 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 ODHAJAŠ, KAMOR NE MOREM S TABO!
Mihela Španja o moževi demenci
ODHAJAŠ, KAMOR NE MOREM S TABO!
Piše: Alenka Steindl
»Moj mož Bojan je bil vedno zelo dejaven, tako v službi kot v prostem času. Več kot trideset let je delal kot računalniški programer, hkrati pa je bil navdušen športnik. Pred dobrimi tremi leti pa sem opazila spremembe v njegovem vedenju oziroma odzivanju. Vsakdanja rutinska dela je opravil le napol, pozabil je zakleniti vrata stanovanja, ni razumel, kaj mu govorim, odmikal se je v svoj svet, bil je neobičajno zaspan, dosledno pa je pospravljal stvari na eno in isto mesto, da jih ne bi izgubil. Posumila sem, da je nekaj zelo narobe. Vedela sem, da moram hitro ukrepati, kajti mož se sprememb ni zavedal. Star je bil 55 let.«
Tako pripoveduje o prvih znakih Alzheimerjeve demence pri svojem možu Mihela Španja, vodja prodaje v zasebnem podjetju v Ljubljani. Zelo je hvaležna zdravnikoma, ki sta jima pomagala, da so možu hitro postavili pravo diagnozo bolezni. Bojanova osebna zdravnica dr. Angela Fonda je takoj opravila »test z uro« in ju napotila na gerontopsihiatrijo, enoto Psihiatrične klinike v Ljubljani. Sprejel ga je dr. Aleš Kogoj, opravil vse potrebne preiskave, postavil diagnozo in predpisal zdravila. Mihela pravi, da sta v primerjavi z mnogimi drugimi bolniki, ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod v Evropi, imela res veliko srečo. Zdravila, ki jih Bojan Španja dobiva že tri leta, mu zelo pomagajo, dnevno pa jemlje tudi prehranske dodatke – vitamin B12, kurkumo in omega 3.
»Precej težko se je sprijazniti, da po tridesetih letih zakona tvoj partner postane drugačen človek in se življenje popolnoma spremeni. Trpimo predvsem svojci, medtem ko se bolniki Alzheimerjeve demence običajno ne zavedajo. Tudi moj mož se je ne. Mislim, da se ni zmožen soočiti s krutostjo te bolezni, o kateri je sicer zelo veliko slišal.
Bojana so invalidsko upokojili razmeroma kmalu po postavljeni diagnozi, kar je vredno pohvale. Zdaj je dopoldne pretežno sam doma, zato smo morali marsikaj spremeniti. Kljuko na vhodnih vratih smo zamenjali tako, da se vrata samodejno zaklenejo, odklopili smo plin. Ostaja samo elektrika, ker pa si že od začetka bolezni mož ničesar ne pripravlja sam, me za zdaj še ne skrbi, da bi se v kuhinji kaj zgodilo. Dopoldneve preživlja z našo psičko, jorkširsko terierko Maggie, ki jo vodi na sprehode po ustaljenih poteh blizu doma. Gre v trgovino in v bližnjo gostilno na toplo malico. Kadar ne pozabi. Denarja ne pozna več, tako da vsa plačila urejam sama. Za njegovo bolezen vedo le najbližji sosedje ter zaposleni v gostilni in trgovini, kjer pa se osebje zelo pogosto menja. zanj je bilo, da se je moral odpovedati vožnji z motorjem, kar je bil njegov hobi od mladih nog,« nadaljuje Mihela.
Pravi, da je zelo težko usklajevati službo in skrb za moža. Danes službe zahtevajo človeka v celoti, tudi za več ur, kot dopušča zakon. Zaveda se, da bo kmalu morala poiskati stalno pomoč, saj je zaradi službenih obveznosti veliko odsotna. Hčerka, ki ne živi več doma, pomaga, kolikor more, a je tudi ona zaposlena. Starši so ostareli in že sami potrebujejo pomoč. Tu so še prijazni sosedje, ki pomagajo razrešiti kakšen tehnični zaplet. Vendar vse to, skupaj s pisanjem listkov in večkratnim preverjanjem po telefonu, ne zadostuje več.
