaj za Kristusom v novem kraljestvu.

Lažni učenec je odigral svojo vlogo pri izdaji Jezusa. Ko je voditeljem drhali v vrtu rekel: "Kogar poljubim, ta je; primite ga," (Mat 26,48.) je bil še trdno prepričan, da se bo Kristus rešil iz njihovih rok. Če bi ga pozneje grajali, potem bi jim lahko rekel: Ali vam nisem zabičal: "Zgrabite ga in peljite varno?" (Mar 14,44.)

Judež je opazoval Kristusove lovilce, kako so ga na njegovo besedo trdno zvezali. Začuden je videl, da se je Zveličar dal odpeljati. Zaskrbljeno mu je sledil iz vrta do zasliševanja pred judovskimi poglavarji. Pri vsakem njegovem gibu je pričakoval, da bo presenetil svoje sovražnike s tem, ko se jim bo razodel kot Božji Sin ter izničil vse njihove zarote in njihovo moč. Ko pa je minevala ura za uro in je Jezus prenašal vse zasramovanje, je izdajalca popadel velik strah. Začel se je spraševati, ali je res Učitelja prodal v smrt.

Malo pred koncem zasliševanja Judež ni mogel več prenašati muke s krivdo obremenjene vesti. Nenadoma se je v dvorani zaslišal hripav krik, ki je prežel vsa srca z grozo: On je nedolžen! O Kajfa, prizanesi mu!

Vsi so se ozrli na visokoraslega Judeža, ki se je prerival skozi vznemirjeno množico. Njegov obraz je bil bled in upadel, čelo pa je imel orošeno z velikimi kapljami znoja. Ko se je prebil do sodnega stola, je vrgel srebrnike,/721/ plačilo za Gospodovo izdajo, pred noge velikemu duhovniku. V neučakani naglici je zgrabil Kajfovo oblačilo in ga rotil, naj Jezusa izpusti. Povedal je, da Jezus ni naredil ničesar smrti vrednega. Kajfa ga je jezno odrinil. Bil je zmeden in ni vedel, kaj naj reče. Razodela se je namreč zvijača duhovnikov. Očitno je bilo, da so podkupili učenca, da bi izdal Učitelja.

Judež je znova zavpil: "Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri." Toda veliki duhovnik, ki se je hitro znašel, mu je zaničljivo odgovoril: "Kaj nam mar? Ti glej!" (Mat 27,4.) Duhovniki so bili pripravljeni uporabiti Judeža za orodje, hkrati pa so zaničevali njegovo nizkotnost. Ko se je nanje obrnil s priznanjem, so ga prezirljivo zavrnili.

Tedaj se je Judež vrgel pred Jezusove noge, ga priznal za Božjega Sina in ga rotil, naj se osvobodi. Zveličar ni ničesar očital izdajalcu. Vedel je, da se Judež ni spokoril. Priznanje, ki se je izvilo iz njegove s krivdo obremenjene duše, je izsilil samo strašen strah pred prekletstvom in pred prihodnjo sodbo. Vendar pa ni čutil nobenega globokega srce trgajočega obžalovanja, ker je izdal nedolžnega Božjega Sina in zatajil Izraelovega Svetnika. Ampak Jezus ni obtožil Judeža niti z eno besedo, temveč ga je sočutno pogledal in rekel, da je prav zaradi te ure prišel na svet.

Med zbranimi se je zaslišalo presenečeno šepetanje. Osupli so opazovali Kristusovo blagohotnost do izdajalca. Ta dogodek je znova spodbudil v njih prepričanje, da je ta človek več kakor smrtnik. Toda če je Božji Sin, zakaj se potem ne osvobodi vezi in slavi zmago nad tožniki, so se spraševali.

Ko je Judež spoznal, da je bila njegova prošnja zaman, je odhitel iz sodne palače in glasno zavpil: Prepozno je! Prepozno je! Čutil je, da ne more prenesti, da bi vse življenje gledal pred seboj križanega Jezusa. Obupan je odšel in se obesil.

Malo pozneje, še isti dan na poti od Pilata proti Golgoti, je hudobna množica, ki je spremljala Jezusa na kraj križanja, prekinila vpitje in zasmehovanje. Na nekem osamljenem kraju so zagledali pri vznožju nekega usahlega drevesa Judeževo truplo. Kakšen gnusen prizor! Njegovo težko telo je pretrgalo vrv, s katero se je obesil na drevo. Zaradi padca se je njegovo telo grdo znakazilo, in sedaj so ga požirali psi. Njegove ostanke so takoj pokopali, da jih ni bilo več videti. Zasmehovanje med množico pa je pojenjalo in marsikateri bledi obraz je razodeval misli srca. Kazalo je, da povračilo že prizadeva nje, ki so zakrivili Jezusovo kri.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

77. V Pilatovi sodni dvorani
Temeljno besedilo Mat 27,2.11-31; Mar 15,1-20; Luk 23,1-25; Jan 18,28. do 19,16.


V sodni dvorani rimskega namestnika Pilata je stal Kristus zvezan kot zapornik. Okrog njega so stali stražarji, dvorana pa se je hitro napolnila z opazovalci. Pred vhodom so se znašli sodniki Velikega zbora, duhovniki, poglavarji, starešine in sodrga.

