BINKOŠTI

Jezus se prikaže apostolom
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Jn 20,19-23

V MOČI SVETEGA DUHA
    Prve binkošti in danes! Je mogoča kakšna primerjava? Pred dva tisoč leti so apostoli bili vsi iz sebe ob prihodu Svetega Duha. Vse, kar je bilo staro, strah, različni pomisleki, kaj bodo rekli prijatelji, vse to so pustili za seboj in pogumno začeli oznanjati novo vero. Ob sodobnih binkoštih, ob birmi, pa mnogi poberejo šila in kopita ter odidejo v svet navidezne resničnosti, ki jih bo posrkal vase, da od krščanstva ne bo ostalo nič. Kaj so binkošti za nas? Praznik globoke povezanosti med Bogom in človekom, kar je prerok Jeremija opredelil kot novo zavezo, ko se Bog povezuje s človekom v globini človekovega srca. Ko smo najbližje samemu sebi, smo tudi najbližje Bogu. Biti blizu sebi, drugim in Bogu je sicer naporno delo, vendar edino pravo delo, ki nam odpira neizčrpne zaklade Božje ljubezni. Bog nas je najprej ljubil, zato smo mi sposobni sprejemati samega sebe in ljubiti Boga ter druge ljudi, tudi sovražnike.
    Berilo iz Apostolskih del (2,1-11) nam prikaže veličino dogodka, ki se je zgodil na binkoštni praznik. Apostoli so pričakovali prve binkošti v molitvi. Ko so bili eno med seboj in z Bogom, so bili napolnjeni s Svetim Duhom, ki jim je dajal moč, da so govorili v različnih jezikih, da so jih vsi razumeli. Takšna je Božja ljubezen: Bog ne dela razlike in njegova ljubezen ne pozna meja. Prihod Svetega Duha je treba pričakovati v notranji zbranosti, v molitvi in pripravljenosti narediti vse, kar Bog želi. Binkošti so vedno povezane s poslanstvom: Bog pošilja svojega Duha tistim, ki bodo priče Božjega kraljestva v svetu. Priča ne odhaja v svet v svojem imenu, ampak v imenu tistega, ki jo je poslal. Pustimo se voditi Jezusu Kristusu, da se bomo tudi mi izogibali vsemu, kar prinaša razdeljenost, razdor in nemir v človeška srca.
    Apostol Pavel je pisal v 1. pismu Korinčanom (12,3-7.12-13) naj se ne bojijo različnosti darov, kajti Bog je tisti, ki vse združuje med seboj. Svetega Duha smo prejeli že s krstom, pri birmi gre bolj za osebno sprejetje vseh odgovornosti, ki so s tem povezane. Ker imamo različne talente in duhovne darove, ne moremo govoriti o nekem splošnem poslanstvu, ki ga prejmemo z birmo. Vsak prihod Svetega Duha je oseben in poslanstvo točno določeno za vsakega posameznika. Hvala Bogu, da na zemlji nismo vsi enaki, z enakimi potrebami. To bi bil velik dolgčas. Pomembna pa je vera v Boga, ki je eden in edini, kajti vsi smo udje enega in istega telesa. Zato bodimo veseli, da nas ima Bog tako rad in nam zaupa, kljub našim nezvestobam.
    V evangeliju po Janezu (20,19-23) vstali Jezus pozdravi tiste, ki se jim bo prikazoval in jih pripravljal na poslanstvo, z besedami »Mir vam bodi!« Vsakdo, ki je poslan, prejme najprej notranji mir in moč, da bo sposoben iti v svet in biti priča Božje ljubezni. Preden je Jezus odšel k Očetu, je svojim učencem izročil poslanstvo: »Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite so jim odpuščeni.« To poslanstvo se širi iz roda v rod. Tudi dandanes nas duhovnik pričakuje v spovednici, da bi nam v Jezusovem imenu dal odvezo in nam s tem odprl novo prihodnost. Blagor tistim, ki cenijo ta zakrament. Vendar pa na pot nismo poslani kot nebogljeni šolarčki, ampak kot močni, ker je Bog z nami vse dni do konca sveta. Sveti Duh, ki smo ga prejeli, nas vodi, umerja in nam daje moč, če smo pripravljeni v globinah svojega srca sodelovati z njim in se odpreti za Božjo milost. Le tako zmoremo kot kristjani oznanjati Božje veličine vsem ljudem in skrbeti za uboge, v katerih je Kristus na poseben način navzoč. Papež sv. Janez XXIII. je v svojem dnevniku zapisal: »Človek ni nikoli tako velik, kot takrat, ko je na kolenih. Ni znanje resnični vrhunec veličine in slave, temveč spoznanje nas samih, našega niča pred Bogom in zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni, tudi če dosežemo višino velikanov.« Naj nam Bog pomaga, da bomo znali in zmogli v moči Svetega Duha presojati znamenja časa in vselej ravnati v skladu z Božjo voljo in tako spolniti svoje krščansko poslanstvo, ne glede na ugodnost ali neugodnost razmer v družbi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA TROJICA

Jezus in Nikodem
Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega.
Jn 3, 16-18

BOG JE LJUBEZEN
    Kdo pozna Boga? Težko vprašanje, na katerega nam nihče ne more dati zadovoljiv odgovor. Bog je skrivnost in bo v času našega zemeljskega življenja ostal skrivnost. Res se moramo truditi, da bi ga spoznali, a to ni niti najpomembnejše. Bolj važno je, da odkrijemo, kako Bog posega v naše življenje in kako na vsakem koraku čutimo njegovo ljubezen. Bog je ljubezen in naš odgovor na njegovo ljubezen je, da Boga vzljubimo z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Boga pozna, kdor odkriva njegovo voljo in jo vsak dan izpolni.
    Kaj pomeni sprejeti in živeti po Božjih zapovedih? To pomeni, da nas je Bog sprejel in nas posvetil, da lahko hodimo skozi življenje kot ponosni in pokončni kristjani. V Drugi Mojzesovi knjigi (34,4-6.8-9) Mojzes ugotavlja, da je ljudstvo trdovratno, zato prosi Boga, ki je dober in milostljiv, da hodi sredi med njimi, jim odpusti in jih vzame za svojo lastnino. Kdor najde milost v Božjih očeh, je našel pravi izvir za zadovoljno in srečno življenje.
    Tudi apostol Pavel nas v 2. pismu Korinčanom (13,11-13) spodbuja, naj se veselimo, spodbujamo drug drugega, naj bomo čim bolj enotni v mislih in živimo v miru. Le tako bo Bog ljubezni in miru z nami. Smemo se veseliti, ker je naš Bog z nami. Bog je ljubeč in milostljiv, samo človek ga mora sprejeti in se spreobrniti. Bog je namreč blizu vsem, ki so preprostega in čistega srca. Prvi kristjani so se pozdravljali s »svetim poljubom« in izpovedjo: »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha«. S to isto vero v troedinega Boga se kristjani še danes pozdravljamo na začetku evharistične daritve. V takšnem pozdravu izražamo vero v občestvo življenja ljubezni, ki je Bog, v katerega se tudi sami vračamo po svetem krstu in drugih zakramentih.
    V evangeliju po Janezu (3,16-18) Jezus spregovori Nikodemu o Božji ljubezni. Kako se je pokazala Božja ljubezen? »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« In kakšen bo naš odgovor? To ljubezen je treba širiti naprej. Sv. Avguštin je v svojem tuhtanju o Sveti Trojici izrekel zanimivo vodilo: »Vidiš Trojico, če vidiš ljubezen.« Da, ljubezen naj bi bila tista »sled«, po kateri naj bi se bližali Izviru. Potem ko se je Bog ljubezni vtkal v svet in zgodovino, da bi nas osvobodil sebičnosti, greha in smrti, človek lahko sprejme ta izziv in v njegovi luči končno osmisli sebe, družino, družbo in druge oblike ustvarjalnega sožitja; na povsem enkraten način pa tudi Cerkev. »V spoznanju tvojega bitja, večni Bog, bom spoznala svoje bitje,« je dejala sv. Katarina Sienska. Kakšen je Bog mojega življenja? Skrivnost razodetega Boga ljubezni, občestva Očeta, Sina in Duha osvetljuje, osmišlja in hrani človeka, posebej znotraj občestva Cerkve. Poleg vseh struktur hierarhičnosti, norm in konkretnih ureditev je Cerkev podoba, »ikona Svete Trojice«, ker v njej utripa isto Božje življenje. V smislu Pavlovega priporočila Korinčanom, ki jih je pozdravil s svetim poljubom in dejal: »Bodite istih misli, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami« (2 Kor 13,11).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

12. NEDELJA MED LETOM

Neustrašeno in odkrito govorite
    Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah! Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti. Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In ne eden izmed njih ne pade na tla brez (volje) vašega Očeta. Vam pa so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več ko mnogo vrabcev ste vredni vi. Vsakega torej, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.
Mt 10,26-33

