25. NEDELJA MED LETOM

Prilika o delavcih v vinogradu
    Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najemat delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil po denarju na dan in jih poslal v vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: ‚Pojdite še vi v vinograd in kar bo prav, vam bom dal.‘ In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako. Ko je šel okoli enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: ‚Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?‘ Odgovoré mu: ‚Nihče nas ni najel.‘ Reče jim: ‚Pojdite tudi vi v vinograd!‘ Ko pa se je zvečerilo, reče gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ‚Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!‘ Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in so dobili vsak po denarju. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak po denarju. In ko so prejeli, so nad hišnim gospodarjem godrnjali in rekli: ‚Le-ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‘ On pa je odgovoril enemu izmed njih: ‚Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem s svojim storiti, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‘ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«
Mt 20,1-16

PRAVIČNOST V LJUBEZNI
    Že prerok Izaija (55,6–9) pravi: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! … Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« S prispodobo o razdalji med zemeljskim in presežnim pokaže na neznansko vzvišenost tiste pravičnosti, ki jo prežema ljubezen in je zato nad navadno zemeljsko menjalno, razdelilno in zakonsko pravičnostjo. Te tri hočejo veljati samostojno, ne da bi morala biti poleg tudi ljubezen. Za Božjo pravičnost pa je navzočnost ljubezni bistvena, saj je gonilna sila usmiljenja in odpuščanja. Pridružuje se ji Božja milost, ki na tej ravni povzroča spreobrnjenje. Tu pravičnost ni več nekaj statičnega in kontroliranega, ampak je dinamična in ustvarjalna. Prebuja in vodi nastajanje novega evangeljskega življenja. Božja pravičnost neprestano daje dober zgled ljudem s tem, da ni preračunljiva, ampak tako velikodušna, da je do ljudi naravnost razsipna. Razsipnost v prid potrebnih postane krepost.
    Do skrajnosti pravični ljudje so lahko še vedno sebičneži, ker so do decimalk natančni in do dolžnikov nepopustljivi. Božja velikodušnost pa nas uči obdarovanja. Naj ne dajemo samo tega, kar smo dolžni dati. Tudi ne pod pritiskom, pač pa svobodno.
    Menjalna, razdelilna in zakonska pravičnost so potrebne kot red znotraj sveta. V krščanski misli, ki človeka v tem svetu že vseskozi usmerja nad ta svet, pa svetno pravičnost presega Božja in človeška ljubezen.
    Jezus je v času svojega življenja na zemlji pokazal, kakšen mora biti gospodar. On namreč pravi, da je dober gospodar tisti, ki je sposoben to, kar ima, velikodušno deliti z drugimi, ne glede, če so si zaslužili to, kar so prejeli. Jezus plačila ne pogojuje z zaslugami in ozko pravičnostjo, ampak s podarjeno ljubeznijo. On je velikodušen tudi do tistih, ki so brez sleherne zasluge in pravic. Naše plačevanje temelji na strogi ekonomiji, kar pa moramo preseči s posnemanjem Jezusa, ki nas vabi, da bi bili tako radodarni, kot je on. Tudi grešniki, bolni, nepismeni in zavrženi hrepenijo po čisti in popolni ljubezni. Smo jo pripravljeni podarjati?
    Gospodar potrebuje delavce za svoj vinograd, zato jih najema ves dan, ob različnih urah. Eni morajo delati več ur, drugi manj, a so vsi enako plačani. Težko je sprejeti to obliko pravičnosti, pa vendar za Božje kraljestvo ne moremo biti vsi enako pripravljeni. Vsakdo dela po svojih močeh in v času, ki mu ga Bog naklanja. Eni prejmejo več darov, drugi manj, eni so sposobni delati dlje, drugi prej dosežejo višek svojih življenjskih moči, nekateri pa bi radi delali, a dela ne dobijo. In kako bo s končnim plačilom? Za nebeškega Očeta ne bo pomembno, koliko časa si delal, ampak to, da si sledil njegovemu klicu in naredil tisto, kar je v določenem trenutku od tebe pričakoval. Vsi smo namreč podaljšana Božja roka.
    Voditelj duhovnih vaj nas je nagovoril: »Navajeni smo reči, da je Bog neviden in da ga nihče ne more v polnosti poznati. Kaj torej naredi Bog? Gre in ›najame‹ ljubezen dveh zakoncev, da bi preko nje izrazil in posredoval svoje življenje in svojo ljubezen.« Kakšna čast za naju! Bog naju je najel! Povsem novo odkritje in nov pogled na najin odnos, na najino zakonsko ljubezen. Začutil sem odgovornost najinega poslanstva in smisel vseh odpovedi. Poglobila se je tudi moja vera in odnos z Bogom. Bog nama popolnoma zaupa in računa na najino ljubezen. Pomislim na današnji odlomek. Delavci so postajali ves dan brez dela, ker jih nihče ni najel. Ko so bili nagovorjeni, so šli in so delali v vinogradu. Zgodil se je Božji dotik. Tudi jaz sem ga doživel. Tokrat po voditelju, ki je z vso gorečnostjo podkrepil resnico najema z besedami: »Rad bi vama pomagal, da bi verjela v zakrament zakona, ki sta si ga podelila.« Za trenutek zaprem oči … Da, Gospod, zaradi tvoje ljubezni je ženino naročje vedno odprto. Odpušča mi in me ljubi takšnega, kot sem. Vem, da me sprejema v sončnih in senčnih dneh. Počutim se varen in ljubljen. In hvala Ti, da si naju najel – milostljiv dar je biti v Božjem najemu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NEDELJA MED LETOM

Prilika o dveh sinovih
    A kaj se vam zdi? Neki človek je imel dva sina. Obrnil se je k prvemu in rekel: ‚Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!‘ Ta je odgovoril: ‚Nočem!‘ Pozneje pa se je skesal in je šel. Stopil pa je k drugemu in rekel prav tako. Ta je odgovoril: ‚Pojdem, gospod‘, pa ni šel. Kateri teh dveh je očetovo voljo spolnil?« Pravijo: »Zadnji.« Jezus jim reče: »Resnično, povem vam, da pojdejo v božje kraljestvo cestninarji in nečistnice prej ko vi. Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti, in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli; vi pa ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli.
Mt 21,28-32