Po Jezusovi obsodbi so se člani Velikega zbora podali k Pilatu, da bi ta obsodbo potrdil in jo izvršil. Toda judovski uslužbenci niso hoteli stopiti v rimsko sodno dvorano. Kajti po njihovi obredni postavi bi se s tem oskrunili in se ne bi mogli udeležiti praznovanja pashe. V svoji zaslepljenosti niso dojeli, da je njihovo krvoločno sovraštvo že oskrunilo njihova srca. Niso dojeli, da je Kristus pravo pashalno Jagnje. Ker pa so ga zavrgli, je tudi veliki praznik zanje izgubil svoj pomen.

Ko so Zveličarja pripeljali v sodno dvorano, ga je Pilat pogledal neprijazno. Rimskega namestnika so v naglici poklicali iz spalnice, zato se je hotel tega primera rešiti kar se da hitro. S tem zapornikom je bil pripravljen ravnati/723/ strogo. Z resnim obrazom se je obrnil, da bi si ogledal moža, ki naj bi ga zaslišal in zaradi katerega je moral tako zgodaj prekiniti spanje. Vedel je, da mora to biti kdo, ki naj bi bil po želji judovskih poglavarjev nemudoma zaslišan in kaznovan.

Pilat je pogledal može, ki so Jezusa tožili, in nato se je njegov preiskovalni pogled zadržal na njem. Imel je opravka že z različnimi hudodelci, toda še nikoli mu niso pripeljali človeka, ki bi ižzareval toliko dobrote in plemenitosti. Na njegovem obrazu ni opazil nobenega znamenja krivde, nobenega izraza strahu, kljubovalnosti ali predrznosti. Videl je moža, ki je bil miren in dostojanstven, na čigar obrazu ni bilo značilnosti hudodelca, temveč sledovi nebes.

Kristusov videz je naredil na Pilata dober vtis, zato se je prebudila v njem boljša narava. Slišal je za Jezusa in njegova dela. Tudi njegova žena mu je povedala marsikaj o čudovitih delih galilejskega preroka, ki je ozdravljal bolne in obujal mrtve. Vse to je sedaj v njegovi zavesti oživelo kakor sanje. Spomnil se je govoric, ki jih je slišal z raznih strani. Odločil se je vprašati Jude, kakšne obtožbe imajo proti temu jetniku.

Kdo je ta mož in zakaj ste ga pripeljali, jih je vprašal. Česa ga obtožujete? Judje so se zmedli. Ker so dobro vedeli, da ne morejo dokazati svojih obtožb proti Kristusu, niso želeli javne preiskave. Zato so odgovorili, da je goljuf in se imenuje Jezus iz Nazareta.

Pilat je še enkrat vprašal: "Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?" (Jan 18,29.) Duhovniki niso odgovorili na njegovo vprašanje, toda s tem, kar so rekli, so pokazali svojo vznemirjenost: "Če ta ne bi bil hudodelnik, ne bi ga bili tebi izročili." (Jan 18,30.) Če ti člani Velikega zbora, najuglednejši možje naroda, pripeljejo človeka, za katerega menijo, da si je zaslužil smrt, ali je potem še potrebno, da sprašuješ po obtožbi proti njemu? Na ta način so upali Pilata prepričati o svoji lastni pomembnosti in ga tako pripraviti, da brez nadaljnjih formalnosti ustreže njihovi želji. Prizadevali so se za hitro potrditev njihove obsodbe, kajti vedeli so, da bi lahko ljudje, ki so bili priče Kristusovih čudežev, pripovedovali nekaj, kar se bistveno razlikuje od njihovih sedaj znova nanizanih izmišljotin.

Duhovniki so menili, da bodo lahko s pomočjo slabotnega in neodločnega Pilata brez težav uresničili svoje namere. Doslej je brez premišljanja podpisoval smrtne obsodbe ter s tem izročal smrti ljudi, za katere so vedeli, da si ne zaslužijo takšne kazni. Življenje zapornika zanj ni imelo/724/ velike vrednosti; ali je bil kdo kriv ali nedolžen, ni imelo zanj posebnega pomena. Zato so duhovniki upali, da bo Pilat tudi sedaj Jezusu brez zaslišanja prisodil smrtno kazen. To so zahtevali kot poseben izraz naklonjenosti za njihov veliki ljudski praznik.

Pilat pa je na zaporniku videl nekaj, kar ga je zadrževalo pred tem. Ni si upal tega storiti. Sprevidel pa je tudi namere duhovnikov. Spomnil se je, da je ta Jezus pred kratkim obudil moža po imenu Lazar, ki je bil mrtev že štiri dni. Zato se je odločil najprej ugotoviti, česa ga obtožujejo in ali se ta obtožba lahko dokaže, preden bo podpisal obsodbo.

Če je vaša obsodba pravična, je rekel, zakaj ste tega moža pripeljali še k meni? "Vzemite ga vi in sodite ga po svoji postavi." (Jan 18,31.) Tako primorani so duhovniki lahko samo odgovorili, da so ga že obsodili, njihova obsodba pa mora dobiti še Pilatovo potrditev, da bi bila pravomočna. "Kako se glasi vaša obsodba?" jih je vprašal Pilat. Nato so mu odgovorili, da so ga obsodili na smrt, vendar jim po zakonu ni dovoljeno izvršiti smrtne kazni. Prosili so ga, naj na njihovo besedo prizna Kristusovo krivdo in potrdi njihovo obsodbo. Odgovornost za to pa bodo prevzeli nase.

Pilat sicer ni bil niti pravičen niti vesten sodnik. Čeprav je bil še tako moralno slab, vendar ni hotel izpolniti te zahteve. Jezusa ni hotel obsoditi, dokler ne bo proti njemu podana obtožba.