»Svojci bolnikov doživljamo hude stiske, tako čustvene kot ekonomske. Bojanova bolezen teče četrto leto in vem, da pri mlajših bolnikih, kot je on, napreduje veliko hitreje kot pri starejših. Je neozdravljiva in ne vem, ali bova skupaj še dve ali pet let. Vsekakor skupaj ne bova doživela ‘lepe jeseni življenja’. Še vedno odganjam misel na to, kaj vse bi morala nujno urediti, dokler je mož še toliko priseben, vendar je notranje svarilo vsak dan glasnejše. Rada bi bila čim več z njim, dokler me še pozna, se z mano pogovarja in se še kdaj skupaj nasmejiva. Vem pa, da je prišel čas ukrepanja, vendar kako?«
Žal z invalidsko upokojitvijo pride tudi nizka pokojnina. »Celodnevnega varstva z njo ne bo mogoče plačati, zadostovala ne bo niti za polovico stroškov za dom, kjer večinoma končajo bolniki z demenco, ko domača oskrba ni več mogoča. Do dodatka za pomoč in postrežbo so upravičeni šele v zelo napredovali fazi, pomoč pa potrebujejo že veliko prej. Tudi prostovoljcev, ki v nekaterih evropskih državah pomagajo družinam s takim bolnikom, je pri nas zelo malo,« pripoveduje o stiskah, ki jih doživlja.
Mihela Španja je hvaležna požrtvovalnim specialistom, ki so Alzheimerjevi demenci posvetili svojo kariero in življenje. Omogočajo dostop do zdravil, ki so marsikje v EU še nedosegljiva. Močno pa pri nas šepa pomoč svojcem, ki se v glavnem sami spopadajo s kruto usodo. Na pobudo Evropske zveze za Alzheimerjevo demenco in po vzoru drugih evropskih držav je tudi pri nas ustanovljena delovna skupina za pripravo Nacionalnega plana za demenco. S tem dokumentom bi morali celovito poskrbeti tudi za svojce oziroma skrbnike teh bolnikov.
ZAKONCA_SPANJA
Na sliki: Zakonca Španja: Bojana in Mihelo. Bojan zastopa Slovenijo v 11-članski delovni skupini bolnikov pri organizaciji Alzheimer Evrope. Ko ne bo več zmogel, ga bo nadomestil drug bolnik iz Slovenije.
Fotografija: Neva Železnik
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 13 Jan 2015 10:50 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Mojca Levec iz Žirov o svojem partnerju, ki ima demenco
Sam v svojem svetu
Piše: Pavla Rapoša Tajnšek
Pred dobrimi tremi leti je Mojca Levec zaznala prve spremembe v obnašanju svojega življenjskega sopotnika in očeta njunih hčera. Z Nejcem Frlincem sta v dobrem in slabem skupaj že več kot petindvajset let. A je Nejc danes, pri komaj petdesetih, potopljen v svoj skrivnostni svet in povsem odvisen od pomoči drugih. »Neskončno hudo je, ko izgubljaš prijatelja, ljubimca, zaupnika in tolažnika; vse to mi je bil Nejc pred boleznijo,« svojo bolečino opisuje Mojca.
»Še je tukaj, z nami, a vendar tako daleč, sam v svojem čisto posebnem svetu. Že dolgo se ne moreva o ničemer več pogovoriti, ne morem ga povprašati za nasvet, se zaupljivo stisniti k njemu, iskati pri njem tolažbe. Namesto tega me štiriindvajset ur dnevno skrbi zanj, tudi ponoči nenehno prisluškujem, ali je vse v redu z njim.«
Spremembe
Pa je bilo še nedolgo tega vse drugače. V Žireh, od koder sta oba doma, sta si Mojca in Nejc uredila dom, vzgajala hčerki Mašo in Manco, hodila v službo, uživala na lepo urejenem vrtu ob hiši. Da, bili so srečna družina in optimistično so zrli v prihodnost. Leta 2010 pa se je Nejc začel nenavadno obnašati. Ni se maral več tuširati, nato je bil spet kar naprej pod tušem. Jedel je samo še »sirček in paštetko«, govoril je le še v pomanjševalnicah. Vse je ponavljal za drugimi, tako da sta ga hčerki spraševali: »Oči, a si ti papiga?« Od nekdaj je bil športnik, v mladosti celo zelo uspešen tekmovalec v motokrosu, zdaj pa za športne aktivnosti ni imel ne časa ne volje. Na morju sploh ni šel v vodo.
