POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 1 od 4
Pojdi na stran 1, 2, 3, 4  Naslednja
DUHOVNA MISEL NEDELJE (B) 2015
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek DUHOVNA MISEL NEDELJE (B) 2015 
1. ADVENTNA NEDELJA

Opomin k čuječnosti
    Pazite, čujte in molite! Zakaj ne veste, kdaj pride čas. Bo kakor pri človeku, ki je zapustil svoj dom in šel na pot, potem ko je svojim služabnikom izročil oblast, vsakemu lastno opravilo, in je vratarju naročil, naj čuje. Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj –, da vas ob nenadnem prihodu ne najde spečih. Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!«
Mr 13,33-37

PONESIMO LUČ SVETU
    Spet smo na začetku. Eno cerkveno leto smo zaključili in začenjamo z novim. Advent je čas pričakovanja nečesa novega, nepričakovanega in nepredvidenega. Zimski čas s krajšimi dnevi in mrazom prisili človeka, da obleče topla oblačila in poišče luč. Zunanja resničnost je pogosto tudi odsev človekove notranjosti. Tudi v svojih srcih doživljamo mraz in temo v svojih medsebojnih odnosih. Želimo si topline, luči in ljubezni. Temu je namenjen adventni čas. Kristjani se v tem času pripravljamo na najlepši praznik naše vere - na božič, ki nas vsako leto znova spominja na veliko resnico Božjega učlovečenja in rojstva ter nas vabi, da oživimo to resnico Božjega prihoda na svet v svojih srcih, v svojih družinah in tudi v širši skupnosti. Cerkev nas vabi, naj v tem času uporabimo vsa razpoložljiva sredstva za pripravo na »Božje rojstvo« v naših srcih. Na zunaj smo naredili adventni venček, ki naj dobi častno mesto v prostoru, kjer se največ zadržujemo. Naj poveže vse člane družine v pogovoru in molitvi. Ne pozabimo pa tudi na svojo osebno duhovno pripravo: na molitev, spoved in branje Svetega pisma ter tudi verskega tiska. Bodimo hvaležni za vse dobro. Pridružimo se misli neznanega avtorja, ki je zapisal takole: »Hvala ti, Gospod, da nam podarjaš adventni čas; čas pričakovanja in priložnosti, da prižigamo v sebi luč dobrote in upanja. Naj se naša dobrota odraža tudi pri ljudeh, ki so potrebni naše pomoči. Hvala ti za prvo lučko na adventnem
venčku; naj nas spomni, da bomo le v luči tvoje ljubezni adventni čas resnično globoko doživeli.« Kako bomo pričakali Jezusov prihod? Križem rok? Ne. Pred nami je delo, pred nami so novi načrti, pred nami je proces odrešenja. Jezus je sicer izrekel stavek, ki nas pušča v negotovosti: »Ko bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?« Če bomo stali križem rok, se to lahko zgodi. Zato: »Skupaj z Gospodom pogumno naprej!«
    »Bog je naš odkupitelj,« nam danes govori prerok Izaija (63,16-17.19;64,2-7). Vendar je narod šel svojo pot. Boga je zapustil. In Bog je to dovolil. Bog se veseli tistih, ki ga kličejo in ga sprejemajo, a noče biti nasilen nad tistimi, ki se od njega oddaljijo. Izbira je naša. Bog nam pušča svobodo. Zato moramo sprejeti tudi posledice. Adventni pridigar prerok Izaija pravi Bogu: »Mi smo glina, Ti si naš podobar (oblikovalec)«. V adventnem času dovolimo, da Bog z našim sodelovanjem oblikuje iz nas posodo, ki bo koristna in lepa. Naj prva svečka na adventnem venčku razsvetli temine srca in prinese novo upanje in pogum za življenje po Jezusovem nauku.
    Apostol Pavel se veseli s Korinčani, ki so se utrdili v Kristusu. On je za ljudstvo prava rešitev in moč, kajti njegove obljube so trdne. Bog je vedno zvest. Sedaj smo na vrsti mi. Ali bomo zvestobo potrdili z zvestobo ali pa se bomo ravnali po zakonih tega sveta, ki mine.
    Naš čas je podoben potovanju: premikamo se iz kraja v kraj, sprejemamo odločitve, za katere mislimo, da bodo spremenile naše življenje, potem se moramo soočiti z razočaranji in na koncu je naše življenje morda en velik vprašaj. V evangeliju po Marku (13,33-37) nas Jezus nagovarja k čuječnosti. To pomeni, da moramo biti vsak trenutek pripravljeni na njegov prihod, kajti ne vemo ne ure ne dneva. Ob takšnih dejstvih se je najbolje zanesti na Boga, ki meri naš čas. On je naše edino upanje. Žal se mnogokrat bolj zanašamo na ta svet, na njegovo znanost in tehnologijo, na svet zabave in vsakovrstnega uživanja. Sami želimo postati bogovi, želimo vladati drugim, biti nekdo in nekaj, ne zavedamo pa se, da je naš Gospodar skromen, ponižen, ljubeč in neskončno dober. On nas ljubi in nas išče v teminah tega sveta. Potrudimo se in se pustimo najti. Advent je čas, ko se globlje zavemo svoje povezanosti z Bogom, vendar moramo opustiti dela teme in se obrniti k luči, ki jo prinaša Kristus. Brez te Božje luči smo izgubljeni in tavamo sem ter tja, zato bodimo čuječi, da nas Gospod najde in nas razsvetli, da bomo tudi mi prinašali luč ljudem, s katerimi romamo po tem svetu in iščemo končni cilj, ki presega vsak zemeljski cilj. Prosimo Boga, da bi nas oblikoval kot čudovito Božjo podobo in prižgal v nas luč, ki naj sveti vsem na naši življenjski poti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja krst pokore
Začetek evangelija o Jezusu Kristusu, božjem Sinu. Kakor je pisal prerok Izaija:
‚Glej, pošiljam svojega glasnika
pred tvojim obličjem,
ki bo pripravljal tvojo pot;
glas vpijočega v puščavi:
Pripravite pot Gospodovo,
izravnajte njegove steze‘, prišel je Janez in je v puščavi krščeval ter oznanjal krst spreobrnitve za odpuščenje grehov. In prihajala je k njemu vsa Judeja in vsi Jeruzalemčani in so se mu, spovedujoč se svojih grehov, dajali krstiti v reki Jordanu. Imel pa je Janez obleko iz velblodje dlake in usnjen pas okoli ledij ter je užival kobilice in divji med. In oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«
Mr 1,1-8

ADVENT NAS VABI K SPREOBNJENJU
    Središče dogajanj te nedelje je puščava. V puščavi se nahaja izraelski narod, ki mu Izaija prinaša sporočilo upanja, v puščavi začenja Janez Krstnik s svojim poslanstvom. Evangeliji le redko omenjajo človekovo obleko. V zvezi z Janezom Krstnikom pa je obleka omenjena kar dvakrat. Nosil je obleko iz kamelje dlake, ki je dokaj groba v primerjavi z volno, ki je bila pogosto material za izdelavo oblačil v Jezusovem času. Še bolj kot njegova obleka pa je ljudi vznemirilo njegovo oznanilo. Ljudi je vabil k spreobrnjenju, k spremembi mišljenja in napovedal prihod Odrešenika. Janez Krstnik je zadnji izmed prerokov Stare Zaveze in Jezus ga imenuje za »največjega izmed prerokov«, ker je bil tisti, ki je doživel prihod Odrešenika, pokazal nanj in ga krstil v reki Jordanu. Njegov klic k spreobrnitvi, k spremembi mišljenja je nadčasoven in ima v vsakem času svojo vlogo. Tudi danes. V puščavi človek razmišlja o najbolj bistvenih stvareh: o vodi, hrani in poti, ki vodi v svobodo. To je najpomembnejše za preživetje. Kaj pa mi potrebujemo za preživetje? Adventni čas nas vabi, da se znebimo različne navlake, ki je nepotrebna in se močneje oklenemo vere.
    Za izgnane Jude je bil Izaija znanilec veselja, da je konec babilonskega suženjstva in jih sedaj čaka pot domov. Njegov glas je bil topel in navdušujoč, kot evangelij za uboge, upanje za bolne, svoboda za sužnje in zapornike. Takole prinaša sporočilo Boga: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo. … Povzpni se visoko na goro znanilec veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilec veselja Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se! … Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo« (40,1-5.9-11). Bog prinaša veselje, ki je za vsakogar izmed nas, zato z veseljem pričakujmo njegov prihod, kajti temu veselju se ni mogoče upreti. Tudi za nas je advent priložnost, da postanemo znanilci veselega oznanila za tiste, ki so žalostni, brez upanja in brez vere.
    Apostol Peter nam v svojem drugem pismu (3,8-14) polaga na srce: »Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno.« Hrepenimo po novih nebesih in novi zemlji, v katerih biva pravičnost. Takšna je Jezusova obljuba. Toda tega ne smemo pričakovati križem rok. Naše pričakovanje naj bo podprto z ljubeznijo, ki se kaže v konkretnih delih usmiljenja do tistih, ki so nemočni, obupani, brez prave volje do življenja. Naša ljubezen je lahko za njih novo upanje.
    Tudi Janez Krstnik si je izbral puščavo ob Jordanu za svoje oznanjevanje, kot poroča evangelist Marko (1,1-8). Od tam prihaja za izvoljeni narod in za vse narode dokončna rešitev, ki jo podarja Bog po svojem Sinu. Ta prihod je tako pomemben, da se je treba nanj temeljito pripraviti. Janez Krstnik ne oznanja sebe, ne vsiljuje svojega načina življenja, ampak kaže na Jezusa, ki je mnogo večji od njega. Hrepenenje po Odrešeniku so Judje nosili v srcu in je pomenilo vir njihovega upanja. Janez je Odrešenika prav tako pričakoval. Imel pa je veliko prednost, da ga je spoznal in oznanjal ljudem njegovo prisotnost. Želel je, da bi ga sprejeli s čistim in ponižnim srcem, zato je oznanjal krst spreobrnjenja. Tudi danes vabi vsakega izmed nas. Kaj bomo storili? Veliko možnosti imamo. Krajši dnevi in daljši večeri so idealna prilika, da se   družina zbere ob adventnem venčku. Prižgani svečki – že druga adventna nedelja je -  ustvarita posebno razpoloženje za pogovor in skupno molitev. Morda vzamemo v roke Sveto pismo. V tem času ne pozabimo na božično spoved, kajti preko tega čudovitega zakramenta nam Bog odpusti sleherni greh, če smo ga le pripravljeni priznati, se pokesati ter skleniti, da bomo v bodoče ravnali pravilno, po Božji volji. Takšna naj bo naša priprava na božič. Če nam bo uspelo priti korak bližje Bogu, bo to zelo velik dosežek. Papež Janez Dobri je zapisal: »Kar je preprosto, je naravno, kar je naravno, je združeno z Božjim. Iščite radost v tem, da vnašate povsod iskrenost in poštenje in se izogibate vsake laži in pretvarjanja. Naj nas pri tem vodi njegova milost.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. ADVENTNA NEDELJA