Duhovniki so se znašli v zadregi. Spoznali so, da morajo svojo hinavščino še spretneje prikriti. Nikakor niso smeli dovoliti videza, da je bil Kristus prijet zaradi verskih razlogov. Ko bi to povedali za vzrok, zadeva za Pilata ne bi bila pomembna. Vse morajo prikazati tako, kakor da se je Jezus pregrešil proti splošnim zakonom, kajti šele potem bi bil lahko obsojen kot politični hudodelec. Vstaje in upori proti rimski oblasti so bile pri Judih neprestane. V takih primerih so Rimljani ravnali zelo strogo in so bili neprestano na preži, da bi vsako vstajo zadušiti v kali.

Le nekaj dni pred tem so farizeji poskušali Kristusu postaviti past z vprašanjem: "Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne?" (Luk 20,22.) On pa je spregledal njihovo hinavščino. Navzoči Rimljani so videli jasen neuspeh v prizadevanju zarotnikov in njihovo nejevoljo, ko jim je dejal: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega." (Luk 20,25.)

Sedaj so duhovniki hoteli prikazati, da je Kristus pri tej priložnosti/725/ učil to, za kar so upali, da bo učil. V svojem obupu so poklicali na pomoč lažnive priče, da so ga tožili, govoreč: "Tega smo našli, da odvrača naš narod in brani cesarju davek dajati, in pravi, da je on Kristus kralj." (Luk 23,2.) To so bile tri obtožbe, a vse tri neutemeljene. Duhovniki so to vedeli, toda bili so pripravljeni krivo priseči, samo da bi dosegli svoj cilj.

Pilat pa je spregledal njihov namen. Ni verjel, da se je zapornik zarotil proti vladi. Njegov krotek in ponižen videz se sploh ni ujemal z obtožbo. Pilat je bil prepričan, da gre za nizkotno zaroto, da bi uničili nedolžnega človeka, ki je bil napoti judovskim dostojanstvenikom. Obrnil se je k Jezusu in ga vprašal: "Si ti kralj Judov?" Zveličar pa je odgovoril: "Ti praviš." (Mat 27,11.) Pri teh besedah se je njegov obraz razsvetlil, kakor da ga je obsijal sončni žarek.

Ko so Kajfa in njegovi spremljevalci slišali ta odgovor, so Pilata poklicali za pričo, da je Jezus priznal zločin, zaradi katerega so ga obtožili. Med glasnimi vzkliki so duhovniki, pismouki in poglavarji zahtevali smrtno obsodbo. Tem vzklikom se je pridružila drhal, in tako je nastalo oglušujoče vpitje. To je Pilata zmedlo. Ko je videl, da Jezus ne ugovarja tožnikom, mu je rekel: "Ne odgovarjaš li ničesar? Glej, kolikih reči te tožijo. Ali Jezus mu ni nič več odgovoril." (Mar 15,4.5.)

Kristus, ki je stal za Pilatom....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus, ki je stal za Pilatom in so ga lahko videli vsi v sodni dvorani, je slišal sramotenje, ampak z nobeno besedo ni odgovoril na vse te lažne obtožbe. Njegova celotna drža je pričala, da se je zavedal svoje nedolžnosti. Mirno je stal pred navali razvnetenega besa, ki so butali proti njemu. Kazalo je, kakor da se silni valovi besa dvigujejo vse više in više kakor valovi razburkanega oceana in se razbijajo okrog njega, vendar se ga ne dotaknejo. Stal je molče, toda njegov molk je bil zelo zgovoren. Bil je kakor luč, ki sveti iz notranjosti v človekovo zunanjost.

Pilat se je čudil Jezusovemu vedenju. "Ali ta Mož ne posveča pozornosti poteku preiskave, ker si noče rešiti življenja?" se je spraševal. Ko je opazoval Jezusa, ki je brez upiranja prenašal zasmehovanje in žalitve, je čutil, da ne more biti tako krivičen in brezbožen, kakor ti hrupni duhovniki. V upanju, da bo od njega zvedel resnico in se hkrati izognil uporu množice, je poklical Jezusa na stran in ga vprašal še enkrat: "Si ti kralj Judov?" (Jan 18,33.)

Jezus ni naravnost odgovoril na to vprašanje. Vedel je, da na Pilata deluje Sveti Duh,/726/ zato mu je dal priložnost, da bi izrazil svoje prepričanje. Vprašal ga je: "Praviš li to sam od sebe, ali so ti drugi rekli o meni?" (Jan 18,34.) Z drugimi besedami: Ali so spodbudile to Pilatovo vprašanje obtožbe duhovnikov ali želja, da bi dobil luč od Kristusa? Pilat je razumel pomen Kristusovega vprašanja, toda v njegovem srcu se je pojavil ponos. Ni hotel priznati svojega notranjega prepričanja. Rekel je: "Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in višji duhovniki so te meni izročili, kaj si storil?" (Jan 18,35.)

Pilatova zlata priložnost je šla mimo. Vendar ga Jezus ni pustil brez nadaljnje luči. Medtem ko ni naravnost odgovoril na Pilatovo vprašanje, mu je jasno razložil svoje poslanstvo. Tako je Pilatu dal jasno razumeti, da si ni prizadeval za pozemski prestol.

Dejal je: "Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa moje kraljestvo ni odtod. Tedaj mu reče Pilat: Torej kralj si ti? Jezus odgovori: Ti praviš, da sem jaz kralj. Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico. Vsak, kdor je od resnice, posluša moj glas." (Jan 18,36.37.)