NE BOJMO SE
    Človek se zanaša na ljudi in zato ostaja velikokrat razočaran. Človek je nezanesljiv, ker pogosto išče le svoje koristi in mu za bližnjega največkrat ni mar. Kako bi si sicer lahko razložili takšne razlike med peščico bogatašev in veliko večino ljudi, ki nimajo niti za preživetje! Naša moč in opora pa je naš Bog, ki je hotel biti solidaren z vsakim človekom, ki je sprejemal grešnike in zavržene ter jim podarjal mir srca. Večje sreče nam ne more zagotoviti nihče drug. Argentinski pisatelj J. L. Borges je svoj poklic opredelil takole: »Križajo me in jaz moram biti kri in žeblji. V roke so mi dali kelih in jaz naj bi bil grenka, opojna pijača. Varajo me in jaz naj bi bil njihova laž. Vseeno pa moram pohvaliti vsak dan in se vedno zahvaljevati, kajti vse, kar biva, je moja hrana in moja tolažba.« Tako bi lahko opisali apostole in vse kristjane: za druge moramo postati vse in se popolnoma razdati. Samo tako bo krščanstvo pridobilo nazaj tisto moč, ki jo je imelo pri Kristusovem odhodu s tega sveta.
    Med ljudmi je veliko tekmovalnosti, nevoščljivosti in škodoželjnosti. Marsikdo ne prenese, da bi bil njegov sosed v kakšni prednosti. Tako je bilo v času preroka Jeremija in nič drugače ni danes. Prerok Jeremija (20,10-13) je na svoji koži doživel, kako je pričevanje povezano s preganjanji, zavračanjem in trpljenjem. Kljub temu je vedel, da mora vztrajati do konca, sicer se ne bo mogla razodeti Božja modrost: sami nismo nič, z Bogom pa smo sposobni prestavljati gore. Zato se moramo, tako kakor prerok, zanašati le na Boga, na njegovo usmiljenje in ljubezen. Bodimo veseli, Bogu predani kristjani, slavimo ga in se mu nenehno zahvaljujmo, da nam daje vse, kar smo in kar imamo; vse je dar njegove ljubezni.
    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (5,12-15) spomni, da smo po Adamovem grehu vsi podvrženi grehu in smrti, ki ji nihče ne more uiti. Moral je priti Bog kot naš odrešenik, da je presekal to človekovo usodno določenost in prenovil človeka v krstni kopeli. Odslej nismo več sužnji greha, ker nas je Božja milost dvignila in prenovila v Božje otroke. Zato smemo Boga klicati za Očeta, ki nas sprejema, nam odpušča in odpira resnično prihodnost, ki se ne konča, ampak se nadaljuje v večnosti. Ne zanašajmo se le na svoja dela, ampak bolj na vero v Jezusa Kristusa. Po njem smo prejeli milost, ki nas osvobaja.
    Koga bi se morali bati in pred kom bi morali trepetati? Pred človekom, ki bi lahko uničil naše telo? V evangeliju po Mateju (10,26-33) nam Jezus polaga na srce, naj se ne bojimo tistih, ki lahko umorijo telo, duše pa ne morejo pogubiti. Bati se moramo tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel. Telesna smrt ni nič v primerjavi z duhovno smrtjo. Zato se oklepajmo evangelija, ki je Resnica, in hodimo za njim, ki je naš Bog in odrešenik. On daje naši duši mir, ki ga svet ne more dati. Zato se zanašajmo na Jezusa in pričujmo zanj z doslednim in odgovornim življenjem. Evangelij nam kaže smer, ki nas varno vodi na poti k Očetu. Če se bomo trudili, da se držimo Jezusovega nauka, zagotovo ne bomo zgrešili poti. Sodobni svet nam na različne načine želi zamegliti pogled, da bi izgubili cilj in se potopili v miselnost, ki ne priznava Boga kot tistega, ki daje moč in skrbi za nas. Zato bodimo previdni, da ne zapademo toku javnega mnenja, ki na splošno zavrača Boga. Veliki mistik Thomas Merton je zapisal: »Največja slaba stran je, da smo vse preveč nagnjeni k temu, da pritrjujemo napačni rešitvi življenjskih vprašanj s strani drugih. Neka naravna lenoba nas nagiblje k temu, da sprejmemo najlažje rešitve – tiste, ki so pogosto med našimi prijatelji. Zaradi tega optimistični pogled na življenje ni nujno nekaj krepostnega.« Naj nam Bog pomaga, da si bomo postavljali prava vprašanja in vedno iskali Božjo voljo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

PETER IN PAVEL

Jezus obljubi Petru najvišjo oblast
    Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
Mt 16,13-19

STEBRA VERE
    Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo »apostol narodov«, ker je bil po posebni Božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Vsak na svoj način sta bila glavna stebra prve Cerkve. Prvi je bil Jezusov učenec, drugi pa je iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar in goreč oznanjevalec Jezusovega evangelija. Obema pa je skupno, da sta zadnje obdobje preživela v Rimu in oba zaradi evangelija pretrpela mučeništvo. Oba sta danes postavljena za zgled novim oznanjevalcem – škofje na ta praznik posvečujejo nove duhovnike – in vsem nam, da bi bili zares povsod, kjer smo, pravi Kristusovi pričevalci, ne le v besedah, ampak predvsem v dejanjih.
    Pregovor pravi, da človek obrača, Bog pa obrne. Iz Apostolskih del (12,1-11) je razvidno, da je bila prva Cerkev v veliko spotiko vsem oblastnikom, na vse načine so si prizadevali, da bi jo uničili, a jim ni uspelo. Prvim kristjanom ni bilo treba razlagati dogodkov velikonočnega tridnevja. Mnogi so bili zraven in so verovali v Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Jezus Kristus je bil za njih začetek in konec vsega, zato jih nobena oblast ni mogla zlomiti. Ker je bila vera živa in neomajna, so se dogajali tudi čudeži, ki so še dodatno krepili vero. Ko so hoteli umoriti Petra, kot poroča odlomek iz Apostolskih del, ga Gospodov angel reši iz ječe. Peter se ni takoj zavedal veličine dogodka. Šele ko je bil izven zapora, se je zavedel, da ga je rešila mogočna Gospodova roka. Kako pa je z našo gorečnostjo? Nas je Jezus prepričal, ali pa se obotavljamo, na katero stran bi se postavili? Šele, ko se postavimo na pravo stran, je lahko z nami Gospodov angel, ki nas bo vodil.
    Apostol Pavel nam v 2. pismu Timoteju (4,6-8,17-18) pravi: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev.« Kaj pričakuje Bog od kristjanov tretjega tisočletja? Jasnost v mislih in besedah, doslednost v dejanjih in neomajno upanje v izpolnitev Božjih načrtov. Samo tisti, ki so goreči in dosledni do konca, lahko upajo, da bodo prejeli venec pravičnosti. Naj nas Jezus vodi po pravi poti, da bomo tudi mi dosegli večno veselje pri njem.
    V evangeliju po Mateju (16,13-19) Jezus postavi svojim učencem pomembno vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Pojavljajo se razni odgovori, vsakdo pa v njem vidi, da je poseben človek, morda celo kdo izmed prerokov. Nato jim postavi bistveno vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To je nekoliko težje vprašanje, vendar Peter takoj izpove svojo vero: »Ti si Mesija, Sin živega Boga!« Podobno Jezus sprašuje nas: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Odgovor na to vprašanje zagotovo ni lahek. Lažje je govoriti o mnenjih ljudi, kot pa se osebno opredeliti zanj. Pa vendar samo osebna odločitev zanj lahko poživi našo vero in okrepi ljubezen do Gospoda. Se zavedam, da Jezus živi tudi danes in da tudi danes deluje v svetu in nas nagovarja? To zmorem samo, če tako kot Peter priznam njegovo božanskost. Brez moje privolitve ni dejanj, niti dialoga, zato se zdi, kot da Bog ne obstaja. Če pa se mu odprem in ga priznam za svojega odrešenika ter mu dopustim, da deluje v mojem srcu, se v skladu z njegovo voljo spreminja tudi moje življenje. Papež sv. Janez XXIII. je zapisal: »Kristus je šel na kalvarijo: tam je umrl, vendar je tudi vstal od mrtvih. Pod tem vidikom kristjan spremlja, kar se mu v življenju dogaja: bolečina in smrt, nesreče in nezgode lahko padejo na njegova ramena, ne morejo pa zlomiti njegovega duha.«  Pustimo se voditi Božjemu Duhu, kajti le tako smo na pravi poti, ki nas pelje h končnemu cilju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NEDELJA MED LETOM

Jezus slavi Očeta
    V tistem času je Jezus spregovoril: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče; zakaj tako ti je bilo všeč. Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Mt 11,25-30