Pričevanje Janeza Krstnika
    Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči.
    In to je Janezovo pričevanje, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Ali si prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Tem, ki so nas poslali, moramo vendar odgovoriti. Kaj praviš sam o sebi?« Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« In ti, ki so bili poslani, so bili izmed farizejev. In vprašali so ga ter mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če ti nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj, ki pa je pred menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.
Jn 1,6-8.19-28

KRISTUS OZDRAVLJA IN OSVOBAJA
    Adventni čas se je prevesil v drugo polovico, zato nas Božja beseda 3. adventne nedelje vabi, da poglobimo svojo pripravo na božične praznike. Janez Krstnik nas spodbuja, da pripravimo pot Gospodu. Ob njem naj razmišljamo o svojem odnosu do Boga. On je Odrešenikova priča. Pričuje o Jezusu Kristusu, čigar rojstvo bomo praznovali čez nekaj dni. Današnji odlomek je iz Janezovega evangelija. Njegov pogled seže onkraj meja zemeljske zgodovine v večno zgodovino Božje ljubezni do vsakega človeka, tudi do nas, ki živimo tukaj in zdaj. Krstnik je prva priča Jezusove slave, ki se bo postopno razodela tudi apostolom in učencem ter končno nam in vsem ljudem do konca sveta. Njegovo pričevanje je še negotovo in zbuja dvome. Pojasnjevati mora, da tudi sam pričakuje Odrešenika. Ima pa dar, da bo Odrešenika prepoznal, ko bo prišel, in ga nato pokazal tudi nam. S svojim krstom z vodo kaže na Jezusov krst s Svetim Duhom. Odrešenik sam pa nam bo povedal, kdo je; razodel nam bo svojo skrivnost.
    Prerok Izaija (61,1-2.10-11) napoveduje nove čase: »Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešênje, da okličem leto Gospodove milosti …« To je vesela novica. Napoveduje Odrešenika, ki bo ljudstvo rešil spon sužnosti greha. Prerokba se je uresničila s prihodom Boga v človeški podobi na naš svet. Odrešeni smo in to vzbuja v nas hvaležnost za ta veliki dar. Ali ga znamo ceniti? Smo dejansko tudi mi velikodušni v službi Boga in človeka?
    Apostol Pavel je v 1. pismu Tesaloničanom (5,16-24) zelo konkreten. Priporoča nam: »Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: zakaj to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse pa preizkušajte, in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.« To je program, ki nas vodi v lepše in polnejše življenje ter je priložnost za resnično temeljito pripravo na Gospodov prihod. Bodimo veseli kristjani, zazrti v Božjo resničnost, čeprav se zavedamo zemeljske resničnosti, ki nam pogosto zastira pogled k Bogu. Zato se trudimo in iščimo, da bomo preko odnosa do sočloveka našli stik z Bogom.
    Evangelist Janez (1,6-8.19-28) nam predstavi poslanstvo Janeza Krstnika. On je pričevalec z besedo in zgledom. Z besedo je ljudi poučeval in pripravljal na prihod Odrešenika. Z zgledom preprostega celo nekoliko izzivalnega življenja pa je budil zanimanje za svoje vabilo k spreobrnjenju. Ljudi vodi k Kristusu, ki razveseljuje, osvobaja in zdravi človeška srca. V njem Bog odgovarja na naše srčne muke in naše življenjske bolečine. Če srce te osvoboditve noče sprejeti, ga ni mogoče ozdraviti. Če ne ozdravi, ne bo sposobno prepoznati in sprejeti veselja. Vera v Gospoda Jezusa Kristusa prinaša radost in veselje. Če smo v Jezusu okusili Božjo dobrotljivo ljubezen do nas osebno in slehernega človeka, živimo v veselju, ki nas napolnjuje. Ozdravljeni smo in osvobojeni. Intimnost z Bogom doseže le ponižno srce, ki je sposobno sprejeti življenje brez namišljenih zahtev in domišljavosti. V tem je skrivnost molitve. Če iskreno molimo, kmalu v sebi znova odkrijemo notranjo svobodo in veselje ter se Bogu za vse zahvaljujemo. Naše življenje v resnici postane veselo. Tega veselja naj bi bili deležni ljudje vseh časov. Za številne današnje ljudi je Kristus meglena podoba in oddaljena osebnost, zato so potrebni pričevalci z besedo in zgledom. Sedaj smo kot pričevalci na vrsti mi. Najprej seveda starši svojim otrokom, ker so njihovi prvi učitelji. Kdor pa želi biti luč, mora biti priklopljen na vir energije. Biti Kristusova luč pomeni biti tesno povezan z Bogom in Cerkvijo. Ali smo? Naj adventni čas razsvetli nas in ljudi okrog nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. ADVENTNA NEDELJA

Oznanjenje
    V šestem mesecu pa je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj ta pozdrav pomeni. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče.« 38 Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Lk 1,26-38

ODREŠENIK PRIHAJA
    Pred 2000 in več leti se je zgodila drama odrešenja z učlovečenjem Božjega Sina v telesu zemeljske matere. To dramo podoživljamo vsak božič, ki je tudi za nas vse vabilo, da odpremo svoje srce, da se učloveči živi Bog v naših srcih. Naše srce naj postane v tem adventnem času prostor za Novorojenega. Protestantski pastor Wilhelm Busch pripoveduje v knjigi Jezus naša usoda o mladem ključavničarju, ki je živel zelo nezadovoljno življenje. Ničesar mu ni manjkalo, a bil je naveličan vsega. Pripovedoval mu je takole: »Ključavničar sem od ponedeljka do petka, v soboto igram nogomet, v nedeljo zabava, dekleta in pijača, v ponedeljek težka glava in zopet ključavničar teden za tednom, leto za letom, to je ubijalsko in dolgočasno, tega ne zdržim več, to ni življenje!« »Nekaj ti manjka,« mu je rekel pastor. »Kaj?« »Ali poznaš Jezusa in njegovo oznanilo?« »Slišal sem zanj, a ne vem veliko.« Pastor ga je usmeril v pouk krščanske vere. Čez nekaj let ga je srečal in vprašal: »Kakšno je tvoje življenje?« In dobil je odgovor: »Odkar je Jezus vstopil v moje življenje, vem, zakaj živim. Poročil sem se, dobil dobro ženo, imam otroke in vsak dan se zahvaljujem, da ste mi odprli pot k smislu življenja. Sedaj z veseljem opravljam svoje delo. Moje življenje ima smisel in cilj. Trudim se, da dobro opravljam svoje poklicno delo. Ostali čas pa posvetim družini in župniji, v kateri živim. Vključen sem v živo župnijsko skupnost, ki mi daje občutek pripadnosti. Vesel sem, da lahko pomagam drugim.« Naj izkušnja tega ključavničarja postane tudi naša izkušnja, če seveda že ni. Zadnji teden adventnega časa je še posebej vabilo nam vsem: »Odprimo svoja srca!« Iščimo Boga v vsakodnevnih dogodkih in na obrazih ljudi, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju,
    Druga Samuelova knjiga (7,1-5.8-12.14-16) pripoveduje o tem, da je David želel postaviti v Jeruzalemu svetišče, kjer bi prebival tudi Bog. Zato je hotel postaviti veličastni tempelj. Vendar Bogu njegova ideja ni bila všeč. Bog se ne pusti omejiti s svetim tempeljskim prostorom, ki bi bil konkurenca drugim poganskim templjem, ki so jih imeli Izraelovi sosedje, ampak želi živeti sredi med nami. On je naš vsakodnevni spremljevalec.
    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (16,25-27) sporoča, da je nastopil čas, ko se nam je Bog razodel s svojo Besedo. Ta je oznanjena vsem narodom dobre volje. Vsi namreč potrebujemo odrešenja. Kristus nas  utrjuje v veri, da moremo s svojim življenjem pričevati o Božji ljubezni do nas.
    V evangeliju nam Luka (1,26-38) predstavi dogodke v začetku naše odrešenjske zgodovine. Veliko žena je upalo, da bodo izbrane za mater Božjemu Sinu, a nadangel Gabrijel je bil poslan v nepomembno vasico Nazaret k preprosti deklici Mariji, ki je bila zaročena z Jožefom. Marijini načrti so se v hipu spremenili. Ni iskala svoje volje, ampak je bila pokorna Bogu. Oznanilo tako velike skrivnosti jo je presenetilo, vendar je vse to zaupno prepustila Bogu in njegovi odločitvi. Njena neomajna vera je vključevala tudi ponižno sprejetje Božje volje. Vseh teh velikih besed ni razumela, vendar je Bogu popolnoma zaupala, saj On že ve, kako je prav. Z besedami »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« je svoje življenje predala v Božje roke. V sebi je že od začetka zemeljskega življenja nosila Božjo podobo, sedaj pa je izbrana, da se le-ta v njej tudi utelesi in postane kot eden izmed nas, naš brat. Na nek način je že slutila, da to ne bo preprosta naloga, a je bila popolnoma povezana z Bogom, ki daje moč in vodi tok življenja. Tako nam je Marija zgled predanosti Božji volji in ponižnosti, ki osvobaja. Bog vodi življenje slehernega izmed nas, za vsakogar ima poseben načrt. Le zaupati mu moramo in bo naše življenje teklo tako, da bo Bogu v slavo in v pomoč slehernemu človeku. Bog želi, da smo njegovi sodelavci pri ustvarjanju boljšega sveta. Samo zaupati mu moramo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
BOŽIČ