Kristus je s tem potrdil, da je njegova beseda ključ, ki odklepa skrivnost vsem, ki so ga pripravljeni sprejeti. Razvija lastno notranjo moč, in samo tako je možno pojasniti skrivnost, da se je kraljestvo resnice lahko tako zelo razširilo. Pilatu je želel pojasniti, da se lahko njegova popačena narava obnovi samo, če bo Božjo resnico sprejel in si jo prilastil.

Pilat je želel spoznati resnico. Njegov um je bil zmeden. Željno se je oklepal Zveličarjevih besed. Njegovo srce je hrepenelo spoznati, kaj je pravzaprav resnica in kako bi jo lahko dosegel. Zato je vprašal: "Kaj je resnica?" (Jan 18,38.) Ampak na odgovor ni več počakal. Zunanji hrup ga je spomnil na obveznosti te ure, kajti duhovniki so silovito zahtevali takojšnjo odločitev. Zato je odšel ven k Judom in jim pojasnil s poudarkom: "Jaz ne vidim nobene krivice na njem." (Jan 18,38.)

Te besede poganskega sodnika so bile huda obtožba zahrbtnosti in hinavščine izraelskih poglavarjev, ki so tožili Zveličarja. Ko so duhovniki in starešine slišali Pilatove besede, njihova jeza in razočaranje nista poznala meja. Dolgo so kovali načrte in čakali na takšno priložnost. Ko so sedaj spoznali možnost za Jezusovo osvoboditev, bi ga bili najraje raztrgali na koščke. Pilata so glasno obtoževali in mu grozili, da ga bodo tožili rimski oblasti./727/ Očitali so mu, da ni hotel obsoditi Jezusa, ki se je po njihovi trditvi uprl cesarju.

Vznemirjeni glasovi so postajali vse glasnejši in zatrjevali, da je Jezusov uporniški vpliv znan po vsej deželi. Duhovniki so vpili: "Ljudstvo hujska, učeč po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, do sem." (Luk 23,5.)

Dotlej Pilat ni nameraval Jezusa obsoditi. Vedel je namreč, da so ga Judje obtožili zaradi sovraštva in predsodkov. Poznal je svojo dolžnost. Pravičnost je zahtevala, da Kristusa takoj zopet izpusti, Pilat pa se je bal ljudske nejevolje. Če jim ne bo hotel izročiti Jezusa, se bo množica uprla, tega pa se je bal. Ko je slišal, da je Kristus iz Galileje, se je odločil, da ga bo poslal k Herodu, upravitelju te pokrajine. Ta se je tedaj zadrževal v Jeruzalemu. Menil je, da bo na ta način zvrnil odgovornost za sodno obravnavo s sebe na Heroda. Hkrati pa je v tem videl dobro priložnost, da zgladi neki stari prepir med seboj in Herodom. Tako se je tudi zgodilo. Oba vladarja sta po zasliševanju Zveličarja sklenila prijateljstvo.

Pilat je Jezusa zopet izročil vojakom, da so ga med posmehovanjem in zasramovanjem drhali naglo odpeljali v Herodovo sodno dvorano. "Ko pa Herod ugleda Jezusa, se zelo razveseli." (Luk 23,8.) Še nikoli se ni srečal z Zveličarjem, zato "ga je že davno želel videti, ker je slišal o njem, in nadejal se je, da bo videl kakšen čudež". (Luk 23,8.) Ta Herod si je omadeževal roke s krvjo Janeza Krstnika. Ko je prvič slišal za Jezusa, je zgrožen dejal: "Janez, ki sem ga jaz dal obglaviti,/728/ je vstal. Zato delujejo čudežne moči v njem." (Mar 6,16; Mat 14,2.) Vendar je želel Jezusa videti. Sedaj se mu je ponudila priložnost, da reši življenje tega preroka. Upal je, da bo za vedno pregnal iz svojega spomina krvavo glavo, ki so mu jo prinesli v posodi. Poleg tega pa je hotel zadovoljiti tudi svojo radovednost. Menil je tudi, da bo Kristus naredil vse, kar bo zahteval od njega, če mu bo dana kakšna možnost za osvoboditev.

Velika skupina duhovnikov i...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Velika skupina duhovnikov in starešin je Kristusa spremljala k Herodu. Ko so Zveličarja pripeljali v palačo, so ga ti dostojanstveniki obtoževali z vznemirjenimi glasovi. Toda Herod se ni oziral na njihove obtožbe. Ukazal je tišino, ker je sam hotel izprašati Kristusa; ukazal je, naj ga razvežejo. Hkrati pa je njegovim sovražnikom očital, da so grobo ravnali z njim. Poln sočutja je opazoval mirni obraz Odrešenika sveta in v njem videl samo modrost in čistost. Kakor Pilat je bil tudi sam zadovoljen, da so Kristusa obtožili naklepno in iz zavisti.

Herod je Kristusu zastavil številna vprašanja, Zveličar pa je ostal tih. Po kraljevem naročilu so pripeljali bolne in slabotne, Kristusu pa so ukazali, naj svoje trditve dokaže s čudežem. Herod mu je rekel: Ljudje govorijo, da lahko ozdraviš bolne. Zelo rad bi videl, da tvoja razvpita slava ne temelji na laži. Jezus mu ni ničesar odgovoril, zato je Herod še naprej poskušal Jezusa prisiliti. Če lahko za druge delaš čudeže, potem ga naredi sedaj sebi v prid; to ti bo pomagalo. Spet je zaukazal: Pokaži nam z znamenji, da imaš moč, ki ti jo pripisujejo. Toda zdelo se je, kakor da Kristus ničesar ne sliši in ne vidi. Božji Sin je postal človek, zato se je moral vesti, kakor se ljudje vedejo v takšnih okoliščinah. Ni hotel narediti čudeža, da bi se izognil bolečinam in ponižanju, ki jih morajo zdržati ljudje v podobnih razmerah.

