Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti „nenačrtovano“ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.
Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: „Noseča sem.“ Z možem takrat „nisva bila na mestu“, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju.
Mož je odločitev „za življenje“ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se žal nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ...
Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: „Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...“ V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju, z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu.
Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem kaj bodo rekli v službi, ko bom spet "težila" za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ...
In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama.
V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav.
Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob Božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama.
Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trplenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.
RESNICA JE ZELO KRUTA, vendar se z njo moramo soočiti!
Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, ko se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo.
Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine, ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim.
V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Meddrugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z Njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganju najglobljega človeškega hrepenenja, po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev.
Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj.
Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Vsega česar naj bi bila odrešena sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela.
S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava! Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem. Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti po tej poti zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.
Zalostna mamica
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
 |
Stran 1 od 1 |
| Šola za življenje | |
| Avtor | Sporočilo |
|---|---|
|
Mevki Administrator  
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija 
|
   Šola za življenje |
| 08 Jan 2015 10:55 |    |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
Dr. Lyn je ljubkovalno ime, ki so ga nadeli dr. Evelyn Billings. Skupaj z možem Johnom Billingsom (umrl pri 89. letih pred šestimi leti) je razvila ovulacijsko metodo uravnavanja rojstev, ki je popolnoma v skladu z naravo. Leta 1978 sta Billingsova ustanovila združenje World Organization Ovulation Method Billings. Namen organizacije je ženskam pomagati razumeti in upravljati z njihovo plodnostjo po naravni poti.
Dr. Lyn je bila avtorica nadvse prodajane knjige Billingsova metoda, ki je bila prvič izdana leta 1980, pozneje pa šestnajstkrat ponatisnjena in prevedena v 22 različnih jezikov. Popolnoma prenovljena izdaja je bila objavljena nedavnega leta 2011. Tako dr. Lyn kot njen mož John sta petdeset let potovala po svetu in izobraževala ter promovirala njuno metodo v popolni zvestobi papežu Pavlu VI. in njegovemu pozivu, da bi bili »moški (in ženske) znanstveniki pokorni Gospodovemu klicu in bi ravnali kot zvesti izvajalci Njegovega načrta.« Glas o Billingsovi metodi se je razširil v 100 držav po svetu. Tako je za svoje delo prejela več častnih nazivov, s strani Janeza Pavla II., različnih univerz ter institucij po svetu. Naj izpostavimo, da je bila leta 2002 skupaj z možem proglašena za mednarodna katoliška zdravnika leta. Zakonca Billings sta svojo metodo prinesla tudi na Kitajsko, kjer jo parom ponujajo v okviru vladnega progama za načrtovanje družine. Na Kitajskem sta o »naravni metodi« izobrazila na tisoče ljudi. Razveseljivo je, da sta s tem doprinesla k znatnemu padcu števila splavov v tej državi. Kot zanimivost: od kitajskega ministrstva za zdravje je dr. Lyn prejela častni naziv in postala častna svetovalka za družinsko načrtovanje v Pekingu, Šanghaju in Nanjingu. Kljub temu, da je bilo njeno delovanje skozi desetletja izredno plodovito in aktivno, je Evelyn Billing postala mati velike in ljubeče družine, ki jo je sama imela za njen največji dosežek. Živih je 8 od 9 njenih otrok, ima kar 39 vnukov in 31 pravnukov. Filozofija Billingsove metode ni le zavedanje naravnega in moralno sprejemljivega urejanja plodnosti, temveč promocija stabilnega in veselega družinskega življenja, ki temelji na ljubezni in spoštovanju v paru ter ljubezni in spoštovanju njune plodnosti, prav tako pa je izraz veselja v najbolj intimnem dejanju v zavezi ljubezni, spolnem odnosu. Več kot to, namen metode je sprejemati vsako človeško življenje in otroka izobraziti v odgovornega državljana. Vir: LifeSiteNews.com _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 08 Jan 2015 10:57 | |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
OTROK, TI KAR PRIDI!