Beseda se je učlovečila
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice. Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.
Jn 1,1-18


VESELIMO SE
    Glejte, vaš Bog! Radujte in veselite se! Takšen je današnji vzklik veselja ob praznovanju Jezusovega rojstva. Odkar se je Jezus rodil, je vse drugače. Bog in človek sta spet na zvezi in Bog je tisti,ki to zvezo vzdržuje, da ne propade. Človek bo sicer še vedno predrzen v svojih besedah in slaboten v svojih dejanjih, a nič zato, važno je, da Bog ostaja zvest. Jezusovo rojstvo nam ne obljublja samo jutrišnjega dne, ampak nam zagotavlja tudi večno življenje, ki nam ga podarja Božja dobrota, Božja ljubezen. Kakor je prvo sveto noč razsvetlila svetloba Jezusovega rojstva, tako tudi v mračnost naših dni sije obljuba Božje navzočnosti, ki jo potrjuje vsak božični praznik. Da bodo božični prazniki res prepevanje od veselja, ker je Bog med nami, sprejmimo novorojeno Dete v svoje domove in mu naredimo prijeten prostor v svojih srcih.
    »Vriskaj človek, ki si zaradi svojega greha postal razvalina. Prišel je dan tvoje osvoboditve, kajti Bog je pri tebi, da ti vrne tvoje človeško dostojanstvo in te posinovi.« Tako bi lahko s svojimi besedami povzeli današnji odlomek preroka Izaija (52,7-10), ki pripoveduje o glasniku, ki ubogemu Izraelovemu ostanku prinaša veselo novico in oznanja rešitev. Tudi danes potrebujemo takšne spodbude, da se rešimo samoljubja. Zato odprimo svoja srca Bogu, ki je naše upanje in naš cilj.
    Apostol Pavel se v pismu Hebrejcem (1,1-6) veseli, da je Bog spregovoril po Sinu, ki je odsvit Očetovega veličastva in z besedo svoje moči nosi vse. Božja govorica je večplastna: tako je bilo nekoč in enako je danes. Božji obraz je večkrat zakrit, zato mnogokrat ne vemo, kam nas vodi naša pot, k luči ali proti njej. Vendar se ne bojimo: povsod tam, kjer lahko naredimo kaj dobrega, smo na pravi poti. Samo ljubezen rešuje in dela čudeže.
    Evangelij po Janezu (1,1-18) nam spregovori o luči, ki prihaja nas svet, a je svet ni sprejel. Ta luč je Bog, ki se je učlovečil v Jezusu, ki je prišel na svet, da ga reši teme. Toda tema sveta se ne veseli Luči, ki prihaja, kajti njen prihod je tih in komaj opazen za oči. Prihaja da razsvetli naše srce in duha. Če smo jo sposobni videti z duhovnimi očmi, nam da tudi moč, da postanemo Božji otroci. Vse, kar je živi, prihaja od Boga. Božja beseda je kot neusahljivi vrelec, iz katerega teče živa voda, ki prinaša odrešenje človeku in celotnemu vesolju. Ker smo del tega večnega nastajanja, Bog lahko sedaj nas uporabi za prinašalce luči in upanja za tiste, ki ne verujejo in obupujejo. Božič je in ostaja velika in večna Luč, ki se je naselila med nami, da bi lahko stalno dajala plamen našim slabotnim človeškim svetilkam. Brez nje nam te lahko ugasnejo sredi teme življenjskih viharjev, tako da bi nas prevzela tema zla, sebičnosti, socialne krivičnosti ali celo sovraštva, ki usužnjuje, podira in ubija. Sprejeti božič pomeni živeti v zavesti, da nismo več sami, ker je Bog z nami. Božič naj v naših srcih poživi prepričanje v Božjo ljubezen. Ohranimo to prepričanje v srcu. Predvsem pa se v svetlobi božičnih praznikov prepoznajmo kot bratje in sestre, kot družina Božjih otrok, ki bo sposobna graditi pravičnost v ljubezni. Bodimo tudi mi betlehemske lučke za svet, ki je še vedno pogreznjen v temo greha.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
NEDELJA SVETE DRUŽINE

Jezus v templju
    Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici in dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. In po navdihnjenju je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
     Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je z možem preživela sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so v Jeruzalemu pričakovali odrešenja.
    Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in božja milost je bila z njim.

DRUŽINA JE BOŽJI DAR
    Družina je temelj vsake družbe. Čeprav se časi zelo spreminjajo in doživljamo krizo družine, vseeno ne moremo zanikati, da je družina prva vzgojiteljica in nosilka vrednot. Kot zgled nam je sveta Družina, ki kot vsaka druga družina ni bila idealna, a je vseeno tako urejala odnose, da so v njej rasli in zoreli vsi njeni člani: starša Jožef in Marija ter otrok Jezus. Vsi se rodimo v družini kot nebogljena bitja, potrebna nege in pomoči, dokler ne odrasemo do neke meje samostojnosti. V družini prejmemo razne navade, ki nas spremljajo skozi vse življenje, tam se oblikujemo v osebnost, se poistovetimo z vrednotami staršev in če je družina verna, prejmemo tudi dragoceni dar vere, ki gre z nami v življenje. Družina nam pomaga, da odrasemo v močno osebnost, še posebej, če sta pri vzgoji navzoča oče in mati. Najbolj dragoceno pa je, če je ob očetu in materi v družini navzoč tudi Bog. K njemu se zatekamo, ko pride do krize in nam je hudo, on je z nami, ko se veselimo in praznujemo, on nas povezuje, da smo radi drug z drugim. Če odraščamo v ljubeči družini, se radi vračamo v naš skupni dom tudi potem, ko smo se odselili in si ustvarili svojo družino. Sveta Družina nam je zgled medsebojne povezanosti in ljubezni, predvsem pa povezanosti z Bogom, ki daje milost, da moremo prav ravnati ob vsakršnih dogodkih in preizkušnjah, ki nas doletijo.
    Kdor zaupa v Gospoda, bo deležen usmiljenja in blagoslova. Prva Mojzesova knjiga (15,1-6; 21,1-3) govori o očaku Abramu, ki je dvomil, da bo dobil potomca, a je veroval Gospodovi obljubi in Sara je rodila zdravega otroka, kljub svojim letom. Abraham je kljub temu, da Sara zaradi starosti ni mogla več imeti otrok, verjel Božji obljubi, da bo namnožil njegov zarod. Verjel je, da Bog lahko posreduje tudi takrat, ko je stiska največja in ni več nobenih razumskih možnosti. Ni se uštel, pač pa mu je Bog dal sina Izaka. Kadar je kriza in ne vemo, kakšna bo prihodnost, nas rešujeta samo vera in zaupanje Bogu.
    Tudi apostol Pavel v pismu Hebrejcem (11,8.11-12.17-19) govori o veri Abrahama in Sare. Ta odlomek bi lahko povzeli z enim stavkom: »Vera je zmožna delati čudeže!« Človek sicer dela načrte, a ti se največkrat ne izidejo, ker so v ospredju interesi, ki bi nam lahko bili v pogubo. Večkrat sicer ne vemo za razloge, zakaj prihaja do določene krize in preizkušenj, a tedaj je treba poglobiti vero in vztrajati v molitvi. Rešitev vedno pride pravi trenutek.
    Evangelij po Luku (2,22-40) nam spregovori o sveti Družini, kako so Jezusa prinesli v tempelj in izpolnili postavo. Tam so se srečali s starčkom Simeonom, bogaboječim možem, ki je Jezusa takoj prepoznal kot odrešenika in napovedal materi Mariji, da bo morala veliko trpeti zaradi njegovega nauka. Prepoznala ga je tudi prerokinja Ana, ki je oznanjala veselo novico o rojstvu odrešenika. Vsak otrok je za družino velika uganka: starša nikoli ne moreta predvideti, kakšna bo njegova prihodnost. V ozadju je vedno nek strah: »Da se mu ne bi zgodilo kaj hudega!« Tudi Jožef in Marija nista bila rešena tega strahu. Vendar je Marija vse besede in napovedi jemala resno, premišljevala je o tem in Bog ji je počasi, korak za korakom odkrival skrivnosti. Oba sta bila postavljena pred preizkušnjo že ob spočetju: Marija je bila postavljena pred odločitev Boga, da postane Božja mati. Ko Jožef ugotovi, da je noseča kljub temu, da ni bil z njo, je na preizkušnji tudi on in odnos do Marije. Vmes zopet poseže Bog in razloži skrivnost in ga opogumi, da nadaljuje začrtano pot. Življenje svete Družine ima za temelj odnos do Boga, kajti Bog je vedno prisoten. Tudi mi posnemajmo zgled svete Družine in pustimo Bogu, da je član naše družine. Premišljujmo o svojem življenju in molimo, da bi se vedno zgodila Božja volja. Pascal je zapisal: »Malo je pravih kristjanov; veliko jih je, ki verujejo, a iz praznoverja; veliko jih je, ki ne verujejo, a iz naprednjaštva: vmes pa jih je malo. Sèm ne štejem tistih, ki žive resnično pobožno, in onih, ki verujejo z občutkom srca.« Prosimo Gospoda, da bi bilo v naših družinah čim več očetov in mater, ki bodo resnično pobožni in verovali z občutkom srca.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. NEDELJA PO BOŽIČU