PRAVILNA POT
    Kdo še danes uboga? Vsak se izgovarja na svoje pravice, pozabljamo pa, da so pravice vedno povezane z dolžnostmi. Pokorščino so danes mnogi črtali iz svojega besednjaka. Sodoben človek noče biti pokoren, ker hoče biti samostojen, pokončen, z močno hrbtenico. Toda pokorščino razume drugače tisti, ki se zazre v križanega Jezusa in se prepusti njegovi zgodbi. Pokorščina ni nekaj poniževalnega, ampak lahko postane sredstvo odreševanja. Jezus je bil pokoren svojemu Očetu do smrti na križu in prav takrat, ko je bil najbolj nemočen, pribit na križu, je bil najmočnejši, naš odrešenik. Tako ravna poslušen sin. Smo si življenje dali sami? Komu smo zanj hvaležni? Vsaj našim staršem, ki so bili posredniki življenja, v prvi vrsti pa Bogu, ki je hotel, da smo se rodili in ima z nami določene načrte. Lahko smo podobni upornemu otroku, ki se upre očetu, a kasneje spozna svojo zmoto in opravi zaupano nalogo. Iščimo Božjo voljo in poskušajmo odkriti poslanstvo, ki nam je zaupano, in tako z Bogom soustvarjajmo ta svet.
    »Čigavi ukrepi so pravilni, Božji ali človekovi?« se je spraševal prerok Ezekijel (18,25-28). Mnogi danes postavljajo podobno vprašanje: »Komu zaupamo, vladi ali Cerkvi?« Obe sta človeški, sestavljeni iz ljudi, ki niso popolni, ampak grešni, pa čeprav tega ne priznajo. Na koncu ostane samo še Bog: on bo ločil zrnje od plev, on je najzanesljivejši kriterij za to, kaj je pravično in kaj krivično, kaj je pravilno in kaj zmotno. Danes sicer marsikdo kliče Boga na zagovor, ker meni, ker je Bog krivičen in ne usliši naših prošenj. Kdo je v zmoti: Bog ali jaz? Jaz navadno iščem svoje koristi, Bog pa gleda naprej in mi kakšne stvari ne dovoli, ker bi bila zame škodljiva. Zato sprejmimo Božjo voljo: ta bo morda težka, vendar bo vedno v našo korist in odrešenje.
    »Dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja!« je pisal apostol Pavel Filipljanom (2,1-11). Razdor med kristjani je danes velika rana, ki jo bo težko pozdraviti. Vsaka prepirljivost namreč vodi v neslogo in nered. Za zgled nam je Jezus, ki se je ponižal in postal človek, da bi nas na tak način odrešil. Sovraštvo lahko rešujemo na dva načina: z nasiljem ali pa z odpuščanjem. Zanesljiv je le drugi način, ker samo ljubezen, ki drugega spoštuje in ceni, lahko naredi čudeže. Samo edinost misli, besed in dejanj nas vodi k virom evangelija in k resnici, ki je samo ena: »Jezus je naš Bog in Odrešenik!« Sprejmimo ga.
    Ljudje smo različni po naravi, temperamentu, izkušnjah, ki smo jih prejeli že v zgodnji mladosti. Eni so pripravljeni takoj izpolniti prošnjo, drugi lenarijo in se izmikajo delu, toda najdejo se tudi taki, ki so v začetku protestniki, a končno sprevidijo svojo napako in se spokorijo. Jezus v evangeliju po Mateju (21,28-32) spregovori o dveh sinovih. Prvi očetovo voljo zavrne, a si pozneje le premisli in gre na delo, drugi pa obljubi, da bo šel, a kasneje ne gre. Kateri je ravnal pravilno? Če smo zelo natančni, bi lahko rekli, da nobeden. Vendar če upoštevamo očetovo voljo, je vseeno bolje ravnal prvi, ki je kljub temu, da najprej ni hotel iti na delo, pozneje pa je šel in izpolnil to, kar ga je prosil oče. Kako pa ravnamo mi? Ali držimo dano obljubo, ali pa jo kmalu prelomimo? Morda se premalo zavedamo resnosti svoje obljube, ki smo jo dali nekomu. Z lahkoto obljubimo, a marsikdo to stori s figo v žepu, samo da bi se znebil prosilca. Vendar je ta drža nepravilna in na nek način izdajalska, saj smo izdali zaupanje človeka, ki nas prosi. Mnogo bolje je, da takoj rečemo ne, da se ta ne bo zanašal na nas. Edina pravilna pot je, da obljubo izpolnimo. V življenju kristjana je zelo pomembno, da izpolnimo Božjo voljo. Tudi če kdaj oklevamo, ali smo morda celo uporni, prav ravnamo, če uvidimo, da nam lahko le sodelovanje z Očetom prinaša mir in dobro. On nam vedno ponuja možnost, da se spokorimo in se vrnemo na pot služenja v ljubezni, na katero nas vabi in želi, da uresničimo njegov načrt, ki ga ima z nami. Tako bomo vedno bolj spoznavali in hodili po poti, ki je pravilna v Božjih očeh.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

27. NEDELJA MED LETOM

Prilika o hudobnih vinogradnikih
    Poslušajte drugo priliko! Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi iz njega prejeli pridelek. Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet druge služabnike, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je k njim poslal svojega sina, misleč: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ‚To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‘ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo s temi vinogradniki storil?« Rečejo mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen;
Gospod je to naredil
in je čudovito v naših očeh.‘ Zatorej vam pravim, da se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.
Mt 21,33-43