Ko sta se lotila prenove kopalnice, je Nejc odločanje o vsem potrebnem v celoti prepustil Mojci, kar mu ni bilo podobno. Postajal pa je tudi piker, siten in zadirčen, tako da so se v tistem obdobju velikokrat prepirali. »Če bi mogla, bi tisto leto, ko še nismo vedeli, da je bolan, najraje kar izbrisala iz spomina!« je Mojci še danes hudo zaradi tega.
Nekoč prej je spremljala konflikte med svojo mamo in njeno materjo, Mojčino babico, ki je postajala dementna. A ni niti v sanjah pomislila, da lahko demenca prizadene človeka v polni življenjski moči: »Menili smo, da je Nejc samo utrujen od dela in da potrebuje več počitka.«
Jeseni je Mojca doživela prvi šok. Po vrnitvi z dopusta se je Nejc pogosto pritoževal nad zdravjem, vsako nedeljo je zbolel, vendar je redno odhajal na delo. Vsaj videti je bilo tako. Kot klepar je bil Nejc zaposlen na avtoservisu daleč od domačega kraja, zato Mojca ni vedela, da je večino delovnega časa preživljal kar v lokalu v neposredni soseščini servisa. Tako je tudi v službi prihajalo do prepirov in konfliktov.
Odpoved
Potem se je nekega dne Nejc vrnil domov s sporazumno odpovedjo delovnega razmerja v žepu, pri tem pa je bil prepričan, da je to, kar je podpisal, le potrdilo o plači. Pretresena Mojca je sicer razumela, da delodajalec ni mogel spregledati kršitve delovnih obveznosti, a je prosila, naj Nejcu, ki je bil preteklih dvaindvajset let, kolikor je bil zaposlen v tem podjetju, vesten in uspešen delavec, spremenijo sporazumno odpoved, tako da bi bil upravičen do nadomestila za brezposelnost.
Ni ji uspelo, in družina se je ob Nejčevi izgubi zaposlitve čez noč znašla v hudi denarni stiski. Z eno plačo je morala Mojca pokriti vse stroške šolanja otrok, tekoče življenjske potrebe ter odplačevati kredit za obnovo kopalnice. Povrhu vsega je morala vrniti še zajeten Nejčev dolg za bencin, saj se je ogromno vozil naokrog, bencin pa plačeval s kreditno kartico. Nazadnje je morala prodati družinski avto, da je zmogla vse dolgove.
»Bilo je res hudo, pomoč so mi ponudili tudi na Rdečem križu, kjer so mi pomagali s paketi hrane in občasnim plačilom položnic. Finančno so nam pomagali sosedje in prijatelji, zlasti Andrejeve pomoči ne bomo nikoli pozabili,« je Mojca hvaležna vsem, ki so ji takrat priskočili na pomoč. Stiska z denarjem se je nekoliko ublažila šele takrat, ko je Nejc dočakal invalidsko upokojitev. Ob skromni invalidski pokojnini prejema tudi dodatek za pomoč in postrežbo.
Prva slutnja
Ko je Nejc izgubil delo, je Mojca zaslutila, da je bolan, ni pa vedela, kako hudo je z njim. Nejca, prepričanega v to, da z njim ni nič narobe, so le stežka prepričali, da je odšel k zdravniku. Sprva so ga zdravili za depresijo. Za družino je bilo zelo neprijetno, ker Nejc ni mogel zdržati doma. Dokler je imel avto, se je brezciljno vozil daleč naokrog, kasneje je hodil po bližnji okolici. Večkrat je pripovedoval, da je bil z njim majhen deček, čeprav so vsi videli, da je okrog taval sam. Mojca meni, da je od doma odhajal tudi zato, da bi lažje prikril kajenje. Prej ni kadil, in ker je vedel, da mu zaradi astme škoduje, je kajenje dolgo časa prikrival.