Luč prihaja na svet
   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi po njem vsi vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak naj bi pričeval o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice. Janez je o njej pričeval in klical: »Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.« In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.
Jn 1,1-18

MODROST RAZSVETLJUJE
    Svetopisemska besedila te nedelje postavljajo v medsebojni odnos Božjo besedo, Božjo modrost in Božjo milost. Božja modrost prebiva pri ljudeh in pomeni Božji odrešenjski načrt za celotno stvarstvo. Pisatelj Sirahove knjige nam govori o modrosti. Modrost ni nekaj človeškega, do česar lahko pridemo zgolj z umskim prizadevanjem. Modrost je večna, je Božja lastnina in Bog jo daje po presoji. Navadno jo prejme tisti, ki hrepeni po njej s čistim srcem in se trudi, da bi z njo osrečeval druge in delal dobro. Modrost neprestano vzdržuje pogled na celotno vesolje in njegovo zgodovino. Vendar ta pogled na celoto vedno izhaja iz posameznega dogodka. Tako Bog da čisto posebno navodilo, da je za božji šotor treba najti stalen, primeren kraj. Božja modrost je razlita na vse stvarstvo. Zato lahko razumemo, da so pobožni ljudje in iskalci Boga skušali častiti Boga v čudovitem redu narave in lepoti sveta, v krasoti nebesnih teles. Vendar je dokončno Božje razodetje našlo svojo izpolnitev v Kristusu in Cerkvi. Blagor človeku, ki je Božji ljubljenec in ga Bog vodi s svojo modrostjo.
    Sirahova knjiga (24,1-4.8-12) pravi o Modrosti: »Jaz sem izšla iz ust Najvišjega in kakor megla prekrila zemljo. Jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor, moj prestol je stal na oblačnem stebru. Sama sem prehodila nebesni obok, sprehodila sem se po globinah brezen.« Modrost je deleženje pri Bogu in njegovi svetosti. Modri ljudje so bili svetniki, ki so se navdihovali ob Božjem razodetju. Vedeli so, da je Bog edino jamstvo, da bodo srečno prispeli v večno življenje. Samo svetopisemska vera pozna Božje učlovečenje, ki na enkraten način razkrije najglobljo in najiskrenejšo Božjo modrost.
    Apostol Pavel v pismu Efežanom (1,3-6.15-18) ni prikrival, da ima človeštvo dramatičen začetek, greh. Toda prišel je Kristus in z njim se je vse spremenilo. Takole pravi: »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« On sedaj razsvetljuje naša srca in nam daje moč, da vemo, kakšno upanje je pred nami in v koga verujemo.
    Vse stvarjenje je izvedla Božja Beseda. V evangeliju po Janezu (1,1–18) je povedano, kako je stvariteljska Beseda »meso« postala. Človek kot mi. Stvariteljska Beseda je ustvarila vse. Kdo dejansko On je, se razodene svetu šele, ko ta najbolj splošna Beseda postane posamezen človek – Jezus Kristus, ki je imel moč, da se z vsem svojim bivanjem razodene ljudem. Ne samo, da je ustvarjalna Božja Beseda, ampak se pokaže kot večna Beseda, izhajajoča iz svojega izvora Boga Očeta. Resnična luč je prihajala na svet in mnogi je niso sprejeli. Ta luč še vedno sveti, a velik del človeštva raje hodi v temi. Po njej smo ustvarjeni in iz nje živimo, a si tega nočemo priznati. In kako naj bomo luč za druge, če sami hodimo v temi? Naj nam novorojeno Dete pomaga, da bomo spoznali svoje stanje in se spreobrnili.
    »Božja milost se je razodela: glejte, zato je Božič praznik luči. Ne gre za popolno luč, kakršna vse objema sredi belega dne, ampak za žarek, ki se prižge v noči in se širi iz neke točno določene točke v vesolju: iz betlehemske votline, kjer je Božji otrok 'prišel na svetlo'. V resnici pa je on luč sama, ki se širi, kakor to lepo prikazujejo mnoge upodobitve Rojstva. On je luč, ki s tem, ko se razodene, razbija temo, preganja mrak in nam omogoča razumeti smisel in veljavo našega življenja in zgodovine.
Bratje in sestre, ki me poslušate, vsem ljudem je namenjeno oznanilo upanja, ki je srce božičnega sporočila. Za vse se je rodil Jezus, in kot ga je v Betlehemu Marija ponudila pastirjem, ga Cerkev ta dan predstavlja vsemu človeštvu, da bi vsak človek v vseh okoliščinah lahko izkusil moč odrešilne Božje milosti, ki edina lahko zlo spremeni v dobro, ki edina lahko spremeni človekovo srce in ga naredi za oazo miru.« Iz sporočila »Urbi et Orbi« papeža Benedikta XVI. za božič 2008


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA

Jezusov krst
    In oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«
    Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in se je dal Janezu krstiti v Jordanu. In ko je stopal iz vode, je videl odpirajoča se nebesa in Duha, ki je kakor golob prihajal nadenj in na njem ostal; in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

KRST NAM DAJE MOČ
    Jezus je hotel biti solidaren z ljudmi. Čeprav je bil sam brez greha, je vseeno stopil v vrsto, ki je čakala, da bi v Jordanu prejela krst pokore. Janezov krst je bil samo znamenje, da se je človek odločil za spreobrnjenje, Jezusov krst pa odpušča grehe in človeku vrača prvotno nedolžnost. Tako sam krst odpira vrata v Cerkev, ki je skupnost odrešenih. Nismo člani katere koli ustanove, ampak skupnosti, ki jo vodi Jezus Kristus. Ker pa smo ljudje, ki za razliko od Boga pogosto postanemo nezvesti, smo neprestano potrebni spreobračanja. Gospod nam daje vedno nove priložnosti, da se svoje nezvestobe zavemo, se je pokesamo in iščemo njegovo bližino, kajti on je usmiljen in nam odpušča. Nikoli ne obupa nad človekom, ampak ga kljub nezvestobi vabi v svoj objem, ker mu želi dati dediščino – Božje kraljestvo. Želi nam dati nekaj, za kar ne moremo niti slutiti, kako lepo in prijetno je. Ne dajmo se zapeljati mikom tega sveta, ki nam obljublja lažno srečo. Večna in popolna sreča je edino v združenju z Bogom. To je naš cilj, zato poslušajmo Jezusa, ki je naš odrešenik in mu zaupajmo svoje potovanje po tem svetu, ki gre v smeri nebeškega kraljestva.
    Prerok Izaija (55,1-11) posreduje Božje povabilo na gostijo: »Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša.« Bog ima človeka neskončno rad. Povabilo na veliko gostijo je znamenje njegove dobrote, kar je Bog na svoj način pokazal ob vseh prelomnicah Izvoljenega naroda. Z gostijo je bil povezan izhod iz Egipta, zaveza na gori Sinaj in takšno bo končno srečanje z Bogom. Edini pogoj je, da Boga poslušamo in mu sledimo. Tudi če ne ravnamo prav, imamo možnost, da zapustimo krivo pot in prosimo Boga odpuščanja. Božja logika je zelo drugačna od človeške logike, on ne pozna zamer in maščevanja, ampak želi vsakega človeka pritegniti k sebi na večno gostijo, ki jo pripravlja nam vsem. Zato se potrudimo in živimo tako, da je bomo vredni.
    Apostol Janez v svojem prvem pismu (5,1-9) pravi: »Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet.« Ljudje nismo duhovna bitja, ampak smo iz mesa in krvi. Toda v nas prebiva Božji duh, zato smo se sposobni izogniti nevarnemu vplivu tega sveta. Zato smo kot verniki sposobni ljubiti tako Boga kot tudi človeka. Preizkus te ljubezni pa so Božje zapovedi, ki jih moramo vzeti za svoje in po njih živeti. Če resnično ljubimo, za nas zapovedi niso težke, ampak nam pomagajo, da znamo prav ravnati v odnosih do Boga in v odnosih do drugih ljudi.
    V odlomku iz evangelija po Marku (1,7-11) beremo o presenetljivem dogodku ob srečanju Jezusa in Janeza Krstnika. »Za menoj pride močnejši od mene!« je govoril Janez Krstnik. On je vedel, da pravi odrešenik pride za njim in takrat njegovo oblivanje z vodo ne bo več potrebno. Janez se je počutil majhnega pred Jezusom, saj se je kljub vsemu zavedal, da stoji pred Božjim Sinom. Ni se počutil vrednega, da bi ga krstil, ampak si je želel, da bi se zgodilo obratno. Toda Jezus je neomajen, ker nam želi pokazati pot, ki vodi v odpuščanje grehov in odrešenje. Ob krstu Bog Oče jasno pove, da je to njegov ljubljeni Sin, ki nas je prišel poučit in nam pokazat pot vrnitve k Očetu. Sam Oče se veseli Sinove odločitve, da nam pomaga na poti odrešenja. Kako se ne bi mi veselili tolike milosti, ki nam je dana z Jezusom Kristusom. Ali znamo ceniti Božjo ljubezen, ki se je učlovečila z namenom, da nas odreši? Tudi mi smo bili krščeni in s tem vcepljeni v Kristusovo skrivnostno telo. Morda se je marsikdo izmed nas izgubil na tej poti ali zašel v napačno smer. Marsikdo poizkuša sam rešiti svoj položaj, pa mu ne uspeva. Nič drugega ni potrebno kot zaupati Božji ljubeči skrbi za vsakega izmed nas, se mu duhovno odpreti in dopustiti, da nas on najde. Kajti on nas išče kot izgubljeno ovco, mi pa se morda skrivamo in ne sodelujemo. Naj nam Bog pomaga, da bi v moči svojega krsta dejavno sodelovali kot člani živega občestva, ki se zbira ob Jezusu, in tako bili zgled tistim, ki Jezusa in njegove Cerkve ne poznajo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. NEDELJA MED LETOM