Herod je Kristusu obljubil celo prostost, če bo pred njim naredil kakšen čudež. Kristusovi tožniki so videli s svojimi očmi mogočna dejanja narejena z njegovo močjo. Slišali so, kako je ukazal grobovom, naj izročijo mrtve. Videli so mrtve, da so ubogali njegov glas in prišli ven. Prevzel jih je strah, da bi sedaj naredil kakšen čudež. Kajti ničesar se niso bali bolj kakor razodetja njegove moči. Takšen dokaz moči bi zadal smrtni udarec njihovim načrtom/729/ in jih morda stal tudi življenje. Duhovniki in poglavarji so zelo zaskrbljeni znova začeli obtoževati Jezusa. Glasno so vpili: On je izdajalec, bogokletnik! Svoje čudeže dela z močjo Belzebuba, kneza Hudobnega. V dvorani je zavladala zmešnjava; vpili so drug čez drugega.

Herodova vest je bila sedaj veliko manj občutljiva kakor takrat, ko je trepetal ob Herodiadini prošnji za glavo Janeza Krstnika. Nekaj časa ga je močno mučila slaba vest zaradi tistega strašnega dejanja, toda zaradi njegovega razuzdanega življenja je vse bolj otopel njegov čut za moralo. Sedaj je bilo njegovo srce tako zakrknjeno, da se je lahko celo hvalil s kaznijo, ki jo je dosodil Janezu, ker si ga je upal karati. Jezusu je pretil in mu ponavljal, da ima moč ga osvoboditi ali obsoditi. Toda Jezus z ničimer ni pokazal, da je slišal eno samo besedo.

Ta molčečnost je Heroda razjezila. Kazalo je namreč, da se sploh ne meni za njegovo oblast. Za domišljavega in hvalisavega kralja bi bila odkrita graja manj žaljiva kakor takšno neupoštevanje. Zopet je jezno pretil Jezusu - On pa je mirno vztrajno molčal.

Kristusovo poslanstvo na tem svetu ni bilo zadovoljevati nečimrno radovednost. Prišel je zdravit ranjena srca. Če bi bil lahko izgovoril kakšno besedo, da bi ozdravil rane grešnih ljudi, potem zagotovo ne bi molčal. Ampak ničesar ni imel povedati njim, ki bi resnico poteptali s svojimi nesvetimi nogami.

Gotovo bi Kristus lahko Herodu povedal marsikaj, kar bi notranje zakrknjenemu kralju šlo skozi ušesa. Če bi kralju razodel krivičnosti njegovega življenja in grozoto kazni, ki se mu je približevala, bi ga prežela strah in trepet. Toda Kristusov molk je bila najhujša graja, ki jo je v tem primeru lahko podal. Herod je zavrgel resnico, ki mu jo je povedal največji od prerokov, in zato ni bil vreden nobenega sporočila več. Veličastvo nebes ni imelo zanj niti ene besede več. Ušesa, ki so bila stalno odprta za človeško trpljenje, niso poslušala Herodovih ukazov. Oči, ki so bile polne sočutne ljubezni stalno obrnjene k spokorjenemu grešniku, niso imele pogleda za Heroda. Ustnice, ki so oznanjale najveličastnejše resnice in, nežno proseč, molile za najbolj grešne in najgloblje padle, so ostale zaprte za ošabnega kralja, ki ni čutil potrebe po Zveličarju.

Herodov obraz je zaradi jeze potemnel. Obrnil se je k množici/730/ in z vznemirjenim glasom obtožil Jezusa kot sleparja. Potem pa je rekel Kristusu: Če nočeš dokazati svojih trditev, te bom izročil vojakom in ljudstvu, morda te bodo ti pripravili do govorjenja. Če si goljuf, potem je smrt iz njihovih rok edina obsodba, ki si si jo zaslužil; če pa si Božji Sin, potem se reši tako, da narediš čudež.

Komaj je izgovoril te besede, se je drhal zagnala proti Kristusu. Množica se je vrgla na plen kakor divje zveri. Jezusa so vlekli sem ter tja, a tudi Herod se je pridružil drhali, da bi ponižal Božjega Sina. Če ne bi bili ukrepali rimski vojaki in odgnali divje množice, bi Zveličarja razkosali.

"Herod pa, ko ga je zasramotil s svojimi vojaki in se mu nasmejal, mu obleče sijajno obleko ter ga pošlje nazaj k Pilatu." (Luk 23,11.) Rimski vojaki so se pridružili temu mučenju. Vse, kar so si lahko izmislili ti pokvarjeni in hudobni vojaki ob podpori Heroda in judovskih dostojanstvenikov, so nakopičili na Zveličarja. Vendar pa ga niti za trenutek ni zapustila božanska potrpežljivost.

Kristusovi preganjalci so poskušali presoditi njegov značaj po svojem; prikazali so ga prav tako podlega, kakor so bili sami. Za prizorom, ki so ga videli tedaj, pa so mnogi videli drugačnega; namreč prizor, ki ga bodo nekoč zagledali v vsej njegovi slavi. Nekateri med množico so začeli trepetati v Kristusovi navzočnosti. Medtem ko se je groba drhal zasmehujoč klanjala pred njim, so se nekateri, ki so prišli z enakim namenom, obrnili prestrašeni in tihi. Herod je bil prepričan. Zadnji žarki milostne luči so obsijali njegovo od grehov zakrknjeno srce. Čutil je, da ne gre za navadnega človeka, kajti božanstvo je zasijalo skozi človeško. Medtem ko so Kristusa obdajali zasmehovalci, prešuštniki in morilci, je Herod čutil, da je zagledal Boga na prestolu.