Po prvem pretresu je Mojco čakal nov udarec. V psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer se je zdravil zaradi depresije, so posumili, da se za njegovim spremenjenim obnašanjem morda skriva demenca, zato so ga na napotili na preiskave na nevrološko kliniko v Ljubljano.
Demenca
Tam je dr. Krambergerjeva postavila usodno diagnozo: frontotemporalna demenca in dvojna osebnost. »Ob tej diagnozi se mi je življenje v trenutku sesulo, vsako drugo bolezen, tudi rakavo, bi lažje sprejela, se borila proti njej,« pravi Mojca.
A se Mojca dejansko ni nehala boriti: poiskala je vse možne informacije o bolezni, povezala se je s Spominčico, poskrbela je za različne pripomočke, ki Nejcu pomagajo ohranjati preostale zmožnosti.
Družina je na pobudo zdravnice sodelovala v televizijski oddaji o zdravju Slovencev, da bi tako pomagali javnosti razumeti življenje z demenco. »Ampak od takrat, ko so snemali oddajo, se je Nejc že zelo spremenil,« pravi Mojca.
»Samo včasih me še prepozna, čeprav me kliče z imenom svoje sestre Ivice. Edino jaz ga še razumem, ko želi kaj povedati v svoji govorici. Prejema veliko zdravil, a težko rečem, koliko mu pomagajo – morda se mu zaradi njih stanje ne poslabšuje tako hitro, kot bi se mu sicer. Vesela sem, da ni več tako nemiren, tudi agresiven ni, zato ga lahko varujemo doma. Seveda pa ga ne moremo niti za trenutek pustiti samega. Neskončno sem hvaležna varuški Heleni za vso pozornost in skrb, ki jo posveča Nejcu v času, ko sem v službi. Brez nje ne bi šlo, čeprav me v Alpini, kjer delam, res razumejo.«
Varuško, upokojeno gospo, ki jo je poznala že od prej, je našla s pomočjo oglasa. »Srečo imam tudi, da me zelo podpirata moja in Nejčeva primarna družina, predvsem moja mama in Nejčeva sestra. Zanesem se lahko še na občasno pomoč sosedov in prijateljic, zlata vredni pa so tudi moji sodelavci v Alpini. Ne pravijo zaman, da pravega prijatelja spoznaš šele v nesreči!« Brez pomoči bližnjih bi Mojca le težko zmogla breme skrbi za čedalje bolj nemočnega Nejca.
Hčerki
Očetova bolezen je močno prizadela obe hčerki. Danes štiriindvajsetletna Maša študira na Filozofski fakulteti v Ljubljani, devetnajstletna Manca pa obiskuje srednjo turistično šolo v Izoli, zato sta med tednom odsotni. Obe sta težko sprejeli očetovo spremenjeno obnašanje. Pred boleznijo se je veliko ukvarjal z njima, bil je zelo dosleden pri vzgoji, nato pa jima je dopuščal prav vse, po drugi strani pa se zanju sploh ni več zanimal.
»Ni lahko živeti s tem, da se je oče, s katerim smo doživele toliko lepega, povsem spremenil. Vem, da zaradi tega trpita tudi mami in sestra, a se o tem le redko pogovarjamo. Rada ga imam, še vedno je moj ati, a priznam, da mi je včasih kar težko priti domov,« pripoveduje Manca, ki je bila kot najmlajša na očeta zelo navezana. »Ko sem doma, se poskušam pogovarjati z njim, pomagam mu barvati pobarvanke, ki jih ima najraje, igrava se s kockami, vendar pa težko vzdržim ob njem več kot kakšno uro ali dve. Potem moram ven, preveč hudo mi je, ko ga vidim tako drugačnega,« pripoveduje Manca, ki si želi po končani srednji šoli nadaljevati študij turizma v Portorožu.