Ti otrok, ki trkaš na naša vrata in hočeš stopiti v naše življenje, mar veš, kam trkaš, h komu hočeš! Mar veš, da je tu življeje umrljivo, mar veš, da tu ljubezen boli in, da je upanje tu hlapljivo? Mar ne veš, da je tu otrok breme za družbo, da vsakega posebej načrtujemo in zanje glasujemo? Ti otrok, ki pri nas prosiš za svojo mater, mar veš, da pri nas materinstvo ni poklic! Ti otrok, ki med nami iščeš očeta zase, mar ne veš, da tu nismo več možati za očetovstvo? Pa vendar: ne ustavljaj se, ne premisli si, ampak pridi! Na dnu srca v nas spi ljubezen zate, saj ne moremo živeti brez otrok. Potrebujemo tvoj smeh, tvoj jok, tvoje čiste oči, potrebujemo tvoje igrive roke in tvoja vprašanja. Pridi, tako radi bi te objeli, da bi se počutili zopet doma; tako radi bi te stisnili k sebi da bi se lahko izjokali vate; tako radi bi te obdarili, da bi razbremenili svojo vest in pregnali svojo jalovo samoto! Pridi in nas usposobi, da bomo ljudje in bomo zopet čutili in verjeli, kako je objem neskončno več od računanja, kako je jok neskončno več od molčanja. kako je smeh neskončno več od resnobe, kako je igra neskončno več od garanja. Pridi in spremeni naš čas v milost, spremeni naše govorjenje v molitev in naše dobrine v dobroto! Otrok, ti kar pridi in prepričaj se, da smo še ljudje. Zate bomo razplamteli svoje ognje in pristavili ponve angelske glorije. p. Pavle Jakop _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 08 Jan 2015 11:03 | |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
Življenje je možnost, izkoristi jo.
Življenje je dragoceno, skrbi zanj. Življenje je eno, ne izgubi ga. Življenje je lepo, občuduj ga. Življenje je izziv, sprejmi ga. Življenje je užitek, okušaj ga. Življenje je poslanstvo, izpolni ga. Življenje je so sanje, uresniči jih. Življenje je igra, sodeluj v njej. Življenje je uganka, reši jo. Življenje je bogastvo, ohranjaj ga. Življenje je žaloigra, zaigraj jo. Življenje je dragoceno, ne uničuj ga . . Življenje je žalost, premagaj jo. Življenje je ljubezen, uživaj jo. Življenje je obljuba, izpolni jo. Življenje je pesem, prepevaj jo. Življenje je boj, bojuj ga. Življenje je pustolovščina, tvegaj jo. Življenje je sreča, varuj jo. Življenje je dar, podari ga naprej. Življenje je življenje. Izberi življenje! _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 08 Jan 2015 11:04 | |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
KO BI ME LE KDO USTAVIL
30 januar 2007 Z razkrečenimi nogami ležim na ginekološkem stolu. Zelo sem živčna, vsa iz sebe. -Moj otrok…, kaj naj storim…, premišljujem. Še vedno lahko pobegnem iz te strahotne sobe, stran od teh ljudi, ki ne kažejo niti trohice razumevanja za moje stanje, bolje, sploh jih ne zanimam, oni so tu, da rutinsko opravijo svoje delo. Ginekolog štiridesetih let kaže svoje kosmate roke izza bele uniforme kratkih rokavov. Še pogledal me ni. Povsem običajno se pogovarja s sestro. Nekaj o kreditih in o novem avtu. Pravzaprav se pogovarja tako strastno, kot da mene s tistimi razkrečenimi nogami sploh ni tam in kot da ravnokar pije kavo v lokalu bolnišnice. Zasovražim ga. Pravzaprav oba, predvsem pa samo sebe. -Kaj naj storim, kaj naj storim, mi z divjo naglico brni po glavi. -Pa ga je ne bom že spet ubila… “Saj vas ni strah? Nič ne bo bolelo. Kako lepe lase imate, kaj so naravni?”, je končno nekaj pozornosti pokazala sestra. Nasmehnem se ji. - Zmešana ženska, pomislim, kaj