Čeprav je bil Herod še tako ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Čeprav je bil Herod še tako brezčuten, si ni upal potrditi Kristusove obsodbe. Hotel se je rešiti te strašne odgovornosti, zato je Jezusa zopet poslal nazaj v rimsko sodno dvorano.

Pilat je bil razočaran in zelo nejevoljen. Ko so se vrnili Judje s svojim zapornikom, jih je nepotrpežljivo vprašal, kaj naj bi še storil po njihovem mnenju. Spomnil jih je, da je Jezusa že zaslišal, in na njem ni našel nobene krivde. Povedal jim je tudi, da so ga sicer oni obtožili, a da ne morejo dokazati niti ene točke obtožbe. Jezusa je poslal k Herodu, četrtniku Galileje, pripadniku njihovega naroda, toda tudi ta ni našel na njem nič smrti vrednega. Pilat se je odločil: "Kaznoval ga bom torej in izpustil." (Luk 23, 16.)

S tem je Pilat pokazal svojo slabost. Izjavil je, da je Jezus nedolžen,/731/ a vendar ga je bil pripravljen bičati, da bi pomiril njegove tožnike. Bil je pripravljen žrtvovati načela in pravičnost, da bi sklenil poravnavo z drhaljo. S tem pa je spravil samega sebe v neprijeten položaj. Tolpa je zdaj računala z njegovo neodločnostjo, in je zato bolj predrzno zahtevala zapornikovo življenje. Če bi bil Pilat od začetka ostal bolj odločen in ne bi hotel obsoditi človeka, za katerega je ugotovil, da je nedolžen, potem bi bil pretrgal usodno verigo, ki ga je za vse življenje okovala v krivdo in slabo vest. Če bi bil od začetka ravnal, kakor je mislil, da je prav, Judje ne bi postali tako predrzni, da bi mu ukazali, kaj mora narediti. Kristusa bi usmrtili, toda krivda ne bi bremenila Pilata. Sedaj pa je korakoma teptal svojo vest. Ni ravnal pravično in nepristransko, zato se je znašel skoraj nemočen v rokah duhovnikov in poglavarjev. Njegova omahljivost in neodločnost sta ga spravili v pogubo.

Ampak Pilatu niti sedaj ne bi bilo treba ravnati nepremišljeno. Od Boga poslano sporočilo ga je svarilo pred dejanjem, ki ga je nameraval uresničiti. Na Kristusovo molitev je bil k Pilatovi ženi poslan nebeški angel. V sanjah je videla Zveličarja in govorila z njim. Pilatova žena ni bila Judinja. Ko pa je v sanjah gledala Jezusa, ni niti najmanj dvomila o njegovem značaju ali poslanstvu. V njem je spoznala Božjega Kneza. Videla ga je pri zaslišanju v sodni palači. Videla je njegove roke zvezane kakor kakega zločinca. Videla je, kako Herod in njegovi vojaki opravljajo strašno delo. Slišala je z zavistjo in zlobo prežete duhovnike in poglavarje, kako ga noro obtožujejo. Slišala je besede: "Mi imamo postavo in po tej postavi mora umreti." (Jan 19,7.) Videla je tudi, kako ga je Pilat dal bičati potem, ko je izjavil: "Jaz ne vidim nobene krivde na njem." (Jan 18,38.) Slišala je Pilata izgovarjati obsodbo, in videla, kako ga je izročil morilcem. Videla je križ na Golgoti in zemljo ovito s temo, in slišala skrivnosten krik: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Potem je gledala še neki drug prizor. Kristusa je spoznala sedečega na velikem belem oblaku, medtem ko se je zemlja majala sem in tja v vesolju, njegovi ubijalci pa so bežali pred navzočnostjo njegove slave. Zbudila se je s krikom groze in Pilatu nemudoma napisala opozorilo.

Medtem ko je Pilat še omahoval, kaj naj naredi, se je skozi množico prerinil sel in mu izročil ženino pismo, v katerem je pisalo: "Ničesar ne imej opraviti s tem pravičnim, kajti veliko sem pretrpela danes v spanju zavoljo njega." (Mat 27,19.)/732/

Pilat je prebledel. Med seboj nasprotujoča si čustva so ga zmedla. Med njegovim obotavljanjem so duhovniki in poglavarji razvnemali vznemirjenost ljudstva. Pilat je bil prisiljen ukrepati. Tedaj se je spomnil na neko navado, ki bi lahko zagotovila Kristusovo osvoboditev. Navada je bila, da se za praznik pashe izpusti en zapornik, ki ga je lahko izbralo ljudstvo. Ta običaj je izviral iz poganstva; v njem ni bilo niti sence pravičnosti, vendar so ga Judje zelo cenili. V tistem času so Rimljani imeli na smrt obsojenega hudodelca, ki se je imenoval Baraba. Izdajal se je za Mesija. Trdil je, da ima oblast vzpostaviti drugačen red in urediti svet. Pod Satanovim vplivom je trdil, da mu pripada vse, kar si pridobi s krajo in ropom. S Satanovo pomočjo je delal čudovite reči. Med ljudstvom je imel veliko privržencev in zanetil vstajo proti rimski vladi. Pod plaščem verske navdušenosti se je skrival zakrknjen in drzen podlež, nagnjen k uporu in nasilju. S tem ko je Pilat dal ljudstvu možnost izbire med tem možem in nedolžnim Zveličarjem, je hotel spodbuditi njihov čut za pravičnost. Upal je, da bo kljub nasprotovanju duhovnikov in poglavarjev pridobil njihovo sočutje za Jezusa. Zato se je obrnil k množici, rekoč zelo resno: "Katerega hočete, da vam izpustim? Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?" (Mat 27,17.)