Očeta, takega, kot je bil, nadvse pogreša tudi Maša, ki je Nejca večkrat spremljala na preglede in v bolnišnico, »Še vedno težko sprejemam njegovo bolezen«, priznava Maša. Tako kot Manca tudi ona občuduje mamo, da zmore vse napore doma in v službi in kljub temu ostaja na trdnih tleh. Da bi mamo vsaj malo razbremenili, se sestri trudita, da bi s študentskim delom prispevali čim več k stroškom šolanja, pa tudi sicer sta že zelo samostojni.
Mojca upa, da bo lahko za Nejca še nekaj časa skrbela doma, čeprav jo to močno izčrpava. Ko Nejca občasno sprejmejo na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v Idriji, se vsaj malo naspi in si spočije, tako da ima, potem ko se Nejc vrne domov, spet več energije. »Vem, prišel bo trenutek, ko bo Nejc verjetno moral v domsko varstvo, a za zdaj je zanj bolje doma. Drugje bi se počutil še bolj izgubljenega. Ne želim tudi, da bi mu odvzeli opravilno sposobnost, če to ni zares nujno. Dokler bo mogoče, bo Nejc ostal z nami, kot naš polnovreden, pa čeprav vsestranske pomoči potreben član družine.«
Na sliki: Mojca in Nejc s hčerkama Mašo in Manco pred leti, ko ni še nihče slutil, da se bo Nejc umaknil v čisto drugačen svet.
Fotografije: Osebni arhiv
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 13 Jan 2015 10:54 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Življenjska zgodba Milke Tratnik
IMEJMO JIH RADI!
Piše in foto: Alenka Steindl
Milka Tratnik dela kot prostovoljka v društvu Spominčica. Pred dvema mesecema ji je umrl mož Franci, ki je dolga leta trpel zaradi Alzheimerjeve demence. Svojo grenko izkušnjo, ki jo je doživela, ko je bila priča tej kruti in zahrbtni bolezni, ki je počasi spodjedala njenega moža, bi rada delila z drugimi svojci bolnikov, da bi jim s tem pomagala boljše razumevati bolezen in se lažje spopadati z njo.
Takole pripoveduje: »Moj mož je zbolel pred dvanajstimi leti, ko je bil star sedemdeset let. Takrat sva bila že oba upokojena. Pravzaprav so mu takrat postavili diagnozo Alzheimerjeva demenca, znaki pa so se pojavljali že pet let prej. Mož je kot gradbenik delal na zahtevnih in odgovornih delovnih mestih in službi je bil zelo predan. Še po upokojitvi je nekaj časa honorarno delal v svojem poklicu in že takrat sem opazila, da pozablja, da se nekaterih stvari preprosto ne spomni.
Ko sem izvedela za diagnozo, je bila moja prva pot na tečaj Spominčice na Psihiatrični kliniki. Hotela sem se poučiti o bolezni, izvedeti čim več in se pripraviti. Hvaležna sem bila za te prve informacije in napotke, toda doživljanje bolezni je še vse kaj drugega. Zdaj vem, da svojci po navadi trpijo še bolj in se težko sprijaznijo z boleznijo.
Moj mož se je svoje bolezni zavedal. Večkrat je rekel, da ni neumen, ampak bolan. Vedel je, da pozablja, da izgublja orientacijo v prostoru. V domači oskrbi je bil sedem let in dogajalo se je marsikaj, tako da sem do potankosti spoznala to kruto bolezen. Zanj sem skrbela sama, saj so bili otroci z družinami že zdoma in velikokrat je bilo zelo naporno.