ne vidi v kakšni stiski sem?! Kaj vendar govori! O mojih laseh, kaj pa mali otrok, ki čaka na smrt? “Zdaj vas bom polila z vodo, ne se ustrašit, nič ne bo bolelo.” - Bliža se torej. Daj, naredi kaj! Povej jim, da si se premislila! Ali si prepričana! Saj vendar nočeš imeti otroka z Matevžem! In kje boš stanovala? Pri njegovih starših? Groza, še huje kot doma! In faksa sploh še nimaš narejenega. Ampak, moj mali otrok! Saj je vendar samo moj! Saj si vendar želi živeti! Kako lepo je imeti otroka, skrbeti zanj! Pa saj ga ne morem vendar kar ubiti! Saj ga nimam pravice ubiti! “Tole krpo vam bom dala na nos. Ko boste preštela do tri, boste zaspala.”Ne,ne,ne!O,groza, ne! Saj nočem! Moj otrok, moj mali… Nekdo me udarja po obrazu. Spim, tako lepo je spati. Nočem se zbuditi, spala bi, spala. Čisto nič drugega si ne želim, kot spanja. “Zbudite se, vsega je konec”, odprem oči in zagledam očala in kosmate roke. - Ah ne, pa saj ni mogoče! Mojega malega ni več! Želim si spati, izginiti, pozabiti. Prosim, pustite me spati! Nočem biti budna, nočem vedeti, da ga ni več! Strežnica me odpelje iz operacijske sobe na oddelek. Na hodniku je veliko moških bolnikov. Z zanimanjem si me ogledujejo. Mislijo si, Bog ve, kaj je s to? Pa tako mlada! Sram me je, počutim se zelo ponižano, ko sem tako nemočna, kot bi bila razstavni predmet. Strežnica odpre vrata v sobo, tam je že pet žensk. Prekineva jih v glasnem pogovoru. Za trenutek pomolčijo. Malce se me ogledajo, morda so razočarane, ker sem mlada in ne spadam v njihovo družbo. One so vse v poznih srednjih letih. Nič ne rečejo, nič me ne vprašajo. Strežnica takoj odide. Ženske nadaljujejo pogovor o svojih boleznih. Prednjači ena, ki je šla že skozi celo vrsto operacij in do potankosti razlaga, kako so potekale. Ženske glasno vzdihujejo in se obračajo. Postelje pod njihovo težo glasno škripajo. Ko izčrpajo priljubljeno temo o boleznih, se začnejo pogovarjati o naslednjem obroku - “Bog ve, kaj bo za večerjo? Kaj je bilo že včeraj? Kosilo ni bilo prav dobro. Tako sem lačna.” Nato se sprašujejo kakšno bo vreme. Ko to izčrpajo, pa spet o svojih boleznih. To je njihova najljubša, neizčrpna tema. Ignoriram jih, njihov pogovor mi gre na bruhanje. Zelo mi je žal, da nisem od doma vzela zamaškov za ušesa, da jih sploh ne bi slišala. Nato se spomnim, da imam v torbi knjigo “Slika Doriana Greya”. Poskusila bom brati in pozabiti. Preberem en stavek. Ne gre. To, o čem govori, je tisoč let oddaljeno od moje stiske. - Kaj sem storila! Ko bom stara petintrideset let, bi jih imel deset! Bog ve, ali bi bil fantek ali punčka? Kakšen bi bil? Nekdo potrka. Prepričana sem, da je sestra ali sobarica. Vstopi Matevž. Zelo sem presenečena. “Tako hitro?” Kar naenkrat bo mojih muk konec, samo da grem stran od tod. “Skrbelo me je zate.” “Oh, samo da si prišel! Tako sem srečna! Prosim te, pomagaj me spraviti stran od tod! Pojdi po sestro! Grozno mi je, grozno!” Sestra pride in pravi, da lahko odidem le na lastno odgovornost, po vseh pravilih bi morala ostati še dva dni. Zmešalo bi se mi! “Tu podpišite!” Oddahnem si. “Tu je vaša obleka.” Zelo težko se oblačim. Ker si želim čim prej stran, me gibi mojih rok in nog ne ubogajo. Drgetam po vsem telesu. Matevž mi pomaga in končno se oblečem. “Tako mi je grozno, skoraj sem si premislila…” “Saj veš, da ga ne bi mogla obdržati, nimava pogojev…” “Prosim ne govori o tem, lahko je tebi. Izrezali so ga iz mene, Bog