SMO ODPRTI ZA BOŽJO LJUBEZEN?
    Božja ljubezen je neizmerna, brezpogojna in svobodna. Od nas je odvisno, ali jo sprejmemo ali pa zavrnemo. Ker smo svobodni, se velikokrat obrnemo proti Božji ljubezni; raje bežimo, kot da bi se spustili v ogenj ljubezni, ki sežge vse, kar ni prava ljubezen. In beg je najslabši odgovor na Božjo ljubezen; bolje je, da Bogu rečemo ne, kot da smo neodločni in ne vemo, kaj bi bilo za nas najbolje. Če nimamo zaupanja v njegovo ljubezen in ne verjamemo, da bo storil le to, kar je za nas dobro, nam nič ne pomaga. Zato je   pomembno, da prosimo za razsvetljenje, da bomo vedeli, ali delamo prav ali ne. Zato se posebej v tem milostnem mesecu rožnega venca priporočajmo in skupaj z Jezusovo materjo Marijo prosimo za modrost, odgovornost in pravo mero ponižnosti, v moči katere bomo zmogli biti dobri oskrbniki v Gospodovem vinogradu. Za to potrebujemo mir v srcu, ki ga ne ogrožajo skrbi in nemir tega sveta. Tako bomo z Bogom v tesnejšem odnosu in mu zaupali vse svoje življenjske skrbi in načrte, on pa jih bo prežaril s svojo milostjo in Svetim Duhom.
    Izaija (5,1-7) nam spregovori o vinogradu na rodovitnem griču, ki ga je Bog zasadil z ljubečo in skrbno roko. Naredil je vse potrebno, a vinograd ni rodil. On je storil vse, da bi bil njegov vinograd najboljši, a je bilo vse zaman. Bog lahko vse naredi, toda če človek noče sodelovati, so vse milosti in vsi darovi zaman. Človek jih zapravi in ničesar ne naredi za dobro skupnosti. Zato sledi neprijeten ukrep. Bog vinogradu odstrani ograjo in podre obzidje, da bo poteptan in izropan … Če ne sodelujemo z Božjo milostjo, se nam lahko zgodi, da se naša duša spremeni v pustinjo, ki rodi le osat, namesto dobrega sadu. Če se obrnemo proč od Boga, naše življenje tako ali drugače teče dalje, posledice za dušo pa so katastrofalne in prej ali slej otežijo tok našega zemeljskega življenja, da ne govorimo o posledicah življenja onkraj smrti.
    Apostol Pavel nam v pismu Filipljanom (4,6-9) polaga na srce, naj ne skrbimo, ampak ob vsaki priložnosti izražajmo svoje želje Bogu z molitvijo, prošnjo in z zahvaljevanjem. Le tako bo Božji mir, ki presega vsak um, varoval naša srca in misli. Če bi radi resnično obogateli, je treba več misliti na Boga in njegovo ljubezen, kajti samo to daje našemu življenju pravo smer in nam jamči, da bomo resnično uspeli. Sicer pa je vedno tako: truditi se je treba, kot da je vse odvisno od nas, in delati tako, kot da je vse čisti Božji blagoslov.
    Tudi v evangeliju po Mateju (21,33-43) Jezus uporabi zgodbo o vinogradu. Vendar tokrat ne gre za nerodoviten vinograd, pač pa za viničarje, ki se hočejo polastiti vinograda in pridelka. S to priliko je želel pokazati, da bo moral umreti za odrešenje človeštva, katerega prispodoba je vinograd. Kaj vse je Bog storil za odrešenje človeštva, človek pa mu je obrnil hrbet, še več Božjega Sina je ubil. Toda to, kar je za nas morda nespamet, ima pri Bogu veljavo. Smrt na križu in žrtev nedolžnega sta nas odrešila in ponovno zbližala z Bogom. V uboju Sina se dovršita človeška sprevrženost in Božja dobrota. Človeško zlo izčrpa svoj negativni naboj s tem, ko vzame življenje Začetniku življenja; Bog pa pokaže svojo dobroto s tem, da podari svoje življenje nam, ki mu ga krademo. Z ubojem Sina zares dobimo njegovo dediščino: držimo v rokah sad, ki nas dela podobne Bogu! Sin, ki v svoji krotkosti postane predmet objestnosti, od nas podeduje našo goloto, mi pa od njega njegovo sinovsko oblačilo. Njegov križ razkrije uničevalnost našega nasilja in moč njegove ljubezni. To je čudovito delo Boga: naša beda prikliče njegovo usmiljenje. Združeni z njim smo sinovi v Sinu, rodovitno drevo in kraj srečanja z Bogom in v Njem z vsemi ljudmi. Veselimo se! Sprejmimo Božjo ljubezen, ki nam edina daje moč za večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Prilika o kraljevi svatbi

    In Jezus jim je zopet spregovoril v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. Poslal je spet druge služabnike z naročilom: ‚Povejte povabljenim: Glejte, svoj obed sem pripravil: moji voli in pitana živina je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‘ Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji, ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih zasramovali ter pobili. Ko je kralj to zvedel, se je razsrdil, poslal svoje vojake, pokončal tiste ubijavce in njihovo mesto požgal. Potem reče svojim služabnikom: ‚Svatba je pripravljena, a povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katere koli najdete.‘ In njegovi služabniki so šli na pota in zbrali vse, katere so našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko pa je prišel kralj goste pogledat, je videl tam človeka, ki ni imel svatovskega oblačila. Rekel mu je: ‚Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?‘ On pa je molčal. Tedaj je kralj velel strežnikom: ‚Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v temo: tam bo jok in škripanje z zobmi. Zakaj mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.‘«