Bolezen je počasi, toda vztrajno napredovala. Stvari, ki so bile prej same po sebi umevne, so mu predstavljale vedno večjo težavo: oblačenje, osebna higiena, vožnja z avtomobilom. Spominjam se dogodka, ko sva bila z avtom na Hrvaškem. Vozniško dovoljenje je imel 50 let, bil je zelo izkušen voznik. Pripeljala sva se do nesemaforiziranega križišča in ustavil je pri STOP znaku. Prestavil je v prosti tek in počakal, da se je križišče izpraznilo. Ko pa je hotel speljati, se avto ni premaknil, ker je pozabil na prestavo. Razburil se je: »Avto je pokvarjen! Kje bom tu dobil mehanika?« Na srečo sem tudi sama šoferka in svetovala sem mu, naj prestavi v prvo prestavo. Ni vedel, kaj je prestava, ni vedel, kaj je sklopka in da jo mora stisniti. S skupnimi močmi sva potem rešila problem, ne morem pa si zamisliti, kaj bi se zgodilo, če bi bil v avtu sam. Drug takšen primer je bil, ko sva se peljala na obisk k otrokom. Vsak dan sva se vozila k njim, v isti kraj, po isti poti kakih 15 kilometrov od doma. Nekega dne pa me je vprašal: »Kje pa sva? Jaz tukaj še nikoli nisem bil! Kam moram zaviti?«
Doma je postajal vse bolj nemiren. Nenehno je nekaj »delal«, predvsem v garaži. Dogajalo se je, da je razstavil orodje, pa ga ni več znal sestaviti nazaj. Pozneje se je začel izogibati komunikaciji z ljudmi, znanci in prijatelji. Rajši je poslušal, kot da bi se vključil v pogovor.
Bolezen zelo prizadene svojce, saj se bolnik sčasoma sploh ne zaveda več svojih dejanj. Tako je ponoči vstajal in ves čas sem se bala, da ne bi kam odšel in se ne bi znal več vrniti. Ali pa je šel s kolesom v trgovino, nazaj pa prišel peš in vztrajno trdil, da je šel peš tudi od doma. Večkrat se je izgubil, ni našel poti domov. Iskali smo ga domači, dvakrat pa smo se zatekli po pomoč tudi na policijo.
To je bilo že tako hudo opozorilo, da smo začeli razmišljati o namestitvi v dom za starejše. Zame je bila to zelo težka odločitev, še vedno sem mislila, da zmorem sama. A nisem zmogla, saj sem bila od utrujenosti popolnoma izčrpana in doživela sem srčni infarkt.
Tako je zadnjih pet let preživel v domu za starejše. Svojih otrok ni več znal poklicati po imenih, ob obiskih se jim je le nasmejal, ker je verjetno čutil, da so njegovi bližnji. Mene pa je poznal do zadnjega dne, a ni me več klical po imenu, temveč samo z »mami«.
V domu so lepo skrbeli zanj in dobro se je počutil. Obiskovala sem ga vsak dan, mu pomagala, ga vodila na sprehode. Sčasoma se z besedami nisva mogla več sporazumevati, imel je svojo, meni nerazumljivo govorico. Vem pa, da je čutil mojo bližino in ljubezen in bil je srečen.
Ker možgani ne dajejo več ukazov za izvrševanje telesnih funkcij, je imel vedno večje težave z odvajanjem, v zadnji fazi pa tudi s požiranjem hrane. Hrano je preprosto premetaval po ustih in ni vedel, da jo mora pogoltniti. Postajal je vse manj odporen proti okužbam, predvsem dihal. Hitro je dobil vročino in na koncu tudi več pljučnic, kar je bilo zanj usodno.
Vsem, ki pri svojcih opažate spremembe vedenja, bi rada povedala, da jih nikar ne prezrite. Nikoli, res nikoli ne prezrite že tako očitnih znakov, kot so, da človek večkrat v istem dnevu postavlja isto vprašanje. Takrat je že treba poiskati pomoč. Žal zdravil, ki bi popolnoma ozdravila to bolezen, ni, so pa takšna, ki upočasnijo njeno napredovanje. Zavedajte se tudi, da je tem bolnikom treba pomagati, saj sčasoma postanejo popolnoma odvisni od pomoči drugih. Predvsem pa, imejte jih radi in jim to tudi pokažite. To potrebujejo.«
Vsem, ki pri svojcih opažate spremembe vedenja, bi rada povedala, da jih nikar ne prezrite. Nikoli, res nikoli ne prezrite že tako očitnih znakov, kot so, da človek večkrat v istem dnevu postavlja isto vprašanje. Takrat je že treba poiskati pomoč!«
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 13 Jan 2015 11:00 |
|
|
|
|
Danes je 23 Nov 2024 02:27 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