ve, kam so ga vrgli - v stranišče?” “Blede se ti.” “Matevž, prosim pokliči taksi in potem me ne sprašuj več, ne morem več govoriti!” Čakava pred vhodom, zunaj je siv januarski dan. Na tleh je brozga, vlažno je. Pravzaprav ob takih dnevih ne moreš povedati, koliko je ura. - Ubila sem ga! Občutek imam, kot da je polovica mojega telesa nekam izginila. Občutim strahovito žalost, strahovito izgubo. Prideva domov. Tam so vsi. Mama reče: “Kakšna pa si, pa ja nisi…delala splav?” - Le kako je to možno, da ta ženska vedno ugane, ko se ji hočem zlagati??! Sicer pa je ženska, intuitivno ve, tudi ona je mati. “Si nora, kaj pa, če te Matevž pusti? Kaj boš pa potem?” - Najmanj, kar si zdaj želim, je poslušati njene pridige. Nikogar ne morem prenašati! Sestra je veliko prijaznejša, pokaže sočutje: “Zakaj pa nisi povedala? Peljala bi te…” - Saj je vseeno, tako ali tako je prepozno. Da bi obdržala detece, si pa sploh ne morem predstavljati. Kje pa bi živel? Tu še sama ne zdržim. Še čudno, da nisem končala v norišnici! “Prosim Matevž, naj nihče ne hodi v mojo sobo, prosim pustite me na miru”, so besede, ki jih izdavim. “Ja, hočeš, da ti prinesem mačka, morda ti bo lažje!” Še nikoli se ni zgodilo, da ne bi hotela božati mačka. “Ne, nikogar sploh ne morem prenašati. Prosim, odidi tudi ti. Hvala.” Dajana.blog.siol.net _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 08 Jan 2015 11:06 | |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
TUMOR IN NOSEČNOST
26 september 2006 Želim opisati dogajanje ob moji zadnji nosečnosti in bolezni v njej. Kar težko začnem pisati zgodbo, ki ji pravzaprav ne vem niti začetka, še manj konca. Mogoče se začne tam, ko sem v srcu začutila močno hrepenenje, da bi v naši družini postavili Boga prav na prvo mesto. Takrat sem mislila, da to pomeni, da se moj mož spremeni, da se osebno sreča z Jezusom in vneto sem začela moliti. Spomnim se, ko sem Marijo na Žežlju (Marijina romarska pot pri Vinici) prosila, naj mu izprosi to milost pri Bogu. V ta namen sem bila pripravljena nositi tudi kakšen križ (seveda ne prevelikega) in to sem Mariji tudi povedala. To je bil čas, ko smo v družini pričakovali četrtega otroka, ki je s svojim prihodom nekoliko prehitel najine načrte. Moram namreč povedati, da sva prve tri otroke s pomočjo Billingsove metode zelo načrtno »povabila« v najino življenje, četrtega pa je poslal Bog in on je že vedel zakaj. V prvi polovici nosečnosti sem bila precej utrujena, vendar, kakšna pa naj bo mama, ki ima ob sebi ves dan tri male kričače in še enega pod srcem. V drugi polovici sem v prsih čutila topo bolečino, ki jo je spremljalo oteženo dihanje in močan kašelj. Zdravnik je postavil diagnozo: atipična pljučnica. To je bilo obdobje, ko sva z možem hodila vsak svojo pot, oddaljena drug od drugega. Ni bilo to vprašanje zvestobe ali če bova ostala skupaj, bil pa je prepad med dušama, ki nista imeli ne volje ne moči poiskati druga drugo. Zapis iz dnevnika: »Marko, vse na svetu lahko mine, moja ljubezen do tebe nikdar. Trenutno res nima čustvenega naboja, a vem, da obstaja, saj jo je nekoč sam Bog blagoslovil…« Tako je bilo tisti čas moje čustveno razpoloženje, ki sem ga z Božjo pomočjo držala nad gladino, telesno pa sem bila iz dneva v dan slabotnejša. V prvi polovici osmega meseca nosečnosti sem spala samo še sede, ker v ležečem položaju nisem mogla več dihati. Zdravniki v Novem mestu so še vedno postavljali