Mt 22,1-14

POVABLJENI NA VEČNO GOSTIJO

   Zavračanje Boga je splošni pojav sodobne družbe. Sodobnik je preveč zagledan vase, da bi priznal svojo nepopolnost in krhkost. Hkrati opažamo, da so se vsi, ko so v polpretekli zgodovini načrtovali smrt Boga, krepko zmotili. Feuerbach, Marx, Comte in Nietzche so bili trdno prepričani, da bo vera zelo hitro izginila s površja zemlje in se ne bo več pojavila. V istem obdobju je ruski pisatelj Dostojevski, ki je živel v izgnanstvu, napovedal zmago Boga, ko bo Jezus zavladal vsemu svetu, kot odrešenik in sodnik. Tudi razni vidci 21. stoletja so bili prepričani, da bo to stoletje vere, ali pa ga ne bo. Vsi zagovorniki smrti Boga so že davno pod zemljo, vera v Boga pa ostaja in se celo krepi, ne le pri dedkih in babicah, ampak tudi med mladimi, ki iščejo smisel življenja. To pa ne pomeni, da bodo ljudje tako razsvetljeni, da bodo z lahkoto sledili Bogu. Še zdaleč ne, kajti sodobnik ne išče kakšne zahtevne vere, ampak nekaj za kratek čas. Zato nas hlastanje po duhovnosti ne sme uspavati: vsi smo poklicani, da se odločamo v moči Svetega Duha in se trudimo za vero, ki nam jo je oznanil Jezus. Zato odprimo oči, spoznajmo Boga in se ga oklenimo, ker je to edina zanesljiva rešitev.
   »Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini,« je napovedal prerok Izaija (25,6-10). Svojim poslušalcem, ki so se čutili zapuščene od Boga, je napovedoval nove čase, ko se bo Bog izkazal kot tisti, ki drži obljube in je blizu svojemu ljudstvu. Gostija je v Svetem pismu vedno znamenje Božje dobrote, ki ne pozna meja. Bog ne dela razlike, ampak vse vabi k sebi, ker nas je ustvaril zato, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Bog je naša tolažba in naša moč, ko mu zaupamo, ko se ga oklenemo, ko z molitvijo in dobrimi deli krepimo svojo vero, upanje in ljubezen.
   Apostol Pavel spodbuja Filipljane (4, 12-14.19-20), naj bodo zadovoljni s svojim življenjem in naj se navadijo na dane okoliščine. Življenje ni nikoli podobno ravni črti, ampak valovanju, kjer so vzponi in padci. Obstajajo obdobja obilja in časi, ko je treba zategniti pas in biti bolj skromen. Zato se ne pritožujmo zaradi krize, ampak iščimo načine, kako smo lahko srečni in zadovoljni tudi v bolj skromnem življenju. Treba je sprejeti tako slabe kot dobre čase, tako pomanjkanje kot izobilje, ker se ne zanašamo nase, ampak sprejemamo moč od Boga. Zato hvalimo in slavimo Boga, ki je naš stvarnik in vodnik.
   Odrešenje je Očetov dar za vsakega človeka brez razlike. Bog pa noče svoje ponudbe nikomur vsiljevati. Sami se moramo odločiti in sprejeti povabilo na večno gostijo. To nam želi povedati Jezus v odlomku iz evangelija po Mateju (22,1-14). Mnogi so povabljeni na gostijo, pa si ne vzamejo časa, saj se jim zdijo bolj pomembni njihovi vsakodnevni opravki, kupčije in sploh dela in skrbi tega sveta. Zaradi zagledanosti v ta svet spregledajo priložnost, ki je neprecenljiva, priložnost, ki jo ponuja Stvarnik. Na žalost povabljeni niso bili vredni, kajti povabilo se jim ni zdelo dovolj pomembno. Vsi smo povabljeni na to gostijo in imamo priložnost, da se je udeležimo in tako izkažemo Bogu čast, ko ga postavimo pred vsa svoja druga opravila, na najpomembnejše mesto svojega življenja. Potruditi se moramo, da pridemo v svatovskem oblačilu, kajti na gostijo ne moremo priti brez svatovskega oblačila. Kakšno je svatovsko oblačilo, mora ugotoviti vsakdo sam pri sebi. Vsaka duša je po svoje lepa, ko je takšna, kot mora biti: ko zrcali takšno osebnost posameznika, kot ga vidi in se ga veseli Bog. On nas ima rad in nas vedno sprejema takšne, kakršni smo: bodisi da smo v pražnji obleki ali v kratkih hlačah in z odpeto srajco. Thomas Merton, veliki mistik, je na začetku svojega dela Življenje in svetost zapisal: »Vsak kristjan je zaradi svoje krstne obljube dolžan, da se odreče grehu in se popolnoma, brez pridržka, izroči Kristusu, da bi mogel izpolniti svoj poklic, rešiti svojo dušo, stopiti v Božjo skrivnost, kjer se bo v vsej polnosti našel v Kristusovi luči.« Prosimo Boga za milost, da se bomo vredni udeležiti večne gostije.



Nazadnje urejal/a vitez 18 Okt 2014 23:00; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Davek cesarju
    Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Mt 22, 15-21


BOG ALI CESAR?
    Vera in politika: se ti dve zadevi izključujeta? Ne, nikoli. Vsak človek je politično bitje, ker drugače ne more biti. Živimo v družbi, smo družabna bitja, zato so naši medsebojni odnosi vedno del politike. Zato nam ne sme biti vseeno, kako bomo živeli in na kakšni ravni bodo naši odnosi na civilni ravni, kot tudi na ravni župnije. Oboje se med seboj prepleta, ker smo v obeh ustanovah isti ljudje. Zato je prav, da damo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Cerkev je večkrat v nevarnosti, da se mora prilagajati političnim in družbenim sistemom, če hoče priti do besede in imeti vpliv na družbo. Kaj bi naredil Jezus, če bi danes prišel v Slovenijo z oznanilom o odrešenju: bi se prilagodil sistemu, ali pa bi izzval politične voditelje in jim povedal v obraz, kaj delajo narobe? Gotovo je res, da moramo kristjani spoštovati civilno zakonodajo, toda v določenem trenutku je treba tudi dvigniti glas in na glas povedati, kaj ni prav. Evangelija ne živimo z lepimi besedami, ampak s konkretnimi dejanji v korist bližnjega.
    Bog je samo eden, Bog je na naši strani, pa čeprav včasih mislimo, da je proti nam. Prerok Izaija (45,1.4-6) je izvoljenemu narodu povedal v obraz, da je Bog izbral kralja Kira zato, da bi jih ponižal in pokazal, kdo je pravi Bog. Na tak način jih je hotel privesti k pameti, da bi se spreobrnili in vrnili k pravemu Bogu. Podobno ravna tudi z nami, da bi nas spametoval. Bog včasih izbere tudi kakšno krivo palico, človeka, ki je drugačen po svojem mišljenju in navadah, da postane neke vrste »božja šiba«, ki nam odpre oči za razumevanje skrivnosti Božjega kraljestva. Kaj lahko danes stori, da bi skeptiki in obupanci zahrepeneli po njem? Nas lahko postavi za zgled. Smo pripravljeni sprejeti to nalogo? Bog nas ne tepe, a včasih dovoli, da nas kdo s kakšno šibo spametuje.
    Apostol Pavel je spremljal krščansko skupnost v Tesaloniki, občudoval je njihovo vero in ljubezen ter se Bogu nenehno zahvaljeval za njihov zgled. Kako pa mi sprejemamo župnijsko skupnost? Nam je prirasla k srcu in se je veselimo? Prav domača župnijska skupnost je navadno prva posredovalka vere, ona nas spremlja od rojstva naprej. Božje kraljestvo ni moje ali tvoje, ni najina posest, ampak je samo Božje. Bog pa izbira ljudi, ki jih pošilja kot oznanjevalce. Ti ne smejo govoriti v svojem imenu, ampak samo v Božjem imenu in samo stvari, ki so v skladu s Kraljestvom, v katerega smo vsi poklicani. Bog nas potrebuje, nas ima izredno rad, česar se moremo iz srca veseliti.
    V evangeliju po Mateju (22,15-21) farizeji skušajo Jezusa z vprašanjem,: »Ali smemo dajati cesarju davek, ali ne?« Jezus jim modro odgovarja: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« Kdor daje cesarju, kar je cesarjevega, spoštuje zakonito oblast. Ta oblast nam navadno ni vsiljena, ampak smo jo izbrali sami. Imamo takšno oblast, kot si jo zaslužimo in smo si jo izvolili. Kdor hoče živeti v miru, mora skrbeti za svoje dobro počutje: zato spoštuje civilno oblast, a hkrati ne pozablja na svojo dušo in zato se trudi za čisto vest. Davke navadno plačujemo, ker se bojimo kazni, do Boga pa imamo drugačen odnos, ker menimo, da je Bog daleč in da je pred nami še dolgo življenje. Z Bogom bomo že uredili zadnji trenutek, si morda mislimo. To so navadno računi brez krčmarja: nikoli ne vemo, kdaj je lahko prepozno. Papež sv. Janez XXXIII. je pisal svojemu nečaku Battistu: »Vsak dan si moraš dajati poguma: navaditi se moraš na napor, veseliti se uspehov, stremeti za tem, da dosežeš še več; vendar vse to brez razburjanja, ampak kar se da mirno in krotko. S pomočjo Gospoda, ki ga moraš vedno klicati, boš vsak dan naredil en korak naprej in lahko boš prišel daleč.« Naj nam Bog pomaga s svojo milostjo, da bomo v tem svetu, ki poveličuje to, kar je cesarjevega, znali poskrbeti za svojo dušo, za pristno vez z Bogom in sočlovekom. Tako bomo dobivali vedno nove milosti in darove, ki jih daje Bog.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Največja zapoved
    Ko so farizeji zvedeli, da je saduceje prisilil k molku, so se sešli in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je hotel skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‘ 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
Mt 22,34-40

LJUBEZEN NAS DELA PODOBNE BOGU
    Koga ima Bog najrajši? Emigrante, vdove, sirote in reveže. Oni imajo vedno pred Bogom prednost, saj so najbolj odprti za Boga. Bog je namreč vedno na strani zavrženih in ljudi brez pravic. Vsaka nepravičnost, izkoriščanje in nasilje proti njim je mogočen krik, ki se dviga do Boga. Na žalost, tudi mnogi krščanski režimi glede tega niso nič boljši od drugih. Zato se moramo vsi spreobrniti: tako širša družba kot posamezniki, kajti Bog je na strani izkoriščanih in nas bo sodil po ljubezni, ki smo jo izkazali najbolj potrebnim. Ljubezen lahko pokažemo na različne načine. Na svetu je veliko lačnih, bolnih in zapostavljenih, ki jih moremo nasititi, oskrbeti z zdravili ali jim kako drugače pomagati. Zato ni potrebno, da gremo v Afriko ali Indijo; veliko revežev in pomoči potrebnih imamo v svojem okolju. Tem lahko pomagamo na različne načine, tako da jim podarimo denar ali svoj čas, ki je vreden več kot denar, saj s tem, ko se približamo potrebnemu in mu podarimo prijazen pogovor in skupaj z njim iščemo rešitev, mu podarimo tudi del sebe in Bog tako more delovati preko nas.
    Druga Mojzesova knjiga (22,20-26) nas pouči, naj ne zatiramo tujcev, sirot in vdov. Tudi če posojamo denar, ne bodimo oderuški glede obresti. Če bo revež vpil k Bogu, ga bo uslišal, ker je milostljiv. Krivice so najbolj boleče. Tudi v tretjem tisočletju je še veliko izkoriščanja človeka po človeku. To je v nebo vpijoči greh in Bog je na strani tistih, ki so odrinjeni in brez pravic. Mojzesova postava je zato naročala, da je treba uboge z roba družbe sprejemati in jim pomagati. Ker je Bog velikodušen do nas in nas varuje, smo tudi mi dolžni pomagati vsakemu, ki je v stiski. Kdor vidi samo sebe, bo v življenju vedno potegnil krajši del. Ne živimo zaradi sebe, ampak zaradi naših bližnjih, ki jih lahko bogatimo s svojimi talenti. Kdor v svojem življenju ni prepoznal poslanstva, bo vedno taval in se lovil, ker ne bo videl smisla svojega življenja.
    Apostol Pavel je v prvem pismu Tesaloničanom (1,5-10) postavil samega sebe za zgled obnašanja. Samo naš zgled dobrote in ljubezni je prepričevalen in ponese dober glas v deveto vas. Ne besede, ampak dejanja govorijo o veličini človeka in o ljubezni, ki jo premore. Zato se je vredno potruditi, da smo za druge svetel zgled močne vere in nikoli kamen, ob katerega bi se spotikali. Videti svoje življenje kot dar in poslanstvo je veliko odkritje. Bog se nam počasi razodeva in včasih je težko sprejeti njegove zahteve. Kdor pa najde svoje mesto v tem svetu in se vključi v soustvarjanje družbe, kjer živi, ta odkrije, da lahko z Bogom naredi velike stvari.
    V odlomku iz evangelija po Mateju (22,34-40) Jezus spregovori o največji zapovedi, zapovedi ljubezni. Zapovedi niso le kot prometni znaki, ki govorijo o tem, kaj smeš in česa ne smeš, ampak so hkrati in predvsem navodila za srečno življenje. Bog nam pušča vso svobodo in od nas je odvisno, ali bomo zares svobodni v duhu in resnici ali pa bomo postali sužnji svojih nagonov in trenutnih želja. Prava ljubezen pozablja nase in vsepovsod išče priložnosti, da lahko širi dobroto in ljubezen. Jezus je govoril le o eni zapovedi ljubezni, ki vključuje ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Ljubezen namreč vedno presega človeka: ni je mogoče zadržati zase in uresniči se le v ljubezni do sočloveka. Ljubezen je nekaj Božjega, pri Bogu se je rodila, on jo je vsadil v naša srca in k njemu se vrača oplemenitena. Bog daj, da bi bili vsak trenutek  sposobni takšnega razdajanja. Če nas je Bog poklical v življenje in nas povabil, da ga čim bolj posnemamo v njegovi svetosti, je svetost onkraj naših naravnih moči, zato nam mora on sam dati luč, moč in pogum, da izpolnimo nalogo, ki jo pričakuje od nas. Brez Boga smo majhni in nemočni. Zato ga prosimo pomoči, da bomo njegovo voljo našli in jo vsak dan tudi izpolnili. Vsakdo od nas je lahko pričevalec tam, kjer živi. Konkretne dobre zglede poštenega življenja potrebujemo na vsakem koraku. Le z dejavno ljubeznijo do ljudi, ki nas potrebujejo, bomo gradili boljši svet in bomo dobro orodje v Božjih rokah. Naj bo v naših medsebojnih odnosih ljubezen tista gonilna sila, ki nam daje moči za življenje po evangeliju in gradi dobre medsebojne odnose v družini, župniji in družbi nasploh.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH

Nebeško kraljestvo
   »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Mt 13,44-46

S KRISTUSOM ŽIVIMO
    Človek se vedno znova srečuje z vprašanji, od kod prihaja, kam gre, kakšen je smisel njegovega bivanja na zemlji. Od njegovega odgovora na ta vprašanja, je odvisno, kako bo živel in v kateri smeri bo teklo njegovo življenje. Lahko bo veroval, da je na začetku in na koncu Bog, da je ves svet in on sam Božje delo, da Bog vodi njegovo življenjsko pot in od njega pričakuje, da mu bo sledil. Ta dan se spominjamo mnogih naših dragih: staršev, sorodnikov, znancev in prijateljev, ki so odšli od nas. Mnogi od njih so pustili za seboj neizbrisno sled. Zato se jih z veseljem spominjamo, molimo zanje in prosimo Boga, naj jih nagradi z večnim življenjem, nam pa nakloni svojo milost in moč, da se nekoč srečamo z njimi v veselju, ki ne mine.
    »Jaz vem, da je moj odkupitelj živ!« govori Job (19,23-27), ki je ves v ranah in zapuščen od vseh. Čeprav je sin teme zlomil njegovo fizično telo, mu ni mogel uničiti njegovega duha in vere v Boga. Kdor z vero gleda v prihodnost, mu tudi zelo težka bolezen in trpljenje ne moreta uničiti upanja, da je Bog večji in nikogar ne zapusti.
    Naš zgled je Jezus Kristus, ki je umrl in vstal. Apostol Pavel v drugem pismu Timoteju (2,8-13) namreč pravi: »Zanesljiva je ta beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vstajamo, bomo z njim tudi kraljevali … Če se mi izneverimo, on ostane zvest ...« Potrebno je le eno: vztrajati v vsakem položaju, ostati zvesti in se ne izneveriti. Plačilo nas čaka šele na koncu.
    V evangeliju po Mateju (13,44-46) nam Jezus spregovori o nebeškem kraljestvu, ki je zaklad, sicer skrit, a kdor ga odkrije, ga to tako navduši, da je zanj pripravljen žrtvovati vse. Za pravo dragocenost je človek pripravljen storiti vse, da jo dobi. Tudi življenje je kot dragocen zaklad, ki je skrit. Ta zaklad nam je bil podarjen. Počasi ga odkrivamo, se ga veselimo in ga skušamo uskladiti z darovi, ki smo jih prejeli. Bog nam je velikodušno veliko podaril, sedaj pa moramo mi to oplemeniti in vrniti njemu, ki je počelo slehernega življenja. Mnogi naši sorodniki, znanci in prijatelji so bili iskalci tega zaklada in ga vsak na svoj način odkrivali in uresničevali v vsakdanjem življenju. Tako so nam zapustili neizbrisne sledi. Izkazali so se s svojo dobroto, ljubeznijo in z zaupanjem v Boga. S svojim zgledom nas učijo, da je prava radost življenja v mirni vesti, v zaupanju v Boga in v pričakovanju nebeških dobrin. Naj nam On, ki je začetnik in vir življenja, pomaga, da bomo z upanjem gledali naprej in z veseljem pričakovali srečanje z Gospodom.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM - ZAHVALNA

Prilika o pametnih in nespametnih devicah
    Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa s seboj vzele olja; pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane vpitje: ‚Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‘ Tedaj vse tiste device vstanejo in napravijo svoje svetilke. In nespametne rečejo pametnim: ‚Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‘ Toda pametne odgovorijo: ‚Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajavcem in si ga kupite.‘ Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zapro. Pozneje pa pridejo tudi ostale device in pravijo: ‚Gospod, gospod, odpri nam!‘ On pa jim odgovori: ‚Resnično, povem vam: Ne poznam vas.‘ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.
Mt 25,1-13

BODIMO MODRI IN  ČUJEČI
    Počasi se cerkveno leto izteka, zato nas tudi Božja beseda spominja na iztek našega zemeljskega življenja in na prehod v večnost, v nebeško kraljestvo, po katerem hrepeni naša duša, ki si želi popolnega združenja z Bogom. Kristus bo prišel ob koncu sveta kot sodnik in vsakdo bo takrat moral dati obračun o svojem življenju oziroma o trgovanju s talenti, ki jih je prejel. Po kakšnih kriterijih bomo sprejeti v Božje kraljestvo? Vstopil bo tisti, ki je strah premagoval z modrostjo srca, pričakovanje krepil z upanjem, indiferentnost z dobrimi deli, živel v luči vere in hrepenel po večnem življenju. Na zemlji hodimo v veri in ne v gledanju, zato je potrebna preudarnost in modrost, da ne zgrešimo cilja, kot se je to zgodilo nespametnim devicam. Delajmo za svoje odrešenje in za odrešenje sveta, dokler imamo čas. Ko bo prišel Gospod, ne bo več časa za dobra dela; lahko se nam zgodi, da naletimo na zaprta vrata. Zato si prizadevajmo za modrost, ki nam bo pomagala, da prav spoznamo svojo nalogo, ki nam je namenjena od začetka sveta, ter se usmerimo v pravi cilj svojega življenja. Potrudimo se in odvrnimo pogled od blišča tega sveta ter se obrnimo k Bogu, ki je vir življenja, milosti in ljubezni.
    Vsi bi bili radi pametni, a žal mnogi ne vedo, da je za pravo pamet treba tudi moliti in kaj žrtvovati. Knjiga modrosti (6,12-16) nam predstavi modrost: »Blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.« Kdor hrepeni po modrosti in jo išče, temu bo razodeta. Modrost je namreč na razpolago vsem, Bog nam jo v obilni meri podarja, a žal je mnogi ne iščejo in se ne trudijo, da bi jo prejeli. Zato, če hočemo sami sebi dobro, iščimo modrost z globoko ponižnostjo in hvaležnostjo, ker je Božji dar, ki ga prejmemo brez svojih zaslug.
    Kako je s tistimi, ki so zaspali? Mar gredo za vedno v pozabo? Apostol Pavel je v  1. pismu Tesaloničanom (4,13-18) naročal, naj ne živijo v nekem lažnem upanju: »Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v Jezusu, privedel skupaj z njim.« Torej je zelo pomembno, kakšno bo na koncu naše upanje: bomo zaspali v Gospodu ali nas bo odnesel veter? Obudimo torej vero v večno življenje in čakajmo na Kristusa z prižganimi svetilkami.
    V evangeliju po Mateju (25,1-13) nam Jezus predstavi zgodbo o desetih devicah, ki čakajo ženina. Ene so pametne, druge nespametne. To je odslikava časa, v katerem živimo. Verjetno bi bilo danes razmerje drugačno: tri pametne proti sedmim nespametnim. Komu smo podobni: pametnim, ki so šle čakat ženina in vzele tudi olje, ali nespametnim, ki so na olje pozabile? Res je, da ne vemo ne dneva ne ure, kdaj bo ženin prišel in bo treba stopiti pred Božje obličje. Čuječnost je zato vedno dobrodošla. Zgodba govori o pogojih, ki jih mora upoštevati Jezusov učenec, da bo njegova hoja za Kristusom povezana s poveličanjem in ne z obsodbo. Ne sledimo komurkoli, ampak Kristusu, ki je naš odrešenik in tudi sodnik ob poslednji sodbi. Zato ima Jezusov učenec modro srce, na Jezusov prihod čaka z upanjem in ljubeznijo, kar daje njegovi veri moč, da je stalno buden in pozoren na znamenja časov. Olje njegove svetilke mora biti povezano s pravičnostjo, upanje pa usmerjeno na končni cilj, večno življenje pri Gospodu. Po veri postane Kristus Božja moč v našem življenju. Samo po veri moremo resnično hoditi za Kristusom in je Cerkev za nas zakrament odrešenja in zveličanja. Naj nam Bog pomaga, da bomo modri in čuječi, da se bomo pravilno odločali in sprejeli Jezusa za svojo Pot, Resnico in Življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Prilika o talentih
    Bo namreč kakor pri človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje; enemu je dal pet talentov, drugemu dva, tretjemu pa enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in je odpotoval. Tisti, ki je bil prejel pet talentov, je šel takoj z njimi kupčevat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tudi tisti, ki je bil prejel dva, pridobil dva druga. Tisti pa, ki je bil prejel enega, je šel, izkopal zemljo in denar svojega gospodarja skril. Čez dolgo časa pa je gospodar teh služabnikov prišel in napravil z njimi račun. In pristopil je tisti, ki je bil prejel pet talentov, in je prinesel pet drugih talentov ter rekel: ‚Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‘ Njegov gospodar mu je rekel: ‚Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil: pojdi v veselje svojega gospoda!‘ Pristopil je tudi tisti, ki je bil prejel dva talenta, in je rekel: ‚Gospod, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‘ Njegov gospodar mu je rekel: ‚Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil, pojdi v veselje svojega gospoda!‘ Pristopil pa je tudi ta, ki je bil prejel en talent, in je rekel: ‚Gospod, vem, da si trd človek: žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi vejal; zbal sem se in sem šel ter svoj talent zakopal v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega.‘ Njegov gospodar mu je odgovoril in mu rekel: ‚Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem vejal; torej bi bil moral dati moj denar menjavcem in ob svojem prihodu bi jaz svojo lastnino prejel z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki ima deset talentov! Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.‘
Mt 25,14-30