Odgovor drhali je bil podoben rjovenju divjih zveri: "Izpusti nam Baraba!" (Luk 23,18.) Vedno glasneje je naraščalo vpitje: Baraba! Baraba! Misleč, da ljudstvo ni razumelo njegovega vprašanja, je Pilat vprašal še enkrat: "Hočete li torej, da vam izpustim kralja Judov?" Toda zopet so vpili: "Ne tega, ampak Baraba." (Jan 18,39.40.) Pilat pa jih je vprašal: "Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?" Razburjena množica je zopet vpila kakor hudobni duhovi. Dejansko so bili med zbranimi sami hudobni duhovi v človeški podobi. Kako bi se potem lahko pričakoval drugačen odgovor kakor: "Križaj ga!" (Mat 27,22.)

Pilat je bil v težavi. Ni si mislil, da bo prišlo tako daleč. Bal se je izročiti nedolžnega človeka najsramotnejši in najkrutejši smrti. Ko se je vpitje malo poleglo, se je obrnil k množici z vprašanjem: "Kaj pa je hudega storil?" (Mat 27,23.) Toda zadeva je šla predaleč, da bi se dalo razpravljati. Množica ni več zahtevala dokaza o Kristusovi nedolžnosti, temveč njegovo obsodbo.

Pilat si ga je še vedno prizadeval rešiti, zato se je še tretjič obrnil na množico: "Kaj pa je ta storil hudega? Ničesar smrti vrednega/733/ nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil." (Luk 23,22.) Toda omemba o izpustitvi je množico razburila še z desetkratno blaznostjo. Vpili so: "Križaj ga! Križaj ga!" (Mar 15,13.14.) Nevihta, ki jo je Pilat sprožil s svojo neodločnostjo, je vse bolj naraščala.

Jezusa, izčrpanega, slabotnega in ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Jezusa, izčrpanega, slabotnega in ranjenega so zgrabili in bičali pred očmi množice. "In vojaki ga odpeljejo noter na dvor, to je v sodno palačo, in skličejo vso trumo. In oblečejo mu škrlatno obleko in spleto krono iz trnja in jo denejo nanj, in ga začno pozdravljati: Zdrav bodi, kralj Judov! In ... pljuvali so nanj, in pripogibali so kolena ter se mu priklanjali." (Mar 15,16-19.) Občasno so kakšne hudobne roke zagrabile trst, ki so mu ga bili dali v roko, in ga tolkli z njim po kroni na njegovi glavi tako, da se je trnje zarilo v sence in je kri kapljala po njegovem obrazu in bradi.

Čudite se, nebesa! In osupni, zemlja! Glejte zatiralce in zatiranca! Pobesnela množica je obkolila Zveličarja sveta. Porog in posmeh sta se mešala s surovimi psovkami bogokletja. Brezčutna drhal je omenjala njegov preprost izvor in njegovo skromno življenje. Posmehovali so se njegovi izjavi, da je Božji Sin. Od ust do ust so krožile prostaške šale in žaljivo roganje.

Sam Satan je vodil kruto drhal, da je neusmiljeno zmerjala Zveličarja. Njegov namen je bil, če bi bilo mogoče, da bi ga izzvali k maščevanju ali ga spodbudili k temu, da bi za svojo osvoboditev naredil čudež in s tem podrl načrt zveličanja. En sam madež na njegovem človeškem življenju, ena sama napaka v njegovi človeški naravi pri prenašanju te strašne preizkušnje bi zadostovala, da bi Božje Jagnje postalo nepopolna daritev, človekovo odrešenje pa spodrsljaj. Ampak ta, ki bi lahko z enim samim ukazom priklical na pomoč nebeške čete, ta, ki bi lahko z razodetjem svojega nebeškega veličastva spravil v beg prestrašeno drhal - se je popolnoma tiho podredil grdim žalitvam in nasilju.

Kristusovi sovražniki so za dokaz njegovega božanstva zahtevali čudež. Ampak dobili so že veliko večje dokaze, kakor pa so jih zahtevali. Kakor krutost njegovih mučiteljev ni razodevala ničesar človeškega več in jih je ponižala do Satanove podobe, tako sta ga njegova krotkost in potrpežljivost povišala nad vse človeško in razodela njegovo sorodnost z Bogom. Njegovo ponižanje je bilo jamstvo za njegovo povišanje. Kaplje krvi smrtnega boja, ki so tekle z njegovih ranjenih senc po licih in bradi, so bile jamstvo za njegovo maziljenje z "oljem veselja" (Heb 1,9.) za našega velikega duhovnika./734/

Satanova jeza je bila velika, ko je videl, da vse proti Zveličarju usmerjene sramotitve niso izsilile iz njegovih ust niti najmanjše pripombe. Čeprav je prevzel človeško naravo, ga je podpirala njegova božanska moč in se v nobenem primeru ni oddaljil od Očetove volje.