diagnozo atipične pljučnice, vendar je moja ginekologinja vztrajala, da brez odlašanja odidem v ljubljansko porodnišnico. Po temeljiti preiskavi so postavili diagnozo: hitro rastoči tumor v prsnem košu, premera 18 cm. Postalo je jasno, zakaj nisem mogla dihati. V tistem trenutku sem izgubila ves pogum, le v srcu je živelo tiho upanje, da bom lahko dala življenje temu otroku. Mariji sem tudi povedala, da je nisem prosila za tak križ, ampak za enega majhnega, praktičnega, takega, ki bi ga nosila jaz, sama, ne pa vsa moja družina. Z možem sva odšla v porodno sobo in v jutru 23. avgusta 2001 je na svet prijokal najin Janez-Marija Anej. Takrat mi je Marko dejal: »Poglej , Maja, kako Bog vse čudovito vodi!« Nisem ga razumela, sem si pa te besede in ta sveti trenutek vtisnila v srce za vse življenje. Če bi namreč zdravniki že v začetku ali na sredini nosečnosti ugotovili pravo diagnozo, bi gotovo pritiskali na naju, da splavim tega otroka. Jaz ga verjetno ne bi hotela in do konca bi živeli pod hudim stresom. Tako pa se je Anej rodil ravno pravi čas, s sedmimi meseci in pol, ko so bila tudi njegova pljučka toliko razvita, da ni potreboval niti inkubatorja, zame pa je bil še čas, da sem se borila za svoje življenje. Takoj po porodu, sem spet lahko normalno dihala in zdravnik je predvideval, da me je nosečnost obvarovala pred tem, da bi raka odkrili prepozno. Tumor je namreč pritiskal na pljuča od zgoraj, otrok pa od spodaj, ko pa sem rodila, je pritisk od spodaj popustil in tako praktično nisem imela več nobenih težav. Moje zdravljenje je potekalo po običajni poti kemoterapije z vsemi nevšečnostmi, ki spadajo zraven, pomembneje pa se mi zdi to obdobje za rast najinega odnosa. Ko se namreč tako od blizu srečaš z možnostjo, da se bo treba ločiti, se stvari v trenutku postavijo na svoje mesto, v trenutku je jasno, kaj je tisto bistveno, kaj pa je za naše življenje zares čisto nepomembno, postavi se nova lestvica vrednot in vrednost časa, ki ga imaš še na razpolago, je neprecenljiva. Sedaj tudi vem, da bi bilo takrat na Žežlju veliko bolj modro, če bi molila zase, za svojo spreobrnitev, a Gospod na srečo ve, kaj v resnici potrebujemo. Sedaj imam z Jezusom zelo živ odnos. Zapis iz dnevnika: »Gospod, danes sem bila žalostna. Od Marka sem pričakovala čisto ljubezen.« Potem pa si mi dejal: »Maja, JAZ sem ljubezen. JAZ te velikokrat ljubim preko Marka. Vendar, ker on sedaj ni odprt za Ljubezen, te preko njega ne morem ljubiti. Zato te ljubim *direktno.* Obrni se k meni in se sonči v moji ljubezni…« Ko sem zdravnico na onkološkem oddelku vprašala, če lahko imava še otroke, me je nejevoljno pogledala: » Gospa, saj imate že štiri!« Jaz pa v srcu čutim hrepenenje, da bi zopet postala mamica. Nimava poguma, vendar sedaj veva, da lahko Bog, če je taka njegova volja, to stori tudi »mimo naju«. Včasih rečem v šali, mislim pa tudi zares, da nama je Bog poslal »duhovne vaje na dom«, v prsnem košu pa mi je pustil še ostanek tumorja, ki me večkrat spomni na to, kaj je bistveno. Konca zgodbe ne vem. Mogoče še kdaj postanem mamica, mogoče bo ostanek tumorja zopet začel rasti, eno pa je gotovo: »POMEMBNO JE, DA DOBRO ŽIVIM SEDANJI TRENUTEK!« Maja _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 08 Jan 2015 11:08 | |
|
|
| |
Stran 1 od 1 |
| Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu |
|
Style made by WinSrev based on style by phpBBStyles.com | Styles Database