MODRO RAVNAJMO S TALENTI
    Marsikdo se sprašuje, koliko je vredno njegovo življenje. Nekateri se zelo cenijo, drugi vidijo svoje življenje kot popoln poraz, največ pa je takih, ki živijo iz dneva v dan in se sploh ne sprašujejo o smislu in  vrednosti življenja. Bogu veliko pomenimo, sicer nas ne bi bilo. Nismo sicer vsi enaki, kajti Bog je dal enemu več, drugemu manj talentov, a za vsakega dovolj, da lahko naredi iz svojega življenja projekt, s katerim se bo lahko zares pohvalil in postavil pred drugimi. Vse je odvisno od posameznika, njegovega zaupanja vase in sodelovanja z Bogom. Barantanje s talenti je vedno zanimivo. Ko beremo to priliko, se marsikomu zdi, da Jezus podpira pokvarjeni kapitalistični sistem, kjer velja načelo: »Nikoli nimaš dovolj, zato se trudi, da boš imel čim več!« V resnici pa ni namen prilike, da bi čim več imeli in bili čim  bolj bogati na tem svetu, ampak, da bi na koncu smeli vstopiti v veselje svojega Gospoda. To priložnost je imel tudi tisti, ki je prejel en talent, a svojih sposobnosti ni izkoristil. Zato ne tarnajmo, da nas Bog ni obogatil z darovi, ampak izkoristimo to, kar smo prejeli!
    Pisatelj knjige Pregovorov (31,10-13.19-20.30-31) tokrat poje hvalnico pametni ženi, ki je vedno bila, je in bo središče, ki zbira vse člane družine. Takole pravi: »Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri. Srce njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša. Izkazuje mu dobroto in ne hudega vse dni svojega življenja.« Kako laskava je ta pohvala žene in kako se vsak moški veseli takšne ženske. Pa ni vse odvisno od konkretne ženske, ampak od tega, kakšen odnos smo si ustvarili do nežnega spola. Dokler so usta polna grdih opazk glede ženske, bodo te tudi takšne, kot smo si jih ustvarili v svoji domišljiji. Kdor pa jih ceni, ta slej ko prej doživi, da ima ob sebi pravi biser. Mati je samo ena in nihče je ne more nadomestiti. Sodobna družba sicer poveličuje zaposleno ženo, ki je v tekmi z zaposlenim moškim, toda s tem smo družino poslali na stranski tir. Zato potrebujemo pametne žene, ki ne bodo videle le svojih ambicij, ampak tudi družino in poklic matere kot veliko vrednoto.
    Človek ne sme nikoli imeti občutka, da je že vse naredil in da so zanj nebesa že zagotovljena. »Gospodov dan bo prišel kakor tat ponoči!« je pisal apostol Pavel v 1. Pismu Tesaloničanom (5,1-6). Če veš, da tvoje premoženje ni varno, se trudiš, da ga boš obvaroval. Žal pa mnogi mislijo le na varnost telesnih dobrin. V veliko večji nevarnosti je naša duša, ko zgrešimo smer in pozabimo, zakaj živimo. Mi nismo gospodarji, ki bi odločali o življenju in smrti, ampak smo samo oskrbniki, ki upravljamo s premoženjem, ki nam je bilo zaupano. Nikar se ne hvalimo s svojimi sposobnostmi: če ljudje opazijo napake, ki jih delamo, kako ne bi Bog opazil naše nepopolnosti.
   Ljudje namreč radi opazujemo drug drugega in zavidamo drugemu sposobnosti, ki jih sami nimamo. Talenti pa so vedno osebne zadeve, ki jih vsakdo prejme v obilni meri. Osebne darove je treba poiskati, se jih razveseliti in z njimi trgovati. Ljudje pa se radi kregajo med seboj o tem, kaj kdo ima in česa nima, kdo je več vreden in kdo je revež. Takšna primerjanja ne povedo nič otipljivega o vrednosti človekovega življenja. Eni so prejeli več od drugih, zato se bo tudi od njih več zahtevalo. Samo lenobneži se pritožujejo, da so zavrženi od Boga. Treba se je potruditi in prositi za razsvetljenje, da naše življenje lahko postane bogato za druge. Vsakdo bo namreč dajal odgovor o tem, kako je trgoval s talenti, ki jih je prejel.
    Kako negotovo bi bilo jutro, če bi ga začeli kot izgubljeni otroci brez matere in očeta. Bog je vedno z nami, zato mu lahko izročimo vse skrbi. Kaj bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, važno je, da je to pot, ki nam jo je On izbral. Naj nam Bog pomaga, da bi odgovorno in marljivo ravnali s talenti, ki nam jih je namenil, da bodo le-ti v službi človeku v izgradnji boljšega sveta, ki bo temeljil na ljubezni in sočutju, ne pa na namišljenem samopoveličevanju in samozadostnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ

Poslednja sodba
    Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov; in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico. Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‚Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‘ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?‘ In kralj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‘ Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ‚Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popoten sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‘ Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnega ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‘ Tedaj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.‘ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje.«
Mt 25,31-46

NAŠ CILJ JE BOŽJE KRALJESTVO
    Kakšen bo naš konec? Vprašanje si radi postavljajo predvsem starejši, ki čutijo svoje odhajanje in se ne želijo kar tako sprijazniti s tem. Na koncu je vedno žetev, ki je lahko obilna ali pa bolj klavrna, če je toča večino pridelka uničila. Naša žetev pa ni nekaj nepredvidljivega, ampak zgolj sad našega dela in naše povezanosti z Bogom. Pomembno je eno in drugo, kajti oboje druži med seboj ljubezen, nesoglasja pa povezanost razkrajajo. Torej, če smo se dovolj trudili najti Božjo voljo in jo izpolniti, se nam ni treba ničesar bati. Božje kraljestvo je čisto drugačno od zemeljskih kraljestev, republik in vlad. Božje kraljestvo je kraljestvo, kjer vlada osnovni zakon, ki je ljubezen. Kjer je ljubezen, tam ni težav, je ena sama radost, nepopisno veselje in izpolnjenost v odnosu do Boga in vsega občestva. Ne moremo si točno predstavljati, kaj nam želi Bog dati, saj se tega z besedami ne da povedati. Zato se splača potruditi in že na tem svetu delati po zakonu ljubezni, kajti le to nas pripelje v Božje kraljestvo. Kako živeti, da bomo dosegli ta cilj, nam želi Jezus povedati v evangeliju te nedelje.
    V odlomku iz knjige preroka Ezekijela (34,11-12.15-17) se nam Bog predstavi kot pastir, ki ponuja svojim ovcam dobro pašo, skrbi zanje, daje jim počitek, izgubljene poišče, ranjene obveže, bolne okrepča … Vsako življenje je Božji dar. Mi se večkrat preveč vznemirjamo, kaj bi s svojim življenjem naredili, a ne pomislimo, da je že vse zapisano v naši notranjosti. Treba je odkriti darove, ki jih imamo, jih pametno uporabljati in predvsem videti Božji načrt, ki ga ima z nami. Ko smo to odkrili, je naša pot jasna: vemo, kam bi radi prišli, in poznamo tudi spremljevalca na poti. To je Jezus, ki je podoben skrbnemu pastirju, ki mu je vsaka ovca nadvse dragocena.
    Naš konec ni smrt, ampak vstajenje. »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni,« je zapisal apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (15,20-26.28). Kristus je že vstal in nam tako pokazal, kaj čaka tudi nas. Res pa je, da mora biti izpolnjen tudi določen pogoj: treba je ostati povezan z Bogom. To storimo tako, da se  izogibamo vsakega zla: sovraštva, krivičnosti, egoizma in se podvržemo Božjemu zakonu, ki je ljubezen. Le tako ne bomo zgrešili poti, ki vodi k našemu največjemu cilju, Božjemu kraljestvu, kjer bo Bog »kraljeval« z ljubeznijo in nas položil na svoje srce, da bo on v nas in mi v njem. Sveto pismo nam zagotavlja, da bo končno Bog uničil sleherno poglavarstvo, oblast in moč, tudi smrt. Tako bo Bog vse v vsem.
    V evangeliju po Mateju (25, 31-46) nam Jezus spregovori o poslednji sodbi. O čem bomo polagali račun pri poslednji sodbi? Jezus nas ne bo vprašal, kolikokrat smo bili pri verouku ali pri maši, tudi ga ne bo zanimalo, če smo vsak dan molili. Vse to je namreč pomoč, da lahko deluje tisto, kar je najbolj potrebno: ljubezen. Jezus spregovori o konkretnih delih ljubezni, ne pa le o neki romantični ljubezni, ki sama po sebi ni nič drugega kot zadovoljevanje nas samih. Govori o realnem življenju in izvrševanju Božje volje. Zanimalo ga bo ali smo bili v odnosu do ljudi okoli nas podobni njemu, dobremu pastirju, ki rešuje izgubljeno, obvezuje ranjeno, daruje vse potrebno za življenje … Jezus je še posebej v ubogih, zavrženih in zaničevanih, zato je toliko bolj pomembno, da s temi ljudmi ravnamo s posebno ljubeznijo. Če bo v našem srcu našel usmiljeno ljubezen, bo tudi njegovo usmiljenje do nas neskončno. Jezus si želi, da bi v njegovo kraljestvo prišli vsi, vendar nam pri tem pušča svobodo, da se sami odločamo, kako bomo ravnali – ali bomo sprejeli zakon ljubezni ali pa se bomo raje predajali zameram, sovraštvu in svojim sebičnim težnjam. Če bomo izbrali slednje, nas Jezus ne bo prepoznal in njegovo kraljestvo bo za nas zaprto. Še vedno imamo izbiro: ali bomo gledali v smeri Božjega kraljestva in delali dobro in z ljubeznijo ali pa bomo nasedli blišču in ponudbam tega sveta, iskali samo svoje koristi in podlegli javnemu mnenju, ki zaničuje Boga in njegove služabnike. Odprimo se Božji milosti, da se bomo mogli prav odločati: zavračali zlo, živeli z ljubeznijo in usmiljenjem ter s ponižnim srcem hiteli Bogu naproti v ubogih in zapostavljenih, saj je v tem naša večna sreča.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.