Ko je Pilat Jezusa izročil bičanju in zasmehovanju, je menil, da bo s tem prebudil sočutje množice. Upal je, da se bodo odločili, da to kaznovanje zadostuje. Menil je, da bo s tem zadovoljena tudi zloba duhovnikov. Judje pa so s svojo bistroumnostjo videli slabost v takem kaznovanju človeka, ki je bil spoznan za nedolžnega. Vedeli so, da Pilat poskuša zaporniku rešiti življenje, zato so se trdno odločili preprečiti Jezusovo izpustitev. Menili so, da ga je Pilat dal bičati zato, da bi jim naredil uslugo in jih zadovoljil. Če pa si bodo zelo odločno prizadevali za cilj, ga bodo končno tudi dosegli.

Pilat je sedaj ukazal v sodno palačo pripeljati Baraba. Potem je oba zapornika postavil skupaj in z resnim glasom rotil, kazaje na Zveličarja: "Glejte človek! Glej, pripeljem vam ga ven, da spoznate, da ne vidim na njem nobene krivice." (Jan 19,5.4.)

Tam je stal Božji Sin oblečen v sramotilno oblačilo in s trnovo krono. Njegov do pasu gol hrbet je kazal dolge strašne podplutbe, iz katerih je tekla kri. Njegov okrvavljeni obraz je kazal znamenja trpljenja in izčrpanosti; toda še nikoli ni bil videti lepši kakor prav sedaj. Zveličarjev obraz ni bil popačen pred njegovimi sovražniki. Vsaka poteza obraza je izražala nežnost in ravnodušnost ter najnežnejše usmiljenje do svojih krutih sovražnikov. V njegovem obnašanju ni bilo strahopetne slabosti, temveč moč in dostojanstvo dolgega trpljenja. Zapornik ob njem je bil ostro nasprotje. Vsaka poteza Barabovega obraza je razglašala zakrknjenega pretepača, kakršen je bil. Razlika je jasno govorila vsem opazovalcem. Nekateri med njimi so jokali. Ko so opazovali Jezusa, so bila njihova srca polna sočutja. Celo duhovniki in poglavarji so se prepričali, da je to, za kar se je imel.

Rimski vojaki, ki so bili okrog Kristusa, niso bili vsi zakrknjeni. Nekateri so na Kristusovem obrazu resno iskali dokaz, ki bi razodeval zločinski ali nevaren značaj. Tu in tam so s podcenjevanjem ošinili tudi Baraba. Ni bil potreben prodoren oster vid, da bi lahko segel v globino njegove duše. Potem pa so se spet obrnili nanj, ki so mu sodili. Božanskega trpina so opazovali z globokim sočutjem. Njegova tiha ponižnost se je vtisnila vanje/735/ kot podoba, ki nikoli več ne bo izginila, vse dokler ga ne bodo sprejeli za Kristusa ali ga zavrgli in s tem zapečatili svojo usodo.

Pilat je osupnil nad Zveličarjevo potrpežljivostjo brez pritoževanja. Ni dvomil o tem, da bo videz tega Človeka - v nasprotju z Barabom - spodbudil naklonjenost Judov. Toda ni razumel strastnega sovraštva duhovnikov do njega, ki je kot Luč sveta razkrinkal njihovo temo in zmoto. Ti so razjarili drhal. Zato so duhovniki, poglavarji in množica znova začeli vpiti: "Križaj ga! Križaj ga!" Tedaj pa je Pilat zgubil potrpežljivost zaradi njihove nespametne krutosti in obupan vzkliknil: "Vzemite ga vi in križajte; kajti jaz ne vidim nobene krivice na njem." (Jan 19,6.)

Na krutost navajeni rimski namestnik je bil ganjen in imel sočutje s trpečim zapornikom, ki je, obsojen, bičan, s krvavečim čelom in ranjenim hrbtom, celo še sedaj ohranil držo kralja na svojem prestolu. Ampak duhovniki so izjavili: "Mi imamo postavo, in po tej postavi mora umreti, ker je sebe Božjega Sina delal." (Jan 19,7.)

Pilat se je zgrozil. Ni še imel prave predstave o Kristusu in njegovem poslanstvu; toda v njem se je prebudila neka nejasna vera v Boga in bitja, ki so več kakor ljudje. Misel, s katero se je nekoč že ukvarjal, je sedaj dobivala določeno obliko. Spraševal se je, ali je vendar božansko bitje ta, ki stoji pred njim, oblečen v škrlatno oblačilo posmeha in kronan s trnjem.

Znova je odšel v sodno palačo in vprašal Jezusa: "Odkod si ti?" (Jan 19,9.) Jezus pa mu sedaj ni odgovoril. Zveličar je bil odkrito govoril s Pilatom in mu pojasnil svoje poslanstvo kot priče za resnico, ampak Pilat je luč prezrl. Zlorabil je svoj visoki sodniški položaj, s tem ko je žrtvoval zahtevam drhali svoja načela in oblast. Jezus ni imel zanj nadaljnje luči. Besen zaradi Jezusovega molka mu je ošabno rekel:

"Meni ne odgovoriš? Ne veš li, da imam oblast te oprostiti in da imam oblast te križati?" (Jan 19,10.)

Jezus mu je odgovoril: "Ne bi imel nobene oblasti nad menoj, da ti ni dano od zgoraj; zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh." (Jan 19, 11.)

Tako je, kolikor je bilo mogoče, usmiljeni Zveličar sredi svojega največjega trpljenja in bolečin opravičil ravnanje rimskega deželnega namestnika, kateri ga je izročil križanju. Kakšen prizor, ki naj bi bil za vse čase izročen prihodnjim rodovom! Kako razsvetljuje značaj njega, ki je sodnik vsega sveta!/736/

Jezus je dejal: "Zato ima tisti..


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!