Prvi učenci
    Naslednji dan je Janez spet stal tam in z njim dva izmed njegovih učencev; in ko se je ozrl v mimo gredočega Jezusa, je rekel: »Glejte, Jagnje božje!« Oba učenca sta slišala njegove besede in sta šla za Jezusom. Jezus pa se obrne in, ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu: »Rábi (kar pomeni učenik), kje stanuješ?« Veli jima: »Pridita in poglejta!« Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okoli desete ure. Eden izmed dveh, ki sta to slišala od Janeza in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta najprej najde svojega brata Simona in mu reče: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Kristus – Maziljenec). In privedel ga je k Jezusu. Jezus ga pogleda in reče: »Ti si Simon, Janezov sin: ti se boš imenoval Kefa,« kar pomeni Peter.
Jn 1,35-42

ODGOVORIMO NA BOŽJI KLIC
    Duhovni poklic ni eden od poklicev, kajti tukaj ne izbiramo mi sami, ampak Bog. On kliče in vabi. Duhovnih poklicev je malo. Morda nas Bog sedaj preizkuša, da bi nas prečistil in poglobil našo vero. Ni res, da Bog danes ne kliče, ampak je verjetno večji problem, da mnogi preslišijo njegov klic. Evangelij današnje nedelje nam predstavi dve podobi poklicanosti. V prvi nastopata učenca Janeza Krstnika, ki ju pripelje h Kristusu Janez sam. V drugi podobi igra glavno vlogo Peter, ki ga k Jezusu pripelje njegov brat Andrej. V obeh podobah opazimo skupno točko – to je sredništvo. Prve učence in učence vseh časov vodi h Kristusu neki (po)srednik. Tudi nam je moral nekdo pomagati, da smo lahko odgovorili Kristusu. V prvem berilu, ki govori o poklicu Samuela, pa srečamo kot lik srednika duhovnika Elia, ki je vzor duhovnega spremljevalca, saj ne nadomešča mladeniča Samuela pri njegovi osebni odločitvi, ampak ga podpira in mu svetuje: »In če te bo poklical, reci: 'Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša'« (1. Sam 3,9). Zato molimo in prosimo, da nam na poti življenja ne bi manjkalo vodnikov in delivcev Božjega kruha.
    Prva Samuelova knjiga (3,3-10.19) poroča, da je bila noč, ko je Bog poklical dečka Samuela. Ko človek miruje, ko počivajo njegovi čuti, je bolj prebujena njegova duša, zato lahko zasliši Božji glas, ki je nežen in nevsiljiv. Ko se hočemo pogovoriti z Bogom, se moramo tudi mi na neki način umakniti v samoto, utišati moramo svoje čute in se odpreti za Gospoda.
    Apostol Pavel nam v prvem pismu Korinčanom (6,13-15.17-20) polaga na srce: »Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda. … Bežite pred nečistovanjem.« Spolnost je danes tisto področje, ki ga mnogi ne smatrajo za noben greh. O nečistovanju se danes sploh ne govori, zato bi danes Pavlov stavek, da »je telo tempelj Svetega Duha«, naletel na gluha ušesa. Kljub temu je prav, da slišimo, kako so človekovo telo, duh in duša eno in morajo živeti med seboj v slogi. Kdor živi drugače, dela proti Bogu in njegovi ljubezni.
    Vsak človek hrepeni po Bogu. Čim bližje smo Bogu, toliko večje je naše hrepenenje po njem, kot sta to čutila učenca, ki sta šla za Jezusom. »Kaj iščeta?« Res, kaj iščem, zakaj nisem zadovoljna s tem, kar sem in kar imam? Odgovore nam ponujajo moderni Janezi Krstniki. Obleko iz kamelje dlake so zamenjali z modernimi oblačili ali pa so jih kar odvrgli, vodo iz reke Jordan pa so nadomestili jumbo plakati, raznimi delavnicami, s televizijo in še čim. Kadar jim sledimo, smo podobni farizejem, ki so čakali Mesija v vsem zemeljskem sijaju, bogastvu in moči. Vemo, kdaj je to. To je takrat, ko se nas polasti nemir, ko ni veselja in ljubezni. »Pridita in bosta videla,« je Učenikovo vabilo, da se obrnemo v pravo smer, k izviru žive vode. Jezusova živa navzočnost v evangeliju nam omogoča pogovor, ki nas osvobaja, razveseljuje in pomirja. Kdaj je to? Takrat, ko Duh deluje po Besedi, takrat, ko želimo v tem svetu pričevati za Gospoda, takrat, ko dušo napolni hrepenenje po srečanju z Bogom. Niti slutiti ne moremo blaženosti ob uresničenju tega hrepenenja, ko pa je že uresničitev zemeljskega hrepenenja ena sama lepota in sreča. Velik dar je srečati dobrega duhovnega voditelja, saj nam lahko pomaga, da odgovorimo na Božji klic. Nikjer ni rečeno, da mora biti Božji klic tako dramatičen, kot je bil klic Samuela, ali tako stvarno jasen, kot tisti prvih apostolov. In vendar tudi nam Bog govori v globini našega srca ter nas vabi, da se mu damo popolnoma na voljo, da s Samuelom rečemo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša« in se z učenci »odpravimo za Jezusom«. Ta način nam bo omogočil, da si bomo odgovorno izbrali določeno življenjsko pot. Spoštovati moramo vsak Božji klic, kajti vsak Božji klic se mora dopolniti v ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. NEDELJA MED LETOM

Jezus začne učiti

   Ko pa so Janeza vrgli v ječo, je Jezus prišel v Galilejo in je oznanjal evangelij o božjem kraljestvu, govoreč: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!«

   Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je od tam šel malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta svojega očeta Zebedeja z najemniki v čolnu in odšla za njim.
Mr 1,14-20

ČAS JE ZA SPREOBRNJENJE
   Čas je kratek. Ne vem, če se tega zavedamo. Vsak hip smo izpostavljeni kakšni nevarnosti, zato ne vemo ne ure ne dneva, kdaj se bo naša zemeljska pot končala. In kaj bomo takrat pokazali svojemu Stvarniku in Odrešeniku: prazne roke ali poln nahrbtnik dobrih del? Hvala Bogu, da nam daje še eno priložnost: zdaj je pravi čas, da se spreobrnemo in zaživimo kot novi ljudje. K temu nas vabi Božja beseda te nedelje. Jona vabi Ninivljane k spreobrnjenju in ti se spreobrnejo, zato Bog ne uniči Niniv, ampak odpusti prestopke prebivalcev mesta. Tudi Jezus oznanja, da je prišel čas spreobrnjenja in vere v Božji evangelij. Vendar istočasno vabi, da hodimo za njim: tako kot je poklical apostole, kliče tudi slehernega izmed nas, da opustimo posvetne skrbi in sledimo Božjemu klicu.
   Prerok Jona (3,1-5.10) dobi jasno sporočilo, s katerim ga Bog pošilja v Ninive: »Vstani, pojdi in oznani!« Božji glas je jasen in nedvoumen: kogar Bog izbere, ga pošlje s konkretnim naročilom v točno določen kraj. Tako je bilo nekoč in tako je tudi danes: Bog ima na razpolago samo konkretne ljudi, ki so danes njegovi glasniki in sodelavci za Božje kraljestvo. Ninivljani so prisluhnili Bogu, se spreobrnili in se rešili, saj so zapustili hudobno pot in verjeli Bogu. Kaj pa mi? Ali verjamemo, da nas Bog ljubi in želi, da zapustimo svoja hudobna pota in hodimo za njim? Verjetno raje prisluhnemo raznim duhovnim »zvodnikom«, ki nas peljejo v svoje vode, daleč od Gospoda. Še je čas, da se zavemo svoje zablode in se ji odpovemo.
   Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom (7,29-31) svari: »To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek.« Če je čas kratek, se ne smemo navezovati na nobeno stvar, še najmanj na materialne stvari. Hkrati pa je sedaj edini čas, da lahko naša ljubezen naredi kaj dobrega. Samo ljubezen lahko dela čudeže in samo konkretna ljubezen nam odpira vrata v nebo.
   V evangeliju po Marku (1,14–20) Jezus razglasi nastop božjega kraljestva za vse ljudi. Vendar se Jezus obrača tudi na posameznike, zlasti ko nabira apostole. Posameznik, ki ga Jezus pokliče, je poklican k radikalni drži, v kateri hodi za njim. Vsem je namenjen Jezusov klic: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« ter: »Hodi za menoj!« Tudi nam, ki živimo v 21. stoletju. Simon Peter je prvi apostol, ki ga je Jezus poklical, naj hodi za njim. Jezus ga je tudi pripravljal na vodilno službo v Cerkvi, zato je bil še toliko bolj dolžan razviti radikalno držo svoje hoje za Kristusom. Peter tej nalogi ni bil vedno zvest. Najhuje se ji je izneveril, ko je med Jezusovo aretacijo Jezusa zatajil. Vendar je zelo hudo prelomil držo, ki jo je bil dolžan živeti, tudi že takrat, ko se je Jezus odločil za pot v Jeruzalem kljub nevarnosti aretacije in likvidacije. Peter se je zbal za Jezusa in je čisto po zemeljsko razmišljal, da ga mora nemudoma odvrniti od te odločitve. Petru je v tem trenutku zgolj človeško posvetno gledanje zakrilo pogled na temeljni smisel Jezusovega prihoda na svet. Jezus je Petra ostro prijel zaradi tolikšne slepote. Peter je kot človek z omejenim spoznanjem stopil pred Jezusa in ga skušal odvrniti od poti v Jeruzalem. Jezus mu ukaže, naj se umakne izpred njega in se postavi za njim. Torej naj ne misli posvetno, ampak naj hodi za njim. Naš odgovor na Jezusov klic ima vedno dve plati: da zapustimo navlako preteklosti in se obrnemo k njemu in hodimo za njim. Jezusov klic tudi od nas zahteva, da smo radikalni. Jezus kliče ljudi, ki so potopljeni v svoje številna dela in skrbi. Tisti, h katerim se s klicem obrača, že imajo svojo pot in svoje življenje. Ribarijo. Mateja pa najde za pisalno mizo na carini. Jezus nas kliče, da postanemo svobodni od navezanosti na greh, na svet, na ljudi, na delo, na zagotovljenost preživetja. Zato pravi, da je pravi njegov učenec tisti, ki je pripravljen vse zapustiti. S tem radikalnim izražanjem hoče Jezus le jasno razložiti, kolikšna je vrednost življenja po evangeliju. Tisti, ki je pripravljen vse zapustiti zaradi Kristusa, bo nagrajen z novim odnosom svobode do življenja, do dela, do imetja, do ljudi, do družine in bo na varni poti v večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. NEDELJA MED LETOM