MOLITEV NAS POVEZUJE Z BOGOM
    Kakšno je naše zaupanje v Boga? Jezus je bil stalno v stiku s svojim Očetom in ni naredil nobene pomembnejše odločitve, ne da bi se o tem pogovarjal z njim, ki ga je poslal na zemljo. Zaupanje Bogu je začetek odrešenja, kajti narediti moramo ta korak, da se lahko Bog vključi in postane naš odrešenik, brat in prijatelj. Zato je za vsako krščansko skupnost še posebej potrebna vzgoja za molitev. Molitev je namreč povezana s številnimi blagoslovi, ki smo jih deležni. Svetnica Terezija Avilska je zapisala: »Nikoli se ne naveličajmo zahvaljevati se največjemu Kralju in Gospodu, ki nam je pripravil kraljestvo, ki je večno. Kaj so naše majhne bolečine, ki bodo jutri prenehale, proti tisoč radostim, ki nas čakajo na koncu poti.« Zato se je vredno potruditi in vzpostaviti resničen in pristen stik z Gospodom v zaupni in vztrajni molitvi, saj si tako odpiramo vrata v nebesa. Molivci so dar svetu, saj ga s svojim zaupnim odnosom do Boga spreminjajo in posvečujejo. Naj nam ne bo težko stopiti na pot molitve: slavljenja, zahvale in prošnje k našemu nebeškemu Očetu, po vzoru našega odrešenika in brata Jezusa.
    Kako si prestavljamo Kristusa kot kralja? Morda kot mogočnega, z brezhibno postavo, odetega v draga oblačila. Takšni so svetni vladarji, on pa je želel biti vladar, ki je služabnik in vsem streže. Že starozavezni prerok Zaharija (9,9-10) ga opredeljuje kot krotkega, ki jezdi na osliču. Naš Bog ni diktator, ampak služabnik, ki je blizu odrinjenim, zapuščenim in ubogim. Kdor hoče biti njegov prijatelj, ga mora posnemati v njegovi krotkosti in ponižnosti.
    Kakšno je naše življenje? Eni vidijo le materialno blagostanje, drugim več pomeni duhovna stvarnost. Človek ni samo telo, ima tudi dušo. Žal nekateri dajejo prednost le telesu in ga malikujejo, pozabljajo pa na dušo, ki je lačna pozornosti in življenja v skladu z moralnimi normami. Apostol Pavel je Rimljanom (8,9.11-13) pisal, naj ne živijo po mesu, ampak po duhu. To smo sposobni, če imamo Kristusovega duha. Samo duhovni človek je gospodar svojega telesa. Treba je »umreti mesu«, da bomo lažje dajali prednost svoji duhovni rasti.
    Zakaj je Jezus slavil in poveličeval svojega Očeta? Na to nam odgovor evangelij po Mateju (11,25-30). Jezus se veseli v svojem Očetu, da je velike skrivnosti življenja prikril modrim in razumnim ter jih razodel malim. Ubogi, osamljeni in odrinjeni, ki iščejo pri Bogu zadnjo rešitev, občutijo, kako je lahko križ prijeten in breme lahko, ko se zavedamo, da ga ne nosimo sami, ampak je na drugi strani križa vedno Bog.  Jezus nas vabi k sebi, da bi lažje sprejeli svoje omejitve. On nam je s svojim življenjem pokazal, da mu nobena stiska ni tuja, kajti njegovo srce je mehko in krotko. Vabi nas, naj pridemo k njemu, položimo predenj vse svoje skrbi, svoje bolečine, svojo nemoč ter vse, kar nosimo v svojem srcu, predamo njegovi ljubeči skrbi. Želi nam zmanjšati naše breme, nam pomagati nositi težo življenja. To je mogoče le, če smo sposobni ljubiti z njegovo ljubeznijo ter v vsej ponižnosti in preprostosti navezati odnos z Bogom in sočlovekom. Ljudje okoli nas, naši bratje in sestre v Kristusu, so orodje v njegovih rokah, ko pomagajo človeku v stiski. Ali sem dovolj ponižen in preprost, da me more Bog uporabiti za svoje orodje? Odgovor na to lahko dobim le v globinah svojega srca, ko sem dovolil Bogu, da je vanj posijala njegova milost. Martin Luther King, borec za pravice črncev, je zapisal: »Naj se zgodi karkoli. Bog je mogočen! Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča moč. To je Bog. Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spremeni včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in slednjič v žareči jutrišnji dan večnosti.« Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s ponižnim in preprostim srcem pripravljeni spreti milost, ki nam jo želi podariti. Naj naša molitev, iskren pogovor z Bogom, spreminja svet in vanj prinaša svetlobo Božje ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NEDELJA MED LETOM

Prilika o sejavcu
    In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal, je nekaj semena padlo na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je sonce vzšlo, je uvenelo in, ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zraslo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«
    In pristopili so učenci ter mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril jim je: »Vam je dano skrivnosti nebeškega kraljestva razumeti, njim pa ni dano. Kdor namreč ima, temu se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo; in poslušajo pa ne slišijo in ne razumejo. In spolnjuje se nad njimi prerokba Izaijeva, ki pravi:
‚Z ušesi boste poslušali, pa ne razumeli,
z očmi boste gledali, pa ne videli;
zakaj temu ljudstvu je srce otopelo
in so na ušesa težko slišali
in si oči zatisnili:
da bi morda z očmi ne videli
in z ušesi ne slišali
in s srcem ne umeli ter se ne spreobrnili
in bi jih jaz ne ozdravil.‘ Srečne pa vaše oči, ker vidijo, in vaša ušesa, ker slišijo; zakaj resnično, povem vam: Mnogi preroki in pravični so želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali.
    Vi torej poslušajte priliko o sejavcu: Kadar kdo sliši besedo kraljestva in je ne razume, pride hudi duh in mu ugrabi, kar mu je vsejano v srce: ta je tisti, ki je vsejan ob potu. Seme na kamniti zemlji pa je tisti, ki besedo posluša in jo takoj z veseljem sprejme; nima pa v sebi korenine in je nestanoviten; ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Seme pa, ki je med trnjem, je tisti, ki besedo posluša, pa mu posvetne skrbi in zapeljivost bogastva besedo zadušijo, da ostane brez sadu. Seme na dobri zemlji pa je tisti, ki besedo posluša in umeva; ta torej obrodi in daje sad, nekateri stoternega, nekateri šestdeseternega in nekateri trideseternega.«
Mt 13,3-23

BOG DAJE RAST
    So danes boljši časi za Cerkev, kot so bili pred dva tisoč leti, ko so nastajale prve krščanske skupnosti? Cerkev res ni več tako masovno preganjana, kot je to bilo v času Nerona in njegovih naslednikov, a je ravno tako zavrnjena od mnogih. Svet je podoben veliki njivi z različno prstjo. Bog je sejalec, ki velikodušno seje seme vsepovsod: nekaj ga pade na kamnita tla, nekaj med trnje, nekaj na pot in nekaj na rodovitno zemljo. Ni toliko odvisno od sejalca, kaj se bo zgodilo, ampak od nas, kako bomo seme, ponujene dobrine in osebne darove sprejeli in dovolili, da se razrastejo v mogočno drevo, v katerem bodo lahko ptice delale gnezda. Velikokrat smo podobni semenu, ki pade na kamnita tla, ali med trnje in ne obrodi sadu. Škoda, da tako zavračamo Božjo ljubezen. Naj nam usmiljeni Bog pomaga, da bo tudi naše življenje podobno velikodušnemu razdeljevanju dobrin v korist naših bližnjih, še posebej tistih, ki so v kakršni koli stiski. Tako bo seme padlo na plodna tla.
    Bog ne dela razlik in ne ločuje ljudi. Prerok Izaija (55,10-11) nam da vedeti, da dež, sneg in sonce pošilja vsem ljudem brez razlike. In njegova velikodušnost je navadno nagrajena, ker se nič ne vrača k njemu, ne da bi obrodilo sadove. Smo tudi mi tako širokosrčni? Čas bi bil, da kot kristjani stopimo skupaj in skupaj pričujemo, da je Božja ljubezen neomejena, enaka za vsakega človeka, da vse veruje, vse upa, vse prenese. Bog je namreč vztrajen v svoji ljubezni. Kar on hoče, se vedno zgodi. Mi bi radi videli uspehe Božjega delovanja takoj, toda Bogu se nikamor ne mudi. On že ve, kdaj je pravi trenutek, da njegova beseda zadene človeka in ga spremeni.
    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,18-23) spodbuja takole: »Bratje in sestre, mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« Včasih pridejo dnevi polni bolečine, stiske in trpljenja, toda kaj je to v primerjavi z večno radostjo. Naše zemeljsko življenje je samo en del življenja, ki je povezano z razpadljivostjo, toda vsi hrepenimo po časih, ko bomo Boga gledali iz oči v oči, ko bo naše telo odrešeno. Čas, ki ga živimo, je namreč prehoden, zato ne smemo izgubiti upanja. Pride pa čas, ko bo vse dovršeno: takrat se bo naše življenje prikazalo v drugačni luči. Zato se potrudimo, da bomo ta dan dočakali pripravljeni.
    V evangeliju po Mateju (13,1-23) Jezus pove priliko o sejalcu. Prilika o sejalcu je lepa prispodoba človeštva: eni so odprti za Boga, drugi so v začetku navdušeni, a nimajo volje, nekatere potegne slaba družba, da pozabijo na Boga in tako veliko Božjega semena propade. Škoda, da se ne potrudimo dovolj, da bi videli, kaj nam bo prineslo pravo veselje in večno srečo. Prilika nam tudi sprašuje vest: kakšna tla smo za Božje darove, ki jih vsak dan prejemamo? Prav je, da imamo slabo vest, kajti to je prvi korak k odrešenju. Analizi mora vedno slediti pogumno podiranje in pospravljanje vsega, kar sodi na smetišče, a ne v človekovo srce. Samo tisto, kar je prežeto z ljubeznijo, ostane kot lep spomin in nam daje moč, s katero premagujemo vsakodnevne omejitve. Na vsakem izmed nas je, da obrodi sad. Kako velik bo ta sad, je odvisno od nas, predvsem od odprtosti našega srca za Božjo milost, oziroma kakšen je naš odnos z Bogom in z ljudmi okoli nas. Pomembno je, da odnose gradimo in jih izročamo v Božje roke. Čim bolj se zanesemo na Boga, tem bolj bo plodno naše srce za seme in darove, ki jih Bog trosi v življenja ljudi. Veliki krščanski mistik Thomas Merton je zapisal: »Sreče nikoli ne more biti v prisili. Za ljubezen ni dovolj, da se razdaja: razdajati se mora svobodno. To se pravi, biti mora podarjena, ne le vzeta.« Naj nam Bog pomaga, da ne bomo le iskalci ljubezni, ampak bomo vse, kar smo in kar imamo, velikodušno delili s tistimi, ki nas potrebujejo. Tako bomo rodovitna zemlja za Božje darove in bomo obrodili bogate sadove.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

16. NEDELJA MED LETOM – MAGDALENSKA

O dobrem semenu in ljuljki
    Drugo priliko jim je podal takole: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je na svoji njivi vsejal dobro seme. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal med pšenico ljuljke in odšel. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so h gospodarju hlapci in mu rekli: ‚Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod je torej ljuljka?‘ Rekel jim je: ‚Sovražnik je to storil.‘ Hlapci so mu rekli: ‚Ali hočeš, naj jo gremo pobrat?‘ Rekel je: ‚Nikar, da pobiráje ljuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj oboje raste do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‘«
    Nato je množice odpustil in šel v hišo. In prišli so k njemu njegovi učenci in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi!« In odgovoril jim je: »Sejavec dobrega semena je Sin človekov, njiva je svet, dobro seme so otroci kraljestva, ljuljka so otroci hudobe, sovražnik pa, ki jo je zasejal, je hudič; žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor se torej ljuljka pobira in v ognju sežiga, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je pohujšljivega, in tiste, ki delajo krivico; in vrgli jih bodo v ognjeno peč, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša!
Mt 13,24-30.36.43

BODIMO ODPRTI ZA DOBRO
    Človeško zgodovino ustvarja boj med dobrim in zlim. O tem smo vedno bolj prepričani in zato mnogi izgubljajo upanje. Toda, mar je Bog, ki je svet ustvaril, spustil vajeti in ga več ne zanima, kaj se bo zgodilo z vesoljem in človeštvom? Ne. Jezus je prišel k nam kot odrešenik človeštva in vsega vesolja, zato mu ni vseeno, kam plove čolnič človeštva. Res pa je, da ima za veslače samo konkretne ljudi, nas, ki sedaj živimo v tem slovenskem prostoru, in ljudi vsega sveta. Kako veslamo? Vsak po svoje? Poslušamo krmarja, ki sedi na krmilu? Če hočemo zanesljivo priti na cilj, moramo gledati krmarja Kristusa, našega odrešenika, in se ravnati po njegovih nasvetih. Točno tako je delala tudi naša župnijska zavetnica sv Magdalena, ki jo je Jezus poklical in jo osvobodil spon greha. Postala je njegova najzvestejša učenka, ki mu je zvesto sledila tudi na poti trpljenja, ko je skupaj z ženami bila priča Jezusovega boja in smrti na križu. Ljubezen do Jezusa ji ni dala miru niti na velikonočno jutro, ko je šla z nekaterimi ženami mazilit Jezusovo telo in tako postala prva priča vstajenja. Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo priča najlepšega in najpomembnejšega dogodka v zgodovini človeštva – Jezusovega vstajenja. Samo živa vera podkrepljena z nesebično ljubeznijo ji je dala moči, da je Odrešeniku stala ob strani tudi v najhujših urah trpljenja, a nagrada je bila še toliko slajša, ko je zopet srečala živega Jezusa, ki ga je tako močno ljubila. Tudi slehernega izmed nas vabi na pot hoje za Kristusom, v neomajni veri in dejavni ljubezni. Jezus nas čaka, Ali smo pripravljeni odgovoriti: »Tukaj sem! Hoditi hočem za teboj, kamorkoli greš.«
    Odlomek iz knjige Modrosti (12,13.16-19) se začenja takole: »Razen tebe, Gospod, ki ljubiš življenje, ni boga, ki bi skrbel za vse in bi mu ti moral dokazovati, da ne sodiš krivično.« Kdo je večji od Boga stvarnika in kdo je bolj pravičen? Je to lahko človek, ki je danes tvoj prijatelj, jutri pa te razočara in prizadene? Kdo je gospodar nad dobrim in zlim? Mar je to človek, ki ne pozna več greha in je nehal ločevati med tem, kar je dobro in kar je slabo, kar nas rešuje in kar nas pogublja? Pravi Bog je samo eden, tisti, ki je pravičen in ne sodi krivično. Njegova oblast je v tem, da vsakomur prizanaša in svojim otrokom vliva veliko upanje. Torej je tudi za nas še vedno priložnost, da smo pred njim iskreni in se kesamo svojih grehov.
    Ni človeka, ki v določenem trenutku ne bi čutil nemoči in notranjega boja med tem, kar je dobro, in kar je slabo. Saj se trudimo, da bi delali dobro, pa nam ne uspeva. Kdo nas lahko reši iz slepe ulice? »Samo Božji Duh, ki prihaja na pomoč naši slabosti!« je pisal Pavel Rimljanom (8,26-27) in isto sedaj govori tudi nam. Božji Duh nas uči prav moliti in se Bogu zahvaljevati. On tudi posreduje pri Bogu in prosi za nas.
    Evangelij po Mateju (13,24-34) nam postreže s še eno podobo iz vsakdanjega preprostega življenja. Na naših poljih vedno skupaj rasteta pšenica in plevel. Tako je bilo nekoč, tako je danes in tako bo vedno ostalo. Dobro in slabo hodita z roko v roki in zdaj je močnejše eno, zdaj drugo. Takšno je tudi naše življenje. V nas je vsejano dobro seme, a tudi plevel, ki v nas duši odprtost za dobro. Ne želimo zla, a se le to vtihotapi v naše življenje, če nismo dovolj pozorni in budni, da bi preprečili sovražniku, da seje zlo v naše srce. Koliko zla je danes na svetu, zato moramo biti še posebej budni, da ne dopustimo, da se poseje v našem srcu. Bombardirajo nas z raznimi informacijami preko medijev, posebej še preko televizije in interneta, kjer najdemo veliko dobrega, a še več slabega, ki prelisiči naše filtre in se zaseje v našem srcu. Morda se najprej zlu upremo, a počasi ga vedno bolj toleriramo in dopustimo, da raste v nas in nas spreminja. Zato se upirajmo zlu z vsemi močmi, dokler je še čas in smo še na poti. Kajti ob žetvi, ko bomo pred njim, ki daje življenje in ga vzdržuje, bo nastopil čas ločevanja dobrih sadov od plevela. Od nas je odvisno, kaj nam bo ostalo, kajti ostalo bo samo dobro. Zlo ne sme gospodovati nad menoj, ampak ga moram imeti vsak trenutek na vajetih. Veliki sodobni mistik Thomas Merton je zapisal: »Vsak trenutek in vsak dogodek v življenju slehernega človeka na zemlji vsadi nekaj v njegovo dušo. Prav tako namreč, kakor veter prenaša na tisoče krilnatih semen, tudi vsak trenutek prinese s sabo klice duhovne življenjske sile, ki se neopazno usidrajo v duhu in volji ljudi.« Naj nam Bog pomaga, da bomo zmogli v poplavi informacij razločevati med dobrimi in slabimi, da se v naše srce ne naseli malodušje in sovraštvo, pač pa le ljubezen, dobrota in pripravljenost stopiti naproti človeku, ki nas potrebuje, in tako razodevati ljubezen, dobroto in usmiljenje našega nebeškega Očeta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NEDELJA MED LETOM

O zakladu na njivi in o biseru
    Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in skril; in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, ter kupi tisto njivo. Nebeško kraljestvo je podobno tudi trgovcu, ki je iskal lepih biserov. Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.
    Dalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela (ribe) vsake vrste; ko se je napolnila, so jo potegnili na breg in so sedli ter odbrali dobre v posodo, slabe pa pometali proč. Tako bo ob koncu sveta: angeli bodo šli in ločili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.«
    »Ste razumeli vse to?« Odgovorijo mu: »Smo.« Nato jim je rekel: »Zato je vsak pismouk, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
Mt 13,44-52

DRAGOCENI ZAKLAD
    Biti moder in imeti Božji blagoslov je hrepenenje slehernega človeka. Modrost je namreč ena najdragocenejših stvari, ki jih lahko človek prejme. Kdo je moder človek? Ali je to človek, ki zna prav ravnati z denarjem, da lahko da vsak mesec nekaj na stran za slabe čase? Za takega človeka pravimo, da je previden in preudaren. Za modreca pa smatramo nekoga, ki ima obilo življenjskih izkušenj in je zares pravi poštenjak in zato ne dovoli, da bi ga kdorkoli z raznimi obljubami speljal na led. Modrost je namreč Božji dar, ki presega sleherno človeško umovanje. Ko rastemo v modrosti in milosti, je vsa človeška dejavnost: znanstvena, kulturna in duhovna ožarjena z Božjo modrostjo. Takrat je človek Božji sodelavec, soustvarjalec in krona stvarstva. Zato blagor človeku, ki ima Boga za vodnika.
    Kralj Salomon se je ob prevzemu prestola zavedal, da je vladanje ljudem zelo naporno. Prva knjiga kraljev (3,5.7-12) opisuje, kako mu je Bog dal možnost izbire: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon ni prosil za dolgo življenje, bogastvo in uničenje sovražnikov, ampak je prosil za poslušno srce, da bo sposoben prisluhniti Bogu in ljudem, in modrost, da bo sposoben razločevati med dobrim in hudim. To je bila pametna izbira, ki mu je prinesla tudi dolgo življenje in bogastvo. Smo danes sposobni biti tako modri, kot je bil kralj Salomon? Ni moder tisti, ki ima materialno bogastvo in veliko znanja, ampak tisti, ki zna prisluhniti Bogu, ki mu govori po vesti, ter ljudem, s katerimi skupaj živi in dela, ter zna ločiti med tem, kar je dobro, in tem, kar je slabo, ne le zanj, ampak za vse ljudi, med katerimi živi.
    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,28-30) nagovarja: »Bratje in sestre, vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu; namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.« Koga je Bog vnaprej izbral: Marijo, Jožefa in druge svetnike? Mislim, da je Božji načrt zelo širok in v njem je dovolj prostora za vsakega od nas. Vsi smo vnaprej izbrani že s tem, da smo se rodili. Ljubezen do Boga je osnova: kdor ima Boga rad, so mu odprti neizčrpni zakladi. Bog je namreč velikodušen in bogato poplača vsako naše delo v prid bližnjemu. On računa z nami. Zato se potrudimo, da bomo dobro orodje v Božjih rokah. Sedaj je čas in priložnost, da vsakdo opravi svojo nalogo in tako nekaj prispeva k lepoti in dobroti tega sveta.
    Vsako kraljestvo, ki ima za sabo lepo zgodovino, je zaklad in dragocenost za prihodnje rodove. To še najbolj velja za Božje kraljestvo, ki ni zgrajeno na gospodovanju, ampak na služenju drug drugemu. Vsak človek išče zaklade in dragocenosti, ki bi obogatile njegovo življenje. Problemi nastanejo ob izbiranju, ker ne vemo, kaj ali kdo bo zares naredil naše življenje polno. Tega ne morejo storiti stvari, ampak samo Bog, ki je vedno z nami in mu nobena človeška stiska ni tuja. Po evangelistu Mateju (13,44-52) nam Jezus na zelo razumljiv način pokaže dragocenost Božjega kraljestva.  Podobno je zakladu ali biseru, za katerega se splača prodati vse, kar imamo, da ga dobimo. Ko smo odkrili ali vsaj zaslutili vrednost, ki nam jo ponuja Bog, ni nobena žrtev pretežka, saj je cilj jasen in se blešči v vsej svoji lepoti. Odprimo oči, predvsem notranje oči, da bomo sposobni videti to, kar nam želi Gospod pokazati. Veliki sodobni mistik Thomas Merton je zapisal: »Božja ljubezen me hrani s kruhom, ki ga jem, in Bog me hrani tudi z lakoto in postom. Božja ljubezen pošilja zimske dni, ko me zebe in sem bolan, in vroče poletje, ko garam in je moja obleka vsa znojna: Bog pa diha vame z lahnim vetričem izza reke in sapicami iz gozda.« Naj nam Bog pomaga, da ga bomo lahko odkrili v stvarstvu in v svoji vesti ter hodili po njegovih potih. Naj nam da dar modrosti, da bomo v tem sekulariziranem svetu znali ločiti med dobrim in slabim. Naj nam odpre oči srca, da bomo videli zaklad v nebeškem kraljestvu, in podeli pogum, da se bomo potrudili, da ga dosežemo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NEDELJA MEDLETOM

Jezus prvič pomnoži kruh
    Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil odondod na samoten kraj, sam zase. Toda množice, ki so to zvedele so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih. Ko pa se je zvečerilo, so k njemu stopili učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasi in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Odgovorili so mu: »Tukaj nimamo več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj!« In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; ostanke koscev so nato pobrali, dvanajst polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo kakih pet tisoč mož, brez žená in otrok.
Mt 14,13-21

BOG NAS BOGATO OBDARJA
    Kardinal Martini je zapisal: »Evharistija je čudež Božje ljubezni in vstajenjske skrivnosti. Jezus se je dejansko odločil, da ustvari novo zavezo z ljudmi, ko bo na konkreten način ostal z nami in nas bo sprejemal kot otroke ter nas uvajal v veliko skrivnost večnega življenja.« Pravimo, da se resnična ljubezen pokaže takrat, ko je človek v stiski. Zato je hotel Jezus ostati vedno med nami. Hotel je biti navzoč kot dobrota, hotel je biti kot kruh, ki se ga človek nikoli ne naveliča. In kje mi iščemo tolažbo in moč, ko nam je hudo? Marsikdo niti ne pomisli na Boga, ki nam je vedno blizu in komaj čaka, da bi nas sprejel kot izgubljenega sina. Bog ne gleda na naše grehe, ampak mu je hudo, ker ne vidimo, da se lahko slehernega greha osvobodimo, ko pridemo k njemu in ga sprejmemo za svojega učitelja in odrešenika.
    »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti!« nas opominja prerok Izaija (55,1-3). In ima prav: koliko denarja zapravimo za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo, okrog nas pa so ljudje, ki živijo v skrajni revščini, mi pa se ne menimo zanje, še manj smo jim pripravljeni konkretno pomagati. Zato se je treba obrniti na Boga in se povezati z njim, da bo vsaj nekaj njegove ljubezni prešlo na nas in po nas tudi na vse ljudi, ki so žalostni in ubogi. Božja ljubezen namreč ne pozna meja. On je pripravljen razdati vse, kar ima. Zato Gospod vabi k sebi žejne in lačne, naj okusimo njegovo ljubezen, naj prisluhnemo njegovi besedi in bomo začutili polnost svojega življenja. Božja ljubezen je zastonj, zakaj bi trošili denar za različne predmete in stvari, ki so samo nadomestki za ljubezen.
    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (8,35.37-39) sprašuje: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« Stiska, nadloga, preganjanje, nevarnost? Nobena stiska in nobena oblast nimata moči nad človekovimi sanjami, kajti samo Bog je gospodar življenja, od njega vse prihaja in k njemu se vse vrača. Mi sicer mislimo, da imamo moč, a nas ne bi bilo brez njega, ki nas je ustvaril in nas ima rad še bolj kot mati svojega otroka. Mi smo močni v preizkušnjah, ker nas ima Jezus rad in je z nami tudi takrat, ko so nas vsi drugi zapustili. Zato mu lahko zaupamo in ga sprejmemo za svojega voditelja.
    Naša vera ni le lep nauk, ampak predvsem način življenja. Ni dovolj biti kristjan le v besedah, to je treba dokazati s konkretnimi dejanji. Zato so najprej potrebna telesna dela usmiljenja: uboge sprejemati, lačne nasičevati, jetnike obiskati, bolnim streči … Prav o tem nam danes spregovori evangelist Matej (14,13-21). Ljudje so se zasmili Jezusu, zato jih je ozdravljal, učil in tudi nahranil. Jezusu ni bila tuja nobena stiska. Ko so bili ljudje lačni, ker so ga ves dan poslušali, jih je želel nasititi. Dal jim je kruha in rib, ki jih je čudežno pomnožil. Kako? Vzel je pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo k svojemu Očetu, jih blagoslovil ter dal učencem, da so nasitili pet tisoč mož in še veliko število žena in otrok. Kruh, ki ga je razlomil in ga razdelil, je postal simbol njegove ljubezni: on je vedno med nami v tabernaklju in se nam vsak dan razdaja kot kruh močnih za večno življenje. Vse je odvisno od moči naše vere. Včasih naše srce gori za Boga, polno je ljubezni, svetosti, vneme, odločnosti in miru. Toda, komaj odmaknemo pogled od Boga in se zagledamo vase, se te vrline lahko sprevržejo v neko nasprotje ali popačenje. Ljubezen postane sebična, gleda le nase, na svoje zadovoljstvo, navidezna svetost se spremeni v duhovni napuh, vnema se sprevrže v nasilje, zunanja dejavnost použije duha molitve, upanje se spremeni v predrznost. Samo vera nas lahko zavaruje pred tem. Zato prosimo Boga, da nas vodi in usmerja, da bomo imeli pristen odnos do Boga in človeka, da bo naša ljubezen dejavna in predvsem usmiljena, saj bomo le tako našli čas za sočloveka v stiski, mu prisluhnili in mu odprli svoje srce. Postali bomo podobni Bogu. Odkrili bomo smisel svojega življenja in resnično veselje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NEDELJA MED LETOM

Jezus hodi po morju in pokliče Petra
    Takoj nato je učencem velel, naj stopijo v čoln in se pred njim peljejo na drugo stran; medtem bi on odpustil množice. Ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil; in ko se je zvečerilo, je bil sam ondi. Čoln pa so sredi morja premetavali valovi, kajti veter je bil nasproten. Ob četrti nočni straži je Jezus šel k njim, stopajoč po morju. Ko so ga učenci videli hoditi po morju, so se prestrašili in rekli: »Prikazen je!« In od strahu so zavpili. On pa jih je takoj ogovoril: »Bodite brez skrbi! Jaz sem; ne bojte se!« Oglasil pa se mu je Peter in rekel: »Gospod, če si ti, vêli mi, naj grem po vodi k tebi.« »Pridi!« mu je rekel. In Peter je stopil iz čolna in šel po vodi, da bi dospel do Jezusa. Ko pa je videl silni veter, se je zbal; začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Takoj je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« In stopila sta v čoln in veter je nehal. Ti pa, ki so bili v čolnu, so pristopili, padli predenj in rekli: »Zares, ti si božji Sin!«
Mt 14,22-33