Mož z nečistim duhom
Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« 28 In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.
Mr 1, 21-28

POKLICANI SMO ZA PRIČEVANJE
    Morda se vam je že zgodilo, da ste kupili nekaj, za kar se je kmalu izkazalo, da pravzaprav ne potrebujete. Premamila vas je reklama ali pa privlačna ponudba. »Artikel«, ki smo ga kupili, nam je na neki način lagal: »Lep, dober in pravi sem. Kupi me!« Nasedli smo, pozneje pa spoznali, da nam je »lagal«. Podobno taktiko ima hudobni duh: kaže se nam privlačnega, a laže. Zavaja nas. Nagiba nas k slabim dejanjem in nam prišepetava, da se bomo z njim rešili, a potem, ko grešimo, spoznamo, da smo napačno ravnali. Manipulacija je način delovanja hudobnega duha. »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni,« so se čudili prebivalci Kafarnauma zaradi čudeža, ki so ga videli. Kdor je poslan, ima polno moč delovanja. Jezus se je zavedal poslanstva, ki mu ga je izročil Oče. Tega bi se moral zavedati vsak kristjan. Vsi smo poslani, da pričujemo z besedo in dejanji, da je Kristus naš Gospod in da je Božje kraljestvo že med nami. Ko bo v nas več poguma, ko bomo stali za svojimi besedami in dejanji, bodo mnogi spregledali in sprejeli Jezusa za svojega odrešenika.
    »Kdo je pravi prerok?« so se večkrat spraševali Izraelci na poti v obljubljeno deželo. Je Gospodov prerok podoben prerokom in magom, ki so jih videli pri sosedih? Peta Mojzesova knjiga (18,15-20) nam postavi v ospredje poklic pravega preroka: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte.« Eden od kriterijev je bil, da prerok ni učil drugačnega nauka in ljudi ni oddaljeval od pravega Boga. Isti kriterij velja za sodobne učitelje: pravi je samo tisti, ki je zvest Bogu v svojih besedah in dejanjih, zato ljudi ne vodi na stranpota. Takšne pričevalce moramo izprositi in izmoliti.
    Apostol Pavel je v svojem prvem pismu Korinčanom (7,32-35) naročal, da se vsak drži tega, za kar je poklican: kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kdor pa je oženjen, se ubada s svetnimi stvarmi, kako bi ugajal ženi. Mi se pa tako radi ukvarjamo s stvarmi, ki niso naša domena in kritiziramo stvari, o katerih nimamo pojma. Vera in Cerkev sta od Boga, zato sodbo prepustimo njemu.
    V današnjem evangeliju po Marku (1,21-28) se Jezus sooča s hudobnim duhom. Premaga ga, ko ga izžene iz človeka, katerega ima v oblasti. Bodimo pozorni, kdaj se to zgodi! Na začetku Jezusovega javnega delovanja, saj smo še vedno pri prvem poglavju Markovega evangelija. Evangelist postavi ta dogodek v prvo poglavje, kar pomeni, z njim Jezus nakaže svoj program: prišel je, da nas osvobodi zla. V prvem poglavju nas najprej vabi, naj hodimo za njim: tako smo prejšnjo nedeljo poslušali o poklicu prvih učencev. Tokrat pa nam sporoča, da ima njegova beseda moč, da premaga hudobnega duha.
Človekova osamljenost in zaprtost vase torej nista končni, saj nas Kristus osvobaja iz oblasti hudobnega duha. V evangeliju se vsa izganjanja hudega duha dogajajo v težavah. Nečisti duh jih ovira. Poglejmo današnji evangelij. Hudobec se upira in zavpije: »Kaj imamo opraviti s teboj!« Res je, nič ni skupnega med dobrim in zlim, med lažjo in resnico. »Si nas prišel pokončat?« Dejansko pa nas pokončuje zlo, ki je v nas in se uničujemo sami, ko se istovetimo z zlom. »Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega.« Hudobni duh nerad zapušča tistega, ki ga ima v oblasti. Zato tudi nas zlo nerado zapušča, ampak je boj z njim težak, boleč in dramatičen. »Vem, kdo si,« pravi hudobec Kristusu. Boji se Jezusa, ker je že v puščavi spoznal njegovo moč in ve, da je pred njim nemočen. Skušnjavec imenuje Kristusa »Sveti od Boga«, ker hoče, da bi ga že sedaj priznali za Božjega Sina in mu hoče, podobno kot v puščavi, preprečiti, da bi šel v trpljenje. Kristus nas bo prav s trpljenjem (boj z zlim je dramatičen!) odrešil in na križu razodel pravo podobo Boga, ki nas tako ljubi, da gre na križ za nas. To podobo neskončno ljubečega Boga pa hoče hudobni duh izmaličiti. Ne nasedajmo mu! Jezusovo govorjenje je bilo jasno. Konkretna dejanja in čudeži so njegov nauk potrjevali. Ljudje so strmeli nad tem, kar je delal, in mnogi so verovali vanj. Danes ni nič drugače: dela, ki jih vodi ljubezen, so zelo hitro opažena in mnogim v oporo, da ne omagajo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. NEDELJA MED LETOM

Številna ozdravljenja
    Ko so prišli iz shodnice, so z Janezom in Jakobom takoj stopili v hišo Simona in Andreja. Simonovo taščo pa je tresla mrzlica in brž mu povedo o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Pri tej priči jo je mrzlica zapustila in ona jim je stregla.
    Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in mnogo hudih duhov izgnal, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali.
    Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je vstal in odšel, se napotil na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so pohiteli za njim in, ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« In rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« In hodil je okoli, učil v njihovih shodnicah po vsej Galileji in izganjal hude duhove.
Mr 1,29-39


OZNANJAJMO S PRIČEVANJEM
    Svet, v katerem živimo, je nepopoln. Ta svet je na nek način »solzna dolina«, o čemer nas neprestano prepričujejo tako gospodarska kot tudi politična in duhovna kriza. Znašli smo se v slepi ulici in dokler gradimo samo na sebi, ne vidimo kakšne prave rešitve, ki bi nam ponujala svetlo prihodnost. Kaj naj storimo? Ali so ti razlogi dovolj veliki, da smo zagrenjeni in naveličani vsega? Mislim, da ne. Obstaja eno področje, ki je priložnost za vsakogar: duhovnost. Bog se nas ni naveličal, ni nas zavrgel, ampak nas čaka, da se mu približamo. Če bomo svoje življenjske karte investirali v to področje, bomo naenkrat začutili, da nismo sami. Vedno je Bog z nami, tudi takrat, ko se nam zdi, da je zelo daleč, ko nas obišče stiska in trpljenje. Takrat je z nami še bolj in nam pomaga prehoditi čas krize. Seveda Bog ni serviser, ki bi prišel na klic in mimogrede uredil našo težavo. Težave so  naši izzivi v šoli življenja, zato moramo skupaj z njim rešiti drugo za drugo in se iz tega naučiti pomembnih stvari. Zato se odprimo Bogu in ga sprejmimo v svoje življenje. Z njim bodo vse naše težave mnogo lažje, saj bomo odkrili njihov smisel.
    Jobova izkušnja je bila, da so človekovi dnevi polni tegobe in hrepenenja po čimprejšnjem koncu (Job 7,1-4.6-7). To doživljajo mnogi bolniki, ki so prikovani na posteljo in živijo z diagnozo skorajšnjega zemeljskega konca. Ko človeka trpljenje dotolče in ko pride neozdravljiva bolezen, ki je nisi pričakoval, nastopi psihična blokada, ko človek izgubi upanje. Tako je čutil tudi Job, ko je izgubil vse, kar je imel, celo svoje najdražje. Mar smemo izgubiti upanje? Nikakor. Bog je vendar naš stvarnik in vodnik, zato nas ne bo nikoli zapustil. Kristus je naše upanje. On se je spopadal s trpljenjem in smrtjo, zato se v trenutkih stiske ozirajmo na križ, ki je znamenje našega odrešenja.
    Človek ni vržen v svet in potem popolnoma prepuščen samemu sebi, ampak nas je Stvarnik poklical v življenje s točno določeno nalogo. Apostol Pavel se je zavedal svojega poklica, da ga je Kristus sam izbral za glasnika evangelija. To ni bila njegova zasluga, ampak Božji dar, zato je hotel biti vsak trenutek dosleden Jezusov učenec. Sam piše v prvem pismu Korinčanom (9,16-19.22-23): »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Zato se je vedno zavedal, da je Kristusov služabnik v službi evangelija. Tudi mi smo poslani, da pričujemo za evangelij doma, v šoli, v službi in povsod, kjer ljudje hrepenijo po odrešenju. Zato ga posnemajmo in bodimo dosledni ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.
    Jezus je prišel na zemljo, da bi slehernemu človeku oznanil veselo novico, evangelij o Božjem kraljestvu. Zavedal se je, da se ne sme omejevati le na en kraj, ampak mora njegovo veselo oznanilo zaobjeti ves svet, ker smo vsi ljudje brez izjeme Božji otroci in Očetovi ljubljenci. Evangelij ni lep filozofski nauk, ki ga razumejo le redki strokovnjaki, ampak je vesela novica, da nas ima Bog rad. Ljubezen pa je vedno konkretna. Jezus je zato ozdravljal bolne, jih reševal njihovih tegob in prebujal v njih vero. Za sprejetje evangelija in za čudeže je vedno potrebna vera. Nismo kristjani zaradi resnic, ki smo jih sprejeli za svoje, ampak zaradi življenja, ki je pričevanje in razdajanje za druge. Jezus ni prišel na svet z lepimi idejami, ampak kot odrešenik: ozdravljal je, obujal mrtve, tolažil in krepil potrta srca. Kot je Jezus deloval v času svojega zemeljskega življenja, deluje tudi danes. Deluje preko škofov, duhovnikov in nas vernikov. Želi, da njegovo veselo oznanilo ponesemo v svet tudi danes. In kako se lahko njegovo oznanilo širi brez sodelavcev? Težko. Zato se mora vsakdo izmed nas zavedati, da je po krstni milosti dolžan širiti evangelij in tako kazati pot v Božje kraljestvo. Potrebujemo svetih duhovnikov, ki bodo kot Kristus zavzeto oznanjali evangelij in delili zakramente. Potrebujemo pa tudi dobrih kristjanov, ki bodo širili ljubezen v skupnosti verujočih in stali ob strani bolnim, revnim in zatiranim. Vsakdo izmed nas je poklican, da dela za skupno dobro in oznanja evangeljske vrednote. Bodimo pričevalci in svet nam bo verjel. Emily Dickinson je zapisala: »Če lahko vsaj enemu srcu preprečim, da se ne stre, ne bom živela zaman. Če enemu samemu življenju olajšam bol, če onemogli ptici pomagam nazaj v gnezdo, ne bom živela zaman.« Naj nam Bog pomaga, da bomo tudi mi ta teden sposobni v življenje  vsakega, ki ga bomo srečali, prinesti nekaj sonca.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
6. NEDELJA MED LETOM

Ozdravljenje gobavca
In k njemu pride gobavec in ga na kolenih prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ga usmili, stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: »Hočem, bodi očiščen.« In takoj je gobavost izginila in je bil očiščen. In z ostrimi besedami ga je takoj odpravil in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in za svoje očiščenje prinesi njim v pričevanje dar, ki ga je Mojzes zapovedal.« Ta pa je odšel in začel na vsa usta razglašati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel očitno iti v mesto, ampak je bival zunaj, na samotnih krajih; in od vseh strani so hodili k njemu.
Mr 1, 40-45


BOG NAS ŽELI OČISTITI
    Zakaj smo na svetu? Ker nas ima Bog rad. Njegova ljubezen ne pozna meja, zato je vse, kar Bog ustvari, dobro in lepo. Na svetu smo zato, da ljubimo. Ustvarjeni smo iz ljubezni in Bog želi, da to ljubezen, ki je bila položena v naša srca z rojstvom in prečiščena z zakramentom krsta, širimo po vsem svetu in tako rešujemo svet od zla in zablod. To je naše plemenito poslanstvo in način, kako z Bogom soodrešujemo. Trpljenje in slabo, kar se nam dogaja, v veliki meri proizvajamo sami, ker se mačehovsko obnašamo do okolja, ki se nam potem maščuje, in ker se prepuščamo stvarem, ki nas zasužnjujejo in nam jemljejo človeško dostojanstvo. Čas je, da se poberemo skupaj in naredimo prostor vsemu, kar je pozitivno in vredno spoštovanja.
    V odlomku iz tretje Mojzesove knjige (13,1-2.44-46) beremo navodila, kako naj ravna tisti, ki je zbolel za gobavostjo: naj nosi pretrgana oblačila, ima razmršene lase, opozarja okolico, da je nečist, in biva izven skupnosti. Vsaka bolezen je proti življenju. To vsi čutimo. Tudi Bog se ni nikoli sprijaznil z boleznimi. Še najslabše pa je, da bolezen človeka osami in ga oddalji od njegovih bližnjih. Marsikdo se izogne bolnemu človeku, da se ne bi okužil. Toda tak strah je največkrat odveč: bolni potrebuje bližine, dovolj je, da ga poslušamo in je njegov križ lažji. Obiskovati bolne je namreč delo ljubezni, ki nam bo na stežaj odprlo vrata v nebesa.
   Tudi apostol Pavel nas v prvem pismu Korinčanom (10.31-11,1) vabi: »Bratje in sestre, naj si jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.« Vse, kar smo in kar imamo, naj bi bilo v Božjo slavo. Življenje smo prejeli od njega in njemu ga vračamo. Zato je prav, da Jezus postane naš vzornik in se zato trudimo, da bi ga čim bolj posnemali. Kristjan posnema Kristusa, ki je prišel za vse ljudi brez razlike.  Treba se je truditi, da se približamo vsakemu človeku, mu prisluhnemo in mu poskušamo pomagati. Božje kraljestvo odpira samo ljubezen. Zato bodimo dobri do vsakogar, ki ga srečamo na svoji življenjski poti.
    Evangelij po Marku (1,40-45) nam spregovori o ozdravitvi gobavca. Gobavost je bila nekoč zelo huda in neozdravljiva bolezen. Za takšnega človeka je bila edina odrešitev smrt. Tako je bilo, dokler ni prišel Jezus iz Nazareta, ki je z Božjo močjo ozdravljal sleherno bolezen. Ni dopuščal, da bi bolezen zmagovala in da bi trpljenje odvzelo človeku voljo do življenja. Ozdravljal je ljudi, ker so se mu smilili. Ozdravljeni prejme novo stanje kot Božji dar, za kar je treba biti vedno hvaležen. Tudi mi smo velikokrat obdarjeni z različnimi milostmi, a redkokdaj se za to Bogu zahvalimo. Danes opažamo drugačno gobavost, ki se kot kužni virus širi v družbi. Gre za duhovno gobavost, ko je virusno obolela človekova duša. Ljudje današnjega časa niso več občutljivi za greh. Prepuščajo se življenju od danes do jutri, delajo, kar delajo drugi, ne glede na to, ali je dobro ali slabo. Pozabljajo, da je hoja brez kompasa tavanje v temi. Zaustavimo se in poglejmo, če nismo morda na slabi poti. Glejmo, kod hodimo, dokler še ni prepozno. Prosimo Jezusa,  da bi spregledali in verjeli v njegovo moč in pomoč, kot je to storil gobavec: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Bog zmore vse in nam želi pomagati, vendar moramo sodelovati z njegovo milostjo. Jezus nas vabi, še posebej v tem času, ko je pred nami postni čas in nova priložnost, da se osredotočimo na bistveno in sledimo Božjemu klicu, se zavemo svoje grešnosti in računamo na Božje usmiljenje. On nas čaka vsak trenutek. Odločimo se in se povežimo z njim. Naj nam pri tem pomaga Božja milost, da bomo očiščeni duhovne gobavosti vse delali v Božjo čast in slavo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
1. POSTNA NEDELJA

Hudi duh skuša Jezusa
    Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. Bil je v puščavi štirideset dni in satan ga je skušal. Živel je med zvermi in angeli so mu stregli.
    Ko pa so Janeza vrgli v ječo, je Jezus prišel v Galilejo in je oznanjal evangelij o božjem kraljestvu, govoreč: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Mr 1,12-15