IŠČIMO STIK Z BOGOM
    Za veter nikoli ne vemo: kdaj pride, od kod prihaja in kam gre. Podobno je z Bogom: človeka preseneti v trenutku, ko ga najmanj pričakuje, mu prevrne načrte in ga postavi pred izbiro. Treba se je odločiti za ali proti. Tretja pot ne obstaja. In z Bogom se ni mogoče šaliti, še manj bežati pred njim: Kogar on izbere, mu zaupa svoje poslanstvo in računa, da je vreden prejetega zaupanja. Kako doživimo Boga? Za preroka Elija ni bil le v ognju, ki je použil darovane živali, ki jih je prerok pripravil, Bog je tudi v rahlem, ljubeznivem šepetu vetriča in v tišini. Izraelci so Boga doživeli na gori Sinaj, kjer so prejeli zapovedi, z njim so se srečali v puščavi v znamenju vetra, za katerega nikoli ne vemo, od kod prihaja in kam gre. Tudi apostole je Jezus presenetil, ko je hodil po jezeru. Ustrašili so se in so mislili da je prikazen. Vedno se je treba vračati na začetek, k Božjemu klicu; Bog se razodeva vsakemu na svoj način. Zato: poslušajmo Božji glas in mu sledimo.
    Ruski teolog Evdokimov je zapisal: »Vsako gibanje se nekoč ustavi, tudi molitev spremeni svojo naravo.« Bog je tisti, ki ustaljene stvari spreminja in nas nikoli ne pusti pri miru. Zato lahko človekova duša diha v Božjem ritmu tudi takrat, ko ne molimo. To je mir duha, njegov počitek, ki je onstran vsake molitve. To je Elija doživel v rahlem vetriču, kot poroča Prva knjiga kraljev (19,9.11-13). In mi? Kakšna so naša doživetja Boga? Marsikdo nima prave izkušnje o Bogu, mnogi pa menijo, da se z Bogom lahko srečaš iz oči v oči šele takrat, ko si čisto na tleh. Ko več ne moreš računati niti s samim seboj, se vržeš v Božje naročje in pričakuješ, da te bo Bog dvignil in ozdravil. Prav je tako. Ko smo najbolj na tleh, smo tudi najbližje Bogu. On nas vedno čaka, čaka še posebej na tisti strani, kjer so same razvaline. Tam se najboljše počuti, ker ve, da se bomo kot izgubljeni sin ali hči enkrat le vrnili.
    Apostol Pavel je težko sprejemal usodo svojega judovskega naroda: njihova srca so bila zaslepljena in niso dojeli, kaj jim je v mir. To ga je bolelo, zato je v pismu Rimljanom (9,1-5) priznal, da nosi v svojem srcu veliko žalost in bolečino. Želel je biti sam preklet in zavržen od Kristusa, samo da bi bili njegovi rojaki rešeni. To premorejo samo največji človekoljubi, ki so sposobni za bližnje tudi umreti. Hudo je, če ne sliši Božjega glasu tisti, ki je izbran za kakšno posebno nalogo. Jezus je jokal nad Izraelom, ki ni dojel časa Božjega prihoda in zato ni sprejel Odrešenika. Večkrat je kriva naša oholost in zagledanost vase, da ne opazimo, kaj nam je v mir in poveličanje. Zato hodimo okrog odprtih oči, da bomo prepoznavali čudeže Božje ljubezni.
V evangeliju po Mateju (14,22-33) beremo, da se je Jezus umaknil od množice, da bi bil na samem. Ljudje so ga izčrpali, zmanjkovalo mu je notranje energije, potreboval je pogovor z nekom, ki mu je lahko popolnoma zaupal. To je bil nebeški Oče. On, ki ga je poslal na svet, je dobro vedel, kaj Sin potrebuje. Molitev ni nikoli potrebna Bogu, mi jo potrebujemo, da se lahko ponovno uskladimo s stvarstvom in s Stvarnikom. »Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!« je Jezus tolažil apostole, ki so bili zaradi razburkane vode in njegove hoje po vodi vsi iz sebe. Imeti Jezusa ob sebi pomeni biti varen na poti. Jezus je Petra povabil, naj pride k njemu po vodi. In je šel. Dokler je imel stik z Jezusom, dokler ga je gledal, je lahko hodil po vodi, ko ga ni več gledal, se je ustrašil močnega vetra in se začel potapljati. Podobno je z nami. Ni nam dovolj le tradicionalna vera, ampak potrebujemo živi stik z Jezusom. Ko ga izgubimo, pojdimo v samoto in obnovimo ta dragoceni vir notranje energije, ki jo more dati edino Bog. Naj nas ne premaga dvom, ampak imejmo neomajno zaupanje v Božjo previdnost, ki nas vodi po naših poteh. Veliki sodobni mistik Thomas Merton nas uči: »Edino resnično veselje na zemlji je pobegniti iz ječe našega lažnega jaza in se po ljubezni združiti z Življenjem, ki prebiva in poje v srčiki vsega ustvarjenega in v globini naših duš.« Naj nam Bog pomaga, da bi našli in ohranjali živi stik z Njim in v harmoniji vsega stvarstva slavili velika Božja dela.



Nazadnje urejal/a vitez 16 Avg 2014 20:23; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Ozdravljenje Kananejkine hčere
    In Jezus je šel od tam in se umaknil v tirske in sidonske kraje. In glej, prišla je žena Kananejka iz tistih krajev in je zavpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Toda ni ji odgovoril besede. In pristopili so njegovi učenci ter ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!« On je odgovoril: »Le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše sem poslan.« Ona pa je prišla in padla predenj, govoreč: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril je: »Ni prav, da bi se kruh vzel otrokom in se vrgel psom.« Ona pa je rekla: »Res je, Gospod, a tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj ji je Jezus rekel: »Žena, velika je tvoja vera; zgôdi se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure.
Mt 15,21-28

ODPRTI ZA BOŽJE DELOVANJE
    Živimo v času, ko se je treba veliko pogovarjati. Demokracija je zašla tudi v naše domove. To pa pomeni, da moramo biti najprej dobri poslušalci. Dialog je zares učinkovit šele tam, kjer ljudje cenijo drug drugega, se poslušajo, si ne skačejo v besede in predvsem spoštujejo svobodo drugega. Kjer je pravi dialog, tam ima tudi Bog svoje mesto. On se veseli naših uspehov in hoče biti zraven v lepih in tudi težkih trenutkih. Pravi kristjan bi se moral odpovedati sleherni ozkosrčnosti, kajti evangelij je vesela novica za vse ljudi dobre volje. Iz Božjega kraljestva ni nihče izključen, ker vsi, ne le izbrani in pravični, potrebujemo odrešenja. Zato odprimo svoja srca njemu, ki nas ljubi in ceni, saj nas je ustvaril zato, da bi bili vedno srečni in zadovoljni.
    Prerok Izaija (56, 1.6-7) je moral izvoljenemu narodu spregovoriti s težkimi besedami: »Pazite na pravico, ravnajte pravično!« Božje zahteve namreč niso lahke, namenjene pa so vsem in Božje hiše so svetišča za molitev in daritev vseh narodov in ljudstev. Pravičnost je neke vrste predpogoj, da se lahko ljudje sprejemamo in razumemo med seboj. Tam, kjer cenimo vsakega človeka, tam je že navzoč Božji blagoslov in pripravljenost vseh, da potrpijo drug z drugim in se trudijo za skupno dobro. Bog ima rad vsakega človeka brez razlike, zato se trudimo, da bi drugi po naši ljubezni in dobroti prepoznali Boga, ki jih ljubi in jih vabi k sebi.
    Apostol Pavel je v pismu Rimljanom (11, 13-15.29-32) gledal na neposlušnost svojih rojakov kot na Božje znamenje: »Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.« Tako je usmiljenje prišlo ne le za Rimljane, ampak tudi za nas, ki smo večkrat daleč od Boga, a nas njegova ljubezen vseeno neskončno privlači in ne izpusti. Bog se nikoli ne kesa in ni mu žal za nobeno stvaritev. Res je, da mnogi Boga zavračajo in bežijo pred njim, to pa ne pomeni, da jih Bog kljub temu ne bi imel rad. On je umrl za vsakega brez razlike, zato je odrešenje odprto za vse ljudi. Sedaj pa smo mi na vrsti, da naredimo prvi in ga povabimo v svojo sredo.
    Evangelist Matej (15, 21-28) nam predstavi zgodbo kananejske žene, ki prosi Jezusa, naj pomaga njeni hčeri, ki jo mučijo hudobni duhovi. Jezus se je zavedal, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Ko pa je opazil, kako hodijo za njim ljudje iz poganskih krajev in ga prosijo za ozdravljenje, ni mogel ostati trd in neizprosen. Vera poganov je bila velikokrat močnejša od vere njegovih rojakov. Kaj bi Jezus rekel o moji veri? Bi ga ganila, da bi se sklonil k meni in rekel: »Pojdi, zgodi se ti, kakor želiš?« Včasih se nam zdi, da kljub temu, da molimo in prosimo, Bog ne odgovarja, kot da nas ne sliši. Vendar Bog nas sliši, vendar ne izpolni vsake naše želje, ker v svoji Božji previdnosti vidi, kaj je za nas dobro, saj nas pozna bolje kot sami sebe. Božji načrti namreč niso naši načrti, zato se moramo vaditi v potrpežljivosti in ne obupati v vsakodnevni molitvi in prošnji k Bogu. Jezus je precej ostro zavrnil kanaansko ženo, a ni obupala ali mu celo zamerila. Strinjala se je z njim in znova prosila, kajti čutila je, da je on tisti, ki more njeno hči rešiti nadloge. Naj bo tudi naša vera tako močna, da nas nič ne bo moglo odvrniti od Boga. Sodobni krščanski mistik Thomas Merton je zapisal: »Drevo daje Bogu slavo s tem, da je drevo. Kajti s tem, da je to, kar Bog hoče, da je, je poslušno njemu.« Bog naj nam pomaga, da bi zmogli vedno bolj postajati to, kar Bog od nas pričakuje in hoče: osebe, ki so ustvarjene po Božji podobi in sličnosti. Trudimo se tudi za medsebojno spoštovanje in trajno ljubezen, ki je vez edinosti. Tako si bomo med seboj pomagali uresničevati načrt, ki ga ima Bog z vsakim izmed nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Jezus obljubi Petru najvišjo oblast
    Ko pa je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je svojim učencem naročil, naj nikomur ne pravijo, da je on Kristus.
Mt 16,13-20

TEMELJ NA SKALI
    Kakšno Cerkev je imel Jezus v mislih, ko se je poslovil od svojih učencev in je Petra postavil za svojega namestnika na zemlji? Vemo, da je Peter Jezusa zatajil pred neznano deklo, zato se čudimo, da mu je Jezus še vedno zaupal. Prej bi pričakovali, da bi postal prvi papež apostol Janez. Jezusov načrt je bil jasen: na zemlji ne potrebuje popolne Cerkve, ampak takšno, ki je grešna in se zato vsak dan ozira v nebo in hrepeni po nebeškem Jeruzalemu. To seveda ne sme biti naša potuha: greh je sicer naš vsakdanji spremljevalec, vendar nam Jezus naroča: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet!« Kakšno vlogo ima papež? Jezus je že vedel, zakaj je Petra postavil na to mesto. Papež je človek z dobrimi in slabimi lastnostmi, a  je orodje, preko katerega Sveti Duh vodi Cerkev. Papeževa odgovornost je velika. Ob problemih, s katerimi se sooča Cerkev, papežu ni lahko zastaviti besedo in reči: »Pedofilija je smrtni greh, zato se bomo borili proti njej z vsemi sredstvi!« Vse to je res, a hkrati se moramo zavedati, da so Božji načrti navadno drugačni od sposobnosti našega dojemanja. Pustimo Bogu, naj nas prečisti in usposobi za pričevanje vere.
    Kar si Bog zamisli, tega ne more noben človek spremeniti. Tako ima Bog z vsakim človekom svoj načrt. Na to nas spominja prerok Izaija (22,19-23). Bog nam daje, da smo to, kar smo. On potrebuje za širjenje evangelija zanesljive ljudi, zato moramo biti goreči in navdušeni pričevalci za vero. Bog je vsakega izmed nas na svoj način izbral, nam zaupa in na nas računa. Zato bodimo dobro orodje v Božjih rokah.
    Človekov napuh je zelo velik: posameznik ne išče le prvega mesta med ljudmi, ampak bi rad tudi Boga pahnil z njegovega prestola. Toda, ali smo brez Boga sposobni narediti kaj dobrega za človeštvo? Apostol Pavel nam preko pisma Rimljanom (11,33-36) razodeva veličino Boga. Kdo lahko dojame Božje načrte? Kdo lahko Bogu kaj svetuje? Pavel želi povedati, da smo od Boga prejeli vso modrost in sleherno spoznanje. Zato ga moramo slaviti in se mu zahvaljevati. Naša zahvala naj bo vedno tudi prošnja: »Gospod, prenovi nas v svojem Duhu!«
    Jezus v evangeliju po Mateju (16,13-20) sprašuje apostole, kaj pravijo ljudje o njem. Ljudje imajo različna mnenja, zato Jezus postavi novo, zelo osebno in temeljno vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Tukaj se zopet izpostavi Peter in izpove vero v Jezusovo božanskost. Nihče od sodobnikov si kaj takega ni upal izreči. Zato Jezus postavi Petra oziroma njegovo vero za temelj Cerkve, ki je peklenska vrata kljub neštetim napadom ne bodo premagala. Ti napadi so se vršili skozi vso zgodovino in se vršijo tudi danes, na prikrit način ali pa odkrito, kot se to dogaja v nekaterih deželah Bližnjega vzhoda. Kaj pravijo ljudje o Jezusu danes? Njihova mnenja so različna: eni ga imajo za največjega človeka v zgodovini, drugi za preroka, nekateri pa mu ne priznajo niti tega, da je nekoč bil na našem planetu. Kaj menijo drugi ljudje, ni pomembno. Važno je, kaj meni pomeni Jezus in kako on utrjuje mojo vero. Če bi nam kdo postavil vprašanje: »Kdo je Jezus zate?« bi verjetno marsikdo občutil nelagodje. O tem marsikdo nikoli ne razmišlja, saj so mu bolj pomembne stvari, ki jih »potrebuje« za to življenje. Vendar nam stvari in skrbi tega sveta ne bodo odprle vrat v nebeško kraljestvo. Potrebujemo spoznanje, kot Peter, ki goji živi stik z Jezusom. Zato z globoko vero iščimo stik z Bogom v nas in obdržimo naravnanost na Boga, kajti le tako bomo premagali sleherni napad zla, ki nas hoče uničiti. Zaupajmo Bogu in verjemimo, da nas bo njegova ljubezen našla in nam podarila svoj mir.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Če hoče kdo priti za menoj
    Od tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in od starešin in velikih duhovnikov in pismoukov veliko trpeti, da mora biti umorjen in tretji dan od mrtvih vstati. Peter pa ga je vzel v stran in mu začel braniti: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in Petru rekel: »Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško.«
    Takrat je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj! Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel. Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo? Prišel bo namreč Sin človekov v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovih delih.
Mt 16,21-27

ZAUPAJMO GOSPODU
    Zakaj danes ni čutiti velikega navdušenja za dosledno hojo za Gospodom? Duhovni poklic zahteva določeno obliko odpovedi in s tem omejevanja človekove svobode. Tisti, ki hoče biti Gospodov, se poda v nekakšno igro na srečo, ko je pripravljen zastaviti vse, kar je in kar ima, da bi dobil vse, kar je Jezus Kristus. In kdo je danes pripravljen zastaviti vse za vero in srečo, ki naj bi jo dosegel v daljni prihodnosti, za katero nima niti pojma, kakšna je v resnici. Jezusovega učenca čaka pot križa, nerazumevanje, zavračanja, molk nezadovoljstva, trpljenje in morda celo mučeništvo. Zato je hoja za Kristusom težka. Če kdo nima dovolj trdne vere in zaupanja v Božjo previdnost, se mu zdi pretežka. Marsikdo pravi, da je vseeno, v katerega boga verjameš, važno je, da živiš po svoji vesti. Glas vesti res premore veliko, vendar ne pove vsega, saj je pri marsikom zastrupljen z miselnostjo tega sveta, ko so mu primešani strast, napuh, samoljubje … Zato je potrebno vsak dan moliti in prositi, da bi imeli dar razločevanja med dobrim in slabim in da bi imeli pogum zastaviti vse, kar smo in kar imamo, za Kristusa.
    Prerok Jeremija (20,7-9) se pritožuje Bogu: »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal.« Gospod je za človeka velik izzivalec, ki postavlja cilje tako visoko, da človeka zapelje, da le-ta zahrepeni po njem in se spusti v tveganje. Tako Gospod, kot tudi hudobni duh, se velikokrat pokažeta kot zapeljivca, ki z vseh strani prežita na človeka in ga skušata potegniti v svoje vode. Kdo je močnejši? Večkrat se zdi, da je hudič močnejši od Boga, saj ne pretiravamo, ko rečemo, da se je zlo razlezlo vsepovsod in ga ni mogoče izkoreniniti. Vendar je to samo videz. Kdor je odprt za vse dobro, kot je bil prerok Jeremija, nad njim ima Bog večjo moč in takšen človek postane podaljšana Božja roka dobrote in ljubezni na zemlji.
    Kaj je treba narediti, da bo življenje bolj polno in bogatejše? Apostol Pavel je pisal Rimljanom (12,1-2), naj njihova telesa postanejo sveta, Bogu všečna daritev. Kdor hoče biti srečen, se ne sme prilagajati temu svetu, ampak se mora vsak dan truditi, da bi postal drugačen človek, bolj všeč Bogu kot pa ljudem. To Pavlovo prepričanje velja tudi danes: ni dobro obračati se po vetru in biti vedno na tisti strani, ki daje privilegije, ampak na Božji strani. Bog je edini pravi voditelj, ki ne dela nobenih razlik, ravno nasprotno, bolje se počuti med reveži, kot pa med bogataši.
    Jezus v evangeliju po Mateju (16,21-27) spregovori o svojem trpljenju in nam pove, da tudi njegovega učenca čaka križ, ki je sestavni del življenja slehernega človeka.. Ko začnemo govoriti o trpljenju, marsikdo vstane in se oddalji. Ali se bojimo trpljenja, ki nas tako ali drugače spremlja skozi življenje? Gotovo nam je nelagodno, ko pomislimo na trpljenje in se mu želimo izogniti in tudi druge obvarovati pred njim, kot je to želel Peter. Jezus je zelo jasen. Peter misli po človeško, s človeško logiko, ki ima svoje zakonitosti in svoje meje. Satan nas želi zapeljati, da bi odpadli od Boga in se mu uprli. Zelo se trudi, da bi dosegel svoj namen. Zato deluje preko raznih sredstev in vpliva na naše mišljenje in predvsem na javno mnenje, preko katerega poskuša slabe stvari prikazati kot dobre. Zato se oklenimo Jezusa, ki nas vabi, da sprejmemo križ, ki nam je naložen in ga nosimo za njim. Bog da vsakemu križ po meri: niti prevelikega, da ga ne bi mogel nositi, niti premajhnega, da ne bi mogel izpolniti svojega poslanstva. Kot kristjani bomo gotovo večkrat deležni posmeha in neodobravanja, vendar z zaupanjem v Boga bomo tudi razne neprijetnosti lažje prenesli in jih darovali Bogu in tako sodelovali z Jezusom pri odrešenjskem delu, ki ga preko svoje Cerkve – nas kristjanov - vrši v današnjem svetu. Naj nam Bog pomaga, da se ne bomo ustrašili, kot se je Peter, ali godrnjali, kakor Jeremija, ampak pogumno sprejeli vse, kar nam Bog v svoji previdnosti pošilja, saj bomo le tako voljno orodje v njegovih rokah. Radi se za nekaj trenutkov dnevno umaknimo vsakdanjemu vrvežu in hrupu ter v molitvi, tišini ali premišljevanju Božje besede navežimo čim bolj pristen odnos z Bogom.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Bratovsko svarilo
    Ako tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si svojega brata pridobil. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.
    Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Mt 18. 15-20

BRATSKO OPOMINJANJE
    Kaj je to? V prvih krščanskih skupnostih je bil to reden način duhovne rasti. Drug drugega so opominjali o napakah in skušali evangeljske vrednote uresničiti v vsakdanjem življenju. Opominjanje pa je vedno povezano s pravo mero ponižnosti, resnično ljubeznijo, obzirnostjo in notranjim sočutjem. Opominjanje, ki ne upošteva spoštovanja, je greh in žalitev bližnjega. Opominjanje predpostavlja obojestransko ponižnost. Kdor hoče biti dober svetovalec, se mora odpreti Bogu, ki ga naredi mehkega in sposobnega, da lahko postane služabnik vseh, posebno tistih, ki so potisnjeni na rob družbe. Gre za preproste stvari in seveda veliko dobre volje, da smo drugim lahko prava opora in ne kamen spotike.
    Prerok Ezekijel (33,7-9) nam prinaša besede Boga: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu!« Vsak človek, ki ga je Stvarnik poklical v življenje, je izbran kot glasnik vesele novice o odrešenju vseh ljudi. Zato nam ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našim bližnjim. Smo namreč bratje in sestre v Kristusu, zato rastemo in se oblikujemo drug ob drugem. Če vemo, da nas Bog potrebuje na tem svetu, se ne smemo izgovarjati s svojo nesposobnostjo in nemočjo. Boga je treba sprejeti za vsakodnevnega spremljevalca in mu popolnoma zaupati, kajti šele obojestransko zaupanje vodi k pravemu miru in zanesljivi hoji proti cilju.
    Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (13,8-10) predstavi jedro postave: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. V tem stavku so povzete vse zapovedi, zato naša dejanja ne smejo nikogar prizadeti. Kdor vidi v zapovedih ljubezen in pot v polnost življenja, se ne sprašuje, koga mora ljubiti. Kdor ima resnično rad samega sebe, tisti priznava svojo krhkost in je hvaležen za vsak kozarec vode, ki ga dobi. Kdor ima rad samega sebe, odkriva bogastvo, ki ga nudijo bližnji brez njegovih zaslug. Zato je njegova ljubezen do bližnjega bolj hvaležnost za vse, kar vsak dan prejema, a se večkrat ne zna zahvaliti.
    Tudi Jezus v evangeliju po Mateju (18,15-20) spregovori o opominjanju. Vsak kristjan je dolžan opomniti brata, če vidi da le-ta ne ravna dobro in pravično. Jezus priporoča, da to storimo v treh korakih, če so potrebni: najprej na štiri oči, rekli bi prijateljski pogovor, da je zadeva neopazna. Če se to ne obnese, to storimo z dvema ali tremi pričami, ki so zanesljive in diskretne, če pa še to ne zaleže, se problem izpostavi cerkveni skupnosti. Pri tem je posebej važno, da ne izpostavljamo grešnika, ampak obsojamo greh, naj si gre za držo ali konkretno dejanje. Do tistega, ki greši, pa moramo kljub vsemu gojiti ljubeč odnos, ki izključuje vsakršno obsojanje, obrekovanje ali sramotenje. Pri opominjanju bodimo v resničnem stiku z Bogom, samo tako bomo lahko dobro izvršili svoje poslanstvo in rešili sebe in bližnjega. Zato nam Jezus toplo priporoča skupno molitev, ki je mnogo bolj učinkovita od osebne molitve, saj je tedaj Jezus med nami ter skupaj z nami moli in prosi Očeta. Za vse to pa je potrebna globoka vera. Vsi dobro vemo, da verovati ni vedno lahko, kajti vera je Božji dar, ne le nekaj našega, s čimer bi mogli ravnati po svoje. Z vero pritrdimo, da sprejmemo Boga in hočemo živeti po njegovih zakonih. Bog nam želi samo dobro, zato nam daje nasvete, kako živeti in ravnati, da nam bo dobro in da po končanem zemeljskem potovanju prispemo v Očetovo hišo. Naj nam Bog pomaga, da bomo do  sester in bratov ljubeči in usmiljeni, da bomo živeli zanje in nam bo mar, kako živijo. Naše srce naj bo vedno odprto za vse, posebej še za tiste, ki nas najbolj potrebujejo, tiste, ki jih svet zavrača in izriva na rob družbe.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA

Jezus in Nikodem
    In nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih. In kakor je Mojzes povzdignil v puščavi kačo, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil.
Jn 3,13-17

ZAZRIMO SE V KRIŽ
    Kaj si mislimo, ko se zazremo v križ?  Zakaj je krščanstvo povezano prav s križem? Ali ne bi bil kakšen drugačen način našega odrešenja boljši? Vprašanja ostanejo brez odgovorov, dokler se zanašamo na človeško logiko. Jezus je hotel biti odrešenik na drugačen način, kot smo pričakovali. Vsemu, kar je pomenilo pohujšanje, je dal pravo vrednost in tako je križ postal znamenje našega upanja. Bog po naših željah namreč ni več Bog, ampak nekaj. Kar smo si sami ustvarili. Božja logika je drugačna od človeške. On najbolj ve, kaj mi potrebujemo, med drugim tudi križ, ki nas postavi na realna tla in je lahko za nas pravi blagoslov. Preko križa nas vodi v pravo srečo velikonočnega jutra. Marsikdo brez križa ne bi mogel spoznati dragocenosti in veličine našega življenja. Mnogi se po hudi preizkušnji počutijo prerojeni in spoznajo, da je ta preizkušnja bila potrebna in jih je pripeljala do novega, neprecenljivega spoznanja, da življenje, kot so ga živeli prej, ni bilo pravo življenje, ker ni imelo duše. Prav križ bolezni ali kakšne druge težke preizkušnje jim je pomagal, da so odkrili pravo vrednost življenja; odkrili so, da je le ljubezen tista, ki daje življenju dušo in pogled v lepšo prihodnost. Zato sprejmimo križ, trdno se ga oklenimo in okusimo, kako je vsaka prava ljubezen zelo težka, a hkrati neskončno osvobajajoča.
    Kdor ni z Bogom, je proti njemu in zato mora sprejeti tudi neprijetne posledice. Četrta Mojzesova knjiga (21,4-9) poroča o nezadovoljstvu Izraelcev v puščavi. Nezadovoljstvo je bilo tako veliko, da so začeli govoriti proti Bogu in Mojzesu. Zato jim Bog pošlje strupene kače, ki jih znova postavijo na realna tla. Ko so vpili k njemu, je Bog zapovedal Mojzesu, naj naredi strupeno kačo in jo obesi na drog. Kdor se bo oziral v to znamenje, bo rešen. Tako je križ že v stari zavezi postal znamenje upanja. Na ta način se tudi napoveduje križani Odrešenik, ki bo odrešil vsa ljudstva slehernega zla, če se bomo odvrnili od del tega sveta in obrnili pogled nanj. Tako je križ svetilnik, ki nam kaže varno pot v Božje kraljestvo.
    Apostol Pavel nam v pismu Filipljanom (2,6-11) znova pokaže na Odrešenika, ki ne nastopa s slavo in močjo, ampak s preprostostjo, ponižnostjo in služenjem človeku. Jezus se je zavedal, da je Očetov poslanec, zato ni želel biti enak Očetu. Raje je prevzel vlogo služabnika in tako postal podoben ljudem. Približal se je človeštvu, da bi mogli razumeti veličino Božje ljubezni, ki se je pripravljena v polnosti darovati, se pustiti pribiti na križ v odrešenje človeštva. Ko se ozremo na Kristusa na križu, se zavemo, da je Jezus tudi naše težave in naše grehe nesel na križ in jih daroval Očetu. Zato moremo upati in verjeti, da bodo tudi naše preizkušnje lažje, če jih bomo reševali z Jezusom, v globoki veri, trdnem upanju in dejavni ljubezni.
    Komu so na stežaj odprta vrata v nebesa? Tistemu, ki je prišel iz nebes: Jezusu Kristusu. V evangeliju po Janezu (3,13-17) Jezus o tem pouči farizeja Nikodema, ki je na skrivaj prišel k njemu. Jasno mu pokaže pot k večnemu življenju. Jezus v pogovoru z Nikodemom govori o svojem dvakratnem povzdignjenju: povzdignjenju na križ in povzdignjenju v nebesa. Jezus sam v tem pogovoru omenja strupeno kačo, ki jo je Mojzes obesil na drog v puščavi; je simbol, ki pomeni njega, pričakovanega Odrešenika človeštva, ki vzame nase strup greha vesoljnega človeštva in ga s trpljenjem v ljubezni preobrazi v odrešenjsko zdravilo. V Mojzesovem času je torej že vnaprej navzoče v razobešenem simbolu, ki ozdravi vsakogar, ki z zaupanjem pogleda vanj. Vanj se ozirajo ljudje, obremenjeni z grehom. Simbolično povedano: opikani so s smrtonosnimi kačjimi piki. Pogled na križ pa vzpostavi stik z Odrešenikom in grešnik ne umrje, ampak očiščen zaživi novo življenje. Oče je Jezusa poslal na svet z enim samim namenom, da bi nas povedel k njemu v nebesa. Jezus ni prišel na svet, da bi nas sodil, ampak da bi nas rešil in nam podaril večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.