POSTNI ČAS JE NOVA PRILOŽNOST
    »Božje kraljestvo se je približalo.« Ta stavek je veselo sporočilo, s katerim je začel Jezus svoje javno delovanje. Tako kot nekoč, za Jezusove sodobnike, je tudi danes le puhla fraza za mnoge, ne le za ateiste, temveč tudi kristjane. Kdo se danes zamisli ob resnih problemih, ki so povezani s politično, gospodarsko, kulturno in tudi duhovno krizo. Marsikdo je že zadovoljen, če je sit in pod streho, kot da je to dovolj za smiselno življenje. Jezus pa nas vabi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Postni čas je najprimernejše obdobje za spreobrnjenje ali novo stvarjenje, ki se ne zgodi na nekem nevtralnem področju. Preustvarjen mora biti konkreten človek, ki kot svobodno bitje išče dialog z Bogom. Bog je naredil prvi korak do nas s krstno milostjo, mi pa moramo odgovoriti z zavestno odločitvijo, da Božjo ponudbo sprejemamo kot življenjski program. Zato zahrepenimo v tem postnem času po Odrešeniku, da bomo lahko otroci luči!
    Prva Mojzesova knjiga (9,8-15) govori o tem, da Bog sklene zavezo s človeštvom kljub temu, da je  nezvesto. Bog se ne sramuje tega, kar je ustvaril, ampak z vsem stvarstvom sklene zavezo. V tej zavezi je vsaj ena stran zvesta: Bog. Mi večkrat zanikamo Boga in se oddaljujemo od njega, on pa ostane zvest. Znamenje te zaveze je mavrica, ki nas spominja Božje navzočnosti in nas vabi, da smo dobrohotni in ljubeznivi do vsakega človeka. Bog pa je sklenil novo zavezo tudi z nami. Znamenje te zaveze ni več mavrica, ampak Kristus, ki je bil med nami kot človek in Bog ter nas vsak dan pričakuje, posebej v tabernaklju. Žal nas večkrat čaka zaman; on je zvest, mi pa tolikokrat prelomimo zavezo. Vzemimo njegove zapovedi zares in ne pozabimo, da je neskončno usmiljen, pripravljen odpuščati in nas sprejeti v svoje srce.
    Apostol Peter, v svojem prvem pismu (3,18-22) pravi, da je voda, po kateri je bil Noe rešen, znamenje krsta. Kot voda prečisti vsako stvar, tako naj bi nas Božja milost očistila vseh grehov in obnovila zavezo z Bogom. Ni se treba varati, da je vse dovoljeno, kajti živimo v času, ko skuša hudobni duh zmesti človeštvo s premetenim prišepetavanjem: »Uživaj, samo enkrat živiš!« Poznamo mesenega in duhovnega človeka. Kristus je bil namreč po telesu umorjen, a je bil po duhu oživljen. Brez duha je vse telo mrtvo, zato pri krstu vstajamo kot novi ljudje. Prizadevajmo si, da bi te krstne milosti ne omadeževali.
    Evangelij po Marku (1,12-15) nam spregovori o Jezusovi preizkušnji v puščavi. Pred začetkom svojega javnega delovanja se je Jezus s postom in pogovorom s svojim Očetom v puščavi pripravljal na svoje poslanstvo. Tedaj se je Njega – Boga lotil hudi duh, da bi ga odvrnil od Očetovega načrta odrešenja vsega človeštva. Podobno skuša tudi nas. Puščava nam omogoči odmik od vsakdanjega tempa, da tako lažje najdemo stik s samim seboj in Bogom. Zato se je včasih potrebno umakniti svetu in oditi v samoto, da bi lahko premerili svojo daljo in stran. V samoti, ki je večkrat podobna preizkušnji, se duhovni človek utrjuje ali pa podleže skušnjavi. Zato tudi v samoti ne smemo biti sami, temveč si moramo prizadevati, da hodimo z Bogom, ki je naša moč in opora na vsakem koraku. Jezus nas vabi: »Božje kraljestvo je tukaj, odločite se!« Mu smemo verjeti? Gotovo, kajti on je šel zaradi nas v smrt in ni večje ljubezni kot je ta, da kdo gre zaradi drugega v smrt. To je lahko lepa misel, a mora postati način našega življenja. Postni čas nas vabi, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Za to pa moramo pogledati vase in ugotoviti stanje našega duha. Jezus nas čaka, on ne obupa. Sprememba je možna le, če smo pripravljeni na odpoved. Odpoved pa ni težka, če vanjo vložimo svojo ljubezen. Tako je postni čas priložnost, da naravnamo svojo pot na pravi cilj in na tej poti zvesto ostanemo, čeprav nas to lahko vodi tudi preko velikih preizkušenj. Tukaj pa vstopa v naše življenje Jezus, ki nam pomaga, še posebej takrat, ko nam je težko. Ruski pesnik Sergej Aleksandrovič Jesenin je zapisal: »Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt!«. Naj nam Bog pomaga, da bomo na življenje gledali kot na veliko priložnost, ko lahko naredimo kaj dobrega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. POSTNA NEDELJA

Spremenjenje na gori
    Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.
    In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Mr 9,2-10


ČE JE BOG ZA NAS, KDO JE ZOPER NAS?
    Postni čas je povezan tudi z različnimi odpovedmi. Vse, kar je lepo in mogočno, ne nastane iz nič, ampak je povezano z žrtvami in različnimi odrekanji. Še več, velike zgodovinske prelomnice so vedno povezane z žrtvami nedolžnih. Božja beseda te nedelje nas na nek način plaši, ko pomislimo, kaj vse je Bog zahteval od posameznikov skozi zgodovino Božjega ljudstva. A po drugi strani nas navdušuje njegova ljubezen, zvestoba in modrost, preko katere se izkaže njegovo veličastvo. Bog je vedno na naši strani, čeprav se nam včasih zdi, da ni tako. On kljub naši nezvestobi bdi nad nami in nam daje novo upanje tudi takrat, ko se zdi, da je bitka izgubljena. Lep primer je očak Abraham, o katerem beremo v odlomku iz stare zaveze. Zato bodimo pripravljeni, da vsakemu, ki bo zahteval odgovor o našem krščanskem življenju, brez zadrege rečemo: »Jezus me je prepričal!«
    Prva Mojzesova knjiga (22,1-2.9-18) nam predstavi po eni strani srhljivo, po drugi strani pa fascinantno zgodbo očaka Abrahama. Takole pravi: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v pokrajino Morijo in ga daruj tam v žgalno daritev na eni izmed gorá, ki ti jo bom pokazal!« Ali ni ta zahteva nečloveška? Če bi kdo danes to zahteval, bi ga imeli milo rečeno za nestrpneža. Abraham pa ve, da Bogu ne sme nič odreči, zato tvega. Njegova vera v neskončno ljubezen in dobroto Boga je tako velika in neomajna, da niti ta zahteva ne more omajati njegovega zaupanja. Abraham je popolnoma prepričan, da Bog ve, kaj dela. Seveda je žalosten, ker mora darovati najdražje, kar ima, vendar Bogu popolnoma zaupa. Zato Bog tik pred izvršitvijo dejanja ustavi Abrahama in ga nagradi in mu obljubi svoj blagoslov.
    Apostol Pavel, nam v pismu Rimljanom (8,31b-34) zagotavlja: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Bil je namreč prepričan, da je Bog vedno na naši strani, kajti »on ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse«. Zato se lahko zanesem nanj in ga sprejmem za svojega voditelja. Kdor je z Bogom in v Bogu, se mu ni treba bati, da bi zgrešil svoj življenjski cilj.
    Ko si v stiski in slepi ulici, potrebuješ nekoga, ki posveti v tvojo temo in ti pokaže pot iz krize. Evangelij po Marku (9,2-10) nam govori o popolnoma drugačni resničnosti, ki je s človeškimi očmi ne moremo videti. Jezus je vzel s seboj na goro nekaj svojih najožjih sodelavcev in se pred njimi spremenil. Tako jim je za trenutek odprl vrata, ki vodijo v večnost. Česa takega še noben človek ni videl. Učenci so gledali ta prizor, a hkrati niso veliko razumeli. Iz celote preobraženega Jezusa odseva luč, ki pomeni resnico. Sijoči obraz in bela oblačila Spremenjenega simbolično sporočajo resnico, da je Jezus Bog, ki je človekoljuben. Vabi nas, da ga skozi duhovnost postnega časa tudi mi bolje spoznamo iz sijaja resnice, ki žari od njega naproti nam. Takrat se je iz oblaka oglasil Oče, ki je potrdil, da je Jezus njegov Sin, ki naj ga poslušajo. Spremenjeni Jezus se pogovarja z dvema velikima osebama iz stare zaveze z Mojzesom in Elijem. Kljub temu, da so se prestrašili, so se učenci zelo dobro počutili. S tem dogodkom, je Jezus želel pokazati, da resničnega končnega cilja ni tukaj, ampak nas čaka po telesni smrti. Petrovo duhovno stanje je bilo vzrok, da je bil na gori prestrašen. Ni več vedel, kaj naj govori. Potreboval je močen duhovni sunek. Omogočil mu ga je Jezus s svojo spremenitvijo, da je v trenutku spoznal, kako čisto blizu nam je neskončno popoln nadnaravni svet, za katerega je vredno žrtvovati vse. V molitvenem srečanju na gori Bog Oče preobrazi Jezusa in omogoči učinek te preobrazbe na apostole. To je torej dogodek molitve. Oče je Resnica sama. Zato je Jezusov pogovor z njim ves v sijaju luči. Oče poziva nas, da poslušamo Kristusa, ki je Luč. Središče našega spremenjenja je po Svetem pismu poslušanje Kristusa. Poslušanje Božje besede nas uvaja v molitev. Poslušati Kristusa pomeni najprej biti z njim in z Očetom. Tako spoznamo pravega Kristusa. Poslušanje omogoča pogovor z Očetom. Molitev in poslušanje Kristusa sta pogoj za krščansko preobrazbo ljudi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 1 od 4
Pojdi na stran 1, 2, 3, 4  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu